TONE LOTRIČ
OB PODELITVI DOMICILA ŠKOFJELOŠKEMU ODREDU
V poletju leta 1944 je število borcev, ki so se prijavljali v NOV, iz dneva
v dan hitreje naraščalo. Slovenska inteligenca, delavci in kmečki sinovi, so
prihajali v partizane. Tudi fantje, ki jih je okupator na ta ali na oni način
dobil v svojo vojsko in so prihajali na dopust z raznih front, so v veliki večini
odhajali v NOV namesto nazaj v okupatorjevo vojsko. Vesti s svetovnih bojišč
so vsak dan govorile o večjih zavezniških zmagah in o izgubah okupatorja.
Vse to je (iste, ki so oklevali pred vstopom v našo vojsko, pripravilo do odločitve
za OF. Tudi del delavstva je zapuščal tovarne in odhajal v partizane.
Še tako surovo postopanje okupatorja ni moglo več ustaviti plazu, ki mu je
grozil, da ga bo kmalu pokopal pod seboj. Okupator je moril in strahova!,
kogar je samo posumil, da dela s partizani, zato je sovraštvo do njega vse
hitreje naraščalo. I o poletje je udarilo plat zvona Nemcem po vsej Sloveniji.
Ase množične prihode novih borcev je sprejemal doslej Gorenjski odred
in jih deloma obdržal, deloma pa odpremljal dalje v slovenske brigade in
divizije. Svoje delo je težko zmagoval, ker je bilo njegovo operativno področje
preobširno.
To je bil prvi razlog, ki je zahteval od vrhovnega štaba NOV in PO Slovenije
ustanovitev novih partizanskih edinic.
Drugi razlog je bil mednarodnega vojaškega in političnega značaja. Po
invaziji zahodnih velesil v Franciji je bilo invazijo pričakovati tudi na jugu
Evrope, preko severnega Jadrana. V tem primeru bi v fronto posegle tudi naše
brigade, divizije in korpusi, ki so se že deloma preorientirali in se zadrževali
v primerni oddaljenosti od jadranske obale. Sovražno zaledje. Gorenjska, bi
tedaj ne imelo dovolj naše vojske, ki bi rekrutirala nove borce in vezala nase
čimveč okupatorjeve sile.
Navedena situacija je zahtevala hitrih organizacijskih ukrepov, zato je
vojaško in politično vodstvo razdelilo področje gorenjskega odreda na tri
sektorje in ustanovila tri odrede: kokrški, jeseniško-bohinjski in škofjeloški.
Škofjeloški odred je bil ustanovljen z odredbo štaba IX. korpusa dne 8.
avgusta 1944. leta.
Vsi odredi so bili podrejeni štabu grupe odredov, ki se je formirala v
istem času kot odredi. Slab grupe odredov je bil podrejen neposredno glavnemu
štabu NOV in POS.
Področje škofjeloškega odreda se je raztezalo od Jelovice, po desnem
bregu Save do Šentvida, dalje po vzhodnem robu Polhograjskih Dolomitov in
je zajemalo Poljansko in Selško dolino, do Blegoša in Ratitovca, kjer se je začenjalo
področje jeseniško-bohinjskega odreda.
11
V štab škofjeloškega odreda so bili prvotno delegirani naslednji tovarišikapetan
Igor Javor, komandant odreda: Tone Volčič-Sašo. pol. komisar; poročnik
Boris Žvan. nam. komandanta: Milan Janežič, pomočnik političnega
komisarja: Zane Mrak. intendant: Stane \ rhune, referent za zveze: Črtomir
Pipan, propagandni referent: Mirko Stare, telegrafski šifrer.
Druge sekcije in referati odreda so se pozneje dopolnili.
Škofjeloškemu odredu so bile dodeljene naslednje enote grupe odredov :
3. četa 11. bataljona je postala I. četa škofjeloškega odreda. 2. transportna četa
je postala 2. četa škofjeloškega odreda. "5. minersko sabotažna četa je bila
3. četa. I. minersko sabotažna je ohranila isto ime pri škofjeloškem odredu.
prav tako transportna četa. ambulante B. C in D so dobile pri škofjeloškem
odredu oznake A. B in C: v odred je prešla tudi puškarska delavnica. Dodeljene
so mu bile tudi tehnika in vojaško šlafetne postaje K. E. 1 I in I 2 s kurirji.
