Izhaja zve'cr vsak prvi in tretji četrtek mesec«. Ako je ta Jan pru/nik, izide dan poprej. Cena mu je 80 kr. na leto. Inserati »e ".prejemajo in pla'uiejo po dogovoru.
I—-	---
Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu „Domoljuba", Ljubljana, Semeniške ulice št. 2. Naročnina in inserati pa: Upravnižtvu .Domoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 3,
Št. 11.
V Ljubljani, dnč 7. junija 1900.
Kako se kaj vlada po svetu?
Modrijani ho se že od nekdaj i/.j>rasovhIi, katera oblika države je najboljša, to se pravi, kako naj bo urejena, da bo ljudstvo najb« >lj srečno. Različno so odgovarjali na to vprašanje. -ledni ho rekli, da je najbolje če vlada kralj sam, in da je vse postava, kar on hoče, in ti se imenujejo absolutisti. Drugi pravijo, da se morajo ljudje vladati samo po onih, ki so jih sami izvolili, brez kralja — in ti hočejo imeti republiko ali ljudovlado. So tudi taki, ki pravijo, da morajo vsi biti prav jednaki v državi, in ni jeden več, nego drugi, kakor krajcarji — ti so so-cijalni demokratje. So pa tudi taki, ki kar pravijo, da je vsaka vlada škodljiva, in da morajo ljudje čisto prosto živeti, kakor tički ali kobilico, in da je treba vse sedanje uradnike in kralje in druge, ki so kaj več, odpraviti ali pa tudijpobiti — in ti divjaki so anarhisti.
Kako je pa pri nas sedaj Y Pri nas imamo kon-stitucijo, to se pravi, da državni zbor sklepa zakone, in cesar jih le potrjuje. Koliko se je slave pelo pri nas konstituciji, ko so jo vpeljali! Pa pokazalo ee je; da je vsaka vladna oblika slaba, ako jo imajo v rokah slabi ljudje. Slednjič je vendarle vse ležeče na tem, kako vest in pravičnost imajo vladarji in poslanci. Ne rečemo, da ne bi bile v profilih letih države že prišle v hude stiske zaradi brezvestnih kraljev, a v tako splošnih zadregah evropske države še nikdar niso bile, kakor so zdaj zaradi brezvestnih parlamentov ali državnih zborov. Stvar jo pa prišla takole:
Leto Xni.
Mi vsi dobro vemo, da je vsak človek, bodisi berač ali cesar podložen božjim postavam in se mora po njih ravnati. Razloček je le ta, da je podložnika mogoče s silo prisiliti, da dolžne st spolnuje, vladarja pa si je Pog prihranil sam, da ga kaznuje, če ne izpolnjuje svojih dolžnostij. Liberalci pa, ki v javnem življenju ne pripoznavajo božjih zapovedi, ampak ki pravijo, da je vse to dobro ali slabo, kar državni zbor za tako spozna, so 'seveda drugih mislij. Ko se je vpeljal državni zbor, so takoj po svoje sklepali: kar bo večina sklenila, to je prav in se mora zgoditi, za kar je manj glasov, to ni prav, ampak je napačno. Zato so pa volilno pravico tako prikrojili, da so judje, liberalci in bogataši dobili večino, in ti so naredili take postave, ki so bile njim prav. Kmete, male rokodelce in katoliško cerkev so zatirali, bogati kapitalisti pa so bogateli od dne do dne bolj; to se je imenovalo načelo parlamentarizma, in liberalci so bili strašno ponosni nanje.
1'a začelo se jim je krhati. Ljudstvo je začelo vstajati Kmetje so spoznali, da se jim godi krivica, po velikih mestih, posebno na Dunaju, so meščani začeli premišljevati, da jih judovski in krščeni liberalci izdajajo in krivično izsesavajo, in začelo se je mogočno krščansko socijalno gibanje po celi Evropi, katero zahteva, da se varuje ubogo ljudstvo izkori ščanja kapitalist;čnih pijavk in da katoliška vera s svojimi zapovedmi pride zopet do časti in veljave tudi pri mogočnjakih tega sveta. Posebno Dunajčani so se junaško postavili v boj za krščanska načela. Liberalci sedaj naglo propadajo, in ko so videli, da v državnem zboru nimajo več večine, izmislili so si
drugo načelo, s katerim bi parlamentarno delovanje, ki jim je škodljivo, odk;ir nimajo več večine, izpod-kopali. Izmislili so si obstrukcijo. Kaj pa je to V To je tako: Če vidijo, da jih je manj in da pri gla sovanju ne zmagajo, pa narede tak hrup in vpitje, da ni mogoče več zborovati, ali pa toliko stranskih predlogov spravijo na dan, da ni mogoče preko njih priti do glasovanja poglavitne stvari. Prej so rekli liberalci: >Mi imamo prav, ker nas je več!« Zdaj pa pravijo: »Mi imamo prav, ker nas je sicer manj, pa znamo bolj vpiti in razgrajati!« Mislijo si: 'Kmetje, rokodelci in krščanski ljudje so sploh pohlevne duše, se bodo že udali, če bodo videli, da se mi ne udarno!«
Hvala lepa, gospodje, za tako vladanje! Prej je bilo vse prav, kar je vtčina rekla, in če je ludi naši vesti krivico delala, sedaj bedi pa lo prav, kar manjšina hoče! Tako sc ubija pravica, ne pa dela! Obstrukcija ubija parlamentarizem. Liberalci so upe-Ijali to načelo, da 'pravice ne dela božja pot tava, ampak večina glasov, in ravno isti libera'ci sedaj ubijajo svoj lastni stvor, ker več vččine nimajo!
Tako se sedaj vlada v Lvropi vse vprek. Naj-žalostnejši med vsemi državnimi zbori je gotovo avstrijski. Ko je vlada dala Čehom nekaj pravic, so delali obstrukcijo Nemci; vlada se je vdala in preklicala one jezikovne naredbe, in sedaj so z obstrukcijo Čehi onemogočili zborovanje V nemškem cesarstvu se je zgodilo nekaj posebno zanimivega. Morda ste že videli po raznih izložbah nage podobe in druge nespodobnosti razstavljene. Nekateri slikarji in pisatelji, ki ne znajo Bog ve kaj lepega narediti, si mislijo: Mlade ljudi najbolj vlečejo nesramne stvari, zato pa pišimo in slikajmo take reči, dubiček bo gotov. In res je sedaj književnost preplavljena s takim gnojem, ki ga imenujejo liberalci: svobodna umetnost. Katoliški poslanci v Berolinu so zahtevali, da s<; ta zloraba umetnosti strogo kaznuje, in so državnemu zboru izročili tak predlog. To je pa li beralce strašno zbodlo, če ljudje ne bodo nesramni, tudi liberalni ne bodo, so si mislili, saj liberalstvo in nečistost se držita skup, kakor hrbet in srajca. Večina je bila za predlog, in kaj so storili liberalci? Naredili so obstrukcijo, češ rajši razbijemo ves državni zbor, kakor da bi si dali vzeti svoje »figure«. No, popolnoma niso zmagali, pa toliko so vendar dosegli, da se je predlog omilil. V Italiji je pa stvar bolj nevarna. Tam so sedaj razpisali nove volitve, da se rešijo iz zagate. V nevarnosti ni le samo ministerstvo, ampak tudi kraljevi prestol se maje, ker mnogo Italijanov heče namesto kralja že imeti ljudovlado.
To so žalostne stvari. Pa tri svetle zvezde so zabliščale v to temoto. Judovske liberalce, proti-
krščanske nemške nacijonalce in socijalne demokrata so pri volitvah prošlega tedna slavno in sijajno zmagali na Dunaju. Dunajčani hočejo biti krščanski in na čtlu pri boju za krščansko načelo jim stoji junaški župan dr. Lueger. Z vsemi svojimi milijoni niso megli judovski liberalci več preslepiti ljudstva. S tem je cesarski Dunaj dal lep izgled vsem avstrij skim mestom, tudi L ubljani, v kateri slovenski liberalci še sedaj na pristno judovski način blatijo ka-toličanstvo in ljudstvu kratc njegove pravice. Tudi Pariz, glavno mesto francoske države, je pri volitvah vrgel judovski liberalizem, tako, da so zastokali liberalci po vsem svitu. In v Belgiji, ki je jedna najbolj bogatih dežel z velikansko veleobrtnijo, so sijajno zmagali katoličani, ki se trudijo, da kmete in delavce povzdignejo do boljšega blagostanja po navodilih papeža Leona XIII.
Tako se svet vlada. Tu dobra stvar propade za nekaj časa, tam spet zmaguje. Iz vsega vrvenja pa se vidi jasno to, da katoliška zavest vidno napreduje, da jc ljudstvo še v ogromni večini krščansko, in da se protikrščanski /. itiralci ljudstva le 7. zvijačo in silo vzdržujejo, koder še nisi propadli.
Disputacija s soc. demokratom.
(Dalje.)
IV. Kmetikl atan.
Zdaj jc povzel besedo Kanič:
»Prosim vas, možje, nikar ne bodite nespametni in ne zapirajte vrat sreči, katero vam ponuja soci jalna demokracija. No pravim tega, da 1« bilo pri soc. demokratih vse zlato. . .«
Nadučitelj: »Alu, zdaj so pa že umikate!«
Kanič: »Morebiti bo tudi v soc. demokratični državi kaka ncpriji tnost; toda ako primerjamo to državo /. r&zmcrami, v kat< r.h živimo z laj, moramo reči, da bodo v scc. demokratični državi prava nebi sa!«
Naduč.: -No, kaj pa bo imel kmet tako dobrepa pri vas? Le povejte!«
Kanič: »Koliko trpi kmet zavoljo prevelikih davkov. Pri nas pa davkov ne bo nič.«
Naduč : 'Toda zakaj jih ne bo? Zato ker bodo pri vas vsi ljudje berači. Bolje je, kaj imeti in plačevati davek, kakor nič ne imeti in biti davka prost. Ljudje bodo pri vas še na slabšem, kakor berači. O raztrgani obleki, katera visi na beračevem životu, berač lahko reče, da je njegova. V soc. demokratični državi pa podložnik o svoji obleki tega ne bo mogel reči! Kajti njegova ne bo prav nič ! To bo beračija v pravem prmenu besede!
Zato mislim, da jo bolj pametno, da kmet obdrži svoje posestvo in plačuje davek, kakor pa da bi postal soc. demokratičen berač samo zato, da bi mu ne bilo treba davka plačevati! Ali ni res, možje ?«
,,ltes, res!" so se zlsmejali pričujoči.
Nato se je nadučitelj zopet obrnil do Kaniča :
„La, povejto dalje, kar sto še mislili!"
Kanič: »če se ustanovi soc. demokrat čna država, vam sinov ne bodo več jemali k vojakom."
Nadučitelj: »Seveda ne, ker bodo otroka vzeli materi precej prvi dan po rojstvu. Dvakrat ga ne morejo v/ t;."
Kanič: „Ko se bo raz Sirila nafa država po celem svetu, ne bo nikomur več treba v vojsko; potem bodo vojake izginile s sveta."
