DOMOVINA
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
AMERICAN HOME
SLOVENIAN MORNING DAILY NEWSPAPER
No. 58
CLEVELAND, OHIO, SATURDAY MORNING, MARCH 11TII, 1933
LETO XXXV.—VOL. XXXV.
Zlato prihaja iz vseh krajev Amerike v zvezne blagajne. New York je prvi
Zanimive vesti iz življenja naših ljudi po ameriških naselbinah
"Amerikanski Slovenec" jej imel tekom zadnjih štirih mese-j cih kampanjo za nove naročni-1 ke. Kot poroča uredništvo časopisa, so dobili tekom te kampanje 385 novih naročnikov. Obenem s kampanjo za nove naočnike se je vršil kontest, kdo je najbolj popularni Slovenec v Ameriki med katoličani. Zmago je dobil Rev. P. Benvenut Winkler, O.F.M., ki je poznan po syojih člankih v "Ame'rikan-skem Slovencu."
Deset slovenskih duhovnikov, v Ameriki obhaja letos srebrno-mašniški jubilej. Pred 25. leti so na bogoslovnem vseučilišču v St. Paulu, Minnesota, dovršili študije in so bili posvečeni v duhovnike 11. junija, 1908, sledeči gospodje: Rev. John Blažič, Rev. James černe, Rev. Fr. Missia, Rev. John Novak, Rev. Louis Pirnat, Rev. Peter Remškar, Kev. Jos. Sodja, Rev. John Schif-frer, Rev. Jos. Verhunc, Rev. John Zaplotnik. Kje so danes ti naši gospodje župniki? Rev. ' Blažič in Rev. Vrhunc se nahajata na slovaških farah v Penn-sylvaniji. Rev. Missia je profesor gregorijanskega petja na vseučilišču v St. Paulu. Stric Rev. Fr. Missia je bil prvi slovenski kardinal, pokojni Most Rev. Jakob Missia, bivši ljubljanski škof, pozneje nadškof v Gorici. Rev. Remškar se nahaja v Norwood, Minenspta. Rev. laplotriik je na angleški fari v Lindsay, Nebraska. Rev. John Schiffrer vodi župnijo v Chis-holm, Min. Rev. Louis. Pirnat župnikuje na Eveleth, Minn. Rev. John Novak je farmarski župnik v lepi naselbini v Wil-lard, Wis. Rev. James černe je Priljubljen župnik v Sheboygan, Wis. Rev. Jos. Sodja se je vrnil v domovino in je duhovni upravitelj v Blejski Dobravi. Za 11. maja, 1933, sklicuje Rev. Fr. Missia vse duhovnike-sošolce na Sestanek v St. Paul, Minn. Tam kodo slovesno praznovali 25-let-to'co mašništva.
New York, 10. marca. Zlato prihaja iz vseh krajev in mest iz 4 ameriških držav širom unije. Zlato, ki se je toliko časa skrivalo po privatnih domovih in povzročilo neznosno bančno pc.niko, se vrača tja, kamor spada — v ogromne blagajne federalne rezervne banke. Vodstvo omenjene banke naznanja, da je dobilo od zadnjega pondeljka najmanj $50,000,000 zlata ali zlatih novčanic iz raznih krajev dežele. In :to zlato ^ prinašajo ljudje vseh stanov in poklicov. Delavci, zdravniki, farmerji, siromaki, profesorji in bogatini. Nekateri so naenkrat dobili zaupanje v novo vlado, druge je pa prestrašila novica, da pride njih ime v javnost, ker skrivajo na domu denar. Peš, v limuzinah in v taxi karah prihajajo ljudje in nosijo zlato na banko. Povprečen človek ne bi nikdar verjel, da so ljudje v resnici imeli toliko skritega denarja doma. Jn to zlato prihaja v federalne banke v kovčkih, v starih šla-pah, v cunje zavit ali pa v elegantnih škatljah. In to zlato,! zlate novčanice, katere so ljudje držali na svojih domovih je v največji meri povzročilo krizo, ki jo imamo zadnja leta, odkar je bivši predsednik Hoover obljubil, da bo sleherni državljan imel dva avtomobila v garaži, ako bo on izvoljen. Izkazalo se je pa, da je imel marsikateri državljan tisočake na domu, kupil ni ničesar razven dnevnih življenskih potrebščin, in tako je ves business v Zedinjenih državah zastal. Včeraj se je oglasilo na federalni rezervni banki v New Yorku nič manj kot 4600 oseb, ki so nosili zlato v banko. 277 bančnih uradnikov je imelo dovolj posla skozi osem ur, da so sprejemali denar od ljudi. In te ljudi je bilo sram, kot se je videlo na njih obrazih. Z rdečico na licih so se izgovarjali tako ali tako, toda vsakomur se je poznalo, da je vesel, : da ima svoj denar zopet v ban-
I ki.
125 oseb ubitih, 7000 ranjenih v
silnem potresu v južni Californiji
Nova zgodovina se piše za Zedinjene države. Ljudem se vrača zaupanje
Washington, 10. marca. Danes se je pisala nova zgodovina za Zedinjene države, kar se tiče bank. Ko je zbrani kongres zaupno poslušal poslanico nove-1 ga predsednika Roosevelta in ntmudoma sprejel vse točke, katere je nasvetoval Roosevelt, je bil obrnjen nov list knjige, v katero se piše ameriška zgodovina. Povsem očividno je danes, da je Roosevelt naredil pameten korak, ko je odredil, da se banke zapro. S. tem je pov- ( ?ročil, da bodo zdrave banke lahko začele ponovno poslovati na normalni podlagi, nezdrave ban-i ke bodo morale pa likvidirati. In to bo prineslo novo zaupanje ameriškemu narodu. Tekom zadnjega leta Hooverjeve vlade ce ni moglo vedeti, kaj je z bankami. Na pritisk silnih privatnih interesov je Hoover pustil, da se je stvar naprej vlekla, kredit je zaostal, zaostalo je delo. Da zaščitijo interese svojih vložnikov, so pametne banke zaprle vrata, in sedaj jih jej sam predsednik zaprl, in odprle se bodo, kakor hitro je vlada prepričana, da so banke zdrave. To je, kar daje pogum narodu, trgovcem in industrijalcem, da začnejo z novim delom.
-o-
Priprave za pivo
Columbus, Ohio, 10. marca.—, Ako kongres odobri postavno iz- j delovanje dobre pive, tedaj boj država Ohio med prvimi, ki bo dovolila prodajo, toda pod stro-1 go državno kontrolo. Državna postavodaja bo ustvarila komi-: pije, obstoječo iz sedmih članov, ki bodo imeli vso kontrolo nad pijačo. Država bo nadalje naložila $1.00 davka na vsak sod pive, in od tega dobi država 50 ! centov, mesto pa, kjer se pivo i izdeluje, ostalih 50 centov. Pi-; vo se bo smelo prodajati samo v I gotovih trgovinah, ki dobijo tozadevno licenco, toda piti se ne bo smelo v prostoru, kjer se ku-jpi. Državni direktor bi imel vso ! prodajo pod kontrolo in on bi postavljal nadzornike, ki bi kontrolirali prodajo pijače, kot vina in pive. Licenca za prodajo bi veljala $100.00 na leto. Izdelovalci, ki naredijo na leto do 5000 sodov pive, bi plačali za permit $1000, in kar se pridela več kot 5000 sodov, bi se plačalo 5 centov od soda več. Oni, ki bi radi prodajali pivo, narejeno v drugi državi, bi morali imeti licenco, ki velja $1500 na leto.
•ftl*. !>i
—-o-
Privatna zabava
Iz Collinwood nam poročajo, da se bo vršila v soboto, 11. marca, privatna zabava članov pevskega društva "Soča" in njih prijateljev v zgornji dvorani S. N. Doma na Holmes Ave. Vstopnina je v spremstvu članov "Soče" prosta. Da ob takih prilikah ne manjka' lepega petja .je seveda tudi že znano. Tudi dobra domača godba bo na razpolago. Za prigrizek bodo skrbele vrle članice, za drugo za-jbavo pa — ohajčan. Prijazno ste vabljeni.
Dcma iz bolnice
Mrs. John Komin, 1006 E. 76th St. se je vrnila iz St. Alexis bolnice. Zahvaljuje se vsem za obiske v bolnici. Prijateljice jo lahko na domu obiščejo. : * Kmeti v Angliji tvorijo sa-' m o sedem odstotkov vsega prebivalstva.
Morilec župana Cermaka obsojen v smrt. "I no care," pravi morilec
Miami, Florida, 10. marca.— Gfseppe Zangara, laški anarhist ki je ubil chicaškega župana pri poskusu ubiti novega predsednika Zedinjenih držav, je bil d;»nes obsojen radi umora v smrt na električnem stolu. Zangara je obsodil sodnik Uly Thompson, ki je končno izjavil: "In naj te Bog usmili tvoje duše!" Zangara je takoj po obsodbi začel preklinjati in psovati sodnika in "kapitaliste," ki so ga obsodili. "You give me electric chair!" je kričal Italijan. "I no afraid, you capitalist! You crook, too! Put me in chair, I no care!" je divjal Zangara. Pomožni šerifi so zločinskega morilca odpeljali iz sodne dvorane. Glasom postav države Florida odloči go-verner zaeno z oblastmi jetnišni-ce, kdaj mora obsojenec v smrt. Predno je bil Zangara obsojen v smrt, se je šalil s časnikarji v sodni dvorani. "Dobro se počutim," je rekel. "V zaporu sem imel mleko za zajtrk. Prav nič se ne bojim. Tudi električnega stola ne. če me sodnik obsodi v smrt, pa mu bom rekel, da je kapitalist in — basta!" Zadnjo "basto" laškega anarhista bo .'■pregovoril — električni stol. -o-
Smolka je pozabil
Demokratični senator iz Cle-velanda, John J. Smolka, je včeraj doživel zmago v državni po-btavodaji, ko sta obe zbornici potrdili njegov predlog, da je namreč zdravnikom dovoljeno predpisati cel pint žganja v slučaju "bolezni," namesto pol pinta, kot je bilo to doslej običajno. Toda Mr. Smolka je imel smolo h svojim predlogom. Državna zbornica je namreč bila še bolj "napredna" kot demokrat Smolka sam. Dočim je Smolka predlagal glede žganja, je pa pozabil i na, vino. Sedanja postava dovoljuje zdravnikom, da predpišejo le en kvort vina na vsakih 10 dni za — bolnike! Državna postavodaja pa želi, da se lahko predpiše pol galone. Tozadevno bodo popravili postavo senatorja Smolka, in Mr. Smolka je izjavil, da mu je žal, ker se sam ni pravočasno spomnil na to zadevo.
-o-
Zaupanje se vrača
i Washington, 9. marca. Za-kladniški oddelek zvezne vlade poroča, da se polagoma vrača zaupanje v ameriške banke. Od pondeljka do srede večer se je vložilo v banke nad $300,000,-000, ali skoro 10 procentov svo-,te, ki jo imajo ljudje spravljene na svojih domovih. Zlasti se vidi stare bankovce, ki so bili odpravljeni že pred dvema letoma, toda prihajajo sedaj v banke. V Chicagi so vložili posamezniki včeraj za $25,000 zlata. Nastop nove- Rooseveltove vlade je precej pomagal k dejstvu, da so se ljudje zdramili in prinesli skriti denar iz svojih domov.
-o-
Neprijetni gosti
K naši naročnici Mrs. Zupan-' čič, 1412 E. 34th St. so prišli v | petek opoldne trije moški, ki so se izdali za suhače in trdili, da imajo varant s seboj. Ko so ustrahovali družino, so odnesli i;iato uro in nekaj druge zlatnine, nakar so pobegnili. V istem času so se nahajali v gosteh rojaki Anton Skuly, Tone Zakraj-šek in Fred Glicker iz West Parka. Policija je bila obveščena.
Los Angeles, California, 10. marca. Potres je pretresel vso južno Californijo. Potres so čutili od San Diega do Santa Barbara, v razdalji 200 milj. Mnogo ur zaporedoma se je tresla zemlja. Vsega skupaj je bilo 130 potresnih sunkov, izmed njih štirinajst takih, da so padala cela mesta v razvaline.
Tresti se je začelo okoli osme ure zvečer in zemlja se je tresla skoro neprestano do 10:59 zvečer, ko je prizadjal potres svoj zadnji sunek. (To je 1:59 v soboto zjutraj po elevelandskem času.
Kolikor so dosedaj mogli dognati je bilo v potresu ubitih najmanj 120 oseb, ranjenih so pa našteli že več kot 6,500. Prvi, manjši sunki so se čutili že ob 5:50 po californijskem času, in najhujši sunek je bil prizad-jan ob 8:40 zvečer.
V Los Angeles je 12 mrtvih,
in najmanj 4,000 ranjenih, številne hiše so poškodovane, in ljudje so bili ranjeni, ko je kamenje in opeka padala na ulico. Vse bolnice so prenapolnjene ranjencev.
V	mestu Long Beach so dosedaj našteli 65 mrtvih in naj-, manj en tisoč ranjenih. Velik del trgovskega mesta leži v razvalinah. Radi potresa je v mnogih mestnih delih nastal požar, toda ognjegasci niso mogli vsepovsod naenkrat gasiti. Mesto je bilo mnogo ur brez vsake zveze z zunanjim svetom.
V	mestu Compton so našteli 13 mrtvih, mnogo ranjenih, hiše so poškodovane. V Huntington parku so doboli 12 mrtvih. Zgorela je nova višja šola radi potresa. Stotine ljudi je bilo ranjenih.
V	mestu Watts so našteli štiri mrtve, v.Artesia štiri, v Bell-flower tri. Prebivalstvo strašilo
trpi. Ponekod nimajo vode, ni-vi živeža, niti obleke. Strahota prevladuje med ljudmi, ki begajo kot blazni okoli. Predsednik Roosevelt je nemudoma odredil, da se izkrca 600 marinov v Los j Angeles pristanišču, nadalje je j odredil, da pride 800 vojakov iz i Fort McArtur, da pomagajo policiji.
Rcosevelt kot vrhovni poveljnik armade in mornarice, je za-ukazal vsem bližnjim vojnim ladjam, da odpeljejo proti Los Angeles. Zvezni zdravstveni urad je odprl glavni stan v težko prizadetem mestu. Poleg tega je governer Rolph mobiliziral 2,000 mož narodne garde, ki je| nemudoma odpotovala v priza-\ deta mesta. Mornarji prinašajo zdravila, obveze, strežnice in j zdravnike. Zlasti je strahovito prizadeto mesto Long Beach. Južna Californija še ne pomni enake katastrofe.
Banke pričnejo odpirati šele v pondeljek
Washington, 10. marca. Danes je šel Roosevelt prvič v I enem tednu k počitku, potem i ko je prestal en teden silovitega napora. Položaj glede bank je danes sledeč:
Banke bodo odpirale polagoma. Z odpiranjem in rednim poslovanjem se začne v pondeljek. Toda vsaka banka ne bo mogla odpreti. Kar se tiče onih bank, ki so članice Federalnega rezervnega sistema, dobijo dovoljenje za odprtijo od zaklad-niškega oddelka vlade, a državne banke morajo pa dobiti dovoljenje od superintendenta bank v dotični državi.
Tajnik zakladnice Woodin je poslal vsem ravnateljem državnih bank v vsaki posamezni državi splošna navodila glede odpiranja bank. Dovoljeno bo odpreti le zdravim bankam in voditi vse normalno poslovanje. Vlada pravi, da one banke, ki
Ogromni deficit
Washington, 10. marca. Da-nes je predsednik Roosevelt natrosil kongres, da mu dovoli, da Mancira zvezni proračun tako, da ne bo več prinašal deficita, deficit. zvezne blagajne je znašal v letu 1930 nekako $470,000,-°00, v letu 1931 je pa deficit *ttašal $2,472,000,000, in v le-^šnjem letu se pričakuje deficit najmanj $1,500,000,000. Take se je nagromadil deficit sko-r° $5,000,000,000, kar je tudi za Zedinjene države nezaslišano vi-5°ka svota. Ta deficit zvezne klakpajne povzroča krizo, pov-Zvoča, da zapirajo tovarne, in ta deficit je treba naj prvo odjaviti. Ako" ima zvezna blagaj-1111 neoporečen kredit, ako toč-izplačuje vse obveznosti, ako dohodki dovolj veliki, da polivajo stroške, tedaj bo kriza ^koj minula. Zato prosi Roo-*°velt za dovoljenje, da balanci-zvezni proračun, in kakor hi-r° se to zgodi, se bodo razme-nemudoma zboljšale.
bodo sedaj odprle, bodo tudi ostale odprte, tako da ko pride enkrat zadeva v tir, ne bo več finančne panike in novega zapiranja bank.
Dvanajst federalnih rezervnih bank v deželi bo odprtih že danes. Tem bankam je dovoljeno dajati začasna posojila za plačilne liste in druge nujne trgovske opravke, kot za razpošiljanje živeža, zdravil in splošnih potrebščin za življenje.
Strah in groza se je lotila danes kongresmanov v poslanski zbornici, ko so se zbrali, da slišijo poslanico Roosevelta, ki zahteva od kongresa, da naredi | postavo, glasom katere se voj- J nim veteranom odbije od njih; pokojnine svota, ki znaša $525,- j 000,000 na leto. Še predno se je poslanica predsednika začela brati, so se kongresmani tresli, ne da bi vedeli, kaj je pravzaprav. Kajti vprašanje znižanja pokojnine veteranom je tako
delikatno za kongresmane, cla doslej še noben kongres ni hotel o tem obravnavati.
Veterani imajo namreč v politiki veliko moč in odbiti jim pokojnino za $500,000,000 na leto, pomeni skoro toliko kot pri prihodnjih volitvah biti poražen. Toda Roosevelt zahteva, rekoč, da je neobhodno potrebno, da se odpravijo ti stroški, sicer dobimo še večjo paniko v deželo. Kongres bo danes to- j zadevno odločil.
V soboto bo Roosevelt predložil kongresu tudi zahtevo, da se nemudoma nabere 500,000 v posebnih vojaških taboriščih po vsej deželi, ki naj začnejo z delom. Za te ljudi zahteva Roosevelt od kongresa' $500,000,00. Po načrtu Roosevelta bi omenjenih 500,000 brezposelnih dobilo popolno hrano, vso oskrbo in stanovanje vsak dan in $1.00 plače. Toda vse podrobnosti še niso znane.
