Slovenski tovariši na fečaju za defektne otroke. V času, ko začne odpadati listje in se selijo lastavke smo se tudi mi odpeljali proti jugu. Nekaj jih je vstopilo v Ljubljani, drugi pa na Zidanem mostu. Znešeni smo bili iz vseh vetrov, iz Gorenjske, Notranjske, Be= lokrajine, Štajerske in celo iz Medžimurja in Prekmurja in večina smo se videli šele prvič, pa vendar smo si bili takoj domači, kakor bi živeli skupaj že od otroških let. Združili so nas isti življenski cilji, iste težave, ki nas ča« kajo, ia katere bomo najlažje premagali v medsebojnem iskrenem prijateljstvu in vza= jemnosti. Sedaj smo že skoro mesec dni sku« paj in vendar smo še vsi, kot ena družinica, kjer bijejo vsa srca, !kot eno, tako, da se nam bratski tovariši ne morejo načuditi, kako mo« remo biti tako složni. Pa to ni nič čudnega, to nam je dano, tako smo rojeni, mi pa si štejemo v čast in smo ponosni na svojo skups nost in na svoje matere. Skoro vso pot ismo peli. Kdo bi nam za= meril, če sopotniki zaradi nas niso mogli dremati in spati? Saj edino, kar nas najbolj* šega spremlja povsod po sve'tu in nas do zad« njega ne zapusti. to je naša vesela pcsem. Nekdo mi je nekoč razlagal: ».... Trije Slo= venci — en kvartet...« No, nas je bilo dva=> krat več, zato smo pa itudi dvakrat bolje za» peli. Res, bili smo razpoloženi, saj nismo mi* slili in tudi nismo marali misliti, da nas v Beogradu čaka trdo študentovsko žvljenje. Ko smo prišli na cilj. smo si morali po= iskati stanovanje — čisto sami. Vsi skupaj smo hodili okrog ter ga iskali drug drugemu. Ves teden smo stikali po gladkih ulicah in po »Kaldermi«, dokler se nismo polagoma po dva in dva ugnezdili v stanovanja pri^ mernim svojim žepom in navadam. Tudi kar se tiče hrane, smo bili prepu^ ščeni popolnoma samemu sebi. Nekaj časa smo živeli bolj cigansko, namreč vsakokrat v drugi gostilni, dokler nismo iztaknili prav prijazne in prav gostoljubne Islovenske go« stilne »Jugoslavije«. Par naših je na hrani v učiteljskem konviktu, drugi pa zahajamo opoldne v omenjeno gostilno, zjutraj in zve= čer pa si kuhamo sami. vsak na svojem sta« novanju. Tako tudi midva. ponižna sostano* valca, samo s to razliko, da ima moja pritlis kavost čast in naslov — kuharja. To ime pa tudi najbrže zaslužim, saj v teh dneh sem se že naučil skuhati: čaj, kavo, hrenovke, v mehko in ,v trdo kuhana jajca Večkrat na» pravim še solato iz zelepe paprike. Zgodi se pa včasih, da jmi na trgu hote ali nehote med sladko papriko zamešajo tudi kako »ljuto«. Seveda na pekoče stvari še nisva navajena in takrat vselej po večerji pihava. kot dva razdražcna mačka. Ni izključeno, da bom v svoji kuharski umetnosti stalno napredo« val in čc bi slučajno spodrsnil pri izpitu za učitelja defektne dece se mi sedanji častits ljivi poklic gotovo ne bo izmuznil. Tako približno kuhajo tudi vsi ostali, nekateri boljše, drugi slabše kolikor pač imajo kuharskega talenta. Toda vsem nam se godi zelo dobro in lahko rečem, da hodimo po ulicah brezskrbno, kakor še nikoli nikjer. Nihče se ne boji, da bi mu foil izmaknjen, ali da bi iz neprevidnosti izgubil iP iz nepre* mišljenosti zapravil kak dinarček. Z isto plačo, kot jo imamo po vaseh, živeti v Beo« gradu, to pač ni tefko. !Zraven pa še nismo na jasnem, kdo nam bo plačal 150 Oin stana* rine. Domače občine nam jih ne bodo, tu pa tudi ne. ker smo še vedno nastavljeni na svo-= jih starih mestih. Ali si upa kdo trditi, da se nam ne godi zelo dobro? Denarja imamo, saj imamo visoke plače brez stanarine, po^ vrhu pa nas bogati sorodniki kar obsipavajo s stotaki, kot n. pr. našega kolega, ki mu je stara teta priložila v pismu 50 Din, a je dobil le prazno pismo. Pa brez zamere, mislil sem omeniti Ie, da naj naše*stare tete nikar ne pošiljajo denarja v pismih, ker se nam zelo dobro godi in prav res ne razumem, zakaj sta dva Slovenca vložila prošnjo za odpust iz tečaja. Kakor pa se nam zelo dobro godi, se mi — žalujoči ostali. vseeno ne bomo prevzeli. Odločili smo se, da žrtvujcmo svojo mladost in svoje življenske sile defektnim otrokom. Zato hočemo ostati zvesti svoji začrtani poti, v korist človeške družbe. Ne za nas, za dru« ge naj bo posvečeno vse naše delo! JCo pa bomo premagali vse težave, ki jih imamo na tečaju, bomo šli z ljubeznijo. polno Ijubezni in požrtvovanja, v svoj bodoči — samaritans ski poklic. —zič.