ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LETNIK X. LJUBLJANA 1962 ZVEZEK 3 K ZGODOVINI KMEČKEGA KUPCEVANJA S SOLJO (GOSPODARSKO-PRAVNE PODLAGE POVESTI O MARTINU KRPANU) SERGIJ VILFAN Spominu dr. Borisa Orla Lik tovornika in zgodovina. Da si Levstik povesti o Martinu Krpanu ni izmislil, velja danes najbrž kot splošno mnenje. Brž ko pa gre vsaj v »najbistvenejšem jedru« za resnič- no ljudsko pripovedko,' se nam mora posta- viti tudi vprašanje o izvoru tega jedra. Kolikor gre pri tem za prvine starejšega ljudskega izročila, prepletene z motivi, ki jih sicer srečujemo v pravljicah in pripovedkah,^ je seveda upravičeno že vprašanje o more- bitnem »mitičnem jedrišču« Martina Krpana.' Pokojnega Borisa Orla je prav ta plat po- vesti pred dobrimi tridesetimi leti postavila pred hvaležni, toda tudi preobsežni problem o tradicijah slovenskega tovorništva, ki mu je nato posebno z zbiranjem etnografskega gradiva posvetil mnogo truda, a mu je pre- zgodnja smrt preprečila, da bi to delo za- ključil.^ Toda če je govor o tem, da so mogli tovorniki ustvariti mit junaka iz sebe, da je bil Krpan poveličanje slovenskega tovor- nika,5 se težišče že prenaša s področja mito- logije na področje zgodovinskih dogajanj in posebej na področje slovenske družbene zgo- dovine, neločljivo povezane s svojimi gospo- darskimi podlagami. Tudi tako zastavljeno in na področje zgo- dovine preneseno vprašanje ni popolnoma novo, toda ob njegovi obsežnosti in ob še večji obilici gradiva presenetljivo skromno obdelano. Pri tem ne mislim v prvi vrsti na določitev kraja »Vrh pri sv. Trojici«, ki si ga je najbrž nesporno priboril primorski Kras,* čeprav poleg kraja pri Pivki utegne priti v poštev še kak drug kraj. Prav tako ni bistvo v tem, ali je Levstik posnel ime Martina Krpana po živem človeku ali pa po kakem junaku ljudskega pripovedovanja, čeprav je tudi to vprašanje mikavno in ni izključeno, da bo kdaj pojasnjeno.' Tudi ne- katere sestavine več ali manj anekdotskega značaja (Močilar, tradicija o Štempiharju) lahko pustimo ob strani. Da je bila sol Lev- stikove povesti »angleška«, je slednjič le ne- bistvena verzija prvotnega izročila, pri kateri je pripovedovavec pridružil staremu izročilu spomine na celinsko zaporo v Napoleonovih časih, ko dejansko Angleži niso bili brez po- mena za preskrbo naših krajev s soljo.* Tudi glede širših vprašanj se je treba na tem mestu omejiti. Bolj ko na tehniko pri proizvodnji soli, na količine proizvodnje in na količine soli v menjavi — vse to je v pre- cejšnji meri obdelano' — se kaže to pot osre- dotočiti na gospodarsko in posebej finančno- pravne predpise, ki so urejali kupčevanje s soljo in katerih izvajanje je bilo v središču stoletnih trenj. Kot primer takih trenj pa želimo predvsem opozoriti na dogodke v le- tih 1609 in 1610, ki so dosegli svoj višek v oboroženih spopadih slovenskih tovornikov s finančno stražo na konjih, ki jim je delala silo. Čeprav spopada pri Hrušici in v Po- stojni v letu 1610 nista bila edina te vrste, sta prva, ki sta nam izčrpno znana in sta najbrž tudi najbolj značilna. Zadoščal bi morda samo suh povzetek predpisov in opis dogodkov. Toda ali more- mo danes, ko imamo sol za nekaj samoumev- nega in cenenega, razumeti, kako so nekdaj spremembe v kupčevanju s soljo mogle v živo zadeti slovenskega kmeta, ker je bil lep del slovenskega gospodarstva vezan prav na to kupčevanje? Ali se danes zavedamo, kako je državna finančna politika skozi stoletja ob- čutno zadevala vse, kar je bilo v zvezi s so- ljo? Prav v tem pa je glavna stična točka med našim predmetom in Martinom Krpa- nom, ki ni tovoril soli le zaradi pripovedo- vavčeve ali piščeve domislice, marveč jo je tovoril zato, ker so jo skozi stoletja tovorih njegovi vrstniki, ki jim je bil ta opravek živ- ljenjsko pomemben. Tovorjenje soli in včasih tudi tihotapstvo z njo nista bila opravka za priboljšek ali razburljivo razvedrilo. Pri si- stemih agrarne proizvodnje, kakršni so tudi na Slovenskem veljali do velike »agrarne re- volucije« XVIII. stoletja, je nedvomno mnogo resnice na — čeprav tendenčnih — poročilih deželnega plemstva, da so kmetije na Kranj- skem in Primorskem manjše in slabše kot drugod in da kmet brez tovorništva in nekih vrst kupčevanja ne bi zmogel življenjskih stroškov in dajatev.*" Ne samo to. Sam gospo- 129 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO darski položaj naših krajev v zvezi z raz- vojem transportnili sredstev je slovenskemu kmetu za dolgo dobo do razmeroma novejših časov namenil vlogo posredovavca soli. Tudi v gospodarskem smislu je Krpan, kot je za- pisal Stritar, >prav lahko reprezentant — in ne slab! — našega kmeta.Seveda za do- ločena obdobja. Morda se nam bo posrečilo, da to zastopniško vlogo bolje osvetlimo. Pregled starejših obdobij. Čeprav je težišče teh vrstic na začetku novega veka, bi pri dosledni omejitvi na to dobo ostalo marsikaj nerazumljivo. Poseči je treba tudi čez ta okvir. Z gledišča javnih financ lahko raz- beremo v starejšem razvoju tale obdobja: Srednji vek: Po naselitvi Slovencev nastopi najprej do IX. stoletja, ponekod tudi do za- četka XI. stoletja, obdobje, ko tvori sol ne- dvomno enega izmed glavnih predmetov menjave, ki pa ima skromno razvite oblike, ustrezajoče rodovno-plemenski družbeni ure- ditvi. Ta se v primorskih mestih stika z ostanki poznoantične družbe. Prav za sloven- sko plemensko ozemlje pa smo v zadevi me- njave soli prepuščeni domnevani. Od prevlade zemljiških gospostev dalje do približno 1. 1200 štejemo drugo dobo, ko je proizvodnja v rokah visokih fevdalcev ozi- roma pripadnikov primorskih občin. Menjava v notranjščini poteka predvsem na podežel- skih sejmih. Posamezni lastniki solarn in ozemelj, po katerih se razširja sol, nedvomno poskušajo usmerjati promet, da bi si zago- tovili z njim zvezane dohodke. Od približno 1.1200 dalje se začenja tretja doba, ko proizvodnja soli prehaja pod okrilje deželnih kneževin v hribih oziroma beneške države ob morju, ko se skušajo novo nastala celinska mesta vključiti v menjavo soli. Od- tlej pa nekako do srede XIV. stoletja se pri nas nova razmerja sil šele oblikujejo. V drugi polovici XIV. stoletja nastopi če- trto obdobje, ko se s prevlado Habsburžanov v slovenskih deželah tudi na celinski strani pojavi enotnejša državna oblast, ki vzame pod svoje okrilje tudi Trst. Državna oblast prehaja od zavzemanja proizvodnje tudi na osvajanje tržišča za svoj proizvod. Rajoni- zacija trga, obvezni odkup morske soli od zasebnih lastnikov v nekaterih istrskih me- stih in maksimiranje proizvodnje so prve značilne posledice vmešavanja državne ob- lasti v promet s soljo. Fevdalna doba novega veha: Za peto ob- dobje, ki se začenja v drugi polovici XV. sto- letja, je značilno, da se v znamenju zgod- njega kapitalizma vmešavanje države še okrepi, da država s precejšnjim uspehom uvaja nova gmotna bremena na promet s so- ljo, da postaja ta promet čedalje bolj tudi meddržavni problem in da država — čeprav z zelo dvomljivim uspehom — skuša tu in tam promet s soljo tudi monopolizirati. V šesti dobi, od začetka XVII. stoletja dalje, se stremljenja po ustanovitvi državnega mo- nopola na promet s soljo okrepe, predvsem v obliki zakupa, podeljenega zasebnim ka- pitalistom (apalt). Taki poskusi včasih uspe- jo tudi za daljšo dobo. V prvi polovici XVIII. stoletja začenja sedma doba, ko skuša država uveljaviti svoj monopol na promet s soljo tudi v obliki ura- dov, torej po možnosti brez sodelovanja pri- vatnih kapitalistov. Vendar se med poskuse polne ali delne monopolizacije vrivajo leta, ko je promet prost, tako da je doba značilna po naglih spremembah sistema. Potem ko sredi stoletja pod vplivom merkantilističnih nazorov prevladuje tendenca po državnem vmešavanju, se v zadnjih desetletjih stoletja uveljavi pod vplivom fiziokratizma bolj ten- denca po sprostitvi, toda kmalu tudi skrajne oblike monopolizma, ki dobe svojo najmoč- nejšo obliko v francoskih ilirskih provincah. Razvojni činitelji in glavna nasprotja. \ tem zelo na splošno, predvsem z organiza- cijskega gledišča začrtanem razvoju, je ude- ležena vrsta razvojnih činiteljev in pojavov, ki bi vsak zase zahtevali osvetlitve. Tako se na primer že postavlja vprašanje, kako so se razvijale potrebe po soli v zvezi z razvojem človeške prehrane, živinoreje in različnih proizvajalnih postopkov, zlasti kar zadeva proizvode živinoreje (hramba mesa, obdelava kož). V splošnem je bila potreba nekega ob- močja po soli v starejših dobah, ko so se proizvajalni načini le počasi spreminjali, razmeroma stalna. Nagle spremembe so bile izjemne, kakor na primer tista, ki jo je v za- hodni Evropi sprožilo odkritje Amerike: Ko se je ribištvo z zahodnoevropskih obal usme- rilo v bolj oddaljene vode, je bilo treba plen za dolgo pot domov nasoliti, kar je povzro- čilo nagel porast potrebe po soli, posebno še, ker se je uveljavilo mnenje, da je soljena riba boljša od sušene in je soljena riba prišla v navado predvsem pri imovitejših plasteh.'^ Včasih je prišlo tudi do premestitve potreb, kakor na primer tedaj, ko so se proti začetku XVI. stoletja jate slanikov premestile proti jugu in je za konserviranje nalovljenih rib pristopnejša morska sol izpodrinila lünebur- ško, kar je vse povezano z gospodarskim po- rastom Holandske.*' Pri nas trenutno ne po- znamo takih izrednih sprememb v potrebah po soli in jih v večji meri do novejše dobe najbrž tudi ni bilo. Pač pa je dokaj razvita živinoreja v naših in sosednih krajih ustvar- 130 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA jala precej enakomerno, dokaj visoko po- vpraševanje po soli.'