189 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 84 (2024) 1, 189—199 Besedilo prejeto/Received:06/2019; sprejeto/Accepted:02/2021 UDK/UDC: 159.964:316.356.2-058.865 DOI: 10.34291/BV2024/01/Vrbnjak © 2024 Vrbnjak, CC BY 4.0 Nataša Vrbnjak Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice Relational Trauma in Adopted Children and Its Consequences Povzetek: Posvojitev kot ukrep za socialno varstvo otrok, katerih starši so umrli ali pa zanje ne morejo ali nočejo skrbeti, prinaša številne pozitivne – toda ob pomanj- kanju rahločutnega odnosa staršev posvojiteljev, pa tudi sorodstva in širšega so- cialnega okolja do njihovih posebnih čustvenih potreb tudi negativne – posledice za njihov psihični in socialni razvoj: dejstvo, da so bili izbrani, spremlja zavedanje, da so bili zavrženi ali da so jim starši umrli. Prispevek z vidika relacijske družinske terapije razpravlja o izkušnji zavrženosti ali osirotelosti kot relacijski travmi in o njenih posledicah. Predstavljene so ugotovitve najnovejših raziskav o čustvenem doživljanju ljudi z izkušnjo posvojitve. Ta je orisana še skozi zgodbe svetopisem- skih likov, kot jih najdemo v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma. Ključne besede: posvojitev otrok, relacijska travma, relacijska družinska terapija, samopodoba, strah pred intimo, regulacija čutenj, presežno v odnosu kot od- rešitev, posvojitve v Svetem pismu Abstract: Adoption as a measure for the social welfare of children whose parents have died or are unable or unwilling to care for them, brings many positive con- sequences, but in the absence of a sensitive attitude of adoptive parents, as well as relatives and a wider social environment, towards these children’s specific emotional needs, adoption can also negatively affect their psychological and social development. The fact that they have been chosen at the same time brin- gs awareness that they have been abandoned or their parents have died. The article discusses the experience of being abandoned or bereaved as a relational trauma and its consequences that can be long-term from the perspective of re- lational family therapy. The findings of the most recent research in the emotio- nal experience of adopted are presented and outlined in the stories of biblical characters adopted from the Slovene standard translation of the Bible. Keywords: adoption of children, relational trauma, relational family therapy, self- -image, fear of intimacy, affect regulation, the transcendental in a relationship as salvation, adoption in the Bible 190 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1 1. Uvod Posvojitev otroka je pomemben socialnovarstveni ukrep države z namenom zaščite otroka, ki iz kakršnih koli razlogov ne more živeti z biološkimi starši ali pa mu ti ne morejo omogočiti zdravega psihičnega in telesnega razvoja. Lahko je odprta (pri njej otrok stik z biološkimi starši ohrani) ali zaprta – pri tej otrok stika z biološkimi starši nima (Bevc 2014, 12–13). Posvojitev se je izkazala za najprimernejšo rešitev (Christoffersen 2012, 220; van IJzendoorn in Juffer 2006, 1237; Brodzinsky, Schechter in Marantz Henig 1992, 7), saj rešuje stisko vseh strani v t. i. posvojiteljski triadi: zapuščenih otrok, njiho- vih bioloških staršev in parov, ki ne morejo imeti bioloških otrok. Zaradi mnogih okoliščin – tako genetskih kot tudi raznovrstnih pred- in poposvojitvenih –, ki vpli- vajo na psihični in socialni razvoj posvojenega, jo lahko spremljajo številni, tudi dolgoročni zapleti (Brodzinsky, Santab in Livingston Smith 2016, 120; Côté in Lalumière 2020, 130; Hubbell, Heide in Khachatryan 2019, 487; Slap, Goodman in Huang 2001, 1). Dejstvo, da so bili izbrani, otrokom namreč hkrati prinaša za- vedanje, da so bili zavrženi ali da so jim starši umrli – kar pomeni, da so doživeli relacijsko travmo. Če ta ni prepoznana in otrokom žalovanje za izgubljenim ni omogočeno, se njene posledice lahko kažejo v raznovrstnih težavah pri oblikovanju identitete, samopo- dobi, intimi in regulaciji težkih čutenj – in celo v psihiatričnih motnjah, tudi samo- moru (Grotevant, Dunbar, Kohler in Esau 2017, 2195; Rossman idr. 2020, 1515; Crowley 2019, 179; Xing Tan in Jordan-Arthur 2012, 1501; Cashen in Grotevant 2020, 84; Merchant, Borders in Henson 2019, 387; Brodzinsky 1987, 394; Grotevant 1997, 3; Brodzinsky, Santa in Livingston Smith 2016, 118; Howard, Smith in Ryan 2004, 1; van IJzendoorn in Juffer 2006, 1228; Slap, Goodman in Huang 2001, 1). 