WW PREVOD_ Združenje evropskih univerz PET NAČINOV DO IZBOLJŠANJA FINANCIRANJA UNIVERZE' Dve konferenci v Iciii 1995, ki sta l)ili posvečeni temi financiranja univerze, sta bili povoti, da se je komisija Združenja evropskih univerz (Association of European Universities - CRE) 15. maja v Aarliiisu odločila oblikovati več delovnih skupin, od katerih je ena proučevala problem financiranja univerz. Njen cilj je bil .seznanili rektorje, direktorje in administracijo z različnimi viri financiranja univerze, skupaj z njihovimi prednostmi in |ximanjkljivo.stmi, da bi jim tako pomagali analizirati situacijo in oblikovali politiko na njihovi univerzi. Uprava (komisije pri CRI: - op. prev.) je ustanovila delovno skupino s profesorjem Pierrom Ducreyem kot sklicateljem in povabila tri eksperte, da bi zasnovali priporočila: Francoisa Thys - Cleinenta, .Vlortona Ballinga in Liica Webra. Prof Weber je bil zadolžen za oblikovanje besedila in za vzdrževanje stikov z delovno skupino. Pr\ i osnutek besedila je skupina obravnavala maja 1996 v Santiagu de Compostela. Dnigi osnutek, ki je povzemal pripombe na prvega, je bil med poletjem poslan v ix)svetovanje 80 članom CRE. Ta dokončna različica je približek proučevanih odgovorov delovne skupine iz začetka oktobra v Olomoucu. Cilji in omejitve Namen tega dokumenta je seznaniti rektorje, direktorje in admini.stracijo .s preprosto predstavitvijo različnih virov financiranja univerz, .skupaj z njihovimi prednostmi in pomanjkljivostmi, in s tem pomagati analizirati situacijo na njihovi lastni uni\-erzi, upo.^tevajoč različne smeri ukrepanja. Avtorji se zavedajo, da velika raznolikost znotraj univerzitetnega sveta (sveta univerze) omejuje praktičen domet njiho\ ih analiz in predlogov. Vendar pa niso nič manj prepričani, da lahko bolj.^e poznavanje načel in možnosti pomaga univerzam v njihovih zahtevah po izvirni re.^Sirvi, prilagojeni lokalnim pogojem. To vodilo se osredotoča na dohodkovno stran univerzitetnega proračima. Jasno je (seveda), da imiverze lahko sprostijo osnovna sredstva za financiranje novih projektov z bolj.^im izkoriščanjem obstoječih virov. Besedilo je razdeljeno na dva dela. Prvi del jedrnato orisuje sedanji kontekst financiranja univerz in podaja povzetek osnovnih ekonomskih pravil, drugi pa opisuje pet poti, ki naj jih vodilni na univerzi (uprava imiverze - luiiveritv authorities) preiščejo kot prednostno nalogo, da bi si pridobili novo ali dodatno financiranje. ' 'Vive ways lo tmimive IJuiivnUy riiiicHng'/'Oiu//rislcs/niiirameliorer leßiKincemciil eles univer-sHes': /.dmienje erni/istlli iiiiirerz (AsstiCialitiii nf liiiro/ietiit Uitlivrsiiies (CKliJ:/ebriiiir. tUi>7 Kontekst in načela Kontekst oblikovanja iinfivrzitelni/i skladot' Ocl zaOcika 90. let se je velika večina evropskih univerz soočila s kruto realnostjo dveh nasprotujočih si irenclo\-, porast pričakovaniii storitev uni\'erz in stagnacijo ali celo nazadovanje velikosti finančnih virov, ki so jim na razpolago. Ne tla bi se spiiSčali v podrohno.sti lahko rečemo, da rast zahtev lahko pripi.^enio naslednjim vzrokom: porast obsega (.števila) mladih ljudi, ki želijo na iiniverzo, potreba po razvoju podiplomskega izobraževanja ali v.seživljenjskega učenja, ki bi zadovoljilo zahteve irga delovne sile, potreba po ponudbi novih .