Obupni položaj Ijudskošolskcga učiteUstva. i. Zakonski načrt o regulaciji plač visokošolskim in srednješolskim profesorjem obsega sledeče važne določbe: Eedni profesorji na visokih šolah dobe razen dosedanjih štirih petletnic po 800 K še peto po 1200 K, a tudi četrta petletnica se iviša ua 1200 K, tako da bodo imeli že po 20 letih 10.000 K letne plača. Tudi njihovim vdovam se odmeri pokojnina po teh dohodkih. Najvišja plača visokošolskih profesorjev bo znašala 11.200 K. Na Dunaju dobe profesorji vseh visokih šol 800 K doklade. Izrednim visokošolskim profesorjem, ki so imeli dosedaj 3600 K plače in petletnice po 400 K, se zvišajo petletnice na 600 K, tako da bodo imeli z 20 službenimi leti 6000 K plače. Profesorjem na državnih učiliščih o porodništvu se zvišajo petletnice od 400 na 600 K, zato pa dobe le štiri petletnice namesto dosedanjih pet. Srednjošolskim profesorjem se zvišata prvi dve petletnici za 100 K, zadnje tri pa za 200 K. Eazen tega se jim za dosego petletnic vračunajo tudi leta suplenture, in sicer do 8 let. Učitelji telovadbe na srednjih šolah pridejo po tretji petletnici y 9. in po peti petletnici v 8. činovni razred. Tudi njim se TŠteje do 8 let, ki so jih služili kot suplentje ali stalni učitelji na ljudskih ali meščanskih šolah. Službena doba za popolno pokojnino se jim zniža na 30 let. Glavni učitelji na učiteljiščih dobe iste petletnice kakor pravi učitelji na srednjih šolah. Vadniški učitelji pridejo lahko po tretji petletniei v 9., po peti petletnici pa v 8. činovni razred, ako imajo izpit za meščanske šole. Glavnim učiteljem se zvišata prvi dve petletnici na 300, zadnji dve pa na 400 K. Vadniški ufiitelji pa dobe zopet 6. petletnico, in sieer po 400 K. Od srca privoščimo vičješolskemu i srednješolskemu učiteljstvu to izboljšanje službenih prejemkov. Veseli nas, da se izpolni tudi vadoiškemu učiteljstvu dolgo gojena želja. Vsako delo je vredno svojega plafila. Vsak delavec mora biti plačan tako, da — oproščen vseh gmotnih skrbi — lahko vse svoje moči posveča svojemu poklicu. Tako tudi delavec na kulturnem polju, in ta mora še bolj kakor vsak drugi, ker ima opraviti i živim meterijalom in ima Djegova naloga namen. da dvigne kulturo človeštva, daga torej duševno osvobodi in osamosvoji. Država izboljša tudi uradništvu plače. Tudi duhovščini se izpolni zahteva po uravnavi plač. Avtonomne oblasti skrbe, da so njihovi uslužbenci dobro plačani. Ljubljanski občinski svet je zopet sijajno reguliral plače uradnikom ljubljanskega magistrata, goriški deželni odbor je dal ob novem letu svojemu uradništvu več tisoč kron nagrade, deželni zbo» moravski je sprejel predlog socialno-demokraškega poslanca Elderseha, da dd za i. 1907. za zvišanje plač deželnim slugam in delavcem 100.000 kron. In tako dalje . . . Koder gospodujejo ljudje, ki imajo srce in voljo, tam-,. kaj dobe toliko denarja, kolikor ga potrebujejo, da pošteno plačajo delo in delavca. To je popolnoma pravilno, zakaj — to poudarjamo še enkrat — vsak delavec mora biti plačan tako, da — oproščen vseh gmotnih skrbi — lahko vse svoje mofii posveča svojemu poklicu. Tako vsestransko izboljševanje splošnega gmotnega položaja pa je nujno in popolnoma opravič-^no delo humanitete in pametnega socialnega naziranja že zategadelj, ker se cene vsem živilom in vsem potrebščinam neprestano višajo. Veliki kapital, ta najnesramnpjši in najbolj oderuški izsesevalec delavnih slojev, pritiska z brezprimerno samopašnostjo na malega človeka ter mu pije kri in mozeg. Vse se draži: od mleka do uboge šivanke. Listi vsak dan poročajo, da so veliki industrijalci zopet dvignili ceno temu in ouemu predmetu. Temu enomernemu naraščanju cen parira vsaj deloma vsestransko reguliranje službenih prejemkov in delavskih mezd, da ni treba ubogemu trpinu ustrojiti celo lastne kože in si iz nje sešiti obutve in da mu ni treba podaviti lastnih otrok, da bi mu ne odjedali pičlega kruha! Samo za ubogo učiteljstvo ne store ničesarl Službeni prejemki učiteljstva ostajajo v isti škandaloznonesramni nižini, da se človeku zbuja upravičena sumDJa: Namenoma hočejo poklicani faktorji tako, da beda in obup čimprej ubijeta učiteljstvo! Tako ravnanjeje neodpustno