* Proti podražitvam soli navajajo kranjski deželni stanovi pogostoma razlog, da je sol potrebna za ljudi in živino in da morajo kmetje zaradi pomanjkanja soli opuščati živinorejo.'* Morda je izjemne večje potrebe po soli povzročalo tudi srednjeveško gradbeništvo." Bolj kot po že nakazanih delnih obdobjih kaže srednji vek obdelati kot celoto, toda ločeno po različnih nasprotjih, katerih po- sledice so se v bistvu kazale še v novem veku.' Ta nasprotja, ki se je v njihovem okviru razvijal starejši finančni sistem glede prometa s soljo, so zlasti: borba za proizvod- njo, borba za obseg tržišča, za pravico do trgovanja in za pravico do obremenjevanja prometa z javnimi dajatvami. Monopol proizvodnje. Borba za proizvod- njo soli, to je za lastnino nad proizvajalnimi sredstvi, je bila v znamenju dejstva, da je bila ta proizvodnja naravni monopol, ker je bila mogoča le v nekaterih razmeroma red- kih krajih, ki so imeli določene naravne po- goje. Ker je bila sol življenjsko potrebno blago, je bil lastnik krajev, kjer se je proiz- vajala, v ugodnejšem položaju od drugih ta- ko glede lastnih potreb kot glede prodaje. Čim šibkejša je bila menjava in čim bolj je bil neki kraj odvisen le od enega ležišča, tem bolj je bil naravni monopol občuten. Proizvodnja soli je bila v Evropi mogoča ali v primerno ležečih primorskih krajih s pospešenim in uravnanim izhlapevanjem morske vode ali pa v solnih rudnikih hribov- skih krajev s kuhanjem in izparevanjem umetne raztopine ali po naravi slane vode solnih izvirkov, redkeje s kopanjem čiste soli." Dežele, v katerih so prebivali Slovenci, so bile pri preskrbi s soljo vezane delno na alpske solne rudnike, predvsem na štajer- ski Aussee (iz slovenskega Osoje),'* geološko povezan s solarnami ožje Avstrije in do Hal- leina, Berchtesgadena, Reichenhalla in Halla na Tirolskem.'* V mnogo večji meri pa so bile vezane na morsko sol, ki je prihajala bo- disi iz solarn ob bližnji obali (Istra, Trst), bodisi — vsaj pozneje — iz Kvarnera, s Paga ali iz Apulije. Naravni monopol v zgodnjem srednjem veku ni bil nujno v državnih rokah. Mono- polist je bil vsakokratni lastnik proizvajalnih sredstev, lahko povsem zasebna oseba. Na ozemlju alpske slovenske naselitve se je last- nina na teh proizvajalnih sredstvih obliko- vala na novo. Res je imel pravico do neob- delanega sveta na obsežnih ozemljih kralj, toda obenem s podelitvami tega sveta je po- stopoma prepuščal solne rudnike svojim vi- sokim fevdalcem, ki so jih spočetka izko- riščali predvsem kot zemljiški gospodje,^' ne kot vladarji. Kralj je na že ustanovljenih so- larnah imel prvotno le pravico do desetine pridelka,^' do celotnega pridelka pa le, če so bile v njegovi zasebni lasti. V časih šibko raz- vite menjave, ko se je razvijal fevdalni par- tikularizem, je tako iz vladarjeve lastnine nad neobdelanim svetom — in s tem nad na- ravnimi ležišči in solarnami — nastajala last- nina posameznih zemljiških gospodov. Pri tem so nekateri visoki, zlasti cerkveni veli- kaši, pogostoma samostani, kot veliki potroš- niki prišli do lastnih solarn, kakor cisterca Renn v hribih^^ ali sicer do virov soli, kakor Gornji grad po daritvi iz 1145 v Primorju.^' Pri tem je bilo vsaj do neke mere odločilno stremljenje po boljši samopreskrbi, poleg ka- terega pa interes do menjave soli ni bil nikdar popolnoma pozabljen. Redoma so bili med visokimi fevdalci, ki so imeli solarne, mnogi, ki so v teku nadalj- njega razvoja dosegli položaj deželnih kne- zov kot vladarjev dežel ali pa so solni rud- niki drugače prešli na deželne kneze. Že po tej poti je izkoriščanje rudnikov postajalo nekaka vladarjeva pravica.^* Po drugi poti se je razvil solni regal,^* kraljeva pravica do solnih ležišč, ki se je v pravni teoriji izobli- kovala nekako v XI. ali verjetneje v XII. sto- letju, a že skoraj istočasno začela pravno prehajati na deželne kneze.^' Ko se je začela razvijati deželnoknežja oblast kot nov čini- telj v razvoju države — višek tega pojava je v XIII. stoletju" — je dejansko začela pre- vzemati solni regal, tem laže, čimbolj je že imela lastnino na nekaterih rudnikih. Tudi v štajerskem Ausseeju je deželni knez začel z dosledno politiko izločevati druge fevdalne gospodarje solnih rudnikov in solarn na svo- jem območju.^* Obenem z razvojem deželno- knežje oblasti se je torej, oprt na srednje- veški pojem regala, razvijal monopol nad proizvodnjo soli,^' ki ga je utrdil okrog 1500 Habsburžan Maksimilijan.^« Kakšen pomen Tovorniki (po Valvasorju) 131 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je imela za deželnoknežjo blagajno proiz- vodnja soli, kaže dejstvo, da je donos Ausse- eja v XIII. stoletju znašal dvanajstino celot- nih deželnoknežjih dohodkov, v letih 1437/8 pa celo skoraj polovico njegovih dohodkov na Štajerskem.*' Pod okriljem vladarjevega solnega regala se je posebno v nemških krajih razvijala lastniška in socialna struktura udeležencev pri proizvodnji soli, ki je ponekod izredno zgodaj, baje že v XIII. stoletju razvijala ne- katere prvine kapitalistične proizvodnje,'^ kolikor smemo že za to dobo uporabiti ta izraz. Manj se je državni regal v proizvodnji uveljavil pri morskih solarnali, kjer se ni toliko razvila državna regalna pravica na zemlji, marveč je ostalo bolj pri starem de- ležu od pridelka. Že v tem se kaže učinek dveh različnih oblik proizvodnje: obrat alp- skih solarn je bil bližji rudniško-fužinskemu in zato primernejši za razvoj regala kot obrat morskih solarn, ki je bil bolj podoben inten- zivnemu poljedelstvu. V primorskih solar- nah niso bili potrebni ne izkopi in ne gorilni material.äs Lastništvo morskih solarn je bilo bolj po- dobno lastništvu na parceli kot rudniški last- nini in položaj neposrednih proizvajavcev (šolarjev) bolj podoben položaju poljedelj- skega delavca kot rudarjevemu. Državne pravice** do proizvedene soli, kolikor se niso držale starinske oblike državne desetine (Ko- per) so tu nastale deloma pozneje in z na- menom, da bi se pred izvozom pokrile osnov- ne lastne potrebe. Namesto formalnega regala so si Benetke zagotavljale svoje pravice do piranske soli s pomočjo desetletnih pogodb, ki so se sklepale po daljših pogajanjih in ki so bile pogodbe, tudi če za Piran gotovo niso bile prostovoljne. Prvotno so bile v Ko- pru, Izoli in Piranu predvsem občine tiste, ki so kot nekak naturalen davek dobivale sedmino pridelka. Medtem ko je preostalih šest sedmin v Kopru in Izoli bilo na voljo lastnikom za legalno prodajo (razen desetine oziroma v Miljah osmine, ki je pripadala republiki), je v Piranu — ne vemo točno od kdaj — nastopala kot kupec celotnega pri- delka beneška republika. Odkupila je tudi vso občinsko sedmino, za prosto prodajo pa je lastnikom oziroma šolarjem ostala le peti- na pridelka. Ta petina, ki pa jo je včasih tudi odkupila država, je bila v pogodbi 1616 zmanjšana na fiksno količino enega starja od solnega polja.*" Taka prizadevanja države, ki so skušala zajeti proizvodnjo ali vsaj proizvod, so se uveljavljala v krajih, kjer se je sol proiz- vajala, torej bolj na obrobju slovenske nase- litve ali izven nje. Nasprotje med državo in prizadetimi zasebnimi lastniki je imelo svoje učinke na slovenskem ozemlju predvsem po- sredno, kolikor je na primer državi-proiz- vajavki uspelo narekovati cene. Glavna na- sprotja, ki so se čutila na vsem slovenskem ozemlju, pa so zadevala razpečevanje soli. To so bila trenja med lastniki proizvodnje za pravico do prodaje na določenem ozemlju, trenja med kmeti in meščani za pravico do trgovanja in zlasti trenja med državno bla- gajno in davkoplačevavci zaradi javnih bre- men na promet s soljo. Obseg tržišča; vloga slovenskega prostora v prometu s soljo, solna pota in solna meja. V razpečevanju soli se je eno izmed nasprotij kazalo v borbi za obseg tržišča. Spočetka so na ta obseg vplivali predvsem tehnični čini- telji: količina in stroški proizvodnje ter transportni pogoji. Izjemoma so tak obseg začasno spreminjale vojne ali drugi izredni dogodki. V normalnem razvoju pa so posa- mezna solna ležišča, kolikor so jih poznali in izkoriščali, dobivala že v pradavnini določena območja razširitve, ki so se zaradi počasnega napredka proizvajalnih sil le malo spremi- njala. Že sama razširitev človeštva v naj- starejših časih v primerjavi z ležišči soli kaže, da je morala biti sol med prvimi pred- meti menjave, če ne celo eno izmed glavnih gibal njenih začetkov. Drugi predmeti prve menjave (jantar) so pač bolje izpričani zato, ker je sol potrošni predmet, ki se nam tudi zaradi svoje topljivosti ni ohranil kot arheo- loški predmet. Redkost krajev, primernih za pridobivanje soli, je na manj razvitih stopnjah transporta pripomogla prebivavcem nekaterih pokrajin do vloge menjavcev soli, podobno kot so še v novejši dobi prebivavci nekih nerodovitnih afriških pokrajin z velikimi tropi tovornih živali na večmesečnih popotovanjih posredo- vali puščavsko sol drugim deželam v zameno za žito in obrtniške izdelke. »Celo ljudstvo je bilo v premiku, da bi krilo potrebe drugih plemen in zato dobilo v zameno to, česar je samo potrebovalo.«*^ Kakor se zdi morda primerjava takih razmer s slovensko zgodo- vino pretirana, je vendarle res, da vloga slo- venskih tovorniških karavan ni bila bistveno drugačna in da so Slovenci verjetno že v naj- starejših časih svoje naselitve — čeprav spo- četka v skromni meri — vstopili v mnogo starejši transportni tok med morjem in od- jemavci morske soli, ki je utegnil vplivati tudi na nekatere najstarejše razmejitve, o katerih bo še govor. Kljub nazadovanju evropske trgovine po preseljevanju ljudstev je v srednjem veku 132 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA evropskega zahoda ostala sol slejkoprej med najpomembnejšimi predmeti trgovanja poleg sužnjev, ki so se transportirali sami.'