PROLETAREC ŠTEV,—NO. 1043. CHICAGO, ILL., 8. SEPTEMBRA, (SEPTEMBER 8.) 1927. LETO—VOL. XXII. VSEBINA. ČLANKI. "Židovska roba". Kako so se komunisti borili za osvoboditev Sacca in Vanzettija. Kriza in "Proletarec". Radio postaja W-E.V.D. Kdo je v sramoto državi Indiani: Debs ali McCray ? Kazimir Zakrajšek — da se ne pozabi. Nemčija in breme vojne odškodnine. Nad pol milijona učencev v čikaških ljudskih šolah. Preko luže (A. Kristan.) Ameriške železnice pred sto leti in danes. Iz Chicaga do Radovljice. Zjutraj republikanec, zvečer demokrat. Naseljevanje v Argentino. IZ NAŠEGA GIBANJA. Nov klub v Frontenacu, Kans. Aktivnosti kluba št. 118 JSZ. Vabilo na sestanek članstva JSZ. v Cleve-landu. "Carizem" v zapadni Pennsylvaniji. Na znanje članom odsekov kluba št. 1, Mardi-Gras v Waukeganu. Prihodnji zbor JSZ. RAZNO. Divji plameni (Tone Seliškar). Vščipci. Koncert Čulic-Draguna v Cbicagu. Odbor razstave Peruškovih slik. Naznanilo (bratje Branisel). Entered as second-class matter December 6, 1907, at the post office at Chicago. 111., under the Act of Congress of March 3rd 1879 Published by Jugoslovanska Delavska Tiskovna Družba (Jugoslav Workmen's Publishing Co.) Izhaja vsak četrtek Published Thursday. Naročnina (Subscription Rates: United States and Canada za vse leto (per year) $3.00. pol leta (half vea'rl il 7K. Countries, za leto (per year) $3.60: pol leta (half year) $2.00. K y ' *1-'B- *oreien- Address: PROLETAREC, 3639 W. 26th St„ Chicago, III. — Telephone: ROCKWELL 2864. 0100010201010102010001000201010202010002000101000101000231530102010200010201000102010201020102020100000200020200 000102000200000200010200000000000102000000000102020002010202010201020100010100000101000000020201010001020002000202010201020053530100020200010001000153530102020001 532301020100000000020201010100020000020001020100000000482353532348532353530001010201000002010202010001010201020102010201020000024853910002000101005353230102000002 KONFERENCE J. S. Z. BARBERTON, OHIO, v nedeljo 30. oktobra v dvo- ——=ranj samostojnega podpornega društva "Domovina". Čas in druge podrobnosti sporočimo v kratkem. WAUKEGAN, ILL. v nedeljo 1 3. novembra v Slo- venskem narodnem domu. Pri-četek zborovanja od 1 0. dopoldne, popoldne program, zvečer veselica. Klubi J. S. Z. in podporna ter prosvetna društva, pripadajoča Izobraževalni akciji J. S. Z., naj gotovo izvolijo zastopnike za konferenco svojega okraja. Udeleže naj se jih tudi ostali člani J. S. Z. in drugi pristaši našega dela. Samo malo počakate, pa vam sprešamo grozdje. Grozdje zmeljemo in sprešamo ter pripeljemo mošt, pripravljen za shranitev, na vaš dom še isti dan. Poleg naših modernih priprav za mlenje in prešanje, vam lahko postrežemo tudi s popolno zalogo kletarskih potrebščin kot s sodi vseh velikosti in drugem. Avtomatično čiščenje ter separiranje pecljev že v mlinu naša posebnost. Priporočamo, da nas obiščete. - JOSEPH P. KRISTAN & CO. r :: 6446 1819 West 22nd Street, CHICAGO, ILL. 8426 IŠČEMO ŠE TRI ZANESLJIVE ZASTOPNIKE. PRGLETAREC Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV.—NO. 1043. CHICAGO, ILL., 8. SEPTEMBRA, (SEPTEMBER 8,) 1927. LETO—VOL. XXII. UpravniStvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone Rockwell 2864. I I ' «^Mfcfc» 11 'I» "ŽIDOVSKA ROBA." Kdo ima "manijo" zagospodovati nad slovenskimi podpornimi organizacijami? Socializem je včasi dober, včasi ne, če se oziramo na tisto kar pišejo o njem naši nasprotniki. Zelo se zanima zanj npr. frančiškansko glasilo. Svoječasno je priobčilo nekaj člankov, povzeti po dr. Krekovi knjigi, v katerih je tolmačilo, da socializem ni tako napačna stvar, da, celo priporočljiv je, toda slabo za socializem je to, da so se ga oprijeli "tardeči", ki so proti Bogu in veri. V prid socializma torej je, da se delavstvo odvrne od socialistov in gre v cerkve po razlago o ekonomskem razvoju . . . Toda če je bil socializem za frančiškanskega člankarja dober še pred nekaj meseci, je sedaj kar naenkrat postal nič prida, — navadna "židovska roba". Kako "modri" in "premišljeni" so frančiškanski žurnalisti v Ameriki! Njihov "Amerikanski Slovenec" z dne 26. avgusta piše med drugim o socializmu tudi tole: "Izvor in začetnika mednarodnega rdečega socializma upam, da sem dovolj označil in pojasnil že v zadnjih člankih. Vse skupaj je to židovska roba, ki jo je postavil raznim fanatikom v nakup Žid Marks. Omenjamo le zato, da se na izvor in začetnika rdečega brezverskega socializma ne pozabi odkod izhaja in prihaja, da vemo, komu so se vdi-njali nekateri slovenski sinovi. Beseda manija pomeni po naše: neukrotljiva želja po nečem. Zato pravimo takim, ki silno stremijo po čem, da imajo mani jo po tem ali onem. Kdor opazuje zadnjih 25 let slovenske socialiste v Ameriki, ta ve, da imajo voditelji slovenskih socialistov veliko manijo, da bi zagospodovali nad ameriškimi Slovenci in zlasti nad njihovimi podpornimi organizacijami." Torej vse skupaj je to židovska roba, ki jo je postavil v nakup raznim fanatikom Žid Marks, piše brozgar. Nič ne de, da Marksov "Kapital" na univerzah ni nepoznano delo, nič ne de, da se s to "židovsko robo" peča ves svet, vključivši vatikan, — za zavožene frančiškane je to "židovska roba". Ves citirani odstavek — citiran natančno kot so ga oni zapisali — je sam na sebi jasen dokaz njihove duševne plidkosti in revščine. Je brez zveze, brez jedra — ima pa cilj, ki je: podjarmiti sloveriske podporne organizacije za cerkvene