2. Relacijska travma in njene posledice z vidika relacijske družinske terapije Relacijska družinska terapija (RDT) (Gostečnik 2011; 2021), inovativen terapevtski model, ki integrira sistemsko teorijo z relacijskimi (objekt-relacijsko, psihologijo jaza in interpersonalno psihoanalizo) teorijami ter psiho-biološko komponento – in tako na človekovo stisko skuša odgovoriti vsestransko –, med drugim trdi, da se najzgodnejša občutja iz odnosa s primarnimi skrbniki zapišejo v našo psiho- -biološko strukturo in občutek zase in se kompulzivno prenašajo v odnose, ki jih vzpostavljamo kasneje v življenju (2021, 6). Če so destruktivna, a neprepoznana in neregulirana, na našo samopodobo vplivajo razdiralno in se velikokrat kažejo kot strah pred intimo – nov bližnji odnos namreč prebuja spomin na stare nerazrešene bolečine in grozi, da se bodo ponovile. Tako RDT predpostavlja, da odrasli z izku- šnjo posvojitve zaradi zgodnje zavrženosti doživljajo, da ljubezni niso vredni (176). Ker so jih biološki starši zavrgli ali so umrli ali ker so otroci doživeli zanemarja- nje ali zlorabo, so utrpeli relacijsko travmo, za katero je značilno, da mati ni priso- 191Nataša Vrbnjak - Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice tna oz. je otrokovo stisko nezmožna uravnavati z ustrezno interakcijo – torej regu- lirati njegova čutenja. Če ostaja otrok v intenzivnem stanju vzdraženosti, za kate- rega ni dovolj opremljen, dalj časa, to pusti trajne posledice (2008, 35). Zlasti škodljiva je zgodnja relacijska travma (35), ki jo utrpijo otroci do tretjega leta starosti, saj to trajno zaznamuje njihove možgane, ki so med odraščanjem sicer zelo dovzetni za učenje in pridobivanje izkušenj – a tudi zelo ranljivi, saj se šele razvijajo. Prevelike količine stresnega hormona kortizola jih namreč zaradi pomanjkanja ustreznega odziva na stisko, zaradi zlorabe ali zanemarjanja trajno preoblikujejo. To se kasneje kaže kot čustvene, kognitivne ali vedenjske težave, ki vodijo v zmanjšano sposobnost doživljanja zadovoljstva v življenju (23). Primarni skrbniki torej otroku ne omogočijo razvoja mehanizma za regulacijo emocij – zelo pomembnega za njegov zdrav psihični razvoj (25). Mnogi otroci, ki niso bili posvo- jeni takoj po rojstvu, so pred tem živeli v disfunkcionalnih družinah, v neustreznem rejništvu ali so bili institucionalizirani. Tu – kljub trudu tam zaposlenih – niso bili deležni tolikšne pozornosti, da bi ta lahko zadostila njihovim razvojnim potrebam (Pace Serena, Di Folco, Guerriero in Muzi 2019, 373). Ker gre za travmatično izkustvo, ki so ga posvojeni otroci lahko doživeli pred tretjim letom – ko hipokampus, del limbičnega dela možganov, ki skrbi za proce- siranje emocionalnih izkušenj, še ni dovolj razvit, da bi otrok izkustvo lahko posta- vil v ustrezen prostor in čas –, ostane to shranjeno v amigdali in zato neozavešče- no (Siegel 2003, 1–56). Gre za implicitni spomin, ki ga bo človek kasneje v življenju ob nekaterih sprožilcih močno doživljal v telesu, prek telesnih senzacij in čustvenih odzivov, ne da bi vedel zakaj – ker se travmatičnih izkušenj ne spominja (Cvetek 2009, 52). Ena od dolgoročnih posledic neizžalovane relacijske travme je kompul- zivno ponavljanje z njo povezanih vzdušij, kar človekovo doživljanje zadovoljstva v življenju močno okrni. Dokler travmatičnega izkustva – tj. zavrženosti – ne oza- vesti, se bo zaradi notranje prisile po ponavljanju vedno znova znašel v odnosih, v katerih bo znova zavržen – in bo celo naredil vse, da se bo to zgodilo (Gostečnik 2011, 70). Da posledice relacijske travme lahko doživljajo tudi tisti, ki so bili posvojeni ta- koj po rojstvu, potrjujejo spoznanja o tem, da na človeka in njegov odnos do sebe, drugih in sveta vplivajo tudi pre- in neonatalne izkušnje (Nežič Glavica 2017, 143– 149). Otrokovi notranji organi se razvijajo in razvijejo že v maternici; z rastjo je sposoben vse bolj komunicirati z okoljem in zaznavati številne dražljaje, ki priha- jajo tako iz materinega telesa kot iz širše okolice. Če torej mati svojega še neroje- nega otroka zavrača ali do njega goji ambivalentna čustva, je večja možnost, da bo enako kasneje v življenju do sebe čutil tudi otrok (143–149). Cvetek (2009, 64) pravi, da otrok, ki ni deležen dotika, lahko dobesedno umre – pri tej trditvi se opi- ra na Spitzove raziskave (Spitz 1947), po katerih je umrljivost dojenčkov zaradi institucionaliziranosti blizu 30-odstotna. Zlasti relacijski avtorji poudarjajo pomen odnosa med materjo in