Štiriinosemdeset
Kakšno popoldne rečeš:
čas uresničenih prerokb, ubožni čas,
nekaj naključno skupaj zmetanih številk
kot predestiniranih, da spravijo stvari v tek.
Kdaj drugič rečeš:
ko je bilo poletje snežnih kep in modrih zvezd.
In babje leto. Eno zadnjih. 
Kmalu smo jim morali reči drugače.
Spet drugič:
trideset in več prepletajočih se zgodb,
ki se stekajo v eno in končajo tukaj.
Vedno tukaj, vedno za to mizo.
Potem piševa seznam stvari
kot nakupovalni listič v dveh stolpcih:
transgresije, ki sva se jim posvetila, in
prepovedi, ki jih bova prerešetala in 
Kristian Koželj
Selivka
415 Sodobnost 2021
Sodobna 
slovenska 
poezija

strpala v že kak muzej. 
Kar ostane na presečišču, je najino: 
to poimenujeva in vzameva domov.
V tem najinem vesolju se spreminja
le diagonala zaslona. 
Pivo se, hvala bogu, od preroškega leta 
še ni podražilo. 
416 Sodobnost 2021
Kristian Koželj Selivka

Petinosemdeset
Soseda, ki vstopa skozi vrata,
zima je, tvoj rojstni dan
in velika škatla v naročju.
Na desetine koščkov,
ki morajo skupaj,
ker jih skupaj sili tvoja volja,
vsaj tako misliš.
Potem trenutek, ko izpolniš podobo:
ustaviš se, ne veš, kako naprej.
Kot da vse skupaj ni več igra.
Vse okrog naju, v nama, midva sama
sva prehajanje proti nečemu,
kar ni vesolje.
Vesolje je preveč tu. Vedno isto.
Vedno pripravljeno vprašati,
ali bova še.
417 Sodobnost 2021
Selivka Kristian Koželj

Selivka
sestavljanje poceni omare
je začuden pogled vase:
kako to, da nikoli nisi maral legokock 
in so se ti prijatelji, ki ždijo ob modelčkih letal
iz tisoč drobnih koščkov plastike,
zdeli čudaki – 
dobro, nekaj prinesejo leta 
in konci mesecev, ki jih sestavljaš 
s transakcijskim računom,
a je vendarle neobičajno,
najmanj to, priznaj, 
kako se udomačuješ v misli,
da bi tole lahko trajalo v nedogled –
biti skrit pred tetami, ki se grejo urednice,
in penzionisti
in otroki in vsemi, ki zlagajo življenja,
vse bi šlo, še posebej tisti del
brez otrok in z viskijem
na sveže sestavljenih policah,
škoda samo, da imamo okna
in pod okni ceste 
in na njih promet,
modelčke z lastnim življenjem,
ki ne vedo zate, tvoje omare, čudenje …
še najmanj za nenavadno srečanje svetov
v torek ob petih popoldne
418 Sodobnost 2021
Kristian Koželj Selivka

Kratko premišljevanje o igri
Mrtvo morje,
praviš.
Dnevi, ko je čas preveč zgoščen,
da bi plaval v njem, 
in ne dovolj, 
da bi nanj položil stopalo
in odšel naprej.
Dokončno spoznaš,
da nisi noben kristus,
čeprav se ti misel vsiljuje 
že od konca srednje šole,
in potem ti je žal spoznanja,
ker je kristus enako otrok 
in otrok enako igra.
Nedeljski popoldnevi
na obrežju.
Za hrbtom na 
pročelju renesančne hiše
Kristus, krvavo potreben obnove.
V popoldanski pripeki
si želi, da bi bil mačka.
Ker, resno, kdo ne bi hotel biti mačka?
Mrtvo morje.
Nenehna želja biti tam, kjer nisi.
419 Sodobnost 2021
Selivka Kristian Koželj

Kratko premišljevanje o smrti
Vse, kar bo:
tvoja ženska poljubi otroka,
nekdo razvozla sestavo temne snovi,
Dončićeva trojka v zadnji sekundi sedme tekme,
za zmago, leti, kot v počasnem posnetku, in koš,
konec časa … 
Vse, kar bo, kar gotovo bo,
kar na nek način nekje že je,
poslušaj, kako se telo ogreva na višje obrate,
telo nezmotljivo ve.
Skorajšnji stik dveh kazalcev.
Vse to bo.
Brezprizivno.
V nekih drugih očeh.
420 Sodobnost 2021
Kristian Koželj Selivka

Kar ne bi smelo biti tu
Občutek, da je tukaj,
moral bi biti, vse kaže na to,
nekateri so ga slišali,
jasno kot otroški smeh.
In smo pretaknili vse vogale znanega – 
lahko bi se vdrl v zemljo.
Samo ta smeh kot obledela skica … 
Mogoče je ključ v odhajanju v skrito, 
mogoče, reče nekdo,
a potem zgrešimo stopnico,
čuden gib, povemo kasneje,
čuden gib in nam skamni hrbtenica
in nam razvodenijo noge.
Nič kaj skritega ni v tem.
In vsi osnutki, ki jih zmoremo začrtati
v samoti svojih bivališč:
preglasni, da bi nam ponoči dali spati,
pretihi, da bi jih zavili v odejo 
in zazibali v sen.
421 Sodobnost 2021
Selivka Kristian Koželj