* Da omenimo le enega izmed izvenslovenskih to- kov, je veliko trgovsko menjavo med jugom in skandinavskimi deželami gnala potreba severnjakov po soli.^« Ko se začenja dvigati zastor okrog gospodarske zgodovine krajev, v katerih so se naselili prvi Slovenci, in nji- hove okolice, so že v zgodnjem srednjem veku beneške ladje prevažale sol v Carigrad in se je salzburška sol razvažala po Donavi in njenih pritokih.*" Tako se zlasti v znani Raffelstättenski carinski pogodbi iz začetka X. stoletja med najpomembnejšimi izvoznimi predmeti Bavarske proti severovzhodu ome- nja sol.*' Razširitev alpske soli po gornjem Podo- navju in jadranske soli po Posavju je ustva- rila na slovenskem ozemlju prve močne to- kove menjave, ki se morejo najbrž meriti z vlogo, ki so jo imela druga glavna »solna pota« po Evropi, na primer pota, po katerih je prihajala v promet že omenjena lünebur- ška sol, ki so jo pridobivali v solnih izvirkih južno od Hamburga,*^ ki pa do naših krajev skoraj gotovo ni nikdar dospela. O tem, kakšne spore so povzročala taka pota, bo še govor. Kjer so se stikala solna pota iz različnih smeri, je nastala solna meja, spočetka pred- vsem neposredno iz ekonomskih vzrokov (od- daljenost, transportni pogoji, cene itd.). Brž ko pa so vladarji deželnih kneževin utrdili svojo oblast in pridobili dovolj obsežna upravna ozemlja, so skušali zagotoviti raz- pečevanje lastnega proizvoda tudi s pravno določenimi solnimi mejami, ki so skušale pre- sekati pota tuje soli, tudi če je bila ta ce- nejša. Pri nas so pogoji za določanje solnih meja nastali predvsem v XIV. stoletju, ko so Habsburžani pridobili Koroško in Kranjsko in razširili svojo oblast do morja. Še bolj ko tuja rudninska sol*' pa je Habsburžanom še nadalje delala preglavice beneška sol, po- sebno ker je bila lastna tržaška proizvodnja razmeroma majhna. Kakor so na severu sku- šali Habsburžani pospeševati razpečevanje ausseeske soli proti tuji rudninski soli, tako so tudi skušali zagotoviti ausseeski soli ne- koliko večje tržišče na meji z morsko soljo. Določitev solne meje vsebuje odredba nad- vojvode Albrehta iz 1590. Na severnem delu tedanjega slovenskega ozemlja se je smela prodajati le štajerska sol iz Ausseeja, za ka- tero so bile predvidene tri poti: prva čez Breze, Celovec in Humberk do Ljubelja in ne čez; na drugi je bil mejni kraj trg (Želez- na) Kapla; tretja je segala do (Slovenske) Bistrice, do mesta in z nekoliko nedoločnim dostavkom »do kamor je po starem šla«. Na i drugi strani je bilo morski soli zagotovljeno; tržišče po vsem Kranjskem. Savinjska dolina ; s podaljškom ob Savi do Brežic se zdi prav i tako izvzeta iz obveznega območja ausseeske' soli.** Ta odredba je očitno skušala potisniti; proti jugu starejšo solno mejo, ki jo je izob- j likovalo samo gospodarsko življenje. Uspela I s tem prav gotovo ni. Še po letu 1390 je mor- ska sol prevladovala ne le v Rožu, marveč je i šla do Celovca, Mohlič ob Dravi, do Tinj j severno od Drave in je bila razširjena po j vsem velikovškem okraju. Na Štajerskem je i obvladovala vse ozemlje južno od Drave in prihajala tudi v Ptuj z okolico.*" Ob prehodu : v novi vek je prihajala morska sol v glav- : nem do Drave. 1542/43 je bila njena meja | uradoma potegnjena od Kaple proti vzhodu, čez Peco, Šoštanj in Viderdris na Vitanje in naj bi nato potekala po Dravinji od izvira do izliva v Dravo, nato proti jugu na Pod- lehnik in na hrvaško mejo in je tej sledila do Save. Ta, uradoma določena meja pa se ; ni mogla držati. Nastopilo je tako pomanjka- \ nje soli, da so podložniki odrekali dajatve in ' davke. 1554 je bila zato meja popravljena in I zopet preložena proti severu, na črto Peca— Črna—Mislinja do Drave, od Drave do Št. 1 Vida pri Novi Štifti južno od Ptuja. 1648 so ■ obnovili strožjo mejo iz 1543.*' Habsburžani ■ so torej uradoma skušali potiskati solno mejo : proti jugu, dejansko gospodarsko življenje i pa je to mejo potiskalo proti severu v prid i morske soli. Take pojave opazimo tudi še v XVIII. stoletju. Kljub nihanjem moremo razločiti v glav- nem dve liniji solne meje. Dejanska, širša j solna meja se v glavnem drži Drave in po-^ stavlja se vprašanje, ali ni morda celo določi- tev stare meje med salzburško nadškofijo in- oglejskim patriarhatom (811) temeljila na že tedaj obstoječih običajih glede razširitve morske soli na jugu in alpske soli (Salzburg!) ; na severu. Saj bi bilo popolnoma naravno,; da so se prvi poskusi misijonarjenja držali j predvsem solnih potov. S svojim potekom ob Dravi in zelo občutnimi skoki čeznjo pa nas' dejanska solna meja spominja tudi na obseg j današnjega slovenskega narodnostnega ozem- i Ija, ki se v glavnem drži območja, na kate-1 rem se je nekdaj po slovenskih tovornikih širila morska sol. Primorska, Kranjska in Savinjska dolina tvorijo v tem območju šel neko ožjo skupino posebno intenzivnega i vpliva morske soli in mediteranskega gospo-1 darstva sploh. Združuje jo s tem gospodar-1 stvom sorodnost merskih sistemov (star, lakat j itd.),*' včasih pa tudi posebnost denarnih si- = stemov (zlasti kranjska veljava).** Te, speci- i fično gospodarske zveze še zdaleč niso na- j 133 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO drobneje raziskane, utegnejo pa nam kdaj pojasniti marsikatero posebnost slovenske gospodarske zgodovine, zlasti pa posvetiti v skrivnosti najstarejše menjave na Sloven- skem tudi za dobo pred nastankom mest. Kmečko tovornišivo in kupčeuanje; vloga transportnih načinov in stroškov. Medtem ko je solna meja reševala predvsem nasprotja med lastniki proizvajalnih sredstev in je po- srednike v menjavi zadevala šele v drugi vrsti, je z nastankom mest nastala borba za pravico do menjave. Ze navedeni podatki o načinih starejše menjave govore za to, da je bila menjava soli obsežno gibanje, ki ni moglo biti omejeno le na nekaj redkih po- klicnih potujočih trgovcev. V času, ko so nastajala slovenska mesta, je bila udeležba podeželskega prebivavstva pri menjavi soli za drugo blago nedvomno že tradicionalna. Meščani, ki so trgovino imeli za svojo iz- ključno pravico, so skušali tudi trgovski pro- met s soljo pritegniti v svojo dejavnost in izriniti od nje kmete, ki naj bi nudili le transportno silo. Mesta, ki so bila ob poteh alpske soli, so se znala v srednjem veku uve- ljaviti kot skladiščni kraji za sol (zlasti Bruck ob Muri), čeprav ne brez težav.** Po- zneje je deželni knez skušal to pravico mest zožiti in 1541 je bila skladiščna pravica mest za sol na Štajerskem ukinjena,^« toda v ob- močjih solne meje, kjer je utegnila skladiščna pravica mest koristiti za kontrolo prometa, se je celo podeljevala na novo, kar je iz- kazano za Slovenj Gradec 1549.^1 Na področju ausseeske soli je bila trgovina z njo 1575 na- čeloma sproščena za vse tovornike, voznike in podložnike.'^ Drugače je bilo na območju morske soli, kjer je bil promet že od nekdaj bolj sproščen, čeprav so se ga mesta skušala polastiti. Vzro- ki za to, da mesta niso mogla uspešno izriniti kmetov iz kupčevanja s soljo so bili pred- vsem gospodarsko-prometni. Kot trgovsko blago je imela sol na raz- vitejših stopnjah menjave v primeri z luksuz- nim blagom in posebej z južnimi začimbami sicer prednost v svoji nepogrešljivosti, zato pa slabost, da je bila njena vrednost v raz- merju do količine razmeroma majhna. Pri popru ali svili so na primer transportni stro- ški od morja do prodajnega mesta razmero- ma malo vplivali na oblikovanje drobnopro- dajne cene; pri prodaji soli pa so transportni stroški tvorili precejšen del njene vrednosti in drobnoprodajne cene. Zato so bili trans- portni stroški pri tem blagu — podobno kot pri žitu — posebno pomembni. Pri prodaji soli je najbolj uspel tisti, ki je razpolagal s čim cenejšimi transportnimi sredstvi in — da posežemo nekoliko naprej — čigar sol pri razpošiljanju in prodaji ni bila prehudo obremenjena z raznimi bremeni v korist državne blagajne. Zaradi znižanja transportnih stroškov so v veliki trgovini hanzeatskih mest uiporai)- Ijali posebno konstruirane ladje z veliko zmogljivostjo (Kogge). Sploh je praviloma vodni transport, ker je bil cenejši, zagotavljal vsem vrstam blaga večjo razširitev kot dražji promet na suhi zemlji.'^^ Tu pa nastopa ena izmed posebnosti slo- venske gospodarske zgodovine, ki je poka- zala svoje posledice posebno v trgovini s so- ljo. Slovensko, severno hrvaško in deloma tudi ogrsko območje so imela ugodne plov- ne zveze proti Črnemu morju, medtem ko je za menjavo prihajalo bolj v po- štev jadransko območje, s katerim ni bilo plovnih zvez. Pomanjkanje plovnih rek v smeri proti Jadranu je dajalo nekaj pred- nosti rudninski soli pred morsko, posebno severno od Drave, najbolj pa ob Donavi, kjer je bil promet s soljo tudi ob koncu sred- njega veka velik, kakor nam spričujejo pas- sauski (1400—1402) in bratislavski (1457— 1458) obračuni.'