Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni precisi < Casella postale) Videm IKK — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. Leto IX. — Štev. 18 (184) UDINE, 1. - 15. NOVEMBRA 1958 Izhaja vsakih 15 dni «Unicuique suum» Dne 26. oktobra je bila v Novem Mestu proslava 15 - obletniace prvega zborovanja SPZŽ (Slovenske protifašistične zveze žena). Proslave se je udeležilo okoli 300 bivših delegatk, zastopnice slovenskih organizacij iz Trsta, Gorice in Koroške ter številni gostje. Svečanost je začela predsednica Zveze ženskih društev Slovenije Angela Ocepek, ki je na kratko spregovorila o pomenu in zgodovini ženskega gibanja v Sloveniji. Nato pa je imel daljši govor predsednik izvršnega sveta L.R. Slovenije Boris Kraigher, ki je najprej orisal zgodovinski pomen te proslave in nato obravnaval važna notranja vprašanja. Potem je govornik prešel na kampanjo, ki jo vodijo proti Jugoslaviji nekatere države vzhodnega bloka. V tej kampanji odgovorni bolgarski funkcionarji zanikajo obstoj makedonskega naroda, češ da so Makedonci samo del bolgarskega naroda. Tako stališče postavlja v odnose med socialističnimi deželami popolnoma nov ton, ki nima ničesar skupnega z in-ternacionalizmom, ali s socializmom. Prav tako govori Albanija o direktnih teritor-jalnih zahtevah na Komset, ko govori o skupnih rr.ejah med Bolgarijo in Albanijo. Tako stališče more dovesti do resne zaskrbljenosti, ne samo Make ioni j e, ampak vse Jugoslavije. Kraigher je govoril tudi o gonji proti dvojezičnim šolam na Koroškem in o procesu proti partizanom iz Beneške Slovenije, ki se bo pričel 10. decembra v Florenci (Firenze). Glede Koroške je poudaril, da pomeni ta akcija še posebno nevarnost zaradi tega, ker spodbuja tiste sile v sosednjih deželah, Avstriji in Italiji, ki pomenijo, da je prišel čas, ko je Jugoslavija pritisnjena od vseh strani in lahko v tem položaju tudi oni nekaj ugrabijo. »Zdi se mi« — je nadaljeval —- »da ima bistveno tak enačaj akcija proti dvojezičnemu šolstvu na Koroškem in da je prav zaradi tega toliko bolj obsojanja vredno in da prav zaradi tega pada toliko večja odgovornost na napredne sile v Avstriji, ki se ne zavedajo dovolj, kam jih taka politika vodi in kam jih vodi politika popuščanja pred ponovnim nastopanjem šo- Novi papež Ivan XXIII. s Dne 28. oktobra popoldne, je ài kardinalov zbranih v konklavu ( pod ključem ) v Vatikanu izvolilo za novega papeža katoliške cerkve Angela Roncalli-ja, karoi-nal in beneški patriarh. Novi papež si je prevzel ime Ivan XXIII, kar je tudi novost, saj že nad 560 let ni bilo papeža s tem imeno. . Papež Ivan XXIII, se je rodil 2-, novembra 1881 v vasi Sotto il Mont ■ v provinci Bergamo. Tam še vedno živijo trije papeževi bratje, ki so kmetje. V dr žini Papeževega očeta je bilo 13 otrok od katerih je bil sedanji papež tretji. Za mašni ka je bil posvečen leta 1904. Leta 1914. je bil vpoklican in je kot vojaški kurat delil celo vojno vse tegobe navadnih vojakov na fronti. Po vojni so ga poslali kot apostolskega nuncija v Bolgarijo, kjer je ostal do leta 1935. Nato je bil premeščen kot diplomatski zastopnik v Carigrad (Costantinopoli) oc am pa leta 1944 v Pariz. Njeeovo bivanje v Franciji, kjer si je pridobil simpatije, mu je pomagalo k sedanji izvolitvi za papeža s pomočjo francoskih kardinalov. Ob njegovi izvolitvi so mu najprej če- vinizma in nacionalizma na teh področjih. Ge se oni čudijo, ko mi ugotavljamo, da bodo taki ukrepi nujno privedli k slabšanju odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo, se moramo mi čuditi nad takšnimi njihovimi izjavami in nad tako neobčutljivostjo za očitne procese v mednarodnih odnosih. Prav gotovo ti njihovi koraki ne bodo privedli do poslabšanja odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo zaradi tega, ker bi Jugoslavija to želela, ampak kdor dovoli ponovno razvijanje nacionalističnih in šovinističnih strasti, ta se mora nujno zavedati, da prevzema nase odgovornost za odpor proti temu, odgovornost za nadaljevenje in ponovno odpiranje problemov, ki so bili v zadnjih letih že razmeroma dobro potisnjeni v ozadje, problemov, ki nujno morajo privesti do situacije, v kateri je nadaljnje razvijanje dobrih odnosov zelo otežkočeno. Oni pri tem očitno popolnoma zgrešeno, tako kot Bolgari in Albanci, računajo na slabost Jugoslavije, na težko situacijo, v kateri je Jugoslavija in računajo na nujnost, da bo Jugoslavija morala sprejeti tudi njihove udarce. Kaže, da enako računajo tudi tisti krogi, ki prav v tem momentu odpirajo v Firenzah proces proti tistim silam, ki so se v Italiji v času narodnoosvobodilne borbe borile proti jašizmu. Kdor hoče dajati temu procesu nacionalistični značaj, ta seveda ima popolnoma jasno dva cilja: slabiti in kaliti dobre odnose, ki so se v zadnjih letih razvili med Jugoslavijo in Italijo na eni strani, in drugič, kar je za socialistične sile v Italiji predvsem nevar, no, da se v vrstah italijanskih socialističnih sil razvija nacionalistična strast in daje podporo nastopajočim protidemokratičnim težnjam, ki se danes tako v Italiji kot v Franciji močno aktivizirajo. Te težnje so nedvomno nevarne za socializem, in tiste socialistične sile, ki nasedajo takemu vnašanju nacionalistične strasti, ki popuščajo pred temi in se pridružujejo šovinistični kampanji, ki jo proti Jugoslaviji vodijo nekatere dežele vzhodnega bloka, se morajo zavedati, da s tem izpodko-pujejo tla, na katerih stojijo, da s tem slabijo svoje lastne pozicije. S tem si slabijo možnosti za uspešno akcijo proti tem nastopajočim protidemokratičnim, proti-Ijvdskim in reakcionarnim smerem v teh deželah. Tisti na vzhodu, ki vodijo kampanjo proti Jugoslaviji, pa naj vidijo, kam to vodi. Vodi k razvijanju iredentističnih teženj ne samo v vzhodnem bloku, ampak daje tudi pomoč protiljudskim silam v zahodnih deželah. Primera z dvojezičnimi šolami na Koroškem in s procesom v Firenzah proti beneškim partizanom to jasno dokazujeta.« Videmski nadškof msgr. Jože Zaffo-nato je imel oktobra meseca v 9 duhov-nijah Furlanske Slovenije pastoralno vi-zitacijo in birmo. V novembru obiskuje po istih opravkih 15 krajev naše Slovenščine. Prišel je in imel tako to jesen tesen kontakt ne samo s slovenskimi in laškimi duhovniki v naših krajih, ampak tudi z mnogimi našimi ljudmi, zlasti z birmanskimi botri in birmanci, če ne bi vedeli, da je imel nadškof Zaffonato že mnogo razgovorov s slovenskimi duhovniki doma v Vidmu v svoji nadškofijski palači, dalje tri skupne sestanke z duhovniki Nadiških dolin v špetru in razne razgovore v skoro vseh duhovnijah Furlanske Slovenije in Kanalske doline, bi z veseljem pozdravili njegove letošnje obiske zaradi birme, ker bi najvišjemu cerkvenemu funkcionarju videmske kurije letošnja njegova potovanja nudila priliko, da do dna spozna cerkvene razmere v Furlanski Sloveniji. Ker pa je bil nadškof Zaffonato v dveh in pol letih, odkar je v Videmski provinci, že tolikokrat pri nas, vemo, da pozna do najmanjšega detajla razmere v vsaki naši duhovniji. Zavoljo tega se toliko bolj čudimo, da se pri nas redno sistematično dogajajo v cerkvenih zadevah slovenskih duhovnij takšne zadeve, ki se ne bi smele dogajati, ker škodujejo ugledu katoliške