bisage. Podjarmljenje sicer predbaci-vajo socialistom, a v resnici je to ptica, ki gnezdi pri njih. Slovenski ameriški klerikalizem prodaja "židovsko robo", kakor jo ni še nikoli. Prodaja maše na debelo in na drobno, odpustke na debelo in drobno, kipe, svetin jce in podobe, delnice in "diplome". Zasužnjil je svojo podporno organizacijo in jo izročil v vodstvo mentalni korupciji in sebičnosti Prepiri, ki so nastali vsled tega med njimi, očitki ki so deževali v njihovih vrstah, dokazujejo, kaj čaka organizacije, ki se izroče pogrebnikom in pobožnim nepošten j akom v vodstvo. To ni natolcevanje. Dokaz je NJIHOVA glavna podporna organizacija in NJENA zgodovina. Sedanje izmozgava-nje ene večje in mnogih manjših, jim ne zadostuje. Oni hočejo vse. To povedo s tem, ko pravijo, "da imajo voditelji slovenskih socialistov veliko manijo, da bi zagospodovali . . . nad slovenskimi podpornimi organizacijami." Kje je tu kak dokaz za njihovo trditev? Ni ga, ker ga enostavno ni. Tisti, ki hočejo zagospodovati nad VSEMI slovenskimi podpornimi organizacijami, so v farovžih. V nekaterih teh farovžev že več let ukazujejo nekatoliškim društvom, če so pod katoliškim vplivom, kaj naj počno, o čem naj sklepajo na sejah, kje naj sodelujejo in kje naj sabotirajo. "Glasilo KSKJ." je nedavno pisalo, da ima cerkev, kar pomeni slovenske farovže, v SNPJ. že velik vpliv, da nekatera društva SNPJ. sodelujejo v cerkvenih slavno-stih, da pomagajo aranžirati cerkvene shode, in da so nasprotna načelom organizacije, kateri pripadajo. To je delo farovških provokatorjev, ki vidijo samo svoj interes — svojo bisago. Ni jim dovolj, da so pripravili članstvo takozvane katoliške jednote s svojo NEPOŠTENOSTJO, s svojim koristolovstvom in nesposobnostjo v teku desetletij ob stotisočake, in da jo bodo pametnejši in sposobnejši ekonomsko le težko rešili — oni hočejo zavoziti na enaka pota tudi druge podporne organizacije. Na seje "naprednih", klerikalno okuženih društev pošiljajo farovži svoje ljudi s "predlogi" in resolucijami. Takoj jim priskočijo na pomoč "svobodomisleci" (pravi svobodomisleci niso in ne morejo biti cerkvenjaki v taktiki) in vsi drugi, katere je sovraštvo, ki ga jim je vcepil moralno pokvarjeni klerikalni štab, do kraja prevzelo. Ljudje, ki so plidki v znanju, ali ga sploh nimajo, imajo predsodke proti vsaki stvari, ki bi imela pomagati napredku. Teh predsodkov so se navzeli doma, ko so bili še "verni" in so poslušali duhovne gospode. Brali so klerikalne liste, in v pogovorih so se navzeli mržnje do naprednjakov. V Ameriki so se mnogi odvadili hoditi k maši, a v srcu so isto kot so bili — na las podobni zakrknjenim klerikalcem. Ali je ta element nevaren? To je odvisno. Vojnam slede reakcije, zato je bilo sprememb v mišljenju mase pričakovati. Reakcija ne pomeni samo reakcionaren režim, ampak tudi taka mišljenja v ljudskih masah, ki pomagajo zastoju; ta so se v marsičem in marsikje obrnila na stran reakcije. Temu je pripomogla posebno brezbrižnost ljudskih množic, ki je tudi tak pojav. Prej silna duševna napetost, pričakovanje, vrvenje — potem "razočaranje" in pogreznjenje. To so bolezni na telesu človeštva. Nekaj grdih, gnojnih izpahkov imajo tudi med ameriškimi Slovenci. Ako hočemo, da ne okužijo telesa do meje ko bo zdravljenje težko, je opreznost sedaj na mestu. Taktika, ki miži ko vidi zlo, je zgrešena, in se bo maščevala. Mehki, "tolerantni" ljudje, ki igrajo na citre dvoličnosti, so voda na mlin tistim gnojnim izpahkom. Intrige pijanih muh v zatohlih lokalih so kakor mlake, v katerih se rede komarji in prepregajo okolico. Ta list je napredno slovensko delavsko javnost že pred več leti svaril pred invazijo komarjev, ki nosijo strup in zle namene. Komarji so tukaj in postajajo sitni. Treba bo drastičnih metod, da se jih ugonobi in spravi tja, kjer ne bodo povzročali neprijetnosti in škode. Papagaj pravi Jaz sem boljši socialist kot ti, ki si v klubu, you bet! KRIZA IN "PROLETAREC." "Proletarec" ima med premogarji veliko cirkulacijo. Njihova nestalna zaposljenost, ki jih tepe že več let, in sedaj stavka, tepe tudi "Proletarca". Povprečen premogar je gmotno veliko na škodi. Se več je na škodi "Proletarec". Brezposelnost v industrijskih krajih narašča. To tepe tudi "Proletarca". Kapitalistični list nikoli ne občuti krize tako, kakor delavski list. Delavec pusti v krizi svoj list najprvo. "Proletarec" izhaja redno, in njegovi izdatki so redni. Tiskarna zahteva svoje, kajti ona svoje delavce REDNO plača. Nabere se dolg, tir javni agent pride naokrog, in tirja: PLAČAJTE, mi rabimo. A če nimamo? Dobite. Sedaj nimamo. Agent se ne potolaži. On je poslan, da iztirja. Pošljite! To je povest delavskega lista v "krizi". "Proletarec" rabi vašega sodelovanja in opore, rabi jo nujno in mnogo. Toliko čisto na kratko. ^ Kako so se komunisti borili za Sacca in Vanzettija. "Proletarec" je eden onih delavskih listov, ki pove resnico vsakemu v vsakem slučaju. To mu škoduje v cirkulaciji. Pred šestimi leti so vpili: Ne napadajte komunistov! Nič pa niso rekli, ko so komunisti zapravili okrog deset tisočakov z namenom, da uničijo JSZ. in Proletarca. Kadarkoli nam je nanesla priložnost, smo rekli, to je na oni strani pošteno, in to ni. Bilo je zamer tukaj in tam — češ, bodimo tolerantni! To pomeni, da ti nastavi lice, in nič ne reci, če te oni z druge strani dvakrat udari po njemu. Nastavi mu oba, ker je to v interesu "tolerance". Aldino Felicani