Poštnina plačana v gotovini.	Cena	2*50	Din.
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUDUAN1193435
Izdaja pri Novari
Premijera 18. junija 1935
IZHAJA ZA VSAKO PRENIJERO
UREDNIK: CIRIL DEBEVEC
i';<$*>;
■ '.; 'V. *
■•' +v^ ■;r----,^'-i^'vv/^v '.,’• - i« - "i | ,< x ■
'■'• >'"'■■ , v’‘V : A • * , »er;'. ’,} ;
'	''!	;•	.r	v	;	•.‘•‘v	■	'•'	.	‘:
•./'- i ^	-C-.l	^
, >-y f? 1 i " ■
' '
“ife i- -r. ■'■■: > .■■■:*£:	-
- / ; u •/ , -V ..	*	t
IV:-/'" ’;	-.f-a,;':'
5 v : ■ '"n-
' ys :
SEZONA 1934/35_PRAHA__________________ŠTEVILKA	19
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja za vsako premijero	Premijera	18.	junija	1935
Šele v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu Cela pot obriše.
(Fr. Prešeren.)
Rado Železnik, nepozabni naš igralec, je nastopil zadnjikrat v naši Drami dne 5. maja t. 1., nato pa se je šel poslovit še od svojega
ljubljenega Celja, kjer je igral maja poslednjič. Obakrat je vzel slovo ob občinstva kot Puba Glembay. Mesec nato, v petek 7. junija ob pol enajstih zvečer, je v ljubljanski bolnici spustila Smrt zagrinjalo večnosti čez njegovo mlado, nemirno, a dokaj tvorno življenje,
183
Letošnjo sezono že ni veliko nastopal. V »Orliču« je igral »Krojača«, v Raortovem »Waterlooju« Bursza, v Scheinpflugini »Gugalnici« pa nepozabnega siromačka Vaclava. Dobil je bolezenski dopust in je hodil od časa do časa samo še igrat. In tako ga je nekega ziljskega večera našel gledališki mojster g. Leben nezavestnega na tleh pred vrati Drame, tik vhoda za igralce. Spogledali smo se pri tej vesti, toda nikomur ni prihajalo na um, da je Železnik že tako blizu smrti. Treba je bilo — vloge »prezasesti«.
Šel je na svoje stanovanje »v Rebru« na Gradu in od tam gledal na Ljubljano, Barje, Rožnik, Zvezdo in Dramo. Dušila ga je huda naduha, a še bolj ga mučilo to, da ne more več igrati. Čudno je pri igralcu, ki se je pehal petindvajset let po različnih odrih naše domovine in izven nje: sit je bil že igranja — zdaj pa v sobici na Gradu ni imel druge želje ko »Spet igrati! Moj Bog, spet že enkrat igrati! Ne veš, kako mi je dolgčas po teatru!« To je najbolj značilno za slehernega pravega igralca; brez odra je kakor riba na pesku. Ko sem ga zadnjikrat obiskal in se poslavljal od njega, me je prosil, naj oddam še tisti dan brzojavko: »Hinko Nučič, Zagreb, Kazalište. K Vašemu jubileju iskreno čestita Vaš učenec Rado Železnik.« Ni slutil, da se bo par mesecev pozneje na grobu Nučič poslavljal od njega... Včasih ga je tista nepremagljiva želja po teatru tako zagrabila, da je s težavo prišel ob palici v Dramo. Ko smo mu tarnali, kako smo letos preobloženi z delom, se je neveselo nasmehnil: »Kaj bo to, otroci! Ko bi vedeli, kako hudo je človeku, če ne more več igrati!« Pri neki taki priliki je bil navzoč tudi Danilo. Ko je »pa-pači« odhajal, je omenil kolega, »kako je Danilo vsak dan mlajši«
—	in Železnik je z nasmeškom odgovoril: »Danilo bo še marsikoga preživel...« Nato je umolknil in šel. Z njim pa je šla bridka misel, katere se ni več rešil...
Poslednjič nas je obiskal 1. junija. Toda njegov obraz in vsa zunanjost... bil je že »Osiveli gospod« iz Wildgansove »Ljubezni«. Krčevito se ga je hotel otresti: »Zdaj sem pa že boljši. Samo malo grem še v Radeče in se kmalu vrnem v Dramo.« Gospodična Silva Danilova ga je spremila tja dol.
