P a š n i k. Enakoglasno branje v šoli. Nič ni pri branji tako npprijptno za ušpsa, kakor čp učpnci vedno enakoglasno berejo, kakor ura, ki se prebije in npprenehoma v enem glasu daljp tolče. Takpga neprijetnega branja pa sr učenci, pospbno pprvinci, prav hitro privadijo in nauče eden od drugega. Še učiteljeva ušesa se sčasoma tega glasa tako privadijo, kakor razglašenih slabih orgelj. Vse drugače pa ta napaka bije na ušesa tistemu, ki jo malokrat sliši. Da se tedaj učpncev ne prime ta neprijelni glas, naj učitelj: 1) skerbi, da učenci dobro razumejo vse, kar berejo, in bolj ko znajo brati, bolj naj se pazi, da gledajo in mislijo na to, kar bprpjo. Brezmišljpno branje je prazna slama. 2) Učitelj naj mladim učencem vsako bolj neznano bespdo io vsaki stavek naj pred lppo ftoda brez nepotrebnih stranskih ovinkov) razloži, kaj vse pomeni in se pravi, in potem naj sam prav prebere, kar tirja, da berd učenci. 3} Naj pred naj bespde in stavke berd boljši učenci, potera še le slabejši. Lepo brati se učenec bolj nauči, če posluša, kako se prav bere, kakor pa, če mu pripovedujpš in velevaš, kako naj bere. 4) Učenci naj se vadijo brati tako, kakor se prav govori. Ce učenec kako besedo ali kak stavek enakoglasno bere, naj ga pove potem brez bukev z lastnim navadnim glasom, in naj se tako odvaja enakoglasnega branja.