Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto GO din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Pripombe
k slovenskemu političnemu programu
3. Za celostno rešitev našega vprašanja gre.
Znan gospodarstvenik je pred nedavnim dokazoval, in sicer pravilno dokazoval, da si Slovenci samouprav v gospodarskem oziru ne smemo
!>reveč obetati. Imel jo pač v mislih samoupravo, ^lkor si jo mnogi politiki zamišljajo: otsalo bi pri dvotirnem upravnem sestavu, pretežni del viseli posrednih davkov in dajatev bi se slej ko prej stekla v osrednje državne blagajne, od koder bi Po nekem ključu dobivale samouprave svoje prispevke. Taka rešitev našega velikega notranjega Vprašanja bi ne bila nobena rešitev. Ali kdo resno misli, da bi se I Irvatje z njo zadovoljili!? Tudi Slovenci moramo odklonili vsake polovičarske ukrepe. Zahtevati moramo dokončen 'sporazum med državnimi narodi in temu namenu ustrezajočo ureditev države. Zahtevati moramo med drugim popolno finančno samoupravo, da nam ne bo treba niesar zahtevati od države, ampak da borno mi državi dajali, kar potrebuje. To še dolgo ne pomeni, da bi morali zaradi tega opustiti enotnost gospodarskega ozemlja. Enotno gospodarsko ozem-“«» s purinako uni jo ustvuriti celo med .suverenimi državami, zakaj bi ga potem mi' ne ohranili! Če hoče, ipa se vsaka večja občina lahko olxla s carinsko mejo. Nekateri strašijo z vprašanjem, kaj bo s številnimi Slovenci, ki so našli svoj kruh zunaj Slovenije v državi? Čudno vprašanje? Mi hočemo vendar sporazum med narodi in ne gospodarsko vojno? Ali ni prav današnje stanje krivo. da raste mržnja med sosedi? Glav.no zlo centralizma vidijo mnogi v tem, da prispevamo ■sorazmerno preveč na raznih dajatvih v državno blagajno, prejemamo pa premalo. A zlo je mnogo globlje. iNe mislimo tu samo na posredne dajatve, ki nas gospodarsko huje obremenjujejo ko neposredni davki, mislimo na vso gospodarsko, trgovsko. industrijsko, carinsko politiko, ki se je prav
Zakaj nas ne
(Dopis)
»Slovenija« je pred kratkim čisto upravičeno ugotovila, da razni vplivni in ugledni tu jci, ki prihajajo po študijskih, političnih ali pa drugačnih opravkih v našo državo, Ljubljano prezrejo in se ustavijo navadno samo v Belgradu in v Zagrebu ali kvečjem uš ev Dalmaciji, zaradi njenih krajinskih lepot in zgodovinskih znamenitosti. Pred nekaj dnevi nats je tako prezrla žena angleškega trgovinskega ministra, lady Maureen Stanley, in tako so delali pred njo navadno tudi vsi drugi.
K temu je pripomnila »Slovenija«: »Tu bi človek pač mislil, da smo sami tudi nekaj krivi« In dolži zato razna naša društva, ki bi imela dolžnost, skrbeti tudi za take stvari. Tu je pa že potrebna odločnejša beseda. Krivi smo tega mi vsi. Iiuclo krivi in ta krivda nas tudi že dolgo tepe, toda naučili se nismo doslej še prav nič iz tega.
Smo majhen in reven narod. Živimo pa na zemljepisno zelo važnem delu Evrope. Tepli, stiskali in izrabljali so nas enkrat eni. drugič drugi, toda za svoje osvobojen je v svoji zgodovini nismo storili od kmečkih uporov dalje še skoraj ničesar. Drugi stiskani narodi «o imeli pred se'boj jasne cilje in so za njih izvršitev storili vse, kar so le mogli in kar je bilo potrebno. Poglejmo le Čehe ali Poljake. Desetletja so prepruvljali vso odločujočo Evropo z informativnimi in propagandnimi »Piši; v svetovni vojni so poslali ven svoje najboljše može, ki so jih sploh imeli, in organizirali v. legijah tudi svoje lastne moči. Zato je v odločnih dnevih vedela za te narode in njih zahteve vsa Evropa, da. ves svet. in je njih zahteve tudi upoštevala.
malo ozirala na naše potrebe, mislimo na birokratizacijo vse naše uprave, našega šolstva, mislimo na to, da nam je vzeta vsaka mogočost iniciativnega, načrtnega dela, na katerem koli važnejšem področju, da počiva sto in sto rok, ki bi jih pri velikopoteznem reševanju naših gospodarskih,'socialno političnih in kulturnih vprašanj lahko zaposlili. Na sto načinov smo udarjeni po centralistični upravi in zakonodaji. Nobeno od naših velikih življenjskih vprašanj se ne da uspešno reševati od zunaj, rešilti ga moramo sami. Se v tem je zlo, da danes tako lahko zvaljujemo odgovornost za svoje delo na osrednje oblasti. Dokler ne borno imeli vso mogočost in vso odgovornost za ureditev svojih življenjskih zadev v svojih rokah, bomo Slovenci v svojem razvoju zaostajali. Ko te pravice dosežemo, pa bo treba še desetletja trdega, napornega dela. da popravimo škodo, ki jo je napravil centralistični sestav na našem narodnem telesu. Zato je treba s tem sestavom čim prej do kraja prelomiti. Samuoprava. ki bi živeta po milosti osrednjih oblasti, ne more nikogar zadovoljiti, onukopravnost, ki nam jo neka večina .izven nas lahko vsak hip zopet 'frzame, tega imeina ne zasluži. Zadovoljiti nas more le taka ureditev, ko se bomo čutili kot državni narod v polnem ipo-menu besede z vsemi pravicami in dolžnostmi, v popolni zavesti neodjemljivosti svojih pravic, ko bo stala država kot skupna last in vrednota vseh svojih narodov izven vsakih političnih sporov im pretresljajev. Noben ponosen in samozavesten narod drugega razmerja do države trajno ne prenaša. Kdor bi hotel streti v ponosnem narodu voljo do samostojnega narodnega življenja, bi moral prej uničiti njegovo moralno moč. Tako delajo nekateri imperialistični narodi s svojimi manjšinami, a mi nismo manjšina, ampak smo soustanovitelji te države.
upoštevajo?
( clo Hrvati so delali *arko. Med vojno je zastopal njih prizadeve mož Trumbicevega formata, in danes ve ne le za njih obstoj, temveč tudi za njih zahteve vsa kulturna Evropa. In menda ga tudi danes celo pri nas ni več resnega človeka, ki bi še dvomil, da bodo oni te svoje težnje tudi dosegli.
A mi Slovenci!? Skora j do konca svetovne vojne je bil naš edini narodni program — Vse za vero, dom, cesarja, a vsa naša »politika« je obstajala deloma v prerekanju za razna uradniška mesta in v pobiranju raznih drobtinic. Imeli smo cele legije slavljenih »voditeljev«, nikoli pa kakega občenarodnega. programa. Da. leta 1848. ga nam je za tedanje čase prav dobrega skušala ustvariti majhna družba dunajskih Slovencev, toda čez noč je splahnil.
lake* smo prišli, v svetovno vojno. Slovenskim »voditeljem« se dolao še malo ni zdelo, ne za kaj gre in ne kaj bi bila njih dolžnost. Njih obzorje je obsegalo le ozemlje med Ljubljano in predsobami raznih uradnikov po dunajskih ministrsavih. Kaj se je komu sanjalo o komponentah, ki vodijo svetovno politiko in usodo narodov, saj je za na-rdnega voditelja že zadostovalo, če je znal pri-mreno zarohneti na kakem vaškem ali trškem shodu. Zato se med svetovno vojno tudi zastopali v velikem svetu, ki je odločeval, Poljake svetovno znani Paderevski, Čehe Masaryk. Hrvate Trumbič, nas pa taki ljudje, kakor so nas pač zastopali. V Evropi sploh niso vedeli za Slovence, sa j nobenemu naših neštetih voditeljev nikoli niti v glavo ni padlo, d a bi bilo morda to sploh potrebno.