cerkve v naših krajih in kar je najhujše, izpodkupujejo moralo našega ljudstva in onemogočajo, z vidika cerkvenega stališča, da bi mogla katoliška cerkev opravljati v duhu tisočletne tradicije in v skladu s svojimi načeli svojo funkcijo duhovnega voditelja in učitelja na verskem polju. Pri nas v Furlanski Sloveniji se namreč nadaljuje z brezbožno prakso nacionalizma, ki jo je bil vpeljal fašizem leta 1933. Takratni nadškof Nogara je imel vsaj razumljiv izgovor ne pa opravičilo pred svojo vestjo, da se je pokoril surovemu ukazu fašističnega režima, ko je izgnal slovenščino iz cerkva Furlanske Slovenije. Kako pa naj opraviči sedanji videmski nadškof Zaffonato svoje ravnanje, da ne hodi za Kristusom, ampak za nacionalizmom, sedaj v povojnih letih, ko ni več fašizma in ko je postopanje katoliške cerkve popolnoma neodvisno v novi italijanski povojni republiki, ko pač ni mogoče trditi, da bi italijanska država ukazovala katoliški cerkvi ! Če so postopki videmske nadškofije še zmeraj antikatoliški in nacionalistični, potem je krivda samo njena, predvsem pa njenega pastirja nadškofa Zaffonata. Zavoljo vsega tega ne moremo drugače kot verjeti v vse to kar pravijo vsi naši ljudje v naših vaseh in ugledni demokratični antinacionalistični italijanski patrioti v Čedadu, Vidmu in drugod, da je nadškof Zaffonato padel v nacionalistične kremplje visokih funkcionarjev v videmski kuriji, ki tam vedrijo stitali predsednik republike Giovanili Gronchi in predsednik vlade Fw»faiu, dalje preesednk poslanske zbornice in senata, številne čestitke pa so prišle tudi iz inozemstva. Preteklo sredo je papež imenoval za svojega državnega podtajnika msgr. Tar-dinija. Papež je imel tudi svoj prvi govor preko vatikanskega radia, ki je trajal 12 minut. V njem je obsodil oboroževalno tekmo in pozval odgovorne državnike, naj se glede razorožite sporazumejo in naj rajši skrbijo za blaginjo ljudstva, zlasti revnejših slojev. Dobrikal se je tudi vzhodni cerkvi in jo vabil, naj se zopet združi z rimsko katoliško cerkvijo. Poudaril je potrebo miru in pravice, predvsem socialne pravice. Kronanje novega papeža, i Ivana XXIII. bo v vatikanski baziliki v torek 4. novembra. V decembru pa bodo imenovali celo vrsto novih italijanskih kardinalov, od inozemcev pa bo povzdignjen v kardinala angleški nadškof William Godfrey. Tako bodo z novimi imenovanji zopet prišli Italijani do večine med kardinali, kar bo omogočilo tudi za naprej tradicijo italijanskih papežev. Povodenj v Karniji Noč od 1. na 2. oktobra v Karniji okoli krajev: Villa Santina, Invillino, Come-glians, Ravascletto, Ovaro, Enemonza je bila podobna strašni noči, ki smo jo v Furlanski Sloveniji doživeli 21. junija. Utrgal se je oblak in nosil s seboj kamenje, skale, balotte in zemljo, zasul ceste z zemljo, izpodkopal ceste, odnesel tramove in deske na žagah, zasul njive s šo-drom in peskom. Motna voda je odnesla tudi enega delavca. Župani prizadetih karnijskih občin so se posvetovali, kaj napraviti, toda vsa posvetovanja ne pomagajo, če ni denarja. Vsi ti fondi za razne bonifike in konzorcije ne morejo pomagati, ker so ti fondi razdeljeni in določeni v naprej za celo vrsto let, vsako leto nekaj milijonov, ki malo zaležejo in ki jih ni mogoče vzeti iz kas, da bi takoj poravnali škodo, ki jo napravijo katastrofe v hudih urah. Ministrstvo za javna dela ima na razpolago za vremenske katastrofe samo 800 milijonov lir za vso I-talijo, kar je zelo malo pri tolikih povodnjih in hudih urah. Samo po uradnih podatkih je povodenj v juniju napravila poldrugo milijardo škode Furlanski Sloveniji in v oktobru 2 milijardi in pol v Karniji in v Valtramontina. Kot še nismo dobili mi nobene takšne podpore, ki bi nekaj zalegla, tako tudi slabo kaže, da bi Karnieli dobili kakšno večjo podporo, še huje kot to, da ne dobimo podpore za škode po povodnji, je pa fakt, da smo v naših hribih v Furlanski Sloveniji in v Karniji zmeraj v nevarnosti, da bo spet nastopila kakšna huda u-ra in odnesla še tisto, kar niso odnesli stari usadi in narasle vode. Naši bregovi so goli, le tu pa tam je malo drevja in kakor hitro pade malo več dežja, odnese in splakne vso zemljo. Ne vemo, če bodo na tako vižo, kakor se sedaj dela, sploh kdaj v redu pogozdeni naši hribi. Vsi konzorciji za reguliranje hudournikov v dolini so brez prave koristi, dokler ne bodo uredili voda pri nas visoko v hribih. Nas Furlanske Slovence in Karniele tolče ista šiba in smo prisiljeni živeti isto pasje življenje: v strahu doma, da nas ne zalije voda in zasuje usad, v tujini v strahu, da nas ne zasuje v minierah. in oblačijo že dolgih trideset let in ki ne morejo v novi demokratični Italiji spremeniti svoje nestrpne nacionalistične dlake. Toda to idejno ujetništvo ne zmanjšuje moralne sokrivde nadškofa Zaffonata, ki odgovarja pred slovenskimi verniki, pred svojo nadpastirsko čredo za vse, kar se dogaja nepravilnega, krivičnega in nekrščanskega v cerkvah Furlanske Slovenije. Iz Trčmuna, rojstnega kraja Ivana Trinka, voditelja furlanskih Slovencev, je bil premeščen slovenski vikar Jože Kjačič v Kozico. Na njegovo mesto je postavil nadškof italijanskega duhovnika Stefanuttija, bivšega kaplana v Sv. Lenartu. Ljudje v Trčmunu so se zavoljo tega razburili. Slovenski listi v Italiji so se strinjali z ogorčenjem domačega prebivalstva in obsodili ukrep nadškofa, ker je postavil v slovensko duhovnijo, kjer so službovali doslej samo slovenski duhovniki, Italijana. Nadškof je napisal za »Katoliški glas« z dne 7.XI.1957 št. 45 pismo, v katerem se je opravičeval, da ni mogel postaviti v Trčmun slovenskega duhovnika Franca Cičigoja, ker je leta izbral raje pastirsko delo med izseljenci v Švici. V pojasnilo svojega ukrepa je nadškof napisal, da je slovenskih duhovnikov mnogo manj kot pa je duhovnij s sloveniskim prebivalstvom, ter da bo potreba rešiti to vprašanje, če ne bo primernih (slovenskih — prip. uredništva) prosilcev, tako kot bo mogoče.« Lepo in pravilno je torej postavil nadškof vprašanje duhovnikov v Furlanski Sloveniji : Slovenske duhovnike v slovenske duhovnije, če pa teh ni, pa italijanske duhovnike. Ali se je v praksi nadškofijska kurija tudi držala tega načela? Kljub temu, da je za približno 56 slovenskih duhovnij komaj dobra petina slovenskih duhovnikov, morajo nekateri slovenski duhovniki služiti v furlanskih in italijanskih krajih. Dva slovenska novomašnika: Anton špehonja iz Landarja je moral lani iti na furlansko duhovnijo, letos pa je dobil od nadškofa Zaffonata novomašnik Paolo Kavčič iz Hlaste ukaz, da mora iti v Muzzano v Sp. Furlaniji. Pač pa je bil postavljen za kaplana v Sv. Lenartu novomašnik Anton Kostanjevic, čigar predniki so bili sicer Slovenci, on sam pa ne zna nič slovenski. Res je, da primanjkuje slovenskih duhovnikov na vse konce in kraje, ker pod fašizmom niso sprejemali Slovencev v videmsko semenišče, toda vsi naši ljudje najostreje obsojajo nacionalistične dekrete najnovejšega časa, ki pošiljajo prav redke nove mlade slovenske duhovnike v laške duhovnije, ter zadržanje nadškolije glede redkih slovenskih duhovnikov izven Furlanske Slovenije, ki bi morali služiti v slovenskih duhovnijah. Nadškof Zaffonato v Vidmu bi moral poučiti številne