158
Slovstvo.
opisujejo mnoge rastline, za katere se vsakdo zanima: naj omenim le duhan, opium, koka, kininec, kavčuk, kaktuse, datole, limone in pomaranče, kras južnih krajev, sladko smokvo, oljko — znak miru, rožmarin — deviški lep spomin, in pa naš krompir, kateri je marsikomu drugi kruh. Pisatelj ne razklada stvari suhoparno, nego nam mikavno črta vse, kar želimo vedeti o teh rastlinah. Opisuje rastlino, slika njeno domovino, razvija vso njeno zgodovino, razkazuje njeno korist ali škodljivost, kaže. kako delajo ljudje, da se ž njo okoristijo, in vse to še zasladi tu pa tam s kako pripovedčico. Nekatere stvari v knjigi so opisane res klasično. Matica je poskrbela, da je knjiga po zunanje krasna, tudi jo je okrasila z 28 lepimi slikami, katere ti razjasne ono, česar ti morda opis ne
more.                                                               Janko B.
2.   »Poviest  carstva  rimskoga.     Po
najboljih piscih izradio Ivan Rab ar. Drugi dio. Od Pertinaxa do smrti Theodosijeve. — 8°. Str. 376. Cena 2 gld. — Ta knjiga je že četrta knjiga (5. zvezek) »svjetske povjesti«. O prvem delu te knjige sem lani nekatere stvari opomnil, ki mi niso ugajale Žal, da se tiste napake kažejo v tem zvezku še v večji meri. Neki prijatelj, ki je h krati velik prijatelj Mat. Hrv.. piše uredništvu o tem: »Jaz bi se ne drznil pisatelju podtikati namena, da je hotel sestaviti zgodovino v liberalnem smislu: a čitanje bi privedlo čitatelja do tega mnenja. Čitatelj, ki ni izveden v zgodovini svete cerkve, lahko zabrede v napačne nazore. Tako n. pr. pisatelj ne popisuje dosti markantno in resnično, kako so se razvila svetotajstva (str. 35 nasl.j. Mislil bi si, kakor da so se sveti zakramenti razvili sčasoma in da niso od dobe Kristusove ter apostolske. Pisatelj je kar pozabil poudarjati bistvo in poleg bistva obrede, ki so ž njim spojeni. Ko opisuje razmere, zakaj so se včasih kristi-jani odtegovali vojniški službi za Dijoklecijana, vendar ne pove točno pravega vzroka, dasi se n. pr. str. 171 sklicuje na biskupa Evzebija, ki »svjedoči, da je mnogi (?) krščanin s prevelike vjerske gorljivosti javno prezirao i čara i voj-ničke propise itd.«
Konstantina Velikega smo poznali dosedaj — navzlic njegovim hibam — vse drugačega, nego je tu opisan. Tu je neki prototip novoveških državnikov. Vse, kar mu je služilo v državne namene, porabil je tako od poganske, kakor od krščanske strani. Vse naj se klanja in pokori ideji — vsemogočne države; sredstvo mu je nova živahna vera krščanska, sredstvo stara poganska, katere tudi neče zatreti. Tako čitamo str. 193: »Constantin je u prvom redu bio državnik, te se vjerom služio samo v svrhe državne . . .« »Constantin je htio, da se koristi i jednimi i drugimi (t. j. pagani i krščani), da jednim ugodi, a da drugih ipak ne vriedja.« V tak namen mu je bojda služil i »labarum« (str. 193.). Legijam je zapovedal »takovu mo-litvu, koju je mogao mirne savjesti moliti i krščanin i poganin, bio on obožavatelj Mithre, Serapida ili Sunca. Krščanom ugodi tirne u velike, a pogane ne uvriedi, jer jim je u ovo doba Sunce   bilo   glavnim   božanstvom.«   (Str. 194.)
— Njegov milanski ukaz 1. 213 nima prav nič krščanskega značaja. Opisuje se (str. 196) tole-rancija v narodnem in cerkvenem življenju cela v istem smislu, kakor jo dandanes razumeva moderna država. Na kaj se opira pisec, ko pri-poveda, da je v spomin utemeljenja in zidanja Konstantinopla postavil v sredi mesta porfirni stolp, ki so ga nekateri imeli za Apolonov, drugi pa za cesarjev kip: »Na podnožju stupa molili su i palili tamjan pogani u slavu Apollo-novu, krščani v slavu Isusovu«, tega ne vem. Po takih in enakih znamenjih bi človek sodil, da je bil Konstantin uprav liberalec v novodobnem smislu, samo bistroviden diplomat. Na str. 211 se izraža pisec dvomljivo o najdbi sv. križa. Opisujoč Julijana Odpadnika se ne drži pisatelj navadnega naziranja. Skoda, da se viri pri posamnih trditvah ne naznanjajo, ker potem bi vsakdo lože prav sodil, poiskavši si prvotne dokaze.«
Tudi od drugodi se odzivajo glasovi, ki izražajo isto misel. Potemtakem se vidi, da se je gospod pisatelj premalo ozrl na prve vire, da se je dal preveč zavoditi onemu zgodovinopisju, ki ne pripoznava nadnaravnih dejanj in naredeb božjih, ampak trdi, da se je vse razvilo samo po sebi, »tekom časa«. S krščanskega stališča, kakor tudi po zgodovinski resnici, moramo temu najodločneje oporekati in zametovati take trditve kot golo zmoto. Kar je na str. 35 pisano o »pričesti«, to je zgodovinsko popolnoma neresnično, v verskem oziru pa krivoversko. Ne, za katoličane se tako ne sme pisati, zgodovine si tako ne sme nikdo izmišljevati. — V vse posameznosti ne moremo segati, ampak le zelo obžalujemo, da kaze take napake knjigo Matice Hrvatske, knjigo, ki se na drugi strani odlikuje po mikavnem pripovedovanju, po lepem jeziku in dovoljno obširnostjo ter umevnostjo.   uredn.