šiudij.skih smeri kol ludi po razvoju vseži\ Ijenjskega učenja, potreba po upošiev"anjii razvoja znanosti. Pojai'ija se tudi obreza, da se obnovi naraščajoče sofislicirano znanstveno opremo, saj postaja zastarela aH po ne zadošča varnostnim in okoljskim standardom. Investicije v razi.skovalne laboratorije, knjižnice, informacijsko tehnologijo in administracijo so temeljne, da bi le s tem zagotovili kvaliteto višjih izobraževalnih institucij. Do porasta finančnih pritiskov [irihaja zaradi zunanjih in notranjih vzrokov. Kar zade%'a zinianje vzroke to pomeni, da se imiverze ne morejo izognili posledicam globalizacije in stopnjevanja kom|xniiivncga vzdu.šja. ki jo le - ta ustvarja (globaliz;icija - op.prev.). Za uniwrze kot za.sebna podjetja ali državne entitete je težje pridobili finančne vire, ker je v drugih dejavnostili tekmovalnost hujSa, zalo vsi (podjetja, državna telesa in davkoplačevalci) strožje nadzorujejo stroške. V nekaterih deželah (countries) .so univerze prizadete zaradi naraščajoče tendence, da bi odločevalci (decision - makers), zlasti javnih oblasti, jedrnato oblikovali cilje na škodo univerzitetnega poučevanja in temeljnega raziskovanja. Kar zade\'a notranje vzroke, so univerze izpostavljene naraščanju (naraščajočim) pritiskov na njihovo uniiarno (centralističen, enoten) proizvajanje stroškov zaradi vsaj štirih razlogov: - ker njihove usluge pretežno temeljijo na delu (labour) - ker njihov menagemeni človeškega kapitala ni ravno fleksibilen - ker se .soočajo z nara.ščajočo tekmovalnostjo iz zasebnega sektorja, ki neusmiljeno išče nadarjene specialiste; - ker pogosto niso tlovolj investirale v tehnične metode raziskovanja ali v realizacijo stroško\', čeprav stroški računalniškega hardware- a upadajo. Obstaja ničkoliko razlogov, da verjamemo, da se bo takšna situacija nadaljevala .še naslednjih nekaj let. Zato si morajo univerze same zastaviti nekaj težkih vpra-.šanj. Kar zadeva stroškovno plat, se morajo hitreje in bolje prilagoditi pričakovanjem družbe, bolj selekcionirati svoje storitve, deliti naloge z drugimi univerzami ali institucijami \'išje.šolskega izobraževanja, povečati učinkovitost s katero proizvajajo svoje storitve (services, usluge) in, končno, izboljšati transparentnost svojih izobraževalnih in raziskovalnih dejavnosti. To pomeni, da so se prisiljene prestrukturirati in izboljšati svoj nienagement. Najti morajo ludi dodatne ali nove vire financiranja. Čeprav je lahko ena od začetnih reakcij razočaranje ali pomanjkanje poguma, se zdi vredno izkoristiti priložnost tega prelomnega časa, ki nudi nove izzive, da bi sc okrepilo to, k;ir iiiiivci/x- prispevajo v tinižho in sliko, ki jo projicirajo. To je tem bolj relevantno, če upoSlevamo ključna poročila vplivnih teles, ki prepričljivo oživljajo velik pomen izobrazbe, vključujoč viSjo izobrazbo, ki jo ima ta za družbo'. Ekonomski temelji financimnja univerz .Medtem ko problem financiranja univerz po.sega mnogo dlje od področja ekonomije, nam pa lahko ekonomska teorija pomaga za.stavljati pravilna vpniSanja in oblikovati pravilne strategije. Ekonomija nam pomaga pre|x>znaii pet pomembnih tematik*. a) Empirične razi.skave so j>okazalc, da jc iro.šenje za izobraževanje invcsticij:! (v člove.