italijanske duhovnike na slovenskih duhovnijah, ki se ne samo nočejo učiti slovenskega narečja svojih faranov, ampak še celo kažejo prezir in nespoštovanje, v nekaterih primerih pa celo sovraštvo do slovenskega jezika. Nadškof Zaffonato bi moral kot pravi duhovni nadpastir odpraviti vse krivice, ki jih je prizadejal fašizem v slovenskih duhovnijah in z et vzpostaviti slovenščino v isti obliki in obsegu v vseh slovenskih duhovnijah, kot je bila preden jo je izgnal fašizem iz božjih templjev leta 1933. Nadškof Zaffonato bi moral kot pravi katoliški pastir prekiniti tudi s staro nacionalistično prakso videmske kurije, ki je odpravila slovenščino v cerkvi v tistih duhovnijah, kjer je postavila italijanske duhovnike. Vsaka nova nastavitev italijanskega duhovnika v slovenskih duhovnijah je pomen j ala zadnjih sto let praktično odpravo slovenščine v dotični duhovniji. Nikjer na svetu se ne dogaja, da se morajo verniki učiti jezika svojega duhovnika in ne narobe, duhovnik jezika svoje črede. Nadškof Zaffonato bi moral poskrbeti vsaj to, da se italijanski duhovniki v slo-( Nadaljevan je na 2. strani) Sped. in abb. post. II. sruppo NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za Inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir -» « ■ REZIJA U Luksemburgu rezijanska naselbina Naši ljudje so razkropljeni skoraj po vsej Evropi, saj jih v resnici lahko srečamo kjerkoli: v Avstriji, Madžarskem, Jugoslaviji, Franciji, Nemčiji, Švici, Holandiji, Luksemburgu in drugje. Največ jih je v Leksemburgu. Izselili so se tja, nekateri za stalno, drugi začasno, predvsem po tej zadnji vojni; vseh skupaj je okoli 300. V času med prvo in drugo svetovno vojno sta dva Rezijana postala v Luksemburgu lastni,ka dveh največjih gradbenih podjetij in sedaj dajeta delo skoraj izključno svojim vaščanom. Pravijo, da bo odšlo prihodnje ' leto tja na delo še kakih 200 delavcev iz našega komuna, kajti omenjena nodjetja so prevzela v mestu Luksemburg več velikih gradbenih del in tam manjka delavnih sil, posebno za to stroko. V Luksemburgu lahko srečamo Rezijana v vsaki ulici in kar je najlepše slišati je to, da živijo združeni in govore med seboj v domačem narečju. Med nje zahaja vsakih 14 dni slovenski misijonar iz Metza v Franciji, da jim deli dušno tolažbo v njihovem materinem jeziku. Lahko rečemo, da so Rezijani v Luksemburgu dosti bolj svobodni kot doma, ker v Reziji nimajo slovenskega duhovnika, da bi se z njim po domače porazgovorili ali spovedali. Dosti bi se imele naučiti od Luksemburga naše civilne in cerkvene oblasti! BO CESTA V KORITA ZGRAJENA? Ni dolgo od tega, da smo pisali v kako težkih razmerah žive ljudje iz Korit, ker nimajo ceste, ki bi vezala vas z dolino in da je edini mostiček preko potoka nevaren za pešce in si morajo zato ljudje sezuvati čevljen, če hočejo na drugi breg. Prav v teh dneh pa je prišlo sporočilo na naš komun, da je država nakazala 2.500.000 lir za gradnjo kolovozne ceste, ki bo vodila iz Stolbice v Korita. Seveda ta vsota ni dovolj visoka, da bi z njo lahko zgradili celo cesto, s tem denarjem se bo naredilo samo en del. Komunska uprava ima namen dograditi cesto do konca, seveda če bo to dopuščala komunska bilanca, kajti ljudje iz Korit potrebujejo pot. ŠE O VPRAŠANJU UCJE Kakor znano, prebivalci Učje že dolgo želijo, da bi se odcepili od komuna Rezija in se priključili k Brdu, ker je bolj blizu in kamor vodi tudi kolovozna pot. V venskih duhovnijah obligatorno naučijo v določenem roku dveh ali treh let slovenskega narečja svojih vrnikov. Organizirati bi moral, če mu je kaj do cerkvenega nauka o učenju vseh jezikov, specialne kurze slovenskega jezika za italijanske duhovnike, kjer bi se naučili vsaj temeljnega znanja v jeziku slovenskih faranov za podeljevanje zakramentov, poučevanje katekizma, za skupne molitve, za branje evangelija, za skupno petje pri mašah in vseh drugih liturgičnih obredih, kjer je po svetu dovoljena raba jezika vernikov. To delajo katoliški škofje v misijonih, zato so skrbeli nekateri njegovi predniki na videmskem nadškofijskem prestolu davno pred fašizmom. Nadškof Zaffonato bi moral skrbeti za izdajo slovenskih katekizmov (v slovenskem jeziku za Nadiške doline in v rezi-janščini za Rezijo) kot so skrbeli njegovi predniki in dajali radevolje svoj imprimatur. Nadškof Zaffonato bi spričo premnogih nacionalistično zapeljanih italijanskih duhovnikov v slovenskih duhovnijah Videmske province moral z osebnim zgledom pokazati bratstvo v Kristusu vseh vernikov, ne glede na jezik, s tem, da bi se naučil vsaj osnovnih pozdravov ljudstvu v slovenščini kot delajo škofje v sosednih narodnostno mešanih dioce-zah. Nadškof Zaffonato bi se moral zavedati, da v kolikor bolj je tuja cerkev ljudstvu s svojimi tujimi, od drugod pripeljanimi duhovniki, govorečimi tuj jezik in vnašajočimi tujo moralo od drugod iz mest, da v kolikor je tuja cerkev s svojim zapostavljanjem slovenskega nareč- Ravenci nam je bilo razloženo, da občina Rezija nima nič proti tej odcepitvi, toda težkoča obstoja v tem, da je več kot dve tretjini teritorija Učje komunska last, kateremu se sevnda komun noče odpovedati. Jasno je, da bi hoteli ljudje iz Učje, da bi pripadlo tudi ozemlje k brdskemu komunu, ker drugače bi utrpeli preveliko izgubo in tudi brdski komun bi jih ne sprejel pod svoje okrilje. Komunski teritorij v Učji je bil do leta 1853, to je do takrat, ko je bil še pod Avstrijo napravljena prva zemljiška knjiga, last te vasi in ga je tudi sama upravljala v soseščini. Komun je prišel do tega teritorija šele pozneje, to je takrat, ko so bili sestavljeni komuni in so bila zemljišča raznih soseščin dana komunskim upravam. SV. PETER SLOVENOV NOVA »SCUOLA MATERNA« U GORENJEM BRNASU U kratkem bojo začel z d j eli za razširi- Paršli smo tu timpe, ke tehnika an šj enei j a so nardile tekaj velike progre-se, de bi zmješu glave tjem, ke so živjeli pred nekaj desatljetij, če bi paršli nazat pogledat. Ne bomo pravili o »sputnikih« a nančej ne o medplanetarnimi poleti, a samo od ejestah. Pousod so c jeste razširili an asfltali, adatali so jih današnjim »esigenzam« trafika. To ne koventa, ke ve pojmo delčč, že tu našjih bližnjih komunih lahko ve moremo vidati, kuó so nardili u tjeh ljetih po uéri. Centa, Neme an še u Terski dolini so ejeste razširili an asfaltali. Dnako -to veja za Nadiško dolino, kjer so razširili ejeste lokalnega karakterja an dosti jih asfaltali. Par nas pa usega tega ne vidimo. Cje-sta, ki na peje po Kamajski dolini, na je taka kot pred 50. ljeti, čeglih na je velike »importanze«. Ta ejesta na ne veže samo raunino (pianuro) z našim komunom, a na je še internacionalnega interesa, dnako tej ta tu Terski dolini, ki na peje iz Cente u žago. Po ejeste ob Kmahti to se pride na Most na Nadiži, kjer to je kun-finski blok an potem skuozdre Breginj- ja vernikov, v toliko bolj raste razpoka med cerkvijo in ljudstvom, v toliko bolj izginja nekdanja patriarhalna skupnost med našim ljudstvom in cerkvijo. Nadškof Zaffonato je lahko v vseh duhovnijah, kjer je letos birmal, ugotovil razliko med verskim življenjem v tistih sloveniskih duhovnijah, kjer so domači duhovniki, ki znajo in še uporabljajo slovenski jezik svojih faranov v