* V tesnih trgovskih stikih z jadranskim ob- močjem so morale pri nas na mesto ladij kot najcenejšega prevoznega sredstva stopiti to- vorniške karavane. Za drago blago, ki so ga v srednjo Evropo posredovale Benetke, se je ta način transporta trgovcem izplačal, saj se je tudi v drugih smereh moglo beneško blago čez alpske prelaze razširjati le s pomočjo tovornikov. Sol pa ni prihajala samo od mor- ja, marveč ji je tekmovala hribovska sol. Morska sol se je mogla uveljavljati na dovolj širokem tržišču le, če je transportni stroški niso preveč podražili. Nekoliko so sicer mogli pri tem vplivati usmerjevalni posegi države, ki pa so bili le težko učinkoviti in ki pra- viloma niso mogli zajeti hrvaških odjemav- cev. Na oddaljenejših tržiščih ob Savi in on- stran nje je mogla zato morska sol uspešno tekmovati le, če je kupčeval z njo tovornik sam, ki je tudi sam prevzemal nemajhen riziko transporta in se zadovoljil z manjšim trgovskim dobičkom, kot bi se zadovoljil po- klicni trgovec, kolikor je resničnega trgov- skega dobička pri soli sploh bilo. Ta vzrok, ki je pri nas vedel do tega, da so določene vrste trgovine ostale izven dejavnosti poklic- nih trgovcev, je mogoče primerjati s tem, da so na primer suknarji v Ulmu, torej obrtniki, pri nabavljanju surovin za svojo obrt kupče- vali obenem tudi s soljo." Poleg nekih prastarih navad in poleg slo- venske agrarne strukture (gospodarska šib- kost kmetij) so bili torej tudi transportni 134 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA stroški v zvezi s posebno usmerjenostjo reč- nega omrežja eden izmed vzrokov za to, da se je poklicni trgovec v kupčiji s soljo težko uveljavil. Poskusi mest, da bi se kmetje iz- rinili iz te kupčije, so temeljili na nepozna- vanju njenih globljih vzrokov. Izmed trenj zaradi kmečkega kupčevanja s soljo je to nasprotje najbolj vidno in v našem zgodovinskem slovstvu razmeroma najbolj obdelano. Po vedno novih nasprotjih, ki so najbrž tako stara kot slovenska mesta sama in ki so izpričana vsaj za XIV. stoletje, je bilo kmečko kupčevanje s soljo, in to tudi tranzitno, priznano s poravnavo med kranj- skimi mesti in plemstvom iz leta 1492.^5 p^. zneje je ta problem družbene delitve dela postal predmet policijskih redov. Ko je poli- cijski red iz leta 1542 prevesil tehtnico v prid mest in je tudi naslednja reformacija utrdila to prednost, je »omilitev« tega meddeželnega policijskega reda, uzakonjena posebej za Kranjsko 1555, zopet izrecno dovolila kmeč- ko kupčevanje s soljo, vinom in oljem, na- bavljenimi v krajih ob beneški meji.^* Pač pa je generale iz leta 1602 usmeril kranjske tovornike z uvozom soli — ki jim je ostal sicer dovoljen — v mesta, kar je nekoliko omejevalo njihovo prostost pri zamenjavi z vzhodom, čeprav je vprašanje, s kolikšnim uspehom." Sicer pa tudi prej mesta pri vsem tem niso bila popolnoma brezpomembna, marveč so imela pri prodaji soli na svojem tržišču določene prednosti. Tako je na pri- mer grof Ulrik Celjski 1455 kot mestni go- spod Radovljice določil, da smejo na trgu samo meščani prodajati sol na drobno, drugi pa le na debelo po tovorih.** Mesta so včasih za primer potrebe skušala zbirati zaloge soli*' ali pa so posredovala pri prodaji soli na trgu po svojih uradnih mrčunih (meriv- cih).'" Za ta namen je Ljubljana leta 1659 za- čela dozidavati severno sosedo rotovža, tako imenovano Cavljevo hišo, v kateri je danes večidel nameščen Mestni arhiv. Pritlične ar- kade so nastale očitno prav z namenom, da nudijo zavetje mrčunom in morda ni slučaj, da so v prvotnem stanju štele 16 obokov, torej toliko, kot je bilo mrčunov. Tu se je prodajavcem izmerila sol (in od tega pobirale dajatve), preden so jo smeli prodajati pred rotovžem ali pod komunom (Trančo). Ko Valvasor pripoveduje o tem, omenja, da ima Ljubljana svoboščino, po kateri prodajavec ne sme odnesti soli, ki je v prvem dnevu ni prodal, marveč jo mora spraviti v hiši, kjer jo je prodajal, do drugega ali tretjega teden- skega sejma, dokler je vse ne proda.*' S taki- mi pravili so hotela stara mestna prava zagotoviti mestne dohodke, svojim meščanom pa preskrbo po dobri meri in zmerni ceni. Čeprav so si torej tudi mesta znala zagoto- viti določen vpliv pri prodaji soli, je vendar velika in predvsem tranzitna trgovina bila v rokah samih kmečkih tovornikov in je bilo v tem pogledu fevdalno stanovsko načelo o delitvi dela občutno okrnjeno. Kupčevanje s soljo na velike razdalje je bilo na Sloven- skem skozi stoletja opravek kmetov in ne meščanov. Prav tako je bila stoletja navada, da so kmetje zamenjevali sol za žito in da se je vsaj v XVI. in XVII. stoletju precej do- sledno držalo razmerje menjave 1 : 1 (po vo- lumnu) ."^ Ze pri tem spornem vprašanju med mesti in kmeti se pokaže svojevrstna povezava in- teresov. Pravico kmetov do trgovanja so namreč na pravnem prizorišču zastopali de- želni stanovi kot predstavniški organ dežel- nega plemstva. Plemstvo je lahko pod pla- ščem kmečkega trgovanja samo nastopalo kot skrit kupčevalec tam, kjer mu je fevdalno pojmovanje o delitvi dela tako dejavnost branilo. Kmečko trgovanje pa mu je tudi za- gotavljalo, da bodo kmetje zmogli večja bre- mena zemljiškemu gospodu. Tako ali drugače si je posamezni zemljiški gospod zagotovil delež pri tovomikovem dobičku. Tako je na primer posebna komisija za pregled gospo- darskega stanja v Brkinih leta 1668 ugoto- vila, da so dajatve zemljiškim gospostvom od razmeroma šibkih kmetij vredne 20, 30 ali več goldinarjev, kar je bil tedaj precejšen znesek. K temu je komisija pripomnila, da so tako visoke dajatve mogoče zato, ker si podložniki postrani pomagajo s tovorjenjem soli in z živinorejo.'' Navedenim dajatvam pa je treba prišteti še druga bremena, zlasti tista v prid deželskosodnemu gospodu. Prav zato je plemstvo nastopalo za čim manj ome- jeno in tudi čim manj obremenjeno kupče- vanje kmetov s soljo. Če pravica kmetov do kupčije s soljo ni bila na političnem prizo- rišču viden predmet razrednega boja med osnovnima razredoma — fevdalci in kmeti, Tovorniki v kraški burji (po Valvasorju) 135 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO — pa je bilo vendarle z njim v zvezi, kolikor je tvorilo eno izmed podlag za fevdalno iz- koriščanje kmetov. Zahteva plemstva po svobodi kmečkega kupčevanja je sicer vča- sih zameglila osnovna nasprotja, ustvarjala pa je vse prej kot resnično zavezništvo s kmeti, katerih dobiček pri kupčiji je posta- jal eden izmed virov fevdalne rente. Vendar pa je bila ta zahteva izraz značilnega proti- slovja v fevdalnem redu pri nas: rušila je — ne da bi se plemstvo tega zavedalo — osnov- na načela fevdalne družbene delitve dela in tako po svoje načenjala temelje družbenega sistema. Promet s soljo in javne finance; vrste obre- menitve, prisilnost potov. Izmed vseh trenj, ki jih je povzročal promet s soljo, je bilo najbolj splošno, pa tudi najstarejše tisto, ki se je pojavljalo zaradi finančne obremenitve tega prometa v prid javnih blagajn, pred- vsem deželnoknežje. Omenjamo ga na zad- njem mestu samo zato, ker ima največ zveze z razvojem v XVI. in XVII. stoletju in da bi se prav pri njem izčrpneje pomudili. Javni organi so skušali najprej doseči svo- je dohodke iz prometa s soljo s tem, da so pobirali določene dajatve na krajih, koder se je transportirala sol, pozneje pa so skušali čedalje bolj uveljaviti razen naravnega in pravnega monopola na proizvodnji — ki smo ju že spoznali kot zelo stara — še pravni monopol vsaj v veletrgovini in z njim na- daljnje možnosti diktiran ja cen. Glede prve vrste finančnega izkoriščanja — obremenitve prometa — je sol delila uso- do drugega, splošnega trgovskega blaga: bila je že od nekdaj več ali manj po rimskih vzorcih** podvržena mitninam (muta), ki so jih pobirali na posameznih odsekih cest (prvotno kot prispevek za vzdrževanje ceste, toda dejansko bolj kot gospodarjev dohodek), oziroma ob prestopu mej carinam. Prav pred- pisi o takih bremenih, ki pa jih niso vedno ostro razlikovali, in računi o njihovem po- biranju so med najdragocenejšimi viri sta- rejše trgovinske zgodovine.*' Od konca sred- njega veka dalje so od prometa na velikih trgovskih križiščih pobirali pri nas tako ime- novani nabitek (Aufschlag), ki je imel z mit- nino skupno to, da je bil posredni davek na promet, ki se ni pobiral samo na meji, raz- likoval pa se je po tem, da je bil že spočetka namenjen naravnost vladarjevi blagajni za splošne državne potrebe. Tudi ga niso ome- jevali deželni privilegiji, ki so prepovedovali uvajanje novih mitnin.** Medtem ko so bile mnoge mitnine v rokah mest*^ in fevdalcev (ki so jih imeli za zasebni dohodek in ki so jih skušali tudi umetno zviševati, kot kaže znani primer Jurija Turna*'), je znal vladar nad modernejšim nabitkom bolje obdržati oblast v svoj lastni prid. Borba za solne ceste je bila dejansko vča- sih borba za take vrste javnih dohodkov, na primer v Nemčiji tedaj, ko je bavarsko-saški vojvoda Henrik Lev (XII. stoletje) razrušil freisinškemu škofu most pri Föhringu in preložil staro solno cesto.*' Da bi se taki do- hodki ne mogli izmuzniti mimo, se je srednje- veška trgovina morala podrejati prisilnosti cest (Strassenzwang) in bila vezana na to, da se usmerja skozi določene kraje. Taki in podobni prisilni ukrepi so včasih vplivali na to, da je morala sol v srednjem veku po- gostoma prepotovati daljšo pot kot danes. (Köln je na primer dobival sol iz Španije in Portugalske, namesto iz bližnje Westfalske.") V vrsto takih prisilnosti sodi na primer do- govor Kopra z Benetkami iz leta 1182, s ka- terim je Koper za 29 let dobil pravico do pristanišča soli (portum salis), ki je na od- seku med Gradežem in Pulo — torej med drugim v škodo Trsta — imelo izključno pra- vico za uvoz pribrodarjene soli na celino.''^ Z napredkom deželnoknežje oblasti so sicer prenehala trenja posameznih fevdalcev okrog obveznosti cest, ostala pa so trenja med mesti in na mejah dežel ali držav. Tudi v novem veku solna pota niso prenehala biti vir trenj, kakor se nam bo pokazalo tudi na kranjsko- beneški meji. Izkoriščanje prometa s soljo za javno bla- gajno s pomočjo posrednih davkov (mitnin. carin) je bilo učinkovito le, če je finančni organ sam ali po zakupnikih vzdrževal širo- ko omrežje mitniških oziroma carinskih po- stojank in nadzorno službo, pa še vedno je ostalo dovolj možnosti za tihotapstvo. Do- hodki so bili še najbolj zavarovani, če se je vsa proizvodnja zbirala na enem mestu — kar je bilo pri soli še dokaj dosegljivo — in če so javne dohodke naložili že na prodajo iz teh skladišč. Zato so skušali v novem veku ustanavljati taka državna solna založišča. Pritegnitev trgovine na debelo med držav- ne pravice; monopolna založišča. Z ustanav- ljanjem obveznih založišč za trgovino s soljo na debelo je poleg naravnega monopola na proizvodnji, poleg delno uveljavljenega prav- nega monopola države ali vsaj njenega deleža pri proizvodu, poleg rajonizacije trga s solno mejo, poleg posrednih davkov na promet s prisilnostjo potov stopil še državni monopol v kupčiji na debelo, toda z bistveno slabšim uspehom in mnogo večji- mi težavami, tako da je bil dolgo časa bolj izjemen pojav, bolj predmet poskusov kot ustaljena ureditev. 