Nadučitelj: „Cez koliko let pa bo to, kaj pra vite?"
Kanič: „Morcbiti že čez petdeset let."
Nadučitelj: „Juz pa pravim, še črez petsto let ne So bili že drugi tiči, kakor ste vi, pa si celega sveta že niliče ni osvojil. Sploh pa kaj nam mar, kaj bo č( z toliko in toliko let! Nas briga to, kar je /daj. Zato nam najprej povejte, na kakšen način mislite svojo državo razširiti po celem svetu?"
Kanič: „S puntom."
Nadučitelj: „S puntom, s puntom, prav ste po veduli. Torej le poslušajte, možje! Zdaj se najprej spuntajto proti cesarju in bogatinom. V ti m puntu vas bodo nekaj postrelili, ali pa še vse. Toda to nič ne de. V tem puntu vam bodo morda pt žgali vse vašo vasi. I'a to (udi nič ne de. Če vam bo sreča mila, vas bo nekaj še ostalo živili; listi bodo morali potem še vse premoženje in tudi sami sebe izročiti soc. demokratom v ruke. Zdaj bodo pa zasijala nebesa na tej revni z>mlji! Sic r bodo potem vsi berači in sužnji. Pa kaj za to. Tudi bo zemlja napc-jena s krvjo, ki se b > prelila v tem svetovnem prevratu. A to tu li nič ne de. Tisti, ki bodo še ostali na svetu, bodo vkljub vsemu temu srečni in zadovoljni, kakor bi bili v nebes h! Tako pravijo socialni demokratje; na Uk način hočejo ustanoviti n< srečno soc. demokratično državo. Oe kdo pozna te nj h namene in so vendar k njim zapiše, ne zasluži, da bi mu s »krampom" puščali na glavi, kakor pravimo po domače
Pa še nekaj, g. Kanič!
Povejte vendar, zakaj se soc. demokratični poslanci v državnih zborih ustavljajo takrat, kadar liočo vlada iz lati kako postavo, ki bi bila kmetu v prid ?«
Kanič je molčal.
Nadučitelj : „To je resnica, da soc. demokratje v državn h zbcr.li ne puste, da bi se, sklepale kmetu
koristne postave. Tega ne morete utajiti. Jaz samo vprašam, zakaj vaši poslanci tako delajo?"
Kanič: »Zato, ker se s postavami nikdar ne bo moglo kmetu pomagati. Samo soc. demokracija lahko kmetu popolno pomaga."
Nadučitelj: »Lepa pomoč je to, če hočete pomagati kmetom s tem, da jih mislite uničiti. Spravili bi jih radi v soc. demokratično državo, kjer jih bote ugonobili in i/, kmetov naredili berače. Ali sc to pravi pomagati?
To je ravno tako, kakor če bi imel kdo zastarelo trganje v glavi, pa bi prišel zdravnik in bi rekel: „Ta le bolezen se z zdravili popolnoma nikoli ne da pregnati. Popolnoma bomo odpravili bolezen le, če glavo odr<ž<mo." Ali mislite, da bi se našel kje tako nespameten bolnik, ki bi si na te zdravnikove besede pustil odre z iti glavo? Gotovo ne! — Ravno na tak način hočejo soc. demokratje zdraviti kmetski stan. Hočejo kmetu pomagati s tem, da bi ga uničili, s tem, da bi ga v svoji državi naredili /.a sužnja in brrača!
G. Kanič, vprašam vas še enkrat, zakaj ovirajo vaši poslanci pc stave, ki so kmetu koristne. Pravega vzroka še sedaj nLte povedali."
Kanič jc molčal.
Nadučitelj : „Ker vi nočete povedat', bom pa jaz Prvič: Soc. demokratje dobro vedo, da se kmet ne bo hotel puntati, dokler se mu vsaj slabše no bo godilo, kakor zdaj. Drugič: Scc. demokratje tudi vedo, da tako dolgo ž njih rečjo nič ni, dokler se ne spunta tudi kmetski stan. Kaj so si torej izmislile modre src. demokratične glave? Sklenili so s c. demokratje, da bodo s pomočjo postav spravili krnita v tako stisko in v tako revščino, da se bo rad spuntal in uprl. Samo to je vzrok, da so scci-jalno demokratični poslanci sovražniki vseh takih postav, ki bi .utegnile b'ti koristne kmelskemu stanu. — Zdaj pa vprašam, ali se taki ljud,e smejo ime novati prijatelji kmetskega stanu ? Vprašam, ali niso soc. dtmokratje največji lažnivci, če pravijo, da bodo kmetu pomagali? Do nagega bodo slekli kmeta, odrli ga bodo, to pač; pomagali mu pa no bodo nikoli!"
Zdaj je Kanič začel govoriti:
„Prosim vas, možje, šo enkrat, dajte se prepričati, da vas čaka sreča samo v soc. demokraciji. Stvar ni taka, kakor bi vam rad dopovedal gospod nadučitelj. Opominjam vas, nikar mu ne verjemite! Samo nekaj vam bom povedal, da bote videli, kako napačno je vso to, kar sto danes slišali iz ust g. nadučitelja. — Kaj ne, videli ste prej pri shodu g. okrajnega glavarja, ki prihaja samo zato na shode, da bi ustavil vsakega govornika, kateri govori kaj protipostavnega. In vid.-li ste, da me jc okrajni
glavar pustil govoriti. Prav nič me ni ustavljal, ne ene besedice mi ni rekel. Ko bi bil moj nauk res škodljiv za kmeta, bi mi okrajni glavar precej prepovedal govoriti. — Gospod nadučitelj mi torej prav po krivici očita, da hočem kmetu škodovati. In kakor je krivično to očitanje, tako je krivično vse drugo, kar je danes g. nadučitelj govoril proti meni."
Ko je Kanič to pripovedoval, so poslušalci osupli pogledovali zdaj Kaniča, zdaj nadučitelja, ki si je smejaje vihal brke. Ko je Kanič končal, je nadučitelj i/pregovoril:
.To je ie stara reč, kar ste zdaj-le povedali! Prav nič čudnega ni, če vas je okrajni gla\ar pustil govoriti; saj avstrijske posti ve marsikaj puste, kar je zelo škodljivo; zikaj bi potem okrajni glavar ne pustil govoriti socijalnega demokrata? — Ali ni to škodljivo, če na visokih šolah kak prof. sor taji Boga? Pa vendar avstrijske postave to puste. Ali ni škodljivo, če se prodajajo nesramne bukve, v katerih pisatelji naravnost uče, kako se dela grdi grt h ? In vendar avstrijske postave to puste. Ravno na Dunaju se proda največ takih bukev. Dalje, ali ni državi v škodo, če kdo ljudi nagovarja k puntu? In vendar avstrijska postava to pusti, če le zna dotični govornik zaviti svoj nauk tako, da ga naravnost za besedo ne morejo prijeti. Saj smo danes sami slišali, ko je g. Kanič rekel, da hočejo soc. demokratje s pomočjo punta ustanoviti svojo državo. Tako govore soc. demokratje tudi vpričo okrajnih glavarjev, pa jih nihče ustavi, ker imamo premehke postave. — Pomislite torej, če postava dovoljuje včasih celo kaj tacega govoriti, kar je državi sami v škodo, zakaj bi potem okrajni glavar ne pustil govoriti tega, kar je v škodo samo kmetu? — Ta-le izgovor vam je torej izpodletel, g. Kanič. Ali imate morda še kakega drugega glede na kmetski stan?"
Kanič je molčal.
Nadučitelj: »No, zdaj ste pa tiho. Prebito slabo je to za vas. Zdaj torej jasno spoznamo, da soc. demokratje res nikakor niso prijatelji kmetskega stanu. Tako je, kakor sem rekel v začetku. Soc demokratje hodijo za kmetom le za to, da bi kmetu vzeli še to, kar ima, ne pa da bi mu kaj dali! Ako 6oc. demokracija dobi kmeta v roko. bo naredila iz njega berača! In takrat se bo kmet žalosten spominjal pre teklih časov, ko je bila njegova tista hiša, v kateri je prebival, in ko je bilo ujegovo tisto polje, katero je obdeloval!«
(Dalje.)
-M-
Venec in krona.
Povest ii časov apostolskih.
Spisal Anton d e W a a 1. — Poslovenil J. V.
(Dalje.)
Vest o AHtirovem padcu in o končanem preganjanju kristjanov je prodrla že med ljudstvo, in velika večina je pritrjevala temu in je odobravala.
Fskarp je zvedel novost pri enem izmed bra tov v Suburi. kamor je šel za kratek pomenek in pozdrav; bila je zanj najveselejša novi<a, kar jih je slišal že dolgo časa. Smrt Alitirova je rešila kristjane najhujšega in najbolj nevarnega nasprotnika.
Po opravilih, ki mu jih je naročil Pudent. pride tudi na Martovo polje; videl je prej že večkrat ta mošnjo novo stavbo, a se ni dosti menil zanjo; zdaj se je videlo delo že skoro dovršeno. Na široki pro-čelni strani s svojimi velikanskimi lopami so bili ie odstranili odre; vse se je lesketalo in bliščalo zlata in raznih barv. Nad okrajkom ali napustkom so bile brati velike zlate pismenke. Toda niso bile latinske, ampak v nekem tujem jeziku, da jih Evkarp še poznal ni. Pač, poznal jih je, vsaj deloma: bile so armen ske: — napis je bil v njegovi materin ščini' Roko položi na čel), da prisili takorekof svojega duha ter privabi iz globočine svojega spomina davno pozabljeno, in res, po dolgem naporu se mu posreči, prebrati napis. Glasil se je:
»Kralju Tiridatu, vladarju Armenije, cesar Neron, senat in rimsko ljudstvo.«
Čim dalje je Evkarp, rabeč, upirajoč vse moči in zmožnosti svoje duše v one pismenke, motril, premišljeval posamezne besede, tembolj je bil vzne-nvrjen; lotila, grabila ga je neka mrzlična razburjenost. Nehote se močno prestraši, ko ga nekdo porogljivo vpraša: »Menda se hočeš naučiti armenskega, dragi prijatelj, da boš šel h kralju za tolmača?«
Bil je Favst, ki je iz radovednosti prišel na Martovo polje gledat šele včeraj zvečer odkrito pročelje, o kojega lepoti in krasoti je govoril ves Rin1-Tigelin se je podvizal z delom, kolikor mu je bil« mogoče, da bi ljudje tem preje uvideli, da vodi delo druga, spretnejša roka.
•Tu stojiš., — nadaljuje šaljivo vitez — "ne' premično kakor okopan že kake pol ure in Btririii v napis; prihraniti ti hočem trud, zato ti povem, je to pozdrav cesarja, senata in rimskega ljudstva
armenskemu kralju, ki z bliščečim spremstvom pride v bližnjem času semkaj.«
Pri tem naznanilu Evkarp komaj zakrije svojo vznemirjenost in razburjenost, da ga Favst začuden praša, kaj ga tako močno pretresa.