Računi za plin
Plinska družba, The East Ohio .Gas Co., nam naznanja, da lahko plačate svoje račune še do sobote, 18. marca in si prihranite pri tem procente. Normalna doba za plačanje računov | plina je potekla včeraj, toda kot nam zagotavlja družba, bo v teh izvanrednih časih počakala vse plačnike do 18. marca, ne da bi zapadli kazni., oziroma, da bi zgubili obresti in odstotke. Kdorkoli torej plača svoj račun za plin v uradu "Ameriške Domovine," do 18. marca, do 4. ure popoldne, ne bo zgubil odstotkov. Plačajte vselej vse račune za plin, elektriko, telefon ali vodo v našem uradu, kjer ste sigurni, da pride vaš denar ob pravem času na pravo mesto. -o-
Hitler ima popolno kontrolo nad Nemčijo in skuša uničiti komuniste
Mrs. James Walker, soproga bivšega župana, toži moža za razporoko
New York, 10. marca. Mrs. Janet Allen Walker, soproga bivšega newyorškega župana, je vložila na sodniji v Miami, Florida, prošnjo, da se loči njen zakon z James Walkerjem, bivšim newyorskim županom. Mrs. Walker pravi v svoji prošnji, da jo je njen soprog zapustil že v letu 1928, ko se je nahajal na vrhuncu svoje slave. Mrs. Walker pravi nadalje, da živi sedaj njen mož v Cannes, Francija, in da je zapustil že oktobra meseca, 1928, njen dom. Od tedaj je nalašč in trdovratno se branil, da bi zopet podvzel "zakonske dolžnosti napram njej." Bivši župan Walker je šel v Francijo v spremstvu gledališke igralke Betty Compton. Walker se je poročil leta 1912. Otrok v zakonu ni imel. Walker namerava najbrž ostati v Franciji.
-o—-
* V Italiji gradijo 20 trgov-skih ladij za sovjetsko Rusijo.
Vest iz domovine
Iz stare domovine je dobil Mr. John Krašovec, 6727 Bonna j Ave., žalostno vest, da mu je umrl dragi oče Janez Krašovec,' p.d. Malnar, dobro poznani po-: sestnik in lesni trgovec v vasi Dane pri Ložu. Dočakal je častitljivo starost 81 let. Ranjki zapušča v Clevelandu sina in brata Jernej Krašovec, 6735 St. j Clair Ave., v starem kraju pa j soprogo in tri sine in tri hčere, j dva brata in dve sestri. Naj mu bo mirna rodna zemlja!
Berlin, 10. marca. Novi nemški kancler Hitler, vodja fašistov, je sledil vzgledu svojega fašistovskega brata, Mussolini-ja v Italiji, in je prevzel popolno diktatorsko moč v Nemčiji. V Nemčiji danes nima nihče besede kot Hitler. Vse policijsko vedstvo v ■ vseh nemških državah in mestih je Hitler spravil pod svojo absolutno kontrolo. Pravi teror je Hitler ustvaril v srcih komunistov, socialistov in nemških Židov, katere je začel neusmiljeno preganjati. Faši-stovski pristaši Hitlerja so včeraj v velikem nemškem mestu Chemitz, naredili pogon na uredništvo. socialističnega lista Volk-stimme in so urednika ubili. V mestih Muenster, Muhleim, in Saarheim ter drugje so fašisti napadli židovske trgovine in jih prisilili, da zapro. V Marbur-gu in Oelmutzu so pretepli komunistične župane. V Chem-jnitzu so fašisti aretirali vse sod-i nike višje sodnije. V Koelnu so !fašisti.udrli v hišo socalistične-ga poslanca in urednika,
Zapestna ura
Ura zapestnica se je zgubila j. četrtek okoli 4. ure od North ^ttierican banke proti Norwood j°ad. Ura ima vtisnjene črke Kdor jo je slučajno našel, ilaJ se oglasi pri Mr. John J. Gr-na North American Trust aRki, kjer dobi nagrado, ako
Ur° vrne'.
Vojaške čete vladajo na Dunaju, Avstrijska republika je zelo nemirna
Dunaj, 10. marca. Izvanred-no zasedanje avstrijskega parlamenta je bilo sklicano. Obenem je vlada pozvala iz drugih mest
c'va nadaljna regimenta voja-1
i
kov, da opravljajo policijsko službo na Dunaju. Avstrija je dobila diktatorja. Kancelar avstrijske republike, Dollfuss, je izjavil, da bo vladal kot diktator, toda parlament se je zbral k izrednemu zasedanju, rekoč "da mora čuvati avstrijsko ustavo." Novi avstrijski diktator Dollfuss je zaplenil prvi dan dva socialistična časopisa, in ko se je parlament zbral k izrednemu zasedanju, je poklical kancelar vojaštvo v mesto. Parlament je bil natlačeno poln občinstva, ko je stari dunajski župan Carl Seitz, kričal poslancem: "Mesto Dunaj ni mesto sužnjev. Mi svarimo vlado pred posledicami diktatorstva." Toda harodni socialisti so izjavili, da smatrajo diktatorstvo kot potreben ko-- rak za vlado, docim so krščanski socialisti motili govornike,
"AMERIŠKA DOMOVINA"
(AMERICAN HOME)
SLOVENIAN DAILY NEWSPAPER
Published dally except Sundays and Holidays
NAROČNINA:
2a Ameriko in Kanado na leto $5.50. Za Cleveland, po pošti, celo leto $7.00 Za Ameriko in Kanado, pol leta $3.00. Za Cleveland, po pošti, pol leta $3.50 Za Cleveland po razna£alcih: celo leto $5.50 ;pol leta $3.00; četrt $1.75 Za Evropo, celo leto $8.00; pol leta $4.00; za četrt leta $2.50 Posamezna Številka 3 cente.
Vsa pisma, dopise in denarne pošiljatve naslovite: Amerifika Domovina, _6117 St. Clair Ave., Cleveland, O. Tel. HEnderson 0638_
JAMES DEBEVEC and LOUIS J. PERO, Editors and Publishers.
Entered as second class matter January 5th, 1909, at the Post Ofllce at Cleveland, Ohio, under the Act of March 3d, 1879.
83	No. 58, Sat., Mar. 11th, 1933
Demokracija na križpotju
Tekom zadnjih treh let republikanskega režima v Wash- i ingtonu so se delavske plače po vsej Ameriki tako silno zni-/ale, da kaj podobnega ne moremo pomniti v zgodovini.! Bogate gospe so najemale za hišne, kuharice ali postrežni-ce, dekleta, katerim plačujejo danes nekaj ali nič na teden, ko j jim dajejo le hrano ali stanovanje, ali pa k večjemu v najbolj ugodnih slučajih od $3.00 do $5.00.
Nič boljše niso industrije. Uradna Statistika industrijskih podjetij v državi Massachusetts navaja, da so ženske zaposljene v tovarnah omenjene države, plače k večjemu 10 centov na uro, in v mnogih slučajih dobivajo le 5 centov na uro. Tisoče deklet v tovarnah pri precej težkem delu ne zasluži niti pet dolarjev na teden. In to še ni najhujše. Tisoče deklet je, ki ne zaslužijo niti dva dolarja na teden. Enake plačujejo kompanije, ki se pojavijo preko noči, v naglici vzamejo na delo piar sto deklet, katerim plačajo 50c na dan, jih primorajo k delu od devet do 10 ur na dan, in ko se dvigne ljudska nevolja napram enakim podjetjem, pobegnejo "gospodarji," ki v največ slučajih niso poravnali svojih računov, dočim so odnesli profit in pozabili plačati svojim uslužbencem.
Iz države Maryland se poroča, da so poslodajalci, kot z go rej omenjeno .plačevali svojim uslužbencam k večjemu 35 centov na dan za celodnevno delo. Iz New Yorka poročajo o slučajih, da so razne neodgovorne "kompanije," večinoma začasno združenje par neodgovornih oseb, plačevale 8 centov za zarobljenje enega ducata otročjih oblek, in štiri cente za zarobljenje enega ducata srajc. V New Yorku so pronašli, da so mati skupaj z dvema hčerkama, katerih ena je bila stara 19 let, druga pa 21, zaslužili vse tri skupaj $4.00 na teden, ko so morale zarobiti in dovršiti dvanajst ducatov srajc. Na dan je prišel tudi slučaj neke matere-vdove, ki je imela šest nedorastlih otrok, ki je dobila vsak teden 80 centov plače, da je zarobila tri ducate srajc.
Neka druga neznosna kompanija v državi Kentucky, ki izdeluje srajce, plačuje svojim uslužbenkam 35 centov na dan za osemurno delo, in v tekstilni industriji North Caroline je povprečna plača pri strojih za en teden $4.00. Mnoge kompanije, zlasti takozvane "gobaste kompanije," ki nastanejo preko noči in zginejo preko noči ,se selijo iz ene države v drugo, kjerkoli pač pronajdejo, da postave proti delodajalcem niso posebno stroge. V takih državah ti "tovarnarji" izkoriščajo zaposljene delavce, potem pa prodajajo blago po cenah, ki jim nosijo sto ali več odstotkov profi ta.
V takih okoliščinah ni čudno, da so pošteni delodajalci zapostavljanj, ker ne morejo konkurirati s svojimi tekmici, ki plačujejo par dolarjev na teden, dočim sami plačujejo vsaj deloma poštene cene. Toliko žensk in deklet je danes brez dela — da sploh ne omenimo moških, da jih lahko dobite danes za delo pod najbolj barbarskimi pogoji. Dočim so nekdaj, ko je prevladoval še suženjski sistem, gospodarji skrbeli ,da so sužnji dobivali dovolj obilno hrano in dobro stanovanje, je pa danes nemogoče ob plačah, ki plačujejo, se dovoljno preživeti bodisi samskim fantom ali dekletom, ali' pa družinskim glavarjem.
Na drugi strani pa moramo pomisliti, da radi skrajno neznosnih razmer, v katerih živimo, ljudje zahtevajo blago, ki je skrajno nizko v cenah, in navadno ne vprašajo, v kakšnih okoliščinah je bilo tako blago producirano. Skoro nemogoče je ljudi pregovoriti, naj nikar ne kupujejo izdelkov, ki so narejeni in producirani v delavnicah, ki so bolj pripravne za živino kot za razumnega delavca ali delavko. Kakor hitro kupec ali kupovalka zasledi prodajalno, kjer dobi le par centov ceneje enako blago, tedaj poplavijo ljudje tako trgovino ali prodajalno, ne da bi se pri tem zavedali, da če podpirajo take prodajalne, da obenem podpirajo tudi neznosne razmere, v katerih živijo delavci, ki so to produci-rali. Tisočkrat priznana resnica, da najcenejše blago je vedno najslabše, ne briga take ljudi. Povdarja se dnevno, da n. pr. čevlji, za katere plačate v prekonočni trgovini $1.50, se vam uničijo tekom par tednov, dočim vam čevlje, za katere ste dali v pošteni trgovini $2.50 ali $3.00, ostanejo trpežni tri mesece ali več.
Ti in enaki problemi čakajo novo vlado, in o teh problemih ter o načrtih nove demokratske vlade se bomo v prihodnjih člankih še podrobneje pomenili.
DOPISI
VELIKA PREDSTAVA V EUCLIDU
Euclid, O. — Najbolj sijajna, predstava v zgodovini naše naselbine Euclid, bo gotovo v nedeljo, ko uprizorijo igralci in igralke Jugoslovanskega pasi-' jonskega kluba pet dejansko krščansko dramo 'MučeniŠka smrt sv. Neže.' Igra se uprizori v e 1 i k em avditoriju Roosevelt javne šole na 200 cesti. Vsa igra je jako zanimiva in v sr-
ce segajoča, pretresljiva. Povzeta je iz življenja prvih kristjanov izza časa, ko je vladal rimskemu cesarstvu cesar Deo-kdicijan, smrtni sovražnik krščanstva. Njemu so bili krist-'jani vse prej kot ljudje. Moril jih je kar na debelo, nobenega usmiljenja ni poznal. Preganjanje in morija kristjanov je bilo njegovo največe veselje.
Za seboj pa je imel rimske sodnike in paganske svečenike. Dobro plačani vohuni so vohunili za kristjani, jih lovili in tirali pred sodišče. In kazni so bile vedno le smrtne in sicer na najstrašnejše načine, kar so si jih mogli izmisliti sodniki in njih sluge.
Tukaj boste videli živo sliko preganjanja in morijo kristjanov. Videli boste, kako silijo rimsko deklico Nežo, da bi postala žena rimskega pretorja. Kaj se zgodi, ko Neža pove, da je kristjana? Silijo jo na vse načine, da bi odstopila od krist-janstva. Lepe obljube in bogate nagrade se ji obetajo, pa tudi strašne grožnje ji pretijo od vseh strani. Toda vse zaman: Neža ne odstopi od svojega trdnega sklepa, zato mora v ječo in na morišče.
Tudi svečenice boginje Veste, ki so bile poklicane, da s sladkimi besedami pregovore Nežo, pri tem same postanejo kristjane. Tudi nje zadene ista usoda. Eden za drugim morajo na morišče, kri teče v potokih. . .
Nikomur ne bo žal, kdor po-seti to predstavo, ki se prične točno ob pol osmih zvečer na odru velikega avditorija Roosevelt javne šole na 200. cesti. I Vstopnina je samo 35 centov, kar pač ni veliko za tako pred-j stavo.
S pozdravom in na svidenje v nedeljo večer! Za klub društev sv. Kristine:
Frank Kosten.
-o-
Soča voda bo šumela...
Pevsko društvo "Soča" močno živi in poje vsak teden navzlic depresiji. Prireja koncerte, izlete in domače zabave. Posetni-ki teh prireditev so dobro misleči Slovenci in Slovenke, katerih večina se je rodila v Pri mor ju. So pa tudi taki, katerim je opevana reka tekla' skozii rojstno zemljo. Ime Soče je tragično; zapisano v srčni boli spominov vsem Slovencem.. Zato pa tudi zbor drži vztrajno pod tem imenom ter deluje po začrtani poti v procvit slovenske pesmi. Slabi so časi, nahajamo se na dnu depresije, ampak ravno sedaj hočejo ti Sočani pokazati moč vzdržnosti in dobre volje. V soboto bodo imeli vsi člani tega zbora svojo veselico za člane in njih prijatelje — tako se glasi ( dlek društva. Vstopnina je prosta. Ali vam kaj pomaga ko skrbite? Ali ni boljše iti v družbo in se nekoliko razvedriti? Vsi prijatelji "Soče" — pridite!
Pri zadnji pevski vaji se je naš tenorist M. Matjan držal nekam samozavestno. Vse to je povzročilo, da se je raznesla govorica o veliki tragediji, ki se je završila v naselbini štirinožnih debeluharjev. Pri Mr. J. Rotar-ju na 159. cesti se je vršilo slavnostno pokušanje kolin. Ako bi pisal, kako je bilo vse dobro, bi imel John preveč obiskovalcev, zato pa rajši podrobnosti prihranim za soboto.
Član Soče.
Lepa prireditev v Barbertonu
Barberton, O. — Pred nekaj meseci sem imel jaz, kakor tudi nekaj drugih iz naše naselbine priliko videti zgodovinsko dramo (igro) "Mučeniška smrt sv. Neže." Dramo je uprizoril Jugoslovanski pasijonski klub iz Clevelanda v Slovenskem Narodnem Domu v Clevelandu. Ako hočemo biti dosledni, moramo priznati, da igra, kakor je gori imenovana, prekaša vse, izvzemši Pasijona, kar se jih je še igralo na slovenskih odrih v Ameriki. Imenovana igra se je že parkrat ponovila v Clevelandu in vedno z velikim uspehom. Dne 19. marca zvečer pa jo uprizori Jugoslovanski pasijonski klub iz prijaznosti do društva sv. Jožefa, bo vprizoril tudi pri nas v Barbertonu, O.
Vabljeni ste vsi Slovenci in Slovenke iz Bf^bertona, Kenmore, Akrona, Rittmana in drugih naselbin, da posetite imenovano igro. Prepričani bodite, da vam ne bo nikoli žal, ker videli boste v resnici nekaj takega, kar še niste videli.
Vstopnice za igro so že v predprodaji; dobite jih lahko pri vseh uradnikih društva sv. Jožefa, kakor tudi pri več članih društva. Igra se prične točno ob sedmih zvečer. Prosi se vas, da bodite točni, da ne zamudite, ker zanimalo vas bo vse skozi in skozi. Pozdrav!
J. L.
-—o-
ISKRENA ZAHVALA
Ženski odsek Slovenskega Delavskega Doma se lepo zahvaljuje vsem tistim, ki so se udeležili naše veselice na pustni torek. Obenem se enako zahvaljuje našim slovenskim trgovcem za darila, katere so se udeležili naše veselice na pustni torek. Obenem se enako zahvaljujemo našim slovenskim trgovcem za darila, katere so nam darovali ob tej priliki in sicer: A. Grdina in Sinovi, Slovenska zadružna zveza, Mrs. Jos. Levstik, Trafalgar Ave., Frank Jelerčič, Anton Ogrin, Jos. F. Dum, A. Dolgan, Man-del Hardware, John Rožanc, L. Raddell, A. Grdina, Collinwood Bakery, A. Gubane, B. Godec, Tisovec Meat Market, Joe Mo-dic, Frank Mullec, Frances Sve-tek, John Hrovat, Arcade Ave., Frank Dolšak in Mary Sežon.
Lepa hvala vsem tistim, ki so nam pripomogli ali pomagali pri naši veselici.	Odbor.
Priznanje iz Jugoslavije
Rojak John Samsa, 10510 j Prince Ave., Cleveland, O., je poslal božično številko Ameriške Domovine v Maribor, Jugoslavija svojemu bratu Antonu. Brat se mu sedaj lepo zahvaljuje in piše, da se čudi, da imamo tukaj v daljni Ameriki tako lep in podučljiv list, ki je vsega spoštovanja in priznanja i vreden. Obenem pošiljajo sledeči naši rojaki iz Maribora po- j zdrave svojim sorodnikom, prijateljem in znancem v Ameriki : Anton Samsa I, Anton Samsa II, Franc Volk, Franc Suša, Franc Volk I, Franc Volk II in Milan Fabijan.
-o-
LEPA ZAHVALA
Plesna veselica skupnih društev fare sv. Vida, uprizorjena 26. februarja v Grdinovi dvorani, se je dobro obnesla, posebno za te čase. Čistega preostanka je bilo §180.90. Odbor si šteje v dolžnost zahvaliti se vsem posameznikom, ki so se udeležili veselice in pripomogli na en ali drugi način k uspehu. Posebna zahvala gre pa Mrs. Frances Krašovic, ki je dala dvorana brezplačno v ta namen. Ravno tako Ameriški Domovini za brezplačno radio oznanilo in vabilo na to veselico, kar je pripomoglo napolniti dvorano in do lepega preostanka, ki bo šel za novo cerkev. Vsem skupaj še enkrat lepa hvala in se priporočamo še za v bodoče.
Odbor skupnih društev fare sv. Vida.
KAKŠNI SO "VZROKI" PRI RAZPOROKI
Kakor se poslužuje moderna vojna vedno bolj rafiniranih bojnih sredstev, tako se zdi, da se tudi zakonci izmišljujejo večino bolj zvitih izgovorov in najdejo včasih najbolj čudne vzro-ke,da si eden drugemu grenijo življenje in da se končno ločijo tden od drugega. To je vtis, ki ga dobi človek v raznih ločitvenih slučajih, v katerih so odločevali ameriški sodniki v zadnjem letu.
Da vam navedemo nekaj teh slučajev, ki so posebno zanimivi in iz katerih je razvidno, kako malenkostni vzroki včasih pripeljejo do ločitve zakona. Tako je tožila Mrs.Reids v Oakland, Cal. za razporoko, češ, da jo je njen mož, ki se je naveličal njenega večnega "špikanja," zaprl v pregibno posteljo (to so postelje, ki so pritrjene v steno in se zvečer postavijo na tla, zjutraj se pa postavijo zopet nazaj v steno pokonci) in da je morala ležati v postelji z glavo niz-dol, kar je, po njenem mnenju, višek barbarstva. '.Sodnik je imenoval ta "špas" kot nečastno dejanje in je dovolil razporoko.