otrokom za zdrav psihični razvoj, saj se možgani, ki uravnavajo delovanje človekovega telesa – in tako tudi čustva, misli in vedenje –, razvijajo v interakciji z emocionalnim oko- 192 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1 ljem (Schore 2021, 30). Avtor teorije navezanosti Bowlby je trdil, da je za otrokov normalen razvoj nujna prisotnost osebe, na katero se otrok lahko naveže (Erzar in Kompan Erzar 2011, 16), Stern (2004, 75–96) pa, da se vzdušja iz tega odnosa prek desnohemisferske komunikacije vrisujejo v otrokovo psihično strukturo in tako ustvarjajo njegov občutek, ali je ljubljen in ljubezni vreden ali ne. Doživetja, ki jih ima otrok z materjo, se namreč ponotranjijo in postanejo mentalni modeli odno- sov do sebe in drugih (Gostečnik 2011, 29). Če mati otroka zavrača, se bo v nje- govem telesu skozi neljubeča telesna in verbalna sporočila ali tista na ravni čutenj in vedênja nakopičil občutek, da ljubezni, nežnosti, zaščite in sprejetosti ni vreden, kar je za njegovo samozavest in samospoštovanje pogubno – pa tudi občutek, da zaupanja niso vredni drugi in mu zato ne morejo dati ljubezni ter omogočiti spre- jetosti in pripadnosti. Psiho-biološka stanja se prek desnohemisferskega sporazu- mevanja med materjo in otrokom naselijo v otroka in postanejo del njegovega implicitnega spomina; če so destruktivna, se bo intime nezavedno bal – ali pa se vedno znova znašel v nefunkcionalnih odnosih (29). Posvojeni otrok lahko utrpi deficit tudi v navezanosti; če ni bil posvojen ali od- dan v rejništvo takoj po rojstvu, ampak institucionaliziran, ni izkusil čim bolj ne- pretrgane fizične prisotnosti ter čustvene dostopnosti in odzivnosti neposrednega skrbnika (Erzar in Kompan Erzar 2011, 16). Pomen prisotnosti ljubečega skrbnika so potrdili tudi v primeru otrok, ki so med drugo svetovno vojno v času bombar- diranja Londona ostali s svojimi materami – in imeli zato manj težav kot tisti, ki so jih od staršev ločili in jih, da bi jih ubranili pred vojnim nasiljem, poslali na pode- želje (Freud in Burlinhgam 1942, 1944). Še večjo rano v navezanosti utrpi otrok, ki je skrbnike menjaval – vsekakor pa tisti, ki jih je menjaval, preden se je nanje uspel varno navezati. Ker te izkušnje oblikujejo njegov notranji delovni model, bo tudi kasneje v življenju vstopal v odnose, za katere je značilna ne-varna navezanost (Erzar in Kompan Erzar 2011, 102). Med dolgoročne posledice relacijske travme pri ljudeh z izkušnjo posvojitve uvrščamo tudi težave z oblikovanjem samopodobe in identitete – slednje je pri njih še posebej zapleteno (Brodzinsky, Schechter in Henig 1992, 13; Grotevant 1997, 3; 2000, 379; Koskinen in Böök 2019, 238). Biti posvojen namreč zaradi ne- dostopnosti informacij o izvoru velikokrat pomeni vseživljenjsko iskanje sebe, svo- je identitete, svojega jaza, kar je za pojmovanje osebnosti osrednjega pomena. Če se ti ljudje želijo definirati kot odrasli, morajo dejstvo o posvojitvi integrirati v splošen občutek identitete – vse to pa vpliva na njihov občutek samospoštovanja in samovrednotenja (Brodzinsky 1992, 13; Grotevant 1997, 3; 2000, 379). Mohan- ty (2015, 35) ugotavlja, da je ta proces pri medrasno posvojenih še težji. Relacijska travma je lahko dolgoročno povezana tudi s splošnimi težavami v duševnem zdravju posvojenih. Čeprav ti pri tem v primerjavi z neposvojenimi ne kažejo velikega odstopanja, pa raziskave potrjujejo, da so v ustanovah za duševno zdravje obravnavani pogosteje – in veljajo za populacijo, pri kateri je tveganje za razvoj duševnih motenj večje. S posvojitvijo povezane težave – tudi zmeda glede identitete – pri njih prispevajo k etiologiji večine duševnih motenj (Brodzinsky 1987, 394; Grotevant 1997, 3; Brodzinsky, Santa in Livingston Smith 2016, 118; 193Nataša Vrbnjak - Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice Howard, Smith in Ryan 2004, 1; van Ijzendoorn in Juffer 2006, 1228). Slap idr. (2001, 1) so ugotavljali, da so posvojeni k samomoru nagnjeni bolj kot neposvo- jeni. Cubito in Obremski Brandon (2000, 408) ter Tieman, van der Ende in Verhulst (2006, 68) opozarjajo, da so odrasli z izkušnjo posvojitve tvegana skupina za razvoj duševnih motenj tudi zaradi raziskovanja bioloških korenin, ki je stresno. V kohor- tni študiji mednarodno posvojenih so Lindblad, Hjern in Vinnerljung (2003, 190) ugotavljali, da imajo ti več psihiatričnih težav in zlorabljajo substance trikrat bolj kot neposvojeni. Vse to opozarja na možen primanjkljaj v sposobnosti za