■FT*
SLOVENSKA BiELA.
----
I z ti a ii a 1 . maja 1 S 5 S.
L J
Bistvo večno, bistvo svelo Ljubi stvore svoje vse, I sovraži vražtvo kleto — Molimo se mu kleče ! Serdee moje glasno bije, Vruča Bogu ljubav klije
u b a v.
Slava motri' bistrim okom Deteu svoja, snagu, moč, Dtm se bliža hitrim skokom, Pada tmina , merkla noč — Serdee moje glasno bije, Vruča rodu ljubav klije.
Gledam zoru rujnoličnu", Gledam solnca zlati žar; Vidim devu zori sličnu, Čutim njenih očiuh čar — Serdee moje glasno bije, Vruča devi ljubav klije.
R R.
Slavjanski inueenik.
Glas »svoboda* lela 1848 tuli v Austrii zadoni. Svobode plam užiga austrijanske narode. Iz dolziga spanja jih nje žar prebudi. Kakor merliči na glas trombe nebeške, tako us lajaj o zaterti narodi iz svojih tamnih grobov in hrepene po spoinjenju prirojenih svetih pravic. Ali le kmalo pozabi prevzetni Madjar, da je Večni (udi njegove soderžavne narode za svobodo ustvaril. Hujše ko kdaj jih stiskali jame. Svoboda mu ni več čisla divica, ker jo gorka kri madeževa, ki se kadi od njegoviga meča.
Ali tam, kjer je zibelka slavjanskiga naroda, tam, kjer sive Tatre v nebo gledajo, tam je plam svobode še sveli plam bil, in mlado blago serce neki ga slovaškiga mladenča mu je bilo prečisti oltar, na kterem je vedno živo gorel. Bil je Vilko Šulek. Taj je čutil in slišal, da je Iromba svobode ludi velikanskimu ali predolgo zalertimu slavjanskimu narodu glasno zadonela; je vedel, da zdaj tudi majka Slava sme svetu
svoje sinke pokazati, da se tudi ti zdaj sinejo prosto gibati. In kako bi tega vedel ne bil? Saj mu je Večni jasno luč v bistri glavi prižgal, ki je le za ljubljeno Slavo gorela. Morje blagih občutkov mu je v serce .ulil, kterih vsaka kapljica je le za drago majko Slavo tekla, kterih valovi so le vun, vun na beli dan hrepeneli. Vsaki pogled njegovih bli-skečih oči, vsaka beseda njegovih zvonečih ust to priča. Celo svoje bitje posveti svojim zatertim bratom, le svoji še zmirom nesrečni majki Slavi. Ni ga terpelo v Pešlu, kjer je njegov ukaželjni um iz studenca učenosti zajemal, — ni ga terpelo med ljudmi, ki niso zastopili svete besede »svoboda«. V njegovo domovino, k njegovim dragim bratom ga je dervilo, ki so kot on za pravo svobodo goreli, pa tudi zvesti bili svojimu cesarju. Sočutne duše tam najde. Jih najde veliko, ki so z njim enakiga sklepa, ki hočejo tudi svojo zadnjo sapico še za milo Slavo sopsli, svoj zadnji dihljej še za tistiga dihati, ki je razdrobil majki Slavi pretežke okove.
Z žarno besedo, ktera se kakor reka iz njegoviga čutopolniga serca izliva, budi svoje brate, jih navdihuje z ljubeznijo do drage domovine. Veselo primejo za orožje, da bi branili svoj dom zoper Ko-šutovce, ki si med tem jedno nečloveško delo na drugo nakladajo in svoje britke meče v hrabro slavjansko kerv močijo.
Divje in neusmiljeno delajo z ubogim slovaškim narodom. Delajo tako, da strah in groza serce vsaciga prešine, ki sliši njih divjost in nečloveštvo. Skoro ni bilo sela brez vislic in obeševavcev, ki so z neusmiljeno roko življenje listih končevali, ki so se za dom in cesarja bojevali. Ali le z večim pogumom to za pravico plamtečiga Suleka in njegove jednakovoijce navdaja. Hrabro in junaško se bojujejo zoper sovražne Madjare. Ne boje se ne vraga ne smerti. Saj bi bila sladka za dom in svobodo.
Goreče kakor da bi bilo v kervi ubogih Slovakov barvano, se pokaže jedniga jutra sonce Fraštaku. Ali kmalo tamni, černi oblaki pokrivajo celo obnebje. Jesenski veter piska svojo žalostno pesem v rumenkastem listju umirajočiga drevja, in čeme oblake po nebu podi. Zdaj se prikaže truma madjarskih vojakov, ki peljejo nekiga mladenča. Njegove ustnice so zaperte in neme. Ali nepreslrašeno gledajo njegove žive oči izpod čela, na kterim sveti mir nedolžnosti kraljuje. Blede so scer njegove lica, ali vender krepko koraka s svojimi spremljevavci naprej. Divje dolge berke skrivajo njih nečloveški posmeh, ki je izraz tistih občutkov, ki v tem trenutku napolnujejo njihove černe serca. Strašno se serde nad ubogim mladenčem, ter mu kažejo — vislice, ktere ga čakajo.
Zdaj prispejo do vislic. Merzla rosa stopi na bledo čelo nesreč-niga Vilkota. Ali kinalo spodi tudi zadnjo mervico straha iz svojiga serca. Kakor da bi mu samo sonce svojo luč posodilo, tako se bliske-tajo in svetijo njegove oči. Neprestrašeno in pogumno se uzdigne glava njegova. Tako se sveti njegov obraz, kakor da bi se bili vsi občutki njegoviga serca po njem razlili, in proti sterinečimu ljudstvu ober-nivši se reče: „0 kako rad bi svoje predrage starše še zadnjikrat na svoje vroče serce pritisnil, kako rad jim še enkrat povedal, da sim bil zvest, — zvest do smerti svojimu narodu, da ljubezen do človeštva me je gnala u boj. Ali ni mi to dano! Kmalo bo moje serce omagalo, kmalo moja duša pri Večnem.—Z Bogom, dragi starši, zadnjikrat sprejmite pozdrav svojiga sina! — In vi urni vetrovi, nesile moj zadnji glas milim rojakom, nesile jim besede umirajočiga Slavjana! Naj jih moja smert naduši, naj jim zbuja v blagem sercu ljubezen do mogočne Slave, naj tudi njim ne bo preveč svojo kerv za njeno slavo dati! — Po tem bo velika in mogočna matka veselo svoje zveste sinove v svoje naročje stisnila, — njeni blagoslov bo razterl okove, kteri jih še težijo, da bodo vsi združeni zopet silni in velikanski narod."---
Ne mine veliko trenutkov in Vilko je nem in terd. In uzdigne se strašna burja in nese žarne besede umerliga junaka kakor majhne plam-čice naprej, in zbujajo v sercu Slavjanov neugasljivo ljubezen, do svojiga naroda — do nesrečne matere Slave. —
Josipina Turnogradska.