cerkvi, ter med verskim in moralnim razkrojem tistih slovenskih duhovnij, kjer so italijanski duhovniki odpravili že zdavnaj ali pa šele v novejšem času vsako sled slovenščine v cerkvi. Nadškof Zaffonato je dolžan kot cerkveni predstojnik, da se preneha s sedanjo prakso videmske kurije »h grehu tujih molčati«. On mora s svojega pastirskega mesta zaukazati, da prenehajo italijanski duhovniki v Furlanski Sloveniji zapostavljati in v nekaterih primerih celo prezirati slovenski jezik svojih faranov. Pod nadškofom Zaffonatom, kateremu sicer želimo dolgo življenje, bo še morda bolj napredovala likvidacija slovenskega jezika v cerkvi, toda s tem bodo pokopali še zadnje ostanke resničnega verskega življenja med furlanskimi Slovenci. Nadškof Zaffonato nima več druge izbire: ali z nacionalističnimi krogi v kuriji in v raznih civilnih ustanovah proti slovenskemu jeziku, proti nauku cerkve o enakosti vseh jezikov ali pa z načelnim javnim priznanjem in praktičnim zopetnim uvajanjem slovenščine v vse slovenske duhovnije in s tem zopetno regeneracijo verskega življenja. Unicuique suum! Justus tu Suole u Gorenjem Bmasu, ker nucajo lokale za tud tam gor postavit novo »Scuola Materna«, de se bojo mali otroci prej naučili italijanščine, ki je ne znajo, kar prestopijo parvikrat šuolski prag. Tisto djelo bo koštalo 7 milijonu lir an komun je že zaprosu za posojilo »Cassi Depositi e Prestiti«. Djelo je preuzela impreza Bir-tič iz špetra. NOVA AUTOBUSNA LINIJA ŠPETER-VIDEM S 27. oktobrom je bla gor postavljena nova avtobusna linija Špeter-Iplis-Orsa-ria-Butrio-Pradamano-Videm. Odhod iz Špetra je ob 9,05, odhod iz Vidma pa ob 8 uri. SMRTNA KOSA. Umru je u starosti 60 ljet Ivan Koren, komunski konsilir an davčni izterjevalec (Ufficiale esattoriale) na špjetarski davkariji. Zapušča ženo an hčer, katjerima izrekamo naše sožalje. Pretekli tjedan je umrla tud 73 ljetna Marija Medveš iz Saržente. Kar so ličkali sjerak se je žena počutila slabo an zatuž se je odpravila k počitku. Medtjem ko je šla po štjengah, jo je zadela paraliza. Žlahti renke izrekamo naše sožalje. ski kot u Kobarid. Ubogi tipanski komun, ubogi ne samo zavoj slabe ekonomije, ampak še zavoj zapuščenosti. Za nas u se ne majedan interesa, majedan u ne vje nančej če smo živi, če ve izključemo ežatorje od tas an distret militar kar u nam pošje kartoli-no »precetto« za iti za soudada. Majedan u se ne interesa za popraviti ejesto, ne rečemo de bi jo muorli asfaltati kot jo imajo drugi kraji, ampak de bi jo razširili an poraunali, de bi se mogla usaj srjesti na njej dva automobilja. Njemamo intenejon polemike djelati z našimi komunskimi poglavarji, a ve muo-remo jo povjedati franko, ke fin donas majedan u nje naredu nančej dne štam-penje za pokomodati ejesto an tej ke to pari majedan u njema intenejoni kej narditi. Zlo ve se marvejamo, ke to nje majed-nega, ke u bi ta argoment proponu na komunskim konseju. Uprašamo se kuó no djelajo te 15 mož, ke no nas govemajo ta na komunu? Naj pohledajo no mar kuó te se nardilo an kuó no djelajo u drugih bližnjih komunih an naj si od njih nauče kako to se »amministra«. Ce no njeso ka-pani, naj reštajo par svoj hiši hnuoj kidat an ne se tiskati na te komunski stóu za kodišfati koj sve ambicije. ČEDAD NESREČA NE POČIVA Gino Butera iz Podbonesca se je par djelu udaru u trebuh an se bo muoru zdraviti 14 dni. Peter Sgiarovello iz Prapotnega je pa-du z biciklom an si pretouku zgornjo ustnico. Ozdravu bo u 10 dneh. Evgen Succo iz Landarja, ki djela u kamnolomu čedadske cementarne u Lipi, si je par djelu s kladvom udaru po roki an je muoru zavoj tega u špitau. Mario Medveš iz Sovodenj je muoru u špitau zavoj zlomjene roke an noge. Medveš je objeru jabuka z drevja an se je zlomila veja. Zdraviti se bo muoru mjesac dni. TRGVOINA Z JUGOSLAVIJO Septembra mjesca so importirali iz Jugoslavije u Italijo za 47.323.950 lir bla ga, kot so krompir, fižol, sadje, živino, žaganje, ljesne izdelke, cement an opeko. U istem mjescu pa so eksportirali iz Italije u Jugoslavijo za 52.428.168 lir au-tomobilskih nadomestnih delov (pezzi di ricambio), električnega mater j ala an raznega štofa. Mjesca avošta so importirali še za 48.672.299 lir raznega blaga kot drva, žagani les, jajca, gobe itd. TAVORJANA Zvjedali smo, de je ministrstvo za delo (Ministero dei Lavori Pubblici) odobrilo našemu komunu 1.400.000 lir za popravilo ejeste, ki vodi iz Tavorjane u Kanalič an za sistemacijo še drugih komunskih ejest Za nardit tisto djelo bojo odprli djelouni center. Interpretando a dovere 1 art. 116 della costituzione italiana ci accorgiamo ci: e la Regione speciale non partecipa affatto alla formazione del proprio statuto in quanto quest’ultimo le è concesso con legge costituzionale; però, a differenza delle Regioni non speciali, che elaborano da sè il proprio statuto in base alle norme generali del Titolo V parte II della costituzione italiana, lo Statuto della Regione Friuli - Venezia Giulia potrà derogare a dette norme così come si derogano gli Statuti della Sicilia, della Sardegna, del Trentino - Alto Adige, della Valle d’Aosta, Siccome dunque lo Statuto della Regione Friuli - Venezia Giulia sarà emanato dal Parlamento, è evidente che la portata deU’autonomia della costituente regione dipende dalla buona volontà dei Senatori e dei Deputati del Parlamento italiano, giacché (da un punto di vista teorico che potrebbe essere quello dei monarchici, dei missini, dei nacionalisti in genere) la specialità dello statuto della nostra regione potrebbe consistere proprio nel negare a questa quelle funzioni amministrative e normative che sono riconosciute alle regioni non speciali; sappiamo benissimo che ciò potrà essere per lo meno tentato con la solita retorica del «Friuli sentinella avanzata della Patria», della necessità di «un baluardo posto a difesa della civiltà latina contro la barbarie orientale» ecc. Ecco perchè è necesario diffondere in mezzo alla nostra gente la consapevolezza della opportunità, della necessità della regione, affinchè senatori ed deputati delle nostre terre si facciano strenui difensori dei nostri diritti ad una autonomia quanto più ampia possibile. Chiediamo che sia lungo e sostanziale l’elenco delle materie nelle quali là Regione avrà potestà legislativa e che anzi questa funzione legislativa sia esclusiva della Regione in tutto ciò in cui l’interesse regionale è prevalente su quello dello stato italiano. Chiediamo che la regione eserciti in modo esclusivo la funzione amministrativa in quelle materie nelle quali ha potere legislativo e che lo stato eserciti le sue funzioni amministrtaive soltanto attraverso la regione e gli organi nei quali essa si articola: ciò significherà, prima di tutto, soppressione delle prefetture di Udine, di Gorizia e del Commissariato per il Governo di Trieste. Non è difficile accorgersi del progresso dell’idea democratica che con questa soppressione sarà realizzato: basta pensare al fatto che invece di funzionari nominativi del governo si avranno come amministratori delle cose nostre, come risolutori dei nostri problemi, uomini che godranno la nostra fiducia e che saranno da noi eletti. Ci sono, per 11 momento, diversi progetti di Statuto