»Jaz sem v Armeniji rojen«, spravi s težavo iz sebe mladenič; potem so obrne proč, da zakrije solze, ki mu silijo oči. Želel je radi bolesti in nade, s čimer ga jo polnilo ono naznanilo, biti sam; navzočnost ljudi ga je motila v njegovih mislih.
»Dober mladenič!« pravi Favst, zroč s sočutjem za njim; »naj mu dodelč bogovi, da najde pri kralju naklonjenosti! Meni se zdi — nadaljuje govoreč sam s seboj — da slabo izgleda; lica so mu obledela in upadta. Pa ne da bi bil takrat, ko je mene rešil, iztaknil kakšno bolezen V Moram vendar ob bližnji priložnosti reči senatorju, naj mu na moje stroške daje boljše hrane.«
Zares so je Evkarp v goreči palači svojega gospodarja in potem pri rešitvi viteza Favsta prehladil in dobil mrzlico. Sprva se ni menil za to, pozneje je izkušal zakrivati, upajoč, da zlo samo preide. Kdor jc vsak dan občeval ž njim, ni opazil, kako je gi-nila z njegovega obraza zdrava rdečica. Favst pa, ki ga dlje časa ni videl, takoj opazi izpremembo.
Želeč Bamote hiti Evkarp čez Neronov most proti vatikanskim vrtom.
»Moj Bog!« vsklikne, gredoč po samotni stezici, -smem li upati, da pride v kraljevem spremstvu moj oče ali kateri izmed bratov? Ali jih bom videl? In'ali jih bom jaz, ali bodo oni mene spoznali ?«
Hudo ga tlači zavest, da je samo ubog osvo-bojenec: kako naj pride do njih? In če bi tudi prišel, kako naj jim dokaže svojo sorodstvo ? Imen svojih treh bratov se je spomnil; očetovega in materinega so vkljub vsemu naporu ni mogel spomniti.
»Kaj bi bilo« — je vzdihoval — »če bi prišli, če bi jih jaz spoznal, a oni bi me zapodili kot sleparja in goljufa, ker nimam nikakih dokazov, — ne, kaj takega bi ne mogel preživeti."
Tu mu pride na misel, da nosi na desni roki vrojeno znamenje; to je bil zopet zanj žarek upa nja; četudi zelo medel, bil je vendarle; oče bi so mogoče spominjal tega, bratje težko.
Toda ali ni že sama misel, da bi bil kdo nje govih med kraljevim spremstvom, smela in drzna? Ali ni veliko verjetnejše, da so vsi ubiti ali na razne strani sveta prodani v sužnost, kakor je bil on sam pripeljan v Rim na trg za sužnje. Morebiti še tega ne sme upati, da bi mogel kaj zvedeti o svoji rodbini, ker niti imena svojih staršev ni vedel.
Evkarp sklene vso zadevo zaupljivo prepustili Bogu in od Njega sprejemati veselje in bol, žalost in tolažbo, kakor dopade Njegovi previdnosti.
Pri teh mislih se mu umiri duša, uteši srce! vse eno pa se odloči, poiskati si kakega Armenca, ki bi ga poučeval materinega jezika. Favst je rekel v šali, naj se ponudi kralju za tolmača, a za Evkarpa je bil to dober, izvrsten svet.
Ko se Evkarp na potu nazaj v mesto bliža mostu čez Tibero, vidi od nasprotne strani prihajati veliko tolpo ljudi. Zato hoče počakati ter praSa enega mimogredočih, kaj to pomeni in čemu tak hrup.
„ Idi z nami — mu odvrne oni — videl boš, kako bomo nekoga križali in potem še spekli.«
»Pa no kristjana ?" praša vznemirjen Evkarp, misleč, da vest, ki jo je slišal v Suburi, morda le ni rtsnična.
„Ne — odvrne oni — kristjani so zapustili gle-diščni oder; igravec Alitir sam napravi vreden, dostojen konec krvavih prizorov. Dosti dolgo je malo-vrednež gospodaril cesarju in rimskemu ljudstvu; dokaj državljanov je spravil na beraško palico, še več jih je pognal v smrt! Sedaj prejme zasluženo plačilo.«
Za malo trenotkov peljejo obsojenca mimo Evkarpa. V raztrgani, umazani obleki, bledega, spače-nega obraza koraka Alitir med krvniki, ki ga z zba-dajočimi besedami in palicami priganjajo k hitrejši hoji. Kaj? Ali ni Evkarp tega človega že enkrat videl? — Gotovo! Bil je tisti, ki je takrat iztikal po vili in vrtu njegovega gospodarja.
Zona obide mladeniča. Toda priznati je moral, kako vse vlada, kako nad vsem čuje božja previdnost; spomnil se je psalmistovih besed: »Gospod nas je rešil lovčeve zanke: zanka se je raztrgala, in mi smo svobodni.«	(Dalje.)
Kako je Bučarjev Jaka kradel svetega Šimna?
Resnična dogodba. — Zapisal Lovro.
Nekje na Gorenjskem stoji na zapadni strani, streljaj od vasi lična cerkvica. Recimo ji Spodnji Brnik. Našim očetom so pripovedovali njih očetje, da je bil> daljni preteklosti na mestu sedanje cerkve vrtiček, naokrog pa zelo zarasel gozd. Vrtiček so rabili prvi kristijani v teh krajih za pokopališče ter z-ito sezidali na njem mično kapelico. Ker pa je bila za obhajanje službe božje premajhna, sklenejo več let pozneje poleg svojih Btanovališč postaviti na čast sv. Simonu in Judu prostornejšo cerkev. Toda glej čudo! Kar so po dnevi navozili za novo stavbo blaga, to je izginilo čez noč ter se nakopičilo okrog kapelice v onem vrtičku. V tem spoznajo takratni Brničanje voljo božjo, podero prejšnjo kapelico ter ondi sezidajo cerkev. Pozneje so gozde posekali,
cerkev in nekoliko proč vas sta pa lepo ostali na planem, da j li je videti daleč okoli.
Če pa kdo tega ne verjame, mu povem, da pravljica pripoveduje nekoliko drugače. Ta pravi, da se je cerkev nekje pripeljala; Brničanje so nekega lepega jutra \ stali in začudeni gledali belo poslopje poleg vasi na rodovitnem polju. Ko so se prepričali, da je to pripravna cerkvica, so bili baje prav hudo veseli. Če bi bil pa jaz pra\ljica, bi še nekoliko drugače povedal; rekel bi namreč, da so za božjo čast vneli Brničanje cerkev s< z;dali sredi domače vasi. Njih potomci pa so bili »prežleht«, zato jim jc cerkev ušla venkaj na polje. Mogoče se tudi komu izmed vas zdi zadnje \erjetnejše.
Pokopališče je nekaj časa ostalo ; pozneje so ga opustili in nosili pokopavat k farni cerkvi. Ko pa je 1. 1855 v teh krajih razsajala huda bolezen, so si Brničanje vnovič napravili pokopališče okrog cerkve, kjer se pokopujejo Se dan« s. Meseca kimovea leta 1878. so napravili nov veliki oltar in podobo svetega Simona in Juda. Delal jih je takrat sloveči podobar Jurij Tavčar ter obenem prenovil stranska oltarja.
Podobe in kipe starega oltarja so shranili v nalašč postavljeno lopo pod zvonikom, ostale stvari pa so pokurili podobar in njegovi pomagači Ker ni ravno nihče branil, so manjše podobe ljudje hitro pobrali in raznesli po svojih domovanjih. Saj ima vsakdo tudi v domači hiši rad kaj lepega, zlasti še tako, ki jo obenem drag spomin na prejšnjo čase. Ko je torej vsakdo vzel, kar mu je bilo všeč, sti ostala samo še dva kipa cerkvenih varihov svetega Simona in Juda. Teh dveh si ni mogel in upal prilastiti nihče ; zdelo sc je vsakemu preveč vzeti tako velik kip. Bila sta namreč velikosti človeka srednje postave. Marsikdo bi jih bil že odnesel, toda vsak se je bal, da se mu bodo \ si smejali, če bi nesel tako velik tovor domov. In pa kam ga naj dene? Za mizo v kot ne gre, na kakšno polico še manj, da bi stal na tleh, bc pa ne spe dobi.
Živel je pa v četrt ure oddaljeni vasi kmetski sin Bučarjev Jaka. Bil je pošten in priden mladenič. Imel je pa to napako, da se je štel za pr^coj briht-nega. Menil jo celo, da je kos umetnika in da razume tudi kakšno bolj imenitno stvar. No, pa so tudi nekateri vaščani pravili, da je dosti odprte glave. Vsak človek pa stori v svojem življenju kakšno neumnost; enkrat se mu že posreči, če ne mlademu, pa'staremu. Ali se boste čudili, če vam povem, da je tudi Bučarjev Jaka naredil eno? Kes, naredil jo je, samo, hvala Bogu, razvedela se ni.
Jaka je videl sjsede, ko so cerkvene podobe in kipe nosili domov. Pa ne vem, zakaj on ni nič dobil; menda je prepozno mislil na to. Še-le nazadnje
se mu vname želja, da bi tudi on dobil kaj lepega. Toda drugi bo bili bolj pridni in so med tem pripravno reči pokrali. Kaj hoče storili naš Jaka? Onih dveh kipov, ki sta že ostala, jemati vendar no gre. Ali da bi še koga prosil zanje, tisto še manj; saj ga mora biti sram, ker bi se gotovo vsi ljudje smejali. Ali mu ne pravijo že tako mojster skaza? Torej s tem bi bilo težko kaj.
Imel bi pa \ sceno rad enega. Zato po dolgem razmisljaju sklene skrivaj izmakniti kip sv. Šimna. Ta je prvi med obema patronoma in pa žago ima, zato bi Jaka rajši njega, kakor pa Juda. Drugega zaščitnika vernih Brničanov noče že radi imena ne. Sicer ni Juda izdajalec, toda ime pa le spominja nanj Izvršiti hoče Bučarjev Jaka svoje dejanje prvo oblačno noč, da bo lažje prinesel Bvctnika domov, ne da bi ga kdo opazil. Ni mu trtba dolgo čakati. Prav mirna, tiha noč je; skoropopolnoma jc obhčno. Vaški mladeniči so sli žc počivat, le tuintam sc oglasi kak pes, menda bo vf.rno. Naš Jaka gre po stranskih potih k cerkvi.
Ko pride skozi ozki vhod na pokopališče ter se ozre po nagrobnih križih, ga nekolike obide strah. Srce mu nemirno polje, lasje pa mu hočejo privzdigniti klobuk. Saj je bil pa tudi na kočljivem polu. Pomislite le, da je bila temna noč, bil je na pokopališču ter šel krast. Tega si Jaka sicer ni hotel priznati, a nek notranji glas mu jo šepetal, da krade, naj se že izgovarja tako ali tako. Bazen toga je šel krast svete, blagoslovljene stvari. V takem položaju že sme človeka strah biti. Jaka bi se ne bil kar nič čudil, če bi bil nenadoma predenj »topil mrtvec, ter preprečil njegovo hudobno nakano. Toda saj nima slabih namenov; če on ne vzame Bvetnika, ga bo pa kdo drug. Podnevi ki ga lehko vzel, če ga torej vzame ponoči, je li zato tatvina? S takimi mislimi premaga strah, prekorači pokopališče in stopi v odprto lopo pod zvonikom.