Vadi m.
CD a lj e in konec.)
Starec obesi liro do orožja, do meča, oklopa, ščita in kacige — s rijo in paječino pokrite, primekne bukov penj k ognju, se vsede in si začne roke ogrevati. Dim se je valil skoz špranjce v strehi. Globoko je bil starec zamišljen in tužen. Vse je bilo tiho. Le redkoma je pre-tergalo hukanje vetra ali žalostno čverčanje čverčka ovo tišino. Na enkrat se začuje štropot in nekdo na dveri pokovla (poterka). — »Odprite potniku, ki je zašel!" progovori glas. — Vsa vznotrajnost starčku zatrepeče: jezik nepozabljen, jezik mile domovine mu vdari na uho, ki je že oddavno samo šumenje valov in vetrov slišalo. S vso silo mladosti, skoči starček do dver, jih otvori, in neznan mladenč, krasen
kot Dagoda *), silen kakor Svetovid **), z lokom v roci s tobolcem na plečih je stal pred njim. Za dolgo ni mogel starček besedice pregovoriti. S bistrim očesom je ogledoval prišelca.	%
»Dopusti mi, dobri pušča vb ik" — reče mladenč z glasom, da se je starcu duša do dna stresla — »dopusti mi, da v tvojej bajti prenočim. Zašel sim s pola, in zunaj je temno in hiadno."
»Dobro mi došel, neznanec! pojdi in pogrej se na mojem ognjišču. Nikdar me ni še razveselil človeški glas v tej pustinji. Ze davno se moje serce ni več radovalo v prijaznem govoru. Zalo dobro došel, potnik neznani!" Na moje persi!
Mladenč neznani je starca s lakim živahnim čuvstvom objel, da si starček od svojega sina objeman biti misli.
»Vsedi se k ognju, dobri mladenč! — reče — res je moja večerja prosta in nevkusna, in postelj tverda in neprijetna; pa ti si truden in gladen.«
Mladenč odloži lok in tobolec poln strelic, in se vsede k ognjišču, na kterem se je svetel plamen razvijal in goreča derva prasketale. Sla-rec je med tim prigotovil prosto večerjo, ki je v sadju in suhih ribah obstala, razprosterl medvedovo kožo po zemlji, in se obernul k svojemu gostu rekoč: Glej, to je vse, kar imam v svojej koči: vlaži svoj glad in počij se!"
Prijazno mu ptujec zahvali, se nasiti in mu da lahko noč. Potem se vleže na medvedovino in kmalo prijetno zaspi. Zamišljen je sedel starec pokraj spijočega mladenča; duša mu je bila nemirna: sladke, dolgo potihnulo misli se v njej spet pobude. Njegov oduševljen vid se ni mogel odvraiiti od mirno spijočega gosta. Njegovo blago lice, bistri ognjeni pogled, teinnortijavi lasje, mehki kot svila in v kodrih po ple-čah razsuti, veličanstvena postava, visoke persi, nježni pa možki glas—vse
*) D a god a, bog 1<" pega iremom
**) Svetovid, vsevedoči in vsevideči bog starili Slavjanov S Gorres i/, Sasona Gram. piše o njem takole: SviŠtovid, Jičlilglanzend, v;r Allen in ArSi-ona itn genteinsamen Tetnpel der lav Volker verebrt ; sein k 1-losales Bild mil Haupteru aul vierikeliem Halse aacli deu vier \Vellgegen-den geordnet; mit gestiliorreneiu Bart und Haare ; ia der reeliten eii} aus vielen Metalleu zusainmengesetztes Trinkhorn . in der liuken deli Bo-gen, neben i lun Sattel, Zainii und Subvcrt, 3oo Pferdr und eben so vicle Rrieger seinem Dienst geweiht, vor allen ein vveisses Pferd , <las er selbsl in Selilacbteu ril t, und das \va!irsageud Auspieieu uber	und Frioden
gab. «S kakšno pobožnoslj i so ga Častili, pri povoda Helin Id k. i. g. 6 Saxo Gran-in k. iAntecpiaui rem divinaut laeeret saeerdas Slavoruin, sfiopis quani diligeutissiine farnim Svanteviti pnrgabat , špiritu oris coro-presso Quam tpiolies revoe.tre opus erat, ad ostiu ni derurrit, »le seilieel miinano lialitu miiuinis praeseutia oSenderetui. Vidi : Šafarik Ge»ch d. slav. Literatur stran n u 5o.	Dan.

to je neizrečeno zanimalo blagoserčnega puščavnika. Temna vspomena minulih dni ga jako razluži; zdelo se mu je, kakor da so v sliki mirno spavajočega inos^ranca vsa prešla slava, vse minule radosli in žalosti sjedinjene. Neprestano ga je gledal; njegovo serce se je treslo, in svitle solze so se mu čez lice cedile. Urno je teklo vreme. Ogenj vgasne na ognjišču; samo voglje je še tlelo in s bledo svetlostjo temno stanišče. ozarjalo — zdaj vgasnulo, zdaj se spet oživilo in slednjič čisto zginulo. Globoka Imina in tišina zavlada. Zamišljen starec ni znal, kar se okol njega godi; duša njegova je letala nad brezdnotn minulosti. Juterna zarja prisveti na istoku; on se ogleda, ptujec še spava. Ali jutro je že cvetelo na iztočnem nebu, in noč se je naglila k zapadu.
On izide iz bajte — vse se je svetilo, vse se je veselilo. Ni bilo sledu ponočne nevihte. Mirno se je jezero rumenilo; razsvetljeni in mirni bregovi so še izobraževali v njem kakor v zercalu in spet zatrepetali, kader je vetrič čez vodo potegnil. Sonce je slalo v izloku. Daljni lesovi, nepreglednemu okroglišču podobni, so bili v svetle megle za-gernjeni.