je dal vse svoje moči bostonskemu Sacco-Vanzetti Defense Committee. Veliko se je trudil, da je dobil potrebna sredstva, in dobil je blizu pol milijona dolarjev. Ni jih zapravil zase, ne za druge člane odbora, ampak v obrambi za Sacca in Vanzettija. Socialistična stranka je sodelovala s tem odborom od njegove ustanovitve 5. maja 1920 naprej. Komunisti so se mu rogali, kakor so se rogali obrambi za osvoboditev E. V. Debsa. Ali ko hitro so videli, da postaja ljudstvo za ta justični škandal pozorno, so hiteli organizirati svoje Sacco-Vanzettijeve obrambne odbore. V Chica-gu so nabrali poslednjih par mesecev pred njuno usmrtitvijo več tisočakov. Niti centa niso izročili bostonskemu odboru, ki je plačeval vse obrambne izdatke. Komunistična International Labor Defense, ki veliko kolekta posebno med hrvatskim delavstvom, je nabrala tisočake, iz- ročila pa je $4,000, kot poroča blagajnik bostonskega odbora A. Felicani. Kje so ostali tisočaki? Šli so za najemnino komunističnih u-radov, in za plače komunističnih agitatorjev. Malo znano dejstvo je, da je v tej deželi stotine plačanih "komunistov", ki so na plačilnih listah raznih "pomožnih" akcij, "izobraževalne" unijske lige, lige za osvoboditev tega in o-nega. V New Yorku je bila organizirana posebna Sacco-Vanzettijeva obrambna liga pod vodstvom komunistov, ki je hitela kolektati pod pretvezo, da je pomoč nujna. Nabrala je v teku kratkega časa sedem tisoč dolarjev, bostonskemu odboru pa je izročila tri sto. Ostalo je porabila v kampanjah za kolekte . . . Blagajnik Felicani je zaeno z ostalim obrambnim odborom že prej večkrat podal izjavo, da komunisti ne polagajo bostonskemu odboru od svojih kolekt nikakih računov, in da nima z njimi nikakih zvez. Sedaj, ko je prišel čas, da delavstvo pogleda tudi v svoje račune, je blagajnik Felicani dejal, da so komunisti Sacco-Vanzettijevi obrambni akciji več škodovali kakor koristili, denar, ki so ga nabrali pod pretvezo, da gre v njuno obrambo, pa so porabili večinoma zase. Tako komunisti pomagajo s svojim zavajalnim delom razgaljati samega sebe. Nemčija in njeno breme vojne odškodnine. Nemčija je letos plačala $375,000,000 vojne od-škodni ne. V treh letih, od kar jo plačuje po takozva-nem Dawsovem načrtu, znaša vsota, ki so jo dobili zavezniki od Nemčije, blizu milijardo dolarjev. Nemčija pravi, da je od premirja naprej plačala dvanajst milijard vojne odškodnine v denarju in blagu, zavezniki pa pravijo, da je to število za mnogo milijonov previsoko. Pri dvanajstih milijardah v takih odplačevanjih so pomote, zapopadene v milijonih, mogoče in nekaj umevnega. Nemci bi radi bili tega bremena kmalu rešeni, zavezniki pa pravijo, plačujte, saj ste komaj izačeli! Pri volji so nekoliko popustiti, toda le, ako jim Zedinjene države preje znižajo dolg, ali ga brišejo. Ker postaja Nemčija vedno jačja, in ker zavezniki ne bodo mogli več toliko vztrajati pri trditvi, da je vojno zakrivila samo Nemčija in vsled tega samo ona odgovorna zanjo, bo moralo biti vprašanje nemške vojne odškodnine prej ali slej rešeno. Dvanajst milijard je plačala. Koliko ima še plačati? Ni določeno natančno, ampak vsekakor zahtevajo zavezniki toliko, kolikor Nemčija ne more in tudi ne bi hotela plačati. Pa ji svetujejo: Pritisnite še vi na Zedinjene države, da nam znižajo dolg, pa vam mi znižamo vojno odškodnino. Če breme vojne odškodnine Nemčiji ostane kakor so zavezniki prvotno hoteli in še hočejo, ga bo nosila še tretja in četrta generacija Nemcev. Med tem se seveda lahko dogode preobrati, ali nove vojne, ali pa se narodi mirno zbližajo med seboj. Nemci računajo na spremembo, kajti ponižanja in bremena se bodo skušali temeljito rešiti ob prvi priliki. TONE SELIŠKAR: DIVJI PLAMENI. Socialni roman. »■■«»■■«»■■■mnimnnummniiiiiiminiinui (Nadaljevanje.) XXIV. In se je zgodilo tako kakor je napovedoval major. Ponoči je zasedlo orožništvo Proletar-ski dom in vsa privatna stanovanja javnih odbornikov. Tiho so odpeljali začudene rudarje v zapor, kjer so se še bolj čudili, ko so jih silili, da povedo, kje je Guzej, predsednik stranke. Pretaknili so mnogo hiš, njega pa ni bilo nikjer. Gez dan se je zvedelo, da je pobegnil čez mejo. Rudarji -so bili pobiti. Hodili so drug k drugemu, kleli, malodušneži pa so bili v skrbeh, kako bo sedaj. Bili so kakor razkropljene ovce. Vendar pa se jih je polaščal silovit srd. O, ko bi mogli sedajle udariti, razbiti in razgna-ti vse te samosilnike — — Klinger je opazoval ta kritični položaj in se je posvetoval z Abramom. Stari rudar in Milan sta bila pri njem že vse dopoldne. — Mnogi so me prosili, da prevzamem vodstvo stavke. So kakor otroci, ki so jim zakopali mater . . . — To morate tudi napraviti, Abram! V teh težkih časih je potrebno, da jih vodi izkušen in pameten človek. Na delo ne gredo — toda če bodo pripuščeni sami sebi, Bodo kmalu pričeli omahovati. Treba jih bodriti! — Torej je na vsak način potrebno, da se stavka nadaljuje? je vprašal Milan. — Da! Sili se mora pokazati, da je ljudstvo večja sila, kakor poedinci. Mirna in splošna stavka bo učinkovala — tega se ni treba bati. Seveda, če bi bila stavka taka, kakršno je nameraval Guzej, ne bi dosegli ničesar. — Toda denar? S čim bodo rudarji živeli, če ne bi šli dalj časa na delo? — Za to ni treba skrbeti! Naš denar, ki je naložen v banki bo zadostoval za dolgo časa. Vse življenske potrebščine pa se bodo morale skrčiti na najmanjše! — Tedaj je dobro! Zvečer, ko se sestane-mo