^ki kapital), dobičkonosna tako za posameznika kot za družbo; nekateri so mnenja, ila je vlaganje v človeški kapital celo bolj dobičkonosno kot vlaganje v fizični kapital. Ko faktor produktivnosti narašča, poraba za izobraže\anje prispe\'a h gospodarski rasti in razvoju. b) l'oirebno je potegniti ločnico med uslugami univerze, ki se neposredno prilegajo posamezniku (ekonomisti govorijo o za.sebnih ali deljivih dobrinah), in med tistimi, ki se vežejo na skupnost (kolektivne ali nedeljive dobrine). Temeljna raziskava ali uporabniška raziskava, ki je manjšega obsega, .se lahko uk\'arja s kolektivnimi dobrinami, medtem ko jc vseživljenj.sko učenje pretežno zasebna dobrina. Tenieljno it) specializirano učenje ima status za.sebne in kolektivne dobrine. Ne samo, da gre neposredno v dobro vsakega študenta, ampak tuili drugih državljanov, ki imajo posredno kori.si od dela, ki ga opravijo študentje. Z drugimi besedami, študij nekaterih proizvede zunanje koristi za liruge, odtod status kolektivne dobrine. c) Politika univerze ne more temeljiti na edinem kriteriju ekonom.ske učinkovitosti. Ravno tako mora skrbeti za enakovreden pristop k višjemu izobraževanju, tie glede na finančni status družine. Vsakomur, ki je spo.soben .študirati na univerzi, mora bili to omogočeno, prejeti mora tudi pozitivne spodbude, neupoStevajoč finančno .situacijo. Slednje je najpomembneje za lo, da sc laliko ekonomska učinkovitost in socialna pravičnost v primeru izobraže%'anja ustrezno prepletata. Nenazadnje, cilj o enakih možnostih gre onstran pristojno.sti univerz in bolj zadeva državo. d) Z operacionalnega stališča se zdi, da lahko poučevanje in kontinuirano izobraževanje, pa tudi mnoge raziskovalne dejavnosti, oskrbujejo tako javne kot zasebne ustanove. V prvem primeru prihaja večina finančnih sretistev s strani javne oblasti; kakorkoli že, ustanova lahko tudi obdavči šolnine ali prodaja s\'oje u.sluge. Lahko je celo tako, če se je država odločila financirati .študenta neposredno namesto posredno subvencionirati ustanovo (mcKiel j;imstvenega izobraževanja), da predstavljajo prispevki z:i šolnine večino virov ustancjve. Nasprotno pa zasebne ustanove pogosto prejemajo osnovno podporo od državnih entitet, še ' /:lTo/isku Komisija. -While btMtb itn cdiicttlioii nnd Iniiiiiiig: liiidlhin mul liviniiiifi. loiairilx thv Iciiriiliiii siKiely' (Hriiselj 1095). in Imn^ilu Meiliiamiliie kumMje o izitbniieivnjii zii 21. .lUtlelJe. ki ji ji-l>ri lJNi:Sa>l>ivdvtliiiiilJvpraSevanje po univerzitetnih uslugah. - Na ponudbeni strani ima prodaja u.slug dve prednosti: posamezniki so tako bolj pozorni na kvaliteto uslug, ki jih prejemajo in za katere plačujejo (nekvalitetne univerze so v nevarnosti, da izgubijo nekatere .svoje stranke in odtod .svoje finančne vire), ol>enem pa pomaga preprečevati prekomerno ponudbo - vir potratnosti, saj povečuje stroškovno odprtost univerzitetnih uslug. Celo delni premik proti neposrednemu financiranju s strani študentov bi bolj okrepil ta učinek kol pa posredno financiranje univerze. - Na strani po\'pra.