in vredno najodločnejše obsodbe! Ljudje, ki so krivi te splošne učiteljske mizerije, so narodni razbojniki, ki brez kazui in brez vesti izvršujejo počasni, zato toliko bolj občuteni umornaeelem tem stanul Koliko je že učiteljstvo pisalo, govorilo in prosilo! Prosilo je, kakor da mu kdo izkazuje milost, ako mu plača delo. Vse je bilo zamanl Umrli minister pl. Hartel je ponesel s sabo v grob neizpolnjeno dano besedo, da mu bo prva skrb, sanirati deželne finance v svrho regulacije učiteljskih plač. Kdor pride v katerokoli glavno mesto, sreča lahko vsakih sto korakov kakega mogočneža, ki je dal učiteljstvu svojo moško besedo, da zastavi ves svoj upliv in vse svoje talente za prarično regulacijo učiteljskih plač. Eaj smo učakali? Vsak mož-beseda se je izprevrgel v figa-moža! Učiteljstvo dela, strada in trpi, raogočneži hodijo brez kazni, češčeni in poveličevani, svoja brezdelna pota, saj so storili domovini dobro delo, ker nečejo plačati učiteljstva, ki pije njeno kri! Prekletstvo takim ubijalcein poštenega u6iteljstva, da, sramota taki domovini, ki neče plačati svojih najboljših, svojih najzvostejših sino v! Eoke učiteljstva, bridko izkušanega v težkem, neznosnem boju življenja, tiste roke, ki naj bi blagoslavljale, se stiskajo v pesti in čakajo ugodnega trenutka, da udarijo po zarotoikih in kaznujejo tiste, ki ga po nedolžnem ubijajo! Kaj naj stori učiteljstvo? Lahko povemo danes na glas, da smo izkušali r dunajskem parlamentu izprožiti veliko akcijo, ki naj bi končno in definitivno uredila učiteljsko gmotno vprašanje. Dobili smo pohlevno obljubo — drugega nič! Šli so na Dunaj bosanski učitelji prosit kruha. Obuli so prazničn% črevlje, da bi stopili na cesarski dvor. Vrata so bila zaprta! Leta 1899. je govorilo na Duriaju o Vseh svetih vse avstrijsko učiteljstvo: glava pri glavi — šesttisoč npionirjev prosvete" je klicalo: Kruha! Kruha! Kruha! — Hvaležna Avstrija ni čula tega kliea! Znan je impozantni velikonočni shod kranjskega užiteljstva; še sedaj nam zvene v spominu obljube deželuih poslancev. Kaj je nastalo iz besed? Sirova satira na utemeljeno, v zakonu, ki ga je sankcioniral cesar, utemeljeno zahtevo: Nastalo je nbogih 25%! Štajersko učiteljstvo se napravlja v Gradec. Eodovinski očetje pospravljajo zadnje krajearje, da pojdejo manifestirat za svoje praviee. Kaj pones6 8 shoda? Ali tudi samo obljube? Prazen nič? Med goriškim učiteljstvom kipi in vre. V Dalmaciji in v Istri se dviga vihar ogorčenja brezpravnih, zatiranih mas. Vse je pripravljeno kakor pred velikanskim viharjem. -Pionirji prošv^te" trpe in stradajo, hvalež_a domovina zapira svoje blagajnice, mogočneži hodijo brez stida in vesti svoja nedelavna pota, češ, dali smo jim besedo, zato jim ni treba kruha! Kakor kaže preteklost, ne pomagajo prošnje nič. čemu pa tudi prošnje? Ali ni poniževalno za poštenega in dostojnega človeka, ako mora prosjačiti za to, kar mu zagotavlja zakon? Ali niso vredni kazenskega preganjanja tisti, ki vedoma in brez prestanka greše proti natančnim in jasnim določilom zakona, ki so ga pozvani čuvati in izvrševati? Take tvrdoglave ia brezvestne zakonolomce bi treba vse po vrsti posaditi na zatožno klop in jih obsoditi s postom, da bi se vsaj za nekaj časa mogli uživeti v položaj učiteljstva! Kadar zavlada v parlamentu druga, ljudska volja, bo treba poskrbeti, da se dobi določba, ki bo primerno kaznovala tudi take grešnike in jim zabičila, da je treba upoštevati tudi one paragrafe, ki govore za učiteljstvo, a ne samo onih, ki govore proti učiteljstvu Tej dvojni meri mora biti enkrat koned To je krivica naJTišje stopnje! V prvi vrsti nosi odgovornost za sedanji obupni položaj ljudskošolskega učiteljstva visoka cesarska kraljeva vlada, tako centralna kakorrsaka deželna. Centralna vlada ni še genila niti z mezincem, okovanim z demantaimi prstani, da bi se sploh, kaj začelo delati za uravnavo kričečih gmotnih razmer učiteljstva. Vlada si samo domišlja, da ima zgolj pravice, a nič dolžnosti. Naše mnenje pa je, da so tam tudi druge, kjer so prve. Zato bo treba začeti ignorirati odslej vsako vladno naredbo, ki nalaga delo, in to toliko časa, dokler ne pride naredba o kruhu v obliki koranegdenarja!