Étei e. V Trstu, 9. februvarja 1895. Letnik YIII. Drugi deželni jezik. V moravskem deželnem zboru so sklenili, da naj bodeta v vseh razredih realnih šol nemški in češki jezik obvezna predmeta za učence nemške in češke narodnosti, Nemci so začetkom predlagali to le za niže razrede, v viših razredih istih realk naj bi pa bilo to učenje obvezno le v slučaju, ako se roditelji učenčev izrečejo za tako dolžnost. Zbor pa je sklenil za vse razrede. Zajedno se je sklenila resolucija, vsled katere naj bi se analogna obveznost uvedla tudi na gimnazijah. S stojega stališča mi navedenih sklepov ne moremo odobravati, najmanj pa jih poštevamo v smislu, da bi bili za Slovane našega cesarstva kaka milost, dobrota ali čast. Taki sklepi ne dovajajo k rešenju narodnostnega vprašanja, pač pa zavajajo slovanske narode, da ne dosežejo po ustavi zagotovljene rešitve narodnostnega vprašanja. Osnovni, narodnostni in jezikovni člen sedaj veljavne cislitavske ustave je tak, da dovoljuje ugodno izvršenje narodne jednakopravnosti, obsezajoče narodnost in jezik vsakega naroda, jedino v osrednjem parlamentu, ker le potom tega skupnega zastopa se morejo vzakoniti jednake določbe za vse narode. Deželni zbori niso sposobni za vstvarjenje takih zakonov, tudi če ne gledamo na dejstvo, da so njih sestave neugodne slovanskim dejanskim ali umetnim manjšinam. Svoboda občinskih in njim nadrejenih deželnih avtonomij je doslej delovala v pogledu na narodnost in jezik manjšin neugodno, in krivice vsled te svobode so doslej občutile v največi meri slovanske manjšine. Vrhu tega ni v mišljenem narodnostnem členu nikjer izrečeno, da bi se vezalo kako naseljenje na učenje drugih jezikov. Tu mora ostati po ustavni zasnovi zagotovljena svoboda učenja. Poprej se morajo vstvariti nacijonalni juristiški organi v smislu podeljene ustav«, in še le ti organi morejo pravilno izrekati se za učenje tudi drugih jezikov, naj si bodo deželni ali ne deželni. Vprašanje o učenju jezikov na srednjih in drugih šolah je po takem principijalne važnosti, in slovanski narodi ne morejo privoljevati v to, da se rušijo ta načela zunaj centralnega parlamenta. Slovanski narodi se ne smejo dati zavesti po kakem deželnem zboru radi tega, ker morebiti ugajajo kake namere v kaki deželi vsaj navidezno tudi slovanskemu naseljenju. S tega stališča tudi ne smemo odobravati mnogo obsežnišega predloga, ki ga je stavil dr. Vašaty v češkem deželnem zboru gledč na učenje ruščine izključno za češko narodnost. Tudi njegov predlog spada kvalitativno v centralni parlament, oziroma v področje nacijonalnih juristiških organov, kateri pa se niso vstvarili do današnjega dne. > Sklepov moravskega deželnega zbora pa tudi ne moremo smatrati ugodnimi zaradi motivov, katere je izrecno navedla nemška umetna večina v istem zastopu. Ona se je izjavila za obvezno učenje češčinein nemščine na realkah jedino zaradi praktičnih dobičkov. Da so ti do,-bički brez idealnih povodov, kaže se v tem, daje ona do cela prezrla potrebo analogne obveznosti za učence obeh narodnostij na gimnazijah, in so jedino slovanski zastopniki provzročili resolucijo v takem smislu tudi gledé na gimnazije. Izobraženje na gimnazijah seza v posledicah pa vendar dalje, nego izšolanje na realkah. To velja še po-sebe v narodnostnem pogledu, ko prihajajo odločilne vrste uradnikov ne iz realk, ampak iz gimnazij. Kakó nizko sodijo nekatere nemške stranke o učenju slovanskih jezikov, razvidno je iz tega, da tu pa tam priporočajo učenje ne slovanskih literaturnih jezikov ampak izključno govorjenih narečij. To, menijo take stranke dovaja še bolj do praktičnih ciljev za potrebe pri občevanju s slovanskim nasel.jen.jem, nego pa učenje po slovnicah za slovanske .jezike. Tako mišljenje razkriva, da stranke, ki se poprijemljejo učenja slovanskih jezikov, ne kažejo nikake više ideje ali celó ljubezni gledé na slovanske jezike in v njih pisano književnost, ampak dovaja jih k temu zgolj nizki praktiški interes. To takem sklepi moravskega deželnega zbora niso nikak poklon ne za češko narodnost v obče, ne za češki jezik posebe. Ljudje pa, ki se ne uéé iz ljubezni drugih jezikov, otresajo se takega znanja, kolikor morejo, in se ga otresejo popolnoma, hitro ko dosežejo svoje cilje. Slovanske manjšine raznih dežel imajo na to stran še posebne skušnje. Poslednje kažejo, da se v dosezanje raznih služeb podeljujejo in dobivajo svedočbe znanja slovanskih jezikov tudi tam, kjer je isto znanje do skrajnosti nedostatno, in posledica vsemu temu je to, da tujci dobivajo med slovanskim naseljenjem službe, za katere, po zahtevanju jezikovnih potreb, niso nikakor dovolj sposobni. Takó je torej zel.ja po učenju slovanskih jezikov za slovansko naseljenje jako dvomljive veljave. Ko bi nemške ali tudi druge gospodovalne stranke kazale pravo ljubezen do učenja slovanskih jezikov, postopale bi vse drugačno. Nemške stranke n. pr. bi priznavale, da literaturni jeziki slovanskih narodov so vstrarjeni le za majhne ob- sege po narodnostih razdeljenega slovanskega naseljenja, da jeziki prav za prav so le za domače potrebe dotičnih slovanskih oddelkov, da torej niso to, kar so literaturni jeziki drugih velikih narodov. Priznavati bi vsled tega morale iste stranke, da taki jeziki delajo vesoljnemu ob-čenju slovanskih in še bolj drugih narodov velike zapreke, ker tem, ki se selijo iz jedne dežele v drugo, treba se je učiti ne le dobro jednemu slovanskemu jeziku, ampak vrhu tega še posebnostim, ki so v drugih slovanskih književnih jezikih. Zato bi bile dolžne nemške stranke in drugih narodov Slovane podpirati v teženju po kakem občem literaturnem jeziku, ki bi zadoščal za vse slovansko na-seljenje, kakor zadošča visokonemški, angleški, francoski, italijanski literaturni jezik povsod, kjer so naseljeni Nemci, Angleži, Francozi, Italijani, dasi je med temi velikimi narodi po več različnih in jako ločenih govorjenih in tudi pisanih narečij. A kaj vidimo? V istem trenotku, ko so sklenili v moravskein deželnem zboru obvezno učenje obeh deželnih jezikov, zavrgli so v češkem deželnem zboru predlog dr. Vašatega o učenju tistega slovanskega jezika, ki je analognega kulturnega in praktičnega pomena, kakoršen imajo navedeni literaturni jeziki velikih civilizovanih narodov. Kako daleč pa so ne le nemške stranke, ampak tudi v drugih krogih od takega mišljenja, svedoči Dunajski „Fremdenblatt", ki je t koncu posebnega članka vskliknil, da sklep moravskega dež. zbora je avstrijski v najboljšem smislu besede, a predlog dr. Vašatega da je daleč od tega. Nato bi odgovorili, da Slovani se uče nemškemu jeziku ne le zaradi pravih in domišljenih praktičnih potreb, ampak tudi zaradi nemške literature same; brez takih idealnih namenov ne nauči se noben narod drugih jezikov. Slovani morejo verovati tujim strankam, da se hočejo zares učiti slovanščini, ako si izberejo za učenje tak jezik, ki bi bil ekvivalent nemščine, in to bi mogel biti le kak jezik, ki bi ga sprejeli Slovani kot svoj obči literaturni jezik. Čudno pa je vsekakor, da se občemu nemškemu literaturnemu jeziku pripisuje druge vrste pa-trijotizem, nego kakemu slovanskemu jeziku, ki bi imel sposobnost, kakoršno ima sedanji visokonemški jezik. Slovanske stranke pa vidijo, da jim je treba dobro misliti, predno sprejmejo kako navidezno ugodnost v pogledu na učenje slovanskih jezikov. One imajo dolžnost poštevati ustavo; ta jim dovoljuje nacijonalno organizacijo, in ko se jim vstvari poslednja, bodo najbolje vedeli njih juristiški organi, katero učenje jezikov je patrijotiško in katero ne, a tudi, katero je ekvivalentno in katero ne. Dotlej pa je treba povdarjati, da narodnostna in jezikovna vprašanja ne spadajo v področje ne nadrejenih deželnih, ne podrejenih občinskih avtonomij. Skupni stroški i dohodki so proračunjeni na 1.214.378,030 rub., torej ni niti ostanka niti nelostatka. Če se pa bolj vestno vglobimo v številke državne ras-pisi,'pa najdemo prav za prav dva budgeta : navadni i nenavadni. Po prvem je predpoloženo dohodkov nad 1.143 milj. rub., stroškov pa nad 1.120 miljonov rubljev, torej je proficita nad 23 miljonov rubljev; po drugem pa je izčisljeno dohodkov nad 2 milj. r., stroškov pa nad i)4 milj. r., torej je deficita nad 