z zaupniki jim razodenem to. Da se mora stavka nadaljevati, da je vse preskrbljeno, in da se ni treba bati ničesar! — Za jutri pa skličite zborovanje, ki se bo vršilo v dvorani nove palače. Mislil sem sicer, da ne odklenem prej vrat, dokler ne bo vse gotovo. Toda, če ne gre drugače, moram! — Pa boste vi navzoči? — Pridem in bom govoril! Oba moža sta od veselega presenečenja vzkliknila, in kakor da bi bilo vse dobro na tem svetu, sta radostna odhajala med sodruge. Odprl je okno na cesto in bolj šepetal kakor govoril. Heleni, ki je sedela pri njem je jokalo srce, ko ga je poslušala. — Kako me grabiš, ti, tihota dela! Poči-vanje tvoje pesmi, molk rapsodije ustvarjajo-čega duha človeškega razuma! Kako mi pre-badate, vi, svetlikajoči se bajoneti v svetovnem solncu, ki je za vse enako ustvarjeno — ki pa ga hočete deliti, na kose, na koščke, na drobtine .. . In resnično: ta mir, ta molk, ki ga ni bilo vajeno človeško uho je tako čudovito žalostno, da se ti zdi kakor da bi zašel v puščavo, kjer preži nate od vseh strani smrt. Človeku upada duh, skrivnostne slutnje se trgajo iz molka in polnijo človeško dušo. Obrnil je svoj pogled na Heleno, ki je vznemirjena premišljevala vse to, kar se je pričelo goditi okoli nje. — Helena, ali boš prenesla te težke dni? jo je vprašal. Zaupno mu je gledala v obraz. — Ali dvomiš o svoji zmagi, junak moj? — O, zmaga — Čudodelna beseda to, Helena! O zmagi še sanjal nisem, kaj da bi jo pričakoval. In čemu mi bo zmaga? Zase jo ne rabim, ker sem že zmagal sam seboj. Ali to, Helena: Ali bom mogel pomagati tem tisočim, ki govore in sanjajo o pomladi — pa ne vedo da je za pomladjo še poletje in jesen ... Ki trpe in umirajo — pa mislijo, da v pomladi ne bo trpljenja ne smrti ... Ki namakajo svoje zastave v vinu in jih hočejo razobe-seti potem šele, ko bodo mokre od krvi . . . Tem ljudem pomagati, ki nimajo volje, temveč samo vero v besede poedinca, četudi jih sleherni dan opeharja z lažmi . . . — Kaj nameravaš? — Ne mislim zaenkrat naprej. Da bi jim pomagal samo v tej stavki, da jih rešim pogina, da jih osamosvojim od njegovih voditeljev, ki so zbežali kakor plašni zajci na vse strani! — Toda če stavka ne jenja tako kmalu? — Za nekaj časa imam dosti denarja. — In če prične vlada odpuščati delavce? — Tedaj jim že kje priskrbim delo. Na to sem že mislil. Toda ti, moja draga! Ti boš ostala pri meni sredi te borbe? — Jaz ostanem pri tebi! Kaj se čem bati? — Ničesar! Toda pomisli, da je v tebi prebujajoči se plod! Gotovo se bodo dogajali dogodki, ki bi te vznemirjali. Objela ga je in se stisnila k njemu. — Ali misliš, ljubi, da se v tujini ne bi vznemirjala? Še bolj, še bolj! Pri tebi ostanem! Nič ji ni odgovoril. Poljubil jo je in srkal pozabljenje za okrepitev. — Drugo jutro so stali pred novo palačo rudarji. Žene z otroci. Glava pri glavi. Tihi in mirni. Toda prsti so bili sklenjeni v pesti, oči temne in ustnice stisnjene. Patrulje so hodile med množice, mladi fantje, znanci med znanci. Rudarji pa so jih preklinjali, zakaj, videli niso človeka, zaznavali so s svojimi očmi samo puško in bajonet. Ogromna vrata so se na stežaj odprla in po širokih stopnicah je odšla naraščujoča množica za Milanom, ki ji je kazal pot. Povsod v veži, na stopnicah, na stropu so še bili ostanki hitrega dela: Odri, orodje, priprave, odpadki in tla vsa umazana od apna in barv. Toda stebri in vsa druga arhitektska dela so skoraj ma-mile oči te množice, navajene belih in pravih sten. — Hudiča, so vzklikali osupnjeni, kje, za vraga, je dobil ta človek toliko denarja? Dvorana pa je bila že gotova. Velikansko zagrinjalo je bilo dvignjeno, na odru pa je bila postavljena samo dolga miza in stoli. Svetloba je prihajala od steklene kupele in velikega lestenca, ki je visel izpod nje. Vsi sedeži pa so bili enaki. Na stropu in nad odrom so bile freske, predstavljajoče v ponosnih linijah umetnost in življenje. Ljudstvo se je oziralo, strmelo in bilo je tiho. V tej tihoti je stopil na oder Abram. In še tišji molk je zavladal v prostoru. Ko je pričel govoriti se je razprostrl njegov votli glas, kakor pajčolan nad glave sklonjenih. — Trpini! Zopet smo skupaj v težkih dneh! Minulo je sovraštvo, minul je srd, ki se je šopiril v srrcu trpina do trpina in zopet vam jaz govorim, ker je potrebno. Nič več ne zborujemo doma! V tuji hiši, pregnanci in oropanci svojih prihrankov. Toda, prijatelji, danes ne bom veliko govoril o tem, četudi bi govoril samo o naši reči. Danes bom govoril samo o stavki — o našem življenju. Nobene stranke ni več med nami. Socialistično smo sami razdejali — boljševiško pa je razdejala vlada. Vaši voditelji so zaprti, vaš predsednik je pobegnil in vas je pustil na cedilu! Zamolklo mrmranje se je vzdigovalo, kakor lahka megla. — Treba pa je, da se zopet združimo. Združiti pa se moramo samo pod enim geslom — in sicer: za stavko — ali ne za stavko! Mrmranje je bilo glasnejše in je že bilo podobno potoku, ki pada jezno preko skal. — Spominjate se, da sem bil pozimi proti stavki. Tudi veste zakaj! Sedaj so drugačni časi. Sedaj si lažje pomagamo — četudi nam je sila stisnila goltance. Toda ta stavka je upravičena, zakaj varnostne naprave, ki se rušijo, bi rušile v kratkem času tudi življenja rudarjev— in če zahtevamo dostojno preskrbo vseh ponesrečencev, ki so žrtvovali svoje telo kapitalu, da ga preživi kakor to gre človeku — in če smo zahtevali odstranitev sedanjega ravnatelja, ki je neusmiljen in krvoločen, ki