za takšna velikopotezna gorska prečenja, za hojo po takšnih transverzalnih poteh. Med najlepše dolge planinske poti v Alpah spadajo gotovo visokogorske poti po Dolomitih. Fantastično oblikovana in nenavadno divja pokrajina Dolomitov zagotavlja izredno pestrost vidikov In ponuja ogromno vtisov.
Franz Hauleltner, avtor "Velike knjige po visokogorskih poteh Dolomitov« (Das grosse Buch der Dolomiten-Hohenwege), predstavlja v knjigi vseh deset doslej zaznamovanih visokogorskih poti po Dolomitih. Vse te poti avtor nedvomno odlično pozna, saj je tri od njih »potegnil« on sam. V knjigi je predstavljena posrečena mešanica vsakršnih informacij, od splošnih ocen in zgodovinskih in zemljepisnih podatkov do tabelaričnih pregledov, značilnosti posameznih odsekov poti, zavarovanja poti in opisa gorskih skupin. Vsa ta besedila so opremljena s številnimi dobrimi fotografijami, kar je novost v takšni planinski literaturi.
Knjiga, ki ima 272 strani, na katerih je tudi 230 barvnih fotografij in 11 barvnih preglednih kart, je precej draga, saj stane 608 avstrijskih šilingov. Vendar je hkrati vodnik po teh dolomitskih poteh in po opravljeni poti spomin na gorska doživetja v teh gorah.
Društvena glasila
V uredništvo Planinskega vestnika prihaja zadnje mesece prav malo društvenih glasil planinskih društev, čeprav lahko domnevamo, da še vedno izhajajo. Pravzaprav Planinska zveza Slovenije sploh ne ve natančno, katera društva izdajajo svoja glasila, kako pogosto izhajajo in kakšne so njihove vsebine. Pa bi bilo vendarle dobro in koristno, Če bi vsaj v krovni organizaciji vedeli, kaj se dogaja pod njeno široko streho, poleg tega pa bi lahko v Planinskem vestniku, ki vendarle sega dlje kot društvena glasila, poročali o teh občilih in o delu v planinskih društvih, ki jih izdajajo.
Redno pa nam slejkoprej pošiljajo svoj informator iz Planinskega društva Viharnik v Ljubljani. Tako smo v poletnih mesecih dobil! dve Številki, letošnjo 3. In 4., majsko in julijsko. Obe sta v glavnem posvečeni društvenemu delu, predvsem še izletništvu. venoar je v vsaki od obeh tudi nekaj praktičnih nasvetov za varno hojo po gorah, pa tudi več pogovorov s planinci Vlharnlka, s katerim se je vredno pogovarjati. Glasilo je pod urednlkova-njem Vlada Kovača in Marinke Petančič-Jecelj zgledno urejevano. Izšli sta tudi 5. in 6. številka informativnega biltena članov PD Onger iz Trzina »Vongrčki«, v katerih so resda predvsem informacije o društveni dejavnosti, ven-
dar nekatere od njih presegajo društven pomen. Tako na primer v 5. številki piše, da so društveni markacisti opravili obsežna dela na območju Krvavca, ko so obnovili pot od spodnje postaje žičnice na sedlo Davovec in v Kokro. Popravili so ograjo, postavili smerne table in obnovili 32 stopnic. Vsi skupaj so opravili 38 delovnih ur. Hkrati so lahko opazovali rastišče kranjske lilije, ki je bila prav takrat v polnem cvetju. — Sicer pa so tudi društveni varstveniki okolja v svoj program sprejeli nalogo, da čimprej popišejo vso floro in favno ter naravne znamenitosti na območju Krvavca. — V isti številki je tudi objavljeno opozorilo, naj planinci vse smeti, ki jih prinesejo v gore, tudi odnesejo v dolino in »naj to postane železno pravilo vsakega izleta PD Onger Trzin«. — To aktivno planinsko društvo bo te dni pripravilo tudi prvo veliko planinsko odpravo v tujino, na Kllimandžaro, o čemer bomo nedvomno zvedeli podrobnosti tudi v Planinskem vestniku, ko se bo odprava vrnila domov.