regula- cijo težkih čutenj, zlasti zavrženosti, ki vodi v izbiro nefunkcionalnega načina za umirjanje tovrstnih čutenj. Pri tem Brodzinsky, Schechter in Henig (1992, 11) ter Smith in Brodzinsky (2002, 213) opozarjajo na pomembno dejstvo, da je večina vedênja posvojenih, ki se označuje kot patološko, odraz neprepoznanega žalovanja za izgubo bioloških star- šev in sorodnikov – pa tudi korenin in izvorne kulture. Tudi če je bil otrok posvojen kot novorojenček in ni svojih bioloških staršev nikoli spoznal, doživlja izgubo in žaluje. Da gre za izkustvo z daljnosežnimi posledicami, potrjujejo tudi raziskave odra- slih z izkušnjo posvojitve, v katerih so ugotavljali, da je iskanje sebe pri ljudeh s tovrstno izkušnjo vseživljenjski proces. Vprašanja, povezana s posvojitvijo, se po- javljajo ob vseh pomembnih življenjskih ciklih, zlasti odločitvah za intimni odnos in starševstvo – najtesneje se namreč dotikajo tistih področij identitete, ki so po- vezana z osebnimi odnosi. Večina odraslih z izkušnjo posvojitve je v najzgodnejšem otroštvu doživela izdajo tistih, ki bi jih morali brezpogojno ljubiti – zato bodo lju- dem le stežka zaupali in se intime bali (Brodzinsky, Schechter in Henig 1992, 130– 137; Greco, Rosnati in Ferrari 2015, 25; Grotevant 1997, 3). Dosedanje empirične študije puščajo odprto vprašanje, ali so težave z duševnim zdravjem obravnavane populacije posledica posvojitve ali prikrajšanosti pred njo. Gre za pomembno raziskovalno vprašanje, ki bi, če bi ga skrbno raziskali, prineslo tudi dodatne odgovore glede pozitivnih učinkov posvojitve. Prav tako trenutno ni veliko raziskav populacije, ki zgodnjega zanemarjanja in zlorab ni doživela, njene predposvojitvene okoliščine pa so dobro znane (Storsbergen, Juffer, van Son in Hart 2010, 191). Vendarle ugotovitve študije na sicer omejenem vzorcu odraslih mednarodno posvojenih kažejo, da posvojitev sama še ni dejavnik tveganja za njihovo duševno zdravje, dobro počutje in samopodobo (2010, 196). 3. Odnos do sirot v Svetem pismu Posvojitev kot možni način reševanja stiske otroka brez staršev človeštvo pozna že od nekdaj. To izpričuje tudi Sveto pismo, ki jo velikokrat omenja in kristjanom celo zapoveduje, da morajo za sirote poskrbeti; postavlja jih ob bok vdovam, kar pomeni, da Bog za posebej ranljive šteje sirote in ženske, ki so ostale brez moža – torej tiste, ki so ostali brez zaščite. 194 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1 Tako najdemo v Svetem pismu, predvsem Stari zavezi, zgodbe o zavrženih, pre- zrtih ali kako drugače osirotelih otrocih, v katerih lahko zaslutimo stiske in boleči- ne vseh treh delov t. i. posvojiteljske triade. To so: zgodba o Ezavu in Jakobu (1 Mz, 25–36), ogoljufanosti za prvorojenstvo, ki od- pira vprašanje o mestu posvojenega v njegovi biološki družini, pripadnosti ter številnih krivicah, ki so se mu zgodile: ali se ni rodil ljubečim staršem in so ga brez pomisleka zavrgli; morda so ga imeli radi, a jim življenjske razmere niso omogo- čale, da bi ga obdržali; se zanj ni našla primerna družina; ali so ga posvojili, pa vrnili v sirotišnico; ali pa je v posvojiteljskih in rejniških družinah ali sirotišnicah doživljal nasilje in zanemarjanje, a se biološki starši kljub prizadevanju otrok, da bi se spoznali, niso odzvali – nekateri jih niso hoteli priznati, nekateri so ostali brez podatka o koreninah celo življenje; temu običajno sledijo še krivice, ki se jim v ži- vljenju dogajajo, ker imajo duševne težave, zbolijo ali pa doživljajo nenehne za- plete v intimnih odnosih; zgodba o Mojzesovem rojstvu (2 Mz 2) in njegovi usodi posvojenca, ki omogo- ča poleg drugega vpogled v stisko mater, ki morajo otroka dati v posvojitev, ter v pogum in požrtvovalnost staršev posvojiteljev, ki – če se zmorejo potopiti v stisko posvojenca – tega ‚potegnejo ven‘: kot ponazarja ime Mojzes, ki v prevodu iz he- brejščine pomeni ven potegnjen (v pomenu korenin, saj Mojzes svojega izvora ni mogel pozabiti, in v pomenu izbranosti: tudi posvojeni otrok je izbran, čeprav za- vedanje, da so ga izbrali in posvojili, hkrati odpira zavedanje, da so ga morali tudi oddati); in še več – kot je Bog izbral Mojzesa, da ljudstvo izpelje iz trpljenja, lahko družino iz trpljenja izpelje posvojeni otrok, in sicer tako posvojiteljsko (iz trpljenja neplodnosti) kakor biološko, ki jo lahko odreši bremena krivde, sramu in družinske skrivnosti, če je na to pripravljena; zgodba o Abrahamovem sinu Izmaelu (1 Mz 16,21), rojenem v razmerju z deklo