V drugem slučaju je bila žena, ki se je pregrešila nad častjo svojega moža. Russell Franklin iz Red Hill, Pa. je povedal sodniku sledeče: "Moja žena ima dva metra dolgo kačo kot domačo žival. Povsod, kamor gre, jo nosi seboj v košarici in si jo dene okrog vrata, samo, da me drči v primerni razdalji. Toda ko je svojo ljubljenko vzela celo v posteljo, tedaj je prikipela moja potrpežljivost do vrhunca." Tako je bila torej zopet kača vzrok, da je prišlo do ločitve zakona, kot v raju, ko se je dala Eva zapeljati od kače.
Policijski narednik Charles Aichman v Brooklynu, je ljubil posebne zabave, do katerih pa njegova soproga, žal, ni imela nobenega nagnenja. Tako se ženici ni prav nič prikupil, ko ji je včasih pri zajterku vrgel v kavo slanino, da je metal kose pečenke skozi okno, da jo je ope-tovano vrgel na tla in mahal pred njo z revolverjem. Prav nič čudnega ni, ako je bilo ženici teh moževih šal dovolj, pa je možu natresla v posteljo srbečega praška in da mu je odstrigla prste na njegovih rokavicah.
Modri sodnik je odločil, da so to dovolj "važni" vzroki za ločitev zakona.
Občevalni jezik je bil vzrok razporoke med filmsko zvezdo Vivian Duncan in njenim soprogom. Sicer ji je' njen soprog pustil govoriti, kolikor je hotela in kadar je hotela, toda on sam je pa govoril v njeni navzočnosti s svojo materjo samo v švedskem jeziku. In ker soproga ni razumela nobene besede v tem jeziku, je bila grozno ponižana, ker si je domnevala, da se jo v njeni navzočnosti opravlja in ker ni mogla poseči v razpravo.
Kadar pride med našimi zakonci do obojestranskega molka, pravimo, da se "rivec kuha." Rekord v takem molčanju sta dosegla zakonca Margaret in John Forsyth v Glasgovu. Pred enajstimi leti sta se tako naveličala eden drugega, da sta popolnoma prenehala govoriti eden z drugim. Mesto da bi se ločila, sta se naselila vsak v svojih sobah v hiši. Mož je skrbel za najemnino, razsvetljavo in kurjavo in vsako soboto natančno ob "štirih popoldne je odprl vrata svoje sobe toliko, da je skozi odprtino dal svoji ženi bankovec ip. živila. Toda niti besedica ni bila med njima spregovorjena. Tako je šlo celih enajst let. Toda nedavno .tega je mož srečal svojo ženo pred hišo in jo vpra- j šal, kako kaj gre enemu njunih ; sinov v Avstraliji, ženica mu najbrže ni dala dovolj prijaznega odgovora, ker mož ji je pripeljal klofuto. In ves zakonski molk enajstih let ni imel takega učinka, kot ta klofuta, ker žena je takoj vložila tožbo za razpo-mko.
Tudi strahovi ali duhovi z enega sveta lahko povzročijo ločitev zakona, kot se je to zgodilo pri zakonskih August Clasen in njegovi ženi v Long Lake. žena je trdila, da prihajajo k možu ponoči strahovi. Neka bela prikazen, ki jo je mož držal v naročju, se je sicer izkazala kot domači psiček, toda ženica je trdila, da je njen mož v zvezi z duhovi. Trdila je, da duhovi trkajo ponoči ob posteljo njenega soproga in on da jim na isti način odgovarja in je tako v neprestani zvezi ž njimi. Višek ne-I iiramnosti pa je dokazal njen mož, ko ji je rekel, da ima on
Če verjamete al' pa ne.
"Ti," me je včeraj poklical po telefonu mesar Tonček Malen-šek.
"Ja, jest," sem mu rekel. "Saj vem, da si ti, tok poča-kej no, da ti povem, kar mi je na srcu."
"Saj vem, kaj bi rad, da bi prišel marjašat, kaj ne?"
"Vidiš ga, poštajno, kdo ti je pa povedal moje misli. Res mi je ravno to v glavo padlo, ko mi je nekdo povedal, da je prišel Jakšičev Francelj s Kube domov. Saj veš, da bo o sv. Jožefu minilo ravno osem let, kar sta mi obljubila z Jakšičem, da me prideta enkrat obrat na
marjašu, pa sta toliko časa od-—————
1	j
nevesto iz drugega sveta in da je bil pravcati norec, ker je njo poročil. Sodnik je sicer pri obravnavi rekel, da so take neveste jako praktične, ker ne zahtevajo nobene nove obleke in ne klobukov, vendar je dovolil razporoko.
Tudi teža pripelje včasih do razporoke. Tako je tožila Iza-bela Jory v Chicagu za ločitev ;)d svojega moža, ker se je strašno zredil. Ko ga je leta 1918 poročila, je tehtal 200 funtov in ji je obljubil, da se ne bo zredil niti za en funt več. Kljub Lemu se je v tem času zredil na 250 funtov, kar pri njegovem dobrem apetitu ni nič čudnega. Kadar imajo kake povabljene 3'oste, pravi ženica, mož že vse prej poje, predno gostje pridejo.
Bogataš Charles C. Miles iz 3t. Louisa je tožil za razporoko, ker ga je žena povsod opravljala, da nima kaj obleči, dasi ima v shrambi za obleko 31 čisto novih oblek.
Izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese, so rekli v starem kraju.
-o-
WAN ZUPAN:
ZADNJE PISMO
Mati sinu pismo piše, v tujem svetu ki živi, in pri tem si solze briše, vzdih iz srca ji kipi.
Let že mnogo je minulo, ko ji pisal zadnjič je . . . "Kaj se ž njim je res zgodilo, cla pozabil je na me?"
"Dragi Josip, jaz boleham, blizu že sem groba vrat; nate misliti ne neham, to ti pišem zadnjikrat.
"Željo le še eno mojo pismo ti naj izroči: Predno umrjem—roko svojo rada bi še dala ti!
"Rada bi te še objela, dala zadnji blagoslov; pa umrla bi vesela —
Pridi, pridi oj domov!"
* * *
Preko morja, v tujino pismo romalo je to. Neprejeto—v domovino bilo spet je vrnjeno.
In besede' tam na robu posma so zapisane: j da naslovljenec v grobu ; nekaj dni počiva že.
-o-
Mesto kupuje
Tekom zadnjega leta je kupi-lamestna vlada v Clevelandu 51 | parcel zemlja, za kar je plačala ; $602,796.92. Mesto rabi svet za J nove ceste ali za igrališča za j otroke.
-o-
James Reyant odpuščen
Poznani pomožni policijski ; prosekutor James Reyant, kate-| rega pozna rgfnogo Slovencev, je bil včeraj odpuščen iz urada na j povelje direktorja postav. Dočim je mestni vladi dobro znan vzrok, zakaj so Reyanta, ki je i rodom Ceh, odpustili iz službe, pa se v splošnem smatra, da je i bil odpuščen, ker je deloval pro-i ti županu Millerju v korist kon-I gresmana Sweeneya.
laševala, da sem že skoro pozabil, če se igra petel z dvema ali s tremi asi. Ampak sedaj, ko je Francelj spočit, pa le pri-dita, da jih bomo parkrat vrgli. Midva bova imela za partnerja ohajčana, Francelj pa ko-fe. Ti, naroči mu, naj prinese pokazat tisto cigaro, po katero je šel na Kubo."
"Tone, vse do pičice bom izpolnil, ampak povem ti pa že naprej, da si boš drugi dan po marjašu želel, da bi naju še osem let ne bi bilo, ker obrala te bova, da sam sebe ne boš poznal. Ampak ker po vsej sili siliš v nesrečo, ni nobene pomoči. Gotovo prideva en večer, pa par tvojih imenitnih klobas daj v pisker. No, pa adijo, Tone!"
"Hej, vejdeminuts, kam pa se ti tako na tristotaužent mudi, saj ti nisem še vsega povedal."
"Tok stresi nO hitro, kar imaš."
"Veš, Jaka, jaz imam Jakši-čevega Francelj na strašno rad, pa nič ne vem zakaj, menda mi je tako narejeno. Ko je odšel s svojo Ančko in svakom Lojzkom na Kubo, kot si ti zapisal, da je šel kupit eno cigaro, so se kmalu zatem začeli razvijati svetovni dogodki, ki sem jih jaz potem spravil skupaj in za-špinil kot klobaso in sam pri sebi modroval takole: Komaj je Francelj dobro zginil iz Clevelanda in še ni prišel do Penn-sylvanije, so že elevelandske banke napovedale molatorij. . •"
"Moratorij se reče, Tone."
"Kaj meni mar, kako se reče, samo to vem, da ko so banke zvedele, da Francelj na ni več na St. Clairju, so vse zaprle vrata. To je ena. Ko se je peljal na Kubo, se je ustavil v Miami in tam so hoteli takoj tisti dan našega prezidenta fen-tat. Se reče, saj Francelj ni imel nič zraven, ampak je le tako slučaj' nanescl. Francelj' se odpelje naprej proti Kubi-Komaj je dobro stopil na suho, pa je Kubance nekaj vščipnilo, pa so se zmenili, da napravijo revolucijo, najbrž na čast Fran-celjnu, ki ni še revolucije videl in so se hoteli malo postaviti-Ravno takrat se je vršila na Kubi ohcet ameriškega senatorja Walsha, ki si je vzel lepo domačinko za ženo. Ce so bili naši Clevelandčani povabljen1 na ohcet ali ne, tega ne vem, dokler ne slišim o tem govoriti Franceta, ampak to pa vem, da je imel Walsh smolo in je ti'1 dni zatem umrl, Francelj je Pa še danes živ in Ančka tudi Lojzek tudi. In sedaj, ko .ie prišel Francelj nazaj, je zvedel o tem naš prezident Roosevelt in je rekel, da sedaj se pa žiher banke odpro.
Ne vem, kako bi rekel, ampak čudno moč i m a Francelj svetovnih dogodkov, Ti morda še ne veš, a jaz pa dobro vem« da ko se je peljal Francelj s svojo Ančko leta 1914 na ženi-tovanjsko potovanje na Berim1' do, je bila tri ure zatem, k0 sta stopila v Bermudi v hotel, napovedana svetovna vojna. Ken ju bit det! Zato jaz mislim, da je najboljše, da Francelj ostane doma. Ker kakoi hitro začne rogovilit po svetU; je gvišno nekaj narobe. Tore.1 le pridita en večer in pa Pra kmalu, dokler je še ohajčai1 priden."
"Čakaj Tone, bom še jaz en<> rekel, ki je v tesni zvezi -Franceljnovim odhodom na Ku' bo. Ko je odšel, sem jaz izfcnl" bil dobrega partnerja pri ntia1' jašu, s katerim sva skoro večno dobivala. In če ti povem, sem takoj drugi večer, ko je <'tl France slovo Clevelandu, bil 37 centov pri marjašu, katere sta me obrala Knaus 1,1 Šepec, kar mi je potem hu( narobe hodilo in sem bil zelo ^ losten. In kdo bi ne bil, te vprašam? Zato bom pa ^ daj. gledal, da izgubljene cent**; dobim nazaj pri tebi, torej pripravi se, Tonček!"
^^	AMERIŠKA DOMOVINA, MARC& llHl, 1933	3
■	1	I rnmmmmrnmi*mmm*mmmmm	■■ ■« ■ ............_	..	1	, ... ,	,	m...........•■ '-	'.....'............. . ... . . ... ... . ...	■ v . ■ . . . . . ..
,_ , ., , . , . ........ .... ........ ........ ...... ...........'., ......... ...... .» . .......... . . ' ' ' * ———- - - « - '" '."...... 1 ■
TEDENSKA PRILOGA "AMERIŠKE DOMOVINE"
Gospodarsko političen tedenski pregled
Armada američKih brezdomce^
Iz našega kulturnega in socialnega življenja
"NEW DEAL"
Gospodarska kriza in depre-si)a je prikipela do vrhunca in a>fteriški narod je spoznal, da Se ni mogel zanašati na svoje nezmožne republikanske- voditelje, ki so dozdaj upravljali ž Njegovo usodo. Ko so Hoover ln njegovi svetovalci izprevide-da jim teče voda v grlo in da 36 treba nekaj ukreniti, so Ustvarili Rekonstrukcij sko finančno korporacijo, da so z vsoto dveh in pol bilijona dolarjev Podprli velekapital in velike finančne institucije, d o č i m ni 'ftielo delovno ljudstvo ničesar vsega tega.
Naši n e z m o žni voditelji so SrHatraJi ameriško ljudstvo za t°lpo nerazsodnih otrok, zato se neprestane zatrjevalo, da bo Samo ponovna izvolitev Herber-t''1 Hoover j a rešila deželo pred Gotovim propadom, sicer bo uli-Ce ameriških mest trava pre-
rastla. . .
volili predsednika, ki je obljubil narodu "new deal," katerega je pričel že izvajati in za katerim stoji demokratska kontrola kongresa ter širokogruden program rekonstrukcije vsega našega narodnega življenja.
In Amerika se je v resnici že pričela zavedati tega "new dea-la," katerega je pričel s smelimi potezami izvajati predsednik Roosevelt. Uveljavljati se je pričela nova in zdrava ljudska volja, ki bo diktirala politiko, kateri bo morala slediti administracija. To je izprevidel tudi Roosevelt, ki ima izgotov-ljene tozadevne dalekosežne načrte. V teh je vključena veteranska administracija, v koje načrtu je distribucija bilijona dolarjev na leto poldrugemu milijonu ljudi po Zedinjenih državah. Ker je zahteva po bo-nusu, resnična zahteva po. od-pomoči, zato se ne bo moglo preko te institucije. Federalne banke so tudi pričele v zadnjem času posvečati mnogo pozornosti situaciji zadolženih farm. Sistem Federal Home Loan bank se lahko izrabi, da se prepreči prodaja farm in da se znižajo obresti, katere morajo plačevati fannerji na svoje "morgiče." Rekonstrukcij ski finančni korporaciji je naročil že zadnji kongres, da mora po-sojevati denar državam in mestom za njihovo odpomočno akcijo.
Ameriški narod se ne bori za usihajoč vir bogastva, ker vsi vemo, da imamo v deželi več kakor potrebujemo. S pravim gospodarstvom in pošteno politiko si lahko zagotovimo udob-inost in varnost vsakega prebi-jvalca Zedinjenih držav, vsakega moža, žene in otroka. In ameriško ljudstvo je zdaj — kakor še nikoli^ prej — jasno izprego-vorilo, da hoče dejanj, ne praznih obljub, da dobi v deželi izobilja vsak državljan to, kar mu gre.
Sila razmer je zahtevala, da je dobil ali dobi novoizvoljeni predsednik v deželi skoraj diktatorsko oblast, ali vsaj tako, kakršne ni imel v mirnih časih še noben predsednik pred njim. Upati je, da se bo Roosevelt zavzel za zdravo politiko medsebojnega zbližanja, v kateri je v prvi vrsti priznanje Rusije, ki bi odprla ameriškemu izvozu nov in obširen trg. Delno trguje Amerika z Rusijo že vsa pretekla leta, zato ni nič več kot pametno in pošteno, da trguje ž njo javno, ne pa "pod roko" potom znane Amtorg trgovske korporacije.
Toliko je že danes gotovo, da bo vsaka administracija, ki bi hotela zavirati stremljenje ameriškega ljudstva po boljšem življenju in boljših razmerah, j katere je mogoče doseči samo z (zdravo mednarodno politiko do-1'brih mednarodnih odnošajev, prav tako neusmiljeno vržena j iz sedla, kakor je bila Hoover-jeva administracija ob zadnjih volitvah.
Razmere so dokazale, da tekom zadnje administracije nismo imeli na krmilu države zmožnih voditeljev, zato je ž njimi ljudstvo temeljito obračunalo in pometlo, smeje se v pest njihovi grožnji, da bo ulice trava prerastla, ako ne ostanejo oni še nadalje pri krmilu državne ladje, kjer so se izkazali za tako nespretne in nevešče krmarje. . .
Predsednik Roosevelt je takoj ob svojem nastopu dokazal, da namerava res dati "new dal" ameriškemu narodu.
Sedanja depresija je rodila v Ameriki čuden socialni fenomen. Po vsej deželi je danes videti skupine mladih ljudi in tudi celih rodbin, ki se klatijo iz kraja v kraj. To so ljudje, katerim pravimo mi brezdomci, ruski pisatelj Gorki j pa jih naziva bosjake in skitalce, iz ko-jih vrst je tudi sam izšel. V teh skupinah so reprezentirani vsi sloji: od univerzitetnega študenta pa do mladeniča, ki ni še nikoli videl znotraj šole. To so moderni nomadi današnje depresije.
V tej armadi se nahaja danes najmanj 25,000 ameriških rodbin in več kakor 200,000 fantov in deklet, kakor poroča pisarna United States Children's Bureau.
Ena četrtina te nomadske armade sestoja iz mladeničev, ki so stari od 16 do 21 let. Tudi mladenke se zlivajo v mesta, toda one še niso tako prežete klateškega duha kakor mladeniči.
Da se nahaja ameriška mla-dež danes v tako velikem številu na širokih cestah, je več vzrokov. Nekateri odhajajo iz obubožanih domov z željo, da dobe delo, drugi iz gole ljubavi do prigod in avantur, toda od običajnih in tipičnih ameiuških
|"hobotov" in "trampov" se ločujejo tf toliko, da ti ljudje običajno iščejo delo, dočim prej imenovani beže od njega.
V prvem četrtletju 1. 1932 je dala "Salvation Army" v Wash-ingtonu, D. C., 7,512 "vandrov-cem" hrano in "prenočišče, in tedaj se je ugotovilo, da jih je od teh 1,866 dovršilo osmi razred osnovnih šol, 260 jih je dovršilo višjo šolo, 258 pa jih je ab-solviralo vseučilišča.
i
Ti ljudje prihajajo večkrat v mesta slabotni in bolni, ker so gladni in podhranjeni. Zadnjo zimo so odpeljali v nekem mestu na zapadu 35 mož in mladeničev iz nekega železniškega tovornega vagona, ki so bili resno bolni; nekateri izmed njih so imeli pljučnico. Ena sama železniška družba je poročala, da so njeni vlaki usmrtili nad petdeset mož in mladeničev, več kakor sto - pa jih pohabili.
Glede potujočih rodbin, katerih je danes toliko v Ameriki, pa velja večinoma to, da ker mož ne more dobiti dela v svojem kraju, kjer tudi ne more plačati svojega stanovanja, pa naloži vso svojo rodbino na svoj stari Jvtomobil, nakar se prične vagabundstvo iz kraja v kraj.
