Pogovor z Ivanom Bizantom-Nikom, aktivistom OF in borcem Gorenjske iz Šiške ob letošnjem XIII. zboru                         ¦    -
Dragocena je sleherna beseda
Neslavno cvetno nedeljo šestega aprila 1941 z razpadom jugoslovanske kraljevine je doži-vel kot vojak v planinskem polku kraljeve vojske v Skofji Loki.
»Toda v naši četi je bilo več napredno usmerjenih oficirjev, in ko je prišlo do raz-pada, so nam ti svetovali, da se umaknemo in spravimo orožje — ker vojne še ni konec!«
Ivan Bizant se še spominja teh ljudi, ki jih je pozneje srečal tudi v partizanih. Franca Pri-možica, Danila Bergerja iz Trbovelj, Miloša Peraševiča s Hrvaškega ...
•   »Takrat mi je tudi uspelo rešiti dva puš-komitraljeza (z municijo vred), ki ju je vojska med  begom  odvrgla  v  Soro,  in  pripeljal  sem ju v Presko.c
•  »To je bilo precej tvegano početje ...«
•   >Kakopak — okupator je kmalu zatem iz-dal razglas, da je treba predati vse orožje, mu-nicijo  in  vojaško  opremo:  pod  smrtno  kazni-jo!«
•  »In?«
•   »Maraa   je   vedela,   da   sem   pripeljal   te reči  in  me  je  prosila,   'daj,  odvleci  to  orožje stran,  da >ne  bo nesreče v  hiši!'«
•  Takrat jih je bilo pri hiši šest, oče je bil umrl že pred vojno. Ivan je orožje naoljil, zlo-žil  v vreče,  odnesel  v  hosto  ter  skril v  lisi-čino. Prav tako strelivo: le-to je pozneje tudi našel in so ga — prek zveze Bitne — posredo-vali borcem v Dražgoški bitki (medtem ko skri-tih puškomitraljezov ni bilo več najti).
•  Z  Ivanom  Bizantom,  ki  nasi  partizansko jme Niko, sva se v pogovor zapletla v zvezi z letošnjim   trinajstim   zborom   aktivistov   Osvo-bodilne ironte in borcev Gorenjske. Za takšno dolžino   prispevka   sicer   nisva   mogla   sprego-voriti   o   vsem,   kar  je  oblikovalo  našo  borbo in   osvoboditev   na   območju,   kjer   je   deloval Ivan Bizant,  skušala pa sva  vsaj  izluščiti  ne-katere  poglavitnejše  trenutke  boja  proti  oka-patorjem in nekatere aktivnosti v odporu.
Spomine iztrgati pozabi
•   »Okrožni odbor  aktivistov OF in borcev Gorenjske   je   pred   trinajstimi   leti   imenovala škofjeloška   organizacija  SZDL  in  sicer  z  na-menom, zbrati aktiviste bivšega okrožja Škof-ja Loka in jih mobilizirati za zbiranje  (in pi-sanje) spominov na boje na tem območju. Pre-prosto povedano nam gre predvsem za to,  da bi v škofjeloškem muzeju ter na zvezah zdru-ženj   borcev   v   Škofji   Loki   in   v   Šiški   zbrali čimveč   listin,   jih  preverili  in   obdelali   ter   iz njih  seslavili  monografijo:  publikacijo  o  tem.. kako je delovala Osvobodilna fronta v škofje-loškem  okrožju  od  začetka  vstaje  pa  vse  do osvoboditve.«
•   »Kako je prišlo do prvega srečanja akli-vistov  in  borcev  tega  okrožja  in  kako  se  je zamisel   o   srečanjih  aktivistov  OF  in  borcev razširila na širše, gorenjsko območje?«
•  Bizantovi   spomini   sežejo  nekolikanj   na-zaj:
•   »Leta   1963   so   aktivisti   okrožja   Škofja Loka dali pobudo,  da bi se še živeči  aktivisii in   borci   dobivali   vsako   leto   na   tovariškem srečanju. Tone Peternel — Igor je dal pobudo, da se je  sestal  aktiv OF Gorenjske.  V Zelez-nikih  (Pri .plavžu)  se nas je sestalo okrog 250 in fam srao sklendli, da po gorenjskih občinah vsako   leto   organiziramo   srečanja.   V  Dražgo-šah  —   ob   odkritju  spomenika  — pa  je  nato prišlo  do  sklepa,  da  organiziramo  zbore  akli-vistov   OF   tudi   s   soudeležbo   borcev   celotne Gorenjske   (nekdanjih   petih   okiožij   tega   ob-močja),   povezuje  pa   naj   nas  pokrajinski   od-bor.«
•  Poljanski  bataljon,  v  katerem  se  je  bo-ril Ivan  Bizant, je dal  okrog deset  aktivistov, ki  so  poznali  obraočje  škofjeloškega  okrožja. Tako  je  Ivan  prišel  na   »domač«   teren   in   tu prevzel    mladinsko    organizacijo    (takratnega)
medvoškega  rajona.  (Temu  območju so  takrat ilegalno rekli Panoge).