Njegov dom v Radečah mu je bil poleg teatra najljubše na svetu. Ves navdušen je vedno govoril o njem. »Glej, to je edino, kar bom še imel od življenja — vrt, rože in spomin na — mamico.« Marsikateri naš kolega je bil med počitnicami gost njegove pokojne matere in pozneje tudi gost njegove sestre, gospe Minke Lauterjeve. Kdor je bil tam — ne pozabi te lične idile. Silvi je pokojnik rekel: »Živela bova kakor na počitnicah. Čez par dni, ko se malo popravim, potem pride sem še Tvoja mamica in papači. Za mamico imam na vrtu im tucate najlepših rož.« Toda to niso bile počitnice. Vse noči ni spal, dušila ga je naduha in otrpljenje srca in v brezupnem boju z boleznijo je omagal. Zdravnik je velel, naj gre takoj v bolnico. »Zakaj je toliko vran na vrtu?« je šepetal Železnik. Tik pred odhodom je še prosil: »Na vrtu je Marijino znamenje — v mamin spomin. Silva, pojdi prižgat lučko ...!« Spravili so ga popoldan na vlak in tik pred Ljubljano je prosil kakor otrok: »Ne v bolnico! Na
134
Grad, na Grad...!« Že v vlaku se je onesvestil, prišel zopet malo k zavesti, nato je nastopila agonija. Zvečer pa se je v bolnici poslovil od teatra življenja za vselej.
Vrnil se je v Dramo, kakor nam je obljubil. Pod vijoličastimi zavesami je ležal v veži dramskega gledališča. Binkoštni ponedeljek je bil. Že v prvih dopoldanskih urah ga je prišlo kropit na stotine in stotine občinstva. Vsako uro se je menjavala častna straža dveh članov, ki sta stala v diskretni razdalji ob krsti. Petnajst velikih vencev je viselo ob njej. In še so jih prinašali. Na enem najlepšem je bilo čitati na vijoličastem traku »Zvestemu tovarišu — Pavel Golia.« Venci Uprave in Združenja v Ljubljani, Uprave in Združenja v Mariboru, iz Celja, venec prof. Šesta in Br. Krefta, kolegice Kraljeve iz Maribora itd., na pokojnikovi krsti pa je ležal venec njegove sestre, ob krsti pa venec svaka in venec dveh nečakinj. Tudi rože iz Radeč so ležale poleg mrtvaškega odra ...
Ko se je popoldan ob štirih pred Dramo poslovil od pokojnika ravnatelj Golia in se je začel premikati sprevod, nam je bilo ob bridki izgubi v nemalo zadoščenje, ko smo videli, koliko občinstva ga je spremilo k večnemu počitku. Dokaj abonentov in ljubiteljev naše Drame mu je izkazalo zadnjo čast prav do groba. Tam so se poslovili od pokojnika tov. Drenovec, višji režiser Hinko Nučič, tov. Gorišek iz Maribora in gospod Sadar iz Celja. Žalostinke in fanfare
—	in vračali smo se spet v Ljubljano. Rada Železnika pa ni bilo več med nami.
I
Pred dvainštiridesetimi leti v Ljubljani rojen, je vstopil 1. 1909. v Nučičevo dramatično šolo in še istega leta nastopil v igri »Bratranec«. Istočasno je obiskovala to šolo naša Angela Rakarjeva. Pozneje je obiskoval Ottovo šolo na Dunaju, bil nato angažiran na nekaterih nemških odrih (Aachen itd.). Med vojno je bil kot enol. prostovoljec v vojaških bolnicah v Ljubljani in na Poljskem. Po vojni < , je bil med prvimi, ki so oživotvorili novo Narodno gledališče v Ljubljani. Saj je bil že prej član Danilovega »Malega teatra« v Mestnem domu.« Iz Ljubljane ga žene pot v Osijek in Maribor, nato pa spet nazaj v Ljubljano, odkoder ga pošlje »Združenje« za umet” niškega vodjo gledališča v Celje. Iz Celja se zopet vrne v Maribor, od tam pa končno 1. 1928 za stalno v Ljubljano, kjer ni igral že od januarja 1923. leta.