Največ trpe pri tem otroci takih rodbin. Rastoča armada naših modernih ameriških nomadov bo brez dvoma silno povečala breme raznih dobrodelnih organizacij in družb. Dalje se tudi ne more zanikati, da bodo te skupine pripomogle k povečanju armade običajnih ho-botov in trampov, kriminalcev in degenerirancev, ki tvorijo enega najbolj resnih socialnih problemov. Odvisnost od dobrodelnosti, katero se predolgo izvaja, postane sčasoma habi-tualna ter preide v kri in meso. Otroci rodbin, ki se potepajo iz kraja v kraj, prav gotovo ne 'obetajo postati dobri, delavni in pošteni državljani, ker so ^ .vsesali vagabundstvo vase ta-korekoč že z maternim mlekom. 'Zato bi morala vlada kljub vsem svojim ekonomskim načrtom nekaj ukreniti za ublaže-nje tega socialnega zla.
Za svarilo naj bi si vzela vlada rusko mladež, kjer je v nekaj letih narastlo število mladih klatežev do treh milijonov fantov in deklet.
Ta armada otrok, med katerimi so bili najmlajši mnogokrat komaj deset let stari, je j v mnogih slučajih terorizirala 'cela mesta in vasi.
Kleteh egipčanskih grobnic
Dasi nismo vraževerni, ven-1 dar moramo priznati, da so združeni čudni in fatalni slučaji usode z ljudmi, ki imajo opravka z egipčanskimi grobnicami. Kmalu potem, ko je n. pr. neki angleški novinar v smešnem tonu opisal neko egipčansko ra-kev v angleškem muzeju, je nenadoma umrl. In neka ženska, ki se je smejala temu opisu ter se norčevala iz omenjene rak-ve, je nesrečno padla po stopnicah ter se poškodovala. Kupec, ki je kupil omenjeno rakev, je kmalu potem izgubil roko, ko se mu je primerila nezgoda pri streljanju.
Ladja, ki je vozila ono krsto, je bila razbita ob angleški obali, avtomobil, s katerim so krsto, ko so jo rešili ob obali, peljali iz pristanišča, se je tudi razbil, hiša, v kateri so najprej spravili rakev, pa je pogorela do tal. Fotograf, ki je posnel sliko rakve, se je sam ustrelil. Neka ženska, ki je bila tudi v nekaki zvezi s celo zadevo, je utrpela veliko nesrečo v družini in je bila komaj rešena smrti utopitve.
Pri izkopavanju grobnice egipčanskega faraona Tut-ank-Amena, se je primerilo toliko čudnih nezgod, da so še zdaj ostale vsakemu v živem spominu. Takrat so cirkulirale po vsem svetu n. pr. sledeče vesti:
Lord Carnavon, ki je financiral ekspedicijo, je umrl za strupenim pikom egipčanskega mo-skita. Polkovnik Herbert, njegov brat, je umrl kmalu zatem, ko je obiskal grobnico.
George J. Gould, ameriški milijonar, si je šel ogledat grobnico, nakar je kmalu zatem umrl.
Sir Archibald Douglas Reid je hotel pričeti s fotografiranjem faraonovih kosti s X-žar-ki, pa je umrl prej, kakor je mogel pričeti- svoje nameravano delo.
Profesor LaFleur z MicGill univerze je obiskal grobnico in kmalu zatem umrl v Luxorju.,
H. G. Evelyn-White, promi-nenten e g i P t o lo g, se je sam usmrtil ter pustil listek, na katerega je napisal: "Vem, da visi kletev nad menoj, zato se usmrtim."
Richarda Bethella, tajnika Howard Carterja, voditelja izkopavanja, so našli mrtvega, njegov oče pa se je, preklinja-
je kletev, sam usmrtil s tem, da je skočil skozi okno visokega nadstropja. Tekom njegovega pogreba je našel smrt pod kolesjem vozila, ki je vozilo nje-j govo truplo, neki deček, j Edgarda Steela, ki je imel opravka z izkopinami v Brit-' skem muzeju, so tudi našli mrtvega.
j Toda preidimo k znanstvenemu utemeljevanju teh slučajev. V krajih s toplo klimo se nahaja vedno mnogo žuželk in mrčesa, ki prenaša razne bacile. Ko torej slišimo o teh čudnih slučajih, moramo vzeti v poštev tudi okoliščine, kakor: razburjenje pri delu, veliko in neznosno vročino, napet je živcev, dolgočasje, stik z davno preteklostjo, naravni temperament posameznikov, izredno soseščino in iše razne druge fakte.
Psihologično rečeno, je treba priznati, da je velika moč v sugestiji in praznoverju. Kakr-jšna je človekova vera, takšen je on sam.
j Vzemimo 'n. pr. sledeči incident:
Na dnu globokega vodnjaka so našli truplo neke ženske, ki je morala biti v davni preteklosti vržena v vodnjak. Njeno truplo je ležalo vznak, roke so ji bile iztegnjene, prsti trdno skrčeni. Njeni zobje so bili strašni za pogled in njene vra-nje-črni lasje so ji padali po njenih Orumenelih plečih.
Nenadoma je izbruhnil silen vihar. Raziskovalec je poklical svoje egipčanske delavce. Toda nihče se ni odzval. Ker pa ni hotel izgubiti tako drago-'cene najdbe, si jo je raziskovalec sam natovoril na hrbet ter si položil njene roke okoli vratu, nakar se je napotil s svojim bremenom po lestvi navzgor. Zdelo se mu je, kakor da ga zobje mrtve grizejo enkrat v desno, enkrat v levo uho. Njeni koščeni prsti so se zateknili v njegovo obleko. Nato je plaz peska in kamenja ugasnil njegovo svetilko. Zdaj so tudi njemu odpovedali živci. Ko je dospel do vrha, se je moral nenadoma spomniti, kako se je tukaj nesrečnica branila proti svoji usodi, in prizadeval si je, da se iznebi trupla. Oprostil se je njenega trupla ter jo vrgel nazaj v vodnjak. Raziskovalec je nekoliko počakal, da so se mu umirili živci, nato pa ga
je radovednost gnala še enkrat v vodnjak, kjer je našel truplo v istem položaju kakor prvikrat.
Ali se domači delavci boje kletve duhov? Da. V domačem prebivalstvu živi še vedno duh starega verskega kulta, i Tako bo na . .primer domačin I stopil'v grobnico s hrano, ka-Itero žrtvuje umrlim in katere J ne bo pod nobenim pogojem sam použil.
Pred nekaj leti je moral neki ameriški raziskovalec ustaviti delo, ker je pri svojem iz-jkopavanju prišel do mesta, I kjer je bil pokopan neki egip-jčanski šejk. Delavci niso hoteli pod nobenim pogojem dovoliti, da bi se šejkov grob razdejalo ali da bi se šejka drugod pokopalo. Američan se je torej poslužil zvijače. Povedal je namreč glavarju egipčanskega plemena, da kroži govorica, da je bilo šejkovo truplo izkopano ter nadomeščeno s truplom nekega egipčanskega kristjana. Glavar plemena je trdil, da to ni resnica, nakar je pristal, da se truplo odkoplje, češ, da se lahko vsak prepriča na , svoje lastne oči, koliko resnice je na stvari. Raziskovalec je dal torej izkopati šejkovo truplo, in ko so se prepričali, da se ni izvršilo nobene sleparije ž [njegovim truplom, je bilo lahko pregovoriti glavarja, da je dal 'šejka drugam pokopati, nakar I je mogel raziskovalec nadaljevati z izkopavanjem.
Egipčani pravijo, da vsebujejo slike, ki so naslikane po stenah grobnice, kletve, ki zadenejo one, ki bi hoteli kaj odnesti iz njih. In resnično so našli raziskovalci naslikane in napisane razne kletve, toda te so bile na stenah zgolj z namenom, da se prestraši roparje in tatove. V. grobnici faraona Ursa, ki je živel nekaj sto let pred Tut-ank-Amenom, je bila na steni napisana sledeča kletev:
"Kdorkoli bo stopil na ta kraj, kdorkoli bi poškodoval mojo grobnico ali kdorkoli bi hotel odnesti moje ostanke, tega bo kaznoval veliki Ra. On ne bo mogel izročiti svoje posesti svojim otrokom; njegovo srce ne bo poznalo sreče v življenju, njegov duh ne bo dobil hladilne pijače in on bo na vse veke pogubljen!"
PRIREDITEV "SLOVENSKE BISTRICE" V GIRARD, O.
V soboto, dne 4. marca, je priredilo društvo "Slovenska Bistrica št. 42 SDZ v Slovenskem narodnem domu lepo zabavo, katere se je udeležilo mnogo domačega občinstva, kakor tudi gostov iz Clevelanda in bližnjih naselbin. Po izborni zakuski, katero so priredile vrle girardske rojakinje, se je vršilo v gornji dvorani kazanje slik, ki Sta jih posnela v domovini' gg. Anton Grdina in Mike • Telich.
Zatem se je vršil lep spored na odru, kjer so nastopali posamezni pevci in pevke, kakor tudi s e k s t e t pevskega zbora "Zvon" iz Newburga. Med vsemi točkami je bil nedvomno najljubkejši prizor, ko sta nastopili dve mali, ljubki deklici v narodnih nošah, in sicer hčerka znane, narodne Dolčičeve rodbine kot gorenjski fant, mala hčerka Mr. in Mrs. Selan pa kot zavber gorenjsko dekle. Mali in ljubki pevki sta zapeli več pesmic, med njima "Kam bova vandrala," in "Kadar boš na rajžo šel." Obe sta želi splošno priznanje in prav tako njiju cenjeni roditelji, ki so začeli ti ljubki nežni bitji že v rani mla-losti tako narodno vzgajati.
Gospodični sestri Turk sta zapeli nekaj lepih pesmic, posebno pa je ugajal "Venček narodnih pesmi," za kar sta želi tudi aplavz. Dalje sta nastopili dve deklici s gitarami in piano, nakar so zaigrale nekaj prav lepih komadov.
Gospa Zagarjeva, vrla pevka in članica zbora "Zvon," je zapela lep sopran-solo krašno pesem "Žalovanje," ki jo je pela z glabokim občutkom in razumevanjem srca. Ona je znana kot izborna sopranistinja, zato je bilo od nje pričakovati takega predvajanja.
Mr. Vinko Zimšek, izborni ( "Zvonov" tenorist je zelo lepo zapel "Metuljčka," za katerega ga je hvaležno občinstvo tako nagradilo, da je moral dodati še eno. V Zimšku ima "Zvon" sijajno moč, ki bo delala še nadalje čast društvu.
G. Primož Kogoj, "Zvonov" pevovodja, pa je zapel v baritonu večnolepega Prešernovega "Mornarja," težko pesem, ki zahteva prav tako dobro pevsko grlo kot temeljito pevsko tehniko. Nu, g. Primož ima oboje, zato nam je podal krasnega "Mornarja." Tudi on je žel obilo priznanja.
Zvonov sekstet pa je zapel sledeče slovenske pesmi: "Ljubezen in pomlad" ter pretresljivo žalostinko "Doberdob, slovenskih fantov grob." Ob tej pesmi, ki so jo peli vrli pevci z globokim razumevanjem, se je zasolzilo marsikatero oko ob spominu na one slovenske fante, katerih kosti prhne na do-berdobskih planotah. Dalje je zapel sekstet "Zvona" še "Na-pitnico" in "Domovin a, mili kraj."
Bil je prav lep kulturen in družaben večer, ki bo ostal vsem posetnikom še dolgo v prijetnem spominu. Prireditev se je vršila, kakor že rečeno, v njihovem lepem kulturnem in narodnem žarišču, Slovenskem narodnem domu, ki je tak, da bi delal čast ne samo njihovi, marveč tudi mnogo večjim naselbinam. To krasno poslopje je simbol njihovega kulturnega in narodnega dela, njihove sloge in njihove narodne zavesti, ki se očituje ob vsaki priliki, kjerkoli je treba kaj doprinesti v veličino in slavo slovenskega imena.
"TETA NA KONJU" PRI "KRKI" 7 NEWRURGU, O.
V nedeljo je vendar končno prijezdila v Newburg tako težko pričakovana "Teta na konju," ki je pridirjala h "Krki" na newbui'ški oder iz daljne Argentine.
Burko "Teto na konju," katere snov- je vzeta iz življenja ameriških vojakov-dobrovoljč-kov, je režiral Rev. Slapšak, ki je imel tako v izbiri igre kakor v izbiri igralcev jako srečno in veščo roko.
Resolutna "Teta," katero je predstavljala Mary Smerdel, je vzbujala s svojim imenitnim nastopom, svojim širokokrajni-kom in' revolverjem obilo neprisiljenega smeha. Ker je bila velika ljubiteljica konj, katere je l-edila na svojih argentinskih pampah, zato se je odločila za svoj prihod šele potem, ko ji je njen nečak, katerega je pred-. stavljal g. Smerdel, pisal, da ji bo preskrbel konja, katerega bo 1 lahko jezdila po mili volji. Toda ob njenem prihodu je. nastal med njo in materjo zaročenke njenega nečaka mal nesporazum. Mater je igrala Mary Mauer, zaročenko Lidijo pa Angelca Vintar. Teta, ki so ji šli po glavi samo konji in kobile, je hotela namreč vedeti, ako je Lidia (mislila je, da je tako ime kobili), širokih pleč, razvita in če ima dolgo grivo, dočim je mati zaročenke smatrala ta vprašanja za nesramna, ker je mislila, da se tičejo njene hčerke Lidije. Toda končno se je vse srečno izteklo v zadovoljstvo vseh.
Ker je prostor omejen, se ne moremo spuščati v podrobno ocenjevanje burke, vendar toliko lahko rečemo, da je bila burka "Teta na konju" popolen uspeh in da so igralci, ki so vsi tukaj rojeni, kar je zanje tem bolj zaslužno, doprinesli svoj del k lepi celoti. Posebno je ugajal poročnik Kik, katerega je predstavljal g. Snyder, major g. Jerič, in poročnik *g. Joseph Smerdel. Bili so pač dobrovolj-čki, kakršni so večinoma vojaki, iin pripravljeni na vsako potegavščino. To se je izkazalo posebno tedaj, ko se je poročnik Kik preoblekel v "Teto," ker ni hotelo biti prave tete iz Argentine, ker se je šele pozneje pojavila.
Veliko pohvalo zasluži tudi vojaški sluga Cičigoj, katerega je prav izvrstno glumil *g. Tom Mervar. Njegovi mimiki, nje-igovim kretnjam in njegovi večni okajenosti se je moral človek ,od srca nasmejati, i Igra je bila tako z moralnega, kakor tudi z gmotnega stališča velik uspeh; dvorana je bila nabito polna, tako da je zmanjkalo sedežev in da je mo-ralo mnogo udeležencev stati. Občinstvo je prav gotovo prišlo na svoj račun, kajti burka je prepletena s tako neprisiljenim, zdravim in prisrčnim humorjem, da je moral spraviti v dobro voljo tudi najbolj zakrk-nenega črnogleda in pesimista, j Pred zastorom, med dejanji in po zastoru so zaigrali člani vrle farne mladinske godbe nekaj prav lepih komadov, ob katerih se je naslajalo navzoče občinstvo.
Kot smo že naglasih, so bili vsi igralci burke rojeni v Ameriki in človek ni vedel, ali bi se bolj Čudil njihovim igralskim talentom, ali njihovi krasni izgovorjavi naše lepe slovenščine.
Epilog: V pondeljek zjutraj pa je prijezdila "Teta" z lepo diplomo v uredništvo "A. D.," kjer- je pustila v spomin tudi svojega konja. . ,
In na tej točki je ameriško 'iudstvo sklenilo, da vzame to stvar v svoje lastne roke. — ^■neriški narod se ni zatekel k sti'ojnicam in bombam, marveč 556 je poslužil svojega ustavne-J>a orožja — volilnega listka, s katerim je vrgel iz uradov sta-r° gardo, ki nam je samo da-la'a poceni nasvete, kaj smemo 'ft kaj ne smemo, dočim ni sto-ničesar za narodov dobrobit.
V veliko čast ameriškega na-f°da je dejstvo, da je bilo pri-§ J'eroma malo gladu v deželi te-r ^m te velike depresije. Toda 1 ?to dejstvo se nimamo zahvali svojim nezmožnim vodite-,Jern, marveč v prvi vrsti do-srcem ameriških držav-J Janov, ki v s i k d ar pomagajo, '^•no če morejo, svojim potreb-I "'tn sodržavljanom.
I Potrpežljivost in samoobvla-an.je ameriškega naroda, je ^Čudovanja vredno. V drugih I ^elah bi imeli že barikade in Solucije, preden bi ljudstvo f^tilo da pridemo tako daleč, akor smo prišli v tej deželi. ekateri bodo sicer rekli, da se ,Htn ne godi še tako slabo, ka
I v?1" n. pr. Kitajcem, Rusom in y6tncem. To ni noben primer! ^ naši deželi je še vedno toliko 'avega bogastva, kakor je po-^arjal Roosevelt v svojem go-|0)"u> kakor ga je bilo od pam-I ! : — dovolj je živil, ob-I ^ mašinerije, železnic, ladij, I ^^nic in rudnikov. Toda dej-I . °> da gledamo gladu in po-J anjkanju v obličje sredi vse-I tega blagostanja, to dej-. 0 bi morda izpodneslo noge j j rsikateremu narodu, ki ne bi lit®l toliko razsodnosti in po-zrelosti, kakor jo ima eriŠki narod.
i2.^eki vpliven republikanec je ^Vil p0 volitvah: "Naravno, j v Je moja želja, da bi bil Hoo-
1 terhZ°pet izvoljen- Toda kljub bij Je izid volitev zopet okre-^Ql-ilOJO vero v ameri®k;i narod. I	so namreč jasno doka-
^'v da je ameriško ljudstvo I it)02110 in pripravljeno trpeti tt,uCakati tri dolga leta, da se k°nčno ponudi politična 2h°st izpremembe razmer."
^ ta republikanec je imel J ^ " Volitve so dokazale, da narod ve, kaj hoče, da ^ pripravljen delati in čakati I ^ kar hoče ter da se ne | j. 1 za otroške grožnje, da j vse razsulo, ako ponovno j ^j,!Zv°li v javne urade stare J V^ e> ki grozi, da bo sicer tra-ulice ameriških j \ ' • . Prav, tukaj je odgo-bo^^eriških volilcev, ki sc n s hooverizmom ter iz-
Žena in dom
PRIMITIVNA RODBINA Oblike zakona
Zakon pri primitivnih plemenih ni vselej monogamen, t. j., zakon z eno ženo, marveč je mnogokrat — zlasti pod silo razmer — poligamen, to je, da ima en mož po več žena. Poli-g a m i j a ali mnogoženstvo ni vselej nepopularno med ženami primitivnih plemen. V razmerah divjaškega plemena je mnogokrat zakonska žena tako izgarana ter ji je življenje tako težko, da sama nagovarja moža, naj si vzame še nadalj-110 ženo, ki ji bo pomagala pri delu. Ker je prva žena vedno glavna ali gospodujoča žena, zato dobi vsakokrat, kadar si vzame njen mož nadaljno ženo, zopet svežo delavko, kar pomeni, da bo ona sama toliko manj obremenjena.