Hagaro, ki govori o otrocih, rojenih zunaj zakona. Ti se zato običajno počutijo dru- gorazredni, manj pomembni: tisti, ki niso ‚pravi‘, ne pripadajo, so odveč – in ker se niso rodili v zakonu, nimajo enakih pravic kot zakonski. Izmael je torej manj pomemben otrok, očetova prava žena ga celo sovraži, saj ob pogledu nanj podo- življa bolečino neplodnosti, kar se lahko dogaja tudi posvojenim otrokom, saj star- še posvojitelje nanjo nenehno opominjajo – težko je biti otrok, ki v drugih vzbuja toliko grenkobe, ki se lahko prenese nanj in postane del tega, kako doživlja sebe; celo Bog Izmaelu namenja le tolažilno nagrado: njegovo mesto ni enakopravno Izakovemu, Abrahamov rod se bo štel po Izaku. Hagara in Izmael sta uporabljena, izrabljena, izkoriščena – kar so pogosto izkušnje, ki jih kasneje v življenju doživlja- jo tudi posvojeni otroci – in ko se rodi ‚pravi‘ otrok, še izgnana in zavržena; zgodba o Ruti, ob kateri lahko razmišljamo, da se posvojeni otroci za ‚tujino‘ niso odločili prostovoljno, kot se je svetopisemska Ruta (Rut 1), ki se kot tujka – Moabka – znajde v Jezusovem rodovniku, in dostikrat niti ne vedo, da so v ‚tujini‘: samo nekaj jim govori, da so drugačni. Ruta svoji tašči reče, da bo šla tja, kamor bo šla ona: » /…/ tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog /…/« (Rut 1,16); tako se posvojeni odločijo posvojiteljsko družino sprejeti za svojo – in naj- 195Nataša Vrbnjak - Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice večkrat je tudi edina, ki jo imajo; v svojih nebioloških družinah se lahko počutijo tujce – tiste, ki so od drugod, še posebej če se po zunanjosti od posvojiteljev oči- tno razlikujejo: nekateri posvojeni so druge rase, prihajajo iz drugih kultur, vsi pa imajo drugačen genetski zapis kot njihovi starši posvojitelji – to je tako za starše kot otroke lahko pri vzpostavljanju navezanosti ovira ali pa ga vsaj otežuje, zato morajo vložiti veliko več napora, kot ga je treba v bioloških družinah, kjer nekate- re otrokove poteze ali oblike vedenja starši laže sprejmejo, ker jih prepoznavajo tudi pri sebi oz. v družini; zgodba o rejenki, kasnejši kraljici Esteri (EstG 2), ki s svojim pogumom in lepo- to doseže rešitev za svoj narod in v molitvi poudarja, da ima le Boga: »Moj Gospod, naš Kralj, ti si edini! Pomagaj meni, ki sem sama in nimam nikogar, ki bi mi poma- gal, razen tebe /…/« (EstG 8:14); gre za pogosto občutje, ki ga zapuščeni otroci nosijo v sebi – da so sami –, kar najverjetneje izhaja iz tega, da se otrok, ki ostane brez primarnega skrbnika, počuti, kot da je na svetu sam. Rebula (2009, 21) to nazorno ponazarja z besedami: »Če izginejo starši, izgine vse in edino; občutja izgubljenosti so lahko nepopisno grozljiva tudi še za večjega otroka.« Glede na zahtevno življenjsko izkušnjo ter zapletenost doživljanja posvojenega tako otroka kot odraslega torej ne preseneča, da je v Svetem pismu veliko zapisov, v katerih Bog opominja, da je sirote treba varovati – med drugim v Jakobovem pi- smu (1 Jak 27), kjer pravi: » /…/ Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta«; v Jeremiji (Jer 7,5-7), kjer je zapisano: »Le če zares poboljšate svoje poti in svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tuj- ca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi na tem kraju, ne hodili v svojo nesrečo za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v tem kraju v deželi, ki sem jo dal vašim očetom od vekov in na veke«; v Psalmu 68 (v. 6), kjer je verz »Oče sirotam in pokrovitelj vdovam je Bog v svojem svetem bivališču«; v Psalmu 109 (v. 9), v katerem tožnik Boga prosi, naj kaznuje krivičnike, ki ga zatirajo, med drugim s prošnjo: »Nje- govi otroci naj postanejo sirote, njegova žena vdova«; v Psalmu 146 (v. 9) pa pravi: »Gospod varuje tujce, podpira siroto in vdovo, pot krivičnikov pa izkrivlja.« Tudi med Božjimi zapovedmi, ki jih je Mojzes od Boga prejel na gori Sinaj, je naslednja: »Ne zatirajte nobene vdove in sirote! Če bi jih zatirali, bodo vpile k meni in gotovo uslišim njihovo vpitje: in moja jeza se razvname in pomorim vas z mečem, tako da bodo vaše žene postale vdove in vaši otroci sirote.« (2 Mz 22,21-24) V vseh je čutiti Božje sočutje do sirot kot nemočnih, ki še posebej potrebujejo zaščito in pomoč – v zadnji pa celo napoved maščevanja nad tistimi, ki se bodo zoper njih pregrešili. 