Edini dr. Janez Evangelist Krek je že kmalu
Ljubljana, 24. marca 19>9
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
po začetku svetovne vojne zaslutil, za kaj gre in kam gre razvoj. Treba mu je bilo premagati hude ovire, da je s svojimi idejami predrl vsaj v ožjem krogu svojih prijateljev in izoblikoval geslo, ki je našlo svoj izraz v majski deklaraciji. Da samo geslo, kajti majska deklaracija ni bila program. Preden je prišel do oblikovanja kakega programa, je legel v prezgodnji grob. Majhni izvrševalc i njegove oporoke so ustanovili Narodni svet, s katerim pa niso vedeli kaj začeti in ga nikoli niso sklicali niti k eni seji.
Nasledki take »politike« seveda niso mogli izostati. Medtem ko so drugi zatirani narodi dosegli svoje osvobojen je, smo bili pa mi — razdeljeni na štiri dele. Niti toliko odgovornosti niso čutili naši »voditelji« nasproti lastnemu narodu, da bi bili stopili v zvezo z dr. rrumbičem, rajši, smo nosili na fronte — srebrne rogove. In ko je bilo že vse v razsulu, ,ko bi bili imeli že priliko spoznati, kako je z nami, naši »voditelji« še vedno niso bili sposobni pregledati položaja, temveč so nam skrivnostno zagotal jali, kako »stoji naša stvar dobro«.
Slovenska »narodna vlada«, ki jo je sestavil dr. Izidor Cankar, zato ni mogla biti kos svoji nalogi. Ko je šlo za formalno. zedinjenje s Hrvati in Srbi v eno državo, smo bili brez vsakršnega koncepta. Ni bil sklican slovenski deželni zbor in niso se skušali opreti na ljudstvo in dobiti z njim potrebnih stikov, temveč so začeli v čedalje večji meri prosjačiti v Belgradu za razna dovoljenja in privoljenja ter s tem ustvarjali centralizem, čeprav je celo Pasic še iz Pariza pisal Vesniču, da bo treba dati Jugoslaviji seveda — federalistično obliko.
V	volilni bo j za ustavodajno skupščino smo šli brez jasnega programa. Ne, imela ga je le Žerjav-Kramerjeva stranka, in sicer strogo centralističnega, ker je upala le s pomočjo centrale gospodovati ne v Sloveniji, temveč nad Slovenijo in Slovenci.
Prišla je vidovdanska ustava in vse stiske, ki so ji sledile do današnjih dni. Skora j 40 vlad smo doživeli, vsaka je centralizem le še poostrovala, a še nobene ni bilo doslej tudi brez — slovenskih »zastopnikov«.
Po sprejetju vidovdanske ustave se je dvignil pač prav iz osrčja našega ljudstva pravi odpor zoper ustoličenje nedemokratičnega centralizma, ki je našel leta 1924. in 1925. svoj izraz v žilavem avtonomističnem gibanju, toda ko se je pojavila le najrahlejša prilika, sesti na centralistični ministrski stolček, .so sedali nanj, prilivali avtonomizmu vedno več vode in so ga nazadnje sploh pozabili. Ni ga pa pozabilo ljudstvo.
To drugače tudi biti ni moglo, kajti vsa povojna slovenska politika v Belgradu se je izživljala v ogorčeni — licitaciji navzdol, kdo bo cenejši, ta ali druga stranka. Medtem ko pretresa že 20 let vso državo »hrvaško vprašanje«, ko se vrše zanj ogorčeni boji in danes tudi že nihče več ne dvomi o zmagi Hrvatov, pa slovenskega vprašanja, navzlic temu, da je centralizem vseh 20' let nas še neprimerno bolj izžemal kot Hrvate, sploh menda ni, vsaj nihče ga doslej še niti ni ugotovil, kaj šele javno in jasno formuliral.
Izgovarjajo se, da naše ljudstvo' ni vzgojeno za borbo tako, kakor hrvaško. Avtonomistično gibanje leta 1924. in 1925. ie prav jasno pokazalo, da je v našem ljudstvu dovolj borbenosti, če je pa morda zadnjih 10 let res popustila, ni krivo ljudstvo, ampak ,so krivi tisti, ki mu niso dajali zgleda v borbenosti. A tudi če bi bilo res: naše l judstvo je pač tako, kakor so ga 40 let vzgajali, in to je tudi ena zgodovinskih krivd. Za kaj naj se pa to ljudstvo tudi bori? Medtem ko zadnji hrvaški pastir v slavonskih gozdovih čisto dobro ve, kaj njegov narod hoče, pa menda danes pri nas sploh ni ljudi, ki bi vedeli, kaj prav za prav hočemo.
Ko vsa Evropa pozna Hrvate in njih zahteve, zato se seveda tudi ne moremo čuditi, če vsak Ev-ropcc čuti potrebo, da se ustavi na svoji poti po Jugoslaviji tudi v — Zagrebu. Slovenskega vprašanja ni — vsaj v Belgradu in za izvenslovensko
javnost doslej še ni 'bilo postavljeno, kakor leta
1918.,	tako tudi ne danes. Kako naj zmagamo, če se pa sploh ne borimo in tudi nihče ne ve in ne pove, za kaj naj bi se borili.
Po kaj naj torej ti Evropci hodijo k nam v Ljubljano? Kaj naj bi jih tu zanimalo? Majejo se vnovič podstave Evrope in vnovič se piše zgodovina narodov. Ni ga bilo doslej še naroda v zgodovini, ki bi mu bila, svoboda prinešena na krož-
1.	K.:
niku in bi si jo bil pridobil s hlapčevanjem, in tudi mi Slovenci si je ne bomo. Tolažijo nas, da bomo avtomatično dobili, kar si bodo priborili Hrvatje. Ali si je mogoče misliti bolj odkrito pri-skledništvo? Taka »desla« morajo narod spraviti do tega, da bi bil tudi v samostojnem upravljanju svojih zadev za tak posel nesposoben. Toda kdo nam je nazadnje tudi porok, da nam bo ta špekulacija res uspela?	V.	Z.	Ž.
Slovenci, samostojna volja in resničnost
»Hrvatski dnevnik« z dne 15. marca je objavil sledeče pripombe k »vlogi Slovencev ob srb skoti rvaškem razmer j u«:
V	teku preačunske razprave v parlamentu so poslanci zdrubene opozicije dokazovali, da Slovenci ne smejo biti zapreka sporazumu med Srbi in Hrvati. Dne 8. 10. 1937 sklenjeni sporazum med Hrvati in srbsko združeno opozicijo, vštevši preča liske Srbe, ne priznava, Slovencem na noben način pravice »liberum veto« ali vloge jezička na tehtnici. Za dosego srbsko-hrvaškega sporazuma zadošča zgolj pristanek neposredno prizadetih, to pa Slovenci niso, kakor hitro upoštevamo lo, kar so delali. Vstopali so namreč v prav vse kombinacije, tudi v take, ki jim je bil hrvaški narod kalna jbol j daleč, in so pri tem branil samo slovenske koristi, seveda tako, kakor so jih oni razumeli. Če Slovenci tako želijo, smejo zmirno dušo pristati na to, da se njihov položaj uredi na podstavi sedanje ureditve. Če tako hočejo, se smejo zadovoljiti s samoupravami. To je njihova stvar, ki Hrvatov ne briga in v katero se ne želijo vmešavati; če je Slovencem namreč prav, se da bodoča ureditev napraviti tudi tako, da bodo imeli Slovenci v državi drugačen položaj kot Hrvati. Tistemu, ki jo hoče, se ne hodi krivica. Nihče jih ne sme siliti, da bi zahtevali nekaj, česar npgočc sami nečejo. Okoristiti se s stanjem, ustvarjenim s centralističnimi ustavami; če torej ne želijo sprememb, prosto jim. Ne smejo pa biti zapreka za to, da bi se uredilo razmerje med Srbi in Hrvati. Prav tako niso poklicani, da bi posredovali. Med Srbi in Hrvati je treba reišiti tudi vprašan je ozemlja, ker živijo nekje pomešano, drugod so si pa mejači. Prav ta stvar se Slovencev ne tiče in zaradi tega še malo ne smejo bili razsodniki. Tako so dokazovali poslnci srbske združene opozicije — pravi »Hrvatski dnevnik« — in ta misel se u jema s splošnimi smernicami govora ministrskega predsednika. Še več, ujema se tudi z dejstvom, rla slovenski poklicani činitelji niso dali nobene, te-mu nasprotne izjave.
