Barbara Simoniti
Pesmi
Metuljnica
V rosnem jutru si sušim peruti, vse mokaste od metuljega leta. Razpiram se sončnim žarkom, vroče omamnim, da me osušijo v svobodo novega dne, pa me v delcu trenutka nepazljivosti prežgejo z bližino, da ostanem, osmojena lastnina, pod pepelom perutnic.
Kapniki
Ledeni stalagmiti v sobi
iz vsakega koraka za teboj,
izvijam se med njimi, da ne odlomim kosa srežastega pohištva, ki postopa po mojem bivališču namesto bližine.
Začetek
Vse se je začelo z gležnjem v atlantsko modri nogavici.
Iz prekrižane hla~nice je pozvanjal vame z zaroto vsega telesa iz vsake besede, vsakega skrbnega nedotika in pogleda mimo, za las.
Breza, zarja, zvon
Iščem te v brezovih listih, ko trepetajo pod zadnjim pogledom sonca, i{~em te v odmevu večernega zvona, ko si s sosedi podaja mrak za avemarijo ali boginjo no~i ali celo zame, kadar se olistim v srebrnino breze in ogenj zarje in zvon neba.
Mreža
Spusti me iz pajčevine lepljivih misli in besed, spusti me iz poželenja nekončanega, iz se in se, spusti me iz nevidnih niti, ki me težijo kot verige brona samo zato, ker jih zdržim.
Porcelan
Stlačil si me v kitajsko vazo na polici, poslikano
z nerazumljivimi prizori drugačnega življenja, gledam jih, kako postopajo naokoli
po moji površini, ki je z njimi postala tako nedojemljivo dragocena, da se je ne moreš več niti dotakniti.
Vrata
Nenadoma se zavem, da ne odhajaš več. Vrata samevajo in niso več žrelo prepada, stopnice vodijo v pritli~je in ne več v breztežnost, balkon je samo prostor za rože in oprano perilo novih juter. In šele potem preberem v pismenkah kože, da tudi prihajaš ne več.
Črkovanje
Kako naj te pokličem po imenu, dokler je ime zakletev vsega neizrečenega, za kar potrebujem leta, da ti morda povem. In ko leta minejo, se zatisnost spremeni v molčanje, žarek ne deluje in pokličem te po imenu.