regionale friulano; abbiamo avuto occasione di studiare quello redatto da Djego De Castro, quello presentato dai deputati democristiani, quello d’iniziativa dei deputati comunisti e quello infine del Partito Socialista Italiano con le firme dei deputati Marangone, Tolloy, Bettoli, Solari. Ogn no di questi progetti ha sue caratteristiche particolari: ma pensiamo che un accordo sarà abbastanza facile almeno su alcuni punti. E’ facile prevedere che organo legislativo sarà un Parlamento regionale, che potrebbe anche essere chiamato Consiglio Regionale e che sarà eletto a suffragio universale, diretto e segreto; avrà un suo presidente ed eleggerà la Giunta regionale organo della funzione esecutiva. Una differenza forse notevole tra i quattro progetti da noi esaminati riguarda le provincie: esse vorrebbero a perdurare secondo il De Castro e secondo l’opinione dei deputati comunisti e democristiani mentre verrebbero sopresse secondo i socialisti : ci pare che l’iniziativa socialista sia più meditata nel saggio intendimento di rendere quanto più snella possibile la burocrazia regionale e nell’attenta considerazione dei frutti rositi-vi maturati dall’eliminazione delle pro-vmeie in Sicilia. Un secondo motivo di attrito potrebbe DREKA NEKATJERI OBMEJNI PREHODI ZAPRTI Z dnem 31. oktobrom so začasno zanrli tele obmejne prehode druge kategorije, ki so služil dvolastnikom za hodit obdje-lavat svjet na drugo stran meje: Kum, Boketa pri Topolovem, Dreka. regione da costilulre essere quello del capoluogo; i democristiani fri.lani avanzano le pretese di Udine nella giusta considerazione del fatto che questa città si trova al centro del ter- I ritorio regionale; i comunisti affidano la soluzione di questo problema alla prima legislatura regionale; i socialisti tiepidamente ed i triestini tutti, ed a gran voce, 'j avanzano la candidatura di Trieste van- 1 tando il maggior prestigio nazionale od anche internazionale di questa città; soluzione di compromesso, ma intelligente j e ircca anche di valore simbolico, è quella t di Diego De Castro che propone come ca- 1 poluogo della regione la vecchia Aqui- : leia. Aquileia fu il centro più rilevante del dominio temporale del Patriarcali. J che del nome di Aquileia appunto si fre-già; il suo prestigio, storico e morale, j costituitosi in una tradizione di rispetto -ed amicizia reciproca tra friulani e austriaci e slaveni, potrebbe rinverdire a tutto vantaggio dell’intera regione; la po- ? sizione geografica di Aquileia, a poche ’ decine di chilometri da Udine, da Gori- 1 zia, da Trieste, la renderebbe facilmente raggiungibile da tutti e tre questi centri; | le spese per attrezzare Aquileia degli uf i- jj ci necessari potrebbero forse non essere ' eccessive. Comunque, ci sembra, quello del capoluogo della regione non è di cer- |j to un problema per il quale valga la pe- ? na che friulani e triestini litighino tra | di loro; sarebbero allora pronti a farsi i avanti i goriziani sostenendo (e crediamo di essere proprio noi i primi a dirlo) che il fare di Gorizia il capoluogo ; citila regione potrebbe significare una iniezione di vitalità alla asmatica economia della città isontina. I problemi più seri, più vitali invece, : quelli la cui soluzione deve essere per lo meno anticipata nella elaborazione dello statuto regionale, sono altri e precisamente sono quelli delle finanze della regione, della organirzazione economica, e quello del rspetto delle minoranze linguistiche e della scuola. A proposito delle finanze sarà bene osservare che i proventi non sono, non devono essere rivolti soltanto a finalità di conservazione, ma anche a finalità di progresso, implìcite, del resto, negli intenti che devono presiedere alla creazione della regione. Se, almeno per le regioni a statuto normale, «La regione non può istituire dazi d’importazione o esportazione o transito tra le regioni» (art. 120 Costituzione della Repubblica Italiana), sarà buona norma osservare questo principio anche per una regione a statuto speciale come il Friuli - Venezia Giulia, e sarà anche bene che in generale la pressione fiscale non sia qui da noi maggiore che altrove. Ecco perchè i progetti da noi esaminati sono piuttosto minuziosi nell’indicare i proventi fiscali della regione; in generale sono previsti, come introito regionale, i nove decimi dell’imposta di ricchezza mobile, della tassa di bollo, del netto dei prodotti del monopolio dei tabacchi, una quota dell’imposta generale sull’entrata, di quella sui terreni e fabbricati, di quella sui redditi agrari. In uniformità con gli statuti della Sicilia, della Sardegna, del Trentino - Alto Adige anche i progetti democristiano, comunista e socialista prevedono versamenti di somme dallo stato alla regione Friuli - Venezia Giulia per il finanziamento di un concreto piano di rinascita economico - sociale: non si tratta, in questo caso, di una pretesa egoìstica o meglio campanilistica, si tratta di chiedere allo stato il riconoscimento che la nostra regione è economicamente depressa rispetto alle altre e che ha, rispetto alle altre nel loro complesso, una maggior percentuale di disoccupati o di sottocupati che devono cercare lavoro all’estero. Tra i progetti, che abbiamo preso in visione, ci piace particolarmente quello socialista per la minuziosa cura con la quale è studiata la possibilità di ricavare un gettito fisca- : le notevole dalle grosse società produttri- | ci di energia elettrica e in genere da J ogni altra impresa industriale e commerciale che, anche senza avere la sede nella | regione, abbia almeno nella medesima | stabilimenti o impianti. Comunque non basta pensare al modo di ottenere un gettito fiscale stabile e suf-fidente, bisogna anche pensare ai criteri secondo i quali le entrate devono essere riy : cite in opere pubbliche particolarmente utili ad una o ad altra narte della regione. (Continua) u:i iM i i i i i rri l i i iini iiiiiiiiiiiii ri i iiiii.iii.iiiiiiiiiiiniiii'iiiiiiiii iii)i i i i i i:i'i i illl!lllllllllllllllllllllirl'l:lllllllll!lllllllllillll|ll!l!|l|!lllll!l!lllllllllllllllllllll!l I I I I I I I 11 I I II I III lili I I I I I I Itili llllllllllll ŽIVINOREJA Naša živina v hlevih je od človeka. (Se nadaljuje) il 11I I11 lil l i 111111111111 i i i i i imi iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiu V dobro vemo. V precejšnjem številu hlevov je dandanes že preskrbljeno, da dobiva živina čez zimo tečno in sočno krmo; glede drugih pogojev (prosto gibanje, sonce, zrak itd.), Če nimam tehtnice FRANCE BEVK: 15. KAPLAN MARTIN ČEDERMAC »Zgodilo se je brez moje vednosti. Takoj sem ukrenil vse ptrebno, da se preganjanje ustavi. V tem pogledu bodite pomirjeni ... « In se je znova nasmehnil. To za Čedermaca ni bilo novo, vendar so ga besede Prijetno vznemirile, srce se mu je napolnilo s hvaležnostjo. Le trenutek, že ni več mislil nase. Obšlo ga je novo upanje in hiu objelo dušo. Morda pa ni še vsei izgubljeno. »Toda pričakujem od vas«, se je nadškof zopet zresnil, dvignil roko in jo položil na mizo, »da zdaj ne boste več dajali povoda ka take ukrepe. To sem moral obljubiti v Vašem imenu. Nikakih uporov več, nika-kih nepremišljenosti. Drugič bi vam ne *nogei več pomagati... « Kaplanu se je v trenutku podrlo vse u-Panje. Za hip se mu je zdelo, da sanja. Ne bi mogel popisati mešanih občutkov, ki so ga obšli v enem samem hipu. Bilo mu je, kakor da je v resnici zdrknil na kolena, tako je strmel v nadpastirja. Ali je prav razumel? Trudil se je, da bi iz Potez njegovega obraza izluščil neko res-hico, bilo je nemogoče. Zazdelo se mu je, * grozo se mu je zazdelo, da je besede mogoče razumeti na en sam način ... Na en sam način ! »Prevzvišenost«, mu je glas zamiral v grlu; napeti je moral vse sile, da ga je pognal iz sebe. »Ali naj to tako razumem, da ostanejo odredbe, ki jih je izdala politična oblast, v\ veljavi?