S mirno, omladjeno dušo je stal pušiavnik na robu pečine, nadu-šen velikolepnega prizora. Ganjen je iskal vzrok ovej nezapopadljivej radosli, ki je tako hitro njegovo serce prevzela. — Vendar zastonj je iskal. — Nepoznani čudoviti potnik mu je s svojo pričujočostjo vse predmete okoli njega očaral; čuvstvo novega krepkejšega bilja se porodi v rijegovej duši.
Naposled se odprejo dverice bajte — in nepoznati gost se prikaže oživljen in polepšan milim počitkom. Mladosti plam mu "je igral na licu; gosli kodrasti lasje so se mu vsipali čez pleča, v živahnem očesu so še bili videli sledi sladkega spanja.
Približavši se k starcu s pogledom veselim, mu roko poda. Objemata se in si dobro jutro vošita.
»Prijetno in mirno ji bilo tvoje spanje, mladi moj gost!" mu reče puščavnik, »živost in čilost ti sije iz lica. Priserčno se veselim , da si tako mirno in bezskerbno počival. Žali in skerbi so neznane tvojemu sercu! — Oj zavidljiva os oda! — Meni samotnemu prebivavcu (e samoljie, meni je dans pervikrat radostno jutro prisjalo. Sedem dolgih mračnih let že ni bilo sledu radosti v meni. Tvoj prihod, inostranec, je oživil mojo dušo, kakor spomladno sonce oživi opuščeno drevo. Davno, davno nisem bil tako srečen, lako vesel." —
Mladenč, že pripravljen oditi, je začudjen, na svoj lok opert, gledal starca, in solza sočutja mu je zabliskala v očih. »Ti se motiš, puščavnik! tudi moj stan je poln tug in grenkosti. Mladost me ni
— isa —
ohranila grenkosti, viharno je jutro mojega živlenja! Kakor ti, se po-revam tudi jes po pustinjah; kakor ti, siru tudi jes od sveta zapuščen. Osamljen grob mojega izgnanega, od tuge umorjenega očeta je vse moje imetje. Ne zovi me srečnega! ne zavidi mi mojega stanja. — »Kdo si ti, neznanec?« ga zapita puščavnik nespokojno. »Jes sini Vadim."
»»Vadim? Oj Peruna! . . Vadim !»» — »Ali me poznaš
»»Kako bi te nepoznal! ni me seree goljufalo, ponovi starec, mladiča objemav. — Sedaj vem, odkod tolika radost, tak nepokoj v inojej duši; zakaj celo noč svojega očesa zatisniti mogel nisim. Blagor ti!—Mar ne veš, kdo pred teboj stoji! Jes sim Gostoinisl.""--
Vadim ostermi. Ti si Gostoinisl? zavpije padši na kolena in pritisne obraz k nogam puščavnika.
Sveta tišina je terpela nekoliko minul. Starček pritisnuv Vadima na persi, ga ljubi in objema:
»»Tako je, mladenč, mu zdaj pravi, GostomisI stoji pred teboj. Objemi me, objemi, kakor objema sinek svojega očeta. Tvoj kip je oživil mojo dušo. Nepoznano neko čuvstvo jo je potreslo, ko si v mojo bajtico Stopil, ko si me pogledal. Ah! meni se je kazalo, kakor da sam oče tvoj, Radegast, drug slave moje, v cvetečej lepoti pred menoj stoji. Domišlija me ni preverila (goljufala). Ti si Vadim — polepšana slika junaka, ljubimca duše moje."
Nem in tužen je gledal Vadim puščavnika. Serce njegovo je nemirno tolklo. Kip (podoba) moža, od osode poterlega, veličanstvenega še na razvalinah veličine svoje, ga močno potrese.
»Ti si Gostoinisl," povzame spet besedo, »prijatelj mojega očeta v tej pustinji — v tem siromaštvu!" — Potok solz, svetlih kot rosa, se mu vdere čez lica. Nehote poljubi roko sivega starca.
»»Vmiri se, moj sinko! vmiri se Vadim! Ni vredno, da solze prelivaš, da mene objokuješ! Vadim, vsmili se tvojega Gostomisla; nemoj ga skoz tvoje žalovanje žaliti. Kdor bedo in siromaštvo nadvlada, je te za omilovati? — Povej, kaj more mojo dušo v tej divjej pustinji strahovati; kjer so vsi nje vezi razderti, kjer slave za njo več ne cveti. O moj sin! v mojei duši ni več upa prihodnosti, ona je minula— želje* upi ne vznemirujejo mi več mojega serca — ali vspomena minulosti mi
*) Pravi se tla je bil GostomisI naj slarji v Novgorodu in da je svojim so-gradjauoin svetoval, si od Varegov Hurika, Siuea iu Trurara za vladanje sprositj,
je sveta; za njo mnogokrat gorko vzdihujem. Minula slava, vboga moja domovina, in vi padli moji tovarši! po vas jes vzdihujem, zavolj vas se mi lijejo solze; zavolj vas je prepadeno moje serce. — Ali hočem zategadel obupati"? Ne Vadim! ne prijatelj moj! vsred pečin sim svoboden, ne poznam nad seboj nobenega gospodarja: kdo se derzne ožalovati moje osode'?««
Neka sveta groza se Vadimu v serce vkrade, in njegov pogled je je nepremično počival na licu starčka.
V tem hipu se je kazal Gostomisl v sedej starosti, v puščav-niškej odeji, božanstven in strašen.
»»Sediva, povzame spet starček — sediva na to granitno pečino. Jutro je jasno in tiho, posvetiva ga s sladko vspomeno! Vadim, povej mi od tvojega očeta. Kje počiva pepel velikega Radegasta? V kterej strani je vgasnulo njegovo živlenje, živlenje slavno in nesrečno'? Kaj te je napotilo v to pustinjo ?««
»Ah, odgovori Vadim, tužnim okom proti južnemu bregu jezera Ladoge pogledavši, — davno že krije zemlja trohnele kosti mojega očeta. Trava je obrasla tihi, ljudskemu očesu skriti grob Radegasta. Tam na visokej, s borovjem pokritej in od 1 učečega jezera ljubljenej gori je živil in vmerl slarček, izgnanik, sivi slavjanski junak. Žalosten in tu-žen je bil večer njegovega življenja. Radostnega serca je smerti pričakoval."