Spričo dialektike, ki se je poslužuje v danih razmerah navedeni list na svoji politični strani, ne dvomimo, da je tisto, kar se predstavlja 'kot mnenje srbske združene opozicije, na las podobno mnenju vodstva HSS. Tak občutek je dobil pač vsakdo, ki mu je prišla gornja objava pred oči. Zato je tudi čisto prav, če pripisujemo Slovenci tej objavi primeren značaj pristnosti in važnosti.
Ali Slovenci nismo privajeni dveh stvari: samostojnega gledanja javnih vprašanj in priznanja resničnosti. Zato se ne smemo čuditi, če je omenjeni opis stališča o vlogi Slovencev povzročil pri marsikom neke vrste jezo in razočaran je v tolikšni
meri, da so si dotičniki izgovorili čas in premislek za odgovor, za zdaj pa samo ponovili poročilo z grenkim dostavkom, da nasprotuje tako stališče govoricam tistih, ki nastopajo v Sloveni ji kot ožji somišljeniki prizadevanj dr. Mačka, vodstva HSS in Hrvatov.
Naj se zgodi k jer koli na svetu kaj posebnega, zlasti če se pripeti kaj takega, kar ustvarja med nami psihozo ogroženosti, takoj se pojavijo šepe-talci, ki poudarjajo potrebo, da se napravi nekakšna resolucija, ki pa naj jo izvedejo drugi! Naše lastno delo sega samo tako daleč, dokler se ne začne resnično delo. Za to resnično delo smo nekako preveč aristokratični, zaradi tega naj ga opravi na primer dr. Maček. Ta naj, ker nas je pošteno zaskrbelo, pograbi za pero in kar brž podpiše. To navajamo samo za. primer, seveda, toda primer, ki pove, kako tragična je naša — nesamostojnost v mišljenju i.n v volji.
Ujezi in razočara nas nadalje opozoritev — pa naj bo še tako prijateljska —. da odločamo o svoji usodi sami. Vzgojeni v permanentno poslušnost se nam zdi ka j takega nezaslišana stvar. Tako je bilo mogoče, da je objava stališča Hrvatov in opozicijskih Srbov o vlogi Slovencev v srbsko-hrvaškem razmerju vzbudila med nami glasove trpkosti, žalosti, jeze in osamljenosti, tedaj razpoloženje, ki nas sili, tla si za izpoved svojega stališča k tej objavi izgovorimo nekaj časa in premisleka, samo da ne bi bila naša izpoved preveč zamerljiva.
In vendar ni to, kar je objavil »Hrvatski Dnevnik« na naš račun, nič drugega kot dosleden izraz priznanja naše pravice do samoodločbe. Ali nismo res Slovenci ves čas, odkar obstaja ta država, padali Hrvatom v hrbet? Ali niso naši politiki res ves čas vstopali celo v take kombinacije, ki so imele nalogo pripraviti odstranitev še tiste oblikovne demokracije, ki je spala v ustavi iz leta
1931.,	Ali je že kateri politik iz Slovenije pokazal
„Pravnikova“ petdesetletnica
l e dni je praznovalo eno naših najzaslužnejših narodnih društev »Pravnik < zlati jubilej svojega delovanja.
Ko je ob koncu I. 1888. odložil odvetnik dr. Alfonz Mosehe uredništvo »Slovenskega Pravnika«, ki ga je izdajal tri leta, se je zdelo, da bo edino naše pravniško glasilo že drugič prenehalo, ker ni bilo ne naročnikov, ne sodelavcev, ne urednika. Tedaj se je združila peščica takrat maloštevilnih naših narodno- zavednih pravnikov, da ustanovi
po češkem vzoru društvo »Pravnik«. V pripravljalnem odboru šobili: sodni svetnik Ivan P. Ven-cajz koi načelnik, notar Ivan Gogola, pristav finančne prokurature Emil Gutman, odvetnik dr. Franc Papež in sodni svetnik Karel Pleško. Dne 26. januarja 1889 so se zbrali naši pravniki v dvorani ljubljanskega magistrata k prvi glavni skupščini. Po svojih pravilih si je društvo postavilo nalogo: I. gojiti pravne .in društvene vede in v ta namen izdajati strokovni list; 2. pospeševati
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
najugodneje pri ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
odpornost proti vabilom, o katerih je moral ve-deii. da niso v skladu s slovensko častjo? Ali ni res, da smemo Slovenci, če lo mi hočemo, bili zadovoljni tudi samo s samoupravami? Ali se niso še vse volitve slavile kot dokument ljudske volji;
v Sloveniji, pa naj je zmagal dr. Kramer ali pa dr. Marušič? Ali se niso tudi javne volitve slavile kot dokument ljudske volje? Vse lo se je godilo ves iisli čas. ko so Hrvati vztrajali pri odklonilnem stališču, ko so llrvali imeli voditelja, ki je pokazal odpornost navzlic zaporom in kaznilnicam. In da je mera ironi je na račun nas Slovencev še bolj polna, je dokazal odpornost hrvaški vodile! j. ki je sin očeta — Slovenca!
Samo v eni točki bi hoteli ugovarjati »llrvat-skeniu Dnevniku« tudi mi. On pravi namreč, da so nasi zastopniki vselej branili samo slovenske koristi. Pristavlja sicer: Tako, kot so jih oni razumeli, vendar je ta pristavek premalo, da bi ugotovil resnico. Ugotoviti bi moral temveč, da so ti politiki znali braniti izključno le koristi svojih strankarskih agitatorjev in svojih gospodarskih koncernov, katerih sedež ali bivališče je v glavnem v Sloveniji. To so znali braniti in to je bila točno tudi cena, za katero je stala dosledno pri vsaki priložnosti: slovenska politična volja, čistost in poštenost. V ostalem pa beležimo objavo stališča o vlogi Slovencev ob »hrvaškem vprašanju« kot priznanje naše pravice do samoodločbe in kol poziv, da se odgovorni predstavniki Slovencev povzdignejo na tisto politično črto, ki bo popravila ponižujočo preteklost slovenske politike.
Dr. J os. Regali:
Ob dvajsetletnici slovenske ,,Narodne galerije"
(Nadaljevanje.)