92 milj. rub.; ta deficit pa izhaja le o.l zidanja novih državnih železnic. Ta pri-mankljaj pokrije 23 milj. rub. proficita navadnega budgeta, a ostalih 69 milj. rub. vzamejo od svobodnega denarja v državnih blagajnicah, katerega se je k 1. jan. t. 1. nakopičilo nad 325 in pol milj. rub. Če letošnji budget primerimo k lanskemu, najdemo po množenje državnih dohodkov i stroškov na 131 milj. r. Pomnoženje državnih stroškov pa nc gre od novih davkov, pač pa od razvoja platnih sil naseljenja sploh, posebno pa od prirasti i pomnoženja drž. železniČne mreže. Povekšanja stroškov pa zahtevajo: 46 milj. r. — eksploa-tacija povečane železnične mreže; 13 milj. rub. — pomnoženje plate po kreditnem sistemu; 20 milj. r —reorganizacija pobiranja davkov; 55 milj. r. — razna dopolnjenja, asignovana radi zadoščenja novih potrebnostij, katere sve-dočijo o vednem rastu gmotnega i duhovnega ekonomiškega gibanja Rusije. Na zidanje novih železnic je po letošnj. budgetu naznačeno celih 92 milj. rub., torej na 47-7 milj. r. več, nego po lansk. budgetu. Med temi milijoni je tudi 10 milj. r. takih, kateri so namenjeni zidanju krajevnih železnic po uproščenem sistemu. Ta načrt je ministerstvo financij uže vneslo v državni sovet, koji menda ne bo zadržaval takih prevažnih za razvoj državnega ruskega prometa na-črtanj. Jako pomenljivo je tudi to, da so stroški vojnega budgeta, primemo z lanskim, zmanjšani na i milj. rub.... A najbolj zanimivi predal vsega državnega proračuna je tam, kjer minister financij govori o blagotvornem vplivu mirnega carenja umrlega Gospodarja na ruske financije. Ta oddel priobčujemo obširneje, nego pa govorimo o drugih, i delamo to seveda s tem smerom, da bi tudi med Slovenci videli ti, koji ne prikrivajo svoje zlobe pritvorno slepotoj, kaj je bil za Rusijo ar Ale ksander III. Številke, katere govore o ekonoiniškem razcvetu Rusije: začetkom carenja: koncem carenja: Ruski državni budget na 1895. 1. „besi wpaxa h cosminia Bnepea,t!" Ruski fin. min. S. Vitte 1895. 1. 'Aiti /pv)|j.aTiuv ap-/(u|j.s$a! Naš državni budget za tekoče leto je obelodanjen... Z veliko pozornostjo smo ga pričakovali, dočakali smo si ga, in nepristrastni ljudje pravijo, da smo si dočakali ga na radost i tolažbo. Sporočimo tudi čitateljem i čitateljicam „Slov. Sveta" glavne i najbolj zanimive številke njegove. Žita so pridelali oita so prodali za mejo Splošni izvoz Splošni privez Litega železa dobili so Železa navadnega so nadelali Jekleno-železnih relsov Marganceve rude je bilo Živega srebra je bilo 235 milj. četv. 236 milj pud. 506 milj. rub. 541 „ 27 18 19 V. 0 pud. (so ga uvažali). 332 milj. 6. 374 milj. p. 614 milj. r. «3 „ „ 71 „ p- 30 „ „ 30 „ , 15 „ „ (Ga izvažajo i sami rabijo) 460 m. p. 88 337 59'/. 3-8 n ti ti v /4 n n r< » Kamenega oglja so dobili 201 m. p. Soli za jed so dobili 47V2 „ „ Nafte so dobili 21«/, „ „ Izvažali so nafte '/« „ „ Pavole »o dobivali 0 „ „ Sladkorja so dobili 16 „ „ Daljava železnic 21,226 vrst 33,869 v. Splošnega dohoda jo dala 1 vrsta 9V, tis. r. 11 8 t. r Državne banke filial je bilo 55 107. Državna banka je operovala na 225'/, m. r., 329 m. r. Doneskov na shrambo je bilo na 1200 m. r., 2i00 m r. Hranilnic je « » « » bilo 76, 3180. Vlog v te hranilnice je bilo 9 m. r., 328'/, m. r. .teTilo vloživših denar 100 tis.. 1500 t. Državnih dohodkov je bilo 652 milj. r.. 1026 m. r. deficit proficit Budget je bil izpolnjen 81 ni. r. 937 m r. Crez kraj so a»ignorali 87 „ , 10 „ „ Ostanek zlata 291 „ ^ 649'/a „ „ Državni dolg 3840 „ „ 5589 Tekoča plata za dolge 238 „ „ 257 Tekoča plata v •/, 6,2% „ „ 4 6°/ Tečaj 47. metaličnih papir. 75% „ „ 97 '/2"/e „ „ Tečaj 5% kreditek 93'/. „ „ 1 8'/,% ., * Amplitudaomahljivosti mennega tečaja 11'/,"/, „ „ 4",'„ „ „ Koliko se je pospela trgovina i promet, kažejo nam naslednji podatki: Število gildijskih spričeval i drugih tržnih svedočeb se je pomnožilo na 60 tis.; spričeval na pravo drobne trgovine se je razdalo teč na 160 tisoč; čislo prometnih svedočeb pa je vzrastlo do previška 15 tis. Pojašnjenja ne trebajo te številke nobenega, če ga ne treba pomnoženje državnega dolga. Glede tega pa naj bo vam dovolj naslednjega, preprostega primera: Jaz živim, kot ptica podnebesna, v koči ne bogati, pa pri-voljni: nenadno pa predlagajo mi palačo, katere si ne morem kupiti na svoj cvenk; dohodi palače me pa mi-čejo, na nekoliko stotin previšajo dohode od moje prve koče; zajmem nekoliko clesetakov. na koje pridobim i palačo i dohode, ž njo zvezane. . . „Cipana, K0T0paa norm cjvfcaaTB TaKie KpjnHue ycnixH bi ctojib KopoTK-iii nepio;i,-B MHpHaro Tpy,na iro^ Myfl,pujn. pyi:0B0«nTeit-ctbo»'£ HunepaTopa Aaeiix mu orna; TIe cpA'ian cen oiiii tboh paik, H ex n pa ni 6iiao cpna : Hh imneii SBi3;;naiKix oMii, Kaiepuii b t'in o iy »op^a Ociane CBiiea b npcBii »h, Yscraa un BeH^ap ni cpna. 3aKaii .io'iiiibc npBUii îb^k TpeneiHo b ,Tjinii is SBeHÎ..ï ? On ne noniiiH jo.inu x r k, H» .tkiohu ! KRÎi 6m h« ipnia ? lia BCH^ap ;;an. Bcaii yp* ae JKealia 6u me ocianr iy, Sa 'lapHC MB o'iït cbîta, IIh BMcani «h aa^A mpy. M. A. JlaMffiimeHt. MepHOOKOii. TBOH IialiHlITO.TIiIIIJH OIK Hcaie 3,Ha, 'lepnt.e homh. BC.tiuh re6a ,t,o dtiii-l nojn, 51 ae camaaT. bt, rpys« oi-hh ; BcipiTaaT.-aH tboh BoamefiHHij Baopi,, He diijoct cepine y *eHa. H naaifeHB iii+)3a,o'intiiT, o rpy,T,n iioeii, He nori. Keiia nociijtaMeiiiTi. Ki 'ieuj-TK-i pasayM iiej>Bi>iii 8Byit'j> Ment aacTaBiai. TpeneraTB ? Oht> He npe^BicTHHKB ^oarifii *yki,, 51 h® aRifiaio! «aiijrt cipa^an,. O^naKO-ace, xotb jeHi, iotb unči,, Meaaai-fiti aoainie «^tcB npofibiTt. ^toiH fiaecKO«, BaiiiHi'L iy^uuxx ra»»i TpeBory micaei yc*HpKTB. Kraški XI. Oj kratko sreči je življenje dano! Najsi tako še zora njena sije, Le kmalu tuge noč nam jo zakrije, Zadavša srcu britko smrtno rano. Na k d m n a tli, je seme usejano, Iz čegar srede sreče cvet priklije: Ko sapa mrzla s severa privije, Zatrt je kdl in cvetje razdejano! Na grobu tužnem sreče sladke svoje Kleče žalujeva sedaj s solzami, Bijoč srca neznosno težke boje . . . A v hipih žalnih teh zavest jedin i Za kratko naju še k življenju drami, Da sreči tej ni — zemlja domovina* soneti. XII. Bil ondi sem, kjer trhlost vence veže, Iz cvetk življenja v jednomer jih spleta; Kjer jemlje pomlad več, kakor obeta, Ko v grob pomeče nade cvetnosveže; Kjer strasti vrišč nikoli ne poleže, Za srečo vbežno vse človeštvo leta In noč i dan za srci vsoda kleta Nestalnosti pogubne meče mreže -- Utrujen, plah in zone srce polno, Pribežal sem, o Kras! na skale Tvoje, Da otešim si od žitja dušo bolno. Oh, t u je mir in stalnost blagotrajna!: Morje, nebo in mrtvo kamnje Tvoje, — V n j i h zrca se nesmrtnost, večno bajna! x—y. Da nadejati se ne smem Ljubezni troje, dobro vera — Kako sem svojo strast duši], Ljubezen svojo tebi kril! Zaman! , . , Ko tok podere jez, Rav&n zalije čez in čez — Tema razljučenib valov! Izpoved. Vničuje živež, ruši krov .... Ko ogenj spon se iznebi, Kdo moč njegovo ukroti ? —• Ob, širi, širi se plamen, Vse. kar doseže, mu je plen! . . . Občutki moji zdaj tako Zajeziti se ne dado. — Ko vftde tok, plamčn strašau, Der6 iz srca mi na dan! — Pred tabo, deva, jaz klečim, Da ljubil® te, več ne tajim —. „Govori, prosim te potrt, Življenje daj mi ali - smrt! . . J. Osamele?.. B o ¿s£ Hrvati. Jedna nek ljubav nas vodi, Ljubav svom domu, slobodi; Srce nam mladjahno bije — Ako i Hrvatske nije, Mi čemo stvorit ju znati: Bog i Hrvati! Vjekovni roda su jadi, Ml čemo svetit ili mladi Prastarim inačem djedova — Zora če svanuti nova, Samo da svuda nas prati: Bog i Hrvati! t.i—ffiiigTcSC ■ ,1 » Danak slobode kad sine, Nojca robbvanja mine, U srcu hrvatskom svakom, Nil nebu sunčanom zrakom Pisane rieči če sjati: Bog i Hrvati! 1). M. Voinjanič. Tm Me ¡iMTauu Ti >« imam, 3auiT0 »oje YBjeK OKO CY30K 6.1 h c TU, To je Jiaso noro^iiiH ; Ti cji japoic lose jicth. J Bapj, (Upu* Popa) 1985. Tu ne iiht.uii, ckor vapOKa JKaaosHO je cpn,e »oje V Kaiio Mo®e Cm bícojio, Kas He bh^im aim,t> TBoje ? Jom Me TiHiam: ohea' na^a ITpoh mh oba ja« 11 tj ra, Th me iimsni, «auno ap»hm ÜBy upnpo.'jy, i;ho canje!; KaKO nety, nas Haj.ienuiH 3a BeHe ch jiymo nunjeT! Obe jjnio caio oHjm, Ka,a, th áy^ein noja ,'ipjra. Tu Me nHTain, aamio Kvnea IlcTy «ajitr, iuto me po^a; Kaito neky, sa^ Me cy,a,(5a C boj* 0 m koAhos ciaaos bo,t,si. Unjo J'otoeuá. Velika carska milost. 