« Nadškof je za trenutek molčal, ne da bi umaknil pogled, nato je napravil z roko nervozno kretnjo. »Tako je«, je pritrdil. Priznanje je Čedermaca tako zadelo, tako do konca prevzelo, da se je dvignil, ne da bi se tega docela zavedel, roka mu je nehote znova legla na prsa, kakor da s tem izraža neskončno začudenje. »Ne morem verjeti«, je vzkliknil, »da je padla odločitev proti volji vernikov in v sramoto Cerkve!« »Sčdite, prosim!« se je nadškof rahlo razburil. »Sčdite! Ne razburjajte se!« Čedermac je sčdel. »Tako je«, je nadškof povzel po kratkem premolku. »Tako je, kakor mi je težko priznati. Ne smete pozabiti,« je rekel malce negotovo, »da to ni moja volja. To ni moja volja, to ni volja Cerkve! Toda nimamo sredstev, da bi se mogli uspešno bojevati proti sili..« Te besede Čedermaca niso pomirile. Ta hip ga ne bi mogle pomiriti nobene, še tako izbrane besede. Bilo mu je, kakor da mu hiša gori nad glavo. Sedčl je, roke so mu bile na kolenih, a ga je venomer privzdigovalo, da bi planil na noge. Imel je občutek, kakor da mu duša sili v grlo in jo na vso moč zadržuje, da mu ne zagori od upora. Venomer si je moral klicati v zavest, da sedi pred nadškofom, ki mu je dolžan slepo pokorščino. Besede, ki so mu neizgovorjene ostale v srcu, so ga zapekle ko žerjavica... In vendar še zmeraj ni mogel do konca verjeti. »Ali je to za zmeraj?« je bolestno zajecljal. »Ali je to za večno?« je vzkliknil. »Nič ni večnega na tem svetu.« Odgovor je za trenutek vplival kot neizmerna tolažba. Le za trenutek — že se je zavedel njegove jalovosti. Izrečen je bil le zato, da bi omilil resnico. Ni se mogel ubraniti ironičnega nasmeha; saj mu je le hušknil preko lic, a obenem mu je do vrha napolnil dušo. Vse polno pre-bridkih besed, ki mu niso smele čez ustnice, a bistro oko mu jih je morda bralo z obraza. Da, zdaj je verjel, moral je verjeti. Toda iz najglobljega razočaranja, ki ga je kdaj zadelo v življenju, se mu je divje uprlo srce. Zopet se je dvignil. »Saj to ni mogoče!« je vzkliknil obupan. »To nj mogoče! Kaj naj porečemo vernikom? Sveti oče tega ne vedo. Ce bi sveti oče to vedeli, ne bi mogli dovoliti... « »Sveti oče so o vsem poučeni«, je rekel nadškof, ki ga je mirnost popuščala. »Sčdite, prosim ! Sveti oče so svorili vse, kar je bilo v njihovi moči«, je nadaljeval s hudo zresnjenim obrazom. »Prav tako, kakor sem jaz storil vse, kar je bilo v moji moči. Ničesar nismo dosegli... To je vse!« Čedermac ni sčdel. Stoje je gledal nadškofu v obraz, kakor da mu z ustnic pobira besede, šele ko mu je roka s prstanom zopet namignila, se je zavedel iz o-motice. Zrušil se je na stol. Ni imel več moči za odpor; kri mu je udarila v glavo in mu obtežavala misli. Smisel izgovorjenih besed mu je le polagoma prodiral v zavest. Izgubil je poslednje upanje; dvom, proti kateremu se je bojeval vse dni, je bil potrjen. Eilo mu je, kakor da se mu neizbežno podira polovica onega, kar si je zgradil v življenju. U-darci, ki jih mladina laže preboli. Pri starcih ne gre brez velike bolečine. Moj Bog! Zakaj niso vprašali Jezusa Kristusa? »In nič drugega niso sporočili sveti oče?« »Da jih to navdaja z bolečino in skrbjo, a da nimajo proti sili drugega orožja kakor molitev in prepričevanje.« Nastala je globoka tišina. Tajnik si je zopet pogladil obraz in se ozrl na vrhove smrek za hišami. Molitev? Čedermac se je spomnil španjuta in njegovih porogljivih besed. Takrat so se mu zdele skoraj bogokletne. Dvignil je desnico, a jo je z obupno kretnjo zopet položil na koleno. »Saj molimo«, se je slednjič oglasil kakor iz globokega sna. »Saj molimo tudi mi. Vsak dan, po vseh hišah. Molimo kakor znamo. Ves čas smo molili s trdnim zaupanjem v pomoč Cerkve. Molili smo in verovali. Verovali! Verjemite, da me je zdaj groza stopiti na prižnico. Kaj naj porečem svojim vernikom? Da je bila Cerkev prešibka, da bi bila mogla varovati svoje pravice? Bojim se besed, ki jih bo čulo moje uho. In če ne bo besed, se bojim pogledov in misli, ki bodo ostale skrite v dušah. Ze besede, ki sem jih slišal doslej, so bile dovolj bridke in strašne, da si jih ne upam ponoviti... « Nadškof se je zdrznil; roka, ki mu je ležala na mizi, se je zopet oprijela naslonila, obraz se mu je pomračil. »Kaj govorijo ljudje?« Čedermac bi se ne maral dotikati tega, preveč ga je bolelo, a zdaj je moral govoriti. Trudil se je, da bi položil v besede ves skrajni napor svoje duše, vso silo svojega prepričevanja. S trdnim glasom, z divjim pogumom je ponovil vse Trije lovci modrijani Sin o svojem očetu v raznih starostnih dobah živeli so trije lovci modrijani z dolgimi bradami. Nekoč so se domenili, da pojdejo skupaj na lov. Dolgo se lovili, a nič ujeli. Utrudili so se, legli pod neko drevo in zaspali. Mimo je prišesl neki krojač. Ko je zagledal tri speče lovce bradače, se je hotel z njimi pošaliti. Vzel je škarje, jim postrigel brade in šel dailje. Ko so se lovci naspali, so se zbudili in se spogledali. »Hej, ali smo to mi? se je zavedel prvi. »Menda smo mi,« je rekel drugi. »Ce smo mi, kje so pa naše brade?« je vprašal tretji. Zopet so se spogledali in prvi izmed njih je rekel: »Nekdo nam je ukradel brade. Hitro, da ga ulovimo!« In vsi trije so stekli lovit tatu. Naleteli so na veliko bučo, kakršne še niso videli. Obstopili so jo in si jo ogledovali. »Glejte, glejte, kakšno velikansko jajce!« so vzkliknili vsi trije. »Od kamele je,« je menil najmodrejši. »Dajmo, izvalimo iz njega majhno kamelo.« »Kako?« »Cepimo na njem kot kokoš, zdaj prvi, zdaj drugi, zdaj tretji, dokler se ne izvali kamelica. Ta bo zrasla v kamelo, ki jo bomo prodali. Kamela je draga žival, to bo denarja!« Trije lovci modrijani so bili s tem zadovoljni. Zapored so čepeli na buči. Tretjemu je spodrsnilo, brcnil je v bučo, buča je zletela v grm, iz grma pa zajec, ki se je zbudil iz spanja. »Kamelica se je izvalila,« so zavpili lovci. »Za njo, da jo ujamemo !« In so tekli za zajcem, zajec pa v gozd, v hipu so ga izgubili izpred oči. Lovci so se popraskali za ušesi. »Kaj naj storimo?« so se vprašali. Sklenili so, da posekajo gozd in ujamejo kamelico. Mimo je prijezdil neki popotnik. »Kaj delate?« jih je vprašal. »Saj vidiš. Gozd sekamo.« »Pa zakaj?« »Da ulovimo kamelo.« Popotnik se je nasmehnil. Koj je razumel, kakšni modrijani so ti trije možje. Eden izmed njih je rekel: »Povej nam, katera sekira bi najhitreje posekala gozd.« »Vrzite sekire v mojo bisago,« je odgovoril popotnik. »Tista, ki jo bo pretrgala in padla na tla, je najboljša. S tisto sekajte.