»»Bodi blagoslovljena gomila prijatelja mojega«« — zakliče Gostomisl, povzdignuvši se s kamena in roke proti onej strani razpevši, kjer je bil grob Radegasta. Raztužen je padel Vadim na kolena, gorke solzice njegovemu prahu točivši. Puščavnik je pritisnul žalostnega mla-dcnča k svojim persam, se vsedeta na kamen in Vadim spet začne:
»Tam trohni opuščena bajtica Radegasta. Starec, obropan domovine , telesne snage in vida, je doveršil svoj pot s krepkim duhom. Pet let je minulo, in nobene tožbe ni bilo slišati iz njegovih ust. Sedaj je tomu že tri leta, kar je objela černa mali tega popotnika, kterega nobena nesreča ni nadviadati mogla. Ta roka je zatisnila Radegastu oči, ta roka je okinčala grob njegov. Mirno naj počiva!« Vadim premolk-ne, si otare solze na licih in pravi dalej:
»Šele dvanjst let star mladenč, sva se skrila s očetom v tej pustinji. Tam kjer se šumeči Volhov v jezero uteka in v njem zgubiva, na stermej pečini sva si postavila v mraku smrek, malo kolibico (bajtico). S trudom je naju redil ribji lov. Meč Radegastov, nekdaj trepet svojih sovražnikov, je zdaj derva sekal in cepil; na ščitu sva netila in v čeladi jedila varila. Vreme je teklo in moje moči so se bolj in bolj razvijale. Obnam (o začetku) sim streljal v tarčo (cilj), poslej na
ptice, in nakonec sini pobijal s krepko roko divjo grabežljivo zverjad po lesovih. Le redko kadaj sim se vernul brez dobitka k svojemu očetu, ki je bil od starosti in bolesti ves oslabel. Malo po malo je vgašal, kakor vgasiva snnce na tihem večernem nebu. Poslednjič so olemnele njegove oči. Odložil sim svoj lok, pustil sim lov in nikdar se nisem več oddaljil iz kolibe. Ves čas sim posvetil svojemu pojemajočemu očetu. On uzor človeka neponiičnega in stanovitnega vsred valov živlenja, je s svojimi milimi in krepkimi besedami izobražoval serce moje; jes sim goril in za meč grabil, ko je moj oče s vso živostjo iskrenega mladenča govoril o slavi, o činih hrabrih Slavjanov, ko je opisoval, njih velikodušje, njih zvestobo v prijatelstvu, njih svelo spoštovanje ob ljub in priseg. Duša moja je plainenela; nadušen sim padel k nogam Kadegasla in njih orosoval s obilnimi solzami. Oj da bi bil li vidil slepega vojaka, kako je razprostiral roke proti šumečemu Volhvu — kako je blagoslavljal domovino, iz ktere so ga nehvaležniki pregnali! — Oživljen, ogrijan od sonca se je vračal v mislih v minulost; on je na te mislil Gostomisl, in napolnoval mi dušo s rajskim opisom tvoje hrabrosti. Jes sem te v daljini obožoval. Slika velikega vodja Slavjanov s vsim saveršenstvom se mi je oživela v sercu. Predstavljajoči si Gosto-misla, sim si mislil Pernna v njegovej mogočnosti in blesku."
Nehote vzdihne sivi puščavnik. Njegovo lice se premeni, in tužne v zemlji vperte oči so se pomračile. Vadim spet poprime besedo:
»Vreme je teklo, dnevi so minuli in Radegast me je zapuslil Daleč od človeškega očesa leži njegov grob Trna in tišina vlada nad njim; mirno je spanje počivajočega. Dolgo sim se tužen jokal nad njegovim grobom. Zemija, njegov pepel pokrivajoča, se mi je zdela, da je oživela. Večer in jutro me je najdlo tu v žalosti. Praznota kolibe me je plašila, v tišini dobrave sim se Iresel, nu vendar se nisem mogel od njega ločiti, ni sim mogel zapustiti mesta, kjer so mi vsi predmeti nepozabije-nega očela opominjali. Njegov duh se je zibal nad menoj, in tajna nočna tišina je mi šepetala njegovo pričujočost. V šepetečem listju sim menil slišati njegov serce ganljivi glas. Moja domišlija je oživljala vse predmete, ki so me obdajali. Prešlo je leto, minulo je drugo, ničesar ni motilo moje samotno živlenje. Moj lok in stre lice so plašile zverjad; nevarnosti so me veselile. Trudove zmagovati, to je mi bila velika slava; in s tim se zadovolji moje slavoijubje. Moje serce je bila mirno, nikdar nisim mislil, da bo te moj mir kadaj minul; — pa glej, tudi to je minulo. Dojde pomlad, vsa narav se omladi in jes sim venul. Ne-snosen dolgočas me je mučil. Nespokojne želje so se v meni zbudile. Hotel sim se dela poprijeti, — pa poprejšno delo se mi je zdelo slabo in jednostavno. Slava slavjanskih junakov je stala pred menoj v svojem
veličanstvu. To pomislili, je očaralo mojo dušo. Vse okrog mene se mi je pristudilo. Povsod sim le vidil branitelje slave; povsod so me srečovali zmagonosni dobitniki. Gnan od doinišljivosti sim tekel iz Ičsa v les, s brega v dolino brez vsake sverhe — samo da bi na jedrtem mestu ne ostal. — Včeraj, koinej je ozarjala nebo juterna zarja, včeraj sim izšel iz kolibe s lokom in strelicanii. Kje sim blodil, kako sim sem prišel — ne vem. Tamna, viharna noč me je zatekla vsredi pečin. Začul siin zvuk lire, — sim se zavedel — ogledal in zagledal ogenj, kolibo — prebivališče ljudsko. Serce se mi strese — kri vskipi — jes sim se podvizal — tekel, pa — oj veselja! — GoslomisI živi v tej kolibi !"----B. Janežič.
(Po ruskem Žukovsky-ga.>
Slavjani.
(Dalje.)
* eta glavna vlastnost Slavjanov je:
5. da se s vsimi ljudmi lepo zastopijo, ter mir i pokoj
ljubijo.
Imenitna je pri Slavjanih tudi vlastnost: zastopnost i miroljubje.