4. Presežno v odnosu kot odrešitev Telo pomni vse, saj se je v njem shranilo vse, kar smo doživeli, zato hrepeni po novih, drugačnih odnosih, v katerih se lahko umiri – po svetosti odnosa, po pro- storu med dvema, v katerega milostno vstopi Bog in s svojim posegom omogoči celjenje ran (Gostečnik 2012, 386). 196 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1 Med dejavniki, ki vodijo v lažje oblikovanje identitete posvojenih, boljšo samo- podobo ter manj vedenjskih in čustvenih težav, raziskovalci zato poudarjajo odpr- te posvojitve in odprto komunikacijo med posvojenimi otroki in starši posvojitelji o posvojitvi in otrokovem izvoru (Brodzinsky 2006, 1; Grotevant 1997, 3; Beckett idr. 2008, 9; French 2013, 128; Kranstuber Horstman, Warner Colaner in Ritteno- ur 2016, 263; von Korff in Grotevant 2011, 393). Senzitivni starši, ki so otrokove stiske in dileme, njegovo hrepenenje po poznavanju korenin – a hkrati strah, da bo zaradi tega izgubil ljubezen posvojiteljev in bo znova zavržen – sposobni začu- titi, bodo njegovim potrebam dali prednost pred svojimi in mu tako omogočili, da se bo s čustvenim bremenom zavrženosti in posvojitve soočal v sočutnem družin- skem okolju. Tako bo lahko vzpostavil učinkovit mehanizem regulacije čutenj in oblikoval boljšo samopodobo, ki bo pomenila manj strahu pred intimo, manj dru- gih čustvenih, vedenjskih težav ter težav v socialnih interakcijah ali celo duševnih motenj. Tudi Kompan Erzar, Rožič in Simonič (2011, 108) poudarjajo, da je varna nave- zanost na starše posvojitelje ali rejnike merilo uspešne posvojitve ali rejništva, a se vzpostavi šele po prvih preizkušnjah v odnosu z otrokom – ko ta postane teža- ven, da imajo priložnost začutiti njegovo stisko in se nanjo ustrezno odzvati. Tega bodo sposobni le, če se bodo pripravljeni soočiti tudi s svojimi čustvenimi ranami, ki so jih za socialno starševstvo sploh naredile razpoložljive – in bodo zmožni so- čutja. Ker je to zanje in otroka lahko zahtevno, se pogosto opozarja na nujnost tako kakovostne priprave na socialno starševstvo kot spremljanja posvojiteljskih in rejniških družin, saj se morajo kandidati za tovrstno starševstvo zavedati, da vzgajajo otroka s posebnimi čustvenimi potrebami. Žal Družinski zakonik (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 - ZNOrg, 16/19 - ZNP-1, 22/19, 67/19, 200/20 - ZOOMTVI), ki tematiko posvojitev ureja, kriterijev za od- ločanje o primernosti para za posvojitev ne predpisuje posebej: te so na podlagi strokovnih izhodišč (Dremelj, Rosič, Črnak Meglič in Kobal Tomc 2019, 15) izobli- kovali centri za socialno delo sami. Glede na to, da gre za izjemno ranljivo popu- lacijo – otroke s travmatičnim izkustvom –, bi bilo smiselno, da bi bili ti kriteriji in način priprave na socialno starševstvo natančno določeni ter poenoteni na ravni države. Poudariti je treba še, da prinaša tam, kjer starši svoje roditeljske vloge ne zmo- rejo uspešno opraviti, možnost rešitve odnos med klientom in terapevtom v tera- piji (Gostečnik 2012, 280–303). Terapevt prek empatije – desnohemisferske ko- munikacije – naslavlja organske spomine, torej telesne senzacije in čutenja, pove- zane s travmatičnimi izkustvi, in jih umirja. Terapevt tako postane posrednik mi- losti, ki klientu omogoči, da se spremeni, saj prinaša razbremenitev in olajšanje – ter posledično funkcionalnejše in kakovostnejše življenje (Gostečnik, Cvetek, Repič Slavič in Pate 2016, 189). 197Nataša Vrbnjak - Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice 5. Sklep Relacijska travma lahko pri posvojenih otrocih povzroči raznovrstne posledice v njihovem psihičnem in socialnem razvoju, zato je zavedanje o njej in pravočasno prepoznavanje njenih morebitnih posledic nujno, da bi preprečili dolgotrajno ško- do – ta se v odrasli dobi lahko kaže celo v psihiatričnih motnjah, v najboljšem pri- meru pa v slabši sposobnosti za regulacijo težkih čutenj in intime. Pri tem je zelo pomembno, da se zavedamo, da travme s posvojitvijo – ko smo torej otroka na- mestili v družino, ki naj bi ji pripadal – nismo razrešili, ampak se je njeno razreše- vanje šele začelo. Posvojitev je sicer v primerjavi z namestitvijo otroka v ustanovo za nepreskrbljene otroke ali dolgotrajnim rejništvom ustreznejša rešitev, a s tem zanj še zdaleč ni storjeno vse. Šele če bo odraščal v okolju, ki bo na njegove stiske, ki jih bo zaradi zavrženosti morda doživljal, znalo in zmoglo ustrezno odgovoriti, se bo razvil v duševno zdravo osebo. Prav zato je nujno ustvariti kakovosten sistem priprave na socialno starševstvo, obenem pa tudi spremljanja družin s posvojenim otrokom, saj se morajo te zavedati, da vzgajajo otroka s posebnimi čustvenimi po- trebami. Samo varen odnos med starši in otrokom, v katerem se bodo prek Božje milosti srečali v sočutju, lahko otroku prinese odrešitev iz trpljenja zavrženosti. Kratica RDT – Relacijska družinska terapija. Reference Beckett, Celia, Amanda Hawkins, Michael Rutter, Jenny Castle, Emma Colvert, Christine Groot- hues, Jana Kreppner, Suzanne Stevens in Edmund Sonuga-Barke. 