136 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Državni monopol na kupčijo na debelo se je pri soli razvijal predvsem iz monopola na proizvodnji. Ponekod — kakor pri nas na Štajerskem — je za nekaj časa vskočil v raz- voj nekak monopol skladiščnih mest.'^ V no- vejšem času — zlasti v XVI. stoletju — se je pridružilo pojmovanje, da sme država raz- polagati s pravico do kupčije na debelo.'' Monopol je imel predvsem namen pritegniti v državno blagajno čim večji delež na trgov- skem dobičku, pri tem pa še povečati ta do- biček z diktiranjem monopolističnih cen. Tudi taka prizadevanja so imela svoje za- četke že v srednjem veku.'* Eden izmed ukre- pov, ki spominjajo na taktiko monopolistov, je omejevanje proizvodnje, kakršno poznamo za Piran prvič za leto 1375, ko je proizvodnja soli smela znašati največ 3500 modijev let- no. V poznejših pogodbah so to količino postopoma zviševali na 5200 modijev. Od konca XV. stoletja dalje je bila proizvodnja za približno 150 let neomejena; pogodba iz leta 1616 pa je prva v Piranu ohranjena sol- na pogodba, ki ne govori o omejitvi proiz- vodnje.'* Leta 1637 pa je bila ponovno do- ločena najvišja dopustna mera proizvodnje (5200 modijev) in so zapovedali porušiti vse solne fonde, ki so bili zgrajeni po letu 1603. Podobno kot rajonizacija trga s solno mejo nas tako omejevanje spominja na metode razvitega kapitalizma. Zato gre po mnenju nekaterih avtorjev vseskozi za pojave zgod- njega kapitalizma." Prav opredelba takih pojavov pa je večkrat zelo težavna, ker je bil tudi fevdalizem sposoben ustvariti te vrste gospodarske borbe, ne da bi s tem za- nikal samega sebe. Ce je šlo le za interese določenih stanovskih skupnosti ali za potrebe javne blagajne, so bili taki pojavi lahko še popolnoma predkapitalistični. Le če so tudi ustrezala pojmu kapitalističnega gospodar- stva, je mogoče govoriti o pravih pojavih zgodnjega kapitalizma. Misel, da si sme država pridržati pravico do vse prodaje soli, srečujemo že v rimskem finančnem sistemu." Oživela je vsaj proti koncu srednjega veka, po nekem mnenju kot posnetek monopolizma srednjeveških mest.'* V Franciji se je pojavila prodaja soli iz državnih skladišč v drugi četrtini XIV. sto- letja. Ko so zopet uvedli taka skladišča, sta se dve pokrajini uprli in 1548 odkupili to breme (podobno pri nas že prej na Kranj- skem, prim, niže!), drugod pa je prodaja soli ostala monopolizirana v kraljevih skladiščih, ki so jih dajali v zakup." V času pomanjka- nja leta 1585 je majhna skupina finančnikov prevzela oskrbo celotne Francije s soljo in organizirala njen uvoz iz Španije (grand parti du sel).*" Z uvedbo državnih skladišč za prodajo soli je bila sploh rada združena oddaja teh skladišč v zakup zasebnikom, ki je obsegal izključno pravico do nakupa in prodaje soli na določenem ozemlju. Tak zakup pravno ni daleč od zakupa javnih dajatev, ta pa je zopet zelo star. Kjer je bil v zgodnjem sred- njem veku denarni obtok bolje ohranjen (Bi- zanc), so bili zakupi zelo pogosti.*' Toda medtem ko so zgodnjesrednjeveški zakupi razkrajali antični družbeni sistem in s tem pospeševali prerast v fevdalizem, so imeli ob koncu srednjega veka drugačen učinek: pripomogli so do krepitve meščanstva proti vojaškemu plemstvu. Zlasti od konca sred- njega veka dalje, ko je bilo najemniško voj- skovanje že splošno uveljavljeno, so vladarji potrebovali velike, hitro razpoložljive denar- ne vsote. Zato so javne dohodke, ki so le po- časi dotekali in ki so terjali drag aparat, radi oddajali v zakup, pri čemer so si zakup- nino izgovorili v okroglem znesku, če le mo- goče vnaprej. Pri nas so tak zakupniški si- stem razvijali zlasti goriški grofje okrog 1300, ko so imeli oblast nad precejšnjimi deli slo- venskega ozemlja.*^ Čeprav niti ideja, da si more država pri- držati neke panoge trgovine na debelo, niti zakup javnih dohodkov nista nujno speci- fična za kapitalizem, je njuna združitev ob prehodu na novi vek zahtevala pritegnitev takih kapitalov, da je moč v tem primeru govoriti o značilnem pojavu zgodnjega kapi- talizma. Splošni pogled na obnovljeno dvorišče in dvoriščne arkade na današnjem Mestnem trgu št. 27, sezidane L 1659 za mrčune soli 137 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Konec XV. stoletja so se začeli tudi v na- ših krajih pojavljati močnejši trgovski kapi- tali, zlasti bavarski, ki so jih v teku XVI. stoletja začeli izrivati laški, dokler niso ti v XVII. stoletju odločno prevladali. Tudi si- cer so se od konca XV. stoletja kazali zna- čilni pojavi zgodnjega kapitalizma.'* Tako so se vedno znova pojavljale družbe ali po- samezniki, ki so bili pripravljeni plačati v državno blagajno velike vsote, da bi dobili izključno pravico do zunanje trgovine z ne- kim blagom, to je do njegovega uvoza ali izvoza — nekak trgovski monopol, dan v zakup, ki so ga začeli imenovati apalt.''' Sol je imela pri tem v primeri z žitom to pred- nost, da je monopolist v glavnem brez težav nadzoroval proizvodnjo in tudi uvoz, razen tega pa se je dala sol laže spravljati v mono- polnih skladiščih, ki so imela posebno obliko solnih kašč ali založišč. Meddržavna trenja. Iz nenehnega prizade- vanja države, povečati svoje dohodke iz pro- meta s soljo, so lahko nastajala nasprotja med sosednimi državami, pri nas zlasti med habsburškimi ozemlji in beneško republiko, ki so se reševala s pogodbami®^ ali s silo. Včasih so pogodbe med obema državama zagotavljale svobodno dobavo soli iz beneške Istre v notranjščino (1370, 1463).'" V sre- dišču zanimanja so bili kranjski tovorniki »Kranci«, ki jih je hotela vsaka stran prite- gniti v svoja mesta, Trst na eni, beneško- istrska na drugi strani,'^ čeprav so oni sami najrajši videli prosto izbiro. Iz borbe za ključne postojanke, s katerih je bilo mogoče prestreči ali usmerjati kranjske tovornike na poti k morju, je nastala svojevrstna lokalna vojna, v kateri se interesi Kranjcev niso nič kaj ujemali s tržaškimi in vladarjevimi. Be- nečani so si priborili lep del slovenskega Primorja, in s tem obsežen nadzor nad tam- kajšnjim cestnim omrežjem (1463)." Kot na- slednik zadnje veje goriških grofov, izumrle 1500 in v vojni proti Benečanom 1508—1516 je cesar Maksimilijan habsburškim pokraji- nam zopet priboril širši suhozemni dostop do Trsta in Reke." Čeprav ni nikdar uspelo učinkovito prestreči številnih potov, ki so mimo glavnih cest vodila v beneško Istro, se je vsaj legalni trgovski promet pod pritiskom Habsburžanov odtlej polagoma vedno bolj usmerjal na Trst.'* Ta in poznejša trenja z Benetkami so včasih zadevala tudi proizvod- njo soli (na primer 1579 rušenje novih solarn, ki so jih napravili tržaški meščani, a uniče- vali sosedni prebivavci beneške Istre"). Pri vsem tem je bila sol seveda le eden izmed spornih predmetov, gotovo pa ne najmanj pomembni. Finančna in gospodarska politika obeh strani pri tem ni bila vedno enaka. Habsbur- žani so bili dosledni le toliko, kolikor so skrbeli za svoje dohodke v Trstu, kjer na uvajanje monopola ausseeskem smislu niso mogli računati. Benečani, ki so v začetku XVI. stoletja pospeševali predvsem zame- njavo soli za žito in zato niso navijali bre- men, so 1586 prepovedali Kranjcem vso trgo- vino, češ da tihotapijo,'^ 1620 pa naravnost svetujejo Pirančanom, naj po zgledu Kopra obnove trgovino s kranjci, to je s tovorniki žita in soli.'* Na posamezne ukrepe ene ali druge strani so lahko vplivali različni, včasih le prehodni vzroki: ob slabi letini so s kranj- ske plati na primer omejevali izvoz žita in živine v Benečijo, ki so ga ob drugih prilož- nostih pospeševali. Drugič so bolj kot inte- resi preskrbe prevladovali interesi državnih dohodkov itd. Šele s propadom beneške re- publike 1797 in z odpravo meja na tem od- seku po odhodu Francozov je sol prenehala tvoriti te vrste meddržavni problem, ostala pa je še nadalje problem za carinsko politiko v zvezi s svobodno luko v Trstu. Notranja trenja zaradi bremen na promet s soljo v XVI. stoletju. Najznačilnejša trenja v zvezi s finančnim izkoriščanjem prometa s soljo pa niso bila meddržavna, marveč no- tranja, pri katerih so si nasprotovali finanč- ni interesi države na eni strani in na drugi strani gmotni interesi vseh tistih, ki so jih ta bremena prizadela, od tovornikov do po- trošnikov. Tudi ta trenja so bila tako stara kot sama bremena, saj je na primer omeje- vanje mitnin med najstarejšimi zahtevami plemstva proti vladarju.'* Razvoj takih trenj pa moremo bolje zasledovati za XVI. stoletje, pri čemer so nam za razumevanje potrebni tudi vsi pojmi in činitelji, pri katerih smo se doslej mudili. Podobno kot pri konfliktu z mesti so bili interesi plemstva naklonjeni kmečki trgo- vini. Prepričanju, da bo izkupiček te trgo- vine konec koncev v lepem delu pritekel v mošnjiček zemljiškega gospoda, se je pri- družil še gospodov interes, da se kot potroš- nik zavaruje pred podražitvijo soli zaradi zvišanja državnih bremen. Podobno kot pri borbi z mesti pa se kmečki tovornik ni čutil vezanega na to vrsto podpore in ji tudi ni zaupal. Svoje interese je kolikor moč zasto- pal sam, bodisi da se je po potrebi zatekel k tihotapstvu, bodisi s tem da je ob neka- terih priložnostih prešel v nasilni odpor. Vse- ga tega se je treba zavedati, ko zasledujemo dogodke po virih, ki so nastajali predvsem v pisarni deželnih stanov kot predstavnikov deželnega plemstva. 