13. jan. st. si. bo v razvoju ruske nauke, slovesnosti i novinarstva zapisan z zlatimi črkami: car Nikolaj II. je rečenega dne ukazal svojemu ministru financij, da za naprej mora vsako leto vnašati po 50 tis. rub. v zalogo, iz katere bodo dobivali nagrado i podporo nadarjeni, pa ubožni učenjaki, slovesniki i novinarji ruski. Vodila pa bo to novo zalogo ruska akademija nauk, predsednik koje je navadno kaka oseba, katera ima ali posredno ali pa neposredno zvezo z ruskim carskim dvorom. Ministra financij i narodne prosvete pa morata izdelati načrt onih pravil, kojih se bodo morali držati prosilci monaršje milosti. Ruski narod je velik narod ; ta narod je dokazal svojo velikost tudi na knjižnem torišču. Pri velikih narodih knjižni ljudje tudi od knjige žive, ne pa tako, kakor živč uboge slovenske knjižne pare — sit venia verbo ! Ruski knjižni ljudje osnovali so si davno, predavno zasebni knjižni fond, koji ima v svojih predalih nakopičenega denarja na stotine tisoč rubljev. Ali zasebni fond ni ono, kar bo carska zaloga, i neglede na blagoprijetne okolščine ruskih pišočih ljudij, bili so vendar tudi tukaj slučaji velike revščine, če ne naravno lačne smrti. Stran-karstvo je segalo tudi v te predale... Tudi oddaljenost od literarnih središč je vplivala tam pa tam jako pogubno. Vse take i jednak» slučajnosti za naprej zginejo; kajti carska milost ne bo izbirala po barvali, kojimi blistč prapori raznih literarnih skupin. Pač res moreš ti, ruski knjižni trpin, na veke biti blagodaren svojemu dobrotniku carju Nikolaju II. TtoHdcvr Ivorrov. Književno pismo. (Konec, glej št. 5). Jako skrbno sestavljen je oddelek o pravopisu, t. j. točneje o grafiki, kakor jo je snoval Gaj po češkem. V pravopisu držal se je etimologije. K. trdi, da bi bila naj-bolja cirilica, in da je tudi Gaj mislil o njej. Ignjat Brlič je pa najprej vsem štokavcem nasovetoval cirilico, po tem vsem Ilirom v obče, ali Babukič mu ni pritrdil. Pravopis je bil Gaju le jedno iz sredstev za litera-turno objedinjenje Jugoslovanov. Gaj je štel k ilirskemu plemenu Slovence, Hrvate, Slavonce, Dalmatince, Bošnjake, Črnogorce, Srbe in Bolgare. Svoje novine preimenoval je Gaj v „ilirske". Ni pa si Gaj izmislil sam imena Ilir za Jugoslovane: rabili so je pred njim, in celó vlada avstrijska je je rabila. Neki Evfimij Popovič je trdil, da je jezik Jugoslovanov ilirski ali srbski. V obče je misel je-dinstvu ilirskih narodov in jezika bila tedaj jako razširjena. Pravo pá opaža K., da so bila plemena preveč razjedinjena, da bi jih spojilo ilirsko ime. Zadača Gaja in somišljenikov bila je torej jako težka, a iskrena vera delala je tu — vsaj male čudeže. „Danica" bila je dobro uredovana in je imela velik vpliv. Vemo pa, da so „Iliri" imeli mnogo nasprotnikov doma in posebno madjarskih. 1843. 1. je vlada celó zabranila ime Ilir. Gotovo pa je misel o slovanski vzajemnosti bodrila in vnemala Ilire. Gaj premenil je svoje „Ilirske narodne novine" v „Narodne novine", a „Danica ilirska" postalaje „Danica hor-vatska, slavonska i dalmatinska" (1843. 1.), ali uže poslednjega leta moral je iz naslova izpustiti „narodne". Važno pa je, da so se probujale ženske, katere je v ilir- sko kolo zval posebno grof J. Draškovič: „Ein Wort an Illyriens hochherzige Töchter". Jako zanimiva je karakteristika zaslužnega starca dra. Bogoslava ttuleka, pravega stalnega značaja. Metel Ožegovič in Herman Bužan opravičevala sta Bire v ogerskem saboru in sta omenjala celó rastoči vpliv na turške Slovane, vsled katerega bi Hrvatje imeli dobiti Bosno in Hercegovino. Srbi pa tega niso želeli. Ilirizem bil je v obče dobro sprejet: pohvalil ga je tudi Šafafik. Za preprosti narod pa naj bi pisali njegovim jezikom. Velik protivnik Gajevega pravopisa bil je naš Kopitar. Važna je bila „Zora dalmatinska", izdanje podobno „Danici", ali le do 1846. 1. Po tem je „Zora" napadala neredko Ilirizem in Gajev pravopis do 1848. L, ko je prenehala izhajati. V Bosni bili so frančiškani glavni privrženci Ilirizma, izmed katerih se je najbolj odlikoval Jukič in potem Grga Martič. Pisatelj trdi, daje tudi črnogorski vladika Petar II. bil načeloma prijazen Ilirizmu. Tudi od Slovencev so neki, posebno štajerski, pristali k Dirom: Stanko Vraz, dr. Kočevar, Davorin Trstenjak i dr. Vemo pa, da Prešeren tega ni odobraval, in Čela-kovsky mu je pritrdil. Pač pa so Slovenci polagoma vspre-jeli Gajev, odnosno češki pravopis, posebno po primeru „Novic" in dra. J. Bleiweisa. Srb Fedor Pavhmč je pa rezko napadal vsak pojav Ilirizma, zahteval je cirilice za južne Slovane, a tudi Jovan Subotič in Pantelič bila sta nasprotnika ilirizma, dokazuje, da stari Iliri niso bili Slovani, in predlagáje, da se poprimejo vsi imena Srb. K. pravi, (str. 244.), da je sam Gaj imenoval jezik ilirske literature naravnost srbskim, ali to je bilo uže tedaj, ko je Gaj gubil svoj pomen. Ni pa dvoma, da so „Iliri" mnogo pripomogli za preporod hrv. naroda. Važna je bila ustanovitev 1838.1. ilirske čitalnice v Zagrebu: iz nje se je potem razvilo več drugih celo učenih hrvatskih društev, n. pr. „Matica ilirska" (1842. L). Vidno vlogo igral je v tej dobi tudi Zagrebški: „Sbor duhovne mladeži", v katerem je plam-telo goreče domoljubje. Bilo je osnovano s členi ilirske čitalnice ilirske gledališče in gospodarsko društvo. Prvo hrvatsko opero (Lisinskega) peli pa so 1846.1. Kot pevec se je odlikoval še sedaj živeči Albert pl. Štriga. Podrobnosti življenja teh društev so jako zanimive in poučne. Osnovan je bil tudi muzej, pri tem sta posebno zaslužna Lj. Vukotinovič in Mijat Sabljar. Važen je bil zbornik „Kolo". Prvi zvezek pojavil se je 1842. 1. Narodni dom bilje odkrit 8. febr. 1847. 1. Osnovano je bilo celo učeno društvo. Pisatelji so posnemali Dubrovniške vzore, ali pa so se držali bolje sovremenosti. Prvim je bil na čelu Demeter, drugim pa Stanko Vraz. L. 1848. izšel je J. Drobničev slovar (iliro-nemško-talijanski.) Jako zanimiv in koristen bil je v tej dobi V. Babukič, navdušen Slovan in Bir. Ta mož delil je slovenski jezik na narečiji: na slovensko-hrvatsko kajkavskih Hrvatov in na slovensko na Kranjskem, štajerskem in Koroškem (Goriškem) itd. Kraj poezij Ljudevita Vukotinoviča, Stanka Vraza, Ivana Mažuraniča i dr., javljale so se romantične povesti: pisali so jih : Vukotinovič, Dragoila Jarnevič, Ivan Kuku-ljevič, Dimitrija Demeter, Mirko Bogovič. Predmete jemali so iz hrvatske zgodovine. Le neke Drag. Jarnevičeve imele so društven značaj. Bile so te povesti nadahnene domorodnim čustvom, če tudi tendencijozne. Učena literatura v strogem smislu začela se je razvijati pod Bachom. Glavna oseba v dobi ilirizma pa je bil Lj. Gaj. Marsikaj, kar se dostaje njega, še ni čisto jasno. Po 1849. . pa očitno pada njegov pomen. Plodovit pisatelj ni bil. K. navaja mnogokaj v dokaz, da je Gaj imel svoje slabosti, katere so mu škodile mnogo. Tako n. pr. ni bil prijazen „Kolu", katero je urejeval St. Vraz, in v obče ni rad videl, da se je kaj delalo bez njegove inicijative. Vendar mu njegova podjetja niso mnogo nosila, in v po-lovini 50. let je prosil na Dunaju pomoči v stiski, ali brezvspešno. Od ruskega ministra Benkendorfa dobil je uže 1838. 1. v Berolinu malo pomoč. L. 1840. bil je Gaj v Rusiji; od vlade ni dobil pomoči, pač pa so nabrali zanj v Moskvi okolo 20.000 r. (assignacijami). Zanimivo je, da je Kukuljevič sprožil misel o slovanskem kongresu 1848. 1. v Pragi. Pomen Gaja padal je za absolutizma vedno niže, zajedno pa tudi materijalno njegovo stanje takč, da je moral večkrat prositi pomoči, in so 1868. 1. najveljavniši možje podpisali oklic na narod, da daruje za Gaja. Nabralo se je malo. A ko je 1867. leta Gaj bil na etn. kongresu v Moskvi, prosil je pomoči, ali je ni dobil. 