Urno pograbi kip sv. Aimna — poznal ga jc po žagi — navali si ga na ramo ter jo mahne ž njim kar čez polje, kjer bode bolj varno. Kajti prav mogoče je, da kdo izmed tantov še lazi okoli. In bognedaj, da ga teh kdo ne iztakne! Sramoto, posmehovanja ne bo ne konca ne kraja.
Toda kip je teiek; rcS je lca v njem že precej preperel in trhel, a velikost le dela težo. Jaku postaja vroče, izza klobukovih krajcev mu silijo potne srage. Ko preide polovico poti, postavi svetnika na tla, da si malo oddahne. Ker se pa za trenotek mescc pokaže izza oblakov, si lahko med tom natančneje ogleda ukradeni kip. Čudi se mu, da jc tako velik kot on. Zlasti mu je všeč žaga, ki jo je svetnik držal v roki. Kaj se ve, če kaj reže ali ne? Nemara bo še šrajana; in kadar Jaka svojo konča,
si je leliko pri njem izposodi. Pri lakih mislih je postajal naš Jaka bolj in bolj zadovoljen, oči so se mu kar svetile v temno noč. Nič se še ni kosal storjeno tatvine. Želel jo le, kolikor lrtro imeti svetnika pod domačo str« ho. Oprta si ga znova na hrb< t, in hajdi naprej.
Dospe s svojim bremenom do neke turšice. Nesreča je hotela ali je bil samo slučaj, da je prav v istem času nekdo kradel ondi turšifne storže. Porabil je za svoje delo Umno noč, kakor naš Jaka, da bi mu kdo ne hranil ali ga oviral pri njegovem peslu. Prišel je z velikim koši m, da mu ne bo treba dvakrat hoditi: vanj je pridno metal nabrano blago. Tu pridrvi proti njemu čudna postiva. Če bi jo mogel natanko ogledati, bi bil morebiti spoznal, da ni zanj nobene nevarnosti. Potuhnil bi se bil med koruzo, in ko bi oni s svojim tovorom odšel, bi pa nadaljeval svoje važno delo. Toda ob takih prilikah človek premalo trezno misli; domišljija mu v hipu ustvari čudovite podobe in ker ni časa, opazovati kaj je pravzaprav, meni, da so res zunaj tiste po dobe, ki se kažejo v njegovi glavi. Zato je prva misel, ki se je človek zave: beži. Tudi imenovani tatič jo poeedi brez pomisleka; kajti da bi ona čudna prikazen imela usmiljenje ž njim, če ga zaloti, tega so m	nadejati. Ni si dal niti toliko časa,
da bi koš vrgel od sebe, ampak jo kar s košem na hrbtu ulije po bližnjem razoru. Kakšen polom jo bil raditega po koruzi, si vsak lahko misli.
Kaj pa Jaka? Se vedno se mu je smejalo srce, ko je mislil, kako kmalu bo imel dragoceno podobo pod domačim krovom; kar mu udari na uho pokanje in lomastenje po koruzi. Spočetka je bilo komaj slišno, in Jaku je samo malee vroče prihajalo. Takrat pa zapoka po koruzi, da se je kar lomila. Ubogi Jaka, kaj bo zdajle? Ni vedel ali gre pošaBt proti njemu, ali jo maha v nasprotno &tran. Postane kar trd od groze; kip mu zdrkne na tla, sam pa zbeži naprej, kar ga neso pete.
Ko vsled silnega dirjanja ne more več dihati, obstane; srce mu strahovito bije. Premišljuje, kaj bi pač to moglo biti. Ko vidi, da ni nikogar za njim, so polagoma umiri. Kmalu se toliko ojunači, da gre počasi in oprezno nazaj na uaodepolno mesto, kjer je vrgel svetnika na tla. Nedaleč od tam opazi raz metano turšične storže in pohojeno turšico. Iz tega spozna, kako prazen in neumen strah je imel.
Vem, da boste rekli : tale pa zna lagati; saj toliko naj bi lagal, da bi se mu moglo verjrti. Kdo bo neki verjel, da bi bil tak mladenič, kakor je Bučarjev Jaka in sploh brniški fantje, tako boječ in strahopeten? Toda zagotavljam vas, da govorim čisto resnico. Tisto je že res, da brniški fantje ne teko tako radi, toda pomislite, v kakšnem položaju
jo bil Jaka. Če bi prišli nadenj mladeniči iz sosednih vasi, mogočo bi ne pokazal tako hitro peta, če se mu zgodi pa kaj tacega, kaj hoče; strah je strah. Saj se je samemu neumno zdelo, ko je drugi dan razmišljal, kako jo je plel nalik dolgouhemu zajcu po njivah. Seveda po dnevi se vidi drugače kakor ponoči"; dan ali noč to je velika razlika.
Kako je oni tatič hodil domu, koliko storžev je prinesel v košu in kakšen je sicer bil, vam ne bom pravil in tudi ne vem ; mislite si lahko sami.
Po tej nezgodi J^ka srečno prinese svetnika domov. Kaj naj počne sedaj ž njim? Kam naj ga dene, da ga ne bo kdo dobil ? Sklene ga imeti v hišnem podstrešju ali na izbi. Toda po noči ne more ž njim gor. Aha, jo že ima. Čez noč ga spravi na hlev, odkoder ga potem jutri prenese na izbo. Nato ide spat; toda še potem sanja, da hodi po polju, da bi rad vzel svetega Šimna, pa ga vselej odpode možje brez glave.
Cez nekaj dni so imeli Bučarjeva mati peko. Stopijo na izbo, kjer so imeli spravljen lopar. Pa komaj stopijo na vrh stopnjie, ki vodijo iz veže v podstrešje, zagledajo človeško postavo. Bili so sicer zelo odločna žena, kar je najboljše vedel Jaka ; Saj je bil že enekrati tepen od matere, ko je že davno pasel krave. A sedaj se vendar hudo prestrašijo. Bilo je toliko temno pod streho, da ni bilo mogoče dobro razločiti, saj so mislili, da je tat ali rokovnjač ; zadnjih se namreč starejši Brničanje še zelo dobro spominjajo. Toliko so pa \ideli, da je že vzel žago, katero je prav predrzno molil nasproti. Mati preplašeni začno vpiti na vse grlo:
»Jemnasta, tatje, rokovnjači! Jaka, teci po sosede, hitro dobodi sekiro, meni pa brž burklje. Pomagajte, pomagajte! Tule stoji še eden, in žago je že vzel. Kako jo možko drži v roki!«
.laka razburjen prihiti za materjo, misleč, zdajle se bo pa zvedelo o njegovi tatvini; vedel je takoj, da so mati iztaknili njegovega Šimna. Prav težko je dopovedal prestrašeni mamici, kaj pravzaprav pomeni oni ,rokovnjač', da niso tatje, ampak cerkveni varili, ki ga je pred nekaj dnevi prinesel od cerkve.
Takrat je bila pa druga. Komaj mati zvedo, za kaj se gre, primejo tako trdo Jaka, kakor zdavnaj ne. Samo njegova častitljiva starost ga je obvarovala, da ni padalo. Povedali pa so mu tako gorke, da jih ni kmalu pozabil.
„Ali ne veš," so ga kregali, „da se ne sme krasti ? In ti si kradel, čisto pošteno kradel. In pa še svete reči! Oh, saj pravim no, ti nam boš nakopal jezo božjo na našo hišo. Še rož s pokopališča ne vzameš brez kazni, ti greš pa krast — cerkvenega patrona. Jaka, Jaka, da tako daleč zaideš! In kaj bodo rekli ljudje če izvedo o tem? Še ime cerkven
tat se te bo prijelo in ti ostalo do smrti. To je pa že preveč! Kar takoj mi ga nesi nazaj! Niti minute
ga več ne trpim.
Jaka ni bil v majhni zadregi. Komaj je mater
pogovoril toliko, da je smel počakati večera. Hudo mu je bilo žal, da je storil kaj takega. Joj kakšna sramota, če se raznese po fari, da jim je na Spodnjem Brniku Bučarjev Jaka ukradel cerkvenega zaščitnika !
Pozno v noč naloži svetnika in ga nese nazaj. Srečno pride do vhoda na pokopališče: ondi ga odloži poleg pota, koder hodi k cerkvi domači cer-kvenik.
Ko ta pride ob jutranjem svitu dan zvonit, opazi pri vhcdu stoječo postavo. Vpraša, kdo je. Nič odgovora. Pa ne, da bi bil kak mrtvec? Lasje se mu prično ježiti, po kosteh mu šinejo mravljinci. Ze stopi za korak nazaj. Tu se spomni, da se pred takim človek ne sme vrniti.
»Vedeti pa vendar moram, kdo je. česa išče tukaj ; kar tako se pa tudi ne dam ugnati.« Priporoči se domačima varihoma. se zakadi v mirno stoječo postavo, jo pograbi z obema rokama tir trešči ob tla. Oni se zvrne, kakor je dolg in širok Cerkovnik telebi nanj in zdi se mu. kakor bi padel na same kosti, ker je bilo vse tako trdo in okorno pod njim.
Zdaj šele spozna, da )e to ukradeni kip domačega patrona; sam nase jezen, da tega ni uvidel takoj, nese ga nazaj na staro mesto v lopo Tam je potem sv. Šimen ostal toliko čaša, dokler mu niso odkazali boljšega prostora.
Ljudje so izvedeli, da je nekdo ukradel svet' ga Šimna in ga potem sam prinesel nazaj. Zelo so bili radovedni, kdo je tako predrzen in zakaj ga je tako hitro prinesel nazaj Stare ženice so zmajevale z glavo ter trdile, da ga za kaj takega mora zadeti očitna kazen božja. Izvedelo se pa vendar ni nič; tega je bil najbolj vesel Bučarjev Jaka.
Politični razgled.