138 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA V tem poglavju obseženo obdobje se pri- bližno ujema z dobo med prvo (1508—1516) in drugo (1615—1617) beneško vojno. Prva je za daljši čas ustalila meje, druga se nekako ujema s časom, ko se začenja močneje uve- ljavljati pritisk apaltov. Kmalu po prvi beneški vojni, ki je Bene- čanom odvzela kontrolo nad zvezami med notranjščino in Trstom, so Tržačani in de- želni knez izkoristili novi položaj in začeli zopet močneje pritiskati na kranjske tovor- nike.'* Tako so se na primer kranjski stanovi 1522 pritoževali proti temu, da se je zaradi svoboščin Tržačanov cesta iz Kranjske, ki pelje iz Loža in s Krasa v Istro, z vsem trgovskim prometom preložila tako, da zdaj Tržačani silijo kmete-tovornike v Trst, tako da prepotujejo brez potrebe 5 milj več, na žitnem trgu pa z njimi slabo ravnajo posebno tedaj, kadar je žitna letina v Furlaniji do- bra." Toda tudi sami stanovi so svoje sta- lišče do kmečkih tovornikov včasih ravnali po tem, kakšna je bila v deželi ponudba žita. Takoj naslednje leto po navedeni pritožbi so že v januarju stanovi začeli obravnavati vprašanje tovornikov predvsem z gledišča preskrbe. Morda je že letina prejšnje jeseni napovedovala nastopajočo lakoto, ki je raz- sajala na Kranjskem 1523 in po navedbi sta- nov pomorila mnogo kmetov.'' V tem polo- žaju so stanovi navajali: Kmetje tovori jo na Laško slavonsko žito (aus windischen Lan- den), ki ga v Brežicah, Kostanjevici, Krškem in drugod dobivajo v zameno za morsko sol. Zato bi bilo treba kmetom prepovedati go- tovinske posle (torej nakup ali prodajo bla- ga) in jim dovoljevati le to menjavo blaga za blago, češ brez njihove soli Kranjska ne dobi žita.'* Tudi v naslednjih letih, ko so se začele cene žita naglo dvigati tudi iz drugih vzro- kov (1526 — bitka pri Mohaču), je na ravna- nje stanov vplival predvsem strah pred dra- ginjo. Zato so skušali doseči prepoved tiho- tapstva z živino, žitom in drugim blagom na Laško." Zopet nekoliko pozneje, okrog 1531 se je zunanjetrgovinska politika stanov na- perila proti izvozu živine. Skušali so pre- prečiti izvoz velike in male živine in še nadalje braniti kmetom vsako prodajo za denar na Laškem, češ da taka nezakonita prodaja"" podražuje živila, ki so se v zad- njem času podražila na trikratno ceno. Od prepovedi izvoza so izvzeli kraško živino, češ da jo rede kmetje za delo in ne za zakol, saj se Kraševci preživljajo z rejo vlačnih volov (ziehochsen), ki imajo neužitno, trdo meso. Dovoljena pa je bila prodaja živine na do- mačih sejmih, prav tako uvoz in tranzit ogr- ske živine in prašičev. Čeprav je bila ost prepovedi naperjena proti kmečkemu pre- kupčevanju, je bila iz vsake prepovedi po- sebej izvzeta zamenjava žita za vino ali sol.'" V prvih dvajsetih letih po prvi beneški vojni so bila torej osnovna prizadevanja sta- novske gospodarske politike namenjena po- speševanju stare naturalne menjave slavon- skega in seveda tudi lastnega žita za morsko sol (in vino), toda prepovedi gotovinske kup- čije kmetov v primorskih mestih. To strem- ljenje, pri katerem je bilo v ospredju vpraša- nje deželne preskrbe in vzdrževanja čim nižjih cen, je bilo očitno pod vtisom narašča- joče draginje, ki je bila deloma posledica slabih letin, deloma vojnih dogodkov in no- vega prodora Turkov na Madžarskem, delo- ma pa je že napovedovala tako imenovano revolucijo cen, ki je zajela Evropo nekako od 1540 do 1600."2 Značilno je, da je pri tem stopilo v ozadje načelo, ki je sicer obvlado- valo starejšo gospodarsko politiko, načelo, da mora »denar ostati v deželi«."' Kmalu potem, ko so formulirali doslej na- vedene nazore, se je jedro problema preneslo na sam obstoj kmečkega kupčevanja, ki so ga nekateri deželnoknežji ukrepi grozili za- dušiti. Pri vsem pomenu soli je bil namreč dotlej promet z njo razmeroma malo obreme- njen, kajti stare mitnine in podobna bre- mena so zaradi padanja vrednosti denarja bila manj občutna, kot so bila ob uvedbi. Zato je deželni knez pri iskanju novih virov dohodkov, ki jih je posebej terjal položaj na turški meji, udaril tudi po prometu s soljo in 1534"* ustanovil v Trstu, Maranu, Gra- diški in na Reki"* »solne komore«, mono- polna skladišča, v katerih so morali kranjski tovorniki obvezno kupovati sol po diktirani, mnogo višji ceni."' Položaj je bil tem bolj napet, ker je prav v tem času tudi okrog Gorjancev vrelo, ker so se kmetje hoteli upreti proti naseljevanju Uskokov."' Proti solni komori so se stanovi pritoževali dve leti in med tem se je temu problemu pridružilo še vprašanje lesne trgovine."* Stanovi v pri- tožbah navajajo zlasti ogromno podražitev, ki je morala očitno rušiti ravnovesje v prejš- njem sistemu menjave, v kakšni meri, bi mogla pokazati šele nadrobnejša zgodovina cen za ta leta. Podražilo se je namreč tudi žito in postavlja se vprašanje, ali ni bilo v letih okrog 1530, pred ustanovitvijo solne komore, žito v primeri z morsko soljo nenor- malno drago. Podražitev morske soli po usta- novitvi komor ponazorujejo stanovi z nasled- njimi podatki: Prej je kmet dobil star soli za 4 ali 6 bene- ških soldov, zdaj stane v solni komori 48 kraj- carjev (dvanajst in večkratna nominalna po- dražitev v primeri z nedatirano osnovo!)."* Po drugi navedbi so prej stali 3—4 tovori soli 139 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO en ogrski goldinar, zdaj — 1536 — pa štiri (štirikratna nominalna podražitev). Tedaj je stal tovor (= dva starja''") soli v Miljah 20 črnih denaričev, v solni komori pa že kar 64 krajcarjev.'" V Trstu je bila torej sol kakih devetkrat dražja kot v Miljah. Mnogo poznejši podatki govore o podražitvi od 8 na 84 krajcarjev."^ Podatki se razlikujejo po tem, katera leta, kraje, količine in novce pri- merjajo. Tako je cena v komori v dveh letih obstoja padla od 48 na 32 krajcarjev za star, kljub temu pa je bila še izredno visoka. Tudi če bi primerjane cene reducirali na grame srebra, bi bila podražitev še vedno ogromna. Za zdaj ne vemo, kako so kmetje na vse to reagirali. Že sam padec cene v komori pa kaže, da se je nevzdržnost takih monopoli- stičnih ukrepov morala kmalu pokazati, in tudi finančni uspeh je nedvomno daleč za- ostal za pričakovanji. Tako so bile komore 1536 ukinjene"* s tem, da so stanovi privolili v zvišanje nabitka za osem krajcarjev od tovora soli. Namesto monopola je zopet sto- pil nekoliko zvišan posredni davek. Pri tem je vplivalo tudi to, da so stanovi za nekaj let vnaprej prevzeli letne davčne obveze in pla- čali znesek, s katerim je deželni knez rešil iz zastave »carino« ali nabitek za živino v Ljubljani, da je mogel zopet neposredno uži- vati ta dohodek."* Ta rešitev pa potrebam deželnoknežje bla- gajne še zdaleč ni zadoščala, zato je skušala ponovno doseči iz prometa s soljo višje do- hodke. Tako so stanovi zatrjevali, da »dac na sol« prinaša dovolj in naj se rajši pri njegovem upravljanju postavi poseben sta- novski pisar, da se bo s sredstvi bolje gospo- darilo,'" s čimer bo preprečeno tudi tiho- tapstvo."* (Kot dac na sol so stanovi najbrž razumeli 1. 1536 sklenjeni nabitek, kot je razbrati iz nekaterih poznejših virov.) Od ukinitve solnih komor dalje so stanovi ne le zaradi navzkrižij okrog policijskega reda, marveč tudi zaradi splošnega gospo- darskega stanja opozarjali na utemeljenost in gospodarsko nujnost kmečkega kupčeva- nja. Proti prepovedi uvoza žita in živine so kmalu začeti zatrjevati kmetovo potrebo, da trguje z žitom, vinom, soljo in oljem.'" S tem so pozneje tudi utemeljevali zahteve po od- pravi novih deželnoknežjih bremen in po pro- stem transportu morske soli."* Proti zviše- vanjem so se pritoževali tudi še v naslednjih letih; videti je, da so se bremena na promet soli v tem času naglo pomnožila. Ko je dežel- ni knez 1541 dvignil cene ausseeske soli, je konkurenčno sol obremenil z novim nabit- kom, za halleinsko 32 denaričev, za morsko 24 krajcarjev na tovor.'" Leta 1548 se na- vajajo razen nabitka na sol v Trstu (2 repar- ja = 8 krajcarjev po sporazumu iz 1536 še »novo zvišanje« ter nedavni nabitek na tovor soli 6 reparjev = 24 krajcarjev). Svoje ne- zadovoljstvo so stanovi izrazili tudi zaradi prepovedi prenosa morske soli čez Dravinjo, Ljubelj in nekaj drugih krajev po nedavno določeni solni meji.'^" Po poznejših podatkih ni jasno, ali so razen 1536 sklenjenega na- bitka druga nova bremena proti koncu sto- letja še veljala. Solna meja je bila vsekakor, kakor smo že omenili, kmalu popravljena.'^' Na trgovskih potili tega prometa med Ogrsko, Slavonijo in Štajersko na eni strani ter morjem na drugi se v tem času omenja kot vmesna točka Ljubljana. Kot glavni raz- cep potov k morju se omenja Hrušica, od koder se ločijo ceste na Gorico, Trst in Reko ter dalje po morju v Benečijo.'^^ Čeprav je do Hrušice govor le o eni cesti, je mišljenih lahko več. O nadaljnjih poskusih deželnega kneza, da bi monopoliziral trgovino s soljo v Trstu (1550 in v letih 1583—1586) ,'2* vsaj za zdaj ne razpolagam z gradivom iz stanovskih pri- tožb, ki se nanj skušam v glavnem omeje- vati.'2* Kolikor smemo verjeti poznejšim trditvam stanov,'2s je do leta 1584 obveljal le 1536 sklenjeni nabitek 8 krajcarjev. V tem letu pa je nadvojvoda Karel po prigovarjanju komore in ne da bi prej vprašal stanove, zvišal nabitek na 28 krajcarjev, ki je do 1609 porasel na 34 krajcarjev.'