« Lovci so ga ubogali. Zmetali so sekire v njegovo bisago, on pa je skočil na konja in naglo odjezdil. Modrijani so zavpili: »Hej, daj nam sekire nazaj !« Ucvrli so jo za popotnikom, da ga ujamejo. še danes ga lovijo, a ga ne morejo ujeti. Raztresenost Albert Einstein je bil baje včasih zelo raztresen. Ko je nekoč prišel k frizerju, je sedel na stolček in sam pri sebi ponavljal matematični problem. »Ostriči?« ga je vprašal frizer. »Da, prosim!« je odgovoril Einstein. »Prosim vas snemite klobuk!« »Oh, oprostite,« je pohitel profesor »nisem vedel, da so navzoče tudi dame.« Španci imajo v tem primeru staro pri-slovico. Pravi takole: »Petletni sin se hvali svojim vrstnikom: Moj atek zna vse!« Nadebudni sin ima deset let: »Moj oče veliko zna!« Zdaj ima že petnajst let: »Moj stari ne zna kaj prida!« Odrasel je in ima dvajset let: »Moj stari ne zna prav nič !« Sin ima že trideset let: »Moj oče tudi nekaj zna!« S štiridesetimi leti misli sin še drugače : »Oče marsikaj zna!« Sin je na višku svoje moči, ima petdeset let: »Moj oče, ta zna vse!« Sin je že prešel šestdeseto leto: »če bi bil moj oče še živ, bi ga vprašal za svet!« J Ju je. &JOJU.CL I I I I I 111)11 III111I I1111111I I i ■ ■ i ■ 111 ■ 111I I1111 l.l l 11I I11I II II I11111I I11I II I lin • n 1:111 Milinim II I1111 ITI 11I I I Prebrisana raca Sredi ribnika je plavala debela raca. Volk jo je videl in zahotelo se mu je njenega svežega mesa. Prihuljeno se je odplazil do roba ribnika in zaklical raci: »Dober dan, račka! Kako si lepa! Prava lepotica med lepoticami. Ampak tvoja mati je bila še mnogo mnogo lepša!« »Kako pa to veš?« je dejala raca. »Joj ! Kaj ne bi vedel. Saj sem jo vsak dan videl,« je vzkliknil volk in zavil svoje hudobne oči proti nebu. »Veš, kadar je ona plavala proti obali, je vedno ponosno dvigala glavo in zatisnila eno oko. Takrat je bila tako krasna, kot nihče naokoli. Vsi so se ustavljali in jo gledali. Skoda, res, da ti tega ne znaš!« »Kaj ne bi znala!« je ošabno odvrnila raca. »Le poglej me!« In raca se je našopirila, dvignila visoko svojo glavo, zatisnila eno oko in mirno plavala po vodni gladini, »Dobro, dobro!« je zaklical volk. »Vidim, da si precej podobna svoji materi. Ampak zamižati na oba očesa in hiteti, tega pa gotovo ne znaš.« »Pa znam! Le poglej.« In neumna raca je na vso moč dvignila svojo glavo, zaprla oči in odplavala slepo naprej. Komaj pa se je zadela ob obalo, je — Šavs — volk zagrabil neumno raco, se zasmejal svoji prebrisanosti in hotel raco kar pri priči pojesti. Seveda, lačen je bil. Raca je spoznala, da jo je volk pošteno potegnil, zato se je tudi ona kaj hitro znašla. že ji je volk hotel odgrizniti glavo, ko mu je karajoče dejala: »Veš kaj, dragi volk, tako pa tvoj oče ni nikdar delal!« »Kako pa?« je hotel vedeti volk »Predno je začel jesti goske, se je vedno vsedel, dvignil svoje tačke k nebu in se zahvalil gozdnim duhovom, da je dobil tako masten grižljaj.« »Saj jaz prav tako delam,« je dejal volk in položil raco poleg sebe. Vsedel se je in dvignil svoje kosmate tace kar se je dalo visoko. Na to pa je raca čakala. Smuknila je v ribnik in brž odplavala od brega. Ko se je volk nehal zahvaljevati, je bila raca že sredi ribnika in se mu na vso moč hihitala. Joj, kako je bil volk jezen. »Da bi te zlodej,« je robantil. »Bila si prebrisana bolj kakor jaz!« Trije lovci so vzeli vsak svojo puško in se odpravili v goro na medveda. Ker so bili zelo pogumni, so brž, ko so ga zagledali visoko vrh gore, navdušeno zaklicali: »Pohitimo, sicer nam še uide!« Stekli so po pobočju navzgor, a tudi medved se je začel spuščati in se jim kmalu približal do srede poti. Za trenutek so obstali, potem pa vneto vzkliknili: »Prav! Napada nas, še mi ga napadimo !« Naglo soh planili proti vrhu gore - mimo medveda. A ko so se ozrli, so videli, da se je obrnil tudi medved in se vzpenja proti njim. Spogledali so se, prebledeli in rekli razburjeno: »Oh, premočno smo napadli in zaneslo nas je preko cilja! Stvar je nevarna. Zver nas napada in mi bežimo pred njo!« Znova so se okrenili, odločeni, da še spopadejo z medvedom, a ta se je sredi pobočja nenadoma ustavil in se ozrl navzgor, kot bi jih pričakoval. »Ni prav!« so rekli, »čaka nas, mar naj mu sami pridemo v šape?« Okameneli so gledali medveda in medved njih. Napetost je trajala lep čas. Potem so se zganili in menili: »čemu vendar ne streljamo vanj, ko je tako lepo pred nami?« Vsi obenem so dvignili puške, pomerili in ustrelili. Toda očitno se je bil zganil tudi medved, kajti videti je bilo, kot da beži zdaj proti zahodu, zdaj proti vzhodu, dokler se ni vsa gora zdela polna bežečih medvedov. Vsi streli so zadevali v prazno. Ko so puške povesili, pa je sedel medved natanko tam kot poprej. »Se ne maraš premakniti, kaj?« so dejali. »Moramo ga pognati proti strani, da ga bomo lahko obkolili ter pokončali!« Domenili so se, kako se bodo razkropili na levo in desno ter si med seboj pomagali, da jim medved sploh ne bo mogel uiti. Toda spet je bilo, kot da napada medved vsakega posebej, in vsi trije so kričali in bežali v smrtnem strahu. Končno so se spet zbrali vrh gore, a zdaj je sedel medved ob vznožju, kot bi jim hotelo odrezati povratek. Ni jim kazalo drugega, kot vrniti se po drugi poti daleč naokrog. In povrh se je bilo že znočilo. Vračali so se jezni in razdraženi. : »Ves dan smo lovili za prazen nič,« je dejal prvi, »in še v taki nevarnosti! Ne kot bi mi lovili medveda, ampak on nasi Nezaslišana sramota je to!« »Ko bi bila le sramota, še ne bi bile hudo,« je rekel drugi. »A čaka nas še vse kaj hujšega! Zdaj, glejte, ko smo medveda dvignili, ne bomo imeli več mirti pred njim! Zares smo lahko v skrbeh.« . »Pohitimo«, se je ozrl tretji, »morda je že za nami!« Tako se bedaki odpravijo na lov z dvignjeno glavo in se priplazijo domov z repom med nogami. Delavsko-kmečki glasnik Zajček in vlak iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiKiiiitiiiiiiiiiiiJiiiiiiiiiiiwiiiiiiiiiiiii niiiiiii'iiiiiiiinifi iiiiiiniiiiiiiiiiiitiiiiitiititKiiiiiitiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiniiiiiii,, mini, 'iiriiniiiiini Medved čuvai v vinogradu že mnogokrat se je pripetilo, da jo vlak povozil zajčka. Kako to? Mar zajec ni opazil, da se mu približuje vlak? Mar ni mogel naglo skočiti stran in si rešiti i r življenja? Neki kmetovalec se je domenil z medvedom, da mu bo čuval vinograd. Ko se je približal čas trgatve, je videl, da vse že odhaja trgat, pa je tudi on naložil čeber na voz in se odpeljal v vinograd na trgatev. Toda glej ! V njegovem vinogradu ni bilo niti enega grozdiča in niti ene jagode, ken je medved, medtem ko je čuval, po malem zobal, dokler ni vsega grozdja pozobal. Ko kmetovalec to vidi, se razžalosti, seda kraj vinograda in jame jokati. Ko medved opazi, da mož joče, se tudi njemu inako stori in odide na drugi konec vinograda in začne tudi jokati. Ko se tako čez nekaj časa dodobra najočeta, si otrne kmetovalec solze, stopi k medvedu in mu reče: »Poglej, vsi, kolikor jih vidiš, imajo vsaj nekaj grozdja, jaz pa niti jagode, če jaz jočem, ni čudno, to me vsaj tolaži v nesreči, ampak povej mi, zakaj jočeš ti, nesrečnež?« Medved ga jame tolažit in mu reče: »Ne joči! Če nimaš grozdja letos, ga boš imel čez leto dni. Toda ko bodo zvedeli o meni, kakšen čuvaj sem, me nihče več ne bo vzel v službo. Zavoljo tega jočem !