V	zibirki kopij bi bilo prostora za kakšnih 80 do 90 slik, posebno če bi bila severna, na novo prizidana dvorana predeljena z eno ali pa dvema vmesnima stenama in bi imeli stranski, na novo prizidani dvorani kulise, široke kakšna 2 m, da bi bili slogi oziroma posamezne dobe ločene. Zbirka posnetkov bi naj se začela z italijanskim slikarstvom 13. in 14. stoletja, ker posnetkov antičnih mozaikov ne kaže delati; bizantinska umetnost je pa bila od nas vedno preveč oddaljena. Gre nam za zahodnoevropsko umetnost, ker spadamo Slovenci v zahodnoevropski kulturni krog. smo iz njega zrastli, smo bili njegov del in hočemo to tudi ostati za vselej. V prvi dvorani posnetkov naj bi bili posnetki toskanske, florentinske in sienske šole iz XIII. in XIV. stoletja, in sicer kakšnih 6 kopij po Giottoju di Bondone, Giovan-niju Cimabue-ju, Buoninsegne-ju, Bernai-ju in Kra Angelicu. Potem naj bi bilo kakšnih 8 kopij italijanskih slikarjev iz X V. stol., in sicer po 1' ilippo Lippiju, Peruginu, Boticelliju, Andreju Mantegna in Boccacio Boccaciniju ali še komu drugemu, tako da bi bile zastopane toskanska ozir. florentinska, padovanska in lombardska šola. Bile naj bi pa v ti dvorani tudi kopije staroneniških in starih nizozemskih slikarjev (skupaj kakšnih osem) in naj bi bile zastopane kolnska, niirnberška, flamska, švabska in saška šola n. pr. mojster Wilhelm, van Eyk oz. Luka iz Leydena, Holbein. Wolge-muth. Diirrer in Granadi.
V drugi dvorani (severni del prizidka), ki bi imela, če bi bila vanjo postavljena prečna stena, kakšnih 60 tekočih metrov, bi bile kopije italijanskih mojstrov iz XVI. stoletja in sicer iz florentinske, umbrijske in zgornje italijanske šole: Leonarda da Vinci, Petra di Cosimo, Rafaela Santi, Dossija, Corregia itd., skupaj kakšnih 8 posnetkov. Potem naj bi bilo kakšnih 8 kopij iz beneškega slikarstva počenši z Bellinijem in Viktorjem C arpaccio (ki je bil pa rojen v Kopru in spada prav za. prav v slovensko »Narodno galerijo«, ker je bil očitno slovenskega pokolenja), kopije po Tizianu. Tinorettu, Veroneseju, Bassanu, Palmi ml. do licpola. Za njimi bi sledili Italijani iz XVII. in XVIII. stoletja (kakšnih 6 posnetkov) in sicer maniristi, eklektiki in naturalisti (n. pr. Fe-derigo Baroccio, Maratla, Giudo Reni, Caravaggio. Salvator Rosa itd.). Za njimi bi prišli Fran-vozi iz XVI. in XVII. stoletja: Nikolaj Poussin, korain, Charles Lebrun, Rigaud in Gašpar Poussin — skupaj 6 posnetkov. Potem naj bi bili Španci iz XXVII. stoletja: 5 kopij, gotovo pa Diego Velastjuez, Greeo in Murillo. Naposled bi naj bilo v ti dvorani kakšnih 7 posnetkov nizozemskih slikarjev iz 17. stoletja, predvsem Rubens, Van Dvck. Rembrandt, Breugel in Teniers.
V tretji dvorani bi bilo 8 kopij Francozov. Nemcev in Špancev iz 18. stoletja, n. pr. po Davidu, Gerardu, Regnaultu, Mengšu, Carstcnsu itd. Za njimi bi prišle kopije slikarjev iz 19. stoletja nekako do impresionizma, ker bi tudi slovenska »Narodna galerija« ih- segala dalje. Ta doba naj bi bila zastopana s kakšnimi 10 posnetki in naj bi zraven nekaterih posnetkov nemških in francoskih slik (n. pr. Petra Corneliusa, Ovenbecka. Menzla, Bbcklina, DeIacroixa: itd.) viseli tudi posnetki po slikah velikih slovanskih slikarjev n. pr. Pel jakov: Matej ka. Grottgerja in Brandta itd..
Čehov: čermaka, Brožika in drugih ter Rusov: Rjepina, Vereščagina itd.
Zbirka kopij bi nadomestovala Ljubljani splošno zgodovinsko pragmatično umetnostno galerijo, ki je danes nima in take galerije z izvirnimi slikami nikoli ne bo imela, ker je imeti ne more, pa čeprav bi prišel kdo in bi vrgel na mizo v ta namen 20 ali 30 milijonov, ker izvirnih klasičnih slik sploh ni mogoče dobiti in se ne dajo odtehtati z zlatom. Italijanska vlada n. pr. je dala za Giorgionajevo »La’tempesta«, ki je majhna, 5 milijonov lir pred nekaj leti. Dobri posnetki se pa dajo napraviti za majhne vsote. Računam, da bi poprek stal en posnetek za »zbirko kopij« 6000 do 8000 dinarjev in da bi se dala napravili vsa zbirka, ki bi imela okli 80—90 posnetkov za kakšnih 600.000 dinarjev, notran jo opravo (okvirje itd.) bi bilo pa treba še posebej računati.
Kopirali naj bi kar mogoče samo naši slovenski slikarji. Seveda bi, se pa morali tisti, ki bi se posvetili posnemanju, prav dobro izuriti v risanju in koloritu, da ne bi pošiljali domov kakšnih zmazkov. Pregledati bi morali vsako kopijo natančno pravi izvedenci, ne taki, ki pri nas včasih sodijo o umetnostnih vprašanjih, pa bi sami potrebovali prav osnovnega poduka v umetnostnih stvareh, in povrh pa še milosti iz nebes, da bi jim bil podeljen dar posluha za umetnost sploh H Najbolje bi bilo — ker so pač pri nas take razmere — če bi zahtevali potrdilo vodstva tiste galerije, v kateri visi izvirnik, da se kopija popolnoma ujema z izvirnikom, preden bi kopijo sprejeli. Ni vsak, kdor spada h kakšni politični ali drugi kliki. že sodnik v umetnostnih stvareh, čeprav na-brblja včasih nekaj zavitih in nerazumljivih sestavkov v kakšnem dnevniku ali pa tudi kje drugod !
(Dalje prihodnjič.)
izdajanje zbirko zakonov in drugih strokovnih listov v slovenščini; 3. osnovati društveno knjižnico: 4. naročavati strokovne liste in jih prepuščati členom v uporabo, ter slednjič 5. prirejati predavanja, čitanja. in razprave na društvenih shodih. Bolj kratko in resnično je označil društveno nalogo načelnik pripravljalnega odbora Vencajz: skrbeti namreč za dovršen in enoten pravni jezik, da bi se mogla takrat pri naših uradih skoraj popolnoma zapostavljena slovenščina cimprej uveljaviti. Temu kulturnemu in tudi političnemu namenu je služilo v glavnem društvo vsaj v prvih dveh, treh desetletjih naj prvo z izdajanjem »Slovenskega Pravnika«. Ta prvotno gotovo ni imel znanstvenega ,niti toliko strokovno poučnega namena. V tem pogledu so se mogli tudi naši pravniki poučiti le iz tujejezičnih revi j. »Slovenski Pravnik« je imel takrat pač glavni namen, pokazati našim, v tujejezičnih šolah izobraženim pravnikom pravilen in kolikor mogoče enoten pravniški jezik, jim olajšati uporabo slovenščine v uradu in jih bodriti, da jo čim več uporabljajo. I o nalogo je »Slovenski Pravnik« odlično izvrševal, najprvo pod anonimnim uredništvom Janka Babnika, pozneje pa posebno v 27 letnem urednikovanju idealnega Danila Majarona, ki sta mu v jezikovnem oziru pomagala skromni in dosledni filolog Anton Mikuž, pozneje pa mnogo let Božidar Bezek.
Mlada generacija si, more danes komaj predstavljati. kolikega pomena je bila za uveljavljenje slovenščine zlasti pri sodiščih »Nemško-slo-venska pravna terminologija«. To je »Pravnik ne |e izdal, marveč je nastala po njegovi pobudi, z njegovo moralno in tvarno pomočjo in s požrt-yovalnim zbiranjem pravnih izrazov po njegovih členih, uredil pa jo je odlično društvenik-ustanov-nik Janko Babnik. To delo ni odpomoglo le veliki ■ n stalni praktični potrebi, marveč je imelo tudi velik moralen, političen pomen. Navzgor smo mogli namreč pokazati, da imamo enotno, jezikovno cisto izrazoslovje, kakor komaj kak drug slovanski narod, na katero se moremo opirati. Čeprav je naš jezik v čudovitem svojem razvoju zadnjih desetletij to delo zlasti po obsegu pravnih izrazov zelo prerasel, vendar nam je še vedno zanesljiva opora, našega pravniškega jezika. Zgodovina pa nam bo pokazala, da je to Bahnikovo delo močno vplivalo tudi na naš znanstveni jezik vseh panog.
