Nepozabne besede današnjih sodobnikov ob otvoritvi Vodnikove domačije
Dom izročila in današnje kulture
Čeprav smo v prejšnji številki našega glasila v fotokroniki obeležili svečano otvoritev pre-novljene Vodnikove domačije na večer pred slovenskim kulturnim praznikom, je prav, da ponovimo misli, ki sta jih ob otvoritvi izrekla o našem prvem slovenskem pesniku, njegovem času in njegovih sodobnikih letošnji Prešernov nagrajenec, pesnik Tone Pavček in slovstveni zgodovinar dr. Joža Mahnič.
Tako je med drugim Tone Pavček. dejal: »Dogodek, ki smo mu zadovoljne priče, je že sam tako redek in lep, da mu res ni treba lepih besedi okrasja; enkrat so spet dejstva sama tako zveneča in glasna, da nas silijo v redko hvalnico dejanj. In ta dogodek, ta na novo oživ-Ijena hiša na Jami, z domačim imenom Pri ka-mniti mizi, v slavo Vodnika in našega vodnika, je zato v raznoterem našem dogajanju re-snično dejanje, v vsesplošnem in vsemogo-čem agiranju akcija, ki vendarle izpričuje do-stikrat pozabljeno resnico, naj besede posta-nejo dejanja. Tako se je prenovila in prerodila ta stara, dobra kmečka hiša prednikov Vodni-kovih, kraj njegovega rojstva in priča nekdanjih uspešnežev z Ljubljanskega polja, da bi nam,dedičem slovenskega izročila prerodite-Ijev, govorila o zgodovinskem spominu in o dolžnikih današnjih dni...
Pozdravljam vas v imepu temeljev te hiše, ki segajo skozi stoletja v zgodovino narodov, ki so, preroditelji, svetili v temo prebujanja in na-rodnega samozavedanja in razsvetljevali z idejami razsvetljenstva pota narodu, kateremu je bilo vse njegovo delo namenjeno in žrtvova-no. Koreninje te zgodovine sega nazaj, a se vrača k nam, v današnji čas s svojo temeljno resnico, ki je spoznanje in opozorilo: nič se ne začenja s kraja, od zdaj dalje, od nas naprej, duh človekov in bit naroda živita in utripata iz roda v rod v nezadržni in nepretrgani verigi, v nenehnem predajanju štafete in izročila enih drugim. Tako so te in take slovenske hiše ne le zgodovinsko obeležje, ne le naš dolg pred-namcem, marveč naša potreba, iskanje v ko-reninju preteklosti moči, volje, poguma, sokov za našo današnjo in jutrišnjo rast. Kajti brez tega zgodovinskega spomina smo iztrgani, kakor naplavljeni na sipini, kakor nič, ki gre v nič. Z vsem, kar je bilo in kar je, gremo v tisto, kar bo. In tega, med nami rečeno, ni tako malo: res je Prešeren pel, da le krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije, a ob ta zunanja zgodovinska znamenja naše preteklosti so številni pred nami postavljali s svojim delom mogočne in pomembne kažipote, ki so mejniki našega razvoja, zasajeni v sredo naše na-rodne biti, kot vir naše narodne zavesti in sa-
mozavesti. Med njimi je na častnem mestu žlahtna druščina naših preroditeljev, med njimi Vodnik, ki bi nam lahko bil v mnogočem vod-nik.