20. apr. 1872, umrl je skoro od vseh pozabljen. Pravo veli K., da so Gajeve zasluge ogromne, in da one lehko pokrivajo vse nedostatke in slaboče njegovega značaja. Res je, da so se njega posluževali v borbi proti Madja-rom, no ravno za hrvatske interese; dotičniki imeli so tu pred očmi svoje, in ako hočemo tako izraziti se, obče državne, kakor so jih umeli. Ko ga niso več potrebovali, zapustili so ga. Gaj je to politiko dobro spoznal in iskal je opore in pomoči v Rusiji. Tam ga niso popolnoma umeli, in torej ga tudi oceniti niso mogli. Zanimive so karakteristike glavnih ilirskih pesnikov in pisateljev. Po pravici hvali Vraza kot kritika, ki je n. pr. „Osmana" smatral samo po jeziku slovenskim, opeti junaki pa da so romanski. On zahteva resničnosti in prostote od pisatelja. Tedanja ilirska poezija zdela mu se je nenaravna, prisiljena. K. misli, da „je Stanko Vraz nepBHH .nipiriecKiii uoart y XopuaTOiiv'. Mislim, da je Preradorič tudi kot lirik veči. Prijetno se čita karakteristika Demetra in Lj. Vukotinoviča, ki je bil nasprotnik kat. duhovščine in plemstva. Ta mož je po svoje iskreno ljubil svoj narod in bil trezen tudi v pesništvu, Kratko a jedrnato sta opisana tudi brata Anton in Ivan Mažuranič, čegar „Smrt Smail-age Čengiča" pisatelj rad priznaje za polno pesnikovo last. Jako plodovit in zaslužen pisatelj bil je Ivan Kukuljevič. Dobro je ocenjeno delovanje Mirka Bogoviča, posebno kot pisatelja dram in rarno tako tudi A. Njemčiča. Zanimiv je tu pesnik-satirik Toma Blažek, ki je gorel za Slovanstvo. A dotične njegove pesmi so slabše od Kukuljevičevih „Slavjank". Kratko ali dobro orisal je pisatelj P. Preradoviča, L Trnskega, Fr. Kurelca, Ognjeslava Utješenoviča. V zadnjem in četvrtem zaglavju označuje pisatelj ilirizem in njegov pomen. Seveda ga stavi v zvezo z občim slovanskim probujenjem in po pravici povdarja, tudi Rusijo. Tudi nova srbska literatura vplivala je na ilirizem. K. omenja tudi Jagičevo misel, da so Slovenci v Hrvatski, nepravilno zvani Hrvati, pisali narečjem slovenskim, kateri so zvali „hrvatskim jezikom". K. pravi, da je žrtva Hrvatov svojega jezika prinesla jim ogromno korist (str. 406): Zagreb se je bil tedaj povzdignil,'kakor nikdar preje, in Hrvatje dobivajo velik vpliv tudi v Dalmaciji. Češki učenjaki in Kollar vplivali so na postanek ilirizma, ki je bil zato proniknen slovanskim duhom. Dosta obširna (86 str.) so: npinrimHia h ,t,oiio.i-HeHia. Te opomnje in posebno životopisi so jako zanimivi. Omenil bi le, da opazka o kralju Matijašu (na. str. 73. teh npHBtiaHiS) ni točna. Njegovo ime ne „vežejo" z znanim Matijem Gubcem, selskim kraljem in upornikom 16. stoletja ; slovenski in hrv. narod marveč opevata v prelepih pesmih o kralju Matijašu, ogerskega kralja, Matijo Korvina, ki je po svoji pravičnosti bil vsem jako priljubljen. Jako zanimivi ste: „J^bIj 3amiCKH .IiojieBirra Taa", ki je leta 1840. potoval v Rusijo, da si izprosi pomoč. Vestno sestavljen je (E. F. K-oj, soprugoj pisatelja): jKaaaTe-ib jiiiihhxi hueht, ki jako olajšuje porabo knjige. * * * Pisatelj dal nam je lepo in v obče polno sliko ilirskega preporoda. No če tudi Hrvatom ni povedal mnogo novega, sebral je vestno in znanstveno uredil snov v celoto, katere še nismo imeli. Vse delo preveja ljubezen do stvari, ali v obče gotovo ne na škodo potrebne objektivnosti. Vidimo pozitivne rezultate onega simpatičnega gibanja, iz katerih je res najvažnejši, da so „Iliri" sprejeli štokavščino za literaturni jezik. Kajkavci so pa videli, da bode kajkavsko ljudstvo le težko in počasi sledilo za njimi. In sedaj moremo in smemo reči, da se kajkavsko ljudstvo na Hrvatskem absolutno ni moglo in se še sedaj ne more tako razvijati in tako čutiti potrebo knjige, kakor so se razvili drugi kajkavci in se krepé iz vira slovenske knjige in omike. Res, jedinstvo v jeziku ni rodilo sloge med Hrvati in Srbi, ali ilirizem tega ni zakrivil. Postavil si je bil zadačo, katerej ni bil kos. A bratska in verska strpljivost dosezala je vidnih vspehov takó, da je n. pr. po želji „Ilirov" bana Jelačiča blagoslovil na bansko čast srbski patriarh. Boljo voljo bi bili „Ilirci" pač težko pokazali. Mali, zavisni narodi imeli so in imajo težaven položaj. To so dobro videli „Iliri" z Gajem na čelu. Zato so — vsaj v prvi polovici ilirizma — iskali krepila za svojo eneržijo, kakor drugi bratje, v slovanski vzajemnosti, in so je tudi nahajali. In mislim, da si je tu stekel Gaj velikih zaslug. Imel pa je slabosti, katere so škodile njemu in „ilirizmu", ki bi se bil pa pač tudi brez slabosti ilirskih voditeljev prelevil v to, kar je bil, v pro-bujajoče se hrvatstvo. Slovenci uže radi svojega pol. položaja niso mogli biti — Ilirci, če tudi so želeli Hrvatom vsakega vspeha v smislu slovanske vzajemnosti. Politično in narodno poštenje, vsestransko kulturno delo brez ozkosrčne sebičnosti ali celó sovraštva, to so faktorji, ki imajo privlačno moč. — Da, tudi ilirizem je vspeval, dokler so ga nosili valovi probujenega navdušenja, bratske ljubezni in požrtvovalnosti. Prelevil se je in omejil se na hrvatski napredek. Fr. Celestin -- I> O P I S X. Dunajsko pismo II. Gospod nrednik! Namenil sem Vam vsak mesec jedno pismo, ali skoro mi je žal. Kaj Vam hočem pisati, da bi zanimalo Vas in čitatelje? Da bi opisoval Dunajsko mesto? Storil je to uže „starina slovenskih pisateljev" v Mohorjevem koledarju pred par leti. Res, da bi se izgubil takoj prvo uro oni, ki bi rabil ondašnji potopis. Tudi tamošnjih „slovenskih" imen ne bi našel nikjer, in ne razumel bi jih niti najbolj „bistroglavi" slovenski kosta- njar, vrhovna jezikoslovna kapaciteta slovenska. „Mične" dogodbice in anekdote, ki so baje smešne, oškodujejo Va» ondi morda zato. Poskusim torej, da napolnim z drugačno tvarino svojo torbo; vse vprek, kakor ričet in kaša; morda najde vsejedno milost pred Vašimi očmi, ako ne, potem. . . , Uže zadnjič sporočil sem o predpustnih zabavah; a sam udeležil se do sedaj nisem še nobene. S posebnim zanimanjem čitam lepake, naznanjajoče razne koncerte, in z veseljem opazujem v sporedu čedalje več slovanskih glasbenikov. Slovanska umetnost pridobiva si vedno več priznanja, in uprav sedaj prirejajo v vprizoritev v dvorni operi Smetanove „Tajemstvi". Tedaj pa pojdem vsekakor parkrat v gledališče ter pošljem Vam obširno poročilo, ako bi me uže popreje ne prekosil poklicanejši kritik. Vkljubu vsemu temu bil bi rad v beli Ljubljani, kjer bi se izvestno izborno zabaval. Šel bi pogledat v redutno dvorano, kako ondi nekdo preobrača politične kozolce in strelja politične kozle. Naključba imenovala ga je zelo ironično po železnem kancelarju, — kaj bi storil mož, ko bi bil krščen na ime sicer junaškega, a ne preveč čislanega viteza sv. Jurija ali pa celo po učenjaku patronu neke znane figure v vsakem cirkusu? — Ogledal bi si ondi naše nemške Kranjce ali kranjske Nemce, ki bojujejo boj brez upa zmage; umrl je njih glavni poveljnik, in njegovo zmagovalno znamenje, „proklete grablje", zakopali so ž njim v grob. Zato pa so jim priskočili zadnjič na pomoč trije slovenski veljaki. Kako bi najnovejši dvorni sovetnik mogel nasprotovati vladnim željam, ko je jedva od nje dobil tako lepo odlikovanje in visoko službo, — pri njem torej še najpreje razumemo, ako se ji noče zameriti. In njegov zvesti adlatus in brezpogojni oboževatelj ni smel in ni mogel drugače. Učenec naj ne bo čez mojstra! Nadejamo pa se, da mu je to popolnoma onemogočilo državnozborski mandat, za kateri je bil baje predestinovan od svojega mojstra. A omne trinum perfec-tum! Pridružil se je še naš elegantni romanopisec, spomi-njajoč se polpretekle dobe svoje „elasticitete" — In tako so se bili ti trije junaki združili nasproti svojim rojakom, ki so, pozabivši svojo pobožnost ali brezpobožnost, bili jedini nasproti onemu možu, ki po Prešernovem izreku, kot .tujec v deželi naši gospoduje". Da, ko bi bil foto-graf-tjubite^j, ne bi si mogel kaj, da jih ne bi ovekovečil v tem pomembnem trenotku. Ti trije možje pa v lepi slogi prepevajo: „V deželni zbor se zdaj podamo, Tam pokažemo, kaj znamo, —" kakor znana trojica iz neke Nestrojeve burke. In zopet sem pri gledališču! Opomnil bi torej, da ne vem, zakaj naše slovensko gledališče ne uporabi lepe prilike v prireditev nedeljskih in prazničnih popoludanskih predstav. Tu na Dunaju so te v vseh gledališčih v navadi; občinstva je vedno toliko, da so vsa razprodana. Tudi Ljubljančani bi radi videli primerne igre za nekoliko znižano vstopnino. Mnogokomu je zvečer težko možno, mnogokomu tudi sicer nizka vstopnina le previsoka. Tako pa