^* Obenem z zviša- njem iz leta 1584 so finančni organi v Istri in okoliških krajih popisovali ognjišča; ta popis pomeni, da so nameravali prebivavce ob beneški meji oprostiti nabitka na sol, ki bi jo ti kupovali za lastne potrebe, toda ob- enem omejiti njihov nakup na takšne koli- čine, da ne bi tako nabavljena sol šla v pre- kupčevanje. Misel je podobna kot pozneje, ko so smeli v drugi polovici XIX. stoletja prebivavci tržaške okolice kupovati sol po nižji ceni, vendar le določeno količino na osebo, kar so imenovali »sol na duše«.'^^ Navedeno zvišanje nabitka je sprožilo zo- pet vrsto stanovskih pritožb, ki so poučne zaradi opisa gospodarskih razmer, zlasti pa kmečkega kupčevanja. Glavni razlog, s ka- terim pobijajo stanovi novo zvišanje, je zopet stanje kranjskega kmeta, ki da laže prenaša krvavo težka bremena in preživlja rodbino s tem, da si pozimi z menjavo in tovorni- štvom priskrbi majhen stranski dohodek.'^* Žito je kmet doslej prikupčeval na Spodnjem Štajerskem (Spodnja Marka), v Slavoniji (Windischland) in v grofiji celjski, za sol ali gotovino pa ga je oddal na istrski obali.'^* Avgusta 1595 slede pritožbe o slabi letini in draginji, zaradi katere mora kmet prodajati 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA celo obleko; zdaj pa — je dalje povedano — je komora zopet povečala nabitek in mitnine. (Komora v smislu deželnoknežje finančne uprave, ne v smislu založišča!) Ceste so ostale brez prometa, denarja ni v deželi; kmet je moral opustiti svoje kupčevanje z žitom in morsko soljo. Kot dokaz za vso to žalost (jammer) navajajo, da je bilo ob zadnjem naboru samo v spodnji (dolenjski) četrti 500 mož manj kot v prejšnjih letih, ker so se mnogi zaradi lakote porazgubili iz dežele. Pri tem pa tuje najemniške čete, ki prihajajo sem za obrambo meje, ne pustošijo nič manj ko sovražnik. — V konceptu je bila sicer pripravljena primerjava Kranjske s Štajer- sko in Koroško, ki pa je bila v čistopisu iz- puščena iz očitnega razloga, da ne bi vzbu- dila nejevolje pri stanovih obeh drugih dežel. Pač pa je ostala ohranjena osnovna misel te primerjave: Kranjska nima lastnega denarja (to je kovnice); soli, živine, vina in žita pa nima dovolj. Laški denar mora sprejemati v polni vrednosti, a ga more na Štajerskem in Koroškem uporabiti le z izgubo pri te- čaju."" Zelo različni so podatki o tem, koliko pri- dela kranjski kmet krušnega žita: zdaj je govor o šestih mesecih, zdaj samo o dveh ali treh."' Ni povedano, ali je to razumeti kot celotni pridelek poleg semena ali le kot ko- ličina, ki preostane po oddaji dajatev. Posebej glede soli navajajo pritožbe iz teh let znano dejstvo, da je Kranjska vezana iz- ključno na preskrbo z morsko soljo."'^ Očit- no kot odgovor na morebitno trditev, da aus- seeska sol ni nič cenejša, so stanovi odklonili vsako možnost take primerjave. Opozarjajo na velikost ozemlja, po katerem je dovoljena ausseeska sol (Avstrija, Štajerska, Koroška, Tirolska in skoraj do Celja in kranjskih meja), zato jo je laže spraviti v promet po višji ceni. Morska sol pa gre le do Celja in do Drave, dalje pa je ni dovoljeno nositi. Tudi se kranjski stanovi vračajo k priljub- ljeni primerjavi: drugod, koder se kupuje ausseeska sol, ima kmet toliko zemlje, da bi na Kranjskem na njej živelo pet ali Sest kmetov."^ Leta 1590 se skušajo stanovi zavarovati tudi proti temu, da bi deželnoknežja komora utemeljevala zvišanje bremen s tem, da je bilo treba prehiteti Benečane, ki bi sicer sami zvišali pristojbine za izvoz soli. Stanovi me- nijo, da taki ukrepi kvečjemu navajajo Be- nečane k zviševanju, ne pa da bi jim to preprečili."' Ali je bila ta napoved pravilna, ali pa so govorili o nečem, kar se je že zgo- dilo? Pet let pozneje vsekakor poročajo kranjski stanovi vladarju, da so Benečani odgovorili z enakim ukrepom, obremenili vse prineseno žito s svojimi javnimi dajatvami, sol pa podražujejo."* Spočetka se je regent mladoletnega dežel- nega kneza izmikal takim razlogom, češ da bi bilo od njega neodgovorno, preklicati od- redbe pokojnega nadvojvode Karla,"* pa tudi pozneje pritožbe niso uspele. Kot rezultat vseh teh zviševanj se za 1.1595 navaja cena soli: tovor po 7 gld."' S to po- dražitvijo razlagajo stanovi — nekoliko po- enostavljeno — še druge podražitve, kakor sira, masti, mesa in živine. Za 1. 1604 se navaja cena soli 14 libernikov za star; tovor torej 28 libernikov ali nekaj nad 6 gld."' Ce vzamemo za začetno ceno okrog 1500 po- vprečje med 4—6 soldov, torej 5 soldov za star, je veljal tovor 10 soldov ali kakih 7 krajcarjev. Tovor po 7 gld bi pomenil nič manj ko 60-kratno nominalno podražitev soli, doseženo v teku kakih 100 let. Žito se je med- tem v Ljubljani podražilo nominalno le za kakih 8-krat, mezde pa so se povečale komaj na dvakratnik."* Navedbe stanov glede cene soli se poslužujejo kajpak za primerjavo vedno najbolj skrajnih in še nekoliko pre- tiranih številk. 60-kratne podražitve, ki je več ko sumljiva, zato ne smemo jemati pre- več resno; najmanj, kar je treba pripomniti, je to, da sta ceni 7 ali tudi 6 gld za tovor izredni celo v svojem času in da predstav- ljata le kratkotrajne konice. Da pa se je sol dejansko zaradi finančnih ukrepov države močno podraževala, bolj ko kako drugo bla- go, moremo po vsem povedanem vendarle imeti za dognano. V širšem časovnem raz- ponu med pribl. 1530 in 1680 pa se je njeno menjalno razmerje do žita če že ne držalo, pa vsaj zopet približalo že omenjenemu raz- merju 1 : 1 po volumnu. V nadrobnostih tega razmerja še ne moremo zasledovati. Ce še tako kritično sprejemamo podatke o pretirani podražitvi soli, ostane dejstvo, da razmere za kranjsko kmečko kupčevanje s Detajlni pogled na aAade, pod katerimi so bili od 1. 1659 dalje prostori za mrčune soli 141 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO soljo V začetku XVII. stoletja niso bile posebno j ugodne. K temu so se zdaj pridružili resni; in ponovni poskusi apalta za uvozna skia- j dišča in nasprotja med interesi gospodar-j stva na Slovenskem ter interesi nenasitne' vladarjeve blagajne so dosegla svoj višek. j S tem prehaja finančna zgodovina soli v; novo obdobje, čigar opis si pridržujemo za i nadaljevanje. A OPOMBE 1. A. Slodnjak, Fr. Levstika Zbrano delo, Ljub- ljana 1931, str. 16. — 2. N. pr. Pegam in Lamber- gar, prav tam. — 3. B. Orel, O Levstikovem Mar- tinu Krpanu, DiS 44/1931, str. 450—455. — 4. Gra- divo je prišlo v Orlovo zapuščino. — 5. Slodnjak 1. c. — 6. A. Slodnjak, Fr. Levstik, Zbrano delo IV, 1954, str. 499; B. Paternu, Fr. Levstik, Martin Krpan, Klasje, Ljubljana 1952, str. 81. — 7. Po- kojni prof. Polec mi je nekoč omenil, da je Kr- panovo ime zasledil v virih; citat ni ohranjen. — 8. Slodnjak o. c. v opombi 1, str. 412; o. c. zg. opomba 2 in o. c. opomba 6, str. 499. K temu F. llešič v Popotniku 24, str. 50. Prim. M. Pivec- Stele, La vie economique des provinces Illyrien- nes, Paris 1930, str. 226 sl. — 9. Zlasti Srbikova, Gestrinova in Pahorjeva dela, navedena niže. — 10. Zlasti v virih, navedenih v poglavju o notra- njih trenjih zaradi bremen na promet s soljo v 16. stoletju. Prim, zlasti J. Zontar, Nastanek, go- spodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja..., ZČ 10-11/ 1956—1957, str. 32 sl. — 11. Citat po Slodnjaku, o. C. pod opombo 6, str. 495. — 12. H. Heaton, Histoire economique de I'Europe I, Paris 1950 (prevod) str. 205—206. — 13. Heaton o. c. 216; J. Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina I, Ljubljana 1959 (prevod), str. 323, II, Ljubljana 1959, str. 259—260. — 14. Na splošno primerjaj P. Jeannin, Les marchands au XVI<= siecle, Paris 1957, str. 22. — 15. Potrebe kmečkih gospodarstev po soli navajajo v denarnih zneskih, ki jih je mogoče le približno preračunati v količine soli. Ce velja cena iz 1604 za visoko (14 liber = pribl. 3 gld za star), bi potreba kmečkega gospodar- stva, ocenjena na 8 gld, pomenila kakih 130 kg, potreba gospoščine (200—500 gld) bi tako pomeni- la kar 3300—8300 kg! Račun ni zanesljiv. Podatki po zabeležki točk za kranjske odposlance 1609, DAS, St. a. f. 208 a. Leta 1822 pa so porabo soli računali za osebo po 16 funtov letno (torej dobrih 8 kg), za veliko živino pa po 5 funtov na glavo. Za povprečen grunt bi potreba zna- šala kakih 80 kg, vsekakor pa manj kot po prejš- njem podatku. Prim. J. Mal, Zgod. slov. nar., Celje 1928-39, str. 578. — 16. Po zelo razširjeni ljudski tradiciji so posebno trdne zidove, ki klju- bujejo času, nekoč zidali z živim apnom, ki so mu primešali sol. — 17. H. Heaton, o. c. I 128; glede tehnike v alpskih solinah H. Srbik, Stu- dien zur Geschichte des österreichischen Salz- wesens, Innsbruck 1917, passim; za morsko sol zlasti M. Pahor, Statuti Izole, Kopra in Pirana ter istrski zakoni o šolarjih, solarnah in tiho- tapcih, Kronika 5/1957, str. 123—134. — 18. Srbik 0. c. 16/7, ki omenja v bližini odkrite slovanske grobove iz VIL do IX. stoletja. — 19. Isti o. c. 14/15. — 20. H. Planitz, Deutsches Privatrecht, Wien 1948, str. 81/2. — 21. Srbik, o. c. 14. — 22. Srbik o. c. 23. — 23. F. Kos, Gradivo IV, št. 210, str. 120; govor je le o kmetijah, s katerih naj menihi dobivajo sol in olje. Ni nujno, da bi šlo za udeležbo pri proizvodu solin. O solinah Bi- stre v XVIII. stoletju in prej K. Kobe, Iz zgo- dovine Bistre, Kronika 9/1961, str. 166, 169. — 24. Primer Otokarja Štajerskega 1182 po Srbiku o. c. 14. — 25. R. Schroder, Lehrbuch der deutschen Rechtsgeschichte, Leipzig 1889, str. 190; Planitz 1. c; Constitutio de regalibus 1158, veljavna za lombardska mesta šteje med regale tudi soline; podobno Libri feudorum 11/56. — 26. A. Luschin, Grundriss der österr. Reichsgesch., Bamberg 1899, str. 119; E. Hellbling, Oesterr. Verf. u. Verw. Gesch. Wien 