3. »Slaveni u davnini.« Napisao dr. T. Maretič. 8°. Str. 256. Cena 1 gld. 60 kr. — Težko, da bi bila ustregla Matica Hrvatska ne samo Hrvatom, nego tudi Slovanom v obče, s kako knjigo tako, kakor je ustregla s tem delom. Zgodovina Slovanov za časa njih' vzajemnega življenja in pa najstarejši znamenitni dogodki posameznih slovanskih narodov so malo znani, pa ima tudi malokdo časa in prilike, da se o tem pouči iz raznih virov. Pisatelj naš ni hotel podati strogo znanstvenega dela, ampak tudi manj naobraženim čitateljem kratko, pa jasno sliko o praslovanskem narodu, pra-slovanski domovini in pa prvi dobi slovanske zgodovine. Zato govori najpopreje o Slovanih do početka njih zgodovine, opisuje in kritično ocenjuje, kar pripovedujejo stari pisci o^ Slovanih, in označuje kraj, kjer so bivali. Še le potem nas vodi od enega slovanskega plemena do drugega in nam pripoveduje na temelju raznih zgodovinskih podatkov najvažnejše dogodke iz njihove zgodovine do one dobe, ko so se seznanili s Kristusovo vero. Vsakemu narodu je odmerjen v knjižici lep prostorček. Tako n. pr. so opisani »Slovenci i panonski Sloveni« na str. 82—102. Za njihovo najstarejšo zgodovino mu je prvi vir longobardski pisatelj di-jakon   Pavel   (Paulus  Diaconus).    Pripoveduje.
„DOM IN SVETJ' 1890, štev. 5.                                      159
kako so bili Slovenci na koncu VI. in v početku VII. veka avarski podaniki, kako so se po smrti kralja Sama hrabro vojskovali s furlanskimi vojskovodji, kako so Slovenci za svojega kneza Boruta (okoli 1. 740), ko so jih Avari strašno tlačili, pozvali na pomoč Bavarce, kateri so jih sicer osvobodili od Avarov. a podvrgli sebi. Krščanstvo ni moglo dolgo časa uspevati med Slovenci: še le za Karla "Velikega se je učvrstila vera Kristusova tudi med Slovenci tako, da so dobili celo svojega škofa — Teodorika. Enako govori tudi o drugih slovanskih narodih, naj-obširnejše o Busih na podlagi Nestorjeve kronike. Pisatelj piše tudi zabavno, da je čitanje zanimivejše. Še nekaj povzdiguje vrednost knjige : pisana je povsem objektivno, brez slepe ljubezni do svojega naroda in v obče Slovanov, kar je le na kvar istini; pisatelj se ne boji povedati istine, če nam tudi ni na čast. Povsod se opaža njegovo kritično, strogo oko, posebno, kadar pretehtuje svoje vire in njihovo verjetnost. Ker je pisatelj izmed prvih poznavalcev hrv. jezika, umevamo, da krasi knjigo tudi lep, čist in jedrnat jezik, kakoršnega redkokdaj dobimo v znanstvenih knjigah.       (Dalje.)        Janko b.
Poljsko  slovstvo.