Kar nam slara dogodivščina naroda, od njegovega začetka, od njegovih navad, del i vojsk pripoveduje, nikjer i nikolj na to ne kaže i ne priča, da je slavjanski narod sirov, grozoviten i nečlovečen bil, temoč vidi se na njem, da je vselej bil i še je nekako lih, ponižen, usmiljen, priljuden i miroljubiv. Ako ravno so Slavjani pri več priložnostih pokazali, da so mo;.kega, hrabrega i junaškega serca, jih vendar nikolj ni žejalo, po nemarnem i nepotrebnem kerv prelijali, i pokončovali, temoč popadli so za meč le samo zato, da bi se proli prevzetnosti branili. Drugi narodi svojo slavo u tem jiščejo, da veliko umorjenih knezov i kraljev, veliko prelite kervi, veliko razdjanih gradov i mest, veliko pokončanih dežel našteli morejo. Pri Slavjanih ni temu laka: slavjanska dogodivščina večidel le samo to pripovedati more, koliko narodov so Slavjani pri lepem miru i pokoju pustili, i koliko narodov so oni s domačimi umetnijami, s obertnijo i s poljodelstvom razveselili i srečne slo-rii. Tudi Slavjani so se bojovali, kadar je že na to prišlo, sereno i junaško, i bojujejo se take še den današnji; ali oni se ne bojujejo, da bi druge svobodne narode pod jarem sužnosti i robstva potlačili, ne da bi ubijali, požigali i ropali, temoč oni se bojujejo, da bi sebe, svojo
18
svobodo i pravico, svojega kneza, svojo domovino i svojo vero branili. Ta vlastnost, ktera Slavjana še le pravega i žlahtnega Zemljana stori? nam pokaže i razloži, zakaj Slavjan nikoli ni na to gledal i smerjal, druge sosedne narode po sili podjarmiti, iztrebiti ali prenarediti i popačiti, temoč zakaj jim je on vselej več zaupal, se š njimi več poprijaznul i sdružil, kakor je treba i dobro bilo, da svojo narodnost ohrani i neoskrunjeno obderži. Slavjanu ni nič več ptuje i ostudno, kakor druge narode zmerjati i černiti, njegov jezik še besed nema, da bi u stanu bil, imena, nošnje, navade i običaje drugih narodov zasramovati i zasmehovati. Odprite vse do dones tiskane knjige Rusov, Poljakov, Cehov, i Serbljev, vse knjige, ktere deržave i narode opisovajo, odprite jih, preglejte i prejiščite, ali se u njih kaj tacega najde, kar bi dobro zasluženo slavo i narodno poštenje drugih narodov krajšati moglo.
Ako je kaki narod pod nebom, je gotovo slavjanski tisti narod, kteri mirno i tiho krivico rajši terpi, kakor stori, kteri rajši druge spoštuje kakor zmerja, kteri razžalenje rajši odpusti i pozabi, kakor plača i maščuje, i kteri svojemu knezu i svojej vladi verto i zvesto služi, ja! tudi tedaj, kadar njegova ponižnost i mirnost drugim ne" mirnim i prevzetnim narodom priložnost daje, ga po krivici tlačiti i žuliti.
To se pa samo od sebe zastopi, da ima tudi slavjanski narod svoje slabosti, svoje mahne. Božja providnost ni u mirijadih listja, i tudi ne u milijonih ljudi dva med seboj skoz i skoz jednaka stvarila; ravno tako tudi ne dva med seboj u vsi i rečih jednaka naroda. Ravno ta božja providnost, ktera je človeka tako stvarila, da svojo glavo proti svetim nebesam obrača, s nogo pa po revnej zemlji hodi, ravno ta providnost je tudi dala vsakemu narodu dvojno stran: jedno svetlo, drugo temno. To je naravsko, i se samo od sebe razumi, da je u značaju narodov, ki že od narave svetlo i temno stran imajo, veliko stopinj i veliko različnosti. Pa vendar, kakor ni svetlobe brez sence, i sence brez svellobe, — kakor ni Ireba, da je vsaka svetloba ze sonce, i vsaka senca že černa, grozna noč: ravno lako tudi ni mogoče, da bi bil kak cel narod na zemlji čisti nebeški angelj brez vsakega znamenja človeške slabosti, ali pa popolna peklenska pošast brez vsakega znamenja božje podobe. Le samo človeška slabost, človeška terma, i človeška prevzetnost se prederzne, znamenja i lastnosti že od rojstva vsakemu narodu utisnjene izbrisovati, u svojej bolnej fantaziji narod prenarejati, prelijati i tako popačiti i pokvarili. Bodimo pravični! Ljubimo svoj narod, — ali ne merziuio, ne gonimo drugih! Kteri narod se sam s seboj ne ponosi"? Francozi pravijo: Mi smo Francozi, — Angličani: mi smo Angličani, — Nemci; mi smo Nemci, — ravno tako Portugizi, Špa-
nijolci, Danezi i drugi narodi mislijo i govorijo; ja! tudi Cigani i Turki s svojo narodnostjo ponašajo se. Kdo hoče jim to zamerili? Da le ponosno čuvstvo svoje narodnosti ostane čuvstvo, ki domorodstvo i š njim druge narodne čednosti i leposti budi i razvija,—da se le to čuvstvo— ne rečem u zamečovanje — temoč u kervavo preganjanje i silenje drugih narodov ne spreoberne i prelije!
Kdo se taj bode čudil, kadar na značaju slavjanskega naroda kako senco zagleda i zapazi? Ta senca je le iznimka ali posebnost i se ne sme imeti za občno veljavno pravilo i občno vlastno.st značaja slavjanskega. Pa (udi kako bi bilo mogoče, da bi bil slavjanski narod, ki se tako daleč razprostira, s drugimi narodi meji i š njimi tako meša, da bi bil on, pravim, po toliko nesreč, po toliko vojsk, po toliko težav vselej ostal na jednakej stopnji slave, kreposti i moči, da bi on ne imel nobene slabe strani, nobene sence? »Ali je čudo, pravi Herder, ako bi se bil slavjanski narod po toliko sto let, u kterih je tako globoko potlačen i razkačen bil, ako bi se bilo nježno i mehko serce slavjanskega naroda popačilo, i ako bi bili Slavjani nekako sumljivi, zaviti, grozovitni, sužnji i leni postali? Vendar se pa na Slav-janih, posebno u tistih zemljah, kjer le kolčikaj svobode uživajo, stare vlastnosti še sedaj vidijo i poznajo.«
Tako pohvalno i slavno opisujeta gospoda Herder i Šafarik naš slavjanski narod: kako lepe i slavne vlastnosli na sebi ima. Šafarikje to svojo knjigo že leta 1826 u Buiimu (Ofen) na svitlo dal, kadar je še stara cen.sura gospodarila. Ta ojstra censura je vse to , kar Šafafik od Slavjanov piše, poterdila i še pristavila: „Non habent (Slavjani) osores nisi ignorantes« to je po slovensko: »Slavjane le samo tisti sovražijo, ki jih ne poznajo." Toraj ni se treba sramovati, biti — Slavjan. —
(Konec sledi.)