S to pažnjo za intenzivni razvoj pravniškega jezika je bila v najožji zvezi skrb za čim eksten-zivnejšo uporabo slovenščine. Na čelu društva so l>Hi pravi slovenski možje, zlasti predsednik dr. Andrej Ferjančič in dr. Danilo Majaron, ki so v (lružbi zavednih slovenskih sodnikov in odvetnikov v večkrat težavnih razmerah budno pazili, du so porabili vsako priliko, kjer so le mogli, uveljavili slovenščino počasi pa dosledno zlasti pri sodiščih. Če smo v času od leta 1881. do 1914. dosegli, da se je naš jezik na Kranjskem, Primorskem in deloma na Štajerskem iz prejšnje popolne zapostavljenosti dviignil do skoraj izkl jučno uporabe v zunanjem poslovanju in da se je začelo že misliti na uveljavljenje v notranjem uradovanju, je to, ne da bi 'seveda podcenjevali splošni politični razvoj, vendar velik del tudi zasluga »Pravnikova«.
Zgodaj je prodrlo v krogu »Pravnikovih« voditeljev tudi prepričanje, da je za pridobitev narodnega pravniškega naraščaja, za razvoj našega jezika in znanstva potrebna ustanovitev slovenske pravne fakultete. Že leta 1890. je povzdignil v »Slovenskem Pravniku« svoj glas za slovensko pravno akademijo modri dr. Jakob Kavčič; pozneje pa je bil prav »Pravnik« in zlasti njegov načelnik dr. Danilo Majaron središče vseh teli prizadevanj do končnega uresničenja. Od tukaj so izhajale pobude našim politikom in vse praktične priprave. Iz »Pravnikovih« vrst so izšli skoraj vsi prvi učitelji slovenske pravne fakultete. V ’ tem delu je postal dr. Majaron »oče slovenske univerze«. Kajti ob zahtevi po pravni fakulteti je vzra-stla po prevratu zahteva po celotni univerzi. Ni pretirano, če trdimo, da bi brez »Pravnikovega« dela danes najbrž ne bilo slovenskega vseučilišča.
I ako vidimo velikansko kulturno politično delo. ki ga je izvršil »Pravnik« do državnega prevrata.
V	naši državi je kajpak »Pravnik« dobil vsaj deloma drug namen in drugo smer. Seveda skrb za čistost in enotnost našega pravnega jezika ni
popolnoma nepotrebna. Ali »Pravnikove« na-loge so se pomnožile. Odmaknili smo se in se odmikamo vedno bolj tujemu pravnemu krogu — snovno m jezikovno. Gojiti moramo sami svoje pravo v zvezi s Hrvati in S ribi. Naš mladi naraščaj ne zna več tujih jezikov, ne more več lahko uporabljati tuje znanstvo in pripomočke. »Slovenski Pravnik« mora torej postati in postaja od st vilke do številke bolj resnično strokovno glasilo ki skrbi za zadosten pouk in nadaljnjo izobrazbo naših pravnikov vseh panog. V zadnjem
času so^ začeli izdajati pod okriljem »Pravnika
rej, odlično pri rej a no
stanovske zavednosti in pravilnega društvenega vodstva.
»Pravnikova« proslava petdesetletnice je bila zato najbolj viden dokaz. Členi, ki sjno doživljali prejšnje razmere, vemo to najbolj ceniti. Medtem ko so se pred prevratom udeleževali društvenega življenja aktivno večinoma le maloštevilni sodniki in pa odvetniki ene politične skupine, smo videli na društveni proslavi poleg odličnih predstavnikov naše javnosti imponujoče stotine slovenskih pravnikov prav vseh panog in pa — vseh političnih barv in barvnih odtenkov, a zlasti mnogo, mnogo mladine. To je bil, po našem mnenju, najlepši pojav vse tako lepo uspele proslave.
V	zadnjem času se kaže kot zunanji izraz te srečne porasti stanovske zavednosti tudi prizadevanje po svojem »Pravniškem« domu v Ljubljani, ki ga naj ustanovi pod »Pravnikovim okriljem osnovana nova pravniška zadruga.
Pripomnimo naj še, da je izdal »Pravnik« ob svoji petdesetletnici obsežno »Spomenico«, v kateri so poleg orisa društvenega delovanja v zadnjem desetletju priobčeni tudi življenjepisi in boji zaslužnih slovenskih sodnikov, upravnih juristov in slovenskih pravnih znanstvenikov, ki so delovali v preteklosti v tujini. (Zaslužnih odvetnikov in notarjev se je spomnil »Pravnik« že prej.) Čeprav je in mora biti naša pravniška mladina usmerjena futuristično, torej s pogledom v prihodnost, naj pogleda vendar tudi nazaj, da spozna. kako težko so postale današnje ugodnejše razmere, da jih ve ceniti in vsaj — ohraniti. Omogočiti ji ta pogled, je bil tudi glavni namen te »Spomenice«.
Odličnemu društvu pa želimo ob zlatem jubileju velik napredek tudi v bodoče v dosedanjem idealizmu in požrtvovalni delavnosti.
Opazovalec
pr
znova, kakor deloma že zbirko zakonov v našem
»Pravniku« nastaja skrb. da goji tudi družbeno stanovsko skupnost slovenskega pravništva.
rustveno členstvo je poraslo od poldruge stotine »h prevratu do skoraj tisoč. To ni le nasledek 'ev.icio pomonzilve slovenskih pravnikov, mar-ec' zel° razveseljiv dokaz njihove naraščajoče
f Dr. Franc Kovačič
V Mariboru je umrl 19. I. m. zgodovinar in profesor bogoslovja dr. Franc Kavčič. Dr. Kavčič je bil osrednja osebnost slovenskega znanstvenega gibanja na Štajerskem. Po poklicu sicer duhovnik se je pa ukvarjal predvsem z zgodovino*pa tudi z mod ros lov jem; ustanovil je tudi list »Voditelj po bogoslovnih vedah«. Urejeval je po Kaspretovi smrti »Časopis za zgodovino in narodopisje« in je bil ustanovitelj »Zgodovinskega društva« v Mariboru. Dr. Kovačič je bil središče »Zgodovinskega di ušiva« in se brez dr. Kavčiča le ustanove sploh ne bi bilo mogoče misliti. »Časopis za zgodovino in narodopisje« je bil ob svojem času najvažnejše slovensko znanstveno glasilo, okoli katerega so se zbirali najboljši slovenski znanstveniki. Dr. Kovačič je bil tudi začetnik mariborskega muzeja in mariborske »Študijske knjižnice«. Med Kavčičevimi zgodovinskimi spisi so posebno znane njegove knjige: Trg Središče, Nadžupnija sv. Križa pri Rogaški Slatini. Ljutomer, Zgodovina dominikanskega samostana v Ptuju, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Zgodovina lavantinske škofije iid. Veliko je pa število Kovačičevih krajših zgodovinskih sestavkov. Dr. Kovačič je bil na mirovni konferenci v Parizu izvedenec za slovensko mejo na Štajerskem. Leta 1919. je izšel njegov spis »La Styrie< v francoskem jeziku. Dr. Kovačič je pisal tudi v hrvaške liste — bogoslovje je obiskoval nekaj časa tudi v Zagrebu — in je bil slovanofilsko navdahnjen. Pridobil se je pa velike zasluge za znanstveno delo in njegovo ime bo ostalo zapisano v zgodovini slovenske znanosti. Dr. Franc Kovačič je bil rojen 25. mraca leta 1867. v Veržeju in je bil papežev hišni prelat. Naj počiva mirno v štajerski zemlji, na katero je bil'navezan z vsem svojim bitjem.