Kaj bi pisali o njem kot igralcu? Sami ste ga predobro poznali in si zapomnili nešteto njegovih odrskih podob. Že kdor ga je videl kot Pubo Glembaja, ga ne bo pozabil nikoli. Spadal je med one redke praktične igralce, ki igrajo z okusno lahkoto in ki nobene vlone ne vržejo. Iz zakladnice svoje dolgoletne prakse je znal uporabiti za vsak svoj lik kak preizkušen igralski rekvizit, ki se je gotovo vedno obnesel. Bil pa je gotovo globok igralec, ki je tudi svojim tragičnim figuram dodal svojo tipično bolestno-sarkastično noto: pol joka — pol smeha. Za vse stroke uporaben, vesten in marljiv igralec, ki je igral do zadnjih svojih življenskih moči. »Padel je kot junak na bojnem polju«, mu je govoril v poslednji pozdrav ravnatelj Golia.
185
Našteli bomo nekaj važnejših njegovih vlog
1.) iz sezone 1920/21:
Pfeifer, poštni uradnik (Fr. Kosec »Mrakovi«), tajnik Tench (Galsworthy »Borba«), Maks (Kraigher »Školjka«), Lentulus (Shaw »Androklus«), 'praporščak Masham (Scribe »Kozarec vode«), Osiveli gospod (Wildgans »Ljubezen«), Bobčinskij (Gogolj »Revizor«), Ranjeni komita (Korolija »Jugana«), Poveljnik straže (Golia »Peterčkove p. sanje«),
2.) iz sezone 21/22:
Gildenstem (»Shakespeare »Hamlet«), Cleonte (Molifere »Žlahtni meščan«), Mortimer (Schiller »M. Stuart«), Cleante (Moliere »Namišljeni bolnik«), Mladi Bezeg (Molnar »Liliom«).
3.) iz sezone 22/28:
Hvastja (Cankar »Hlapci«), Konzul Busmann (Čapek »RUR«), Ganja (Dostojevski »Idiot«), Maks (Cankar »Kralj na B.«).
.4.) iz sezone 28/29, ko se je končno vrnil v Ljubljano:
Marc (Bourdet »Pravkar izšlo«), Eceliijel in Kaifa (Gregorin-Tominec »INRI«), Alaric (Manners »Pegica«), grof Pariš (Shakespeare »Romeo in Julija«),
5.) iz sezone 29/30:
Štefan (Achard »Življenje je lepo«), (»Parazita, lahkoživca, kre-turnega lepotca Štefana je podajal imenitno v dikciji, kretnjah in zunanje g. Železnik, ki je v takih vlogah brez tekmeca«, »Sl. Narod«, Fr. G.).
Hibbert (Scheriff »Konec poti«),
(»G. Železnik je s častnikom Hibbertom imel poleg svoje prav dobre igre še dvoje izrednih trenutkov: potem, ko se poveljniku vpre in pa pijanost v zadnji noči pred ofenzivo«, »Slov.«, Fr. K.). (»G. Z. daje Hibberta, lahkoživca, strahopetneža, ki učinkuje tragično, figuro prav posebne karakterizacije. Kreacija prvega reda.« »Sl. N.«, Fr. G.)
6.) iz sezone 30/31:
Fi’anc Moor (Schiller »Razbojniki«), Dr. Ninkovič (Nušič »G. ministrica«), Pepček (Golia »Princezka in pastirček«), Tonček (Finžgar »Divji lovec«), Dr. Puba Glembay (Krleža »G. Glemba- 1 jevi«), profesor Kopriva (Blumenthal »Pri belem konjičku«), grof (Klabund »XYZ«).
(»G. Ž. je grofa sijajno označil. Njegova drobna pa ostra označba melanholično smešnih tipov je vedno dovršeno usmerjena«, »Slovenec«, Fr. K.).
(»Prav posebno se je odlikoval g. Ž. s svojim famoznim grofom dekadentom, a čudovito plemenitim modrijanom. Ulogi sluge in grofa je opremil s tolikerimi značilnimi potezami, bil v gestah, mimiki in govorici tako bogat, da je žel vsestransko priznanje. Zares kreacija, ki je sama vredna, da si jo človek pogleda.« »Sl. N.« Fr. G.)
(Z. je vdahnil svojemu liku toliko osvajajoče toplote in pristnosti in podal tako živo podobo človeške nebogljenosti, da se je moral človek spominjati vseh največjih, najsvetlejših momentov,
186
ki jih je ta izredni igralec že svoje čase ustvaril na našem odru... Bili so to že trenutki, ki jih človek ne pozabi.« » Jugoslovan«, Fri.)
Henri (Schnitzler >Zeleni kakadu«).