S temi enotami ni odred posamično operiral, temveč jih je zbral v dva
bataljona in štabno zaščitno četo. Štab I. bataljona so sestavljali: f rane Košenina.
v. d. komandanta: Stane Kovač-Rastko. politkomisar: Janez Lušina-
Mali. v. d. namestnika komandanta: Anton Vogelnik, namestnik politkomisar
j a ; Mirko Nadiževec, intendant. \ štabu 11. bataljona pa so bili: Frane
Šmid. v. d. komandanta: Vlado Rape. v. d. politkomisarja: Marko. v. d. komandanta:
Janez Žontar. namestnik politkomisarja; Zdravko. intendant.
Odredu je bila dana lastna operativna iniciativa. Po potrebi lahko odred
preide pod poveljstvo štaba XXXI. divizije za skupne operacije.
Prva naloga odreda je bila organizacija vojaških enot — bataljonov in
čet ter specialnih edinic — in te številčno toliko okrepiti, da bodo sposobne za
samostojne in skupne operacije.
Druga naloga je bila civilnemu prebivalstvu na primeren način pokazati
svoje vojaško in politično poslanstvo.
Tako prvo kot drugo je odred častno rešil že v prvih dveh mesecih svojega
obstoja. Medtem je število borcev v vseh edinicah naraslo na 280, mesto komandanta
odreda pa je prevzel s 1. oktobrom kapetan Oto Vrhunee-Blaž. ki je
do tedaj opravljal funkcijo načelnika štaba Gradnikove brigade. \ odred je
prinesel vojaški duh in veliko vedrosti. S civilnim prebivalstvom so bile vse
edinice v stalnem stiku. S številnimi kulturnimi prireditvami so si enote pridobile
ugled. Ljudje so povsod gledali na borce odreda kot na res pravo domačo
vojsko, ki jih bo ščitila in slednjič dokončno osvobodila.
1 udi v sovražnikovih postojankah so obstoj in delovanje odreda kmalu
občutili. Nemci in belogardisti so že po nekaj uspelih akcijah dobili vtis in
dokaze, da imajo v odredu pred seboj organizirano partizansko enoto, proti
kateri njihova številčna premoč ni nikoli dovolj velika.
Ljudska revolucija in partizanska borba na območju sedanje občine Škofja
Loka je prav s škofjeloškim odredom doživela svoj polni razmah. Belogardisti
SO svoj vpliv ob koncu leta 194i in v prvi polovici leta 1944 poizkusili uveljaviti
in razširiti v Škofjeloško hribovje. Odred pa jim je podiral pozicijo za
pozicijo.
Odred je ves čas svoje vojaške aktivnosti vezal nase policijske garnizonc
Škofja Loka. Kranj in Šentvid, poleg teh pa še vsaj 20 Be-Ga in policijskih
postojank. Število moštva navedenih postojank in garnizonov lahko štejemo
vsaj na 6000 vojakov, kar je predstavljalo ves čas 20-kratno premoč za naše
edinice Če pri tem upoštevamo še številne hajke, v katerih so sodelovale
razne prehodne policijske in SS enote, je bila pa ta premoč še mnogo večja.
12
Odredile etlinice so v 9 mesecih svojih operacij zanesljivo pobile v spopadih
in diverzantskih akcijah vsaj 500 sovražnih vojakov, najmanj trikrat toliko pa
onesposobile za nadaljnje vojskovanje.
Izgub je odred imel (\o pomladne nemške ofenzive leta 1945 sorazmerno
zelo malo. Zadnja nemška ofenziva v marcu in začetku aprila pa je odredile
ediniee dobesedno zdesetkala, ločnega števila padlih nismo nikoli mogli
ugotoviti, ker jih je nekaj sovražnik odpeljal v ujetništvo, nekaj se jih
je pozneje pridružilo tudi raznim terenskim organizacijam in drugim vojaškim
enotam. Takoj po ofenzivi smo ediniee izpopolnili z novimi prostovoljci
in niobiliziranci. nismo pa več dosegli prvotnega števila borcev v odredu.
Odred je v času svojega obstoja ves čas napadal sovražnika na vsem
širokem teritoriju, poleg tega pa je sodeloval med drugim tudi v številnih
akcijah XXXI. divizije.
Po posebnem nalogu štaba IX. korpusa je celoten odred 10. oktobra
1944- prvič prestopil staro jugoslovansko-italijansko mejo. Zasedel je sektor
Jesenice — Zakojca -- Ravne — Bukovo na Cerkljanskem.
Borci, sami Gorenjci, so se prvič srečali s Primorci. Videli so. da se primorski
kinel prav tako trudi s svojo zemljo kot naš gorenjski, le da je tam
še nekoliko večja revščina. Gorenjske partizane so sprejeli s posebnimi občutki,
saj je bila med njimi 20 let krivična meja. Združila jih je zopet skupna
borba za svobodo in skupna prizadevnost za nacionalni obstoj slovenskega
naroda. Primorci so povsod rade volje delili z nami svoj borni kos kruha.
Ediniee odreda so bile na Primorskem pel dni in tam doživele več srečanj
s sovražnikom. ^ glavnem so se omejili na diverzantske akcije v Baski grapi.
Ostrostrelci so sleherni dan prežali na nemške stražarje pred številnimi bunkerji
in streljali nanje, kjerkoli se je pokazala priložnost. Višek akcij teh dni
je bil demonstrativni napad na postojanko Huda južna, ki se ga je udeležila
četa prostovoljcev iz 1. bataljona. Vodil jih je komandant bataljona tovariš
Košeniua. Četa se je neopaženo približala postojanki na razdaljo kakih 150
metrov in v gostem grmovju čakala na ugodno priliko. Ta se je ponudila šele
z zborom policistov za delitev večerje. Stali so v vrsti zunaj postojanke s
porcijami za večerjo v rokah. Tedaj je naenkrat vsa čela odprla ogenj nanje.
Trije mitraljezi so jim poleg pušk zaigrali večerni kolo tako točno, da marsikomu
ni bilo treba nikoli več večerjati. Menažke so frčale po zraku in tisti,
ki niso bili zadeti, so se v diru pognali na svoja bojna mesta v bunkerje. Na
prostoru za zbor je obležalo lepo število mrtvih in ranjenih, ki so jih naši
komaj utegnili pogledati. Sovražnik je že v naslednjih trenutkih iz vseh bunkerjev
užgal po nevidnih napadalcih, da je kar odmevalo po grapi in ni bilo
moč ločili posameznih rafalov. L daril je tudi z ininoiuelalci. loda naši so medtem
že hiteli po zaraščenih drčah navzgor in se kmalu rešili iz dosega sovražnega
ognja. Vsi so se rešili. Vojaški rezultat teh dni je bil 10 mrtvih sovražnikov
in vsaj toliko ranjenih. Poleg tega smo Nemcem povzročili toliko strahu,
da so se še bolj zabili v svoje postojanke in zelo poredko patruljirali na
Cerkljansko. lastnih izgub nismo imeli.
\ zadnji tretjini oktobra je bil odred ponovno v sklopu XXXI. divizije.
Zasedel je sektor Valterski vrh — Pasja ravan - Bukov vrh. kjer je blokiral
belogardistično postojanko Črni vrh. Ediniee XXXI. divizije so ledaj napadle
postojanke Oabrk in Poljane.
Odredne ediniee so se večkrat spopadle s sovražnikom, ki je ves čas
poskušal prebiti našo blokado, da bi udaril napadajočim brigadam v hrbet.
13
To mu ni uspelo niti za ceno precejšnjih izgub, ki so mu jili prizadejale naše
zasede. Nekajkrat je prišlo do pravih frontnih spopadov, v katerih sovražnik
kljub svoji številčni premoči ni mogel uspeti. Odred je v teh bojih izgubil
nekaj borcev izvidnikov, ki so jih pobile sovražne zasede. Prvi napad brigad
21. X. ni uspel in so vse edinice v naslednjih dneli napravile veliko manevrskih
premikov, ki so borce zelo izčrpali. 25. X. 1944 smo bili zopet na položajih
Bukov vrh — Pasja ravan in dalje proti Lučinam. I o pot je brigadam uspelo.
Sovražnik ni nikjer prebil blokade iu postojanki Gabrk in Poljane so edinice
XXXI. divizije likvidirale in do tal porušile.
Odred je v noči od 2fi. na 27. oktober dobil spet lastno iniciativo in se
vrnil skozi osvobojene Poljane na svoj slari sektor javorje — Martinjvrh.
19. novembra so edinice odreda zopet prišle pod poveljstvo štaba XXXI.
divizije. Pripravljali so likvidacijo postojank v Železnikih.
Naloga odrednih edinic je bila blokada postojank Gorenja vas in del
Poljan, kamor je sovražnik ponovno privlekel svoje sile. če je opazil močnejši'
partizansko gibanje. Odredne edinice so to pol zasedle sektor od Jazbin
do Zgornjih Brd in od tam preko lomov do višin severozahodno od Poljan.
V postojankah v Gorenji vasi je bilo takrat 600 policistov in pripadnikov
Be-Ga, oboroženih z avtomatskim in tudi s težkim orožjem. Naloga odreda ni
bila lahka, pač pa zelo odgovorna. Toda odred se je vedno držal načela, da je
ofenziva najboljša obramba.
Diverzanti obeh bataljonov so podnevi in ponoči nepričakovano napadali
sovražne postojanke in streljali na njihove stražarje iz takih razdalj, da se je
sovražnik čudil njihovi drznosti. Sovražne izvidnice so naše zasede pogosto
sprejele že v neposredni bližini Gorenje vasi, vedno so se pa srečno izmazali
iz še tako brezupnih situacij, lako sta se ostrostrelca II. bataljona Felsov Jože
in Kodranov iz Stražišča 21. novembra znašla v Gorenji vasi nenadoma v hiši
nekega čevljarja. Ko se je eden preobul v nove čevlje, sta le vprašala, če sta
še daleč od sovražnih postojank. Tedaj jima je čevljar smeje pokazal skozi
okno in rekel: Pra\ tu, pri sosedu je postojanka belih, čevljev, ki si jih preobul,
niti umazati ne boš utegnil, pa jih bom že dobil nazaj. Fanta, to pot sta
zaglavila.« Bila sta nemalo presenečena, toda na ruski fronti, kjer sta bila še
kot nemška soldata, ni manjkalo takih situacij. Hitro sta se odločila. Skočila
sta iz hiše in se vrgla v kup gnoja, ki ju je obvaroval sovražnikovih rafalov.
Beli so se vsuli iz postojanke v misli, da ju bodo kar pograbili kot dva paglavca
in prav ta zanesenost belih je bila njuna rešitev. Spregovorile so ročne
bombe, ki so sovražnika vrgle k tlom. Prebila sta se v najbližje grmovje posamič,
tako da ga je medtem drugi ščitil: oba sta dosegla jarek, po katerem sta
se pritihotapila v vas. Zadnje patrone sta že izstrelila iz kritja in jo z vso
naglico pobegnila v smer odrednih položajev ter jiii le po srečnem naključju
dosegla živa in zdrava. Njun uspeh smo zvedeli šele naslednji dan. Z bombami
sta pobila 4 in ranila o belogardistov prav pred njihovo lastno postojanko. Za
junaško dejanje sta bila pohvaljena javno pred zborom bataljona. S podobnimi
akcijami smo dvakrat močnejšega sovražnika držali v- postojankah ves
čas bojev v dolini. Poizkusil je nekaj izpadov, pa ni prišel dalje kot do
Srednjih Brd in Hlavčih njiv, kjer so ga še varovali lastni bunkerji.
25. XI. je odred dobil spet lastno iniciativo in se pomaknil na nove položaje.
Železniki so bili osvobojeni in naloga odreda je bila med drugim tudi
varovanje Železnikov proti postojanki Selca. Zaradi večje varnosti so odredovei
minirali cesto v Petrovem brdti in pieko nje podrli toliko smrek, da je
14
bilo z motorizacijo nemogoče prodreti po cesti preko Studena in Cešnjiee v
Železnike. Vasi Studeno. Češnjica in Kališc so bile sedaj do konca vojne
pogosta prizorišča spopadov med Nemci in našimi edinicami. Sovražnik je
vpadal na naše osvobojeno ozemlje samo po okoliških poteh in tam smo ga
vedno prestrezali z zasedami in mu pogosto prizadevali večje in manjše izgube.
Tudi odredne edinice so izgubile v teh spopadih več svojih borcev.
Od 19. do 22. decembra so bile odredne edinice zopet pod poveljstvom
XXXI. divizije, ki je napadala postojanke v Gorenji vasi. Odred je zopet
blokiral postojanko Črni vrh in bil na že večkrat preizkušenih položajih, I ii
dni smo odbijali sovražnika, ki se je zastonj zaganjal in ni mogel prebiti
naših položajev. V teh bojih smo izgubili pomočnika komisarja tov. Milana
Janežiča. S poročnikom Sivcem sta v gosti megli zgrešila lastne položaje in
zašla med Nemce, ne da bi za to vedela. Sivec je na dva metra spraševal, kdo
je tam in nemški policist je samo odgovoril »Ja!«. Tisti hip so že zaropotali
nemški avtomati in Sivcu je še uspelo, da se je vrgel na tla po strmini, medtem,
ko so Janežiča na mestu prerešetali.
Pozneje je odred še sodeloval z XXXI. divizijo pri napadih v Baski grapi
in v tridnevnih borbah za likvidacijo postojanke Sv. Križ med Selci in Železniki,
ki so jo šele gradili Nemci skupno z belogardisti. Postojanko so Prešcrnovci
izravnali z zemljo, še preden je bila dokončno utrjena. Bila je na tako
važnem strateškem kraju, da bi lahko preprečevala ves transport hrane, ki
je prihajal preko Krope in Jamnika ter Dražgoš in Železnikov proti Primorski.
Po temeljitem uničenju sovražnik ni več poskušal zgraditi postojanko.
Zadnjo veliko nemško ofenzivo je odred prebijal na domačem sektorju
skupaj z edinicami XXXI. divizije. Ta sovražna ofenziva je zdesetkala odredne
edinice. Izgubili smo veliko svojega orožja in opreme. Po ofenzivi je odred še
vedno obdržal svojo organizacijsko shemo, četudi mu je od cca. %0 borcev
ostalo komaj nekaj več kol 100 mož. Padel je tudi komandant Blaž in je bil z
vsemi tedaj možnimi častmi pokopan na pokopališču v Železnikih — na svojem
koščku osvobojene slovenske zemlje, ki ga je Blaž že nekaj mesecev
junaško branil. Komandant odreda je bil sedaj poročnik Sivec. ki ni hotel
biti slabši od Blaža. Edinice so dobile novo orožje in opremo, ki so jo pripeljali
zahodni zavezniki z letali in odvrgli na Cerkljanskem za edinice IX. korpusa.
Teden dni pred osvoboditvijo je odred po nalogu štaba IX. korpusa zapustil
svoj operativni sektor in krenil na Primorsko. Napravili smo najdaljši
pohod čez Cerkno, Spodnjo in Zgornjo Trebušo do Cepovana. Ves čas je deževalo,
na Vojskem pa nas je zasipal celo sneg. Toda šli smo velikim ciljem
naproti. Iz Cepovana smo nadaljevali pohod po dolini proti Sveti gori in čez
Preval tesno skozi sama minska polja prvi prišli v Solkan pri Gorici. Doživeli
smo sprejem s cvetjem in vsemi dobrotami, kar jih je premoglo navdušeno
slovensko prebivalstvo Solkana. Bilo je nepopisno, tudi najtrši borci se niso
mogli izognili solzam navdušenja, sreče in veselja. Tja smo prišli 28. aprila
dopoldne. V noči na 29. april smo se morali umakniti močni koloni ustašev in
črnih srajc, ki so se umikale iz. Vipave proti Kanalski dolini. Že naslednji
dan smo od te kolone ujeli nad 300 mož, jih razorožili in napravili neškodljive.
Glavna naloga odreda je bila, da skupno s Prešernovo brigado zasede
Gorico pred prihodom zavezniških tankov. To nam je tudi uspelo. Ob 10. uri
zjutraj 1. maja 1945 so utihnili zadnji streli na zahodnem kolodvoru v Gorili,
kjer smo izgubili še zadnje žrtve. Zasedli smo policijsko zgradbo — kvesturo in
mestno hišo na Travniku v Gorici. Točno ob 12. uri je privozil na Travnik
15
ameriški tank in vodja kolone je javil svoji komandi, da v Coriei že visijo
I itove zastave in da je tu Že Titova vojska.
Zadnja akcija odreda je bilo zavarovanje v Ajdovščini, kjer so 5. maja
ustanavljali prvo slovensko vlado. Zasedli smo položaje na severozahodnem
delu Ajdovščine proti Colu in proti Vipavi, od koder je bilo še vedno pričakovati
umikanje zapoznelih fašistov in ustašev. Pot od Gorice do Ajdovščine
smo napravili peš, nazaj pa so odredne ediniee odpeljali s kamioni proti
Coriei. \ času zavarovanja ni prišlo do nobenega srečanja s sovražnikom.
