lož. Ošaben: Do zmage!
553
bi bila strela udarila vame, ne bi bilo moglo biti hujše nego ta udarec. Že drugič! Uboga, uboga mati! V trenutku sem izgubil ravnotežje; divji obup mi je obvladal dušo: sklenil sem svojemu bednemu življenju storiti konec v valovih Donave. Čemu bi še živel?! Izgubljeno bitje do smrti! Še tretjič poizkusiti? Saj bolje se ne morem pripraviti! Torej pasti še enkrat? In to bi bilo zadnjič, ker četrtič se sploh ne ponavlja izpit! Ne, tega ne, rajši storim konec svoji nesreči!
S tem sklepom  v   glavi zapustim vse-učilišče, profesorje, znance,                      i ki so bili na-                      j vzoči   v  avli,                     m ter    korakam
trdo   in   od-                  m
ločno   po Al-  . zerici,  potem                M
pa bi šel na-               m
prej, naprej, da. pridem do Donave. Ko pridem do mi-noritske   cer-           .Jm
kve — ob-stojim: neka nevidna moč mi je zastavila pot ter me vlekla. V resnici, vlekla po stopnicah gori
v — cerkev. Ne morem si razlagati drugače kakor da je bil to moj — angel varih. Sam ne vem, kako se je vse to zgodilo, a čez nekaj trenutkov sem klečal pred Marijinim oltarjem in — jokal. Klečal sem tako gotovo celo uro. V tem usodepolnem času se je moja duša predla skozi teme in viharje obupa k vedrosti krščanskega upanja; začel
fik 4
am!%
Ban Jelačič.
sem zopet upati, upati v pomoč Marijino. Bridko sem obžaloval svoj črni samomorni sklep. Še tisto uro sem stopil k izpovednici ter si pri blagohotnem patru olajšal srce. Kako mi je bilo kmalu vse drugače! Spoznal sem, da je trpljenje lek, ki nam ga daje Bog, da nas zdravi. In čudno! Še tisti večer, kakor znamenje, da se bo zdaj res začelo obračati na bolje, se mi je pripetilo
nekaj, kar je bilo zame največjega pomena. Ko pridem namreč čez več časa zopet iz cerkve , stopi k meni neki pi-smonoša. — Morda si že misliš, da z denarjem, z nakaznico za več tisoč fo-rintov od kakega strica v Ameriki — to bi bilo pač za „Tisoč in eno noč!" —Toda mojapovestje resna. Pismo-noša me je namreč čakal v cerkvi pri vratih, in ko me je videl, da odhajam, je stopil za menoj. Najprej se mi je predstavil, potem pa vprašal, kaj me je vendar zadelo, da sem tako silno žalosten ? Izprva nisem vedel, bi li razkrival svoje rane neznanemu človeku. A njegov pošteni obraz mi je razvezal jezik; povedal sem mu vse, tudi svoje siromaštvo. In zgodilo se je, kar sem časih bral v Krištof Šmidovih povestih o dobrih ljudeh: dobri