Lahki alpski štiritisočakl_
Ernst Hohne je v sodelovanju z Wolfgan-gom Rauschelom napisal knjigo »Lažji štl-ritisočaki v Alpah« in ji da! podnaslov »Na najvišjih vrhovih Evrope«. Izbral je 39 vrhov, ki jih je razdelil v predloge za 21 tur. Dokaj natančni opisi tur z zemljevid-nimi skicami, najpomembnejša in najnujnejša dejstva, napotki, opozorila na možne težave, nevarnosti in napore ter številne informativne slike dajejo gorniku odlično Izhodišče za takšne podvige in seveda tudi možnost, da se odloči, katerega vrha se glede na svoje sposobnosti lahko loti. Knjiga, ki je izšla pri znani založbi Bruckmann v Munchnu, ima 160 strani, 103 slik, od tega 64 barvnih, 11 zemljevldnih skic, 23 drugačnih risb, predvsem orientacijskih, In eno pregledno karto. Format knjige je 21,5X26,5 cm, cena pa 58 zahodnonem-ških mark.
drtmšteoa raifo
Milan Mahovne — sedemdesetletnik
Kdo v posavskih planinskih društvih še ni slišal za Milana Mahovneta! Vsak, ki je skozi mladinske vrste prišel med planinsko članstvo, pozna njegovo vnemo in prizadevanje za širjenje planinstva, zlasti med mladino.
Ko je prišel leta 1963 učiteljevat na Senovo, se je takoj aktivno vključil v PD Bohor In že spomladi 1964 organiziral v šoli pionirski planinski odsek. Za začetek
PLANINSKI VESTNIKi
je popeljal planince po Zasavski planinski poti. Prek sto mladih pionir jev-planin-cev je to pot prehodilo v dveh mesecih. Težko bi našteli vse aktivnosti, ki so sledile tej prvi akciji: smučarski izleti, planinska srečanja, organizacija lastnih planinskih taborov, razširitev pionirskega planinstva na vse osnovne šoie v občini Krško, akcija ciciban-pianinec, razvitje pionirskega planinskega prapora, planinska šola, uvedba mentorskega znaka, izleti na Veleblt in Durmitor ter nad 500 izletov po vseh slovenskih gorah. Za njim je 25 let dela v planinski organizaciji. Za svoje delo kot mentor mladih planincev, član MK pri PZS in sedaj še vedno član UO PD Bohor ter mentor na osnovni šoli XIV. divizije Senovo je prejel vsa visoka planinska priznanja. Kljub sedemdesetim letom in ne preveč trdnemu zdravju še vedno rad zahaja v hribe, najraje z najmlajšimi cicibani in pionirjl-plani nci. Rad vam pove, da je srečen, ker je doživei toliko lepega v gorah in spozna! resnične planinske prijatelje. Najbolj pa je vesel, ko vidi, da njegovo delo nadaljujejo nekdanji pionirji-planinci — sedanji mladinski in gorski vodniki. Ob njegovem življenjskem jubileju mu čestitamo in želimo zdravja ter skupaj z nami še veilko lepih doživetij v gorah.
Planinci PO Bohor, Senovo
Praznovanja na Velebitu
Pri Rossijevi kolibi v severnem delu Ve-leblta (1580 m) so 2. septembra proslavili dan planincev Hrvaške in 20-letnico Vele-bitske planinske poti od Zavižana do Velike Pakienice. Na proslavi je bilo več kot tisoč planincev in gostov iz vseh predelov Hrvaške ter iz Bosne in Hercegovine in Slovenije. Hkrati so prisotni proslaviti 115. obletnico planinstva na Hrvaškem. Med pozdravi, ki so jih organizatorji prejeli ob tej priložnosti, je bil tudi pozdrav zagrebške odprave na Mount Everest, ki ga je poslala iz Katmanduja. Ob teh proslavah so hrvaški planinci med drugim izpeljali naslednje akcije: uredili so planinski dom na Zavižanu in ga na novo pokrili, planinci Hrvaškega Zagorja so uredili Rossijevo kolibo, odprli so planinsko kočo na Radlovcu (namesto dosedanje Pejakuše) in uredili poti do nje, uredili so planinsko zavetišče Štirovac, zdaj pa urejajo še zavetišče na Oltarih, odprli so novo planinsko zavetišče (ki bo le začasno) na Baskih Oštarijah, h koncu gre zidava In urejanje planinskega zavetišča na Šugarski Oulibi, ki so se ga lotili planinci iz Slavonije, naposled pa planinci Like dograjujejo planinsko zavetišče na Visočicf.