7.) v sezoni 31/32:
Pisar Klikot (Grum »Dogodek v m. Gogi«), Eitel (Rostand »Vest«), Dr. Schutzmacher (Shaw »Zdravnik na razpotju«), Or-sino (Shakespeare »Kar hočete«), slikar Avrel (Krleža »Leda«),
8.) v sezoni 32/83:
Zametov (Dostojevski »Zločin in kazen«), režiser Špiritus (Go-lia »Srce igračk«), Rozenkranc (Shakespeare »Hamlet«), Kraljev odposlanec (Molifere »»Tartuffe«), Divišek (Scheinpflugova »Okence«),
(»G. Z. je svojega študenta Diviška izdelal z intimno komiko in ga postavil kot zadnje zadoščenje veselemu občinstvu.« »Slovenec«, F. K.)
(»A tu je še ena vloga, ki daje igri poseben čar: Železnikov študent! Zel je zanj viharen aplavz na odprtem odru. Maska, govorica, geste, ves nastop: za oči in ušesa delikatesa. Čestitam vrlemu igralcu!« »Sl. N.« Fr. G.)
(Odlično se je zopet uveljavil Z., čigar bizarni tip Diviška je doživel že med igro izbruh priznanja.« »J.«, J. K.)
9.) v sezoni 33/34:
Dromio Efežan (Shakesp. »Komedija zmešnjav«), Popotnik (Cankar »Pohujšanje«), Karl VIII (Shaw »Sv. Ivana«).
(»Z« je imel v Daufinu spet enkrat svoj veliki dan. V tem igralcu so neizmerjene možnosti... »J.«, Fri.)
Stotnik Doringer (Feldmann »Zajec«),
(»Glavno vlogo je imel g. Z., ki se je zanjo na moč trudil, ustvaril efektne prizore, bil zlasti v zadnjem dejanju močan ... »Sl. Narod.«, Fr. G.)
(Z. je svojega žalostnega junaka igral v vseh nijansah. V zadnjem dejanju, ko se Doringerju duša enkrat samkrat odpre in spet na vekomaj zapre, je bil resničen do> dna.« »J.«, Fri.)
Prof. Nemec (Golia »Kult. prireditev«), Knezoškof Janez (Tavčar — M. Vera »Visoška kronika«).
(»Med najboljšimi kreacijami pa je Železnikov škof.« »Sl. N.«. Fr. G.)
Graviter (Galsworthy »Družba«), Jocin sin (Nušič »Beograd nekdaj in sedaj«), Fotograf (Ortner »A. Hitt«).
Naštevamo vse te pohvalne kritike pokojnemu kolegu kakor za 251etni jubilej. Rajnki bi se jim zagrenjeno nasmehnil, si na rahlo pogladil glavo in rekel: »Ampak, lepo te prosim...!«
Kaj je prav za prav igralec? Do kje človek, do kje umetnik, do kje največji siromak med siromaki?
Pokojni Železnik je nosil breme življenja in težo usode z vedrim humorjem; bil je čist značaj in izredno blag človek.
187
Poslavljamo se od njega z besedami, ki mu jih je v imenu nas vseh govoril predsednik »Združenja« g. Drenovec:
»Dragi kolega Železnik!
Poslavljamo se od Tebe kot dobrega tovariša, iskrenega prijatelja, vzornega in požrtvovalnega odbornika našega »Združenja« in nadarjenega, vestnega igralca, Poleg nas, tvojih stanovskih tovarišev in Tvoje užaloščene sestre in sorodnikov, žalujejo ob Tvojem preranem grobu vsi ljubitelji našega gledališča. Zapustil si nas in se preselil na iztočnico Smrti v večnonemi ansambl Borštnika, Verovška, kočnika, Puglja, Smrkolja in drugih. V njihovi družbi boš praznoval svojo 251etnico, ki si si jo tako želel letos med nami praznovati. Spal boš svoj večni sen poleg svoje mamice, ki si jo vse življenje kakor otrok vdano ljubil. Boljši družbi kot je ta, Te nismo mogli izročiti. Hvala Ti za Tvojo tovariško iskrenost, hvala za Tvoje umetniško in organizatorsko delo. hvala za Tvojo vedrost in Tvoj zdravi humor. Prezgodaj si odšel od nas, dragi tovariš Bado, zelo, zelo Te bomo pogrešali v družbi in še bolj na odru.