podi ljudi iz dela, ki ima razpostavljene po vseh okrajih svoje vohune, ki ovajajo organizirane sodruge, da jih potem odslavlja, in jim nalaga kazen, ki je zapeljal rudarsko hči, ki mu je služila in hotel zatajiti očetovstvo, mislim, da je to upravičeno. Toda družba je prešla v roke države in ta nam ukazuje, da moramo na delo — najprvo se uklonite vi — ki ste naši podložniki in hlapci — potem vas bom utegnila milostno poslušati — če se mi bo zljubilo. Tako pravi ona. Pa tako ne gre! Mi, ki delamo zanjo, ki ji kupičimo bogastvo — mi imamo pravico, da zahtevamo! Ne! Tisti, ki gleda in sedi na našem trpljenju! In zato, prijatelji, vas vprašam samo eno: — Ali se priznamo za brezpravne sužnje in se udarno — ali vztrajamo pri svojih zahtevah in stavkamo? Mrmranje se je ojačilo, potem pa se je naenkrat razpočilo v silovito grmenje, ki je naraščalo — padalo — in zopet naraščalo, naraščalo. — Stavkamo! Stavkamo! In med tem grmenjem so se preletavali posamezni glasovi kakor bliski med nevihto: — Dol z vlado, živela republika — živel Guzej! V tem trenutku je stopil na oder Klinger. Imel je črno obleko in je bil zelo bled. (Dalje prihodnjič.) Radio postaja W-E-V-D. Federalna Radio komisija je izdala Debsovi spominski radio postaji licenco, ni pa ugodila prošnji, da se bi imenovala W-DEBS. Komisija je odvrnila, da smejo imeti pet črk samo zračna letala, ki imajo radio aparate, druge postaje pa ne več kot štiri črke. Ker je ta postaja ustanovljena v spomin velikemu Eugenu V. Debsu, jo je odbor sklenil imenovati W-E.V.D.j to je z začetnimi črkami pokojnega socialističnega voditelja. Do 1. oktobra posluje ta postaja pod starim imenom WSOM., po 1. oktobru pa preide pod vodstvo odbora, v katerem so zastopani predstavniki socialistične stranke, naprednih unij in nekaterih liberalnih skupin. Takoj ko je bila kupna pogodba podpisana, je soc. stranka izposlovala, da je ta postaja priskočila na pomoč Sacco-Vanzettijevi obrambi. Pod socialistično upravo bo imela izbran zabavni program, a posebno pozornost se bo posvečalo vzgojnemu delu in agitaciji. Socialistični in drugi delavski govorniki, katerim so radio postaje zabranje-ne, bodo imeli na tej popolno svobodo govora. Eugene V. Debs ima v tej postaji živ spomenik, ki bo pomagal širiti njegove nauke. Jugoslovansko delavstvo je pripomoglo po svojih močeh, da je ustanovljena prva radio postaja, katera je last in pod upravo razredno zavednega delavstva. LISTNICA UREDNIŠTVA. Radi praznika nismo dobili pošte v pondeljek, zato so dopisi, ki so bili odposlani v soboto, dospeli prepozno za objavo v tej ševilki. Priobčeno pa je vse, kar smo prejeli v soboto in prej. IZ CHICAGA DO RADOVLJICE John Olip. (Nadaljevanje.) V vlaku je polno kmetic v belih platnenih oblekah in bose. V jerbasih neso zelenjavo, sir, sadje, perutnino itd. na trg v Zagreb. Vprašam eno, koliko dobi za kokoš. "Ako je velika, 20 dinarjev (36 centov), a če je majhna, je tudi cena nižja," mi je pojasnjevala. V Zagrebu takoj opaziš, da je med njim in Ljubljano velika razlika. Zagreb je sicer po prebivalstvu še enkrat večji kot Ljubljana, a ima gotove posebnosti, ki so mu v čast in kredit. Ima'lepe, čiste in široke ceste, medtem ko so v Ljubljani zanemarjene. Zagreb je krasno mesto, in soglašal sem s svojo ženo, ki je rekla, da je to najlepše mesto, kar sva jih dosedaj videla na tem potovanju. Na Jelačičevem trgu opazim nad neko trgovino suhe robe napis "Pogorelec". Spomnil sem se, da je naš tajnik JSZ. Ribničan, in si mislil: Tole bo skorogotovo njegov brat. Vstopim in ga vprašam. Da, on je! Sprejel me je zelo prijazno, in bil je vesel, da čuje o svojem bratu v Ameriki. Povabil me je na svoj dom, in ker je pri tem omenil tudi vinograd, sem vabilo seveda sprejel. Tako sem popoldne prišel v vilo "Pogorelec", ki stoji na lepem, z vinogradom obdanem hribu. Prekrasen dom, lep razgled po Zagrebu. In pa klet — ter sodi in tisto kar je v njih! Občudoval sem vse to, in pa uspeh tega ribniškega trgovca v zagrebškem mestu. Škoda, ker je tako hitro prišel čas odhoda. Težko sem šel iz Zagreba, rad bi ostal vsaj še en dan, a mati je hotela domov, ker je bila v skrbeh, kako prašiči, krava, pšenica itd. Človek gre z doma, a misli pusti doma. "Ali je to v redu, ali je ta in ta izvršil naročeno — ima li živina dovolj jesti?. Moram iti domov, v skrbeh sem," je rekla, pa smo odšli. Ob 6. zvečer smo se odpeljali, in ob 10:30 smo že v Radovljici. * Peti izlet. —Naslednji dan ob 7:30 zjutraj sva šla z ženo peš k sv. Petru v Begunjah. Ob 10. sva bila na cilju. Nudil se je nama prekrasen razgled, ki je poplačal ves trud. Nazaj grede sva si ogledala razvaline Lambergerjevega gradu. Popoldne ob 2. sva bila zopet doma, nato uro počitka, potem pa na vlak v Kranj. V Kranju se je industrija po preobratu precej razvila, in vidi se, da mesto napreduje. Sedeč v parku pred gimnazijo, zapazim, da je na strehi še sedaj viden beli križ, dasi prebarvan ter s tem zakrit. Gotovo je bila to v vojnem času bolnišnica. Zvečer, ko sem odšel na postajo, sem videl na čevljih in blačah, da je tudi Kranj "bel", ne samo Ljubljana. Šesti izlet. — Zopet sva se odpeljala z ženo v belo Ljubljano! Spremljala naju je moja sestra Micika. Po raznih opravkih smo šli opoldne v vrt hotela Union in naročimo obed. Ko smo bili zatopljeni v svoj pogovor, nisem preslišal, ko je eden natakarjev za mojim hrbtom dejal tovarišu: "Tisti tamle je pa Amerikanec, ta ima dolarje!" Hm, pa