Sicer pa, če nekoliko natančneje premotrimo stvar, imamo celo v Ameriki neke vrste poli-gamijo: mož v Ameriki ima sicer samo po eno ženo, toda čim se naveličata skupnega življenja, se ločita in mož si vzame drugo, kar vidimo dan na dan, ali obratno.
Druga vrsta zakonov primitivnih plemen je poliandrija, kar je baš nasprotno poligami-je, ker poliandrija dovoli eni ženski več zakonskih mož. Toda tudi ta ima svoje vzroke in tudi ti zakoni so posledica razmer. Mnogokrat je velika številčna razlika med spoloma, katero morda povzroči bolezen med ženskami ali pa napadi drugih plemen, ki odvajajo ugrabljene ženske s seboj, ali pa so ekonomske razmere take, da je treba truda in dela več mož, da morejo preživeti eno ženo.
Poliandrija je dvojna: bratska in navadna. Bratska poliandrija je ona, kjer se več bratov poroči z eno ženo, navadna poliandrija pa je tedaj, ko se več moških, ki niso v sorodu, poroči z isto žensko. V slučaju bratovske poliandrije živi vsa rodbina pod eno streho in očetovstvo otrok se določi po starosti: prvo dete je smatra-no za dete starejšega brata, drugo dete za dete drugega, itd. Vsak oče ima v takem zakonu posebno kontrolo nad svojim otrokom.
Pri vseh teh plemenih so vladale tudi že odnekdaj različne brečne pogodbe ali običaji. Tako je bila na primer v mnogih krajih navada izmenjava ene ženske za drugo: ena rodbina se je zavezala, dati hčerko v zakon sinu druge rodbine, in hčerka druge rodbine je postala žena sinu prve rodbine. *£elo običajno je bilo in je še danes, da se je izplačevalo staršem za nevesto v blagu ali živini. To je omogočalo premožnemu možu, da si je kupil po več žena, dočim si ni mogel revež, omisliti niti ene.
Nedavno smo imeli v Ameriki slučaj, ki je izzval splošno pozornost. Neki cigan je prodal svojo hčer drugemu ciganu, ki se je hotel poročiti ž njo. Omenjena deklica pa je kmalu nato pobegnila od svojega moža s človekom, katerega je ljubila, nakar je zahteval njen mož nasjaj od očeta denar, katerega je odštel zanjo. Ob tej priliki se je izvedelo, da je navada prodajanja in kupovanja nevest splošno v navadi med ameriškimi cigani, toda mlade ameriške ciganke so se vedno manj brigale za ta običaj ter pobegale od svojih mož, kadarkoli se jim je nudila prilika.
kar se je pač nanašalo na njeno avstrijsko rojstvo. Marija Antoinetta je bila petnajsti in predzadnji' otrok Marije Terezije, avstrijske cesarice. Marija Terezija je dala v zakon svojo hčer takratnemu francoskemu daufinu Louisu XVI., in mlada deklica je postala žrtev evropskega diplomatskega sistema, pod katerim so se delale z že-nitvami razne evropske zveze. Mlada kraljica ni našla ljubezni pri francoskem kralju in je morala tudi kmalu spoznati, da ne bo imela otrok, nakar se je kralj podvrgel operaciji, ki so mu jo nasvetovali zdravniki.
Marija Antoinetta je bila zelo razsipna in posebno rada je kvartala. Dan pred svojim 21. rojstnim dnevom, je neprestano igrala 36 ur karte. Ko je nekdaj gladna množica zahtevala kruha, je vprašala Marija Antoinetta s sirovim cinizmom: "Zakaj pa ne jedo potic?"
Marija Antoinetta je imela na dvoru javnega ljubimca, in sicer švedskega grofa Axela Fersena, ki se je boril tudi dve in pol leti v ameriški revolucij-ski vojni.
Ko je tik pred francosko revolucijo nezadovoljstvo francoskega naroda vedno bolj prekipevalo, so ji vzdeli zaradi njene velike razsipnosti nadaljni priimek — madame Deficit. Ker je bila tujka, je bila mnogo bolj osovražena kakor njen mož, francoski kralj, ki bi lahke rešil svoje in svojih življenje, če bi bil pravočasno zbežal. Ko je bilo že prepozno, sta ga ona in njen ljubimec, grof Fer-sen, pregovorila k begu, toda vsi skupaj so bili zopet zajeti v Varennesu ter prepeljani nazaj v Pariz. Marija Antoinetta je igrala svojo vlogo do zadnjega dostojanstveno. Ko je stopila na morišče, je ponesreči stopila nekomu na nogo ter mu rekla: "Prosim, oprostite!" To so bile tudi njene zadnje besede.
O £ensKj, Ki je zapečatila, usodo JVapoleona
GRKINJA UMRLA V VISOKI STAROSTI
Te dni je umrla v Pireju na Grškem v visoki starosti 120 let, najstarejša Grkinja Sultana Arnautoglo. Pokojna se je rodila kot hči neke grške družine v Mali Aziji. Ko ji je bilo 17 let, se je razvedela po vasi novica, da so na potu uradni roparji deklet, ki imajo nalog, da nalovijo za harem turškega sultana mlada in lepa grška dekleta. V velikem strahu so tedaj starši poskrili svoje hčer ke, kamor so utegnili, in Sultana je prebila en dan in dve noči v izsušenem vaškem vodnjaku, dokler ni sultanova komisija odšla iz vasi. Toda Turki so vendar dobili tedaj dve dekleti, ki so ju odvedli v sultanov harem v Carigrad.
V starem seragliju turškega sultana so se našle stare listine in dokumenti, iz katerih je razvidno, da je bila ženska tista sila, ki je strmoglavila velikega Napoleona, ki je hotel podjarmiti svet, pa je moral umreti zapuščen na otoku Sv. Helene.
Pisma so našli turški uradniki, ki so prenaredili stari harem turškega sultana v narodni muzej. Iz teh listin je razvidno, da je samo kaprica in maščevalnost neke ženske preprečila velike nakane "malega korporala," ki je hotel podjarmiti vso Evropo.
Ta ženska je bila Aimee Du-buc de Rivery, francoska kraso-tica, ki je postala žena sultana Abdula Hamida ter mati Maha-meda II. Ta mala ženska je spletla mrežo kakor pajek paj-čevino, v katero se je ujel silni Napoleon kakor bedasta muha.
Ako hočemo razumeti Aimee-ine mahinacije, moramo iti nazaj v dobo njenega deklištva, na otok Martinique v Zapadni Indiji, kjer se je igrala kot deklica s svojo najboljšo prijateljico, Francozinjo Jožefino Ta-scher de la Pagerie. Obema je odločila usoda, da postaneta ženi velikih vladarjev ter da do-prineseta svoje pri nenadnem podvigu in padcu velikega Napoleona.
Ko sta -postali deklici stari trinajst let, so ju njiju starši poslali v Francijo, da bi se tam izšolali. Nekaj let zatem je postala Jožefina žena vikomte-ja Aleksandra de Beauharnži-sa, sinu governerja Francoske Zapadne Indije. Dasi je bil ta zakon blagoslovljen z dvema otrokoma, se Jožefina vendar ni počutila srečno v zakonu.
Njena prijateljica Aimee pa je ostala osem let v nekem francoskem samostanu. Vojna, ki je tedaj divjala med Anglijo in ameriškimi kolonijami, je zelo ogrožala preko-oceansko potovanje. Toda, ko je bil sklenjen mir, je odpotovala Aimee, ki je bila takrat stara 21 let, domov. Na morju pa je nastal vihar, ki je zajel ladjo, s katero se je vozila, v Biskajskem zalivu, in ladja se je pričela že potapljati, ko jim je prišla na pomoč neka španska jadrnica. Ta španska ladja, ki je vzela na krov brodolomce, je bila na potu v Malorco v Sredozemskem morju, toda na potu so jo zajeli alžirski korzarji ali pomorski roparji. Lepo Francozinjo Aimee so odvedli korzarji s seboj v Alžir, kjer so jo predstavili svojemu velikemu beju, Babi Mohamedu ben Osmanu.
Alžirski korzar in vladar se je nahajal pod nadvlado turškega sultana, zato je menil, da bo slednjemu zelo ustregel, ako mu pošlje v dar francosko kra-sotico Aimee. Francozinjo so torej odvedli v Stambul ali Carigrad, kjer je s svojimi čari
takoj vnela srce sultana Abdul Hamida, ki jo je takoj naredil za svojo prvo ženo in fa-voritko.
Dolga veriga okoliščin, ki so pozneje odločile usodo civiliziranega sveta, je bila skovana v Turčiji. Mlada favoritka je prišla na sultanov dvor v kritičnem času muslimanskega cesarstva. Eden izmed sultanovih sinov in njegov nečak sta javno tekmovala za nasledstvo na prestolu. Selimova mati je vzljubila lepo Francozinjo, ki je kmalu dala življenje sultanovemu sinu, Mohamedu II., ki je postal pozneje turški sultan. Po Abdulovi smrti je postal sultan Selim, in ker je bila njegova mati velika prijateljica lepe Francozinje Aimee, je pričela zadnja seveda izvajati nanj velik vpliv. Ves ta čas pa si je Aimee dopisovala z Jožefino, prijateljico svojih otroških let, ki se je bila med tem ločila od svojega moža ter postala žena francoskega cesarja Napoleona.
Kot spretni in intrigantni di-plomatki se je Aimee posrečilo pregovoriti turškega sultana, da je slednji kmalu po kronanju Napoleona imenoval — in sicer prvikrat v zgodovini — svojega diplomatskega zastopnika na francoskem dvoru, dasi sta se nahajali Francija in Turčija tehnično v vojni. L. 1809 je postal turški sultan Mohamed, Aimeejin sin. Zdaj je pričela izvajati Aimee — naravno — še mnogo večji vpliv v turški politiki in imela je tudi svojo besedo v vseh važnih političnih zadevah.
Leta 1809 pa se je Napoleon ločil od svoje žene Jožefine. Iz pisem, ki so jih našli pred nekaj tedni v sultanovem seragliju, je razvidno, kako trpka čuv-stva je gojila bivša cesarica Jožefina, ker.jo je zavrgel njen mož Napoleon, na ljubo Av-strijki Mariji Louisi. Aimee se je zelo razjezila, ko je izvedela, da je zavrgel "mali kor-poral" njeno prijateljico Jožefino, toda ni začasno ničesar ukrenila proti prijateljstvu med Turčijo in Francijo.
Na njeno maščevalno priliko ji ni bilo treba dolgo čakati. L. 1811 je pričel delati Napoleon načrte za ,,svoj zgodovinski po-
sti. Mirovna pogodba med obema državama je bila skrivaj podpisana. Vse do zadnjega časa so se zgodovinarji čudoma čudili, kaj je pripravilo Turčijo, da je sklenila tako nenaden mir s svojo zakleto sovražnico Rusijo, toda zdaj, ko so se našle te listine, je to razumljivo.
Napoleon ni niti slutil, kaj se je primerilo, dokler niso bile njegove neštevilne legije že stotine milj daleč preko raz-sežnih ruskih step v notranjosti Rusije in pred samo Moskvo.
V zavzetem mestu pa je našel Napoleon mirovno pogodbo, toda zdaj je bilo že prepozno, da bi izpremenil svoje načrte.
Kako so Rusi zažgali Moskvo, da bi Napoleonove čete ne dobile v strašni zimi v njej pribežališča, in kako so ruski koza-ki posekali pred Moskvo nesrečne francoske bataljone, to je znano zgodovinsko dejstvo, katerega tukaj ni potrebno podrobneje. navajati. Francozje so šklepetali z zobmi na zasneženih stepah ter si želeli domov. Da je bila mera njihovega trpljenja polna, so izbruhnile med sestradanim francoskim vojaštvom še razne nalezljive bolezni, in smrt je kosila na debelo med francoskimi zavojevalci.
Najprej se je bil Napoleon namenil, da pričaka na stepah pomladi, toda njegov položaj se je pod silo okoliščin tako poslabšal, da je moral dati končno ukaz za povratek domov. Njegov umik iz Moskve je znan kot epska tragedija zgodovine. Tisoče in tisoče njegovih vojakov je počepalo na potu od mraza, gladu in trpljenja, tisoče in tisoče jih je utonilo v reki Be-rezini, tisoče in tisoče pa so jih posekali ruski kozaki in civilisti v guerila vojni, ki so me-šarili med Francozi kakor ameriški Apaši med belokožci.
Toda evropska zgodovina je imela med tem zaznamovati še nekaj bolj važnega: s tem njegovim umikom je nenadoma obledela legendarna slava, ki je ožarjala Napoleona, češ, da je on nepremagljiv vojskovodja.
Napoleon je bil tepen, o tem j ni bilo dvoma. In kadar začne človeka preganjati nesreča, gaj običajno dosledno preganja. —
Okno v svet
i____________—■*
hod v Rusijo. Podjarmljenje Rusije bi bilo največje dejanje, kar jih je poznala zgodovina, proti kateremu bi bilo Ha-nibalovo prekoračenje Alp prava igrača. V tem času sta se Turčija in Rusija nahajali v vojni, in s tem konfliktom je računal Napoleon, ker je vedel, da bi morala Rusija obdržati mnogo svojih čet na južnem bojišču. Kmalu je bilo vse pripravljeno za njegov zgodovinski pohod v Rusijo.
Tedaj pa je Turčija nenadoma odložila orožje ter zaprosila za mir Rusijo, kateri je dala več koncesij in drugih udobno-
POLET ITALIJANOV V ZE-DINJENE DRŽAVE
V	Italiji se vršijo priprave za polet v Zedinjene države, katerega se bo udeležilo dvajset mornariških letal, pod poveljstvom generala Balbo-a, italijanskega ministra za zrakoplov-stvo. Kakor znano, so Italijani že priredili pred dvema letoma tak polet v Južno Ameriko.
Polet se prične dne 24. maja zjutraj, in sicer iz Ortobella, ki je oddaljen 60 milj od Rima. Letalci bodo leteli do reke Rone, potem ob Roni do Rena, ob Renu do Amsterdama; — razdalja 700 milj.
Od Amsterdama do Reykja-vika, Islandija, — 875 milj.
Iz Islandije do Sandwich zaliva, Labrador, 1,565 milj.
Iz Sandwich zaliva do Seven Island Bayja, Quebec, 700 milj.
Iz Seven Islands Bayja do Montreala, 500 milj.
Iz Montreala do Chicaga, 1,-188 milj. — Skupna razdalja poleta bo znašala 6,278 milj.
Letala, ki se jih bodo poslu-žili za ta polet, so Šavoia-Mar-chetti S-55 tipa, kakršnih so se poslužili Italijani leta 1931 za polet v Brazilijo. Toda sedanja letala so izboljšana in imajo močnejše motorje. Vsako letalo ima po dva, 750 konjskih sil razvijajoča motorja, ki sta nameščena na letalu drug za drugim. Vsako letalo bo opremljeno tudi z brezžično brzojavno napravo.
V	vsakem letalu se bosta nahajala dva pilota, od katerih bo eden veteran braziljskega poleta, nadaljni pilot pa bo novinec; poleg teh bo v vsakem letalu še navigator-operator brezžičnega brzojava ter po en mehanik.
Priznati je treba, da Italijani pač znajo delati v svetu reklamo zase; druge vrste reklamo pa jim je naredil njihov rojak v Miami, Florida, o katerem imamo v današnji številki daljši zanimiv in informativen članek.
VLOM H KAČAM V Florence, Alabama, so štirje vlomilci vlomili ponoči v Pr°" dajalno L. E. Wilcoxona. je eden vlomilcev posegel v temi v neko izložno polico, je pi'e' strašen zakričal, ker ga je P1' čila klopotača, katerih dvoje Je imel trgovec v izložbi.
OPERACIJA V St. Paulu, Minn., so vzeli zdravniki iz želodca 19-letne Margarete Santell osem in P0' palca dolge vilice. Čuditi se Je zdravnikom, ki se jim je to P0' srečilo, toda še bolj se je čudit' mladenki, kako je spravila vilice v želodec.
ITALIJANSKI "LAJNAR" V Montrealu, Kanada, je živel Italijan Giuseppe Canzona< ki si je nabral s svojo "lajno, s katero je godel po ulicah, malo premoženje. Zdaj živi dotič-ni Italijan v Peoria, 111., in kel' je videl, da so parobrodne družbe zelo znižale cene vjaznim listkom, je kupil naenkrat deset povratnih voznih listkov, ki veljajo prihodnjih deset let. Sedaj bo šel lahko vsako leto P0' kušat domov polento, nakar se bo vračal nazaj v Ameriko k svoji "lajni."
OSA
V Falaise, Francija, je nek1 Camille Laborgois izpil koz»; rec vina, ne da bi opazil oso, k' je bila v vinu. Osa ga je piči'a v grlo in omenjeni se je vsle^ opekline zadušil.
SALOMONSKA RAZSODBA Na sodišče v Chicagu je P'-1' šel prodajalec sadja Allen Bril'' ki je tožil kupca A. E. Banks®' češ, da ga je slednji udaril dv®' najstkrat po glavi z melona^11: katere je pri njem kupil, sodnik Sbarbaro pa je tak" razsodil: "Ako bi bile mel»lie dobre in sveže, bi vas to mor®'? boleti. Ker pa vas udarci z njimi niso boleli, je to znart^' nje, da so bile melone mehke $ napol gnile. In ker so bile me' Ione napol gnile, je imel kuPeC pravico postati jezen."—Pa kdo reče, da ni več SalomoH°v na svetu!
Njegova zvezda je pričela bledeti, prišel je Waterloo, nato pa se utrnila na Sv. Heleni.
In vse to je indirektno povzročilo prijateljstvo ene Francozinje do druge. Intrigantka Aimee Dubuc de Rivery je hotela maščevati svojo zavrženo prijateljico Jožefino, ločeno Napoleonovo ženo, zato je pregovorila svojega sina, turškega sultana, da je sklenil z Rusijo mir ter s tem razbremenil ruske armade na južnem bojišču, s čemer je bila zapečatena usoda velikega vojskovodje, "malega korporala."
SREČNA ŠTEVILKA 13
V Noblesville, Indiana, živi farmer Perry Wheeler, ki smatra za srečno številko 13.
Dne 13. februarja je praznoval svoj 43ti rojstni dan. On je otrok rodbine, v kateri je bilo trinajst otrok, v šolo je hodil 13 let, na Valparaiso univerzo je vstopil dne 13. septembra ter tam dovršil trinajst - tedenski tečaj.
Ko je bil tekom svetovne vojne poklican v armado, je dobil št. 13 za svojo identifikacijsko številko. Njegova farma meri 13 akrov zemlje in tekom neke avtomobilske nezgode, ki se mu je primerila zadnje dni, mu je bilo izbitih iz ust trinajst zob. Njegova farma se nahaja na State Roadu 13.
DOLG
V Louisville, Ky„ je P re dvema mesecema 23-letna Evil Powell odrezala uho 25-letne^ Ray Harringtonu, češ, da ji bil nezvest. Zdaj pa se je ma zažgala ter si prizadeja od kolen do ramen hude oPe^ line. Izjavila je, da jo peče ve-ker je odrezala uho svoje"' ljubimcu in da mu zdaj odP' čuje svoj dolg.