Za to priložnost so tudi povezali Veleblt-sko planinsko pot (VPP) s Kapelsko pla-460 ninsko potjo (KPP) in Istrsko planinsko
potjo (IPP) ter Reško transverzalo s Slovensko planinsko potjo. Tako bi lahko že govorili o planinski poti Alpe—Jadran, vse te poti pa so tako tudi povezane z Evropsko pešpotjo E-6.
Med proslavo na Velebitu so na Rossijevi kolibi odkrili spominsko ploščo z življenjepisi nekaterih proučevalcev Velebita. VPP, Velebitska planinska pot, po kateri hodijo planinci že dvajset let, je dolga skoraj toliko kot Velebit: pot je dolga 100 kilometrov, Velebit 150 kilometrov. Na poti je 17 kontrolnih točk. Pot so odprli 4. julija 1969 ob prisotnosti približno 500 planincev in gostov. Doslej so prodali že več kot 7000 dnevnikov in podelili 1876 značk tistim, ki so pot že prehodili. Ob tem proslavljanju bi želel poudariti, da je treba na Velebitu (Zavižan, Alan, Baške Oštarije, Paklenica) zgraditi prave planinske koče, kakršne so v Sloveniji, kajti zavetišča, kjer ni mogoče dobiti niti hrane niti primernega prenočišča, niso privlačna, to pa Še toliko bolj zato, ker pohodniki na poti ne morejio dobiti vode. V prid temu priča podatek o razmerju med prodanimi dnevniki in podeljenimi značkami za prehojeno pot: komaj vsaka četrta začeta pot se je doslej tudi končala, tri pa se bodo — ali pa nikoli. Prav tako bi bilo treba premišljevati o tem, da bi planincem, posebno tistim, ki potujejo organizirano in v skupinah, omogočili potovanje z vlakom in avtobusi s popusti, kakršne imajo člani Počitniške zveze.
Josip Sakoman
Po dolini Zlije
Planinsko društvo Ljubljana-Matica je vključilo v svoj program tudi enodnevni izlet po Koroški in Tirolski, in sicer po dolini Zilje do njenega izvira. V soboto, 24. junija, je vodnik Janko Tavčar popeljal avtobus s petdesetimi planinci na 470 kilometrov dolgo pot po doslej malo znani Zgornji Ziljski dolini, ki Je bila Še do 15. stoletja slovenska. Danes je, žal, slovenski živelj le še od Šmohorja navzdol.
Po prestopu državne meje na korenskem prelazu smo pot nadaljevali skozi Šmohor (Hermagor, 603 m), Kotschach-Mauthen, Mario Lugan v Leški dolini, slikovito vas Obertilliach (U50 m) in prek prevala Kartitsch (1530 m); sledil je spust v Dravsko dolino pri Sittianu in pot skozi Oberdrau-burg do Greifenburga (616 m) in od tam navzgor k Belemu jezeru (VVeissensee) na Koroškem (921 m). Od tam smo se peljali spet navzdol v Zlljsko dolino v Šmohor in tako zaokrožili to pot med Karnijskimi in Ziljskimi Alpami ter Lienškimi Dolomiti. Med potjo smo občudovali lepote narave: visoke planine, modro Ziljo, zelene pašnike, na njih lepo vzdrževane zidane pomnike, sicer pa vse polno v določenem re-