Včeraj se je sešel zopet državni »bor. Do'go časa so bili poslanci doma in vlada je vse načine poskušala, da pomiri Cehe, ki so pričeli z obstrukcijo, ker jim je prejšnji minister Clarv odvzel tako-zvane jezikovne naredbe, ki so dajale češkemu jeziku pravice pri uradih. Cehi so sklenili, da toliko časa preprečijo vsako delo državnega zbora, dokler se jim ne dajo pravice. Minister Kurber, ki je prišel na Clarvjevo mesto, je misld, da Čehe pomiri in je predlagal poseben jezikovni zakon, ki razdeli Češko na razne češke, nemške in jezikovno mešane okraje. Čehi pravijo, da jim ta zakon ne da nazaj vodvzetih pravic, zato smemo pričakovati, da bodo Čehi tudi ravnokar pričete seje tako motili, da državni zbor ne bode mogol nič storiti za delavske sloje. Vlada
bo poslala poslance domov in bo pričela skoro gotovo vladati s S 14 . »ko ne bode — novih volitev. Delegacije, to jo skupina izvoljena in državnega zbora, ki odobri potrebščine obeh državnih polovic, so se končale v Budimpešti. Kranjsko je ondi za stodal poslanec V en ca j z, ki jc opisoval trpljenje Slovencev. Delegacijam se je predložil za leto 1901 skupni proračun, ki izkazuje, da so se izdatki zopet jako povišali. Skupna brutto - potrebščina znaša 362,854.411 K torej za 10,150 204 K več kot lani. Lastni dohodki pa znašajo 5,829.705 K torej za 3.537.001 K manj ko lani. Netto potrebščine znašajo 357,034 705 K, t rej za 10,687 205 K več ko lani. Potrebščina zunanjega min. znašajo 10.639.079 K, pokritje pa 319,095 K potrebščina vojnega minister-stva za armado in mornarico 347,529 301 K, pokritje pa 5,410.781 K. skupno finančno min. 4,372.009 K, pokritje pa 78 720 K. skupno račun, nadzorstvo 3(>2 854.411 K, pokritje pa 5.819.705 K. Cisti carinski preostanek znaša 125,039 249 K. Po odračunu carinskega preostanka znašajo skupne potrebščine, ki se pokrijejo s kvotnimi doneski, 231 995 466 K. — Na 6 ctsar je bil nekaj dni v Berolinu pri nemškem cesariu. sel je tja. ker je nemški prestolonaslednik postal polnoleten in je ob tej priliki hotel pokazati svoje prijateljstvo do nemške države. Nemški cesar še letos ob 701etnem rojstnem dnevu našega casarja vrne obisk in pride na Dunaj. — Vesele vesti pribijajo z Dunaja in Pariza. V obeh m<s:ih so bile občinske volitve. In kaj sc je zgodilo? Ti dve veliki mesti ste volili v občinski odbor krščanske može. Na Dunaju so se zvezali proti krščanskim kandidatom liberalci, socijalni demokratje in tisti Nemci, ki škilijo v Nemčijo; židje so raztrosili ne številno svojega denarja, a vse je bilo zaman. Na Dunaju, kjer se je liberalizem začel, bo zapodili li beralce v kot, ker so spoznali, da so bile njihove obljube vedno same — laži in da za ljudstvo niso dru/.ega nič nar< dili, pač pa zabavljali proti cerkvi in duhovnikom. Sedaj je pa v dunajskem občinskem zasipu 131 krščanskih mož. 21 liberalcev in samo dva socijalna demokrata Tudi v Parizu, glavnem mestu francoske dežele so zgubili večino liberalci in socijalni demokratje ter so novoizvoljeni občinski svetovalci izvolili pariškim šupanom krščanskega moža. Tako se godi po velikih mestih, kjer je središče učenih mc ž. Tam je pačela zmagovati krščanska zavest, ki je ljudem jedino tešilo v življenju, zato tudi pri nas nasprotniki krščanstva mej poštenim našim ljudstvom ne bodo dosti opravili, naj šc tako obrekujejo in opravljajo. Tudi v Belgiji se lihe-ralc em niso obnesle državnozborske volitve tako, kakor bi želeli. Katoliška stranka je ohranila precejšnjo večino. — Na Kltajnkem se je pričela vstaja, Ustaši so precej močni in so že na raznih krajih zapodili vladne vojake. 1'staši moro kristijane, kjer jih dobe v pest Velevlasti so poslalo tja svoje vojake v brambo svojih podanikov.
Vojska med Angleži in Buri.
Ko bereš, dragi čitatelj, te vrstice, sta takorekoč že zginili z zemeljskega površja južno - afriški republiki Oranje in Transval. Z vladnih poslopij v
v glavnih mestih teh dveh držav, Bloemfontcina in Pretorije, že vihra angleška zastava, v znamenje, da sta mesti v posesti Angležev. Burske vojne čete *o se do cela umaknile sovražniku, večina burskih bojevnikov jo rada ali nerada odložila orožje in se podala na svoje domačije. Le predsednik Ki (iger ima okolo sebe zbranih še par sto mož, ki hočejo vztrajati do konca. Po preteku sedmih mest cev je končana nesrečna vojska s popolno zmago nad maloštevilnim a hrabrim burskim narodom.
Po številnih in in sijajnih burskih zmagah na južnem delu bojišča v prvem pričetku vojske pač ni nihče pričakoval, da pride do popolne onemoglosti na burski strani; vse je bilo prepričano, da taki junaški bojevniki morajo zmagati, četudi številno armado angležkih prostovoljcev. Vsi prvi angleški generali so bili poraženi in z veliko naglostjo so se pomikale burske čete proti jugu na angleških tleh.
Toda prišel jo na bojišče maršal Roberts in prevzel vrhovno poveljstvo nad vso angh ško armado. Z njegovim prihodom se je pa kakor bi trenil obrnila vojna sreča od hrabrih Burov in po osvoboditvi Kimberltya in Ladismita t«-r kapitulaciji generala Gronje h 8O00 možmi so doživeli Buri poraz za porazom. Po nekaterih, deloma še prav vročili in občutnih bojih se je Roberts kmalu polastil glavnega oranj-skega glavnega mesta Bloeml jnteina, od koder se je po nekaj tedenskem oddihljeju z nepričakovano naglostjo pomikal proti Pretorji, kamor je te dni že došel brez vsakih posebnih težav. Osvobodili so Angleži poprej že tudi skoro šest mesecev oblegani Maleking," in tako so sedaj na vsi črti dovršili svoje delo in vojska je v resnici s tem dejanjski že končana, akoravno še ni sklenjeno premirje in se še niso pričela mirovna pogajanja.
V kratkem bodo lakomni Angleži lastniki neizmernih bogastev v nekdaj neodvisnih republikah, ako evropske valcsilc z vso odločnostjo ne posežejo vmes, na kar pa skoro ni računati; Buri pa, kolikor se jih ne bo izselilo, bodo tlačeni podaniki oholega angleškega gospodstva. Pridobljeno bogastvo je sicer ogromno, a plačano je drago z desetisoči človeških življenj in bo, ker po krivici pridobljeno, imelo prav malo teka za Angleže.
Slovenski novičar.
Kranjsko
Hribarjeva županska zveia je imela binkoštno nedeljo ustanovni shod v Ljubljani. Vseh skupaj je bilo samo 27 udeležnikov skupno z ljubljanskimi občinskimi svetniki. Katoliško-narodni župani so ostali doma in prav so imeli. Dokler bode Hribar podpiral boj proti pošteni katoliško-narodni stvari, toliko časa naši možje ne morejo iti ž njim skupaj. Hribar je v deželnem zboru zvezan z nemškimi veleposestniki, ki so vedno nasprotni koristim slovenskega ljudstva. Tudi gospodar ni Hribar tak, da bi ga mogli župani imeti aa svoj vzor. Ljubljana je pod njegovim vodstvom vsa zadolžena! V odbor so izvolili za vsako
deželo nekaj mož. Izvoljenih ni bilo niti na shodu in se bodo nekateri gotovo zahvalili, da bi s Hribarjem imeli dvojen obraz. Za Kranjsko so izvoljeni trije odborniki. Kmctskim kranjskim županom se ni dalo v odboru nobenega sedeža, zato naj vsi kmetski župani obrnejo hrbet tej liberalni mestni županski zvezi.
Gorenjski liberalci snujejo — čujte in strmite!
-	..Gorenjsko kmetijsko zvezo". Tako piše najmlajši sinček »Slovenskega Naroda", v Kranji izhajajoči listič: „Gorcnjec". Namen ji bodi: „Kmcta učiti, svariti in braniti." Ali se ne smejete, kmetje gorenjski? Liberalni frakarji vas hočejo učiti in
—	svariti in — nikar se ne drži'c za trebuh -braniti! Da pa nc porečete, kakor da smo mi „Go-renjcu" podtaknili njegovo žlahto z najostudnejšim slovenskim listom, namreč »Slovenskim Narodom", ponatisnemo iz njegove 21. številke tele stavke: „Tudi naš prvi slovenski dnevnik »Slov. Narod" jc pozdravil to misel, ko piše med drugim: „Zadnji Gorenjec je sprožil izvrstno misel, kateri želimo, da bi se kmalu uresničila. S tako zvezo bi se kmet osamosvojil in otresel tistih varuhov, ki ga izkoriščajo v svoje namene!" — Ali ste jo slišali morsko deklico, kako lepo poje in vas vabi, gorenjski kmetje, v morsko globino — liberalnega brezverstva in gospodarstva? Vsak pameten gorenjski kmet ve, koliko je ura bila!
Duhovniške spremembe v ljubljanski škofiji. Premeščeni so čč. gg.: Andrej Krajec, župni upravitelj na Brdu, za župnega upravitelja v Fužine (Bela peč); Kngelbert Berlan, kapelan v Št.Juriju pod Kumom, za župnega upravitelja v Dobovec; Frančišek Erzar, kapelan v Št. Jerneju, v Križevo pri Kostanjevici in Frančišek Koželj, kapelan v Križevem pri Kostanjevici, v Šmarjeto na Dolenjskem.
Umeščeni so bili: dne 28. maja č. g. Matija Slak, kapelan v Mengšu, na župnijo Brdo, 29, m pa č. g. Ignacij Fcrtin, doscdaj župnik v Belipeči, na župnijo Zasip in č. g Simon Šmitek, doscdaj župnik na Dobovcu, na župnijo Kresnice.
Umrl Je v Leonišču v Ljubljani po daljši bolezni g. J. Mallner, posestnik hotela na Bledu, v
56. letu starosti.
Doktor bogoslovja je postal g. Evgen Lampe, prcfekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, marljiv sotrudnik „Domoljuba " Novemu doktorju iskreno častitamo!
Zadružna prodajalna mizarjev s sedežem v Št. Vidu nad Ljubljano se je ustanovila za mizarje v Št. Vidu, Vižmarjih, Šiški, Gameljnih in sploh v ljubljanskem sodnem okraju. Nova zadruga z neomejeno zavezo ima namen pospešiti zaslužek in pri-
dobitek mizarjev s prodajanjem mizarskih izdelkov, nabavo surovin in orodja ter pospeševanjem strokovnega izobraževanja zadružnikov. Zadružni delež znaša 200 kron. Načelnik zadruge je Josip Arhar, mizar v Vižmarjih.
Prcmogokop y Št. Janžu na Dolenjskem je kupila družba ljubljanskih, tržaških in dunajskih kapitalistov. Ta družba hoče zgraditi večje naprave in ozkotirno železnico do Trebnjega
Ogeuj. Iz Novega mesta se nam poroča: Dne 1. t. m. po noči sta posestniku Mihaelu Zcga v Kandiji pogorela skedenj in hlev, škode je 2000 K, pogorclee je bil zavarovan za 800 kron. Zažgala je zlobna roka. Ko so bili I. 1813. Francozi tukaj, je na pogorelem skednju prenočeval francoski poveljnik.
Pri vojaikih naborih na Kranjskem so jih vzeli oziroma potrdili na Gorenjskem in Dolenjskem tedaj iz 17. dopolnilnega okraja od 6478 predstavljenih — 1722. Tedaj je vsak četrti mladenič vojak. Največ so jih vzeli sorazmerno v ljubljanski okolici, kjer jc bil vsak tretji potrjen, najmanj v črnomaljskem, kjer jc vsakega petega doletela vojaška suknja.