ševanja so mladi ljudje praviloma six)dbujeni k bolj previdnemu tehtanju .svojih odločitev za nadaljevanje študija z danega področja. Ker se lahko študij vsakega posameznika primerja z investicijo (v človeški kapital), mora biti le - ta (študij - op. prev.) dobičkonosen v pomenu dodatnih zaslužkov, za katere lahko |X)samcznik pričakuje, da jih bo pridobil. Pet načinov do i7.boIj.sanja financiranja univerze Načeloma lahko obravnavamo mnoge vire dodatnega ali novega financiranja. Delovna skupina (pri komisiji Združenja evropskih univerz - op. prev.) je mnenja, da lahko v^ečina univerz prouči pet različnih poti do izboljšanja njiliove finančne situacije. Treba je reči, da bodo nekatere poti vrednejše truda kot druge, odvisno od specifičnega konteksta vsake univerze. Od vsake imiverze je pač odvisno, da najde najboljšo možno kombinacijo in aktivno sledi tem smernicam. Kot je že bilo nakazano v ciljih in omejitvah tega vodiča, morajo univerze spoznati - in v .skladu s tem tudi delovati - da jim boljši management omogoča sprostitev osnovnih dodatnih fondov za soočenje z zunanjimi pritiski, z naraščajočimi stroški in jim celo omogoči financirati nove prioritetne projekte. Vodje imiverz se morajo osredotočiti predvsem na naslednje: - Za cilj si postaviti nudenje svojih uslug bolj v f\mkciji povpraševanja in jih definirati v dolgoročni perspektivi, prav tako pa tudi ohraniti svojo vlogo v prenašanju znanja in iskanju resnice; diverzificirati svoje usluge, da bi izpolnile pričakovanja no\'ih ciljnih skupin na področju podiplomskega praktičnega učenja, nadaljevanju visokošolskega izobraževanja in raziskavah na nivoju visokošolskega izvajanja. - Poskušati povečali svojo akademsko iii iiienedžersko avtonomijo nasproti nadzornim organom in tako univerzi omogočiti, da se bo počutila odgovornejšo družbi in bo bolje iiporal^ljaki linančne vire, ki so ji na voljo; to odgovornost naj popolnoma iz|X)lni z ocenjevanjem in revizijo postopkov. - Boriti se za boljSi področni management z bolj intenzivno uporabo zgradb in opreme in z razdeljevanjem finančnih virov. - Investirati v nove tehnologije za raziskovalne in zlasti poučevalne namene, prav tako kot zmanj.šati stroSke ob izboljšanju kvalitete. - Vpeljati večjo fleksibilnost v upravljanje s človeškimi viri, da bi bile spo.sobne prilagajati se hitrim spremembam. - Spodbujati podjetniško miselnost tako, da bi bil vsak član osebja motiviran za iskanje dodatnih virov. - Razviti mreže z ostalimi univerzami, da bi izboljšale kvaliteto poučevanja in zagotovile bolj.šo delitev dela, ki bi temeljila na posameznih močeh so.sednjih višješolskih ustanov. - Izbolj.šati strukturo univerze in procese odločanja, da bi u.stanova lahko prešla od tradicionalnega in reaktivnega managementa k proaktivnemu modelu, 1. smernica delovanja: Poudarili nujnost razmja višješolskega izobraževanja in raziskovanja Univerze morajo biti globoko prepričane v izjemno pomembno socialno vlogo, ki jo igrajo pri prenosu znanja in akumuliranju novih znanj ter pri kritični analizi družbe. Boriti bi .se morale za večji delež BDP namenjenega izobraževanju. Vendar pa morajo tudi prepričljivo pokaz;tti, da se prilagajajo svojemu spreminjajočemu se okolju, da bi izpolnile svoje poslanstvo. Zagotovljeni morajo biti trije varnosti ukrepi: - Splošni karakter ne sme odsevati le obrambo že pridobljenih pozicij. Nasprotno, univerze kot celoten akademski .s\et morajo javno objaviti, da so nekatere kritike, naslovljene nanje, upravičene. Prav tako morajo dajati vtis, da jih botlo