2008. The Association between Communicative Openness and Self- Esteem in Adoption. Adoption & Fostering 32, št. 1:9–22. Bevc, Viktorija. 2014. Organizacijski dejavniki socialno varstvenega ukrepa posvojitve otrok in njihova protislovnost. Doktorska disertacija. Fakulteta za organizacijske vede, Univerza v Mariboru. Brodzinsky, David M. 1987. Looking at Adoption Through Rose-Colored Glasses: A Critique of Marquis and Detweiler’s “Does Adoption Mean Different?” An Attributional Analysis. Journal of Personality and Social Psychology 52, št. 2:394–398. – – –. 2006. Family Structural Openness and Com- munication Openness as Predictors in the Adjustment of Adopted Children. Adoption Quarterly 9, št. 4:1–18. Brodzinsky, David M., Marshal D. Schechter in Robin Marantz Henig. 1992. Being Adopted: The Lifelong Search for Self. New York: Double- day. Brodzinsky, David M., John Santa in Susan Liv- ingston Smith. 2016. Adopted Youth in Resi- dential Care: Prevalence Rate and Professional Training Needs. Residential Treatment for Children & Youth 33, št. 2:118–134. Cashen, Krystal K., in Harold D. Grotevant. 2020. Relational Competence in Emerging Adult Adoptees: Conceptualizing Competence in Close Relationships. Journal of Adult Devel- opment 27:83–94. Christoffersen, Mogens Nygaard. 2012. A Study of Adopted Children, Their Environment, and Development: A Systematic Review. Adoption Quarterly 15:220–237. Côté, Karine, in Martin L. Lalumière. 2020. Psychological Adjustment of Domestic Adult Adoptees. Journal of Adult Development 27:118–134. Crowley, Carolyn. 2019. Exploring the views and perceptions of adopted young people concern- ing their education and social development: an 198 Bogoslovni vestnik 84 (2024) • 1 interpretative phenomenological analysis. Educational Psychology in Practice 35, št. 2:165–183. Cubito, David S., in Karen Obremski Brandon. 2000. Psychological Adjustment in Adult Adop- tees: Assessment of Distress, Depression, and Anger. American Journal of Orthopsychiatry 70, št. 3:408–413. Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti. Celje: Mohorjeva družba. Dremelj, Polona, Jasmina Rosič, Andreja Črnak Meglič in Barbara Kobal Tomc. 2019. Smernice za delo na področju posvojitev. Ljubljana: Institut Republike Slovenije za socialno varst- vo. Erzar, Tomaž, in Katarina Kompan Erzar. 2011. Teorija navezanosti. Celje: Mohorjeva družba. French, Quade Y. S. 2013. Adoption as a Contin- gency of Self-Worth: An Integrative Approach to Self-Esteem in Adopted Individuals. Adop- tion Quarterly 16:128–152. Freud, Anne, in Dorothy Burlinhgam. 1942. Young Children In Wartime. London: Allen in Unwin. – – –. 1944. Infants Without Families. London: Allen in Unwin. Gostečnik, Christian. 2008. Relacijska paradigma in travma. Ljubljana: Brat Frančišek. − − −. 2011. Inovativna relacijska družinska tera- pija. Ljubljana: Brat Frančišek. − − −. 2012. Govorica telesa v psihoanalizi. Ljublja- na: Brat Frančišek. − − −. 2021. Nevroznanost in relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek. Gostečnik, Christian, Robert Cvetek, Tanja Repič Slavič in Tanja Pate. 2016. Vloga religije v psihoanalizi. Bogoslovni vestnik 76, št. 1:177– 190. Greco, Ondina, Rosa Rosnati in Laura Ferrari. 2015. Adult Adoptees as Partners and Parents: The Joint Task of Revisiting the Adoption His- tory. Adoption Quarterly 18:25–44. Grotevant, Harold D. 1997. Coming to Terms with Adoption: The Construction of Identity from Adolescence into Adulthood. Adoption Quar- terly 1, št. 1:3–27. Grotevant, Harold D., Nora Dunbar, Julie K. Kohler in Amy M. Lash Esau. 2000. Adoptive Identity: How Contexts Within and Beyond the Family Shape Developmental Pathways. Family Relations 49:379–387. Grotevant, Harold D., Albert Y. H. Lo, Lisa Fioren- zon in Nora D. Dunbar. 2017. Adoptive Identity and Adjustment From Adolescence to Emerg- ing Adulthood: A Person-Centered Approach. Developmental Psychology 53, št. 11:2195– 2204. Howard, Jeanne A., Susan Livingston Smith in Scott D. Ryan. 2004. A Comparative Study of Child Welfare Adoptions with Other Types of Adopted Children and Birth Children. Adoption Quarterly 7, št. 3:1–30. Hubbell, James T., Kathleen M. Heide in Norair Khachatryan. 