obudili bi zanimanje za dramatiko tudi v nižih slovjih. Isto tako želeli bi o priliki ponovitev poskusa, ki se je dobro obnesel uže predlanskim, namreč vprizoritev otroških iger. Dve, tri take predstave v teku jedne zime bile bi gotovo jako primerne. Primerna bo tudi letošnja „Sokolova" maskerada, ker bo prirejena povsem v kitajski obleki. Tako bo možno opazovati ondi tisti imenitni „cof", ki tudi pri nas še vedno igra tako veliko vlogo. Bojim se le, da bo ta cof marsikomu tako všeč, da ga ne bo hotel ostaviti tudi v bodoče. Gotovo boste me imeli za zlobnega človeka, a s tem storite mi veliko krivico. Saj sem dobra in pohlevna duša. Da pa imam nekoliko sarkazma, ni niti moja zasluga, niti moja krivda. Kolikor sem občeval s Slovenci, zlasti z mlajšo generacijo, vedno in povsod opazoval sem sati-riško žilo. Zato pa tudi ne umejem, zakaj se pri nas ne more vzdržati noben šaljiv list. Prvi bil je najbolji. „Brencelj" životaril je še razmeroma dolgo, zaspal, zopet se vzbudil, zopet zaspal. Izdajal ga je mož, ki gotovo zasluži ime „mož trpin" bolj, nego vsakdor. On nam je žalosten dokaz, da pisateljevanje ne vzdrži pri nas moža, Pri drugih narodih zidajo si pisatelji graščine, žive, ob svojih dohodkih kot plemenitaši, so čislani in spoštovani od vseh, — jeden roman ali jedna drama donese jim toliko, kot pri nas dobi mnogkdo nagrade v vsem življenju. Seveda zahtevati ne moremo in ne smemo, da bi bilo pri nas tako kot pri drugih bogatih narodih, ali razmerje naj bi vendar ne bilo tako grozno na slabše. Zato pa pri svojih treh ali štirih ducatih društev (vsaj polovina njih je zavisna, ker delujejo ločena v isti smoter, a bi ga, združivša se, mnogo laže dosegla) ne smemo pozabiti našega „pisateljskega društva", ki ima blag in dober namen, podpirati živeče pisatelje, — a poleg tega šport, vzidavati umrlim spominske plošče. Ali niste še nič slišali, koliko se jih vzida letošnje poletje? Ker smo pri spomenikih, treba nekoliko podregati zaradi Prešernovega spomenika. Pričelo se je nabiranje, a kmalo zopet zaspalo. Stoletnica se približuje, in tu bi bila umestna prilika, da se tedaj odkrije spomenik prvemu slovenskemu pesniku v beli Ljubljani. Naši narodni bogataši in mece-nati, vsaj jih imamo vendar nekoliko, naj bi zložili par stotakov ali, še bolje, par tisočakov; njim bi pri tem ne bilo posebne sile. Društva in čitalnice priredč naj nekoliko veselic ali zabav v ta namen, in z združenimi močmi bilo bi možno to storiti, dasi ne bi se nabiralo kakih 50 let, kakor za Vodnika. Domači umetniki imeli bi priliko pokazati svoje znanje in nadarjenost ter si z domačim delom nekaj prislužiti, kar se jim itak primeri v obče malokdaj. To gotovo ne bi bil luksus. Kakor je, po mojih mislih, n. pr. posebni „glasbeni dom", sedaj ko se gradi vsem narodnim društvom skupni „narodni dom". Čemu ne bi se združili, ko vendar vemo, da le v slogi je moč? Menda vendar nismo tako otročji, da le vsled tega vstanavljamo toliko društev etc., da je toliko in toliko več predsednikov in odbornikov, ter se s tem laska samoljubju po-samičnikov ? Idealno in praktično stališče da se pogostoma združiti. In to želim tudi „Slov. Svetu", idealno: velik, razširjen in vpliven list — praktično : mnogo naročnikov in čitateljev. S tem doseženo bi bilo „utile et dulce". Priporoča se Vam do svidenja Vaš Nepomnk. Z Dunaja. (Klerikalna in narodna stranka pa slov. dijaštvo.) „Le roi est mort, vive le roi!" napredna „Vesna" je poginila, živela klerikalna „Zorau\ Da, da, gospod urednik, tako je: signum temporis! Klerikalizem se širi in jači med starimi in mladimi Slovenci, povsod in vsak dan vidimo nove sadove izborne organizacije in zares uprav vzgledne sloge v naši vstrajni, delavni in pogumni — klerikalni stranki, dočim „napred-Hjaštvo" večinoma miruje — bodisi iz bojazni, bodisi iz slabosti in nezmožnosti vodstva.... V dokaz tega naslednje. (Tu dopisnik kaže, kakó so tudi pri narodni stranki takoj od začetka neprijazno postopali proti „Vesni"; ali s časoma so se pomirili. Op. Uredn.) Strasti so pojemale, posamični nasprotniki so jeli soditi treznejše in stvarniše, le najfanaticnejši sovragi — i med velikošolstvom, i med duhovščino — so vstrajali na prvotnem stališču ter začeli z letnikom II. še nesram-nejše pisariti o „Vesni". Njih delovanje pa je obrodilo krasen sad v „Rim. Katoliku". Kdo ni čital razprave „Sumljiva znamenja!?" Mislite si najpodlejšega človeka, ki je telesno in duševno uže ugonobljen, „framasona", ki nima nikakega vzora več, ki ne pozna ni nebes ni pekla, kateremu je prepričanje želodec, ki živi 1« strastni pohotnosti in uživanju. Vse te lastnosti združi in — evo ti sloven. velikošolca, pa še posebe „Vesnana"! Nalik roparju preži sloven. akademik na trenotje, da pade po tronu in oltarju, po človeški družbi in njenih idejalih. . . Takó je naslikal monsignor dr. Mahnič, Jcatol. svečenik in sloven. vzgojnik sloven. mladino celemu svetu z namenom: očrniti in omrziti bodoče sloven. posvetno razumništvo in je uničiti v srcu preprostega naroda; — gospodarji in voditelji usode zjedinjeiie Slovenije pa naj bi bili Mahnič in njegovi pristaši! — In kakšen vspeh je imelo to bezprimerno podlo natolcevanje? — Baš oni spis je vzdramil vse napredne ali zares narodne sloven. velikošolce, pa njih ponos in njih zavest! Mladina je spoznala svoje prave prijatelje in nasprotnike, spoznala pa tudi Svojo nalogo. Očistila in osamosvestila je torej svoje ognjišče „Slovenijo" ter jo spravila na pot odločnega napredka in poštenega svobodomislija. ,Slovenija' je izjavila (baš v „Vesni") v resoluciji, da stoji na odločno narodnem in obceslovanskem stališču. — „Vesna" pa je odbila rezko in temeljito napad na vse sloven. dijaštvo. Takó so se morali udati na vse kriplje intrigujoci sovražniki prodirajočih vesnanskih idej ter šli celó poljubit roko svojemu zasramovaleu, ko jim nekolegijalna ovadba v „Sloveniji" ni nič pomagala na policiji. Poslali so tudi svojemu mojstru-sramotilcu — — častno zaupnico; ta pa se jim je skazal seveda takoj hvaležnega: imenoval jih je „vrli gospodje" in „nadebudne može" pa jim ustanovil „Danico"; — „Slovenijanom", „Savanom" in „Ves-nanom" pa je nadel epiteton ornas „nezreli mladiči". „Vesnani so se tako torej nadejali, da je v domovini po tolikem gromenju in bliskanju zrak čist, — da se bosta i narod i napredna stranka odslej bolj zavzemela za njihov list, — ter ga, kot glasilo „Save", podpirala gmotno in duševno, saj je celó „Sloven. Narod" začel redno prinašati prav laskava priznanja o vednem napredovanju „Vesne". A varali so se ! — otevilo plačujočih naročnikov se je pomnožilo le prav neznatno, saj naprednjaki niso smatrali za svojo dolžnost zavzemati se in naročati listič, ki je imel zares slovanski program, kateri je zagovarjal in branil vedno junaško in pogumno. — Drugače pa je delala nasprotna stranka: „Po listih, pa tudi na drugih krajih so se spominjali „Vesne" njeni „najboljši prijatelji", vabili naše naročnike, sotrudnike in sotrudnice') za svoje „katoliške" liste, devalijih na tezalnico, grozeč jim z večnimi in časnimi kaznimi, ako ne opusté pregrešnega početja, preiskovali stanovanja, iščoč „Vesno",2) in hodili pozvedovat na pošte,2) prepovedovali jo menda celó v spovednici8) in raz kateder, žugali z izključenjem in — ') Na Ljublj. pripravnici. J) V Novem mestu. 