344
Narodski in jezični otoki med Slovenci.
2. Čiči.
v
Ker so „Noviceu že mnogo prinesle od C i cev, in se mi je vse to še nekako pomanjkljivo dozdevalo, sem se po-stopil za to stran poprašati slavnega zgodovinarja za Primorsko, dr. Kandlerja v Terstu, do kterega sem od nekega visokega gospoda dobil priporočenje. Prav prijazno mi je učeni mož marsikaj odkril zastran zgodovine naših krajev, od C i če v pa mi je povedal to poglavitno reč.
Ciči niso kaki prišlici poznejega časa, kakor bi kdo utegnil misliti, ko bere, da v 16. stoletji so se mnogoteri ptujci naselili v Istri, pribežijoč pred turško silo, ampak star tu kaj sen polatinčen narod so oni, kteri se je ob svojem času pomešal s Slovenci. Njih jezik je prav za prav vlaški ali rumunski, to je, latinski pomešan s slovenščino, vendar bolj čist je, to je, več ima prave latinščine kakor jezik Rumunov poleg dolejne Donave, v Banatu, Va-lahii in Moldavi in v Erdeljski; da bi bili vmes celtiški ostanjki, še ni dokazano. Da je pa njih jezik močno v rodu z rumunskim , izgled leto: dr. Kandler je nalašč naprosil častnika rumunskega rodu, naj bi se po svoje poskusil pogovoriti z nekterimi Ciči, in glej! lahko se je z njimi po-razumel. Drugi pot je bilo, da je neki častnik peljal vojaških uovincov iz Banata skozi Cičarijo; kmali so se ti Rumuni pobratili s Ciči, in častnik je naglo hitel naprej s svojo trumo, ker se je jel bati, da bi se njegovim novincom po bratovsko ne dala priložnost pobegniti od vojaštva. Govori pa se vlaški jezik v Zejanah, nekaj v Munah, tudi pri cepiškem jezeru v Sušnjevici, Berdu in Vinodolu , kdaj je bil navaden še v Buzetu in drugod.
Toliko tedaj po ustih tacega moža, kot je dr. Kandler.
Po svoje bi jez pristavil leto: Naj bi se kteri gospodov, ki znajo čiški jezik, postopil ga bolj natanko preiskati po njegovi tvorini in njegovih oblikah , ga primeriti z latinskim , slovenskim in rumunskim. Preiskal naj bi tvo-rino ali besede čiškega jezika, kakošnega rodu da so, latinskega, slovanskega, ali morebiti celtiškega ali pa staro-ilirskega, arbanaškemu podobnega. V pojasnjenje tega naj omenim, da navadni rumunski jezik ima štiri dele latinskih korenik, in en del slovenskih, kakor piše dr. Rapp (Ver-gleichende Grammatik der indoeurop. Sprachen). Latinske in slovenske korenike se kmali spoznajo; na pr. baserike, cerkev, je latinska ali prav za prav gerška bas i lica; pas dormi, pojdi spat, je ljudskolatinsko passa d orni i re; domnu roga, Boga moliti, je latinsko, Dominam
345
rogare; mušate fetice, lepa deklica, je morebiti slovensko možata ali možka detica; as tez, danes, bi se morebiti primeriti dalo z italijanskim a stesso giorno; pere, kruh, pa se ne enači lahko z latinskim panis. Se ve da v takem priličevanji čiskih besed se človek ne sine prenagliti; zlasti pri bolj neznanih besedah bo prav obilniše prevdarjati; morebiti so ravno na celtiški ali arbanaski j<ezik obračati. Dalje naj bi razumen jezikoslovec preiskal in pretehtal oblike čiškega jezika: ali so latinske ali slovenske ali celo arbanaške; v pojasnjenje tega naj povem, da po dr. Rappu se rumunski jezik v imenih ravna po arbanaškem , ter na koncu prideva člen , v glagolih pa se opoteka med slovanskem in latinskem. Na pr. v besedi pas dormi, hodi spat, se jasno kaže latinska oblika pri-kratena; domnu, gospoda, je spet prikratena latinska domin um. Za ložje primerjanje bi pomagala ktera dobra slovnica rumunskega jezika, kakoršnih se današnji čas ravno ne pomanjkuje. Se ve, da vse to preiskovanje ne bo delo samo enega dneva.                                               Hicinger.