Letošnje velike vojaške vaje na Kranjskem sc bodo vršile okolu Postojine Prično se dne 10. avgusta, končajo pa dne 5. septembra.
Not tožbJI rrd ta Gorenjsko. Jeseni bosta vozila dva nočna vlaka iz Ljubljane na Gorenjsko. Prvi bode odhajal iz Ljubljane ob 10. uri, drugi pa ob pol 1. uri po noči. Pi vi zjutranji vlak bode v Ljubljani že ob pol 5. uri, drugi pa ob pol 9. uri.
Heldoii tovariši pod ključem Gigana in ciganko, ki sta v tovaršiji s Hcldom na Dolenjskem ubila kmeta Novljana in počela druge grozovitosti, so ujeli. Zapita sta v zaporu novomeškega sodišča. Da bi le ne ušla!
Delo astauli so delavci in delavke v vevški papirnici pri Ljubljani, ker tovarniška bolniška blagajna ni imela več let občnega zbora, ker sc je z delavstvom grdo ravnalo in so bile delavke plačane za trudapolno delo po 35 kr. in delavci po 70 kr. Podjetniki so židje, zato so tako silno izžemali poštene slovenske delavce.
Bogoskrunca Kvas in Škrlj, o katerih smo poročali, da sta pod Rožnikom oskrunila kip Matere božje in več sv. razpel, sta bila pri ljubljanskem deželnem sodišču obsojena prvi na 18 mesecev, drugi pa na 13. mesecev ječe. Seveda to je kazen samo posvetne gosposke; božja še pride prej ali slej! —
Iz Planine. Shod, ki ga je sklical dne 27. maja g. državni poslanec dr. Žitnik, je bil obilno obiskan.
Zbralo sc je poleg župana in odbornikov veliko število veljavnih mož in nekoliko mladeniče v, poslušat g. poslanca Dr. Žitnik je opravil ob 10. božjo službo s pridigo, ob 4. popoldan pa je poročili v prostorni župnijski sobani o državnem zboru, o žalostnih razmerah v njem in o vzrokih teh razmer, o ogrski nagodbi itd. Potem je razložil proračun deželnega zbora za I. 19<k>, točko za točko, pojasnil prejemke in izdatke ter povedal vmes mnogo zani-I mivega. Na koncu je pričujoče kmetovalce navdu-! še val za snovanje zadrug, po katerih si edino morejo pomagati kvišku. S slavokliccm presvetlemu cesarju, ki obhaja letos svojo sedemdesetletnico, je završil blizu dve uri trajajoči govor. Poslušalci so z vidnim zanimanjem sledili razpravi in navdušeno živijo klicali vladarju. Domači župnik je g poslanca zahvalil, da se je že v drugič potrudil v Planino ter predlagal izraz zaupanja, ki jc bil sprejet s soglasnim odobravanjem in živijo klici dr. Žitniku. Po shodu so možje g poslanca prosili, naj na višjih mestih sproži, da sc vendar že nadaljujejo pričeta dela za odpeljavo povodnji, ki jc zopet letos veliko škodo napravila p<» naši dolini in za napeljavo zdrave pitne vode, ki jo pogrešamo ter marsikaj drugega. G. poslanec je obljubil storiti, kar bo mogoče za povzdigo kraja in blagostanja. Z veliko zadovolnostjo so sc razšli udcležniki shoda. \ kratkem bomo imeli zopet shod zaradi hranilnice in posojilnice. Pravila so že potrjena in začne se lahko precej. Vendar je dobro ljudem natanko razložiti korist in uredbo posojilnice.
Na Koroški Beli se jc od 5. do 13. maja vi šil sv. niisijon. Vodili so ga častiti misijonarji iz družbe sv. Vincencija Pavljanskega g. g. Nežmah, Klančnik in Hclšak. Zupljani so se ga z izredno vnemo vde-leževali in pazljivo sledili temeljitim in v srce sega-jočim govorom. Cerkev je bila zlasti pri večernem govoru ob pol S. uri natlačeno polna, ker jc ob istem času bilo možno tudi tovarniškim delavcem prisostvovati propovedi. Dal Rog, da neumorna delavnost gospodov misijonarjev na leči in v spo-vednici obrodi obilo sadu! Sklepni dan sv. misijona pa je preč. gospod dekan radovljiški, Janez Novak, ob navzočnosti g. g. misijonarjev in bližnjih duhovnikov po kratkem, navduševalncm ogovoru slovesno sprejel 62 deklet v novoustanovljeno tukajšnjo Marijino družbo. Došli dekliški Marijini družbi z Jescnie in Breznice sta povzdignili slovesnost sprejema in se potem skupno z domačo dekliško Marijino družbo vdeležili veličastne proccsijc z misijonskim križem. Le prehitro nam jc minul čas zvcli-čanskega devetdnevnega misijona, ki nam bo trajno ostal v spominu. Gospodom misijonarjem, preč. g. dekanu radovljiškemu in sosednim gospodom duhov-
nikom, ki so nam dragovoljno pomagali v spovedniei, bodi opctovano izražena najtoplejša zahvala za njih trud in požrtvovalnost!
Štajersko.
Rimski romar s Štajerskega nam piše: Ker mi lani ni bilo mogočo romati v Jeruzalem — podal sem se let >8 s kranjskimi in goriškimi Slovenci v Rim in ne kesam se! Od novega I« ti že se sem bil bolan, zlasti me je hudo bolela glava; zato so mi domači na vso moč branili iti na tako daljno in težavno pot. Toda ko sem opravil svojo pobožnost v sv. hišici v Loreti, mc jc hipoma popustil ves glavobol in se ni več povrnil. Vkljub nenavadni in pusti laški hrani in mučni vožnji sem prišel vendar tako zdrav domov, kot sem bil lc še v svoji mladosti! Hvala zato preblaženi Devici Mariji! — Hvala pa tudi presvetlemu škofu ljubljanskemu, ki so sc nam vsem romarjem na tej poti in v Rimu pa nazaj skazali tako skrbnega vodnika, da tega nikoli pozabili ne bomo! Bog in preblažena Devica Marija jim tisočerno povrnita ves njihov trud! Bog daj, da bi sc pod njihovim vodstvom tudi jeruzalemsko romanje kmalu izvršilo! —
Prekmamki Slovenec, kmečki sin nam piše, kako so ogrski Slovenci gledč narodnega šolstva silno zanemarjeni; ljudske šole so čisto vse mad-jarske. „Prcd nekaterimi dnevi — pravi — sem se vrnil od naših bratov Slovakov na severnem Ogrskem in strmci sem, ko sem videl, da jc ondi v vseh ljudskih šolah materni jezik slovaški. Pri nas pa — žalostna nam majka — vse madjarsko. Ako bi sicer ne dobili v roke slovenskih knjig, bi bilo hujše. Štajerski Slovenci so nam v tem oziru žc veliko pomagali. Silno hvaležni bi bili. ko bi nam tudi drugi Slovenci poslali kaj knjig cclo lute-rani slastno segajo po njih! Kdor bi hotel kaj poslati, pošlje naj pod naslovom: Bchck Štefan, kmečki fant v Krougu, pošta Murska Sobota, Vaš-mcgve, Ogrsko. —
Drobtinice.
Dva nova svetnika. Dne 24. maja se je v Rimu v cerkvi sv. Petra obhajala velikanska Blovesn st pri kateri sta se na najslovesnejfii način prištela k svetnikom blaženi JanezKrstnik de la Salle in blažena Rita K a s i j s k a (a Oasc;a), nuna iz reda avguštink. Pri tej slovesnosti, katero so sami papež Leon XIII. izvršili, je bilo navzočih nad sedemdeset tisoč ljudi. Navdušenost velikanske množice, ki je bila sestavljena iz najrazličnejših narodov, je bila nepopisna. — Neslednjo nedeljo, dne 27, maja
pa jo bilo blaženim prištetih 77 mučcncev, ki so od 1. 1814 — 1856 v daljni Aziji žrtvovali svoje življenje za sv. vero.
Kanal mej Donavo in Adrijo. Inženir Wagen fiihrer na Dunaju, ki ima koncesijo za pripravljalna dela trga kanala je že odredil, da inženirja Maks Iluber in Albert Wesselski skoro pričneta s pripravljalnimi deli. Na Kranjskem se bodo ta dela vršila v smeri Vrhnika, Logatec, Spodnja in Zgornja Planina, Strmca in Razdrto.
Šole na kolesih. V St Louis v Ameriki je toliko šolske mladine, da so vsa šolska poslopja prenapolnjena. Šolski odbor jc sedaj sklenil postaviti več hiš, ki se bodo lahko premikale od jednega kraja do druzega. Hiše bodo iz lesa in imele po jedno sobo. Stale bodo vsporedno z že prenapolnjeno šolo. Kadar so bodo razmere spremenile, prepeljane bodo te hiše na kraj, kjer jih bodo potrebovali.
Zverina v človeka. V bližini mesteca Tozebina na Češkem je živel železniški uslužbenec Molikievvicz. Imel je v oskrbi triletnega otroka, za katerega se otrokova mati ni hotela zmeniti. Molikic\viez je radi tega večkrat godrnjal, pred par tedni pa je dejal svoji ženi in tašči, naj otroka spravite od hiše na katerikoli način. Ko je Molikicvvic« odšel od doma, vzela je tašča vrečo in šla z otrokom v gozd. Tu je moral otročiček zlesti v vrečo, katero je starka zavezala in z vso močjo tolkla ž njo ob velik kamen. Od daleč je gledal to početje nek deček, ki je mislil, da starka ubija mačko. Tašča je končno ubitega otro-čička zagrebla, a zločin je še isti dan bil odkrit, ker je deček, ki je njeno dejanje opazoval, vs'ed radovednosti odkopal jamo in zagl. dal notri malega mu čenička.
Babilonski stolp v New - Vorkn. Trgovski del No\v - Vorka je postal znatno premajhen. Ker ga ne morejo razširiti, bodo na 12.000 kvadratnih metrov zidali hišo visoko 200 nadstropij. Vsako nadstropje bode visoko 4.45 m., vsa zgradba torej trikrat večja nego E fflov stolp. Vsako nadotropje bode določeno za posebno trgovsko stroko. V ogromnem stolpu bo-deta tudi dve gledališči in razna druga zabavišča. V njem bode prebivalo 100.000 ljudij, ki bodo imeli vse udobnosti, samo ne — blaznice.
Novodobni Metnlazem živi vNovcmJorku. Mož je zdravnik dr. Schmit, ter bode v popolnem zdravju te dni praznoval svoj 124!etni rojstni dan.
11.000 ljudij bree strehe. Panuc^, najimenitnejše ob. tnijsko mesto na vzhodnem mekBikanskem obrežju, je ogenj popolnoma razdejal. Vsa poslopja so zgorela, ker niso imeli nobenega gasilnega orodja. Pač čudno za napredno Ameriko, 11.000 ljudem so uničeni domovi.