On, ki nam odmerja ure in dneve naše, naj Ti da večni mir in sladek sen v naši zemlji.
Dragi tovariš in prijatelj Bado Železnik — z Bogom ...«
Peter Malec:
Cezar von Arx: Jzdaja pri Novari“
... »Izdaja iz ljubezni do domačije in grude.«
Cezar von A r x je eden tistih redkih švicarskih dramatikov, ki si je začel bistriti duha o gledališki umetnosti prav pri osnovnih pojmih. Izhaja iz neke prastare solothurnijske kmetiške hiše. Že kot dijaka ga je zanimala predvsem pestra dramatična zgodovina švicarskega naroda, a ob tem zanimanju je raslo hkrati tudi nezaslišano veselje do gledališča. Kot ttiletni študent je napisal svojo prvo narodno igro katero je vprizoril s svojimi sošolci sprva v Baslu in kasneje še v Brnu. Doma. v Švici, so postali nanj pozorni! Strast do gledališča je postajala čimdalje večja! Po maturi se je predal vsega gledališču. Učil se je gledališke abecede kot inspicijent sprva v Baslu, a po enem letu ga srečamo že kot dramaturga in režiserja v Leipzigu v »Starem Teatru«, kjer si je v resnici nabral ogromnega znanja in dozorel v zrelega gledališkega človeka. Po treh letih praktičnega dela se je umaknil na svojo graščino ob nekem jezeru v Aarau, kier živi in piše še danes. Dandanašnji je eden najmočnejših švicarskih dramatikov in njegova dela se igrajo doma od vseh avtorjev še največ in z največjim uspehom.
Njegovo prvo večje delo je kmečka komedija »Bdeča Švicarka", s katero so gostovale razne švicarske diletantske trupe doma in v tujini. Delo. čeprav začetniško, je pokazalo vendarle že velikega in resnega gledališkega poznavalca. V prvi očitnejši vrh pa se je
138
pognal ta mladi poet s svojo slavnostno narodno igro »Švicarji«, ki mu je zanesla ime daleč preko rodnih meja. S tem grandijoznim delom, ki je želo v Švici tik pred svetovno vojno velike uspehe, je dokazal Arx, da tiči v njem tudi močan režiserski talent. Mimo slavnostnega nastrojenja te mogočne narodne igre je pokazal Arx koj zatem veliko dramatično silo v igri »Istorija generala Johanna Avgusta Sutterja«, ki je čakal v starosti ves betežen pred »belo hišo : v Washingtonu desetletja zaman na svojo pravico in šel ob nji v propast, prav kakor pred njim Kleistov »Mihael Kolilhaas«. General Sutter, zgrajen ob fantastičnih, bogatih slikah, katerih tehnika spominja na Biichnerja, pri katerem se je tudi šolal, je nekaka tragedija življenja in pravice, ki vsebuje do mozga pretresujoče scene, in ki je našla domala po vseh večjih evropskih odrih glasen odmev. Ne samo globoko doživljanje, temveč tudi ogromno znanja je najti v tem delu. Drugi veliki uspeh je prinesel Arxu njegov »O p e r n i b a 1 13«, dramatično na moč zanimivo obdelana špijonska afera o avstrijskem oberstu Redlu. Zatem se je povrnil Arx spet k narodni ljudski igri. Njegova kmečka ljubavna komedija »Ptič, žri ali crkni!« roma danes prav kakor pred desetimi leti brez konca in kraja po vseh švicarskih diletantskih odrih.
Hkrati s temi deli pa je rasla duhovna sila njegovih iger, čigar poslednja: »Izdaja pri N o v a r i« pomenja ogromno silo in poznanje tehnike prav kakor pretresljivo oblikovanje človeških usod.
—	Zdravi, polnokrvni ljudje so tukaj nosivci močno razgibanega dramatičnega dejanja, ki ga požene pesnik v tretjem dejanju z napetostjo v najvišji vrh. Švicarska je sicer snov, okolje in ljudje v »Izdaji«, toda mnogo obetajoče sile tega obsedenega teatrskega človeka Cezarja von Arxa, katerega pesniška pot se je od »Švicarke« do »Izdaje« na moč poglobila in oplodila, so občečloveške in stoje nad vsako ozko domorodnostjo.
Zdaj končuje Arx troje dram, kjer povsod obravnava udar zapostavljenih ljudi proti »višjim glavam«, ki se branijo zadostiti pravicam in dolžnostim teh malih ljudi.