Kaj mislim s tem? Preprosto in enostavno: Vodnikovo samo po sebi razumljivo in nepre-računljivo gorečnost za preporodni program žlahtne gospode duha Zoisovega omizja. Resda so bili sredi Evrope in duhovnih tokov tislega časa, ta sočasnost je očitna in še danes nam v zgovoren, a tudi bridek poduk, hkrati pa seveda ta evropejskost ni bila v napoto živim prizadevanjem »naš jezik čeden narediti in ga
prirezati po drugih že osnaženih evropskih je-zikih, saj je kranjski jezik sam na sebi bogat, le Ijudje so revni na besedah, zato ker premalo spominaimajonato, karjihjemati učila«. Ane le to jezikovno delo. Več: kar je Vodnik v četrt stoletja svojega mnogoterega dela kot učitelj in buditelj slovenskega naroda storil ne le kot pesnik, kot časnikar, urednik prvih sloven-skih Ljubljanskih novic, pisec poljudnih knjig, pratik, slovnice, garač pri bešednjaku, šolskih knjigah in še in še, je za današnje poj-movanje dela domala nerazumljivo! Ne le skrbi za jezik, za našo slovenščino, tudi delavoljno-
Vodnikova domačija vpisana med pomnike naše kulturne preteklosti
Letos je minilo (3. II.) 226 let od Vodnikovega rojstva in (8.1.) 1654et od njegove smrti, da bi do-bili šele sedaj v njegovi domačiji nov kulturni hram. Čeprav so bila sicer občasno živa priza-devanja za to, so si vsaj v Šiški v zadnjjh dveh desetletjih močno prizadevali, da bi hišo uredili v ta namen. Celo šišenski pionirji so pred dvanajstimi leti zbirali denar, akcijo so nekaj let pozneje nadaljevali upokojeni delavci trgovskega podjetja Emona, ki so načrtovali, da bi bila v obnovljeni hiši razen muzeja še gostilna iz Vodnikovih časov, pa tudi, da bi imeli šišenski upokojenci svoje družabne prostore. Vedno se je zataknilo prj denarju, ki ga je še za začetek bilo premalo. V hiši je stanovalo tudi šest družin, za katere je bilo treba poiskati nadomestna stanovanja. V letu 1981 se je Samoupravna stanovanjska skupnost odločila, da iz sredstev za prenovo nakupi stanovanja za te stanovalce in zagotovi denar za novo ostrešje, ki je bilo pov-sem dotrajano, za drenažo in obnovo stavbnega pohištva, kar je stalo okrog 12 milijonov din. Predračun za vsa ostala dela pri prenovi je znašal nekaj nad 7 milijonov din. Tako so morali čr-tati vsa dela za ureditev podstrešja, saj kulturna skupnost Šiška v lanskem letu ni mogla do-biti potrebnih 5,16 milijona din v ta namen. Rešitev je ponovno našla Samoupravna stano-vanjska skupnost, ko je najprej odobrila kredit v višini 4 milijonov din, ki ga bodo skupno pokrile kultume skupnosti Ijubljanskih občin in republiška kulturna skupnost.
Funkcionalni program za celotno prenovo Vodnikove hiše je izdelala arhitektka Blažičeva s sodelavci iz Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo. Dela pri prenovi je spremljal najprej odbor prj stanovanjski skupnosti pod vodstvom tov. Čebaška, nato je delo nadaljeval odbor za prenovo, ki ga je imenoval izvršni svet skupščine občine šiška, vodila pa Majda Lenič; dela je izvajala v obeh fazah DO Usluga Šiška.
sti in garaštva bi se kazalo učiti pri njem! Zato pravim: v imenu duha te hiše želim novemu domu, da se vanj naseli toširoko razumevanje tokov časa in življenja, zvestoba svojemu na-rodu in neskončna pripravljenost delati, delati, delati, da bi bili vredrridedičiteh, kijihsicerob-časno upravičeno slavimo, a bi lahko svoj de-lavnik kdaj pa kdaj odmerjali po njihovih orja-ških merah.