KAJ POVZROČA SMEH j OTROKA
Profesor dr. C. V. Valentine, predavatelj na neki angleški univerzi, je nedavno posvetil svoje študije smehu malih otrok, da dožene, kaj povzroča pri njih smeh. Prvi smeh, pri 39 dni staremu detetu je povzročilo dejstvo, ko je dobilo dete hrano. Ko je deset tednov staro, se prične dete smejati, kadar sliši, da se smejijo drugi, ali če se ga ščegeta ali pa če vidi kak lep, svetel predmet. Presenečenje izzove -"smeh pri detetu, ko je slednje staro približno 18 tednov. In nato povzroči pri otroku smeh vsak pr-^ vi uspeh, ko more na primer samo stati in ko prične samo hoditi.
KaKp ubijajo čas Siamu
SEVERN I JELEN V MESTU
Kakor se v Španiji kratkočasijo ljudje z bikoborbo, tako se v Siamu kratkočasijo z borbo petelinov in — rib. V Bangko-ku se vrše vsak dan petelinje borbe. V krogu okoli bojujočih se petelinov, je zbranih stotine ljudi, ki s pridržano sapo zasledujejo boj ter stavijo na bo-rilca na tisoče dolarjev. Ko se petelina borita pet minut, imata pet minut počitka. Vse rane, ki jih dobita živali, jima
MARIJA ANTOINETTA
Marija A n t o i n e t ta, bivša francoska kraljica, ki je bila obglavljena, ie imela več nepopularnih vzdevkov, katere ji je vzdei francoski narod. Eden med temi je bil "Avstrijka,"
ŽENSKA UREDNICA
Mrs. Annie House v Eureka Springs, Colorado, je že 37 let časnikarka ter je sedaj urednica Carroll County Courier j a.
sproti zašijejo. V grlo jima nakapljajo po nekaj kapelj vode ter ju otarejo z mokrimi brisačami. Ko preteče pet minut, ju postavijo zopet v areno, kjer se vrši boj navadno toliko Časa, da eden protivnikov ali pa oba mrtva obložita.
Pri petelinjem boju se navadno zgodi, da si živali izklju-jeta oči, toda kljub temu se še dalje borita. Zaletu j eta se besno drug v drugega, kavsata se s kljuni ter si parata telo z
ostrogami.
Siamske boreče se ribe so komaj palec dolge. Po dVe taki ribici polože v posodo z vodo, kjer se nekaj časa gledata, nato pa se spopadeta. Zgrabita se s čeljustmi, nato pa se potopita na dno, kjer se nadaljuje njiju borba. Cez nekaj časa' priplavata na vrh, nato pa se zopet potopita ter se zagrizeta druga v drugo.
Tak ribji lov traja včasih po več ur, neredkokdaj tudi ves dan. Večinoma se konča boj s smrtnim izidom. Take ribe imajo v Siamu skoro v vsakem domu, in kadar uprizorijo borbo, povabijo svoje prijatelje, ki stavijo na bojujoči se ribi visoke vsote denarju.
Zelo je, priljubljen v Siamu tudi sport boksanja, ki pa se dokaj loči od ameriškega in evropskega. Mesto usnjenih rokavic ima s i a m s k i bokser
MAŠKERADA
V	Binghamtonu, N. Y., je f dišče ločilo zakon med Katalj no Koppe in Lillian Beaum^! in sicer na podlagi dejstva, k sta bili obe ženskega spola je bil njiju zakon itak neveu
en. V marcu leta 1927 se K pojavila Lillian Beaumont, ^ je imela na sebi maškeradno 0 ^ leko, umetno brado in lasulJ0' Katarino Koppe pred P1'0^. stantskim pastorjem Rev- , T. Cooke, ki ju je poročil, * je Lillian (William) fcJ»vJe da se vračata pravkar od n ^ maškerade in da bi bila poročena.
ZMAGALEC	,j
V	Los Angelesu je P°klL< skakalec iz letal, E. S. pozval svojega tovariša, dj ga poklicnega skakalca, 11 p da Brandona, naj P0'2^^ kdo bo v skoku priletel ^ zemlje, ne da bi odprl padalo ali parašut. M*1'1
je skočil iz letala ter odp1''' jj,) je padalo šele, ko se je ni> sto čevljev nad zemljo, to lo je že prepozno, in Je ' jjr drznost plačal s svojim' z njem.
DOLARSKI ZAKLAD V MOSKVI
Pretekli teden so delavci v , Moskvi kopali zemljišče za nov hotel ter ob tej priliki našli zakopano kamenito posodo, v kateri se je nahajalo 2,000 ameriških dolarjev ter 4,000 zlatih rubljev iz dobe carske Rusije, kar je znašalo v skupni vrednosti $4,000. '
Ker se ni moglo dognati vira, iz katerega naj bi izhajal I denar, je istega zasegla vlada.
okoli rok ovito vrv, in sicer na j tak način, da so vsi vozli zgoraj na členkih njegovih prstov. S j temi trdimi vozli na svojih pesteh, se obdelujeta, da sta vsa krvava. Poleg tega pa se brcata in obdelujeta z nogami, in neredkokrat se zgodi, da drug drugega brcneta v grlo.
Borilca se boksata po pet minut, nakar pet minut počivata. Vsaka borba šteje enajst rund, toda malokdaj se izvojuje kaka borba do konča, ker je navadno eden ali drugi tako občutno ranjen, da ga morajo odnesti iz arene.
Zmagovalec prejme navadno £30, premagani pa $20. Ako se vrši boj šampjonov, tedaj se vsota navadno podvoji.
Pred vsako borbo borilca poklekneta ter prosita Buddho, da sprejme v svoje naročje njiju duše, v slučaju, da bi bil ta ali oni ubit v boju.

V mesto Kodanj na Danskem se je zatekel te dni ob treh zjutraj severni jelen, ki si je menda hotel ogledati mestno nočno življenje. Severni jelen je bil iz črede jelenov, ki so jih nedavno prignali Laponci v to mesto. Za jelenom so priredili po , mestu pogon na avtomobilih, 'nakar so ga ujeli na "cowboy-ski" način ter ga oddali zopet čredi, od katere je pobegnil.
JOSIP GRDINA:
V DEŽELI ORANŽ IN PALM
Mr. Davidson mlajši nas je čez dan vozil po raznih krajih ter nam razkazoval polja in nasade. Tudi v 30 milj odaljen Vero Beach nas je peljal, ki je kot Pravcati paradiž. Tam ima svoje nasade tudi naš Clevelandčan, dr. James Seliškar, ki pa seve ne živi v Floridi. On je še vedno tistega mnenja, da v Clevelandu je še vedno najboljše. Doktor že ve. Ampak meni je ugajalo "i če bi mi doktor podaril tisto iarmo, pa bi jaz kar fige pokaral Clevelandu, tako se mi je tam dopadlo.
Najbolj me je zanimalo, kako 'am dobe vodo. če skopi ješ nekaj sežnjev globoko in zabiješ železno cev, pa imaš vodo, ki 'ma večji pritisk, kot pa vodovodna cev na cesti. Ta vodni Pritisk potem izrabljajo, da ima v'uak svojo elektriko in pa ledenico. Kar začudil sem se, ko je Mrs. Davidson prinesla na mizo skledo ledu, da smo ga poljubno Sevali v lemonado. Povedali so Tr>i, da led pridelujejo doma. Slišno napravo ima tudi neki Hrvat, ki ima mesnico in sam kolje Živino in prešiče. Peljal nas je V tisto ledenico. Hu, kako je bilo mrzlo notri, kot v Sibiriji. Vse to mu dela turbina, katero goni Vodni pritisk. Pred nekaj leti je temu Hrvatu padla v rezervar 4 letna hčerka. Voda jo je potegnila v cementno cev, kjer se Voda odtaka ter jo več sežnjev daleč nesla po cevi in jo na drugem koncu vrgla ven. Vse to se Je vršilo tako naglo, da je bila deklica še živa, ko so jo potegnili ven.
To mi je pravila njena mati, ki je rodom eehinja. Dve leti staro so jo starši prinesli na Hrvatsko, kamor so se preselili in ie bivala do odhoda v Ameriko 1 Vedno na Hrvatskem. Ampak tovori pa vedno le češko. Ni ču-da je med Slovani Čeh največ dosegel, to pa zato, ker Čeh '»poštuje svoj jezik in ceni samemu sebe. Pravila mi je, da je prvič- videla svojo domovino leta 5930, ko je šla tje na obisk. "O," Je,rekla, "prej sem mislila, da je Jugoslavija najlepša na svetu, i;mpak sedaj sem pa videla, da ^e češka še lepša. Ponosna sem, da sem bila rojena na Češkem, Pa tudi Jugoslavijo spoštujem ir» cenim."
To je vera čehinje, na tujem in doma, da "češka je najlepša." ■^aj pa mi, Jugoslovani? Ah, ftaša Jugoslavija je pa najslabša na svetu. Tako pravi marsikateri Jugoslovan. Od marsikaterega sem slišal to opazko.
Videl sem, da so ljudje doli v kloridi zadovoljni. Res nimajo koliko z abav in duševnega razvedrila, kot v mestih, ampak tudi 'istega drvenja in vihranja in Pehanja, ki je navadno v velikih testih ni.
Zemlja v Floridi je bila nek-uaj vsa pod vodo. To pričajo školjke, katere najdeš globoko v Zemlji. Tudi zemlja ni nič dru-^ga, kot prav droban morski '-^sek, ampak zemlja je jako ro-|'(Jvitna. Toda vseeno jo je tre-^ gnojiti z umetnim gnojem.
pa predvsem radi trga, ker llH trg je treba poslati prav lepo S:adje. Prav nič jih ne briga, u'aj bo deževalo. Navadno ima )sak farmer izkopan vodnjak s £elo močnim vodnim pritiskom, °t sem že omenil. Treba mu je odpreti cev, pa ima vode, ('a mu v par urah vse namoči. vadar je zemlja dovolj napoje-lle> pa zopet cev zapre. Vodo '■'Pusti po izkopanih prekopih in jfffnakanje je gotovo. Torej gle-namakanja ni nobene sitno-'ljti in ne skrbi. Kakor sem že omenil, je Sloneč priden in podjeten. Pov-J°d lahko izhaja in tudi v Flo-mu ne bo treba stradat. Prav j*hko se bo preživel in lahko tu-kak cent del na stran. Seve-treba je pa tudi delati od ju-u do večera.
I"1 •
Ari dni smo se mudili pri teh .genskih farmer jih, ki so vi-jj i vsi zelo zadovoljni. Ogore-So od sonca, da izgledajo ko
kaki Kalabreži.
"Jemo pa tako, da nam žena komaj sproti nakuha," je rekel Mr. John Ivančič. Rekel je, da takega apetita še ni imel zlepa. Podnebje je zdravo in če človek dela na polju, potem res ni čudno, da ima apetit. V Floridi je še dosti neobdelane zemlje in bo vzelo precej časa, da bo naseljena.
čas nam je hitro potekal in v soboto 14. januarja ob treh popoldne smo odrinili nazaj proti severu. Kar težko nam je bilo, ko smo se poslovili. Obljubil sem jim, da se jih bom spomnil v kakem listu, zato se jim tukaj na tem mestu zahvalim za prijaznost in gostoljubnost.
Nazaj grede smo se peljali po drugi poti in sicer skozi mesto Orlando, ki je zelo lepo. Vsepovsod je lep razgled na oranžne nasade, toda tudi močvirja je še dosti in treba bo še dosti dela in denarja, da bo vsa ta zemlja osušena. Zvečer ob enajstih smo dospeli v Valdosti v Georgiji, kjer smo prenočevali. Zjutraj ob petih je bila pa že naša bud-nica za nadaljno pot. Ob desetih dopoldne smo dospeli v malo mestece Forsyth, kjer smo zavžili nekaj kave. V tem mestu me je zanimal avstrijski poljski top, ki stoji na javnem prostoru. Mene je posebno zanimal ta top, ker prav s takim sem streljal na Koroškem, ko smo branili Jugoslavijo pred Nemci. Pa sem se domislil, kako so frčale granate med Nemce, ki se niso nič kaj radi umikali, toda ni bilo drugače Radoveden sem bil, po kakšni poti je dospel ta top sem. Toda ker ni bilo nikogar, da bi mu utešil radovednost, sem šel naprej in si ogledal spomenik iz civilne vojne, v počast vojakom konfedaristom. Najbolj zanimi-\?> je soha vojaka, ki ga predstavlja, kako hiti proti severu
bojišpe. Na obrazu se mu vidi, kako se mu mudi, da čimprej udari na unionists. Toda zaman je hitel, zaman .se je bojeval, premagan je bil in dobro je bilo to za Ameriko.
Hotel sem dobiti natančnejše podatke, zato sem se obrnil do dveh črncev, ki sta blizu tam se-ciela. Toda že je bil pri meni neki policist. Mislil sem si že, da me ima za kakšnega vohuna, ker sem si ogledoval avstrijski top in spomenik, toda policist me vljudno vpraša, kaj želim in da mi rad vse raztomači, kar bi rad vedel. Domislil sem se takoj
dejstva, da je tukaj nečastno za belega človeka, ako se razgovar-ja s črncem. Policist me vpraša, od kod prihajam in povem mu Tedaj je bilo možu postave jasno, zakaj sem se tako neženira-no pogovarjal s črncema.
Okrog poldne smo dospeli v Atlanto, ki je glavno mesto države Georgije. žal, da se tam nismo nič ustavili, ampak kar vozili naprej. Atlanta je eno najlepših mest na jugu in tudi veliko. Tam se tudi nahaja vladna jetnišnica. Kdor se kaj pregreši zoper Strica Sama, ga pošljejo v Atlanto na ričet. Tukaj v Atlanti dela pokoro razvpiti italijanski gangster Capone. Nekdo je v šali omenil, da bi ga šli obiskat, no, pa ni bilo časa.
Atlanta je tudi precej zgodovinsko mesto izza civilne vojne, kjer se je vršila vroča bitka med konfedaristi in unionisti. General Sherman je obstreljaval mesto 40 dni ter končno premagal armado konfedaristov in zavzel mesto 2. septembra 1864. V teh bojih je bilo mesto zelo prizadeto po raznih požarih.
Zelo vroče bitke v civilni vojni so se vršile tudi v Chattanooga v državi Tennessee, kamor smo dospeli zvečer. Tukaj se nahaja narodno vojaško pokopališče, kjer je pokopanih 13,000 padlih vojakov.
Ker je bila lepa moč, smo se vozili kar vso noč. Nekako opolnoči smo se pripeljali v državo Kentucky, ki je rojstna država Abraham Lincolna. Tukaj me je posebno zanimala k a m e n i t a cgraja, ki je dolga baje 50 milj in katero so zgradili še sužnji. Zid je napravljen iz samega kamna, brez apna in peska, pa je kljub temu nezrušljiv. Dolgo bo še stal in pričal, da je bil postavljen z rokami sužnjev.
Noč je naglo potekala, posebno ker smo drug za drugim počasi zadremali in tako prespali več mest. Ob petih zjutraj smo dospeli v Columbus, Ohio, kjer se pa nismo nič ustavili, ampak kar naprej 'drveli. .-Ob devetih dopoldne smo bili že v Clevelandu. Postali smo živahni; bili smo pač veseli, da smo zopet doma. Saj pravi prislovica: povsod dobro, a doma najboljše. Nekateri so rekli, da bodo še šli v Florido, par jih je celo reklo, da se bodo tje za stalno naselili.
Glede Floride je tako: če bodo pridelke lahko postavili na trg, in če bo letina, bo že. Ker tam je ves dohodek samo od poljskih pridelkov in južnega sadja.
Jaz sem bil zadovoljen, da sem videl južne države, zlasti pa Florido, ki je dežela oranž in palm.
Z ANGARA —MORILEC ČIKAŠKEGA ŽUPANA ČERMAKA
Ugledna ameriška revija "Time," piše o Kalabrezu Zan-gari, ki je umoril čikaškega župana Čermaka, in obstrelil več nadaljnih oseb, sledeče:
Giuseppe Zangara, 33 let star priseljenec iz Kalabrije, v Italiji, svoječasno zidar v New-Jersey, zadnje čase pa postopač v Miami, si je mislil: "Želodec me boli, zato sovražim vse pre-zidente, katere bom pomoril." Izprva je mislil umoriti predsednika Hooverja, ko pa je či-tal v časopisu, da obišče v dveh dneh novoizvoljeni predsednik Roosevelt Miami, je sklenil, da ubije njega. Z 32-kaliberskim revolverjem v žepu, katerega je kupil v neki zastavljalnici, je postal tako zadostno opremljen morilec.
Večina nepismenih "degotov" ima v sebi morilski nagon, posebno kadar nastopijo pri njih motnje njihove živalske udobnosti. Mi, uredništvo 'Time-a,' pravimo "dego," katera beseda je psovka za Italijane. V povprečnem besednjaku se nana-jša ta izraz v splošnem na ino-zemce, ki so sumljivega in zločinskega značaja. Ako bi rekli "vap," bi to pomenilo bolj dobrodušnega posameznika. Zato še enkrat poudarjamo naziv "dego," in sicer brez vsakega spoštovanja do narodnosti, ker nočemo, da bi "degoti" nekaz-
novano žalili čuvstva kateregakoli naroda. (Vendar se je končno našel ameriški list, ki je povedal nadutim in izzivalnim Italijanom, iz katerih vrst se rekrutirajo večinoma ameriški atentatorji, bombaši, morilci, gangsterji in ostali zločinci in kandidatje za električni stol, kar jim gre! Op. uredništva).
Degenerirani "degotje," piše dalje omenjena revija, — so notorični morilci in atentatorji, in vse, kar je bilo treba Zanga-ri storiti, je bilo to, da je šel v Miami Bay Front park ter tam pričakoval sicer kot bedasto izgledaj oč, pa vendar vnet patriot, prihoda novoizvoljenega predsednika.
Predsednik se je res kmalu popoldne pripeljal z županom Gauthierjem v avtomobilu v omenjeni park, kjer ga,je čakala kakih dvajset tisoč duš bro-ječa pozdravljajoča ga množica.
Ob 9. zvečer se je njegov avtomobil ustavil in Roosevel-tu so dali v roko mikrofon, v katerega je govoril svoj pozdravni govor. Ko je Roosevelt nehal govoriti ter sel nazaj na svoj sedež v avtomobilu, mu je pričela množica prirejati burne ovacije. Na odru, kjer je bila godba, je stal čika-ški župan Anton Cermak. Ko ga je Roosevelt uzrl, mu je po-
mignil, naj pride doli k njegovemu avtomobilu. "Hello, Tony!" ga je pozdravil Roosevelt. "Hello, Mr. prezident!" mu je odzdravil Cermak. Po kratkem razgovoru se je Cermak obrnil, da odide. Tedaj pa je stopil k avtomobilu neki človek, ki je izročil Rooseveltu dolgo brzojavko, katero je pričel novoizvoljeni predsednik čitati. . .
Pok! Na neki klopi poleg drugih gledalcev je stal Joe Zangara ter ustrelil iz revolverja na predsednika, ki se je nahajal komaj 35 čevljev od njega. Prvi strel je pogodil v glavo Margareto Kruis, new-yorško igralko.