tako naglas, da ga čujem, sem si mislil. Sestra, ki je sedela nasproti mene in ga videla, mi je pojasnila, da ne misli mene, ampak onega ki sidi pri drugi mizi. Ozrl sem se vanj, in zapazim, da sedi tam družina Pirnat iz LaSalla, 111. Grem seveda tja, in jih pozdravim. Mr. Pirnat se je izrazil, da se mu prav nič ne dopade na Slovenskem. Potem je prišel račun. Jaz sem plačal za dober obed (za tri osebe) D. 90, Mr. Pirnat pa je plačal istotako za tri osebe, za nič boljše kosilo, D. 120! On ima dolarje, je rekel natakar . . . % Popoldne smo šli v kino. Pol ure predno začno kazati slike, odpro blagajno, potem puste ljudi čakati do zadnjega trenotka v preddvorani. Nabralo se nas je kakih 15 oseb. Zvonec zazvoni, vrata se odpro, in mi vstopimo v razsvetljeno dvorano. Še predno si utegnemo izbrati sedeže, luči že ugasnejo in na platnu se prikaže slika, ameriški film. Pojasnjevalno besedilo je hrvatsko, ki se ga rabi v kino-glediščah v vsi Jugoslaviji. Ko je odvit prvi del filma, prižgo luči, in potem mal odmor. Zopet se stemni, in slika se nadaljuje. Zcnpet zasvetijo luči, malo odmora, in nato spet tema. Itd., itd. Konec igre, izhod, vrata na strani se odpro, in avdijenca, vsega skupaj kakih 15 oseb, odide pri stranskih vratih. Vstopnina v kino-gledišča, računano celo z ameriškega vidika, je jako visoka. Pozneje sem poizvedoval, čemu, pa so mi rekli, da zahteva država 60% od vseh dohodkov, ki jih imajo kina, zase. Torej davki! "Luksus", "zabava", plačaj daivek! Ni dobro, in Jugoslavija ne razume pomena filma. Res, da so filmi, kar se iger tiče, večinoma slabi, vzeto s stališča klasikev. Toda film je mogočen vzgojevalni faktor, in država, ki ,ga zna izrabiti, je lahko sigurna, da ne bo zastala v mobenem oziru. Tam v Belgradu, in tisti poslanci pa mislijo, neka narod plati! Razporezi (davki) so že itak visoki, torej obdavčimo filme. 60% od vseh dohodkov. Recimo, da plačaš dolar vstopnine v kino, 60c vzame država. Čudno, da rajše obdavčuje, kot pa da bi si prizadevala sama razviti to industrijo v SVOJ prid in za VZGOJO naroda, ki jo tako zçlo potrebuje. Sedmi izlet. — Na Brezje, božja pot, trume romarjev. Skozi Radovljico idoči romarji so me opozorili tudi na Brezje. Pojdimo še -mi, sem rekel. Brat je upregel konja, in v dobre pol ure smo že na Brezjah. Nisem šel najprvo v cerkev, pač pa obiskati v Chica-gu in Detroitu dobro znanega sodruga Jakoba Grilca. V Ameriki sta si s soprogo prihranila nekaj denarja, in se nato odločila na povratek v stari kraj. Odšla sta kmalu po vojni. Zadnjič sem ju videl pred desetimi leti v Detroitu. Jack je delal v avtomobilski tovarni, Nežka pa, kadar in kjer mogoče, "pri ženskih klobukih". Jack je bil aktiven član kluba št. 114 JSZ. v Detroitu in njegovega pevskega zbora, v Chicagu pa v začetnih letih pokreta, potem pa se je skregal, oziroma so se drugi skregali z njim, in ni bil v klubu. A bil je vedno naš somišljenik. Bil sem presenečen, ko sem ga videl, ne zato ker sva prišla skupaj, ampak ker je še vedno mladeniško čil in zdrav. Kupil si je lepo, prijazno hišico in v nji živita breskrbno ter se veselita solnčnih dni življenja. On je edini, kar jih poznam, ki je znal trdo prislužene dolarje res ekonomično porabiti. Ko se je vrnil, ni napajal vaščanov in ni se bahal z dolarji po gostilnah, kar je, žal, lastnost velike večine slovenskih Amerikancev, ki prihajajo sem na obisk. Marsikaj sva se pogovorila, potem pa smo odšli, da s soprogo ogledava tudi cerkev. Ne vem, ali naj jo opišem, ali ne. V prvih letih sem se večkrat plazil po kolenih okrog oltarja; nisem se plazil samo jaz; ne motim se, ako rečem, da se je enako plazilo precej današnjih čitateljev Proletarca. Drugi, ki ne čitajo ta list in ne drugih naprednih listov, se plazijo tudi danes, ko se povračajo izgarani domov, in izvršujejo "obljube na božja pota". Na tej "božji poti" so me posebno zanimali razni "spomini" in slike iz Amerike. Zapomnil sem si iz njih (iz "spominov" in slik) kraje, kot West Allis, Wis,. Cleveland, O., Pittsburgh, Pa. itd. itd. Romarji prihajajo še sedaj kot poprej, samo v večjem številu, mnogi bosi, s čevlji preko ram, s cekarji v rokah (ah, čemu bi jih opisoval! Gorenjci jih vidijo, Štajerci, Dolenjci in Korošci so pa itak sami "hodili" na to božjo pot in vedo, "kako je". Mogoče, da bo sodrug Jošiko Oven enkrat opisal, kako je on "hodil" in romal.) Torej nazaj v Radovljico brez odpustkov. Osmi izlet. — V Ljubljano, sam! To pot sem se namenil obiskati naše prijatelje. Najprvo sem se napotil k Tomu Jeralu. Dolgo sva se pogovarjala, s stališča meni odmerjenega časa celo predolgo. Veliko povedo taki ljudje, ker imajo vpogled in izkušnje. Potem sem obiskal starše urednika "Proletarca" sodruga Zajca. Solnoe je pripekalo, in prah na Dolenjski cesti se je dvigal, ko sem korakal proti Ilovici. Našel sem hišno številko dve, v drevju, in tu njegove starše, ki so me prijazno sprejeli. Oče mi je postregel s čašo vina, ki se mi je v vročini in prahu prav prilegel. Odgovarjati sem moral pač na vprašanja, kakor povsod, "kedaj pa naš Francelj pride?" Ves utrujen sem se odpravil iz Ilovice v Ljubljano, da obiščem sotrud-nike "Proletarca". Bil sem pri Ivanu Vuku, ki je bil jako vljuden. Je pisatelj, urejuje "Ujedinjenega Železničarja", in se preživlja s trdim delom. Kakor vsakdo, ki se res zanima za delavsko gibanje, je tudi s. Vuk govoril o slogi. Vsi soglašajo, koliko bi delavstvo lahko doseglo, če bi