Vlak v ognju. Iz Amerike se poroča, da je grozen gozdni požar razsaja) v Manitobi. V \Vinnipeg je prispel vlak, ki je moral predreti se skozi goreče gozdove. Pripeljal jo seboj nekaj oseb, katere je ogenj skoro zadušil. Celih štiriindvajset ur so se borili z ognjem in dimom. Z vodo, ki so jo imeli na vlaku, so si polivali obleko. Nebroj naseljencev in delavcev po ondotnih gozdovih je zgorelo.
Barska vojska. Tako se imenuje poljudno pisana knjiga, ki je izšla v založbi g. Antona Turka v Ljubljani. Po raznih virih je knjigo obsegajočo 90 stranij, spisal Dobrepoljski. Puieg opisa afriških dogodkov, ima knjiga tudi opis dežele, ljudstva in šeg v Trans-vvaalu. Mnoge podobe pojasnjujejo besedilo. Knjigo, ki je pisana v lepem jeziku, toplo priporočamo. Velja 60 vinarjev.
Lepi razglednici je zopet natisnila »Katoliška tiskarna«: narodna gorenjska noša in razglednico »Presrčni pozdrav«. Razglednici je založil g. Anton T u r k , knjigotržec na Dunajski cesti.
Narodno gospodarstvo.
Sekanj« ln spravljanj« lesa lz gozdov.
Kdor hoče biti dober gospodar, mora gledati tudi na to, kako in kedaj spravlja les iz gozdov.
Najbolji, najtrpežneji les je, če se seka v času, ko ni sočen, to je v zimskem času. Stavbeni les se dalj časa ustavlja trohnobi in je lepši za kupčijo; les za drva raji gori, če se seka ob tem času. Gledč smerekovega lesa se pa navadno ne držimo tega časa. Od smereke dobimo lubje, ki se lahko proda. Če je količkaj smereke, da nam do GO kg. lubja in se zanj dobi okoli 3 krone. Kjer je treba smereke daleč spravljati, je tudi bolje, sekati jih preje, da se posušijo. Bukov in hrastov les naj se seka v jeseni, ko nima soka.
V	oddaljenih visoko ležečih gozdih sekajo les meseca maja do srede avgusta, dokler se les maji. Drevesa se omajijo, obsekajo (ošpacajo) — vrhu se pustijo veje, ker vlečejo surovino v se — in se potem pustijo ležati dva meseca, da se popolnoma osušijo. V jeseni se razžagajo na hlode in če se vozijo še le po zimi, zložijo se na kupe. Na ta način se delo razdeli in kmetovalec lahko v svojem gozdu med poljskim delom vse sam obdela, posebno, če ima kaj več domačih delavskih močij.
V	krajih, kjer delajo smerekove sode, odberejo lepe, gladke, ravne smereke, razžagajo jih na kose, napravijo doge, jih v gozdu lepo zložijo in z lubjem pokrijejo, da se posušijo. Vozijo jih največ po zimi domu.
Pripravljeni hlodi so vozijo, dokler ni snega, na vozovih, vclikrat se pehajo čez strme bregove, po zimi se vozijo na kratkih saneh (posmojkah).
Glede spravljanja so je od nekdaj že marsikaj spremenilo. Ko je bila cena losu v gozdih še nizka, pazilo se ni dosti, da bi se les nepoškodovan ohranil. Pehali so hlode čez strme robe, samo da so jih hitreje spravili. Pozneje so napravljali pota, ki so samo za zimo.
Spravljanje lesa v ravnini ležečih gozdih ni težavno ; vse drugo je v visoko ležečih planinskih gozdih. Spravlja se po zimi. Nekaj se prevozi z živino, nekaj prevozijo ljudje. Ko se spravi do ravnine in jc št: daleč do žag, se po nekaterih dolinah plavi. Če je čas ugoden, se plavenje dobro izplača. So nekateri kraji, kjer ni mogoče brez plavenja spraviti les do iag.
Po t laliciji, kamor zahaja veliko kranjskih drvarjev plavijo celo leto. L' s posekajo, razžagajo in spravijo k vodi. Če ni deževja, vodo zapr6, da se nabere kakor jezero Nato hlode po strugi poravnajo, jez odpro in nabrana voda dere, povodnji enako, s hlodi naprej, dokler se ne stoče. Na to napravijo zopet jez. To se ponavlja, dokler ni les pri iagi.
Tudi v naših krajih se je pred leti veliko plavilo. Opustilo se je, ker je spodriva ribštvo. Ribštvo imele so preje v lasti večji del grajščine. Te so i/, svojih gozdov les plavile in tudi drugim niso delale sitnosti pri plavenju. Rib je bilo dosti. Od grajščin kupili so ribštvo sebični bogatini. Ti preganjajo plavenje. Vprašanje je: ali nima plavenje tistih pravic kot nekdaj? Kdor hoče plaviti, mora najemniku ribštva veliko plačati. Po ti poti jim ribštvo i^ali prav zaprav plavenje) veliko nese. Co »e te razmere po postavni poti ne vredijo, moralo se bode plavenje v v nekaterih krajih opustiti, kar bode gotovo v škodo kmečkim posestnikom.
Nekdanja navada, les pehati čez strme robove, se kolikor mogoče opušča. Lesa se veliko pokvari in še tisti, kar zdravega pride, jc poln kamenja in peska, da se težko žaga. Pomagati si je treba na drug način. Napravljajo si zimska pota. Streljajo se skalo viti robovi, vsadi in drče založd se z lesom, po zimi se zagrebe sneg za kraj in pot je napravljena. Po takih potih vozijo ljudje. Seveda je ta vožnja zelo nevarna. Velikokrat nese človeka, da komaj sapo lovi. Stalo je že marsikaterega življenje, marsikateremu razbije sani. Za vožnjo se zmiraj težje dobijo delavci. V nekaterih krajih so daleč na okrog pota za živino. To pa vzame veliko časa in truda in les preveč stane.
(Dalje prih.)
1	________Domoljub 1900
Za smeh in kratek čas.
(h otrožjlb USt.) Mali Jožek stricu, ki ima rdeč nos: „Striček, danes imamo otročjo maškarado, posodi mi svoj rdeči nos!"
(Skušnja.) Zaradi enega norca jih v e I i k o znori, zaradi enega pametnega včasih vsi.
(Počasna poŠta.I Študent: „Za božji čas, kako počasno poŠto imamo! Šestkrat sem že pisal očetu po denar, pa ga še ni!"
i V dTOtnu.) »Vsaki večer sem zadnji v gostilni!... Kad bi vedel, kako jc to! Ali jaz predolgo notri ostanem, ali gredo drugi prehitro domov!"
(Prijetne sanje.) „kaj ti je, (iroga, da si tako dobre volje." (iroga: „ Veš kaj? Imel sem prav lepe sanje. Izpil sem bil že deset vrčkov piva in ko je bilo treba plačati, — sem se vzbudil'"
(SkUSDjO Da imajo včasih tudi norci veselje, zato so prilizovavci na sveti.
(V ŠOll.) Profesor razlaga zgodovino in pravi: „Ko je bil Napoleon s svojo armado v Kgiptu in je prišel ž njo tlo piramid, je zapazil, da ž njih na Francoze gleda štiri tisoč let."
(Prehudo nasprotje.l A: „(iroga, si se res ločil od žene?"
—	(iroga: „Se šteje!" — A: .Zakaj pa?" — (iroga: .Njene slabosti so bile ,mrvo' premočne!"
(Edini ladričk.) .Veš kaj", — pravi mož ženi, - ,.Če res ne moreva več skupaj živeti, je najbolje, da v vodo skočiva!* — Žena: „Je že res; ali jaz ne znam plavati!"
(Čudno.) Naš učeni gospod profesor je dobil tudi učeno ženo Oba govorita šest jezikov, pa v nobenem sc ne moreta zastopiti!
(Nenmdno priporočilo.) Na nekem ameriškem pokopališču je bil na vseh svetnikov dan ta-le napis: »Tukaj bo počival čevljar Miha Smolovič. Sedaj pa še živi in šiva v Gosposkih ulicah št. 4 v lastni hiši."
1 Močan glas. 1 Star pevec: .Dandanes nimajo pevci nobene moči več. To vam rečem — ko sem bil jaz še mlad. sem tako zapel, da je marsikak Človek oglušil,
—	pa mu ni bilo žal, sam6 da me jc slišal!"
(Pri llkušnjl.) Profesor: „Ali mi veste povedati, iz katerih snovij je jajce?" — Dijak: „Vrag vedi, gospod profesor. — kaj je vse notri!"
(Najboljši spomin.) Najboljši spomin imajo ženske, ker se vedno spomnijo, da so še kaj pozabile.
Besedne uganke.
1
Srednja črka - prva Prva črka — srednja Zadnja črka — zadnja. Kaj jc to? Verjemi pa, ljubi rcšcvavec, da to ni tisto, kar je!
II.
Popotnika vprašaš z 1 2 3, A s 3 2 in 1 se roža glasi.
Prav sestavljene dajo te Črke začetek nedeljskega evangelija.
Rešitev ugank v zadnji Številki:
I.
Demant.
Priobčil Fr.
S
a L k t r A t a praVi ca p a s t A r i c a SLA V AMAR1JI d i v j A k o z a s t a R č e k grl ž a
rja I
Besedni uganki.
I.
maj — zmaj.
II.
slana
Vse so prav rešili: A. Fortič, dijak v Ljubljani; Valentina in Antontfa Legat v Ljubljani; Oroslav Rajštcr, posestnik v l'aki pri Šalcku ; Janez Pogačnik, učcncc v Ljubnem ; Janez I.ahovnik, posestnik v Smartnem pri Velenju, Boštjanov France na Kožljeku pri Cirknici; Andrej 1'orenta, v Virmažah; Jakob Omladič, učenec v Braslovčah; Terezina Frolich v Podnartu ; Matilda Ambrožič. in Jožef Potočnik v Ljubnem; France Mikuž, organist na Črnem vrhu; Avgust Rozniček in Franc Opara v Gor. Ponikvah pri Trebnjem ; Janez Levstik v Grebenu pri Sv. Gregorju; Josip Zorko v Široki Seti pri Vačah; jMatilda Skasa, nadučitelja soproga v Št lanžu na Vinski gori; Anton Melik, učenec v Črni vasi; Marija Sila, dekle v Trebnjem; Pavel Miklavčič in Janko Košir, učenca v Škofji Loki; Jožef Žagar v Stari Loki.
Loterijske «re6ke.
DaaaJ, 26. maja: Trat, 2. junija: Gradec, 26. maja • Lli«, 21. aprila:
39	19	61	57	20
87	88	7	78	45
12	22	59	70	9
40	77	18	84	73
Tržne cene v Ljubljani.
od dnč 20 do dnč 26. maja.
Goveje meso I. v. kg.
>	» II. » » . III. > »
Telečje meso . » Prašičje » sveže •
>	< prek. » KoStrunovo meso » Maslo . . . • » Surovu maslo . » Mast praiifja . » Slanina sveža . >
» prekajena »
Salo......