Pok! Druga krogla je predrla Cermaku trebušno votlino na desni strani, tik pod rebri. Cermak se je zgrudil na kolena. Na beli srajci se je pokazala dolga krvava maroga.
Roka atentatorja Zangare je bila tedaj nenadoma udarjena navzgor, po roki slabotne Lillian Johns Cross, žene zdravnika iz Miami. Iz vrste zadaj je v tem hipu posegel naprej T. Armour, domači podjetnik, ki je takisto zgrabil Italijanovo, z revolverjem oboroženo roko. . . Toda Zangarin prst je še vedno prožil petelina.
Pok! Z odra za godbenike se je zdaj opotekla ter padla na tla Mrs. Joseph Gill, žena predsednika Florida Power & Light Co., ki je bila težko ranjena v drobovje.
Pok! In zopet se je pocedila kri, zdaj po belih laseh Willi-ama Sinnotta, nekdanjega new-yorškega detektiva, ki je svoječasno stražil governerja F. D. Roosevelta, zdaj pa se je nahajal na počitnicah v Floridi.
Pok! Nadaljna krogla je sedaj obdrsnila čelo Russella Caldwella, mladeniča iz Coconut Grove. . .
V petih sekundah konfuzije je bilo streljanje končano. Množica pa je pričela qricati: "Pri-mite tistega človeka! Primite ga!" Občinstvo in policija se je vrgla na malega Zangaro ter ga podrla podse na tla. Malemu, toda strupenemu italijanskemu gadu so nadeli okove, silne in mišičaste roke so ga zgrabile za ramena in vrat.
Predsednik Roosevelt ja vstal v svojem avtomobilu in zamahnil z roko proti občinstvu, katerega se je polastila panika. Krik in vik je kmalu preglasil njegov sonorni glas: "Jaz nisem ranjen! Nič hudega ni!" In njegov avtomobil se je pričel pomikati naprej. Tedaj pa je nekdo planil k njegovemu avtomobilu ter zaklical: "Župan Cermak je ranjen!" Roosevelt je zopet vstal ter vzkliknil: —
"Moj Bog! Privedite ga sem in posadite v moj avtomobil!" Ranjenega župana so dvignili v Rooseveltov avtomobil. Predsednik Roosevelt ga je objel s svojima rokama ter ga podpiral, dočim je avtomobil brzel proti Jackson Memorial bolnišnici.
Zadaj v parku pa so se slišali kriki: "Ubijte ga! Ubijte
iniiiiiiHiiiiiniHiiniiinniiiiNHiiiHiimm
MILO URBAN:
ŽIVI BIČ
Roman
iiiiiiiniiiiiminiiiiniiiiumnimiiiiiimni
"Kakšna pomoč? Bog je dal, Bog je vzel, naj bo zahvaljeno njegovo sveto ime. Tudi z Jo-bom je bilo tako in Bog mu je •stokrat vse povrnil."
"Meni nq mo povrnil," je dvomil Kurnjava nad temi krasnimi besedami, "kajti meni ni vzel Bog, ampak Aron."
S tem pa je vse zašlo na drug lir in botra sta vstala, kajti zunaj se je že večerilo. Zapihal je veter, ž njim pa je začel padati na Raztoke prvi sneg, ki je vzbujal posebno zimsko razpoloženje. Ljudje so urno hodili iz hiš in klicali drug drugega z jasnejšimi glasovi; vse, kar so delali, so delali urno in veselo, kakor bi se nečesa veselili. Okna so bila polna glav otrok, ki so hodili v šolo samo pogledat. Učitelja že drugo leto niso imeli. Učil je samo Letay in to le ka-c;ar je imel čas. Otroci so večidel lenuharili doma in bili v na-potje.
Kurnjava je spremil Komarja prav na spodnji konec do hiše. Vračal se je sam z negotovim korakom človeka, ki je pregloboko pogledal v kozarec. Vas se je odevala v temo; veter j enegem mu je bičal obraz in Klanjava, ki ni videl pred seboj nestvari ne človeka, si je zapel, da bi mu bilo bolj veselo:
Konjički moji, oj konji vranci, bridko je plakala deklica lepa, ker jaz na vojsko sem odhajal, mi kralj je svetlo sabljico podaril.
Pljunil je, ker se mu je grlo osušilo,in nadaljeval:
Sabljica lepa, sabljica ostra, ijuba poSla'ia1'je k meni sla: Ne hodi, moj dragi, ne hodi v boj,
sinka doma jaz moram zibati.
Hotel je načeti tudi tretjo kitico, toda zaslišal je, kako nekdo zanjim vpije:
"Jano!"
"Kaj pa je?" se je nerodno obrnil.
Med vrati je stal notar Okolicky.
"Pridite," je klical Kurnjavo, "nekaj vam moram povedati."
"Ali jaz?" je vprašal Kurnjava, ki svojim ušesom ni mogel verjeti.
"Vi, vi."
'Kaj vendar namerava?' je šinilo Kuril javi skozi glavo. Obrnil se je, potajil v sebi pijanost in sklenil, da se ne da ug-
ga! Linčajte ga!" Okoli morilca Zangare se je zgrinjala množica razbesnelih in ogorčenih ljudi. Policija ga je potegnila s seboj do čakajočega avtomobila, v katerega so bili že naložili nekaj njegovih žrtev. Italijana so posadili na zloženo streho avtomobila, poleg njega pa so se namestili stražniki. Avtomobil je potegnil z mesta in Zangara je padel s svojega sedeža na cesto. Naglo so ga pobrali ter vrgli nazaj, kjer so ga zdaj držali. In tako se je atentator peljal najprej v bolnišnico, kjer so odložili njegove žrtve, potem pa v ječo.
V bolnišnici so zdravniki ugotovili, da je Italijanova krogla obrsnila jetra župana Cermaka ter obtičala v njegovi hrbtenici. Njegovo stanje je bilo kritično. Mrs. Gill je bila na pragu smrti vsled rane, ki jo je dobila v želodec, kamor jo je zadela morilčeva krogla. Ostali niso bili nevarno ranjeni.
Predsednik Roosevelt je odložil svoj odhod ter se ustavil
v bolnišnici. Počasi in natihem je vstopil v sobo, kjer je ležal župan Cermak. Na županovem obličju se je izražala bolečina, ko je pogledal predsednika ter zamrmral: "Srečen sem, da sem bil jaz zadet mesto vas. Bodite previdni in oprezni. Domovina vas potrebuje."
"In domovina potrebuje mož, kakršen ste vi, Tony," mu je odvrnil Roosevelt.
Medtem pa je sedel v ječi v Miami atentator Giuseppe Zangara, si stiskal želodec in ponavljal: "Ako bi mogel jesti, ne bi nikogar umoril." Pokazal ni niti najmanjšega kesanja in zatrdil, da ne čuti nobenega sovraštva napram Rooseveltu kot človeku, pač pa samo kot predsedniku.
Pred sodiščem je Zangara prij znal, da je kriv in sodnik E. C. Collins ga je obsodil na 80 let zapora. "Nikar tako ne skoparite z leti!" je tedaj zakričal Zangara na sodnika. "Obsodite me na sto let!"
Med tem pa je čikaški župan Anton Cermak, poštenjak in sin bratskega slovanskega češkega naroda, podlegel krogli zavrat-
nega Italijana. .
nati, če bi tudi sto vragov srečal.
Notar Okolicky ga je peljal v pisarno, vzel iz omare stekleni-cico s kozarčki in nalil. Kurnjava, ki ga je imel v glavi, si ni dal dvakrat reči. Izpila sta, notar je sedel na divan in začel:
"Zadnjič si bil tu, kajne, ko je prišel vahtmajster Angyal."
"Da," je pritrdil Kurnjava po kratkem premisleku.
"In si slišal, kaj je povedal?"
"Slišal."
"No, vidiš," je pograbil notar Okolicky, iščoč besed, "taka sramota je prišla nad našo vas. Ubežnika imamo. Drugi prelivajo kri za domovino, on pa je enostavno ubežal . . ."
Z narejeno jezo je notar vstal in začel hoditi sem in tja.
'Dobro je napravil,' si je mislil Kurnjava. Rekel pa je:
"Grdo je naredil, grdo. če morajo drugi, bi moral tudi on."
"Moral bi, a vidiš, da je le . . ." se je razburjal notar. "In če bi ... Pa bo vse name padlo, češ, da ne skrbim za red"
"Vi vendar ne morete nič za to," je tolažil Kurnjava notarja.
"Ne morem, res, da ne morem, če pa gospodje po mestih mislijo, da jaz . . . da . . . kakor bi jaz mogel vsakemu za hrbtom stati in vsakega na vrvici držati. To bi morali žan-darji, žandarji pa so lenuhi."
"V tem imate pa tisočkrat prav," je pritrdil Kurnjava, ki je imel žandarje v želodcu od takrat, ko so mu ljudje povzročali neprijetnosti, oni pa niso hoteli nastopiti proti njim. "Samo za dekleti bi letali in poleža-vali."
"Da. Zato pa moram jaz vse pred gospodo poravnavati. Tudi sedaj," je zabrenkal Okolicky na pravo struno. "Poskrbeti moram, da Hlavaja ujamemo, da se spere madež z vasi, da se
Notar Okolicky ni vedel, kaj bi še rekel, zato je dodal:
"Saj veš."
"Seveda. To vendar ni majhna skrb. Kako morete vi sami Hlavaja ujeti?"
Kurnjava je sam prihajal notarju nasproti in Okolicky se je veselil. Kar objel bi ga bil. Namesto tega pa je nalil samo kozarčka in ko sta bila prazna, dvignil kazalec, ga obrnil proti Kurnjavi in rekel:
"To, vidiš, da; to mi dela največje skrbi. Sam ne morem, niti ne smem ne, a pomoči nimam. Vas pa je treba očistiti. Zato sem mislil nate, če bi na primer ti. . . ."
"E, gospod notar . . ." je za-jecljal Kurnjava v zadregi.
Toda notar Okolicky je vzel na pomoč najučinkovitejši razlog.
"Razume se, da ne zastonj," je planil Kurnjavi v besedo. "Domovina takih uslug ne pričakuje zastonj. Ravno narobe: domovina bi ti to zelo lepo poplačala."
"A tako," se je branil Kurnjava, "jaz ... pa ... to je nekoliko . . . kakor . . Jej, ne!"
"Prav nič ne! Domovina je prva," je poudarjal Okolicky. "če gre za domovino, ne sme biti nobenega prijateljstva, nobene soseščine, še več, tudi oče je dolžan izdati svojega sina. Ali razumeš? In če bi tudi ne bilo tako, je treba očistiti vas, zakaj ti niti ne veš, kakšne posledice bi to imelo. Večje davke bi morali plačati, rekvirirali bi jim mnogo in . . ."
(Dalje prihodnjič) -o-
"Sobrat tarmar-urednik"
V petek zjutraj je dobil urednik prijazno kartico iz Geneva, Ohio, na kateri se naznanja našemu uredniku, ki je član Slovenskega farmerskega kluba v Genevi, da priredi omenjeni klub svoj zabavni večer v soboto, 11. marca, pri "sobratu" Jos. Gram-cu. Upamo, da dobimo še koga na zabavnem večeru v nedeljo, ko pride tja sob rat urednik,farmer, ker mu je žal, da se v soboto ne more udeležiti.
Za brezposelne
Federacija društev Slovenske Narodne Podporne Jednote v Clevelandu priredi v nedeljo, 12. marca, v obeh dvoranah Slovenskega Narddnega Doma lep program, o katerega posameznih točkah sicer nismo natančno obveščeni, pa smo prepričani, da bo posetnikom prireditve nudil mnogo lepega vžitka. Popoldne se vrši program v zgornji dvorani, zvečer pa bo prijazna domača zabava v spodnji dvorani. Prireditev je izključno v korist brezposelnih članov Slovenske Narodne Podporne Jednote, in priporočamo vsem, ki le morejo, da se prireditve udeležijo. Nizka vstopnina, lep in obsežen program naših domačih talentov, bo gotovo privabil občinstvo. Saj šteje članstvo S. N. P. J. v Clevelandu nekako 4,000 članov in članic, in njih dolžnost je, da pridejo in po svojih močeh pomagajo prireditvi, ki bo končno v pomoč brezposelnim članom S. N. P. J. In tudi estalo občinstvo je vljudno vabljeno k obilni udeležbi radi blagega namena.
Prva žena v Ameriki
Washington, 10. marca. Ko je bil včeraj otvorjen kongres in je bila prebrana prva poslanica novega predsednika kongresu, je prišla tudi Mrs. Roosevelt v zbornico poslancev, kjer je sedela v loži za predsednika. Poslušala je razprave v zbornici poslancev in ves čas pridno "he-klala." i Mrs. ,Franklin Roosevelt jako rada izdeluje ročna dela, na katera je zelo ponosna. Zlasti zna dobro izdelovati čipke. škoda, da ni iz Idrije doma. --o-
Hoover podpira, kar novi
predsednik priporoča
New York, 10. marca. Dasi so ideje novega .predsednika v popolnem nasprotju z idejami vlade bivšega predsednika Hooverja, se je pa Iioover danes izjavil, da želi, da sleherni Ame-rikanec podpira novega predsednika Roosevelta v njegovih delih. Hoover je dejal: "Ena sama stvar je v tej krizi za Ame-rikanee, da jo izvrše: sledijo naj svojemu predsedniku."
-o-
župani zborujejo
Včeraj je zborovalo kakih 50 županov in načelnikov raznih mest in vasi v okolici Clevelan-da, da doženejo kako pomagati sirotnim ljudem v njih vaseh in mestih, župani so sklenili, da se obrnejo na državno postavo-dajo za pomoč.
MALI OGLASI
Naznanilo
Članicam podružnice št. 25, Slovenske ženske Zveze se naznanja, da se v obilnem številu udeležijo mesečne seje v ponde-ljek, 13. marca, ob navadnem času. Izvoliti je treba delegatinje in razmotrivati je treba več stvari v prid članstva in vse organizacije. Pripeljite tudi kaj novih članic, ker sedaj je prost asesment v onem mesecu, ko se pristopi v podružnico. Plača se samo pristopnina 75 centov. Pozdrav—M. Otoničar, tajnica.
Lepo stanovanje
se odda v najem, prav poceni. Odda se pošteni družini. Stanovanje ima 5 sob, zgorej. Kopališče in garaža, 18215 Park Drive. Pozve se na 1133 Norwood Rd.	(58)
Obleke na hranilne knjižice
International Savings & Loan Co.
Oglasite se pri
JOSEPH PEUME
15607 Waterloo Rd.
marsikateri odpuščeni rudar. — brezposeln.
Sedaj so se pojavili glasovi o popolni ukinitvi kočevskega rudnika. Merodajni gospodje teli vesti niso še niti z eno besedo liomantirali. Z ustavitvijo obrata na našem rudniku bi bilo pahnjenih sto delavskih rodbin (toliko je približno ostalo rudarjev na premogovniku) v največjo mizerijo. Kaj naj napravi, kam naj se obrne naš stari rudar? Kdo bo vzel v teh kritičnih gospodarskih časih v svojo tovarno ali kamorkoli petdesetletnega ali šestdesetletnega starca?
Edino upanje, ki je še ostalo kočevskemu rudarju, je elektrarna, ki jo je zgradila trboveljska družba pred par leti na našem rudniku, potem ko je demontirala elek! rarno v Trbovljah. Upa namreč, da bo družba nadaljevala z obratovanjem rudnika vsaj radi elektrarne, ki se oskrbuje s kočevskim premogom. Toda dosedaj zalaga ta elektrarna s svojo električno si-
lo komaj dve kočevski tovarni in bližnjo saiko vas. Družba bo tudi gotovo gledala na to, ali se elektrarna v tako majhnem obratu izplača, če se ne izplača, potem je šel tudi ta zadnji up naših rudarjev po vodi. Rešitev bi bila mogoča v tem, če bi banovina prevzela to elektrarno in na ta način izpeljala svoj elektrifikacijski načrt.
Mlinarjevi
Za "Ameriško Domovino" prestavil M. C,
Leopold Kushlan
SLOVENSKI ODVETNIK
641 1 St. Clair Ave.
Soba št. 7
Tel. HEnderson 5195
Prehlail vodi do pljučnice
Varujte se prehlada z rednim čiSčenjem drobovja. Imejte črevesje v redu in odstranite Btrupe-ne pline. Vzemite
Triner.icvo grenko vino
Vesti iz domovine
pa so se porazdelili po drugih H rudnikih ali pa odšli v tujino, i' saj jim je bila tedaj odprta še f| Francija, Belgija in Holandska. <§ Pred tremi leti, ravno v tem ča- * ?u pa se je začela za kočevske || rudarje trnjeva pot, polna raz- | očaranj in obupa. Država je še ;l| oolj znižala dobave pri družbi, | ta pa je v odgovor začela kočev- f| ski rudnik naravnost opuščati. Začele so se redukcije starih ru- A darjev, ki s6 služili po rudnikih trboveljske družbe po dvajset in še več let. Omejilo se je tedensko delo na štiri, tri, celo dva sihta in so rudarji ob koncu dva-tedenskega dela izkazovali komaj po pet, šest delovnih dni. S tem momentom je bilo kočevsko ludarstvo pahnjeno v največjo bedo. Začelo se je stradanje, saj se je pogostokrat zgodilo, da ni bilo denarja niti za žganfce in S krompir. Pripomniti moramo H dejstvo, da so ostali na rudniku fl le še stari rudarji, očetje petih, I šestih, da, celo desetih družin- | skih članov. Ti rudarji so po- I večini prestari, da bi bili sploh I kje drugje sprejeti v delo. Rud- g t■ ik jim je vzel najboljše sile, v I njem so pustili svojo mladost in H moč. Upali so, da prejmejo po | dolgi delovni dobi vsaj majhno | pokojnino, ki bi jim omogočila | eksistenco v dneh, ko jim ne bi več služile stare, izgarane roke. V tem svojem upanju pa so varani.
Z redukcijo rudarjev in omejitvijo dela na rudniku je bila prizadeta vsa kočevska okolica, zlasti pa mesto samo. Obrtniki ir trgovci pa tudi kmetje so živeli od rudnika, z redukcijo pa je marsikateri obrtnik pa tudi trgovec moral zapreti svoje poslovne lokale in postati to, kar
DR. J. V. ŽUPNIK I
i
zanesljiv zobozdravnik I
DOBER PREMOG!
Točna postrežba
The Hill Coal Co.
1261 MARQUETTE RD. HEnderson 5798
Zastopnika:
IGNAC ZIVODER
1168 Norwood Rd. JOHN CENJA
1175 Addison Rd.
Mnogo let na istem mestu. St. Clair vog. 62. ceste. Vhod samo iz 62. ceste. Knatisovo poslopje.
GOVORI SLOVENSKO
Uradne ure od 9. z j. do 8. zv<
Naznanilo in Zahvala
Globoko užaloščeni ter z bridkostjo v riaših srcih naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem tužno v?st, da nas je zapustil naš blagi in skrbni soprog in oče
GEORGE OVANIN
Pokojnik je preminul 2. marca ob 7:40 zjutraj. Previden s tolažili sv. vere je zaspal mirno v Gospodu. Rojen je bil 23. aprila, 1885 v vasi Farkašič.