bilo složno. A v praksi med delavstvom vzlic temu enotnemu mišljenju, da je sloga potrebna, ni ne sloge, in ne enotnosti. Rad bi obiskal tudi s. Toneta Seliškarja, pa so mi sporočili, da je na počitnicah. Namenil sem se k s. Angelu Cerkveniku, a se je ulila ploha, med tem pa je čas minul, in treba je bilo na kolodvor. Nameraval sem priti še enkrat v Ljubljano in dokončati obiske, pa ni bilo mogoče. Šel sem še k agentu, da poizvem natančno, kedaj odide parnik, na katerem sem imel rezerviran prostor. Pečati se z agenti, je zelo neprijetno. A če se moraš — idi! Dobil sem namreč pismeno sporočilo, da zastopa ta in ta agent črto po kateri odpotujem, in da naj se obrnem do njega za morebitne informacije. Grem torej tja, in vprašam, kedaj odide ta in ta parnik iz Southamptona. Gospodična v uradu mi pove, da ne vedo. Vprašala pa je za moj vozni listek, ki ga ji pokažem, in ona ga površno pregleda, ter mi enako površno naznani, da morajo prostor zame šele rezervirati. Začudil sem se, kajti na listku je bilo jasno označeno, da je prostor že rezerviran, in ji to pojasnim. Ni se zadovoljila, in mi je tolmačila, da mi morajo pravi vozni listek šele preskrbeti, kajti to, kar imam jaz, je le duplikat. Je nerodno, ko pride človek v take "pomenke". Dejal sem ji, da zame voznega listka ni treba, ker je to pravi original, ali ni se hotela podati. Želela je videti potni list. Ustrežem ji, ga pogleda, in pravi, da moram plačati še D. 300 za osebo, to je zame in za ženo D. 600, da mi preskrbe potrebne vizume. Tedaj pa mi je postalo zadosti, kajti izprevidel sem, da na vsak način hočejo "nekaj narediti", samo da bi jaz plačal. Vprašam jih še enkrat, ali vedo, ali ne vedo, ob kateri uri odide parnik, in ker niso vedeli, sem se nakratko poslovil. Dva dni potem sem dobil od tega agenta pismeno obvestilo, da parnik, za katerega imam vožnji listek, odide iz Southamptona ob 10. dopoldne. Naj še omenim,, da sem šel po tem incidentu nalašč k žandarmeriji in vprašal, ako je moj potni list v redu, in ako moram še kaj plačati. "Vse v redu, nič za plačati," so mi pojasnili. Predno sem po teh neprilikah odšel iz Ljubljane, me je čakal na kolodvoru Tomo Jerala, še par besed, nato pa na vlak, ki me je odpeljal nazaj v Radovljico. (Dalje prihodnjič.) Kazimir Zakrajšek—da se ne pozabi. Na "oddihu" v domovini je mož, kateremu je zastopnik njegovega veličanstva kralja Aleksandra pripel na banketu v Chicagu red sv. Save. Bil je vesel tega odlikovanja — čutil je, da je bil zvest hlapec, najprvo Habsburžanom, potem Karagjorgjevičem, in vseskozi tistim, ki najemajo delavce, da jih izkoriščajo. Ta mož se morda več ne povrne, kajti v slovenskem cerkvenem hramu se bije velik boj za oblast — oziroma se tepejo kar tako iz gole krščanske ljubezni. Zaslužni mož je odšel na počitek; obljubil je, da se vrne le, če ga bodo potrebovali, kar se pravi, če me boste hoteli, in če bom jaz hotel. Povezal je culo z novci in je odšel — sveti samotar. V fari sv. Štefana pa je veliko šepetanja, kajti gospod so odšli, pustili so goro dolga, božjo pot, kopo duhovnov in redovnic, ter list s tiskarno v rokah svoje žlahte. Slavnostni člankar v "A. S." je enkrat julija zapisal, da gre temu možu eno priznanje, ki ga mu tudi nasprotniki ne morejo odrekati: Silno veliko je delal. Priznamo, a delal tako, da je silno veliko škodovalo. Njegovi oboževalci mislijo, da je koristil cerkvi, a čez nekaj let se bodo uverili, da ji je škodoval. V Ameriko je prišel pfed dvajsetimi leti in dobil pod oskrbo nekako versko zavetišče za naše naselje-nike, ki so prihajali z otoka solza v New York. Bilo je tam zelo nesnažno, vse z reda, in ščurki so imeli vsak dan piknik. V Clevelandu je župnikoval nekaj časa, in ko je odšel, ni pustil tam nič prijetnih spominov, razun morda fantovske. Ustanovil je "Ave Mario" in jo urejeval 17 let. Svoje politično glasilo je odprto urejeval do 1. 1924, potem pa se je moral vsled polomov umakniti za hrbet papirnatega urednika. Njegov ugled med duhovščino je padel, na konvencijo KSKJ. v Jolietu mu je bil vstop zabranjen, posvetni duhovniki so ga sovražili in ruvali proti njemu v samoobrambo. Koledar Ave Maria je urejeval deset let. Ustanovil ga je on. Spomenika si z njim ni zgradil. V Clevelandu je prevzel pred leti v imenu frančiškanov tednik "Slogo", in jo preselil v New York, nato pa v Chicago. Spremenil ji je ime v "Edinost" in jo proglasil za dnevnik, a izhajala je vsak dan le nekaj dni. Člankar v "A. S." pravi, da je prenehala izhajati dnevno vsled "tehtnih vzrokov". Edinost je potem izhajala v mali obliki tedensko, on pa je začel s kolektami za tiskarno. .Tako so frančiškani povečali svojo malo yskarno, katero so imeli do avgusta 1923, potem so jo oddali delniški družbi "Edinost" — člankar pravi, da so jo prodali lajikom. Med delničarji so duhovniki in lajiki, glavna delničarja pa sta na podlagi zatrdil brat na oddihu se nahajajočega gospoda in pa urednik, ki ima gospodovo sestro za ženo. Frančiškanska tiskarna je torej ostala blizu svojega ustanovitelja. Ustanovil je slovaški list "Listy sv. Františka", ki se baje tiska v 7000 izvodih. Slovaški gospodje so mu nevoščljivi, a pomagati si ne morejo, ker so bili slovaški frančiškani pod njegovo oblastjo. V frančiškanskem biznisu je šel še dalj, ter u-stanovil angleški nabožni mesečnik "St. Francis Magazine". Vse te nabožne publikacije imajo sedaj svoj urad v Lemontu, kjer se gode ob praznikih čudeži, kakor