Razglas akademikov Aleksandrove univerze
Težak svetovno politični položaj, v katerem se je preko noči znašel ves svet, posebno mali narodi, nas je združil v enoten akademski narodni blok, da s tem dokažemo svojo neomajno narodno in državno zavest.
Združeni akademiki Aleksandrove univerze stojimo na stališču, da je edino močna, na podlagi enakosti narodnih pravic Slovencev, Hrvatov in Srbov urejena Jugoslavija izključni okvir, v katerem moremo in hočemo živeti svoje narodno in državno življenje.
V tem trenutku združena slovenska akademska mladina Aleksandrove univerze slovesno izjavlja, da se v interesu narodne solidarnosti odjeka vsem ■rt-medseboj n im trenjem.
V Ljubljani, dne 16. marca 1939.
SKAD Danica, JNAK Edinstvo, JNAD Jugoslavija, AKD Kladivo, DSKA Savica, Slovenski klub, AK Stražil, SKAD Zarja.
Se o vzgoji srednješolk
(Dopis.)
Prav z zanimanjem šeni prebral oba dopisa o vzgoji naših srednješolk v letošnji 9. in K), številki »Slovenije«. Moje zanimanje pa ni zgolj načelno in odmišljeno, kar utegne vsakemu pojasnili okohiost, da sem sam oče srednješolke, rla kot tmk ne samo marsikaj vidim in opazujem, kar utegne mnogim drugim ostati prikrito, in da imam prav v tej svoji lastnosti tudi pravico, spregovoriti o stvari.
S strogostjo, s povečanim nadzorstvom, tako berem in slišim, naj bi se dvignila splošna, a zlasti še nravstvena raven naše mladine. Prav, kar siriti jam se s tem, brž ko bo dano poroštvo, da bo ta strogost tudi, imela uspeli. Poda: gospodu drd-u, ki je očitno sam vzgo jitelj, je gotovo prav dobro znano. da samo strogost še ni dovol j, narobe, da zlasti preveč policijski načini pri učeči se mladini ne dosegajo uspehov, pač pa goje potuho. Strogost naj ho torej samo zadnje sredstvo, pred njo naj
pa gre odprava pogojev, ki zakrivljajo take nevšečnosti in pa — nazadnje, toda ne najmanj — dober zgled.
Tu pa moram opozoriti in pokazati na nekaj,
o	čemer se sicer v javnosti ne govori, kar je pa kljub temu zelo resnično.
Je namreč nekaj profesorjev, posebno mlajših, ki so sicer od sile strogih načel na zunaj, ki se pa včasih vendarle kaj radi družijo z učečo se mladino. Tako znana je ta stvar, dai se mi kar nemogoče zdi, da bi je ostali profesorji ne bili opazili in tudi za g. drd-a se mi zdi, da gotovo ve zanjo. Kajti da v tem primeru ne gre zgolj za kakšno posebno ljudomilost in naklonjenost vzgojitelja do zaupane mu mladine, dokazuje najbolj dejstvo, da uživa to posebno prijaznost skoraj samo učeča se mladina — ženskega spola.
Tu pa je razen tega še ta nevšečnost vmes, da je prav nam staršem včasih težko prepovedati hčerkam-srednješolkam tako družbo, češ, profesor je, in če ne bom prijazna z njim, dobim »cvek«.
In ko že o vsem tem govorim: morebiti je tudi drd že kaj slišal o tem, da, govore vsaj nekateri profesorji v šoli v jeziku in na način, ki z vzgojne strani in še celo za ušesa mladine, ki preživlja pubertetno dobo, ni ravno »primeren«, da rabim naj-vljudnejšo besedo, ki jo bodo pa, menda vsi razumeli. Tudi jaz sem obiskoval srednjo šolo, a lahko rečem, da vseh osem let nisem slišal besed in opazk, kakor jih je slišati včasih danes.
Če pa se hoče prepovedati srednješolkam moška družba, se mi tako zdi, da bi bil tale vrstni red najbolj pravilen: najprej naj se prepove profesorjem samim izven službe vsako sestajanje s študentkami. Šele, če bi se pokazalo, da je to premalo, ne bom imel nič zoper to, če se ta prepoved razširi tudi na druge kavalirje. A zopet, Kakor rečeno, sem mnenja, da bi ta prepoved morala iti vzporedno s poukom in nadzorstvom oseb, ki imajo zaupanje mladine. Menda mi ni treba še posebej razlagati, da za tako zaupanje še ni dovolj, če je kdo profesor. Vzgoja je pač tudi umetnost, sama strogost in trda volja še nista, dovolj.
Prepričan sem. da velika, večina profesorjev te vrste »vzgojne« načine prav tako odločno obsoja, kakor jaz in vsak pravi prijatelj mladine. Prav v njihno korist bo torej, če se ločijo od njih tudi navzven.
Star pregovor pravi, da riba pri glavi smrdi. Naj torej napravijo tisti, ki jim je za stvar in tudi za lastno dolžnost, najprej zgoraj red. Potem se pa lahko zanesejo, da pojde tudi spodaj, če že ne zlahka, pa vsaj mnogo laže. Sicer pa slišimo, da ima sedanja učna uprava voljo, odpraviti vse podobne izrastke »nacionalne« vzgoje. S preveliko obzirnostjo seveda ne sme nastopati.
tl koncu pa še tole: naj bi veljala beseda o demokraciji, o stikih in sodelovanju med oblastvi in prizadetimi vsepovsod, torej tudi v tem primeru. Najbolj pa so v tem primeru prizadeti pač starši. In v društvu »Šola in dom« imamo organizacijo, ki bo znala stvarno pomagati, če bo dobra volja tudi na drugi strani.
Centralistična enakopravnost
V	teli dneh obračunavanja in razračunavanja s centralizmom so tudi hrvaški listi prinesli podatke, koliko jih je nacionlani centralizem veljal. Za preračunsko leto 1936/37. so znašali skupni 'dohodki države s področja savske banovine 2 milijardi 77,000.000 dinarjev, medtem ko je država izdala za to banovino samo 1.499,000.000 dinarjev. Potemtakem je samo iz te hrvaške banovine dobila država 378 milijonov dinarjnv več1, kakor pa je izdala zanjo. Mii smo svoje dni izračuinali, da znaša ta ipresežek za dravsko banovino 630 milijonov, torej za celili 52 milijonov več, kakor za savsko. Pri temipa je treba še upoštevati, da znaša prebivalstvo savske banovine 2,704.000, dravske pa samo 1,144.000. in da so razen tega tudi drugi državni dohodki iz Slovenije večji kakor iz Hrvaške, kakor na primer dobiček državnih denarnih zavodov, dohodki za razne sklade in podobno. Seveda pa imajo Hrvatje po pravici tudi ta znesek za 'neprimeren prvič že spričo revščine, ki je
tudi v hrvaških krajih nc manjka, drugič pa zlasti še s stališča enakopravnosti, ki ne sine dati, da bi smele ene pokrajine živeti na stroške drugih.
Kako so centralisti razumevali enakopravnost, dokazuje najbolj razdelitev javnih del in izdatkov zanje. V letih 1930. do 1934. je'bilo na primer porabljenih za javna dela v Srbiji 505 milijonov javnega, a samo 368 milijonov samoupravnega denarja, zato, pa je bilo porabljenih v Sloveniji v iistem razdobju samo 45 milijonov državnega in 63 milijonov samoupravnega denarja, na Hrvaškem 124, oziroma 176 milijonov, v Dalmaciji 58. oziroma 97, v Vojvodini 49 oziroma 154 milijonov. Bosna je že toliko na boljšem, da sta zneska v ravnotežju, a Črna gora je seveda dobila za javna dela od države 76 milijonov, sama pa je dala samo 28 milijonov dinarjev.