Kratek navod u številoslovje.
za drugo pol pervega šolskega leta.
Marsikteremu učitelju bo težko padlo, v ograjenej meji se deržati, in slasti v pošlevi desetke ne preskočili; pa naj pomisli, da bo moral tedaj, ako perva osnova dobra in podlaga terdna ni, poznej vedno kaj popravljali. S tim popravljanjem bode mnogo časa polratil, v klerem bi scer napredovati mogel, ko bi se od začelka prehitel ne bil. Vadlje ali stave polža s zecom, kteri bo prej na določenem cilju, pri podučevanju ni-kolj ne smemo pozabiti. Ako otroci številoslovje med 1 — 10 prav dobro zastopijo, v teh številih vse račune najti in vse, kar je treba in mogoče, zrajtati vedo, tedaj ni dvomiti, da tudi v višjih deselkah spolik našli
ne bojo, da si bodo-oziraje se na pervo- lahko razpoznali, kaj imajo storiti, ako jih je učitelj le nekolko prav vodil in napeljeval.
Čas torej ni zgubljen, da bi se ravno še več kot pol leta med 1 — 10 mudili. — Prej da dalej stopamo, mora podlaga dobro, dobro vterjena biti. —
Ne tajim, da to učitelju ni ravno lahko-da je včasi silno delo-zato, ker je veliko ložej otroke po škorcovo ali papigovo dosti reči učili, kakor pa jih privaditi, da mislijo, kar čejo govoriti, ložej cele ure jim kvasiti, kar si naj v glavo vtisnejo, k.ikor jih le nekoliko časa napeljevati, da naj um in pamet prav rabijo. Ne bojmo se tedaj, da je čas zgubljen, ki ga pervemu podučevanju posvetimo. Kar se nam lukej zamuda zdi, bo nam obilnega sadu prineslo, in se nam poznej slolerokrat povernilo.
V vsih desetkah najdemo ravno tajisle stopnje, ki smo jih v per-vej zapazili, in mogli bi se po njih v vsaki deselki ravno tako gibati, in se naznačenih vadb deržali, kakor smo to v pervej t. j. med J in 10 storili. — Pa nekaj to ni treba, nekaj bi dolgočasno bilo in nas preveč mudilo.
Zatorej se bolše kaže, da za vse sedmero imenovanih stopinj dalji dobe (roke) postavimo in drugo pol leta—poprejšni uk vedno opetovaje in ponavljaje-se ne premaknemo iz I. stopnje in ne učimo drugega kakor: I. štetje do 100, in pisanje številk.
Kadar smo delo v pervej ograji dognali, bodo otroci lahko in sami od sebe spoznali, da moramo od deset še višej šteti znati, njim bomo torej pomagali se tega izverslno učiti.—Kar naša ukoslovna knjiga (Peitel metodika) o prestopu iz perve desetke v druge reče, je dobro, in posnemanja vredno, ako ravno vsa druga njena vadba v računstvu nič ne velja.—Nar bolje ho, ako otroci zvedo, da je dosadaj rabljena lestvica ali greda perva desetka, in da od tote naprej spet znovič od enote šteti začnemo, in desetki pristavimo. Naj se k pervi lestvici takole druga napravi, in otroci se vadijo šteti: eden na deset-ednajst i. t. d. — do deset na deset-dvajset-dvajsti. Tudi v tej ograji se naj uči šteti kakor v pervej (glej stran 77) to je, se skerbi da a) otroci vsako število bi rekel, vidljivo zapopadejo bj da se zgor in dol po versti po temelnih številni-cah c) ravno tako po redovnih, in d) tudi preskaljaje dobro in urno šteti navadijo. Toda posledna vadba: štetje s 2, 3 i. t. d. ni več tolike važnosti, kakor v pervej desetki, t. j. med 1 in 10.
Le preveč si nekteri učitelji dopadejo v bezdušnem' mehanismu, in mislijo, kdo ve kaki ukaslovci da so, ako so nagna i otroke, da brez spotike od 1 do 100, in spet nazaj s 2, 3 i. t d že v pervej polovici šolskega leto šteti znajo. Ako svoje delo dobro prevdarijo, in pregledajo, bodo spoznali-da je brez vsega djanskega ali praktičnega prida-da je gola strojerija, kterej se nevedni čudi-vedni pa miloserdno muzlja.
(Dalje sledi.)
»Znajte da je slava veča &o več brali bralec bili "
(Konec.)
S tim pa še ni vse dospeto. Brez občinskega jezika ostanemo vender v 4 dele razkomadani, tedaj plen svojih mogočnih sovražnikov. Ajme tu-
r
di nam veljanauk, ki ga je dal moder starček na smertni posteli svojim sinom. Ze pripravljeno rokovet svezanih palic potegne izza vzglav-ja, pa jo ponudi naj starejeinu sinu, da jo prelomi. Sin, korenjak ko gora,^ vzemši butarico, jo mola, jo vije, na zadnje mu koleno pride k pomoči, se napenja, da se ves zažari, na čelu mu zabreknejo žile, ali zastonj.—Težko vzdihne, pot si obrise i butarico poda očetu nazaj, rekoč : nemorem. Starček nudi drugemu i tretjemu sinu. Enako motanje, enako vijanje, enaki odgovor: nemorem. — Ha! veli naj stareji sin, daj da jih jaz razvežem in vidil boš, kako jih bom vsako posebi naglo razdrobil.
Ovih besedi sim se nadjal, veli starček, podučeni ste zdej, kaj sloga velj a. Vi tako jaki junaki, te rokoveli palic niste prelomiti mogli, dokler so svezane bile, vsako po sebi pa tudi slabo dete lahko prelomi; tako se bo v vašem življenju tudi z vami godilo: dokler bote složni, vas nikdo ne bo prevladal; ako se bote pa razdružili, vas bo vsakega posebi poterla tudi majhna moe. —
Tu podam še na razstanku s svojim dragim čitateljem en izgled, kako beli Krajnc, kamor ilirstvo dopira, svoje narodne pesme veselo prepeva:
Srnert ljube Kraljeviča Marka.