Borba kmeta za njegovo kmetijo in zaplato zemlje je vodilna misel te drame. Erni Turman, reven kmet iz Urija, mora težko garati, da je v moči preživeti svojo mater, ženo in otroka. Na mali mu zagreni sicer mirno življenje njegov lastni brat Gilg, ki se potika in preživlja po svetu, kakor cela kopa njegovih rojakov kol Žolnir v tujih vojskah. Gilg je že zdavnaj zapeljal naskrivoma bratovo ženo, pravo neugnano hudičevo žensko. Prisili brata, da mu mora neutegoma izplačati njegov kos dediščine. Kmetija tega ne do-more! Zato mora Erni Turmann, če hoče ohraniti posestvo otroku, z doma med Žolnirje. Da reši hišo in posestvo, postane v francoskem bojnem taboru pri Novari — izdajalec. Tega dejanja mu nihče ne odpusti! Kot Judež beži iz dežele v deželo na svojo domačijo. Tu ga zalezejo poglavarjevi biriči, potem ko ga je izdala njegova lastna žena — kajti na Turmannovo glavo je razpisanih 300 goldinarjev. Erni Turmann se žrtvuje in preda krvnikom, da tako reši kmetijo: »Vse za kmetijo in kmetijo za otroka!«
139
Na eni strani vidimo v tej tragediji neskončno Turmannovo ljubezen ter zvestobo do svoje zemlje, na drugi strani pa neizprosno borbo Gilga s svojim starejšim bratom za rodno zemljo.
V Gilgu je poosebljeno tragično brezdomnje drugega sina sleherne kmetiške hiše, ki je iztrgan iz nje, dokler je na domačiji še prvorojenec. Onstran dobrine in zla sili v Gilgu na dan prvotni nagon po grudi in prične riniti, gnan od neke nadzemske sile, brata s kmetije. V tem elementarnem nagonu po zemlji je iskati tudi vzroka, zakaj se je spečal Gilg, preden je bil odšel med Žolnirje, z bratovo ženo in si jo osvojil. Bodoči dedič te kmetije je v resnici sin »izkoreninjenca«. S tem se je Majlandcev mezdnik kradoma vtihotapil in zakoreninil v zemljo, ki je ni bil v moči doseči po človeški postavi.
Tragedija je vsa prepletena z močnimi ljudmi, s strastjo, častjo
—	z ljubeznijo do grude — ljubezen, ki korenini globlje kot vse preostale sile človeškega srca, in sega še tja preko groba.
Za čudo, s kakšno težo in zagonom kleše in oblikuje ta mladi švicarski pesnik sceno za sceno v čimdalje hujši porast in kako ume odeti svoje like v ozračje njihovega sveta — to mu daje iine velikega dramatičnega poeta.
Naš letošnji repertoar
Ker je šel »Orlič« z »Migo« na »Gugalnico« brez »Hlapcev«, smo praznovali »Veliko noč« v bitki pri »Waterloo« in redki »Žalujoči ostali« so videli, kako veselo »Matiček se ženi«, saj so imeli na svatbi kar »Vihar v kozarcu«, pojedli so celo »Siromakovo jagnje« in takrat bi kmalu postal tudi »Postržek« samo — »Sluga dveh gospodov« in slehernemu je bilo že jasno, da so to pravcati »Blodni ognji« in ker sta tudi »Beneški trgovec« in »Bunbury« zašla med »Malomeščane«, je ravno »V času obiskanja« doživelo »Zlato tele« strahotno »Izdajo pri Novari«. — Fr. L.
0^0
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Ciril Debevec. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
140
rezanci
Proizvod tvomice
F. & I. GORIČAR
priporoča veliko izbiro raznega manufakturnega blaga iz tu - in inozemskih tovarn, perila za gospode in dame, razne modne potrebščine, otroško konfekcijo vedno najmodernejše izdelano v lastnem salonu po najnižjih cenah
LJUBLJANA, Sv. Petra cesta 29
Najmoderneje urejena
lekarna
Pr. 6. PICCOLI
LJUBLJANA
nasproti „N e b o t i č n i k a“
Velika zaloga tuzemskih in inozemskih specijalitet
se zdravila na recepte za vse bolniške blagajne
Priporoča
malinovec
pristen, naraven, na malo in veliko
Norveško ribje olje
sveže, najfinejše vedno v zalogi Naročila točno po povzetju
Zlato naše hrane
makaroni, špageti.