« Zajec je seveda slišal vlak in ga je dobro videl. Če bi se spomnil, da je samo treba skočiti na levo ali desno, bi bil rešen. Toda živali na žalost ne zijajo razmišljati. Ravnajo se samo po svojem nagonu. Ta jim pa pravi: če te lovi sovražnik, naglo teci! Za kratek čas SLABA STRANKA — Praviš, da je tistile človek, ki ere na oni strani ceste, tvoj zdravnik, pozdravil pa ga nisi. — Veš, sram me je, ker že tako dolgo nisem bil bolan. POZNA ZGODOVINO — Ti, zakaj pa je Cezar sporočil v Rim samo »Prišel, videl, zmagal?« — Zato, da ne bi preveč plačal za brzojavko! Tako vidite, čepi zajec med tračnicami. Nenadoma zagrmi vlak, zapiska lokomotiva in divja naravnost proti ubogemu zajčku. »Sovražnik prihaja!« pomisli zajec in prične bežati — naravnost po tračnicah. lokomotiva je seveda mnogo močnejša in hitrejša in naš zajček se bo kmalu znašel pod njenimi kolesi. | Lahko si bo rešil življenje samo tedaj, če bodo tračnice napravile ovinek. Tedaj bo zajček, ki je navajen teči naravnost, izkočil iz tračnic in si rešil življenje. Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: 'liskama L. Lucchesi - Goric» besede, ki jih je kdaj slišal, ne da bi jih olepševal. Ni mu zamolčal niti poslednjega vzdiha svoje matere, ki je bridkost razočaranja odnesla s seboj v grob ... Ljudje ne bodo vpraševali po vnanjih, morda res težkih okoliščinah, sodili in obsojali bodo dejstvo. In ta sodba bo težka. Ne bodo razumeli božjega nauka, vračali se bodo v poganstvo. Kdo bo kriv? Kdo bo kriv? Besede, ki jih ni bil prej pripravil, a so mu žive vrele iz srca. Bil se je preveč razvnel, da bi mogel prestajati na mestu že v tretje se je dvignil, kaplje vročega potu so mu stopile na čelo. Mahal je z rokama, kakor da pesti in prepričuje svoje vernike. Toda nenadoma, ko je bil v največjem ognju, mu je zmanjkalo besed, vzelo mu je glas. Spomnil se je svetega Frančiška, ki je zaplesal pred papežem in ga z ritmičnimi gibi svojih u-dov globlje prepričal, kakor bi ga bil mogel z jecljajočo besedo. Ali naj zapleše? Ali naj zajoče? Imeli bi ga za blaznega. Z bridkostjo se je zavedel svojega brezupnega položaja. Vse zaman ! Trepetal je, solze so mu stopile v oči. Nadškof se je dvignil in mu položil roko na ramo. »Upam, da prav razumem vašo gorečnost in sem je vesel,« je rekel z nekoliko spremenjenim glasom. »Potrudili se bomo, da bomo v posameznih primerih o- milili vaš položaj... « Čedermac je čutil le eno: vse do konca je izgubljeno. Polastil se ga je obupen pogum, zagorel je v uporu. »Prevzvišenost !« je vzkliknil. »Prepričan sem, da niste storili vsega, kar je v vaši moči!« Nadškof mu je nekaj trenutkov zavzet strmel v obraz. »Vest nam ničesar ne očita«, je rekel trdo, s trepetajočim glasom. »Previdnost nam ukazuje, da ne smemo iti do skrajnosti, sicer lahko nastanejo nedogledne posledice.« »Zgodovina nas uči drugače«, je rekel kaplan, ki je tedaj ves plaval v blazni omotici. »Bismarck je dal zapreti škofa Lichnowskega, ki se je potegoval za jezikovne pravice Poljakov. Papež mu je v zahvalo kardinalski klobuk poslal v ječo.« »Da, razumem«, je nadškof mirno prenesel udarec in se prizanesljivo nasmehnil. »Toda ne smete pozabiti, da se je to zgodilo v čisto drugačnih okoliščinah.« Čedermac je bil kakor povodenj, ki prestopa bregove. »Ne prevzvišenost. Okoliščine niso bile drugačne. Drugačni so bili možje, ki so tedaj vodili Cerkev ... « »Don Čedermac!« mu je nadškof strogo segel v besedo. »Brzdajte se! Preveč se spozabljate.« Čedermac se je zavedel kakor iz pijanosti in se zgrozil vase. Občutki so ga bili zgrabili kot deroča reka in ga tirar li s seboj. »Odpustite!« se je priklonil, vendar mu obžalovanje ni prihajalo iz srca. »Zaneslo me je. Ce se morete le malo vživeti v naša čustva, boste razumeli, še eno besedo, ki mi je na srcu. Ne pozabite: edini, ki bo imel od tega škodo, bo Cerkev. Jaz in moji tovariši tega ne bomo krivi. Storili smo vse, kar je bilo v naši moči. še več, kot je bilo v naši moči. Mi si ničesar ne moremo očitati. A vi, prevzvišenost, glejte, kako se boste opravičili. ko boste stali pred božjo sodbo!« Poslednje besede so bile izgovorjene vdano, skoraj tiho, a so učinkovale kakor krik. Čedermac jih je bil že zdavnaj pripravil, a ni verjel, da jih bo mogel kdaj izreči; zdaj jih ni mogel zadržati. Merjene so bile v srce, cilja niso zgrešile. Nadškof je stal nekaj trenutkov kot o-kamenel, obraz se mu je nabral v stroge gube, a je naglo premagal razburjenje. »Vsak po svoje bomo odgovarjali«, je rekel s pridržanim glasom. »Bog nam bo sodnik, a mi si ne lastimo njegove sodbe«, je dvignil desnico. »Zdaj pojdite! Gospod z vami !« Martin Čedermac mu je poljubil prstan. Bila je že pozna noč, ko se je Čedermac z zadnjim vlakom pripeljal v Čedad ... Ko je bil stopil iz nadškofije, se mu razburjenost ni takoj polegla, solze so mu venomer silile v oči. V vlaku se je stisnil v kot in gledal skozi šipo na mračno pokrajino, ki je bežala mimo. Bil je skrajno izmučen, polagoma so mu otope-vale še misli in občutki. Saj je vedel, da se mu bodo še tisti večer znova prebudili, a tedaj mu je bilo dobro tako. Blagroval se je, da ni srečal kakega znanca, ki bi silil vanj z vprašanji. Tako, stisnjen v kot, s pogledom v noč, bi se bil rad vozil v neskončnost, daleč od sedanjosti. Stopil ja iz vlaka, tedaj je občutil lakoto. Zavedel se je, da ta dan skoraj ničesar ni zaužil. Zavil je v samotno restavracijo, naglo povečerjal in odšel. Bilo je pozno, ob tisti uri noben avtobus ni več vozil skozi Nadiško dolino. Da bi v mestu ostal čez noč, mu ni bilo po srcu; odšel je peš proti domu. Pred poldnem je bil veter ponehal, nebo se je znova začelo zagrinjati z oblaki. Dan je bil siv, mrk; niti za trenutek ni posijalo sonce. Proti večeru je zopet začela pihati vlažna sapa, ki ni trgala o-blakov, vela je pri tleh, kakor da teče po dolini široka, ledena reka in se zlila čez ravnino. V mraku so trepetale gole murve in temne ciprese. Vlažen hlad je Čedermacu prodiral d o kosti, da se je zdaj pa zdaj stresnil in tesneje zavil v suknjo. Da bi se nekolik® segrel, je pospešil korake. Hoja po trdi* asfaltirani cesti je bila mučna, udarci palice so gluho odmevali v noč. Vseokrog trda tema, nebo se je le za spoznanje , razločevalo od vrhuncev gora. Pot je le rahlo sivela pred njim; podobna je bil» pasu, ki je izginjal na sto korakov in se sproti odkrival pred očmi. Čedermac ni bil plašljivec, že večkrat je premeril to pot v noči, zdaj: pa mu je bilo vendarle tesno ob srcu. Ozrl se je proti vzhodu. Vzšel je mesec. Kdaj? Te daj se nebo še niti za spoznanje ni svetlikalo Bilo je oblačno in meseca komaj polovica, a pokrajina se bo vsaj malo ra®-svetila in ne bo več tako strahotno puste- Noč ga je za silo zdramila iz onemogli sti in toposti, misli in občutki so se m11 znova porajali in mu bridko legali v sr ce. Ne bi se jih mogel otresti. Spremljal* so ga; zdelo se mu je, da tečejo ob cest* in se mu vsak trenutek zapletajo P01* noge. »Eh!« je dvignil palico, kakor da hoč0 udariti nekaj nevidnega, in jo je zope* težko spustil na cesto. »Bog nebeški, ^ mi moči!« je težko vzdihnil. (Nadaljevanje sledi)