Sodobna slovenska poezija Veno Taufer Pesmopisi * * * kaplja na kapljo val na val na kamen na kamen pljusk na pljusk voda na vodo voda zida morje do neba vrišč otrok vzpne nebesni obok ki se vboči v molk v ozki špranji ptič na perutih blišč že ga ni Sodobnost 2005 I 453 Veno Taufer: Pesmopisi Spolzka fizika potovanja piš zagreni in drevje prežarjeno tesne poti in spet ničesar in spet vse molči zareže bolečina zašije smeh v solzi veter oster svet sam vase tisočvraten ali se ti blede ob kamen spotaknjen veš da so vrtovi bujni polja zelena ali izsušena in gore strme prepadi kamniti pota zvita v prikazni in groze ura obrača se počasi pretaka mi v telo pesek ki je zorel v glavi oglaša se do globine odmeva v meni lahko daje gong daje grom daje zvon in dolgo dokler ne premine do grebena kjer se vse bolj bledo riše ostri rob tišine le okrog še rahel vzpon * * * lep si ogenj in živ ostro me po prstih te pobožati mi ne pustiš moje spomine s sabo si zagrnil vase vzel a ne upepelil z vonji barvami naselil pastirske vonje v rosni prsti lise dima v mrtvih zrklih pozdrave ki jih ledeni piš za koga jih hraniš kar si zapisuješ s tajnimi znaki kam jih hočeš vžgati Sodobnost 2005 I 454 Veno Taufer: Pesmopisi Jesenska krožijo ptice kapljajo note na električne žice veter se vzdigne čez pobočje vzprhne misel na daljno perut drevo vzdiguje veje in veter vzdiguje šum ki v njem slišiš stoke krike ko liste posamič v rdečih šopih razseje vidiš da trga jezike jesen pa sebi pesni jaz sem le misel o zamahu o zimi in o sekiri sebi jesen pesni drobno prši čevlji mokri in celo pesni da v prihodnji jeseni listje bo pelo Sodobnost 2005 I 455 Veno Taufer: Pesmopisi Pozen par v zubljih ples krvavitve teles ruja v ognju zemlja žge se glinasta posoda krasa v njej sem kaplja podrhtevam odsevam rosi ponudba zraka niti zmagoslavje niti zadrtost skrb in zaupanje vode Osrčenje zelo strmo besedo o poeziji si rekel železje in glasbila so zažvenketala kopita so zapela vzdignil se je veter in veje so bile polegel seje prah oči strmo uprte lica vdrta spomin zelenkasto vzvalovan prek široke prozorne reke noge so spočenjale korake med nebesi zemeljsko ravnotežje Sodobnost 2005 I 456 Veno Taufer: Pesmopisi Nepokončljiv si gromozanski jumbo si črviček in črvičkov pajek huda sapa v mehkužčevem milodaru besede otopijo skrhajo se zmehčajo le smrt še reže saj ne rjove ne tuli šepeta vse mine kot predniki tvoji ti potomci tvoji vsi v škornjih in bosi v stisnjene pesti vdre voda pečinski obraz je opljusnila ploha trza senca lomljena lije lije luske repa daleč v daljavo izvijajo bliske ali slišimo čofotanje otrok skozi mlakuže so bile zaman hude sanje prebujanj hude muke kje sem kdo vdira iz ogledala Medtem medtem ko čas teče kako bobni tvoja tišina o sneg že prihajaš gluho gluho odpirajo se krvavi cvetovi čipke ki slutijo s tabo bom odšel tišje od tebe se vrnil s srcem ptičem selivcem Sodobnost 2005 I 457 Veno Taufer: Pesmopisi Odtrgano med plavanjem skozi zrak prsti smukajo cvetni prah in kaplje rose in vsega bremena je preveč za oprimke nohtov ko skoz zaprte veke vdre poplava vdira potop da ni nikjer prostora za mizo z večerjo niti jutranje okno in piki hipov niso komarji ne kačji v brezbrežju in smodu in cvrkotu zvezd bi smrtno oglušel ko se ne bi skoraj zazdelo da se je od nekod odtrgal mogoče žvenket verige noetovega sidra Čara nje skoz veje modro nebo na gladini tlesk vetra slepeč čar črepinj Sodobnost 2005 I 458