Kraljevič se Marko na vojnico spravlja, Svojo ljubo na domu ostavlja. Pred ko projde lako joj govori: Boga tebi, verna ljuba moja! Čuvaj dvora i poštenja, Čuvaj deeo i grada beloga, Ja č<> Marko na vojnico projti. To izusti na konja se spusti. Malo za (ein postojalo vreme, Dojde kučka Senjanin Ivane, Dojde kučka, ljubico prevari. Tri je nočke z ljubo prenočio, I tri dane bele predanio. Pervo nočko, kojo je nočeval Daroval joj tico popevačo. Ali drugo, kojo je nočeval, Daroval joj kolardeje zlate, Tretjo nočko, kojo je nočeval, Daroval joj perslan Ozormana. Govorila tica popevača: Ja čo k Marku na vojnico projti, Pa poleti u šator do Marka, Imu slane pesmico prepevat: Bogom brate Kraljeviče Marko! Zla te sreča je zadela doma : Dojde kučka Senjanin Ivane, Pa prevari neverno ljubico. Tri je nočke z ljubo prenočio I tri dane bele predanio.
Marko dojde na šarcu hitrome, Berzo skoči, v hišo poterči. Ljuba mu se do zemlje priklanja. Lepo ti ga pozdravljati stala : Dobro došal, lepo moje zlato! Ali Marko nerazvedri lica: Gnjevom škripa, oko vatrom gori, Pa govori neverni ljubici: Boga tebi neverna ljubica! Zašto so ti oči potamnele 'i Zašto so ti nedra razvezana? Zašlo so ti lasi pomerlani? Draga nežna što bi govorila, Derhče jadna, pa mu odgovarja; Vetar mi je kose pomerlao, Na vetru sam pšenico vejala, Prahom sam si oči natroiinila, Sinu sam ti sisati davala, Uz toga sam takova poslala. Kad bi Marko pesmo razumio, Zove k sebi hitra šarca svoga: Hajde šarac, da idemo damo, Da vidimo, što kod kuče biva. Zdaleka ga zagledala ljuba, Pa Ivanu liho besedila: Boga tebi Senjanin Ivane! Zajahaj mi konja naj boljega Pak ini zderk-iii čez to polje ravno, Da te Marko uhvatio nebi.
Govorila lica popcvača: Nije tako, kako ljuba kaže, Več je tako, kako ti ja kažem. Kad ti h kuči, projde berdom Ivan. Govorio Kraljeviče Marko: Boga tebi neverna ljubica! Alj voliš mi k večeri svetiti,
Ni na dvoru zvezdice brojiti. Marko ljubo žeplom namazio Pa jo vatrom zapalio ljutom. Draga gori, suzami se bori, Pak ovako Marku progovarja; Prosti Marko, ne muči ljubice Gledaj usta, ka so te ljubila , Gledaj roke, ke so te gcrli'e, Gledaj persi, sinka so dojile. To izusti, dušico izpusti.
Alj na dvoru zvezdice brojiti? Govorila neverna ljubica: Ja nevolim k večeri svetiti,
Juri Kobe.
Zmes
Vzajemnost.
Naj krasnejša misel sedajnega veka Slavjanov je pr orni sel vzaj emnosti. Razdrobljene vejice slavjanskih rodov se začnejo bližati svojej materi, katera je vse s je dni m mlekom napajala. Dosihdob je vsaki veči rod našega kolena samo svoje polje obdelava] ne glede na druge, še celo posamesne menjše rastlike so svoje pote krožile. Iz tega je sledilo, da imamo toliko slovstev, koliko narodičev se je s pismarijo pečalo. To je naravno gibanje zbudivših se narodov, kateri se več nezadovolje s pomirenjem samo telesnih potreb. Duševno razvitje se je pri njih gibali počelo. Na tem potu se je istinabog! marsikaj lepega sprožilo, je tudi po ravnoj cesti pot najšlo do serdca ljudstva; alj-, če izvzememo nekatere učena dela poljskega ino češkega slovstva, samo toljko se je izpeljalo, koliko je ravno razum prostega ljudstva sprijeti zamogel. To naravno, duševno razvijanje pa je tudi vzrok, da se naš narod s prostim nemškim, francozkim narodom ne samo družiti sme, marveč da je te ljudstva še daleč prekosil, vendar pa svojo per-vobilno nepokvarjenost obderžal. Na drugej strani pa vidimo, da so se ljudje, katerim je višje znanje potrebno bilo, odstranili od svojega domovanja, ker njihovim željam nije zadostilo; oni so se svojemu rodu dostikrat izneverili, strane navade, strani jezik so prigerlili, bili so sebi ino svojemu rodu ne v srečo, temuč v nevoljo. Da se ta nesreča odstrani, da nebode potrebno Slavjanom iz svojega prostranega doma v tesne hrame drugih narodov prosjačit hoditi, je porodilo 19. stoletje, katero po pravici smemo vlastnino Slavjanov imenovati, misel vzajemnosti občeslavenske. Vzajemnost je zares močno kormilo, katero samo nas zamore v svobodno zavetje pripeljali, vzajemnost je božanstvena misel, katera je že dolga stoletja v serdcu naših rodov kli-Ia, pa še le v sedajnem beli den zagledala. Vzajemnost! Sveta misel, krasna beseda!! Vzajemajmo tedaj s veseljem vsi rodovi iz jednega vrelca, kateri se v rožnaloj livadi v vse četiri strani sveta razleka; vzajemajmo marljivo iz jed nega studenca, da si s rodo-
vitoj rosoj proškropimo polje duševne ino telesne sreče svoje! Vzajemnost nas uči, zatajevali vlastno sebično, jednostrano nagnjenje, da se pospeši sreča obča. Ako mi hočemo, da naš veliki, bi rekel neštevilni, narod zadosti svojej iinenitnej nalogi, to je onda potrebno, da si za to sposobno sredstvo priskerbimo. To sredstvo j e j e z i k obče s lave 11 s k i. Da misel nije prazna senja pojedinih vlasteneev, da nije nemogoča, se že iz tega vidi, ker so jo tudi drugi narodi izpeljali, ter ima ta blaga misel u vsih stranah, pri vsih rodovih našega naroda svoje zagovornike, kateri nam tudi kažejo, kako se ima te cilj doseči, samo da vse bistre glave naše to polje rahlati počnejo. Tukaj samo dveh sostavkov omenim, jednega od Poljaka Dr. SI. J. K. glej Jordanov slavj. letopis V tečaj od leta 1847 stran 1 — 7. (glej tudi I. tečaj str. 9., 111. tečaj str. 26. IV. tečaj str. 18. 