' itd
SUMI
Čokolada, bonboni, fino pecivo, bonbonijere, likerji, itd. vedno sveže blago — tovarniška zaloga
Gradišče	poleg	drame
DEŽNIKE - NOGAVICE
kupite
nafugodnejše
v trgovinah tovarne
VIDMAR
LJUBLJANA: Pred Škofijo 19 Prešernova ul. 20 BEOGRAD:	Kralja Milana 13
ZAGREB:	Jurišičeva ul. 8
Lastni izdelki!
Ogromna izbira!	Tovarniške	cene!
NAJLEPŠE OBRITI GOSPOD PRIDE IZ NAŠEGA SALONA!
BRIVSKISALON
Pasaža palače Viktorija, Aleksandrova 4
MATIJA IVANUŠA
BRIVSKI MOJSTER
Odličen
sprejem
Vsakemu kupcu novega PHILIPS prejemnika je zagotov Ijen odličen radio sprejem
Vse nove PHILIPS prejemnike imamo na skladišču
H. SUTTNER
Aleksandrova cesta štev ♦
Prodaja tudi na obroke
Sl M JV D l/C TA \'CK "
PHILIPS
NAJVEČJA RADIOINDUSTRIJA SVETA
ALFONZ BREZNIK
III
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA 7
III
Vsa glasbila In strune
TELEFON 2951
IV. SCHUMI
TRGOVINA S KURIVOM
LJUBLJANA
PISARNA IN SKLADIŠČE: DOLENJSKA CESTA
I	TELEFON	2951
VIKTOR MEDEN
VELEŽGANJARNA
Tvornica likerjev, ruma, vinjaka, vermuta in brezalkoholnih pijač LJUBLJANA, Celo vika cesta it. 10
Telef. 2071. ■ Brzojavi: Meden, Ljubljanag
.
KOLINSKA CIKORIJA
je naš pravi domači izdelek
Priporoča s* Vam
» S LAV I JA«
Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani
za zavarovanje
proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč itd. na zgradbah, opremi, tvornicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju
Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Osijek, Novi Sad, Split
Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ulica 12
Telefon štev. 2176 in 2276
Izdaja pi Novari
Drama v treh dejanjih. — Spis
Erni Turmann, kmet v Uriju Gilg, njegov brat .
Turmannova mati .
Amei, Ernijeva žena Jostli, njen sin .	.
Hansepp, hlapec General Gian Giaeomo Trivulzio Grof Anten Baissey, bailli (dež« jetnik) Poveljnik In der Gassen, okrajflfar
Pisar......................
Straža .	..............
in čas dejanja: I. dejanje: Turmannova kmetija v 021 v začetku aprila 1500. III. dejanje:
Inscenacija:
VITOPNiCE se dobivajo v predprodaji gledciltk! »
Predpisala taksa za p'
von Arx. Prevol Fran Albrecht.
Režiser: Peter Malec.
dijonski Uri ja . . .
Skrbinšek
Jan
Marija Vera Mira Danilova
XXX
Plut
Kralj
Lipah
Levar
Crnobori
Pianecki
■ni jeseni 1499. II. dejanje: Francoski tabor pred Novaro, kmetija v Uriju v pustni noči 1501.
irnest Franz.
Blagajna se odpre ob pol 20.			ob 20.		Konec po 22.
Parter! Sedsii l. vrstr . . II. - III. vrsle . IV.-VI. „ . VII.- IX. . .. X. -XI. , . „ XII. -XIII. „ .	. Din 28— . . 26 -. . 24 -22 -. , 20-18—	Lože v parteri „ v I. red* . balkon^® Lodatni ložni >e‘	Db 100— N - 100- **> . 70— 6riu . 20 -,io 20 -* . 15-	BaStaan: Sedeži 1. vrite . „ 11. Galerija * „ l	 „ II	 „ »I. „ • • Galerijsko stojišče . Dijaško stojišče . .	. Din 20'— . 16— . .. 14— . „ 12— . „ 10— •	" s-50 D •	rt «
.n '*>
ernem gtedalISCu od 10« do pol 1. In od 3. do 5. ura ” ie vračunana v cenah
CE NIMAM DOBRE IGM BITE DNEVNO SVEŽE PRAŽENO LE
pu rva B MCTCH
1JVDIJAM. VODNKOV m J.
BIZJAK
keksi biskviti
so
na|bolfi!