V dolžnost si štejemo, da se na tem mestu najiskreneje zahvalimo vsem, ki so položili tako krasno cvctje h krsti dragega nam pokojnika v zadnji pozdrav in sicer: Mr. John Ovanin in d nižina iz Dctroita, Mich., Mr. Ocvirek in družini, Mr. in Mrs. N. M. Lučič, Mr. Lovrekovich in družini, Mr. C. Mandel in družini, Mr. Malnar in družini, Mr. in Mrs. J. Derenda, Mr. J. Vrh in družini, Mr. J. Kernel in družini, Mr. H. Paljevic in družini, Mr. Malovic in družini, Mr. in Mrs. Charles N. Faris, Mr. A. Prch in družini, Mr. F. Jelerčič in družini, Klubu Groceristov in Mesarjev v Collimvoodu, Service Packing Co., društvu Woodman of the World, št. 159, društvu Hrvatska Sloboda, odsjek št. 235 HBZ, Paul Simonetti orkester.
Dalje naj bo izrečena globoka zahvala vsem, ki so darovali za sv. maše, in sicčr: Mr. J. Ovanin in družini iz Detroita, Mich. Mr. in Mrs. Dcrcnda in ^ružini, Mr. A. Gubane in družini, Mrs. Mj Mehle in družini, Mr. Štefanac in družini, Mr. in Mrs. J. M-Zidan.	' - ■ »■
Iskreno se zahvalimo vsem, ki so bili tako prijazni ter so dali svoje avtomobile brezplačno v posluso.
Hvala vsem, ki so prišli kropiti dragega pokojnika, ko je ležal na mrtvaškem odru ter ga spremili na njegovi zadnji zemeljski poti, kakor tudi pogrebcem, ki so ga položili k večnemu pečitku.
Hvala tudi častitim gospodom duhovnom od ccrkve sv. Jero-nima za ganljiv govor ter cerkvene obrede. Lepa hvala tudi August F. Svetek za res vzorno urejen pogreb ter zelo zmerno ceno ter ga vsem toplo priporočamo v enakih slučajih.
Naj bo izrečena posebna zahvala Mrs. Ocvirak ter kumu Mr. John Ovaninu in hčerki Mary iz Detroita, Mich., kakor tudi vsem prijateljem za pomoč v zadnjih težkih dneh.
Ti, dragi nepozabni soprog in oče, počivaj mirno in pokojno v naročju matere zemlje. Odšel si tja, kjer ni trpljenja in ne bolečin. Mi se Te bomo spominjali sleherni dan v molitvi, dokler se ne snidemo na kraju večnega miru in blaženstva.
Najnovejši časopis
za ameriške Slovence, Hrvate in Srbe
ki prinaša
SVETOVNE IN LOKALNE NOVICE IN ZANIMIVE
ČLANKE
ameriško-jugoslovanski tednik
Pošljemo ga vam na ogled za en mesec, ako nam pošljete spodnji kupon na naslov: 6221 St. Clair Ave., Cleveland, O. ali na urad Ameriške Domovine.
Pošljite mi na ogled ameriško-jugoslovanslci tednik brez kake obveznosti od moje strani.
Žalujoči ostali
MARY, soproga. NICK, FRANK, GEORGE, sinovi.
Ime --Naslov
(Pišite razločno)
Cleveland, O., 11. marca, 1933.
6 L vri-v	.v^«.- I*«.	, v•	.... AMfiRI&fcA DOMOYINA, fci&fecft llffa, 1933
iV'hniii hitu ■ ■iii.vniiiiili n......k rfunirtr ' TuAWta .-. .tii^^Mfeteiii^tl^	—"ipvii	-	... ■ ■ • -•» - --•—-•-•■'
Lica tožiteljice so se podplu-la rdečice, nje oči so bliskale, nje zadržanje je bilo tako zoper-no, kakor bi stala nad telesom s-voje nasprotnice. Da je mati in pa, da dela iz svojega lastnega otroka pušico maščevanja, to le očividno pozabljala. Seveda je pričakovala, da se bo Apolonija prepirala, se branila, ali pa vsaj da bo pričela kričati in jokati. Očividno jo je dražilo, ker je osovraženka le pobledela in otrpla, stala široko odprtih oči. Za--mejala se je porogljivo in grdo ter še enkrat dvignila svoje .•rožje.
"Saj je deček," se je rogala, 'a za dečke imate bajersko čarovnico. Saj vam tako lepo pomaga, da ostane dedščina na enem kupu ... To tu," sklonila se je k Ivanki. "—samo deklica! Nič ne škodi. Bo že še kdaj kaka prijazna roka posegla po njej iz ledu. Dolinarju bo v veselje! Ampak, čuj, meni pa ne bi bilo v veselje, ko bi se Rihardu kaj ■zgodilo. Privezujem ti ga na dušo."
Ob spominu na očeta je Apolonija molčala.
Na novo razdražena je pričela Felici-ja: "Nu sedaj lahko preizkušaš svojo krepost, saj si tako skozi in skozi — popolna!"
Pa celo ta ubodljaj je zadel le mrtvo telo. Apolonija je vs-f,rajala, kakor bi se smatrala krivim in mora kazen sprejeti. Feliciji ni bila dana priložnost, :la bi se iztresla ter bi hčeri dokazala grešno razmerje očeta. Strmeči molk dekleta jo je preplašil. Zato je skušala z uvid-javnimi, pomirljivimi besedami, [ta, pričela je celo, medtem ko se je sklonila nad zibko, jokati. 'Rihard, moj Rihard, odpusti mi, da te moram izročiti tujim rokam! Vendar pa te ne bom pozabila! Sezidala ti bom- gnezdeče, lastvička moja! Ne bom grešila nad teboj, kakor je tvoj oče!"
Nato je morala oditi, ne da bi izvabila iz Apolonije niti besedice. Otročiček, ki je dosedaj ležal stokaje v zibelki, je pričel sedaj jokati, enakomerno, žalostno, docela brezmočno, kakor prši len, droban dež na streho. Strašno suh je bil in imel le izredno veliko glavo in izredno velike roke. Koža je bila zgubanče-na in suha kakor osje gnezdo. Zaman je skušala Apolonija, kar je vedno pri Ivanki zaleglo: niti oslajeno mleko, niti zibanje na rokah nista mogla potolažiti joka, v katerega je otrok očividno stavil vso svojo moč.
Mnogo Apolonija ni razumela. Ko ji je bilo devet let, sta prišla na svet dvojčka. Od tedaj naprej pa že skpro malih otrok ni videla, ker niso imeli soseščin ne. Pri slovesu, med vratmi, je skušala Felicija še enkrat zbadljivo: "Za samo enega, sem si mislila, je taka postavna dekla vendarle preveč. Parček povsod bolje uspeva — pa le brez zamere, sveta devica! Misli si pač, da ti je bratec. Za lenarenje pa si še premlada! Pa saj je resnično, misli, bratec!"
Zopet je obstala Apolonija otrpla. Kakor črv so se zajedale očetove besede: "Ko bi le vedel . . ."
Samega sebe se je smatral opeharjenim, a vendarle tudi krivim. Kaj naj poreče sedaj ljudem — tale mali se vendar ni bil mogel zateči kakor zajec ali srna ali pa taščica pred zimo k ujej? Kdo pa mu končno ve očeta? Ali mu ga Felicija sama ve? In — ta misel je bila mala iskrica — ali je dokazano, da je sploh Felicijin? Mar ni iznašla nje maščevalnost <tega z)a-kloaii za otroka kake svojih pri-
jateljic? Najdenček tedaj, na skrivnem rojen, kateremu je be- 1 sodičenje ljudi o Lucijinem otroku, udelalo pot do tega praga! Tako bo dejala! In vedno trdneje je Apolonija verjela v svojo prejo.
Nenadoma pa se je pridelek nje misli zopet zrušil. "Ko bi !e vedel!" Saj je vendar jasno, da ga je spravila s pota, ker se pripravlja, da vlovi koga drugega — morebiti baš otrokovega očeta. In tako uboga in bolna stvarica pač ni v okrasek materi, ki hoče biti vaba. Ah, saj ji je bilo, kakor da mora kričača prijeti in zbežati z njim v klet!
Kaj mu je le? Pije — in zopet prične kričati! In kako nenaravno veliko glavo ima! če je prvi trenutek prisrčno objela Ivanko —- da, tega otroka je morala prijemati kakor pajka, kakor nekaj zoperno živalskega. In vendar jo gleda s tako žalostnimi očmi, očmi, ki skoro nimajo barve — baš take, kakršne je imel oče! Apolonija se je sklonila nadenj: Ne, bleda modrinja Feličijinih oči je to!
In zopet so prišli dnevi, ki so se le malo razločevali od noči. Sivo nebo se je sklonilo celo doli do .dreves, baš do pred hiš, a iz njega je padal sneg. Bile so noči, ki so najbrž bile satanove in njega druhali. Zaganjalo se je v okna, kakor bi bila kaka spa-ka po njih. Apolonija pa je bila vesela takega vremena, kajti le gozdna divjačina je prihajala k plotu in le ptički so kukali pri oknih v izbo.
Ampak tale grdi Rihard — ali ga ni pripodil semkaj vihar ali ni kaka spaka, ki so jo te noči bogve iz kake razpoke privabile?
češče, ko je pestvala Ivanko ter ji je vabila smeh na obraz-ček, ali pa lovila nje brcajoče nožice, jo je prevzela želja, pr-bič občutek sladke materinske sreče.
Ampak sedaj, ko je končno uzibala malega kričača ter legla, pa je že zopet pričel ter tako odločno vstrajal, da že ni več razumela, od kje jemlje moči. Vstala je in šla pogledat. Pogrela je odejco in skuhala čaja. Nato ga je dvignila ter ga nosila po izbi. Nekaj trenutkov je molčal, a potem zopet pričel še besneje vpiti. Sočuvstvovala je z njim in mislila, da pač mora delati pokoro za grehe starišev. Razjezila se je in psovala in grozila, da ga bo vrgla skozi okno.
V razburjenju do mozga mučena po tem neopravičljivem joku, je enkrat vzrohnela: "Raje bi mi jih bila prinesla celo zalego, pet, šest, kakor pa tega kričača, to skrito lajno!"
Sramovala se je potem te nespodobne besede in je skušala zbrati v svojo dušo vse potrpljenje in vso dobroto. Kako le pridem jaz do otrok, je premišljala zmajaje z glavo, jaz k otrokom? Ali je menil oče to, ko je dejal: Porivali te bodo iz kota v kot! Pa mar je celo Feliciji tako svetoval? Ali naj to pomeni, da človek izbira svoje lastne poti in, da doleti človčka tisto, kar zavrača?—
Zopet je našlo jutro poti zasnežene, plotovi in meje so tonile v snegu. Apolonija je trenutek spala. Morebiti dečko tudi. Sedaj pa je zopet vpil in vpil. Dvignila ga je, pokazala mu solnce, ki se je svetilo na snegu, ptičke, ki so se v vseh mogočih barvah podili okoli skladovnice. On pa je kričal in kričal. Prišel je Aleš s sneženim plugom prav do plota. Pokazala je otroku svetle, rjave konje, sneg ob straneh pluga. Vendar on je kričal in kričal. In je bil kar
moder kričanja. Solnce se je skrilo za oblake in celo svetel svet, ki je del Apoloni ji tako dobro, je zopet zatonil.
Po dnevu je otrok bil miren, tedaj pa ko je pričela Apolonija upati, da bo končno lahko eno noč spala, je pričel zvečer zopet z jokom. Dvignila ga je, pokazala mu zajce, ki so skakali okoli drvarnice, srne, ki so se prikazovale pri plotu in zopet begale, čim so začule lajanje psov. On pa ni videl ničesar, strmel v praznino in kričal.
Sedaj ga je zopet položila v zibelko in vzela Ivanko v naročje. Pripovedovala ji je o nagajivem fantičku, o ubogem, bolnem fantičku — in vendar ie tudi to ni pomirilo, ker se je deklica le smejala in hlastala z ročicami po njenem obrazu. "Le poglej zajčke in ptičke!" Mala je obrnila glavico kakor blisk in skušala, doseči jih, štrpala z no-žicama, ker pa ni mogla ničesar doseči, je pričela še ona jeze tuliti. Sedaj je položila še Ivanko v zibelko k fantiču, dovolj prostora sta imela oba v njej. Dekletce se je tudi kaj kmalu pomirilo. Apolonijo je skrbelo, da je ne bi fantiček okužil. In sedaj šele, ko sta ležala drug poleg drugega, se je Apolonija prepričala, kako lep otročiček je Ivanka poleg te plešaste mrliške glave. Ivanka je že imela krepke, črne lase. Tedaj pa, ko je dvignila glavico in je padel rs malo, visoko čelo koder — tedaj je videla pred seboj črnega Martina. In tisti trenutek je zopet vedela, kdo je tajinstveni oče, ki so ga toliko časa zamol-čevali. Ne, Lucija ni našla tega otroka šele v mestu, saj to mora povedati že otrokova starost. Martin, čudni, lepi fant, Martin, muzikant! Zdelo se ji ie, da je on v tem otroku izginil in se zopet v njem prikazal. Jeza in žalost sta jo prevzele in ni mogla več tega tako zaželje-nega smehljaja prenašati.
V noči, ko je zopet zapuščena in mučena pestovala otroka, je pričela premišljevati o minulem letu in o času pred tem. Niti najmanjšega vzroka, niti najmanjšega povoda ni mogla iz-grebsti iz spomina, da bi bila mogla Lucijo sumiti. Prej bi ji bilo vzbudilo Teklino zadržanje sumnje. Lucija pa ni tedaj niti na ples hotela. In niti najmanj me ni nihče svaril. Ali je mar Lucija tako zahrbtna, lili so vsi napram meni zahrbt-i.i?
Fantek je vpil, da so jo ušesa bolela, da se je morala spomniti tulečih psov — najraje bi še sama tulila.
"čakaj, ponesem te bajerski čarovnici," je karala, "ona te bo žc umirila!"
Tako je minil en teden, tako dva. Dekla je prinašala mleko pred vrata in zopet hitro izginila. To je bil edini obisk. Apolonija je že sama bila prepričana, da je na dnu bajerja, led nad njo. Bolelo jo je, ker ni niti Lovrenc prišel, pač pa je obenem s svojo ženo kuhal jezo napram njej in sklenila je, da mu o prvi priliki pove resnico v obraz. In vendar je uvidela, da ne bi mogla sovraštva prestajati — rajte stran in z otrokoma v kako sirotišnico!
Končno je prišlo jutro, ki je obetalo prinesti novega dne. Kakor se je nekdaj ločila voda od zemlje, tako sedaj nebo od zemlje. Zopet so marljivo binglja-li zvončki sani, jasneje se je ču-lo klopotanje mlina. Apolonije se je polastilo domotožje. Sanjarila je o kuhinji in imela na srcu vseh mogočih opominov. Lovrenc bo sedaj kaj zaposlen in bo gotovo name mislil. Očividno pa je izhajal tudi brez nje. V nobeno zadrego ne za-fde, ničesar me nima vprašati. In mlada žena menda tudi sedaj plava, ko jo je nekdo vrgel v vodo — tedaj sem jaz odveč. Pa mar naj samo radi obeh malih neprestano sedim tu v izbi? Tesni prostor in enolično delo, katerega ni niti razumela, sta jo mučila. Enostavno v ječi, ne v vicah!
V tej noči se je odločila, da pojde še enkrat k Joahimu, da mil izpove vse do zadnjega, da so mu izpove, da ni bila odkritosrčna, ker jo hotela zakriti očetovo sramoto. In potem mora tudi vedeti, da resno mislim na romanje — in kaj mi bo potem svetoval? Najprej otroka vzgojiti, poravnati krivdo? Mar nimata mater? In ali naj jaz neprestano sedim ob tej lajni, in se zadevam v tesnobo? Skakati v kletki kakor kanarček — ne! Prepričana sem, da bi storila isto, kar sta storila fanta— ubežala bi. Zopet bo govoril o ženitvi. Na vsak način — najprej se moram otresti teh spon in potem, ko bom prosta, potem prva stvar, in sicer tako hitro kakor mogoče: popotno palico v roke — predno pride še kak do-rastek!
Kaj bo pa dejal, ko bo slišal, da je nastalo že sovraštvo v dru-
žini? Vidim gii, kako mi grozi s prstom in me svari: Mala, main, pomisli na hudobnega duha! Kolikokrat mi je pravil, da ima skoro vsaka hiša tudi svojega hudobnega duha. Nekdanji hudobni duh v mlinu je bila stara teta Otilija, ki je očetu in dedu zagrenjevala življenje! Sedaj pa se je naselila v hišico prev-žitkarjev Apolonija, zopet bo stanovala tedaj v hišici Otilija in bruhala strup!
Sedaj so prihajali že berači. Ko je nekega dne v kuhinji me-sila testo za rezance, je začula v veži štrpet nog in glas stare ženice, ki je tožila: "Oj, oj, kaka zima, kaka zima! Kaki slabi časi za reveže!" Nato pa: "Kakega kričača pa imate tu? Ali bi mogla jaz pomagati?" Nato se je že oglasila iz izbe: "Oj, oj, l>ako bolan otrok! Ta pojde gotovo v nebesa. Nožice kakor zmrznjen vrabec!"
(Dalje prihodnjič.)
-----*---*-«---
—škofja Loka. Sveži grobovi. Položili so k večnem počitku Gašperja Bernika iz Pušta-la. Pokojni je bil vseskozi odličen mož, ključar cerkvice sv. Križa na Hribcu in predvsem dober družinski oče. Moški zbor Prosvetnega društva mu je ob pogrebu zapel lepe žalostinke. gosp. župnik Podbevšek pa je ob grobu spregovoril ganljive poslovilne besede. — Isti dan je bila pokopana Marija Dolenc, stara mati na domu g. prof. Ivana Dolenca v Sopotnici. — Umrl je tudi Mate.v^ Ambrožič, p. d. Grilovnik iz Breznice.
—Kočevski rudnik v nevarnosti. Vesti, da bo kočevski rudnik popolnoma ustavljen, so po pravici vznemirile kočevske | rudarje. Kočevski rudnik je fcil 1 pred tremi leti prvi izmed premogovnikov trboveljske družbe, ki je pretrpel najhujše redukcije. Zdaj pa naj bi bil prvi, ki bi ga zadela popolna opustitev.
Kočevski premogokop je razširil svoje obratovanje takoj prva povojna leta in zaposleval tisoč dvesto do tisoč tristo delavcev. Tedaj je trboveljska družba na debelo tržila s kočevskim premogom, ki je sicer po kvaliteti šibkejši in manj gorilen kakor trboveljski ali hrastniški, in je z njim delala prav lepe dobičke. Vodstvo premogokopa je zgradilo za svoje delavstvo celo vrsto kolonij. Zaposlitve so dobili celo Ličani in Primorci. Kakor hitro pa je država začela zniževati svoje dobave pri trboveljski družbi, je ta začela v prvi vrsti omejevati obratovanje na kočevskem rudniku in odpuščati v masah delavstvo. Ličani in Primorci so odšli domov, kar je bilo slovenskih rudarjev,