Za poduk in kratek čas. Škoflja in nadduhovnija Ptujska. (Dalje.) In tako je nova vera se le prehitro razširila ne samo po mestih, temveč tudi po deželi ter je povsod, koderkoli je hodila, napravila zmešnjave in zapustila krvave slede. Kmečki punti na Nemškem in Slovenskem, v katerih se je loliko krvi prelilo, so večidel žalosteu sad verskik homatij. Od koga in kedaj da se je krivoverska kuga zatepla v Ptuj, nam sicer ni znano, a vse, kar se nam je iz ove dobe še ohranilo, kaže na to, da se je luteranstvo zatrosilo že za Lutera, najbrž iz Gradca v Ptuj, in da je ondi se kmalu udomaoilo ter mnogo strastnik privržencev štelo. In preteklo je blizo 100 let, preden so ovo kugo z združenimi močmi iz mesta iztrebili. Ker veckratni ukazi, dani delonia od posvetne, doloma od duhovne gosposke, razširjanja krivovere niso mogli ustaviti, imenoval je kralj Ferdinand s porazumljenjem Solnograškega nadškofa Matije in Ljubljanskega škofa Krištofa, ki je ob enem tudi Sekovsko škofijo oskrboval, 1. 1528. posebne komisarje. Le-ti naj bi obiskali vse kraje na Stajerskem ter izpraševali o veri vse župnike, kaplaue, beneficijate, cerkvene ključarje in župane. Ova komisija, katere ud je bil tudi Slovenec, dr. Vincnncij Fiirbekh, je prišla v Ptuj na Vidovo (15. jun.) 1. 1528. ter je tje poklicala bližnje duhovnike s cekmeštri in župani. Iz dotičnega zelo obširnega zapisnika') ni razvidno, kakošne razmere so takrat v Ptuji vladale; — najbrž je tamošnje duhovnike vizitiral nadškof sam. Pač nam pa zapisnik pove, da je omenjenega leta (1528.) bilo pri sv. Marjeti niže Ptuja namešoenih pet duhovnikov, namreč: župnik Peter Vaselkorcb,er, duhovna pomočnika Bernard Adelprecber in Miklavž Grasperger ia kaplan Janez Žiher. Cekmeštra sta bila Krištof Marx in Lampreht Kovač. Vsi so bili pravoverni. Drugod pa je komisija našla že mnogo plevela. Po dovršeni vizitaciji poslali so komisarji deželnemu, vladarju obširno poročilo o cerkvenih razmerah na Štajerskem. Iz njega razvidimo, da so na večih župnijah posvetni patroni katoliške župnike pregnali in na njiJaovo mesto odpadnike nastavili ter cerkvam iii cerkvenim ustanovam vse premoženje pobrali. Zaradi tega je Ferdinand dne 17. novembra t. 1. strogo ukazal, da se imajo vse ustanove in drugo cerkvam pobrano premožeaje takoj do slednjega vinarja nazaj dati in na župnije od škofa potrjeni župniki nastaviti.2) Toda plemenitaši se tudi za ta ukaz niso zmenili, in ker so že v naslednjem letu (1529) in čez par let (1532) zopet prirazbijali Turki v deželo, je vlada na dane ukaze menda pozabila. Luterani postojali so dne do dne bolj predrzni ter so ustanavljali lastne učilnice in župnije, kar se je toliko ložje zgodilo, ker je deželni glavar na Štajerskam, Janez baron Ungnad bil tudi luteran, Pa kolikor bolj se je širila krivovera, toliko bolj je ginola nravnost in poštenost. To ') Knezofik. arhiv v Gradci. 8) Dr. M. Kobič, Gesch. d. Prot. in der St., 59. je moral priznati Luter sam. L. 1529. je pisal med drugim: ,,Naši evangelci bodo sedemkrat zlobnejši, kakor so poprej bili; kajti zdaj, ko smo se bili evangelj naučili, krademo, lažemo, goljufamo, žeremo, žlempamo in vganjamo vsakovrstne hudobije. Enega liudiča smo izgnali, a sedem hujših se je povrnilo, kakor to lehko zapazimo na knezih, žlahtnikih, meščanih in kmetih.... Mladina živi tako divje, nespodobno in razuzdano, da bode pravi hudičev zarod iz nje." ') Nič manj žalostao opisal je takratne razmere nov Dunajski škof Janez Faber 1. 1533. kralju Ferdinandu: ,,Zaradi pomanjkovanja dobrih duhovnikov, — piše kralju — propada vse. Župnije, cerkve in farovži — vse je od Turkov razdjano, župniki ubiti. Jaz sem škof brez duhovnikov. Samostanski predniki na Dunaji se ne brigajo za škofa. Stolni kapitelj, — kapitulari bi imeli biti škofu podložni, a oni se vedejo kot neodvisni in škof jim je ničlja. Župnije so ali prazne, ali pa v rokah odpadnikov in nicvrednih ljudi. Ako ne bode Bog v kratkem mnogo delavcev v Avstrijo poslal, bodo ljudje, ne rečem krivoverci, temvee kakor neumna živina postali. In zares se je čuditi, da dobro misleei že niso morali mučeniške smrti pretrpeti." 2) (Dalje prih.) Smešnica 44. ,,Jutri", pravi gospodar svoji ženi, ,,jutri ne daj hlapcu Ivanu ničesar jesti v jutro!" — ,.Zakaj pa ne, kaj je naredil ?" — „0 tega", odvrne mož, ,,tega ti ne znaš". Jaz sem mu naročil, naj sesnaži jutri lepo konje in ako ne dobi zajutreka, bode nevoljen. Za to bode vlekel za veliko hitreje s krtačo po koujih in znaš, žena, to je našim konjem že sila potreba". *) Jansseti, Geschichto des doutsch. Volkea, III., 69. *) Tisti, IV., 96.