IN PELI SO LJUDJE
Moto »Pojo naj ljudje« se je uresničil tudi tokrat. 16. in 17. junija so na Taboru peli vsi: obiskovalci in pevci. Sen-tvidci in organizatorji Tabora so znova dokazali, da so spo-sobni kvalitetno organizirati najmnožičnejšo prireditev tako kot nihče drug. Ni šala gostiti skorajda devet tisoč. pevcev iz 268 zborov, pa glasbenike in obiskovalce, ki so dobesedno »zasedli« kraj. Nemogoče jih je bilo prešteti; ocenjevali so, da jih je bilo med 10 in 15 tisoč!
»Vreme nas tudi tokrat ni zapustilo«, je pod svetlim soncem povedal Ladko Ko-rošec. »Današnji nastop je zame največji delež k stabili-zaciji. Dokler bomo skupaj držali, dotlej bomo tudi te-žave lahko premagovali«, je povedala    starejša    pevka.
»Petje je naše bivanje, petje nas druži, ljudi iz vseh koncev slovenske zemlje, od severa do morja na jugu, od zahoda pod Kaninom do vzhoda v Porabju,« je dodal njen so^ed prav tako pevec. Potrebo po Taboru je izrazil tudi pred-sednik upravnega odbora Tabora pevskih zborov, Mar-jan Kotar: »Nobene pobude za bienalno obliko tabora ne bomo sprejeli. In to zato ne, ker se preprosto enkrat na leto moramo srečati, kajti naša pesem in kultura delavca in krajana.« Temu so pritrdili vsi, ki jih druži slovenska pesem, čeprav so bili tudi iz Italije, Avstrije, Madžarske in Švedske.
Marjan Stare, strokovnjak za tovrstno glasbo in zvest privrženec Tabora: »Šentvid
je vsako leto praznik, Šentvid je prav gotovo enakega po-mena, kot če bi dejal — zbo-rovska pesem, Šentvid je v svojem množičnem smislu na Slovenskem enkratnega po-mena. Menda bi lahko rekel, da je Šentvid že vrsto let pri-vlačno zbirališče vseh, ki jih vznemirja zborovsko petje, raznovrstno, visoko kako-vostno in tudi tisto, izrazito Ijubiteljsko, brez pomemb-nejših ambicij.«
Slavnostni govornik, pred-sednik slovenske skupščine, Vinko Hafner je med drugim dejal: »Prava kulturna in družbena vrednost šentvi-škega tabora v celoti opravi-čuje vanj vložena družbena sredstva.«
Tabor je tokrat minil brez neumornega Petra Šoštariča, ki ga je vodil dolgo vrsto let. Nanj spominja doprsni kip, delo Stojana Batiča, ki so mu ga tokrat odkrili na zelenem robu taborskega prostora v Šentvidu. To, kako ga pevci niso pozabili, dokazuje tudi dejstvo, da so sami zbrali po-trebna sredstva za njegovo obeležje.
»Naša pesem — pesem miru« je bilo z velikimi čr-kami zapisano v ozadju in to je zgovorno predstavljalo le-tošnje geslo Tabora »Mir, bratstvo in sožitje tned naro-di«.
Z zaključnoskupnofesrrii-jo, se Tabor ni nehal. Še dolgo so peli po vsem Šen-tvidu in okolici: Bili so kot ena družina, kot stari znanci, čeprav so.se srficali šele hip pred tem.     •
Pripravil: Ivo Brečič