A ne le to: vsem, ki bodo polnili odslej ta dom, ko ga bodo naselili s svojo žlahtno pri-sotnostjo, s svojo besedo, s svojo ustvarjalno voljo, da bo postal dom izročila in dom današ-nje kulture, želim nekaj tiste vedre, uživaške, vesele in radovoljne narave Vodnika, ki so ga sicer muhe vodile v klošter, a ga prirojeni opti-. mizem ob vsej garaški in vdani službi omiki in napredku slovenstva ni nikoli zapustil. Naj jim Vodnikovo izročilo, duh te stare hiše, na novo oživljene za današnji čas, ne bosta prazni be-sedi... Sedaj je tudi ta trenutek želja, da bi iz te hiše, iz tega doma svetila in žarčila čimbolj svetloba duha, sled tiste misli našega razsvet-Ijenstva, da bi lahko tako danes kpt jutri za Vodnikom vzkliknili: »Slovenec, tvoja zemlja je zdrava!«
Dr. Joža Mahnič: »V evropskem merilu ime-nujemo Vodnikov čas razsvetljenstvo, za po-sebna slovenska prizadevanja te dobe pa je prof. France Kidrič izbral oznako narodni pre-rod. Razsvetljenci so poudarjali kritični razum, se zavzemali za izkustvene, naravoslovne in praktične vede (na primerza razvoj kmetijstva) ter se borili za enakopravnost meščanstva s fevdalci in s tem utirali pot meščanski revoluciji v Franciji oziroma pohlevnim reformam (olaj-šanje bremen kmetom, uvedba obveznega šolanja) v Avstriji. Narodni preroditelji pri nas pa so si prizadevali, da bi se narodna zavest od posameznikov širila med množice, se borili za pravice slovenščine v javnosti, po šolah in uradih ter si prizadevali, da bi slovstvo gojilo poleg nabožnih vse bolj posvetne teme in zvrsti, pri vsem tem pa v glavnem še vedno ostalo utilitarno, poučno vzgojno, ne pa estet-sko in izpovedno svobodno.
Prva znamenja narodnega preroda sre-čamo v Pohlinovi slovnici, ki je sicer znan-stveno zgrešena, saj sloni na avtorjevem Ijub-Ijanskem govoru, obenem pa bralca spodbuja k Ijubezni do materiščine in ga vabi k prvim po-skusom pesnenja pri nas. Večina naših preroditeljev se je zbrala okrog izobraženega in bogategaŽigeZoisa, kijimjetudi določilde-lovni program in porazdelil delovne naloge. Japelj je z novim celotnim prevodom svetega pisma spet navezal na naravno inzdravo jezi-kovno dediščino protestantov ter dolenjski osnovi dodai značilnosti svoje gorenjščine. Kumefdej je skušal uveljaviti slovenščino v
osnovnih šolah na Kranjskem in pomagal Jap-Iju pri prevajanju. Linhart je napisal našo prvo znanstveno kritično zgodovino in z »Micko« in »Matičkom« utemeljil slovensko prosvetno gledališče. Vodnik ni bil, kakor navadno misli-mo, samo pesnik, čeprav bolj prizadeven kot nadarjen, dasi prej šaljivo poučen kakor osebno izpoveden v Prešernovem smislu. Po Zoisovih navodilih je izdajal periodično branje za Ijudstvo, najprej »Pratiko« in zatem »Novi-ce« tertako postal naš prvi novinar. Kot profe-sor na Ijubljanski gimnaziji je, zlasti v letih fran-coskega medvladja, napisal vrsto slovenskih učbenikov. Vneto se je ukvarjal tudi z jeziko-slovjem, objavil slovnico in pripravil slovar, pisal lepo in jedrnato prozo, zbiral pa je tudi ijudske pesmi. Objavil je nekaj poučnih knjig za vsakdanje praktične potrebe — izvirne »Kuharske bukve« in prevedeno »Babištvo«. Vodnikov pomen torej ni toliko ali ne v poeziji, v kateri je bil le skromnejši predhodnfk Prešer-nov, temveč v delu za splošno narodno kulturo in za olepšanje našega jezika. Poleg Linharta, ki je bil družbenopolitično bolj radikalen, a tudi estetsko oblikovno bolj nadarjen, dasi ni napi-sal nič povsem izvimega, je bil Vodnik najvecja osebnost te dobe med Slovenci«
Te izrečene besede se morajo vkoreniniti v naših srcih in Vodnikova domačija naj bi v re-snici bila edinstven hram kulture, v katerega bi v prvi vrsti zahajali Siškarji, pa tudi sleherni Slovenec. In sedaj, ko je Vodnikova domačija na stežaj odprla svoja vrata, lahko z zaupa-njem gledamo njeno začeto poslanstvo.
