Plešivec - ali Uršlja? 
V ILK O MAZI 
{Odgovor na Odprto pismo.) 
Ugledni koroški rodoljub in publicist, dr. Jos. šašel, je v letošnji junijski štev. 
PV naslovil na Redakcijski odbor Vodnika po transverzali Odprto pismo, ki v njem 
odločno terja za razgledno goro nad Slovenjim gradcem staro domače ime Plešivec, 
namesto »ostudne gliste« Uršlja gora, ki se je bila priplazila na skico Dnevnika za 
transverzalo. 
Dobesedno enak dopis je dr. šašel poslal imenovanemu odboru že leto dni 
poprej. Kot načelnik tega odbora sem mu koj po seji, na kateri smo obravnavali 
njegov veto, sporočil naš sklep, da bomo rade volje upoštevali njegov povsem 
utemeljeni predlog. Zadeva je torej med nami {Redakc. odbor jn dr. šašel) že davno 
poravnana. Vseeno je prav, da je segla zdaj že v javnost in mi dala tako povod za 
te vrstice. 
Redakcijski odbor, ki je bil sestavljen dosti kasneje, kakor je bila natisnjena 
inkriminirana skica {za katero potemtakem niti ni odgovoren), si je nadel nalogo, 
da zbere od dobrih poznavalcev terena nadrobne sektorske opise transverzale s 
prav tako nadrobnimi topografskimi skicami; po možnosti v merJlu 1 : 50 000. Za opi­
sovalca transverzale od Slovenjega Gradca do vrha Plešivca je bil rpovabljen pred­
sednik PD Slovenj Gradec, tov. M. Grmovšek, ki se je tudi rad odzval in nam -
vesten, kakor je vselej bil - še pred določenim rokom poslal obljubljeni elaborat, 
v katerem dosledno uporablja le ime Plešivec. Ni nam pa utegnil oskrbeti še zaže­
leno terensko skico, ker ga je medtem • Pr€hitela smrt. 
Tako sem se v drugi polovici meseca maja, torej tik pred objavo Odprtega 
pisma, sam napotil na teren, <la prehodim ta del transverzale in na kraju samem 
zarišem njen potek. Po Grmovškovem opisu, ki sem &a bil vzel s sabo, nisem čutil 
potrebe, da bi ,iskal še !kakih posebnih pojasnil pri PD Slovenj Gradec. Zaupal sem 
se dobro postavljenim znamenjem transverzale {planinska markacija s št. 1), ki 
so me iz mesta nemoteno spremljale do bližnjega Starega trga. Tam pa se je nena­
doma zataknilo. Nemara se ne bi, če bi se bil potrudil, seči v nahrbtnik po Grmov­
škov opis. Toda pod odprtim dežni.kom je to kaj neprijeten posel. Tako sem obstal 
tam pri cer.kvi na križišču več potov in se zaman oziral po odrešilni enojki. Zagledal 
sem jo šele, ko sem stopil malo naprej proti ovinku, na eni od dveh tam stoječih 
hiš, pa še smerno puščico zraven. J ezil sem se potlej še par.krat nad pomanjkljivimi 
oznakami, dokler me ni prineslo do Pernjakove kmetije. Tačas se je tudi že zvedrilo. 
Gospodinja, ki sem jo poprašal po A,pačniku {tam mimo bi namreč moral po opisu), 
me je kar debelo pogledala. Tja bi moraJi zaviti že pri starotrški cerkvi, je dejala. 
Ce pa ste namenjeni na Uršljo, prav tako je rekla, - pridete tudi tod. Tako me je 
torej nehote zaneslo na prvotno traso transverzale, speljano prek Plešivčke kape, 
česar prej nisem vedel. Nič zato. Casa sem imel dovolj, mimo tega pa še priložnost, 
da sem prišel v stik z večjim številom domačinov. Tudi pri bližnjem Hladetu, nato 
pri Vošni.ku, Blatniku in k jer .koli sem se ta dan še oglasil, so poznali samo Ur šljo. 
Zakaj pa ne rečete rajši Plešivec? Odvrnili so mi, da je to zanje nekdanje Ple­
šivčnikovo veleposestvo, ki je segalo do vrha gore. Zanimalo jih je, ko sem jim 
pravil, da je Plešivčnik vsekakor dobil • ime po gori, enako kakor n. pr. pri nas 
Zalubnikar po Lubniku. Značilno golo teme te gore je našim pradedom kar samo 
od sebe ponujalo smiselni vzdevek Plešivec. In to že v sivi davnini, ko se še nilrnmur 
sanjalo ni, da bo našla kdaj na gori varno zatočišče devica vseh devic, svetniška 
Uršula, kar se je zgodilo pred dobrimi 350 leti. Nihče je s Plešivca ni preganjal 
in je tudi danes ne preganja iz cerkve, ki je bila njej posvečena. Ni pa bilo v njeno 
čast, da je par sto let .kasneje prišla pokvarjena nemška gospoda in za svoje orgije 
postavila poleg cerkve zloglasno »Ursula HUtte« ter s tem vso goro preimenovala 
v »Uršljo«. Ne samo zato, ker jo je zbadalo slovensko ime Plešivec, ampak tudi 
na račun umazanih kvant o svetnici. Tako se je polagoma vgnezdila ta spaka tudi 
med domačine in prešla že iz roda v rod. iNi nam v čast, da še danes, ko smo se 
dokončno otresli tujega gospodarstva, puščamo ta madež na sebi in se ogibljemo 
starega, lepega in smiselnega domačega imena. 