»W   polnocnej   Amervce   Atabaska
Mackenzi.« Napisal X. Vladislav Zaborskv T. J. W Krakowie, nakladem autora. W drukarni »Csasu« Fr. Kluczvckiego i sp. 1890. 8°. Str. 112. Gena 50 kr. —¦- Ta po svoji zunanji obliki krasna knjiga popisuje delovanje katoliških misijonarjev v onem delu Kanade (v severni Ameriki), ki je ob rekah Atabaska in Mackenzi; zato se tudi cela cei'kvena krajina (vikarijat) zove Atabaska Mackenzi. Ti kraji niso ravno majhni, obsegajo preko milijona štirjaških kilometrov, torej so skoro dvakrat večji kot cela Avstrija. A veliko prostora zavzemajo tu jezera, katerih je lepo število. Gospod pisatelj slika kraje in krajevne razmere: podnebje, razne prirodne pojave, življenje in delovanje ljudij. Natančno popisuje Indijance, ki žive tu in ki se dele na razna po-kolenja, izmed katerih so nekateri pač tudi Slovencem znani po tem, kar so čitali v »Fr. Baragi«, n. pr. Cipevaji (Očipve), za katere je Ba: raga tudi slovnico spisal, in pa v knjigi »Popis navad in sadershanja Indijanov polnozhne Amerike« (1837). Potem obširnem popisovanju pripoveduje, kako se je misija začela in razvila, zlasti podaje mnogo iz zapiska biskupa Faraud-a, ter kaže naposled, kako so se vršili zadnji dogodki v Kanadi, in kako je končal znani Lu-dovik Riel 1. 1885. — Knjigo krasi devet slik, ki so narejene po fotografijah. — Knjiga je v primeri z enakimi nemškimi zelo po ceni; zato jo tudi prav toplo priporočamo onim, kateri čitajo radi spise o misijonih in narodopise. Zal, da ne moremo čitateljem v zabavo nekaterih zanimivosti iz onih mrzlih krajev posneti!
Skoro še krasnejša je knjiga:
»Szkice cywilizacije Afrijski Polu-dniowej« skrešlil X. Marcin Gzerminski T. J. W Krakowie,   nakladem  wydawnictwa   Missvj
Katolickich. W drukarnu »Csasu«. 1890. 8°. Str. 208. Cena 1 gl.. v lepi vezavi 1 gl. 50 kr. — V južni Afriki so delovali kot misijonarji posebno jezuiti in si pridobili (kakor si tudi še pridobivajo) velike zasluge. V novejšem času so začeli zelo plodovito, — res kot pravi civi-lizatorji — delovati trapisti, ki obdelujejo zemljo in preminjajo nerodovitne in divje kraje v rodovitno polje. Ob ravniku pa na zapadni strani Afrike (Gabon), ob reki Ogovve deluje med Adumasi kongregacija sv. Duha in Srca Marijinega. Delovanje jezuitov nam popisuje ta zanimiva knjiga, ki je vrh tega krasno narodopisno delo, v prvem oddelku. Tu izvemo raznih zanimi-vostij o vzhodnjih krajih in rodovih afričanskih. Drugi oddelek popisuje delovanje trapistov med Kafri v Natalu. a podaje tudi obširen opis tega roda. Zadnji del nas vede proti severu do ravnika, kjer se je začelo (1883) tudi živo misijonsko delovanje med Adumasi. Tega roda ti ne naznanjajo niti velike karte, a čitajoč knjigo se kmalu v njem udomačiš ali vsaj željo začutiš, da bi si ogledal možake, kakoršen je »stiskač« Loku, »uosobienie skajpstva«. Tudi to knjigo krasijo natančne, večinoma po fotografijah izdelane slike (33), med katerimi vidiš sliko poglavarja Loku-a in njegove žene, znanega p. Franca i. dr. Tako podaje ta knjiga res sliko civilizacije v Afriki, civilizacije, katero ponuja sv. katoliška cerkev. Tudi to knjigo priporočamo Slovencem namesto enakih, silno dragih nemških. Največkrat preziramo najboljša dela bratov Slovanov in iščemo vse blaginje v Nemcih, ker slovanskih del ne poznamo. Vestno bodemo pazili zlasti na dobre, v katoliškem duhu pisane slovanske knjige in jih čitateljem priporočali: da bi se ti le zanimali zanje!
Drtjga slovstva in muzikalije.
Die osterreichisch-ungarische Mon
archie in Wort und Bild.« Iz vrste »Karnthen und Krain« so izšli doslej štirje zvezki. Kakor je dovolj znano, je delo krasno opravljeno. Da je vsebina zanimiva, ni treba še le praviti. Slike so umetelno izvršene, ali v tisku se niso vse posrečile. Želimo prav posebno, da bi se nespodobne slike ali izpustile ali pa pred tiskom pre-menile. Pomisliti treba, da se hoče delo daleč razširiti in pride tudi mladini v roke. Zato naj bi se nikakor ne bila sprejela slika na str: 57!
»Šmarnične pesmi« za sopran, alt, tenor iti bas. Zložil Janez Laharnar, organist na Št. Viški gori. Cena 30 kr. Ljubljana 1889. Založil skladatelj. — Tisk Blaznikovib naslednikov. Osem priprostih, ljubih pesmij podaje znani gospod skladatelj v tej zbirki, katero sicer nekoliko kasno oznanjamo, a vendar upamo, da opozarjamo uspešno nanjo gg. pevovodje. Tudi zunanja oblika je lepa. Dobi se pri gospodu skladatelju, pošta Tolmin.
Popravki : str. 124, a, 15 v. eitaj Volcnja m. Vocnja; str. 124, b, 7 v. (Vaščanje) m. (Vaštanje); str. 124, b, 16 v. Kužarjani,  Kužarca, m. Križarjani.
'-S3*&H>—