V istem času je stavbeno ministrstvo porabilo za javne stavbe v Srbiji 582 milijonov dinarjev, to se pravi 73 % od vseli kreditov.
Kako se s to stavbno politiko podpira Belgrad, ki ima zaradi tega najmanj javnih dajatev, a kako se obremenjujejo druge pokrajine, dokazuje zlasti tole dejstvo. V Belgradu zida vse šolske stavbe država, kljub temu da je brezprimerno bolj bogat, kakor Slovenija. Pri nas, pa tudi na Hrvaškem, se mora pa zanje brigati banovina. Toda to še ni dovolj. Kajti medtem koi mora banovina postaviti stavbo, pobira najemnino za stanovanja v tej stavbi — država!
Ni čuda, če se spričo take gospodarske politike seli naša industrija v Belgrad in s tem spet veča našo brezposelnost in revščino.
Dva nova centralistična sklada
Ko se je začelo lani govoriti o novem letošnjem preračunu, so poklicani in manj poklicani slovesno zatrjevali, da se davki z njim ne bodo povišali. Prišlo pa je, kakor zine raj ob takih preveč vnetih zatrjevanjih: davki se, bodo povišali.
Osnovati (nameravajo namreč nov velikanski fond 4 milijard. V ta namen se bo zvišala davčna doklada od neposrednega davka za poseben prispevek, ki bo znašal od 15 do 25 odstotkov. Letni dohodek je preračunan na, 400 milijonov, v desetih letih naj bi se torej ta fond zbral. Slovenija bo prispevala vanj najmanj 64 milijonov na leto.
Kakor smo že večkrat povedali in dokazali, krije lahko država vse izdatke, redne in izredne, ki jih ima v Sloveniji, z našimi rednimi javnimi dajatvami, in še gredo velikanski zneski v Belgrad. Od teh 640 milijonov, ki jih bomo odračunali za tu novi velikanski fond', torej Sloveni ja ne bo prav nič imela. Ves znesek se bo marveč porabil na jugu.
Še to naj bi omenili, da bodo v ta sklad prispevali naši delavci in nameščenci kaki h 10 milijonov dinarjev na leto. Marsikaj lepega bi si lahko postavili za ta znesek — zase in doma.
Natančno isto velja za talko imenovani zdravstveni fod, ki smo ga dobili 15. letošnjega marca. Tudi ta fond bo seveda upravljan strogo centralistično. Poleg raznih pristojbin bo zanj uvedena posebna zdravstvena doklada do 3 % skupnega zneska neposrednih davkov. Sicer ipa — beri zgoraj!
Že spet centralistična dobrodelnost
Danes teden smo opisali primer centralistične dobrodelnosti, ko je nekaj belgrajskih dam s pomočjo izvedenega sleparja obrnažilo dobrosrčne ljudi za velikanske zneske. Danes lahko navedemo spet skoraj popolnoma podoben primer.
Če so v prejšnjem primeru izvabljali, denar za »slepa dekleta«, je šla to pot plemenitost bol j na splošno za revne otroke. V ta namen je 'bilo ustanovljeno društvo, ki si je dalo kar naravnost ime »Plemenitost«. Neki Milivoj Davidovac je bil v tem primeru izvedenec za pridobivanje sredstev. Za svoje »delovanje« si je dolločiil še večji delež, kakor Nikolaj Vinogradov pri Društvu za varstvo slepih deklet, namreč kar 40%. Ostalih 60% pa. naj bi šlo za otroke, to se pravi, kolikor bi pač od teh 60% ostalo glede na precej drago upravo »Plemenitosti«, kajti g. Davidovac je ustanovil zanjo Ikar pisarno, nastavil »tajnico« in kar je še pri takih stvareh treba. Sicer pa nihče ne ve, koliko je prav za prav prišlo denarja, kajti nadzorstva ni bilo nobenega, in g. Davidovac je gospodaril po svoje. Policija pa je poleg njega zaprla še predsednika, podpredsednika in tajnika tega »plemenitega-društva.
V enem tednu dva kričeča primera centralistične dobrodelnosti, in kdo ve, koliko jih je, za katere se ne ve in se nikoli ne bo izvedelo, ker so njihni upravitelji dobrodelnosti bolj previdni, kadar si izkazujejo dobra dela.
Sicer pa naj velja za nas Slovence stališče, ki smo ga že pokazali zadnjič: brž ko pride kdo o,d ta mdoli krošnjarit s kakšno dobrodelnostjo in plemenitostjo, mu pokažimo vrata. Dobrodelne naprave pa si ustanavljajmo v svojem področju sami. In če jih bodo imeli pošteni in pravi slovenski ljudje v rokah, in če se bo vse delalo javno in pod nadzorstvom javnosti, tedaj 'bo vsaj vedel vsak naš človek, ki bo kaj dal, da ne pojde 80%
ali 90'% nabranega denarja v žepe sleparjev in tistih, ki jim je človečnost in dobrodelnost zgolj kupčija in pridobitna panoga.
Slovaški voditelji
V teh dneh, ko je Slovaška razbila zveizo s Češko in se podala Nemčiji, utegneta vsakega zanimati moža, ki sta vodila usodo slovaškega naroda v teh usodnih dneh. Prv ije monsignor Tiso, drugi inonsignor Adalbert Tuka. O njiju daje »Pariser 1 ageszeitung« z dne 15. t. m. tole sliko:
l	iso je spadal k tisti skupini politikuj oči h slovaških duhovnikov, ki so začeli svojo kariero že pod madžarsko vladavino, im sicer kot madžarski domoljubi, ne pa morebiti kot slovaški narodnjaki. Šele leta 1918. so se zavedli svojega slovaškega porekla, in naj,odločnejši Madžari so postali deloma najradikalnejši Slovaki. Previdni in neod-ločni liso se je sicer pridružil Hlinkovi avtonomistični katoliški ljudski strank.i. že iz cerkvene opozicije zoper praške »husite« in svobodomislece, bil pa je vedno na zmernem desnem krilu. Minister je postal, ker so ga imeli Čehi za poroka njim prijazne politike, če je pa prišlo drugače, je vse to le nasledek njegovega oportunizma, ki je šel vzporedno z agitacijo za samostojno slovaško državo v stranki in Berlinu.
O 1 nki piše list. da je med slovaškimi avtonomisti gotovo najbolj izobražen in razumen. Leta 1918. je bil v Budimpešti vseučiliški profesor. Še leta 1920., v novi češko-slovaški republiki, se je priznal pri ljudskem štetju za Madžara in šo danes ne govori dobro slovaški.
-v Morebiti sklenemo najbol je te dve oznaki pariškega lista, če navajamo sodbo velikega hrvaškega škofa Šariča, ki jo je napisal pred dobrima dvema mesecema v sestavku zoper katoliške politične stranke. S preroško jasnovidnostjo je takrat svaril: »S te strani gledamo tudi zelo skeptično na slovaške mlnistre-monsignorje in njiltno celostno vladavino. Prihodnost na bo izrekla o tem svojo sodbo.«
Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah
Pv° tem naslovom je izšla letos v Mariboru knjižica na 47 straneh, ki jo je spisal Jože Kerenčič.
V uvodnih besedah pravi piisec, da je ta knjiga »del širše zasnovanega raziskovanja o pogojili preživljanja ljudstva na tem koščku slovenske
domovine Neopazno je bilo dejstvo, da imajo
Jeruzalemske gorice za skrajno večino ljudstva,
ki v njih živi, malo pogojev preživljanja.........