19.); drugi je spis Matia Bana Serbijina, u letopisu »Dubrovnik 1849." — Za nas Slovence je naj potrebniše, da se živo poprimemo ilirskega jezika, pa tako, da pri tem nikak v nemar ne puščamo obeeslavenssega jezikoslovja, da se vsega rešimo, kar ne pelje k slogi slovstvenoj. Slovenska mladina je, posebno kar se marljivega rodoijubja tiče, vse jugoslavenske družice prekosila. S ponosom se spomnim Celovške, Ljubljanske ino Celjske mladeži. Ona je že v djanju pokazala, da jej rodoljubje nije prazen občutek, temuč da si prizadeva, ga tudi izobraziti, v životvorni žar razplamtiti. Gotovo se že lepo število od prirode bogato obdarjenih učencev uči ne samo ilirskega jezika, temuč tudi jezika severnih naših bratrov. Mislim tedaj mnogim željam vslreči, če predložim, da bi nam »Slovenska Bčela«» vsakokrat \saj kako povestico, ki bi 2 — 3 strani obsegla, v k n j i-' ževnem ilirskem *) jeziku donašala, ker se neznane besedice lehko pod čertoj razjasnijo. To nebi samo za našo slovensko bistro mladino velik dobiček bil, po mojih mislih bi se sladki med naše bčele tudi v ilirske pokrajine raznašal, katere so sedaj žalibože! brez domače hrane. Koristno bi tudi bilo, da se u vsakem listu bčelice jedna pesmica v cirilici **) ponatisne, ker bi se po leni takem pisinenke večine našega naroda igraje razširile. Pri teh spisih bi se imeli ravnati po Majarjevih pravilih, če ravno bi še tudi upotrebljevali Duurovniške koneovke-ah v rodivniku višebroja, da se ilirska mladina že z perva ne preplaši; tudi blagoglasni samoglasnik a bi se smel v nekojih besedah še prideržati v pazki pak bi se občeslavenske oblike naznačile. — Če je slavno vred^ nišlvo »Bčele" jednakih misli, mu onda g. Majar ino drugi svoje pripomoči nebodo odrekli; vsaj ovi časopis nije prostemu ljudstvu namenjen, temuč učečoj se mladeži,,katera še toliko nemških, latinskih ino gerč-kih grud sdrobili mora. Če se posla čversto poprimemo, bodemo veselo napredovali u vzajemnosti ino si bodemo skoro njenega sadu zavži-vali. Pišimo tedaj za učene v književnem, za proste ljudi pa v prostem jeziku!	(Konec sledi.)
*) Iz serca radi bomo to storili, Če se reč naročnikov za kaj tacega oglasi, posebno pa tedaj , kadar bo nam bčelo Irikrat na mesee izdajati mogoče,
Vredu.
**) Gospod tiskar Še nima ciriiskih pismen. Vendar ga bomo poprosili, da si jih omisli.	'	Vredn.
Med in pelin.	*
*	Po novih postavah bi se bili imeli Slovenci pri vsih sodnijah po slovensko izpraševati in zaslišovati, ter to, kar govore, bi se bilo imelo tudi po slovensko u zapisnik zapisovati. Ta modra in pravična postava je bila ialibog! prenarejena, in je bilo dovoleno, zapisnike s Slovenci po nemško spisovati Kakor smo prerokovali in pričakovali, je skušnja učila in tudi terdovratne prepričala, da to ne gre. Zato je sedajni gospod minister pravice spet zaukazal, zapisnike s Slovenci po slovensko spisovati. ie je nekaj tednov minulo, kar je ti ukaz na Koroško in Krajnsko nadsodnijo iz Dunaja prišel; vendar ga u deželnem zakoniku še nismo brali; — ne vemo, zakaj s to rečjo tako mečkajo. —
*	Iz Bliberka slišimo in za gotovo zvemo, da tamojšni gospod okrajni sodnik že dolgo s Slovenci vse lepo po slovensko ravna, in tudi zapisnike š njimi skoz in, skoz po slovensko spisuje. Kdor gosp: sodnika, J. Kaiser-ja, pozna kakor mi, bode lo lehko verjel; njegov zapisovavec je gosp: Mihev.
*	Kdor s\ojim slovenskim bratom slavo in srečo želi, mora tudi želeli, da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali — brali dobre in koristne bukve. Zategadel bode vsaki prijatel Slovencev s veseljem slišal novico, da smemo pričakovali druživo, ki bo dobre in koristne knjige med Slovenci razširjevalo. Naj imenitnejši, naj iskrenejši, in visoko stoječi gospodi so se le reči na vso moč poprijeli. Ako Bog da, bode-,'mo vkračam kaj prav veselega svojim bravcem od tega druživa povedali. živili domorodci! —
*	Presvitli cesar so zaukazali, da morajo se vsi oficirji jezik svojih vojakov u enem lelu naučili; ojslro se bode na to gledalo. Slovenci! dobro vesje, koliko so naši mladenči, ki nemško niso znali, pri žolnirjih, posebno od začetka pri pervem nauku prestati in požreti morali. Hvala Bogu, tudi ta težava bode minula!
*	Skoraj ni mogoče verjeti, kar slišimo: v R ožeče (Rosek) se je začelo vsako tretjo nedelo nemško pridgovati. Rožeška fara šteje, kakor šematizem leta 1851 pove, 1151 duš; med vsimi tirni jih gotovo ni več, kakor kakih 8 ali 10 ljudi, ki bi s!oven-sko ne znali, — alj gotovo je jih več ko 1000, ki nemško ne zaslopi-jo. Zavolj lih 8-10 Nemcev bi imelo več kot 1000 Slovencev brez božje besede bili, — tega ne verjamemo. Saj mende nemške duše niso žlahtnejše in več vredne, kakor slovenske. Bodemo resnico če zvedeli, in jo v »BčeK« oznanili. —
S mesnice.
*	Neki upnik sreča svoga dolžnika na ulici in ga poprosi, da ga v$aj jedenkrat poplača. Razkačen vendar dolžnik nad njim zarezi: »Dajte mi pokoj, nesramni človek! Mislite, da sim le samo Vam dolžen" in odide.
*	Nekdo vprašan, zašto je svoju kčer svojemu naj večemu nepri-jatelju za ženu dal, je odgovoril: Da bi se nad njim maščeval."
Odgovorni izdatel in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu.