Listek.
65
vidneže, da bi orali z nosom po njih, temveč se morajo ogledovati iz primerne daljave, da se pokaže njih pravi učinek.
Pristen impresionist pa si tudi ne izbira svojih sujetov zgolj med »zgornjimi descttisoci« takozvanih slikovitih izvoljencev, nego »milieu« njegovega delovanja je vesoljno stvarstvo; pri njem ne odločuje samo »klasična lepota« po tesnosrčnih estetikih za umetniško posnemanje predestinovanih podob in prizorov, temveč nanj vpliva le hipni vtisk vidnih stvari. Skratka: impresio-nistnemu slikarju je ves svet dobrodošel predmet, katerega potem proizvaja, kakor se um razodeva po njegovem mediju, t. j. po njegovem vidu in duševnemu razpoložju.                                                                                   V. Holz.
/(aspis častne nagrade.
Da pospešimo razvoj naše beletristične književnosti, razpisujemo 7ia predlog uredništva »Ljubljanskega Zvona«
častno nagrado v 2nesku ^00 %ron au. ur.
za najboljši pripovedni spis fnovelo, povest ali roman},   ki  obsegaj  najmanj 6 tiskanih pol -»Zvonove«- oblike. Celotni rokopis naj se pošlje do
dne f. oktobra tekočega leta.
Glede snovi imajo pisatelji popolnoma svobodne roke. Delo se bode presojalo z zgolj umetniškega ali estetičnega stališča.
Avtor, čigar proizvod dobi našo častno nagrado in čigar spis se natisne v »Ljubljanskem Zvonu«, prejme vrhutega še običajni sotrudniški honorar.
Pisatelj naj se ne podpiše na svojeni rokopisu, ampak naj priloži svoje ime v zapečatenem kuvertu, na katerem bodi zabeležen naslov njegovega konkurenčnega- spisa.
V Ljubljani, dne i. januarja ipoo.
Za upravni odbor »Narodne tiskarne«:
dr. Jvan Tavčar. Sedemdesetletnica drja. Benjamina Ipavca. Začetkom meseca decembra minolega leta je praznoval znameniti slovenski skladatelj, gosp. dr. Benj. Ipavic, v Gradcu sedemdeseti god svojega rojstva. Graški Slovenci, na čelu jim seveda naši akademiki, so bili priredili zaslužnemu možu primerno slavnost z banketom. Četudi število navzočnih častilcev tisti jubilejni večer morebiti ni bilo preveliko, gospod skladatelj bodi prepričan, da mu je v duhu čestitala vsa slovenska domovina! Ni ga dandanes po Slovenskem nikjer tako skritega kraja, kjer bi še ne bili peli kdaj kake Ipavceve pesmi, čeprav pevci imena skladateljevega morda niti poznali niso. Gosp. Benjamin Ipavic je s svojim bratom drjem Gustavom Ipavcem vred začel pesmi skladati že v onih časih, ko so Slovenci imeli le malo ali pa nič posvetnih kompozicij! Ni v tem listku prostora za to, da bi se obširneje razpravljalo o zaslugah našega jubilanta za slovensko glasbo — o priliki pač priobči naš »Zvon« kako študijo izpod strokovnjaškega peresa —, za danes želimo samo to, da bi Bog sivolasega našega umetnika še dolgo ohranil zdravega in čilega! Na mnogaja Ijeta!                                                             A. A.
»Ljubljanski Zvon* 1. XX. 1900.                                                                                                      5