3) V Trnovem (Ljubljana). Op. dop, trojkami itd." („Vesna": II. 12. št., str. 188.) — Pa to še ni bilo vse: oglasili so se še ljudje, znani kot pristaši naše stranke: gimn. ravnatelja v Ljubljani') in Novem mestu, katerima so se pridružili še gimn. ravnatelja in profesorji v Celju in Mariboru, pa katehet na Ljublj. učiteljišču z apodiktiško, a zato tudi krivično, terorizujočo prepovedjo, naročati in sprejemati „Vesno", ki ni nikdar niti najmanj kaj zagrešila proti veri, proti avtoriteti profesorjev, ali proti morali v obče. — No, prepoved je vendar le dosegla svoj namen : Dijaška „Vesna" je izgubila večino srednješolskih naročnikov, s tem pa tudi zmožnost nadaljnjega izhajanja. Saj napredno visokošolstvo je za vzdrževanje listovo premalobrojno, sloven. napr. stranka pa je večinoma list le sprejemala, a plačevala ga ni! Naši ljudje niso imeli toliko razuma in volje, da bi „Vesno" vsaj vzdržali, nikar da bi naklanjali njenim so-trudnikom kakove razpisane nagrade! A tem več razuma v pomenu za razvoj in odgojo bodoče inteligencije imajo naši klerikalci, ki so s svojim kapitalom ustanovili svojim velikošolcem (podpiranim po različnih društvih: „Leo-nini", „Danici", „Podp. društvu" in raznih privatistih pristno rim. katoliške barve!) svoj dijaški list ,Zorau, ki izhaja od 1. febr: t. 1. na Dunaju! Kakor se obče govori, ima „Zora" uže danes nad Í000 naročnikov med duhovništvom, narodom in dijaštvom; da bo vedno napredoval list, za to pa ne bodo toliko skrbeli ,,/oraši", kakor dr. Mahnič et consortes. „Naprednjaki" niso le „Vesne" ne naročali (bore 2 goldinarčka!), ampak jo celó napadali') in prepovedali: — naj pazijo sedaj na kleri-kalsko taktiko gledé „Zore"! Hm, in potem se naši ljudje čudijo, če se pojavlja med nami nekak cinizem, pesimizem pa apatija, — če nam gine zaupanje in spoštovanje pred našimi avtoritetami!? (Naj pazijo, da se iz sedaj vladajočih razmer --■ po njih krivdi! — ne izcimi nekaj sličnega kot v — — Čehih !) „Naprednjaki" so dali propasti napredno , Vesno' ; — radi podpiranja (?) „naprednjakov" pojema napredna „Sara•; radi zanimanja (?) „naprednjakov" za „Slovenijo" ima ista za svojo „Spomenico" tako velik dolg, da se letos komaj — giblje; radi velikanskega vpoštevanja želja in nazorov velikošolstva s strani „naprednjakov" vladajo v Dunaj. „podp. društvu* pa v Ljubljan. „Rado-goju" take razmere, katere so morali ožigosati še-le ve-likošolci v svojih resolucijah ') za shod zaupnih mož. In baš tudi iz čudovite ljubezni naše „narodne stranke" do nas velikošolcev so potisnili „radikalni očetje" naše resolucije v koš! — Hej, poznamo se s svojimi „starimi prijatelji" — „naprednjaki" ondi v „beli Ljubljan'ci", a oni — nas še ne ! — — — Klerikalna „Danica' ima do danes uže 95 starešin; koliko pa ,Slovenija"'? — Klerikalni povsod vpoštevajo svoje dijaštvo ter mu zalagajo list, — mi pa, katerim se je osmelil očitati dr. Mahnič zvezo in podporo (!) od framasonskih lož, smo potiskani ob steno ter smo po škandalozni nebrižnosti „naprednjakov" napravili bankerot ') Pisarili so celó tiikarju grozeča pisma. Op. dop. a) Razun „Slov. Sveta" in „Slov. Naroda" ni imel noben slov. list priporočeralne besede; „Ljublj. Zvon" pa je pisal o „Vesni" tekom treli let dvakrat: v 1. št. leta 1892. vničevalno, ieleč jej zgodnji konec, pa v 12 št. 1. 1894. konstatujoč, da so je njegova želja — izpolnila!! To pa je isti „Zvon", kateremu je baš „V> sna" pomagala vzgojiti nekaj sedanjih najplodovitcjših pesnikov, pripovedovalcev in — humoristikov! — — | Op. dop. 3) Glej «Vesno" III. 12. st., pa „Edinost" 12. št. t. 1. (26. 1. več. iziecTBo). Neke noči čuje glas zvona, zovoči k jutrenji. Obleče se in gre v cerkev. Tam je bilo tiho, če tudi se je vršila služba, pri kateri ste bili le še kmetici; po tem je prišel še star berač, pač da se — pogreje. Duhovnik in dijakon služila sta poluglasno. Junakinja poklekne in kleči za cele službe ter moli in gorko plače „v molitvi brez besed, otročji in blagotvorni, kakor božja rosa". Domu grede vsa navdušena rada bi vzela čopič, da naslika to sliko, katera se jej je prikazala med molitvijo v cerkvi. Predstavila bi snežno ravnino pred ruskim »elom, na njej zgrbljeno starko, gredočo proti cerkvi, v kateri se je ravno zasvetila prva luč kakor zvezdica svetilnika na morju življenja. Junakinja se prehladi, gre v bolnico, kjer nahaja proste dobre ljudi, ponižne, pohlevne, potrpežljive, ljubeče. Ko ozdravi, slika onega jutra zamišljeno sliko in ne čuti več osamljenosti. Kritika sodi, da je v povesti marsikaj nejasnega, naivnega, ne dovolj premišljenega, brez dovoljnega znanja človeške duše. Zanimiva pa je povest, ker kaže, da ruska mladež zapušča one so-cijalno-radikalno meglenosti, katere sovGO-ih in 70-ih letih polnile jej glave: išče sedaj — saj del nje — druge duševne hrane, kakor go čitatelji „Slov. 'Sveta" videli uže h drugih del, omenjenih tu. C. OGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) slovenske deželr. „Slov. Svet", današnja, 6. št., ima prilog» 4 strani j. Trst. V seji občinskega so veta Tržaškega dne 3 i. prošlega meseca se je sprejel predlog, da se naprosi naučilo ministerstvo, da odstavi okrajnega šolskega nadzornika za okoličanske šole, češ, da tira in povspešuje slovensko propagando. Dosedanji predsednik okrožnega sodišča v Celju. (h\ Adalbert Gertscher, je imenovan višini državnim pravilnikom v Trstu. Evgenij Taddej drž. pravdnik v Trstu, je dobil red železne korone tretje vrste. Istra. Voditelji istrske italijanske stranke so neki sklenili, da se pri deželnozborskih volitvah voljeni italijanski poslanci ne udeleže zasedanja deželnega zbora toliko časa, dokler jim vlada ne zagotovi in ne zajamči, da se ohrani vsa sedanja laška posest. Državni in dež. poslanec V. Spinčič je sezval dne 2. t. m. volilni shod pri sv. Petru v sumi, katerega se je udeležilo nad 1000 volilcev. Zborovanje je otvoril Ti-njanski glavar Defar, predsedoval pa mu je Pazinski župan dr. I). Trinajstič. Spinčičevo poročilo je zbor odobril jednoglasno; z velikim navdušenjem se je odobrilo tudi, da so narodni zastopniki istrski ostavili deželni zbor. Pro-testovalo se je proti postopanju italijanske večine v deželnem zboru in naposled sprejelo devetero važnih resolucij, katerih glavne točke so, da se doseže popolna ravno- pravnost v uradu in šoli, da se ustanovi v Pazinu hrvatski gimnazij in hrvatsko učiteljišče, da se uvede obče volilno pravo, ali vsaj v kmetskih občinah direktne volitve z jednim voliščem v vsaki občini. Protestovalo se je tudi proti napadom na slovansko svečeništvo, ki se pojavljajo od različnih strani j. Goriška. Slovenski poslanci v Goriškem deželnem zboru so sklenili, da se v bodoče ne bodo več udeleževali razprav, ako Italijani ne premene svojega postopanja nasproti njim, odnosno, ako pogajanja, ki so se zapričela med slovenskim in italijanskim klubom, ne dovedejo do povoljnega vspelia. — Poslanec dr. Gregorčič je govoril v peti seji letošnjega zasedanja deželnega zbora o pre-(isnovi deželnega volilnega reda. Po njegovem predlogu naj bi imel volilno pravico v deželni zbor v skupini kmetskih občin in mest vsak polnoleten državljan, ki plačuje davek, ali ki ima volilno pravo v občinski zastop. V skupini mest in trgov naj bi bilo vsako mesto, trg ali obrtni kraj tudi volišče. Poslanec Kocjančič predlaga, naj se da volilno pravo vsem stalno nameščenim učiteljem, ki naj bi volili po plačilnih vrstah v treh razredih. Slov. in ital. klub v dež. zboru sta si dala čas za pogajanja; kakor pravi ..Soča", gre za tinancijalno vprašanje, „ki se tiče v največem delu vlade". Če pa se ne sporazumejo, odstopi dežel, glavar grof Coronini, in dež. zbor bi se razpustil. Namestnik Rinaldini je bil 2 krat v Gorici zastran krize, ki je nastala v dež. zboru. Kranjsko. Pri generalni debati o proračunu v deželnem zboru je poslanec Hribar povdarjal, da so ljudski učitelji preveč zavisni od (»kr. glavarjev, ki ravnajo z učitelji v mnogih stvareh presamovoljno. Grajal je tudi to, da se vsiljuje nemščina v vedno veči meri v osnovne šole trn kvar drugim predmetom. Dr. Tavčar je kritikoval postopanje deželnega šolskega soveta glede uredbe slovenskega učnega jezika v prvih dveh razredih višega gimnazija. Na Dolenjskem je glede na državno-zborsko volitev odstopil kandidat dr. Vojsko, oglasil pa se je svečenik prof Tomo Zupan, predsednik družbe sv. Cirila in Metoda. On bi menda ne vstopil v koalicijo, in kolikor moremo soditi mi, je med sedanjimi še ostalimi kandidati gotovo najboljši. tJ njim bi dobila kranjska oportunistiška politika vsaj nekoliko kontrole več; kanonik Klim bi je izvestno ne bil vesel. v Štajersko. V dež. zboru se je nemška večina izjavila proti zasnovi takozvane slovenske gimnazije v Celju ter v obče za dosedanjo politiško nemško posest. To je napotilo skupino slovenskih poslancev k izjavi, v kateri pravijo, da ne morejo več sodelovati v takem zastopu. Na to so zapustili deželno zbornico. Zastopniki štajerskih Slovencev so pohlevni oportunisti, in vendar niti ta poli-tiška skromnost jim ni nič pomagala. b) ostali slovanski