\ Gorici so ostali borei odreda še do 15. maja. ko je bil odred kot operativna
partizanska edinica ukinjen in vsi borci v glavnem vključeni v edinke
11. brigade K.NOJ, katere komandant je bil tedaj major Slavko Furlan-
Dtišan. Štab II. brigade je bil v Trstu, kamor je odšlo nekaj borcev škofjeloškega
odreda, ostali pa so bili dodeljeni po drugih eclinicah. Ker je bilo vse
pod vplivom svobode in povsod samo veselje in navdušenje, je bil odred razforiniran
skoraj neopazno in velik del borcev se je srečal zopet šele čez mesece
ali kasneje v civilu.
(Podrobnosti o vsem delovanja odrednih edinic od ustanovitve do osvoboditve
bodo objavljene v knjigi o školjeloškem odredu, ki bo izdana na
osnovi originalnih zapiskov iz dni okupacije.)
R e s u m e
A L/OCCASION DE LOCTROl DES DROITS DE DOMICILE AU DETACHEMENT
DE SKOPJA LOKA
Le IS decembre de cette alinee, jour de la fete coimminalc. la commune de Škofja
Loka octrovera les droits de domicile au detaehement partisan de Škofja Loka. A cette
Dccasion, un ancien coinbattant de ce detaehement a eerit nn brci apercu sur la
creation. les aetivites et les combats de ee detaehement.
En ete 1944. le detaehement de Haute Carniole. dont 1'activite setait etendue
jtisqu'alors sur toute la Haute Carniole. se divisa en trois detaehements — ceux de
Kokra, de Jesenice-Bohinj et de Škofja Loka. On erea en meme temps letat-major
de ce groupe de detaehements. subordonne direetement a Letat-major general de
1'armee de fiberation nationale. Cette division fut dietee par le nombre constamment
croissant de combattants et par 1'espoir d'une invasion imminente des forces oecidentales
a travers lAdiiaticpie. Si cette invasion se produisait. elle devrait etre secondee
par les nnites niilitaires des partisans. et les nnites operant en Haute Carniole auraient
poiir tache de retenir sur plače une partie aassi importante ipie possible des forces allemandes.
Le detaehement de Škofja Loka fut eree le 8 aout 1944. Le territoire qu"il
eontrolait etait assez important: il setendait des cimes du Ratitovec et du Blegoš
jusqu'a la Save et jusqn'aux environs de Ljubljana. II avait poiir tache de renforcer
les nnites niilitaires et de mettre la population civile au courant de sa mission. Le
nombre de combattants s'eleva bientot a 2H0. et le peii|)le vnvuit en eux les vrais
delenseiirs du pavs et ses liberateurs.
Pa des altacpies impreviies et des aetions de diversion, le detaehement tenait en
hiileiue les garnisons de police de Škofja Loka. de Kranj et de Šentvid, ainsi que
plusieurs autres postes de police et de la garde blanche (collaborateurs): il tint done
tete a des forces ennemies vingt fois plus nombreuses. II operait soit de sa propre
initiathe. soit dans le cadre de la XXXIeme division. En oetobre 1944. le detaehement
se transporta a Baska grapa dans le Littoral pour y attaquer le poste de Huda južna.
Au cours de ce meme mois. il revint dans les montagnes au sud de la vallee de
Poljane et v bloqua le poste de la garde blanche a Črni vrh. tandis que la XXXIeme
division attaquait les Alleinands qui tenaient Poljane. Ensuite. le detaehement se
transporta dans les montagnes de škofja Loka. Lorsque la XXXleme division attaqua
16
le poste allemand a Železniki, le detachement retenait la garnison ennemie de Gorenja
vas. Apres cette action. il prit part a l'attaque contre Gorenja vas et a la liquidation
du poste de Sv. Križ. Dans la derniere offensive allemande, le detacliement perdit son
coinmandant. et de ses 360 combattants il n en resta cpinne centaine.
L ne semaine avant la liberation, le detacliement sacliemina par les montagnes
vers le l.ittoral: il fut accueilli cordialement a Solkan pres de Goriea. et il ovc upa.
de coneert avec la brigade Prešeren, et avant larrivee des tanks aniericains, la ville
de Gorica, le 5 mai ll>4-">. il gardait Ajdovščina au moment oii le premier gouvernement
slovene v etait en train de se constituer. Pen apres, les combattants dn detacliement
fnrent repartis snr diverses autres unites et le detachement cessa de\istcr. car
le pavs etait definitivement libere.
17