2019. Adopted children who kill their adoptive parents. Behavioral Sciences & the Law 37:473–492. Kompan Erzar, Katarina, Tatjana Rožič in Barbara Simonič. 2011. Vloga in pomen navezanosti pri razvoju otrok v nadomestnih družinah. Social- no delo 50, št. 2:103–111. Kranstuber Horstman, Haley, Colleen Warner Colaner in Christine E. Rittenour. 2016. Con- tributing Factors of Adult Adoptees’ Identity Work and Self-Esteem: Family Communication Patterns and Adoption-Specific Communica- tion. Journal of Family Communication 16, št. 3:263–276. Lindblad, Frank, Anders Hjern in B. Vinnerljung. 2003. Intercountry Adopted Children as Young Adults – A Swedish Cohort Study. American Journal of Orthopsychiatry 73, št. 2:190–202. Merchant, Erin K., L. DiAnne Borders in Robert A. Henson. 2019. Attachment, Parental Meta- Emotion, and Emotion Regulation in Adoptive Mother–Child Dyads. The Family Journal: Counseling and Therapy for Couples and Fami- lies 27, št. 4:387–393. Miller, Brent C., Xitao Fan, Mathew Christensen, Harold D. Grotevant in Manfred van Dulmen. 2000. Comparisons of Adopted and Nonadopt- ed Adolescents in a Large, Nationally Repre- sentative Sample. Child Development 71, št. 5:1458–1473. Mohanty, Jayashree. 2015. Ethnic Identity and Psychological Well-Being of International Transracial Adoptees: A Curvilinear Relation- ship. New Directions for Child and Adolescent Development 150:33–45. Nežič Glavica, Iva. 2017. Izkustveno učenje in poučevanje po Albertu Höferju. Doktorska disertacija. Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani. Pace, Cecilia Serena, Simona Di Folco, Viviana Guerriero in Stefania Muzi. 2019. Late-adop- ted children grown up: a long-term longitudi- nal study on attachment patterns of adoles- cent adoptees and their adoptive mothers. Attachment & Human Development 21, št. 4, 372–388. Rebula, Alenka. 2009. Globine, ki so nas rodile. Celovec: Mohorjeva družba. Rossman, Setareh M., Kamryn T. Eddy, Debra L. Franko, Jennifer Rose, Russell DuBois, Ruth Striegel Weissman, Lisa C. Dierker in Jennifer 199Nataša Vrbnjak - Relacijska travma pri posvojenih otrocih in njene posledice J. Thomas. 2020. Behavioral symptoms of eating disorders among adopted adolescents and young adults in the United States: Findings from the Add Health survey. International Journal of Eating Disorders 53:1515–1525. Schore, Alan N. 2021. Interpersonal Neurobiology and Clinical Practice. New York: WW & Norton Company. Siegel, Daniel J., in Marion F. Solomon. 2003. Healing Trauma: Attachment, Mind, Body, and Brain. New York: W.W. Norton & Company. Slap, Gail, Elizabeth Goodman in Bin Huang. 2001. Adoption as a Risk Factor for Attempted Suicide during Adolescence. Pediatrics 108, št. 2:E30. Smith, Daniel W., in David M. Brodzinsky. 2002. Coping with Birthparent Loss in Adopted Chil- dren. Journal of Child Psychology and Psychia- try 43, št. 2:213–223. Spitz, René Árpád. 1946. Hospitalism: A follow-up report on investigation described in Volume I, 1945. The Psychoanalitic Study of the Child 2:113–117. Stern, Daniel N. 2004. The Present Moment in Psychotherapy and Everyday Life. New York: W.W. Norton & Company. Storsbergen, Hester E., Fammie Juffer, Maarten J. M. van Son in Harm Hart. 2010. Internationally Adopted Adults Who Did Not Suffer Severe Early Deprivation: The Role of Appraisal of Adoption. Children & Youth Services Review 32, št. 2:191–197. Tieman, Wendy, Jan van der Ende in Frank C. Verhulst. 2006. Social Functioning of Young Adult Intercountry Adoptees Compared to Nonadoptees. Social Psychiatry & Psychiatric Epidemiology 41:68–74. van IJzendoorn, Marinus H. in Femmie Juffer. 2006. The Emanuel Miller Memorial Lecture 2006: Adoption as Intervention. Meta-Analytic Evidence for Massive Catch-up and Plasticity in Physical, Socio-Emotional, and Cognitive De- velopment. Journal of Child Psychology and Psychiatry 47, št. 12:1228–1245. von Korff, Lynn, in Harold D. Grotevant. 2011. Contact in Adoption and Adoptive Identity Formation: The Mediating Role of Family Conversation. Journal of Family Psychology 25, št. 3:393–401. Xing Tan, Tony, in Brittany Jordan-Arthur. 2012. Adopted Chinese girls come of age: Feelings about adoption, ethnic identity, academic functioning, and global self-esteem. Children and Youth Services Review 34:1500–1508.