svet. Osko. V odseku za premembo volilnega reda češkega deželnega zbora se je vnela zadnje dni prošlega meseca živahna debata. Vodja levičarjev dr. Russ je predlagal poseben zakonski načrt, da naj se v bodoče volijo deželni odborniki in vsi zastopniki deželnega zbora po ku-rijah. Kurija veleposestnikov naj bi ostala nespremenjena, na mesto zastopnikov mest in trgov in pa zastopnikov kmetskih občin pa naj bi se volili dve novi kuriji — nemška in češka. Oficijalno se upirajo temu predlogu samo Mladočehi, in Nemci se nadejajo, da obvelja. Moravsko. Deželni zbor je izročil šolskemu odseku jednoglasen predlog, da se zasnuje v spomin petdesetletnega cesarjevega vladanja češko vseučilišče na Morav-skem. — Pri posovetovanju glede predloga šolskega odseka radi zgradbe nemške više realke v Cvitavi vnela se je med nemškimi in češkimi zastopniki živahna razprava. Češki zastopniki so govorili v tem smislu, da bi bilo jako neumestno graditi nemško realko, ker je v deželi uže tako preveč nemških učnih zavodov, v tem ko je čeških povsod premalo. — Zakonski načrt o uvedenju drugega deželnega jezika na realkah se je vsprejel soglasno. Zajedno se poživlja vlada, da premišlja o tem, ali bi ne bilo umestno uvesti tudi na gimnazijih drugi deželni jezik kot obvezen predmet, Silczija. Poljaki v Sileziji žive prilično v jednakih razmerah kakor Slovenci na Koroškem. V deželnem zboru se je sklenilo, da se na dveh sileških gimnazijah uvedejo za poljske učence pripravljalni razredi, vsled česar bodo morali ti obiskovati gimnazijo jedno leto več, nego nemški. Poslanec dr. Michejda je predlagal, da se osnuje v Sileziji vsaj jedna poljska niža gimnazija, v Tešinu na učiteljišču pa naj bi se predaval vsaj jeden predmet na poljskem jeziku. Nemška večina je ta predlog odklonila. Galicija. Grško-katoliški-mitropolitski konzistorij v Levovu je sklenil odposlati na gališki deželni šolski so-vet spomenico, v kateri prosi, da bi se obdržal vsaj v knjigah za veronauk etimologiški pravopis, da bi malo-ruska mladež čitala lahko vsaj te knjige, v katerih se nahajajo pismenke, karere je izključila nova fonetiška pisava. Gališki deželni zbor se je bavil z vladno predlogo glede preosnove osnovnošolskega zakona. Ruski poslanec dr. Austonjevič je povdarjal posebno, da se nahaja v različnih okrajih še vedno toliko analfabetov, kot pred desetimi leti, ko ni bilo še ljudskih šol. Vzrok temu je, pravi, ker se tudi šole porabljajo v to svrho, da bi se ruska deca popoljčila, in se tako zanemarja poleg drugih predmetov posebno ruščina. Dne 5. t. m. so demonstrovali delavci v Levovu za splošno volilno pravo. Pri nekem shodu so označili to pravo kot glavno zahtevo delavskega stanu. Po dovršenem zborovanju so pred mestno hišo vprizorili demonstracijo v prilog svojim zahtevam. Bukovina. Tudi „Parlamentar" se bavi s politiškimi in narodnimi odnošaji Bukovine ter pravi, da so tudi tam •politiški in narodni boji na dnevnem redu, ki so pa še mnogo bolj zamotani, kot v drugih pokrajinah. Razven Rusov, ki so v večini, in pa Romunov, se nahajajo v Bukovim tudi Nemci in Poljaki, ki si prisvajajo posebna narodna prava. Poslednji dve narodnosti se truditi naj-prvo odstraniti pravoslavno vero Rusov in Romunov; na to delajo posebno Poljaki, da bi tako s pomočjo Nemcev Ruse in Romune tem laže prekrstili v pristno Poljake. Poljaki dobivajo v ta namen izdatno pomoč iz Galicije. Najtužniše pri vsem je pa to, da tudi Romuni ne hodijo z Rusi skupej, ampak da skušajo sami na svojo roko tudi romunčiti; tako so Rusi res v najhujšem škripcu. Sprevideli bi morali tudi Ilomuni, da so v opasnem položenju, kajti, kakor Rusom, preti tudi njim opasnost., da izgulič svojo pravoslavno vero, če se pa zgodi to, grozi obema narodoma tudi narodni pogin. Po najnovejših statistiških podatkih je 108 ruskih, 22 rusko-nemških, K) rusko-romunskih, 11 rusko-romun-sko-nemških, 3 rusko-poljsko-ncmške in 9 rusko-romun-skih-poljsko-nemških ljudskih šol. Za šolo godne ruske dece je bilo v prošlem letu 36.105, a 427., to je skoro polovina, jih ni obiskovalo šole. Dalmacija. Po Dalmaciji bi se bih morali vršiti zadnje dni shodi, pri katerih naj bi se bilo sklepalo o združenju Dalmacije s Hrvatsko. Vlada pa je prepovedala vse take shode ter zaplenila proglase, s katerimi se jo poživljalo ljudstvo na shode. Biskup J. J. Strnssniaver je 4. t, m. praznoval 80-letnico življenja in blizu 60-letnico svojega plemenitega, mnogostranskega delovanja. Slovansko novinstvo se spominja z različnimi premišljevanji tega dogodka, Vsepre-vidnost ohrani velikega biskupa, a podeli mu doživeti, da bi se uresničile najvažnejše ideje,, za katere je s pokojnim Račkim skupej deloval. Ogersko. Ogerska katoliška narodna stranka si je pred kratkim izbrala svoj centralni odbor. Predsednik mu je grof Ferd. Zichv. Program, ki se je odobril po živahni razpravi, ji je: revizija cerkveno-politiških zakonov, delavski zakoni in urejenje kreditnih razmer glede na male posestnike. - Madjarska vlada namerja baje nakupiti spise pokojnega Košuta za znatno vsoto 100.000 gld. Ker pa sme vlada brez cesarjevega dovoljenja razpolagati le z vsoto 20.000 gld., je sklenila postaviti \ proračun vsako leto po 20.000 gld. Romunskega predsednika narodna stranke, radi znanega Memoranduma obsojenega in zaprtega Ratiu-a žena in hči ste se morali dne 2. t. m. zagovarjati pred Szege-dinskim sodiščem radi tega, ker ste nosili romunske narodne barve. Bosna. Po okupaciji Bosne in Hercegovine je vlada uvedla v vse ondotne ljudske šole nemščino kot obvezen predmet ter zajedno naročila učiteljem, da naj gledajo posebno na to, da se ondotna mladež priuči nemščini, kolikor je le možno. Ta svoj ukrep je vlada v zadnjem času odpravila radi tega, ker se v tem pogledu niso dosegli skoro nikakoršni vspehi. Nemščina se bode odslej poučevala le tam, kjer bodo to zahtevah roditelji šolo obiskujočih otrok, in pa tam, kjer vlada spozna to za potrebno. Srbija. Kralj Aleksander je potoval v Biaritz radi sprave med svojima roditeljema, Natalija baje zahteva, da se pokliče na državno krmilo Garašanin, kar bi za Srbijo ne bilo ugodno, ker so baš naprednjaki ponajveč krivi tužnih razmer v Srbiji, kajti oni so zakopali deželo v velike dolgove. Nevolja v deželi bi se utegnila povekšati, če pride na krmilo zopet Garašanin. — Volilna korupcija cvete sedaj v Srbiji. Ministerski predsednik Kristič je izdal namreč do prefektov okrožnico, kjer jim naroča, da naj sprejmejo v volilne liste tudi take osebe, ki no plačujejo predpisanege davka, samo da vlada lahko računa nanje; obratno naj se izpuste one osebe, na katere ne more računati vlada, tudi, če plačujejo predpisani davek. Črna Gora. Novica Cerovič, črnogorski vodja, katerega je opeval I. Mažuranič v epiški pesmi „Smrt Smail-age Uengiča", je umrl dne 28. prošlega meseca. Pokojnik je bil najstareji črnogorski junak. V krutih bojih s Turkom si je stekel med svojim narodom neumrljivo slavo, posebno radi svojega izrednega junaštva. Pred leti je .' premagal Smail-ago Čengiča, in posebno od tega časa ga je nosila narodna pesem od ust do ust, od roda do roda. t rnogorski knez Nikola I. obišče carja Nikolaja II. na posebno vabilo poslednjega. V črnogorskem proračunu za leto 1895. se nahaja več postavkav. ki so odmenjeni v povzdigo naobrazbe, posebno za zgradbo več novih giihnazij. Veča vsota je določena tudi deloma za popravo, deloma za novo zgradbo komunikacijskih sredstev in za izsušenje močvirja pri Baru. Bolgarsko. Bolgarski vseučiliščniki na Dunaju, v Parizu in Zurichu so dobili od bolgarske vlade obvešče-nje, da se vse ustanove, podeljene dijakom pod Stambulovim, podvržejo reviziji in da se za sedaj ustavi izplačevanje dotičnih ustanov. — Koburžan se vedno bolj udaja vplivu Oankova, ki se trudi, da bi se Rusija približala Bolgariji in priznala kneza legitimnim. Tu je bilo izvoljenih v dvajsetih dopolnilnih volitvah za sobranje 18 vladnih kandidatov. Samo v Razgradu rt« zmagala opozicijonalca Karavelov in Ivančov. Rusija. Car Nikolaj II. je izjavil odposlanstvom mest, plemstva in zemstev, da hoče, kakor njegov pokojni oče, - držati se nepremično avtokratiških načel. — V Petrogradu se je zasnovala in začetkom tega leta tudi uže otvorila prva cerkev in župnija za pravoslavne Este, katerih je tam okolu 3000. Bogosluženje se vrši v njih jeziku. — Mlada carica, Aleksandra Feodorovna se jako zanima za naobrazbo ruskih žensk. Grofu Protasovu Bahmetjevu, ravnatelju „institucij carinje Marije", katerih smoter je ženska naobrazba, je naročila, da ji sestavi točno izvestje o ženskih šolah, o predmetih, ki se predavajo v njih, in o knjigah, ki se rabijo za pouk. Višemu prokuratorju sv. sinoda v Petrogradu K. Petroviču Pobjedonoscevu se je nakazala vsled ukaza carja Nikolaja II. vsota 700.000 rubljev za pokritje stroškov onih šol, ki so pod upravo sv. sinoda, flepBaa BcepocciiicKan BbiCTaaKa nenaTHaro Afeaa. Ta razstava tiskanega dela je prva svoje vrste v Rusiji in se otvori 27. febr. t. 1. in bode trajala 5 mesecev. Udeležiti se je morejo tudi zunanji razstavniki. Doslej so se oglasili mnogi iz zapadne Evrope in Amerike, le Slovani ne, dasi izhaja nad 500 slovanskih perijodiških izdanj zunaj Rusije. Krunoslav Heruc (Petrograd, Gusev per., 4) hoče razstaviti kar iuožno v polnosti in sistematiški ne-ruska slovanska izdanja ; zato pa prosi, da bi mu kar najprej poslali pod priporočenim zavitkom k št. letošnjih listov, oziroma zvezkov, snopičev itd., in sicer v 2 eksemplarih. V svoj čas pošlje on dotičnim uredništvom sistematiški katalog sodobnega slovanskega časopisja. Slovenska uredništva naj se ravnajo po tej prošnji! General Gurko o Poljakih. Poljski listi, ki izhajajo v Parizu, so nedavno prinesli sodbo generala Gurka o Poljakih. Gurko je odstopil, ker ni videl nikakoršnega vspeha svojega dvanajstletnega težkega delovanja. Poljaki, pravi, imajo preveč protekcije izven mej cesarstva oso-bito v Rimu. Poljaki v Galiciji računajo na osobito naklonjenost cesarja Frana Josipa, a tudi pruski Poljaki uživajo protekcije, dasi jim Berolinska vlada ni nič kaj prijazna. Vse to slabo vpliva na ruske Poljake. Poljski intriganti v inozemstvu so tako vplivni, pravi, da niso samo mene, temveč i Bismarcka, spravili z mesta. Kar se (lostaje carja Nikolaja, bode gotovo tudi on prepopustljiv napram Poljakom, in tako ostane pač nedovršeno delo, katero sem začel v prospeh slovanske stvari, suvalova on ne smatra sposobnim za svojega naslednika, ker kot dvornik in politik ne pozna energičnih sredstev. Pri Poljakih je treba, pravi, rabiti vojaško strogost. Ako jih Suvalov ne bode znal držati v strahu, se lahko ponove dogodki iz leta 1863. Nikdor, pravi, ne pozna lahkoumnega naroda poljskega, ki bi se pustil v boj z Rusi tudi v slučaju uverjenja, da podleže, le sam. ZMES. Krakovsko vseučilišče ima letos na bogoslovski faktilii 64 rednih in 5 izrednih slušateljev; na iuridiški 598 red. in 13 iz rednih; na medicinski 395 rednih in 35 izrednih: na filozofiški 116 rednih in 15 izrednih slušateljev m 12 farmacevtov. — Ker seje otvorila v Levoru medicinska fakulta, se je število medicincer v Krakovu izdatno skrčilo, kajti, dočim se je v prešlem šolskem letu na ii'Vo vpisalo 93 raedicinoev, je padlo to število v tek. sol. letu na 42. Praznovanje 300 letnic Hrestke unije se ima vršiti 1. 1896. Koncem tega leta misli poslati v to svrho ustanovljeni odbor posebno deputacijo r Rim, da poprosi papeža Leva XIII. za blagoslov. —• V odboru za to slavnost, kateri je ustanovil in ga vodi mi-tropolit Silvester Sembratovvici, so se člani večkrat poprjCTBO „PyccKOH r>n6.iioTeKH" b i. JlbBOB'fc (Lemberg) BjiaxapcKaa ya. No. 13. Zahvala. V akademičkem letu 1894./95. so do slej darovali -Podpiralni zalogi slovenskih vseučiliščnikov v Gradei" sledeči zavodi in rodoljubi slovenski : SI. posojilnica v Gorenji Radgoni 15 gl 1., gosp. dr. P. De-francesčhi, zdravnik v Kiidolfovem 10 gld., SI. Görenjesavinjska posojilnica v Mozirju 10 gld., Gostje na Kalcu dne 30. dec 1894 1., zbrani na godovni dan naslednika Miroslava Vilharja 10 gld., gosp. dr. Fr. Jurtela, odvetnik in dež. poslanec v Bmariji pri Jelšah, 10gl., gosp. Valentin Krisper, tovarnar in vlastelin v Radečah, za natis poročila papirja ?a 10 gld., SI. odbor okrajnega zastopa v Ormožu 10 for., gosp. dr. Fran Celestin, kr. vseučiliščni docent, in gimii. profesor v Zagrebu 5 for., gosp. dr. Ivan Dečko, odvetnik in dež. poslanec v Celji, 5 for, g. Ivan Fon, c. kr. gimnazijski profesor v Rudolfovem, 5 ftr, dr. Benjamin Ipavic, zdravnik v Gradei, 5 for., g. dr Ivan Iilasinc, odvetnik v Gradei, 5 gld., g. dr. Ignacij Kle-menčič, e. kr. vseučiliščni profesor in akademik v Gradcu 5 gld., dr. Gregorij Krek. c. kr. vseučiliščni profesor in akademik v Gradcu 5 gld., Josip Pauer, trgovec v Braslovčah, 5 gld., Rajko Perušek, c. kr gimnazijski profesor v Ljubljani, 5 gld., g. dr. Rogina, c. kr. 9odni pristav na Vrhniki, 5 gld., g. St. Rojnik, c kr. namestnijski uradnik v Gradei, 5 gld., g dr. I. Rudolf, odvetnik v Konjicah, 5 gld , g. dr Josip Vošnjak. deželni poslanec in dež. odbornik v Ljubljani, ö gld., g. dr. Fr. Žižek, zdravnik v Gradei, 5 gld , g. Viktor Glo-bočnik, c. kr. notar v Kranji, 3 gld., g. dr. J. dr. Muršec, konz. svetnik in profesor v p. v Gradei, S gld Vsem tem blagim dariteljem izreka odbor „Podpiralne zaloge slovenskih vseučilišnikov v Gradei" v imenu revn h in podpore vrednih vseučiliščnikov iskreno in presrčno svojo zahvalo ter prosi daljnjih podpor. V Gradei, f)ne 30. pros.mes. 1895. Za odbor „Podpiralne zaloge slovenskih vseučiliščnikov v Gradei: Dr. Gregorij Krek, Gojmir Krek, c. kr. vseučiliščni profesor in akademik, t. č. tajnik. predsednik in blagajnik. Hrv. akademičko društvo „Zastava" u Zagrebu priredi, u proslavu 50-godišnjice umjetničkoga rada hrvatskoga skladatelja Ivana pl. Zajca dne 11. veljače 1895. koncerat s plesom u svim prostorijama „Hrvatskoga doma". Kod koncerta če sudjelovati gdjica. M. Glivarec, operna pjevačica, društieni pjevački i tambu-raški zbor i podpuni orkestar domače pukovnije br. 53." Po upravništvu „Slov. Sveta" se dobi iz druge roke na prodaj čist, lep, trdno v usnje vezan iztis .. Ru«ko-nem -■kega slovarja." P a v 1 o v s k e g a, in sicer 2. najnovejše izdanje. Dobi se za 7 gld. 50 kr., nov pa stoji nad 12 gld. Ta slovar je doslej največi in najboljši rusko-nemški slovar. Soukromemu uradnietvu češkemu. „Zemskd Jednota soukromeho uradnietva kralovstvi Češkem v Praze" rozesila prave všem ji znämym pfislušnikfim soukromeho uradnietva českčho v uechäch, na Moravč a ve Slezsku prve čislo „Uradnickyh listfi" s vyzvänim, aby za cleny „.Tednoty" se pfihlasili. Vzhledem ku važnvm a humannim cilüm, jež „Zemskä Jednota soukromeho uradnietva" za svüj cil si vytkla, upozornujeme soukrome ufadnictvo češke na toto važne sdruženi inteligence češke a doporučujeme jak „Zemskou Jednotu soukromeho uradnietva", tak i organ jeji „Ufadnicke listy" češkemu uradnietvu co nejvfeleji. Podrobnejši objasneni ochotne poda agitačni vybor „Zemske Jednoty soukromeho uradnietva v Praze", v restauraci uhodörove. V za j mu soukromeho uradnietva jest, aby do jednoho za členu se pfihläsili a za 1. čislo „Uradnickyh listft", jež zašle se jim zdarma a frankovanž, požadali. Das russische Alphabet. Fine Anleitung zum richtigen und verständlichen Lesen verfasst für den Schul-und Sel b st unte rieht von Nikolaus Dimitrievvicz. Lemberg 1895. - Str. 158. Stoji po pošti 1 gld. 20 kr. Nekoliko izstisov se dobi tudi pri upravništvu našega lista. Nobene slovnice ne moremo bolje priporočati, kot to Dimitrijevičevo. „Slovanski Svet" prodaja srn odslej v Trst«, po tabakarnah: Piazza Caserma, No. 1; Vin Cecilia, No. 2; Catnpo Belvedere, No 21 : Piazza deli t Poste. No. 2; Volti di Chiozza, No. 1; Ponte dAla Fabbra, No. 7; Piazetta San'a Lucia, No. 1; potem : Internationales Zeitungs-Bureau (pri stari Borsi). — Posamične številke po 8 nvč. V Ljubljani : v knjigarni Ant. Zagorjana, posamične št. pa po 10 nvč. „SLOVANSKI SVET" izhaja vsako soboto na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25 — Za,učitelje, uclteljice in dijake na vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. - Posamične številke pri upravništvu po 8 kr. Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnin», reklamacije in vsakovrstna pisma naj »• pošiljajo F. Podgorniku v Trstu (ulica Molin grande, št. 2). ________ Izi%jatfjj, iaatoik i» »