PREDGOVOR
GLOBALNE NEENAKOSTI
Neenakost in izključevanje kot temeljni izhodišči
socialnega dela se nenehno spreminjata in reor-
ganizirata svoje učinke. Socialno delo poskuša
s svojo teorijo in prakso preseči neenakost in
izključevanje tako, da raziskuje strukture po-
drejanja in dominacije in se pri tem vedno znova
postavi na stran zatiranih, marginaliziranih in
nevidnih. Ta številka revije Socialno delo je po-
svečena prosilcem in prosilkam za azil, begun-
cem in drugim migrantom, ki poskušajo najti
nov dom v državah, kjer naj bi bila demokracija
najbolj razvita in človekove pravice dosledno
spoštovane. Zaradi razmer, v katerih potujejo in
živijo (če sploh preživijo), se zastavlja vprašanje,
čigave pravice so spoštovane in koga vključuje-
jo, še zlasti pa koga izključujejo demokratične
ureditve. Gre za učinke sodobnega rasizma, ki
prizadene tiste, ki v Sloveniji ali drugih državah
EU poskušajo najti nov dom, in tudi tiste, ki ima-
jo svoj dom »med nami«, vendar so vedno znova
označeni kot tuji, drugi in kulturno drugačni. V
tej številki to skupino ljudi predstavlja romska
skupnost in še zlasti odnos socialnih delavk do
Romov in Romkinj.
Rasistični diskurzi in prakse sporočajo lju-
dem, da so nezaželeni, odvečni, kulturno dru-
gačni, zato naj ne bi mogli postati del »naše«
družbe. Nekatere državni organi odstranjujejo,
drugi morajo ostati večno »tuji«. Centri za od-
stranjevanje tujcev, razpršeni po vsej Evropi,
niso obrobna anomalija, temveč institucije, ki
temeljijo na »evropskem državljanstvu« in s po-
močjo katerih se konstituira inferiorna popula-
cija. Enak učinek imajo tudi meje EU; to niso
zgolj državne meje, ki zaokrožajo suverenost
posameznih držav, ampak del imigracijske poli-
tike, ki ljudi z globalnega Juga dehumanizira in
ustvarja ljudi brez statusa. Članki v tej številki
kažejo različne načine izključevanja ljudi, tudi
tistih, ki so že pridobili status begunca (in so v
pravnem smislu v glavnem izenačeni z državlja-
ni), pa tudi otrok brez spremstva staršev ali
drugih skrbnikov (ki praviloma ne bi smeli biti
obravnavani slabše kot otroci državljani). Čeprav
nekatere avtorice člankov niso iz Slovenije in ne
izhajajo iz specifično slovenskih razmer, vsi
članki podajo perspektivo za razumevanje raz-
mer v Sloveniji, kajti ena ključnih značilnosti
evropskih imigracijskih politik je njihova uskla-
jenost in poenotenje. Eden od člankov obravna-
va travmo in postravmatski stresni sindrom, ki
sta značilni izkušnji mnogih, ki zapustijo dom
in iščejo zatočišče, da bi si rešili življenje ali sebi
in svojim otrokom zagotovili dostojnejše preži-
vetje. Stres se nadaljuje tudi na njihovi poti, saj
se mora večina pri tem skrivati oziroma uporab-
ljati različne strategije nelegalnega prehoda dr-
žavnih mej. Táko prehajanje meja izpostavi ljudi
nečloveškim razmeram, nekateri tudi ne preži-
vijo. Nizozemska organizacija United for Inter-
cultural Action (www.unitedagainstracism.org)
je v dobrem desetletju registrirala 6.336 smrtnih
primerov zaradi imigracijskega režima trdnjave
Evrope. Veliko smrtnih žrtev pa ni nikjer uradno
zabeleženih. Izkušnje travmatizacije se nadalju-
jejo v državah pribežališča. Status teh ljudi je
negotov in mnogi živijo pod stalno grožnjo de-
portacije. Kakšna je vloga socialnega dela na tem
področju? Ključno je, da socialne delavke razu-
memo vzroke in načine izražanja stiske zaradi
preživetih travmatičnih izkušenj ter da to upoš-
tevamo pri načrtovanju storitev in služb, vključ-
no s pogoji namestitve, zaposlovanja in izobra-
ževanja beguncev in begunk. Razmisliti mora-
mo, kakšne službe na področju duševnega
zdravja potrebujemo, da bodo primerne in do-
stopne za begunce, begunke in druge migrante
in migrantke. To pomeni na novo razmisliti tudi
239
PREDGOVOR
širše, kaj pomenijo pravičnost, solidarnost in
enakost v spreminjajočih se razmerah globaliza-
cije in novega političnega položaja Slovenije (kot
članice Evropske unije in njene »mejne straže«).
Pri konceptualizaciji (prisilnih) migracij, imigra-
cijske kontrole, centrov za tujce, revščine, etike
skrbi in zaposlovanja je vloga socialnega dela
ključna. Pričujoča številka ponuja vsebine za
etični razmislek in presojo, kako naj socialne
delavke in delavci mislimo globalne neenakosti,
pa tudi kakšna naj bo praksa, ki bo krepila moč
in zagovarjala pravice beguncev in begunk, med
njimi otrok, ljudi brez statusa, Romov in Rom-
kinj. Socialno delo v Sloveniji ima tradicijo boja
za pravice ljudi, ki so imeli v družbi manj moči
in vpliva. Delujoči v stroki socialnega dela so
ključno pripomogli k spremembam na področju
nasilja nad ženskami, duševnega zdravja in
hendikepa in pri kritični presoji socialnega dela
z vidika antirasizma. Veliko dela je že opravlje-
nega, vendar kaže, da ga žal nikoli ne bo zmanj-
kalo, saj se neenakosti globalizirajo in poglab-
ljajo, revščina pa vedno bolj kriminalizira (o
kriminalizaciji revščine gl. tudi članek Ane Kralj
v prejšnji številki Socialnega dela).
Jelka Zorn
240