Jajce, jedno . . . Mleko, liter . . . Smetai.a liter . . Med . ... kg Krompir ...» Piščanec ....
Golob.....
Raca.....
Go«......
K [h		
1	28	Pšeničua m. 100 kg.
1	12	Koruzna » » »
	96	Ajdova » » »
1	25	Fižol, liter . . .
1	50	Grah, » . . . .
1	50	Leča, » . . . .
_	80	..........
2	—	Ričet, » . . . •
1,90		Pšenica . 1UO kg
1	-10	H* . . . » »
1	40	Ječmen . » »
1	50	Oves . . » »
1	20	Ajda ► •
_	6|	Proso, belo, ► »
_	16	> navadno» »
—	80	Koruza . . » »
1	:to	Krompir . » »
—	7	Drva, trda, seženj
1	40	• mehka, »
	40	Seno, 100 kg . .
	—	Slama, » » . .
-	-	Stelja. » » . .
t	A
28	40
19	—
37	40
—	16
—	20
_	24
—	22
—	22
18 40	
15	
13	40
' 10	_
20	-
14	
7	20
—	
Prihodnja Številka »DOMOLJUBA« izide dne 21 junija 1900 zvečer.
t« miš si«.
na bmm lahko poiteno zasluži sleherni ter pevec* brei tgube, ako hoče prodajati pulital tfepuiieee srečke in driavns pisma.	8
Ponudbe na Ledevlka Oeeterreioher, Buda-pest VIII, DMttebHasM 8.	43 > 10-4
i Dva pridna, krepka dečka |
£ stara od 14 do 16 let, katera bi se hotela £ £ učiti kovaškega obrta, sprejme
| 424 3-2 Ivan llemsar
v Ljubljani na Marije Terezije ces.i

Kuverte s firmo,	#
vi/iitnice in trgovske račune	^
priporoča
& Katol. tiskarna v Ljubljani.	$
KmetiškaposojilnicaLjubljanske okolice
registrovana zadruga z neomejeno zavezo,
v Knezovi hiši, Marije Terezije cesta štev. I
obrestuje hranilne vloge po 41/« °/0 brez odbitka rentnega davka, katerega posojilnica sama za vložnike
10(12-5)	plačuje.
Uradne ure rasun nedelj in praznikov vaak
dan od 8—12. ure dopoldne. Poštn. hran. urada štev. 828.406. — Telefon štev. 5.
f> , Kaj maram za denarje In drugo blagi, X ko aem zadovoljen I" Z »dovoljen pa je človek ie
v ugodnib razmerah in — če je zdrav. In ravno v A f^t tem oziru se Se mnogo greSi. Vsaki gospodinji bi se X zdela grešna razkoSnost, če bi si gasil kdo žejo s
V	šampanjcem, in vendar se godi še vedno v premnogih N družinah Uko razkošj« glede kave. Se marsikateri
X gospodinji ni znano, da si lahko piav mnogo prihrani,
V	ako prlmeSa bjbovi kavi na polovico K&threiner- A Kneippove sladoe kave, in da dobi vrh tega taka kava
^ prijeten, dober okus in da koristi zdravju. Tieba je ^ " samo jedne poskušnje, in vsakdo se prepriča, kako "V
A*
A mnogo se prihrani in kako zelo zdravilna je U ka ^ vina primes, katera se je udomačila že v stotisočerih V rodbinah, in da potemtakem mno»o pripomore — k
fl^t zadovoljnosti in zdravju.
5
Na prodaj je 67 1—1.
hiša
»loječa ob testi, pripravna za vsako obrt in zraven gospodarsko po lopje; vse v dobrem stanu. Pri hiši je tudi nekoliko njiv, travnikov, vrta in gozda.
Pogoje kupa in d ugo pove lastnik Jožef Kokalj v Dolenji vasi Stev. 5, pošla Podbrezje, Gorenjsko.'
Dva krepka dečka
se sp ejmeta za vrtnarska vajenca. Ijiika TomAif, vrtnar v I.juhljani, Krjavčeva cesta SI. 7 uli Zagata št. 9. 72 2-1
Na prodaj je
več hektolitrov dobrega rude-čeg* 1 —t
Istcrskcga vina
po 13 gld. (v večji mnf žini po 12 gld.). Za kosce prav pri pravno. Pošilja se proti gotovini ali povzetju v lastnih posodah. C. Zalaznik, Pola.
Sprejme se	60 2—1
učenec,
ali tudi dva, iz poštene hiše za kolartki obrt. — Več povč upravoištvo „ Domoljuba".
Na prodaj je GH 2 - 1
posestvo
v Svibnem tik farne ceikve, obstoječe iz njiv za 'J mernikov po-etve, vinograda, travnikov in gozdov s h So in gospodarskimi poslop.i. Na prod .j je tudi Se ena hiša z vrt m in gozdom ravno ondi Ponudbe pod naslovom: Jos Kamnikar, Kadeče pri Zidanem mo<tu.
Stanovanje
se Hh v najem v lepi vasi na Gorenjskem v bližini fHrne cerkve. Dobijo si posamezne sobe, kakor tudi večje stanovanje. Naslov pri upiavnišlvii „ Domoljuba". 70 1 — 1
Josip Janko
urar v Kamniku.
Velika ulica, priporoča velike zalogo žepnih in stenskih ur, bu-dilnio, verižic, prstanov, uhanov, brošev in vseh v to stroko spadajoči)! stvarij, po zelo nizki ceni.
Popravila, tudi najtežavnejša /vrSim vestno pod po-roitvom.	(l)
H......... Varstvena znamka : Sidro, iimimiu
1LINIMENT. CAPSICI COfflP. I
- Iz lekarne Richter jeve v Pragi, | pripoznano izvrstno bolečine olaj- |
I	Šujoče mazilo je dohiti steklenica po i
=	40 kr., 70 kr., in 1 gld. v vseh lekarnah. =
|	Zahteva naj se le	509 15-14 |
| »ploh priljubljeno domače zdravilo |
i vedno le v izvirnih steklenicah z nago	i
I varstveno znamko „«ldre" iz Riohter-	1
| Jeve lekarne ter sprejme iz previdnosti	|
I le v steklenicah s to varstveno znamko	i
| kot pristni Izdelek,	|
| Rlcbterjeva lekarna pri zlatem levu i v Pragi, Elisahethstrasse 5 niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
(17-4)
Največji iz bor.^ —
.Skrb no V' /
.	i/delovanje/,
t o
vV>2fe / t v
3U90 afzmrefg C. £
J
Na prodaj je
«2 2-2
pOgDPt^O
Kd >r hoče poceni kupiti, naj so obrne k Jožefu Hočevar ju na Pušče, 1") minut od kolodvora in od Velikih Lašič. Hiša zidana s sobam-', kuhinjo in vežo. Hlev za ž>vino, dva svinjaka, in pod potom trije lepi vrti. lepo zaraščerr listnik s hrastovim in javorjevim drevjem, 5 njiv in kosenina. To vse je v lepi ravn ni. Pogoji prav ugodn\ za na leta plačevati. Ako želi kdo kaj manj kupiti, se tudi kosoma odproda.
A« prodaj je 55 2-2
hiša
oh glavni cesti, pripravna za kupčijo ali kovaSko obrt. Cena 650 gld.
Več se poizvč pri
Anton Finžgar v Naklem pri Kranju.
Ha prodaj je 03 3—2
posestvo
ob deželni cesti: sveta za 40 mernikov posetve, 3 gojzdi, 3 vinogradi pa mlin s tremi tečaji in slopami. Vse v dobrem s'anu. Proda se iz proste roke. Več pove posestpica Marija Johant, p Sta Sv.Trojica pri Mokronogu, Dolenjsko.
W *	pppppft:
Zahtevajte povsod!
x&r Za. SV, Htm« -3BK
priporoča so svilenem«. in mnnufakturna trgovina
Dobra postrežba, primerno nizke cene!
V Medenih ulicah zraven loterije • V Medenih ulicah zraven loterije »tvorila sc jc
nova trgovina §0-
m mft*xufftkiurxxiOT (gvaataiaa) -blagom
kjer se bode prodajalo po najnižjih in stalnih cenah, vsak kos ima s številkami zaznamovane cene, da se vsakdo lahko spozna, koliko da ena stvar velja, kakor pri zadrugah (konsumnih društvih). Prodajala se bode bela, rujava in pisana kotenina, kambrik in volneno za obleke, cajgaste, piketaste, volnene in svilnate rute, predpasniki, nogavice, jagerske srajce, štof, kakor cajg za moške itd.
Za mnogobrojni obisk se prosi, ter se bode vsakdo lahko prepričal o nizkih cenah, pošteni in prijazni postrežbi.	5«j 2-2
V Medenih ulicah zraven loterije. •
Naznanilo.
Dajem v najem gostilno in vse posestvo,
katero je pa le majhno, in drugo k gospodarstvu spadajoče pohištvo. Gostilna je pri poti dobro obiskovana, posebno od voznikov. Več se zvč pri meni lastniku, naj bo ustmeno ali pismeno.
Janes Ribnik ar, vas Snično pri Tržiču pošta Ketnje, Gorenjsko.	52 (3—3)
64 2 2
v krojnem risanju (Schnittzeichnen) in praktičnem izdelovanju oblek
daje FANI KOMAR, oblast, konces. učni zavod v Ljubljani, Sv. Petra cesta 26. 1	Modni salon. ==
8prejemajo se gospodična tudi na hrano in stanovanje.
Vožnjekarte
in
tovorni listi
AJHEKIKO.
Kraljevi belgijski postni parnik
Red Star Linie iz Antverpna
naravnost v
Novi Jork in Filadelfijo.
Koncesijonovana od visoke c. kr. avstrijske vlade 10	Pojasnila daje :
■<«>d <*«»«• lil ■■ I«*
Dunaj, IV., Wiedenergiirtel 20,
ali pa	17 26—20
ANTON REBEK t Ljubljani, Kolodvorske ulice 34.
1 > omača trgovina
lllllljJlIlllUItllllMIllllllll.........MIH.......tIMMIlllt.......I............ llllll......Illlllllll........Illllt.....■lllllllllll lili IIIIIMII.......1111II.....11111 ■ 1111111111M11111111IIIII111111MI..........................
I N
4) i	v- ,	#	1 fl
9 i	Spitalske- Lingarjeve ulice (Kresija)	1®
D i	'	=U
£ i priporočata pri nakupu pomladanske in letne obleke za ženske in moike iT
©|	svojo veliko zalogo po najnižji ceni.
^ | HT Tisti odjemalci, ki skozi celo leto pri naju kupujejo, dobč	IJ
= 42 10-3 ===== lepo novoletno darilo. =
= M
= f
lA
......S1111......""Minil............Illlllllllll......IIIIMHIIII lllllll.....................................IIIIIIIU.....III....................................................................................lil"""
I ===== Uzorci po pošti na razpolaganje.	I
Majatelj: it. I. Juoili
Odgovorni urednik: Ivaa Rakevso.
Tiska »Katoliška Tiskarn*«