Takole nekako bi moral spregovoriti vsak zaveden planinec, ki še najde v ustih 
nepoučenega domačina »ostudno glisto« Uršljo, k temu bi morala prispevati tudi 
510 

šola in tisk, predvsem pa - PD Prevalje! Medtem ko se dr. šašel v Odprtem 
pismu uvodoma sklicuje na še veljavni sklep občnega zbora imenovanega društva, 
ki je skotil ikom,promisno rešitev: Plešivec (Uršlja gora), pa so mi vse tri štampiljke 
v domu potrdile, da je šel ta sklep in z njim posilno kompromisarstvo k vragu. To 
bi bilo kajpada le pozdraviti, toda - ostala je Uršlja in izginil Plešivec .. . 2alosten 
sem jo pobral v dolino. 
Opomba uredništva: o tem imenoslovnem problemu bomo v št. 10 objavili tudl nasprotno 
mnenje dr. Fr. Sušnika. domačina. 
m I a d p i š e o 
Kako sem se navdušila za planinstvo 
Kako sem se navdušila za planinstvo? Hm! Tega se ne da popolnoma povedati 
tistemu, ki ni prišel še nikdar v tesen stik z gorami, ki še nikdar ni zaživel z njimi. 
Pravzaprav - povedati se da; a da bi me razumel - morda; morda ne ... Gore 
nisem vzljubila .naenkrat. Sprva nisem videla v njih ničesar, kar bi me moglo 
privlačiti k njim. Počasi, korak za korakom pa je prihajalo vame neko posebno 
čustvo do gora. Vedno pogosteje so se mi pogledi ustavljali po bližnjih vrhovih in 
takrat sem si neznansko zaželela, da bi bila tisti trenutek tam gori - proč od 
vsega, kar me veže na dolino. Takrat sem si vroče zaželela, da bi postala planinka 
in bi drugovala zdaj temu vrhu zdaj drugemu. Tako rada bi bila v Planinskem 
društvu, pa sem bila premlada. Večkrat sem se zgodaj zjutraj zbudila ob hupanju 
avtomobila in veselem vzklikanju planincev. ,.ze spet gredo«, sem .nevoščljivo po­
mislila in kar videla sem jih, 
1
kako se vozijo s tovornjakom skozi pokrajino, v mrak 
zavito, goram naproti. 
Zdaj se mi je želja izpolnila. Kak mesec je že od tedaj, ko sem se vpisala 
v mladinski odsek Planinskega društva 2iri. Izvollii so me za mladinskega dopisnika. 
Takrat je bil zame slavnosten dan. In zdaj se bom s svojim planinskim navdušenjem 
in dolžnostjo, ki mi je bila poverjena, tudi izkazala. Naše PD mora biti med najbolJ 
delavnimi. 
Alenka Grošelj, 2iri 
Moj najlepši doživljaj 
Hodim v prvo gimnazijo v 2ireh. Najraje se učim slovenščine. Zelo rada berem, 
še raje pa sestavljam lepe naloge. Obnove nimam posebno rada, ker ne morem po 
svoje pripovedovati in ker niso zanimive. Najraje pripovedujem v nalogah o svojih 
doživljajih. Moj najlepši doživljaj do sedaj je potovanje na Gorenjsko. Ko sem 
hodila v četrti razred, me je vzel ata s seboj na Triglav. S tovarniškim avtom so se 
peljali žirovski planinci na Triglav. S tovornjakom smo se peljali do Mojstrane, 
naprej pa smo hodili in plezali. Ne morem vam povedati, kako sem bila vesela in 
ponosna, da sem od blizu gledala naše mogočne gore. Nič se nisem bala in čisto nič 
nisem vzdihovala. Vreme smo imeli zelo lepo in planinci so peli in vriskali. Jaz pa 
bi najraje pobožala vsako gorsko rožico in stopila na vsako skalo, da bi od daleč 
pozdravljala našo lepo domovino. Ata je skrbelo, kako bom hodila. Res nl bilo lahko, 
saj sem prvič v svojem življenju potovala tako daleč in tako visoko. Cisto na Triglav 
nisem prišla, pozdravljala sem ga od daleč. Tisti dan sem postala navdušena turistka. 
Ata mi je obljubil, da bom šla še kdaj z njim. Ko bom velika, bom lahko tudi sama 
potovala. Vse naše gore bom spoznala od blizu in takrat bom lahko še veliko več 
napisala kakor danes. 
Helena Pečelin, 2-iri 
511