1956, str. 129. V aktih ustavnega značaja se ta prehod izraža razmeroma pozno, kakor v Zlati buli 1356 šele glede volilnih kne- zov. — 27. O tem S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 192 sl. — 28. Srbik o. c. 24, 38. — 29. V Ausseju že pod zadnjimi Traungaunci in pod Babenberžani, prim. Srbik o. C. 55/56. — 30. Srbik o. c. 170 sl. — 31. Srbik o. C. 135, 142. — 32. G. Below, Probleme der Wirtschaftsgeschichte, Tübingen 1926 str. 416/417; za Aussee prim. Srbik o. c. 27/28, 41, 63 sl. — 33. Gradivo v piranskem muzeju; v pripravi je po- sebna publikacija o tehniki solin. — 34. M. Pa- hor o. c. in posebno isti. Solna pogodba med Piranom in Benetkami iz leta 1616, Kronika 5/1957, str. 14—20. Na splošno B. Grafenauer, Zgodov. sloven, naroda IV, Ljubljana 1961, str. 69. — 35. F. Gestrin, Trgovina slovenskega za- ledja s primorskimi mesti od XIII. do konca XVI. stoletja, Inavguralna disertacija, avtorjev tipkopis str. 128/129. — 36. Pahor o. c. (sol. pog.) passim, zlasti 18. — 37. H. Barth, Reisen u. Entdeckungen in Nord- u. Zentralafrika, I, Gotha 1857, str. 571—574, cit. po Below, o. c. 176/177 op. 4. — 38. N. pr. Kulišer o. c. I 114. — 39. Heaton o. c. 68, 80. — 40. H. Pirenne, Srednjeve- ška mesta, Ljubljana 1956 (prevod), str. 22, 49. — 41. Kos, Grad. II št. 341 str. 263; o tem n. pr. Luschin o. c. 32, Below o. c. 211 op. 2. — 42. Sol kot predmet hanzeatske trgovine n. pr. Kulišer o. C. I 323, 357. O solnih potih pri nas gl. n. pr. odredbo v op. 44; Srbik o. c. 118 sl.; F. Tremel, Der Frühkapitalismus in Innerösterr., Graz 1954, str. 97, 111 sl. — 43. Srbik o. c. 176 sl. — 44. Od- redba je ohranjena v več prepisih, m. dr. v DAS, st. arh. f. 513; prim. Srbik o. c. 120, J. Žontar, Zgodovina Kranja, Ljubljana 1939, str. 107. Da- lje n. pr. Valvasor, Die Ehre IX/18; Tremel o. c. 113.-45. Srbik o. c. 181. —46. Srbik o.e. 188 sl. — 47. S. Vilfan, prispevki k zgodovini mer na Slovenskem ..., ZC Vin/1954, str. 27 sl. — 48. Vil- fan PZS 308. — 49. Srbik o. c. 117 sl. — 50. Srbik o. C. 200. — 51. Srbik o. c. 201/202. — 52. 142 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Srbik o. c. 204. — 52a Heaton o. c. I. 126. — 53. Kulišer o. c. I. 326/327. — 54. Below o. c. 396. — 55. F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, str. 51; Zontar, Kranj 101/102. — 56. Zontar o. c. (polic, r.) 114 si.; Zwitter o. c. 52/53; od starejše literature n. pr. F. Vrhovec, Ljubljanski meščanje, Ljubljana 1886, str. 163/164. — 5?. Zwitter 1. c; Vrhovec o. c. 169; od splošne literature n. pr. Grafenauer, Zgod. IV. 16. — 58. Zwitter o. c. 63. — 59. Žontar Kranj 100. — 60. Vilfan o. c. (mere) 36 si. zlasti 38.; Zontar Kranj 204. — 61. Valvasor, Die Ehre XI 672. S tem je delno dopolniti podatke o tej hiši v S. Vilfan, Zgodovina ljubljanske mestne hiše, Ljubljana 1958, str. 32 si. — 62. 25. 5. 1534, DAS St a. f. 214 in v Nadaljevanju op. 54. — 63. S. Vilfan, Zgodovinske slike iz Brkinov, Kro- nika 1/1953, str, 126 si. — 64. Prim. Schröder o. C. 186. — 65. Gl. zg. o Raffelstättenski pogodbi pri op. 41; Kulišer o. c. I. 326/327. — 66. S. Vil- fan, Deželni ročini... GMDS 24-25/1944—45, str. 75; isti, PZS 202 si. — 6?. n. pr. Zontar Kranj, 204. — 68. n. pr. Grafenauer, Zgod. III. 67. — 69. H. Mittels, Der Staat des hohen MA, Weimar 1959, str. 262/265. — 70. Below o. c. 219, zlasti op. 2. — 71. Kos, Grad. IV. št. 656, str. 335. — 72. Below o. c. 376, 577; za štajerska mesta na- vedbe pri op. 49. — 73. Zlasti H. Srbik, Der staatliche Exporthandel..., Wien 1907, str. XXX si.; Vdfan PZS 306. — 74. Poskus Friderika II. (Xin. stol.) glede svile, lanu, železa in soli — Kulišer I 331 — vsaj za naše kraje nima prak- tičnega pomena. — 75. Pahor o. c. (Sol. pog.) 18. — 76. V najbolj izraziti in po mojem mnenju pretirani meri zastopa tako gledanje J. Strieder, Studien zur Gesch. Kapital. Organisationsfor- men ... München-Leipzig 1914. — Prim, tudi C. Bauer, Unternehmung u. Unternehmungsfor- men ... Jena 1936, ki je pri opredelbi oblik bolj zadržan. — 77. H. Laufenburger, Histoire de Timpöt, Que sais-je? št. 651, str. 30/31. — 78. Below o. C. 577. — 79. Laufenburger 1. c. — 80. Jeannin o. c. 73. — 81. Zgod. narodov Jugosl. I. Ljublj. 1953, str. 274. — 82. Vilfan PZS 196/197, 158. — 83. N. pr. F. Tremel o. c; F. Gestrin, Družbeni razredi na Slov. in reformacija, Ž.Tru- barjev zbornik, Ljublj. 1952, str. 15 si.; J. Zon-^ tar, Villach und der Südosten, 900 Jahre Vil-~ lach, Villach 1960, str. 459 sl. — 84. Srbik, Export- handel 1. c; prim. Zontar Kranj 199/200, Vdfan PZS 306; Grafenauer, Zgod. IV. 103. — 85. Oglej- sko-beneško pogodbo iz 1222 (Kos Grad. V št. 363, str. 187 je A. Globočnik, Übersicht der Ver- walt.- u. Rechtsgesch. d. L. Krain, Ljubljana 1893, str. 97 očitno nekoliko pretirano tolmačil kot pogodbeno razmerje med Kranjsko in Benet- kami o solni trgovini. — 86. Gestrin o. c. (trgov.) 128/129. — 87. O pomenu te trgovine za beneško Istro n. pr. Grafenauer, Zgod. sl. nar. IV 69., — 88. M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, str. 321; Dimitz o. c. I. 278; Grafenauer, Zgod. SI. n. III. 38; Vilfan o. c. (Brkini). — 89. Za Maksimilijanova prizadevanja v prid tržaške trgovine 1505—1507 n. pr. A. Tamaro, Storia di Trieste II, Roma 1924, str. 8 sl. O sami vojni n. pr. S. Vilfan, Koprski glavar Slovanov... Kronika 2/1954, str. 24 sl.; isti. Pes Marko, SE 8/1955, str. 145 sl. in tam navedena literatura. — 90. O preložitvi ceste iz Kranjske čez Lož in Kras v Istro po svoboščinah Tržačanov gl. in- strukcijo stanov 1522, DAS St. a. f. 207. Taki ukrepi pa so bili učinkoviti kvečjemu kratek čas. V splošnem je bü premik v korist Trsta predmet daljšega razvoja. Prim, tudi podatke (v Nada- ljevanju) za XVIII. stol. — 91. Tamaro o. c. 100 sl. — 92. Pahor o. c. (Statuti) 132 sl. — 93. Pahor o. c. (Statuti) 134. — 94. Prim. zg. op. 66. — 95. Podatek o razglasitvi monopola 1316 (A. Glo- bočnik o. c. 98) ni preverjen. — 96. Kot pod op. 90. — 97. 1. 12. 1524, DAS St. a. f. 207. — 98. Odg. kranjskega dež. zbora jan. 1523, DAS St. a. f. 212. — 99. Instr. okt. 1527, DAS St. a. f. 207. — 100. Uporabljen je naziv Fürkauf — prekupčevanje, ne v popolnoma pravilnem smi- slu; prim. Zontar o. c. (polic.) 45. — 101. 31. 7. 1531, DAS St. a. f. 90. — 102. O tem pojavu pri Slovencih nekaj splošnih podatkov S. Vilfan, O cenah in življenjski ravni v stari Ljubljani, SPor 1. 1. 1954. Na podlagi mojih obsežnejših rokopisnih podatkov je prvi kratki pregled tega pojava objavil St. Hoszowski, Revolucija cen ... Kwartalnik Historyczny, 68/1961, str. 297 sl.; prevod: L'Europe centrale devant la revolution des prix, Annales 1961, str. 441 sl. — 103. S. Vü- fan, predpisi o obleki in blagu v polic, redih XVI. stol., SE 2/1949, str. 28, 40; prim. Vilfan PZS 305. — 104. Najbrž po Dimitzu II str. 149/150 se običajno navaja 1536, kar pa je že datum ukinitve. Letnica 1554 sloni na prvih pritožbah. — 105. 26. 1. 1590, DAS St. a. f. 207a; 13. 3. 1595 ibid. — 106. 25. 5. 1534, DAS St. a. f. 214. — 107. Zapisnik dež. zbora 1534, DAS St. a. f. 214. — 108. 3. 8. 1536, DAS St. a. f. 89. — 109. Kot v op. 106. — 110. Prim, račune iz 1612—14 v DAS St. a. f. 513. — 111. Kot v op. 108. — 112. 13. 3. 1595, DAS St. a. f. 207a. — 113. Podatek iz po- znejših aktov, zlasti 13. 3. 1595, DAS St. a. f. 207a in 1609/1610. Dimitz o. c. 149 govori najbrž pomotno o ukinitvi ljubljanske komore. — 114. 13. 3. 1595, DAS St. a. f. 207a; Dimitz 1. c. — 115. 16. 9. 1538, DAS St. a. f. 215. — 116. 5. 1. 1559, ibid. — 117. 6. 9. 1541, DAS St. a. f. 216. — 118. 5. 3. 1544, ibid. — 119. Srbik o. c. 190/191. — 120. 27. 8. 1548, DAS St. a. f. 216. Ali je meja Trey res Dravinja, ni prav gotovo. — 121. Srbik 0. c. 189. — /22. 1. 8. 1547, DAS St. a. f. 86. — 123. F. Gestrin o. c. (trgov.) 130 in literatura v op. 24. — 124. Podelitev proste solne trgovine Kranjcem, ki jo omenja Globočnik o. c. 98 za 1. 1552, je najbrž omilitev polic, reda 1553. — /25. 26. 1. 1590, DAS St. a. f. 207a in 13. 3. 1595, ibid. — /26. Po drugem podatku z 8. 9. 1609, DAS St. a. f. 208a je bd celotni nabitek na samem mestu v Trstu nazadnje 34 kraje; enako duplika stanov, nedat., po 18. 4. 1610, ibid. — 127. Moji zapiski iz Črnotičev (1953) na pod- lagi ustnih pojasnil k občinskim računom iz 1883. — /28. 26. 1. 1590, DAS St. a. f. 207a, 91, in druge, niže navedene pritožbe. — /29. 13. 3. 1595, ibid. — 130. 14. 8. 1595, čistop. 18. 8., DAS St. a. f. 208a. O izgubi na tečaju zaradi kranjske veljave prim. Vilfan PZS 308. — 131. Vir kot 143 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V. op. 130. — 131a. Kot v op. 128. — 132. 13. 2. 1599, DAS St. a. f. 207a. — 133. Kot v op. 128. — 134. Kot V op. 129. — 135. 9. 5. 1595, DAS St. a. f. 207a. — 136. Kot v op. 129. Žontar Kranj 161 navaja primerjavo: star morske soli v za- četku XVI. stol. 2 gld, 1593 7 gld. Tak skok bi bil izredno skromen; daleč pretirana je pred- vsem začetna cena, pa tudi končna cena, po kateri bi tovor veljal 14 gld., je previsoka. — 137. Nedat. zabeležka točk 1610, DAS St. a. f. 208a. — 138. Po mojem neobj. rokopisu o cenah v Ljubljani. I Pripomba: Od literature mi žal nista bila do- stopna: Bulletin philologique et historique (jus- qu'a 1715) du Comite des travaux historiques et ! scientifiques, 1958, Paris 1959, ki vsebuje več razprav o soli; C. Schraml, Das oberösterr. Sa- linenwesen, Wien 1932. Lepa pojasnila o pomenu soli, o načinih pro- j izvadnje, pa tudi o razvoju bremen vsebuje j knjižica J. Stocker, Le sel. Que sais-je? Paris 1949. — Za dopolniitev primerjalnih podatkov pri op. 37 gl. T. Sekelj, Tovorniki puščavske soli. Delo 27. 9. 1962. 144