Vsekakor največjo vrednost predstavlja razstavljeno slovstveno delo Marka Pohlina, Žige Zoisa, Jurija Japlja, Blaža Kumerdeja in AntonaTomaža Linharta kakortudi slovstvena prizadevanja samega Valentina Vodnika v izvirnih starih prvotiskih in kasnejše izdaje vse do današnjih dni, s publicističnimi in znanstve-nimi spisi o njih, kakor tudi izbrano skupno gradivo Ijudi, krajev in spomenikov, o samem Vodniku pa so tudi razstavljeni nekateri pri-merki ohranjenih rokopisov. Razstavo je vo-dila želja, podati čimbolj celostno in čimbolj nazorno podobo ne le Vodnika, temveč tudi dobo, v kateri je živel s svojimi sodobniki.
Končno je tu dobila svoje prostore naša ob-činska Zveza kulturno-prosvetnih organizacij, pionirska in mladinska knjižnicažedeluje, raz-stavni prostori pa čakajo na nove likovne ustvarjalce.
V naslovu Valentin Vodnik iz umetniške mape lesorezov Slavni Slovenci (1456-1758) Mihe Maleša.
Mario L. Vilhar
Slikarj izjKardeljevega
(mlv) Kot glavna likovna prireditev ob otvoritvi galerijskih prostorov v obnovljeni Vodnikovi hiši je bila razstava 45-letnega slikarja Smiljana Vicenca Popoviča, roje-nega v Opuzenu in sedaj živečega v Stolcu, kjer vodi Galerijo »Branko Šotra« in likovno delavnico v Kardeljevem. Čeprav je bila prva Popovičeva Ijubljanska razstava isto-časno še z tremi slovenskimi razstavljalci, ki so sicer razstavljali v drugih prostorih, je njegova razstava še bolj izstopala s svojo posebno interpretacijo sveta, v katerem sli-kar živi in dela.
ilii
Smiljan Vicenco Popovič: Cvet z izliva Neretve, olje
Popovič nas s svojimi 17 platni, ki v nje-govi viziji predstavljajo motive" \z kanjona Sutjeske, izliva Neretve v morje in kamniti svet okrog njih, postavlja v svet svoje fanta-zijske domišljije in simbolike, ki se napaja v trdni realnosti hercegovskega človeka in njegove kamnite dežele.
Kakor sam pravi, za svoje slikarstvo »lušči« površino kamnov, sten in hribov svo-jega krasa, da bi v njihovi notranjosti in strukturi odkrival tiste vrednote, ki jih pre-taka v svojem posebnem koloritu, na samo-svoj in nenavaden način, v katerem ima celo človek svoje, čeprav zastrašujoče mesto.
O Popovičevih stvaritvah nam emotivno posreduje svoje vlise književnik Oskar Da-vičo: »Vse naokrog sebe slišim motne in mučne zvoke, podobne škrtanju drobilnega stroja, ki razbija s svojimi jeklenimi vilicami, ga vnaša vase kakor hrano in ga z izgublje-nimi očmi prebavlja, ne da bi prenehal škri-pati, ko se v njem drobijo skale, ki jih ponuja hjegov rodni kraj. V njegovih slikah koprnijo skeleti in bolečine, tarnanje in solze opra-skanega lica, telesa, biti.tako da se oblike pojavljajo kot neprekinjena vrsta krčevitega joka, ki ob izhodu iz grla postane variacija ti-stega — kamen na kamen gomila, gomila na gomilo domačija, neizogibna kakor smrt. Pa tudi spominja na škripanje starih vratnih kril, ki se odpirajo žalostno in otožno, da bi po-gledu, ki je prodrl v prostor za odprtino, po-nudila podobo smrti v vsem, kar ima pod-zemlje in samo zemlja, vse to srepo skrčeno rn zvito v konvulzijah bolečine kot načina življenja. Gledalcu se zdi, da teforme tarna-jo, da barve cvilijo pod pridušenimi pritiski hribovitega kamenja. Ti glasovi kakor da prihajajo iz goltanca zemlje pod težo mate-rialnih oblik, barv, čopiča in samega platna, kar je sam proces iranssubstance v zvok obarvanih form...«
Vsekakor zanimivo srrčanje z Popoviče-vim slikarstvom.