V	lastništvu zemlje so ostanki večstoletnega pod-ložništva tuji gospodi.» Zato se zdi piscu v dobi. ko je znova ogroženo vse slovensko ozemlje, »potrebno posebej opozoriti na to, obenem pa dati pobudo za delo, ki bo imelo v ospredju potrebe najširših slojev v socialno in naročimo ogroženem predelu«.
le besede oznamenjujejo vodilno misel, namero in vsebino knjižice. Obravnava je pravi zgled preglednega in sestavno zasnovanega dela. Z zemljepisno skizo, z diagrami, s številkami, z laziskavanjem življenjskih pogojev naših malih ljudi, pastorkov že tako ne bogatega slovenskega gospodarstva, odgovarja na vprašanja, ki si jih mora zstaviti misleč človek ob pogledu na ta svet in to ljudstvo. Brez zanesenih, velikih, strastnih besed govori ta knjiga. Zalo pa tem bolj kliče njena vsebina s svojimi trdimi dejstvi, s svojimi neusmiljenimi ugotovitvami.
Koliko jih je med nami, ki vedo na primer, da prebivajo lastniki 48,3! % rodovitne zemlje Jeruzalemskih goric izven njih? In koliko jih ve, da je to razmerje glede lastništva vinogradov še mnogo neugodnejše: 69,51 % teh pripada lastnikom. ki prebivajo izven goric!
A ljudstvo na tej zemlji, ki po večini ni njegova, dosega gostoto 120,4 ljudi na kavdratni kilometer — najgostejše v Sloveniji!
In odkod so drugi lastniiki te zemlje? Skoraj bi lahko rekli: iz vsega sveta: iz bližnjih mest, iz Slovenije, 'vz južnih pokrajin naše države, iz Avstrije, Italije, celo Holandske in Združenih držav.
Iz Avstrije jih je največ, kar jih je za mejo:
J r.' tem pa je treba upoštevati tudi narodni značaj nekaterih lastnikov iz okoliških mest: Ormoža in Ljutomera.
Naravni nasledek tako urejenega lastništva je propadanje. Propadanje se kaže že na zunaj: 183 (10,56 %) hiš je praznih, ki po večini razpadajo. Ker manjka ljudstvu zemlje, mora težačiti tujim gospodarjem za kul ijevsko mezdo. Pa vendar nima naš človdk na tej zemlji živl jenjske mogočosti in si je ne more pridobiti niti z naddelom niti s tem. da znižuje svojo življenjsko raven še bol j in bolj, z znižanim použitkom, tisto ravne, ki leži še danes daleč pod višino, ki jo daje človeško dostojanstvo. Pisec ugotavlja: »Iz leta v leto je na gruntih manj mogočosti za težaka, na zemlji zemljiške gospode pa išče vedno več delovnih ljudi dela za vsako ceno. Ljudje z malih kmečkih zemljiških gospodarstev odjedajo delo in kruli ljudstvu, ki je brez lastne zemlje, polovici vsega delovnega ljudstva v Jeruzalemskih goricah sploh.
 pri večini vsega ljudstva vladata brezdelje
in lakota. Pičli zaslužki, posebno 6 do 8 dinarska dnevna mezda pri zemljiški gospodi, ne zadostujejo pri številnih družinah niti v dobi dela.«
Knjiga spada med tiste, ki morajo zbuditi narodno in socialno vest vsakega naroda, če noče poginili. Že nekaj podobnih del o življenju našega kmeičkega človeka imamo. Upamo, da bodo polagoma razdejale tisto laž demagogov vseh vrst o lepi idili kmečkega življenja, ki je tri četrtine naših kmečkih ljudi ne pozna. In da bomo pri tem sprevideli vsi, da je treba korenito spremeniti smer vsega našega narodnega prizadevanja in dela.
Mali zapiski
Propaganda gozdarstva
Banovinski odbor za propagando gozdarstva
prosi vsa vzgojna, kulturna in podobna društva, vse javne korporacije in ustanove ter vise privatnike, da aktivno sodelujejo pri propagandi gozdarstva v dnevih od 19. doi 31. marca 1939.
V teli dnevih naj se vršijo v šolali ali v drugih primernih prostorih predavanja o gozdarstvu, na terenu pa pogozdovanja goličav in praktični pouk o negi, vzgoji in izkoriščanju gozdov. Kjer se take prireditve zaradi krajevnih ali vremenskih razmer ne bi mogle vršiti v marcu tega leta. naj se izvedejo v aprilu.
Pojasnila dajejo banovinski odbor in krajevni odbori za propagando gozdarstva.
.
Nov ravnatelj Državne hipotekarne banke
Za ravnatelja Državne hipotekarne banke je imenovan Srb dr. Momir Glomazič, ki je'bil rojen 1898. leta, a je svoje študije končal leta 1926. Tega leta je stopil v državno službo. Je dober znanec finančnega ministra. Vodil bo seveda kreditno politiko državne banke v duhu svojega prednika, ki mu je popolnoma zaupal.
Centralizem
V preračunu, ki ga te dni sprejema sedanja skupščina, je sklenjena tudi zidava velikanske palače za monopolno upravo v Belgradu. Stala bo 140 milijonov dinarjev. Od teh 140 milijonov bo dobrih 25 milijonov morala prispevati Slovenija. Če bi ne bilo jugoslovenov, njihove vidovdanske ustave in njihovega nacionalnega centralizma, bi si Slovenci za teh 25 milijonov postavili lahko kjer koli v Sloveniji lepo palačo. In več sto delavcev, obrtnikov, podjetnikov bi imelo doma zaslužek o bnjej. Tako bo pa kvečjemu kak nas delavce dobil dela za majhno mezdo v Belgradu. In naši pohojeni nacionalci bodo dvignili prst: »Glejte vendar, vi slovenoborci, če bi ne bilo centralizma, pa bi vsaj deset delavcev ne moglo in ne smelo delati v Belgradu.«
Odločna beseda
švicarski zvezni svetnik Obredu je dejal 16. tega meseca v Baselu:
V zamejstvu naj vedo, da čaka vojna tistega, ki bi nas napadel in hotel kršiti našo neodvisnost in nedotakljivost. V Švici se ne bo zgodilo, da bi sli najprej romat čez mejo.
Slabo poročanje
»Slovenski list«, ki bi naj bil glasilo slovenskih izselnikov v Argentiniji, prinaša dne 24. letošnjega februarja takšnolc novico:
Dr. Mačka zapuščajo
Pristaši bivše HSS iz vasi Koritna pri Osijeku so prestopili pred kratkim v JR/. Njihovi zastopniki so se. zglasili v tajništvu JRZ in prosili zn vstop v stranko. Svoj korak so utemeljevali s spoznanjem, chi so
II.	decembra glasovali za dr. Mačka v prepričanju, da bo poslej vodja hrvaškega naroda usmeril tlelo v pozitivno smer. Ker wa so se v svojih pričakovanjih prevarili. so sklenili stopiti v JRZ, ker se jim zdi, da je gospodarska politika vlade taka, da etlina utegne koristiti ludi gospodarskemu izboljšanju v hrvaški vasi.
Argentinija je sicer res nekoliko daleč od nas, a če že kdo tam poroča in kdorkoli poroča o naših razmerah, bi moral imeti vsaj toilko pogleda im posluha za naše razmere, da ne J>i česnal, kakor da so Hrvatje čez noč začeli zapuščati svoje narodne vrste in se udinjali centralistični stranki. Sicer pa Slovencem samim tako poročanje samo škoduje.
Popravek.
V zadnji številki »Slovenije« od 17. marca t. 1. se je pripetila v podlistku »Ob dvajsetletnici slovenske Narodne galerije« prav v začetku tiskovna (»omota, in to v stavku: »Ker snujejo sedaj slovensko »Narodno galerijo« in hočejo postaviti slovenski »Umetnostni dom. . .« Pravilno se mora ta stavek glasili: »Ker snujejo sedaj slovensko Moderno galerijo in hočejo postaviti slovenski »Ume demo galerijo in hočejo postaviti slovensko »Umetnostni dom«... Slovenska »Narodna galerija« že obstaja že dolgo in gre sodaj za ustvaritev slovenske Moderne galerije!
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.