na gorenjskih Brezjah. Izdal je "Abecednik za ameriške Slovence", "Molitvenik za ameriške Slo- vence", brošuro "Več luči", "Izpod vislic" (v slovenskem in hrvatskem jeziku, "To-le vzemi in beri", "Resnica o vodiški Johanci" in še par takih drobnarij. Vodil je 249 misijonov, in imel več tisoč pridig, pa kakšnih! Pravzaprav je bila ena, velikokrat ponovljena. Fare sv. Štefana v Chicagu se je polastil s triki — ali na kratko: prejšnjega župnika Antona So-jarja je izpodrinil. Ko je propadel v Jolietu "Ameri-kanski Slovenec", je vzel njegovo ime, za katerega je dal par stotakov, ter ga položil "Edinosti" na glavo, ki je nekaj časa izhajala pod obema imeni, nato pa prvotnega odvrgla ter se imenovala "Amerikanski Slovenec". Pod to zlagano firmo paradira kot najstarejši slovenski list v Ameriki. Sedaj izhaja petkrat na teden, je torej dnevnik, če napravi še en korak. Lansko leto so tega gospoda sprejeli na konvenciji KSKJ. v Pittsburghu nazaj, in kandidiral je celo za duhovnega vodja, delegacija pa je to službo poverila indianapoliškemu župniku, ki je po narodnosti Slovak. Možu se je to za malo zdelo, in je zatarnal, da nehvaležnost je plačilo sveta. Kje je priznanje, kedaj mi ga bo naš verni narod dal, je vpraševal Toneta pogrebnika, a Tone ni znal odgovoriti, pa je tolažil. Počakal je še srebrne maše, in to priliko so porabili, da so mu dali priznanje. Par tisoč pisem je baje dobil, par šopov brzojavov, voz daril, dva klobuka bankovcev, red sv. Save in tako šaro. Za vse se je lepo zahvalil in odšel. Kar je zgradil, je precej velika lajna, a je brez duše in srca. Ni velik, pa čeprav je veliko delal. Ni zgradil nič dobrega, četudi je veliko cimpral. Pod voz napredka med ameriškimi Slovenci je metal vsakovrstno ropotijo, da bi ga oviral, in pot mu je tu in tam res napravil grapavo. Presekal je ni, in voza ni spravil v brezdno. Če ga ne bo več sem, srečno pot in spomin po zasluženju. Če še pride, bo dobil svojo stavbo razdra-pano, kakor jo je zapustil. Zjutraj republikanec, zvečer demokrat. James Oneal piše v enemu svojih člankov, kako je pred dvajsetimi leti nekdo v Ohiju izdajal jutranji in večerni dnevnik. Jutranja izdaja, ki je imela svoje ime, je bila republikansko glasilo. Večerna izdaja, ki je tudi imela svoje ime, je ¡bila demokratsko glasilo. Značilno pri tem je bilo, da je isti urednik pisal éditoriale za oba dnevnika. Moral se je kregati sam s seboj, oziroma, članke, ki jih je imel v jutranjem listu, je pobijal v večernem listu in obratno. Dotični žurnalist, pravi Oneal, je dal ignoratnim čitateljem "kar hočejo citati". Razumel je geslo, dajte ljudem čtivo kakršnega hočejo, pa se mu je dobro godilo. Danes izdaja na ta način celo število dnevnikov W. R. Hearst. V enem mestu so z demokrati, v drugem z republikanci. Ima pa tudi dnevnike, v katerih je na eni strani za to politično skupino, na drugi za protivno, na tretji za kakega velikega političnega bossa itd. Hearstu se te vrste žurnalizem izplača. Dvoobrazne liste imamo tudi med Slovenci. V volilnih kampanjah se prodajo kandidatom korupcije, ki plačajo največ. Po volitvah začno "udrihati" po kapitalistih in kapitalističnih strankah. Izgleda, da tudi slovensko ljudstvo ljubi take liste, ker jih zvesto naroča in čita. ANTON KRISTAN: PREKO LUŽE. Razlike razredov na ladji. — Moč dolarja. — Dvojna mera. — New York. — Znaki ameriškega praznoverstva. — Razne zanimivosti. 'Na ladji, 27. junija. Zanimivo je, da se že v Cherbourgu kaže vpliv Amerike. Na naših železnicah so sicer tudi trije razredi. Bogati se vozijo v prvem razredu, srednji v drugem in ostali (skupaj s premožnimi štedljivci) v tretjem razredu. Vsi skupaj pa -so ljudje. Na poti v Ameriko opaziš ogromno razliko med človekom, ki si lahko kupi I. razred na ladji in pa med onimi, ki se vozijo v II. ali III. razredu. Prvi razred je privilegiran. Potnik I. razreda pride lahko iz železniškega vagona naravnost na ladjo. Najsi ima vse nalezljive bolezni in uši, sprejet je z vso uljudinostjo in z vsem uvaževanjem, ki ga ima svet pred zlatim teletom. Popotnik II. razreda in pa popotnik tako zvanega turističnega III. raareda, morata priti dan pred odhodom ladje. Vsak neprivilegiranec se mora podvreči tako zvani zdravniški preiskavi. Soproga vseučiliškega profesorja mora sneti klobuk z glave, da jo preiščejo, če -nima uši: potuje namreč v II. razredu. Demi-mondka iz budimpeštanskega šatana spremlja bogatega Američana. Nji ni treba zdravniške preiskave, ker je popotnica I. razreda! No, popotniki II. razreda so sicer lahko še veseli, saj imajo svobodo kretanja. Ali lil. razred! Tega "krotijo" čisto po vojaško; skupna vožnja, skupna prenočišča, skupna hrana. Res je, da je bilo nekdaj to postopanje umevno in utemeljeno, ko so potovale cele trume izseljencev v neznane kraje iskat sreče in bogastva. (Danes, ko se evropski izseljenci omejujejo po izseljeniški kvoti in ko mora kandidat za izseljenca prebiti več let v negotovosti, se mi zdi to postopanje preveč nečloveško. Ljudje so sicer zelo potrpežljivi, vendar jih boli' to postopanje z onimi, ki si ne morejo privoščiti višjega razreda. Ladja, ki nas vozi iz Gherbourga v New York, je največja na svetu. Prevozi pot iz Cherbourga v New York v 5 in pol dneh, ta pot pa je dolga več kot 3100 morskih milj. Ladija se imenuje "Leviathan". Ima težnost 60,000 ton, dolga pa je 300 metrov. Sprejme lahko 3000 potnikov. Podobna je ogrorronemu hotela z vsemi udobnostmi, ki