•  Nekaj  časa je deloval kot sekretar mla-dinske   organizacije   raedvoškega   rajona,   nato so  ga  imenovaU  za <sekretarja  okrožnecja  od-bora mladine Škofje Loke, leta 1944 je postal član, januarja  1945 pa sekretar okrožnega ko-miteja  KPS  Skofje  Loke.
•  In  s  to  fimkcijo je  okrožni komite — z vsemi njegovimi enotami in odbori — desete-ga   maja   1945  prek   Selške   doline   popeljal   v takrat   že   osvobojeno   Škofjo   Loko.   Tam   je imel tudi kot prvi osvoboditelj nagovor zbrani množici   Skofjeločanov  in  partizanov.
Ivan je bil »utonil«...
•   Ko se je starojugoslovanska vojska  raz-sula in  so prišli  okupatorji,  se je na Sloven-skem začel njihov teror v vseh mogočih obli-kah.   Tudi   tako,   da   so   vsem,   ki   niso   znali nemško,   ukazali   obiskovati   tečaje   nemščine. Ivan Bizant se je ob spominu na  to prav lepo nasmejal.   Medvoščane   je   »gosposki«   nemški jezik poučevala »prav fletna punca«, Korošica, ki je znala slovensko. In ker so bili domačini »nabriti«  fantje,  jim je  med poukom  tudi  pri-šlo z jezika marsikaj, česar učiteljica  (o sebi) ni preslišala. In tako so morali iti — na žan-darmerijo.
•  Konec  leta   1941   rnu  je   Jože  Triler   dal Slovenskega poročevalca.  To je  bilo  med na-prednimi  Slovenci  tudi  na  lem  območju  silno iskano blago. Romalo je iz rok v roke in bilo nazadnje   že   stokrat   preganjeno,   pomečkano in  natrgano.  Vendar  je  bilo  v  njem   še  zme-rom   mogoče   prebrati   marsikaj.   S   Trilerjem sta bila nato  tudi skupaj  v trojki: z njima je bil še Ivan Bečan iz Seničice. Tako Triler kot Bečan  sta,  žal,   med  vojno  padla.
•  Ivan  pa je  »utonij«  v Savi,  da so sprva še doma mislili, da čisto zares. Nemci so šele leta   1943   »zavohali«,   da  jih   je  lepo  potegnil (pa še takrat, ob nekem nenadnem napadu na partizane,   niso   bili   stoodstotno   gotovi,   ali  je to  zagotovo  res  tisti   »pokojni«  fant,  katerega listine  so  zasegli,  ali  ne.  Toda   takrat  jim  je že  tako šlo za nohte in jini ni manjkalo dru-gih skrbi).
•  Toda   leto   pozneje   so   Nemci   že   vedeli vse   o   Bizantih:   takrat  so   tudi   že  vsi  bili   v partizanih.   Bizantovo   mamo   pa   so   tam   oku-patorji  ujeli  in  odgnali  v  Begunje . . .
•   Veliko je še teh spominov,  ki se jih ne da  popisati  na  kratko.  Popisati  pa jih je  po-trebno že zato, da bodo mlade generacije rnog-le  spoznavati  našo  preleklost  in  ceniti  svobo-do ter neodvisnost. Tudi zato so potrebni zbo-ri  še  živečih  aktivistov  in  borcev  in  je   dra-gocena sleherna beseda, ki jo o boju zapišejo v svojih spominih.
Jože Olaj