radikalne spremembe v ekonomskem s\etu obšle. Še posebej morajo .svojo jjolitiko oblikovati transparentno z jasnim opisovanjem restrukturiranja ukrepov-, ki so jih sprejele, da bi povečale notranjo in zunanjo učinkovitost, poleg tega pa tudi vsako spremembo, ki jo povzročijo ali se soočajo z njo. Prostovoljno morajo zahtevati ocenjevanje njihovega dela in struktur organov, neodvisno od njihovih nadzornih teles. Izpolnjujoč ta zahtevo, hiliko univerze poudarijo, da njihova izobraževalna politika ne bo obrodila sadov, če bodo sredst\'a, ki .so jim na razpolago, stagnirala ali upadala, medtem ko bo jx)trebno število uslug in študentov naraščalo. - To dejanje lobiranja javnega mnenja in vlade mora biti u.sklajeno med v.semi univerzami v državi, skupaj z njihovo krovno organizacijo, in morajo neprestano potekati. Poslanstvo in potrebe univerze so malo znane v širši javnosti, zato je potrebno neprestano |x)jasnjevanjc. Res je, lažje je biti dinamičen v dolgoročni kampanji kot reagirati na posamezne dogodke. - Posebno pozornost je potrebno posvečati posrednikom informacij. Publikacije, ki jih izdajajo univerze, imajo nezadosten vpliv, ker so zunaj bližnjih krogov, ki so tako ali tako že prepričani, malo brane. Zato se je potrebno osredotočiti na mno- žično mctlije, vsi tleli univerze pa morajo občutiti, ila jih ta fKMreba po iranspa-ivniiiosii zadeva. 2. smernica tivloitinja: Spremeniti način predstafUve finančnih zahtefkov finančnim oblastem Kot politični organ .se liiiančno telo ukvarja s |X)liiično "dobičkonostnostjo " svojih odločitev. Na vi.soko medijsko orientiranem področju, ki zahteva hitre politične rezultate, je lahko dolgoročna usmeritev, ki jo zahteva višje in vi.soko.^iolsko izobraževanje in raziskovanje, deprivilegirana v primerjavi z ostalimi |)rojekti, ki so na kratek rok politično bolj "dobičkonosni". Ta smernica delovanja je oblikovana tako, da bi povečala interes med uslužbenci, ki predstavljajo finančno oblast (ministri, člani parlamenta in aktivni v civilni slori) za težave, s katerimi se sooča univerza, in za politiko, ki jo le - ta namerava izvajati, da bi težave reSila in s tem bolje izpolnjevala potrebe skupnosti. Osrednji cilj je speti informacij. S praktičnega stališča proračunskih tehnik je potrebno ubežati navadi, da .so univerzitetni proračun in njegovi pododtlelki oblikovani brez tesnejših povezav z zahtevami in programi, ampak glede na trenutno situacijo tistega, ki skrbi za financiranje, in na temelju ob.stoječega ravnovesja moči. Prav tako je pri|K)ročljivo, da bi zagotovili nujno potrebno fleksibilnost managementa, izogibati .se temat.sko določenim proračunom, ki po navadi prehajajo od ene teme clo druge skozi eno llnančno leto ali iz leta v leto. Ljudje so spoznali, da je nadzor javne porabe, ki ga izvaja parlament, v veliki meri le navidezen, saj so proračuni in računi predstavljeni bolj v luči skladnosti z izračuni in političnimi merili kot pa s politiko javnosti in javnim mnenjem. Se več, obilica podrobnosti skrije celotno .sliko. Namesto tega je bolj zaželjeno podeliti vsoto za "združene" .stroške, ki prekrije vse izdatke, ki si jih je zadala univerza, in preverili dosežke nasproti zadanim ciljem. Po<.l|X)ra v blokih omogoči ustanovam podelje\anje olajšav, počutijo sc tudi !xilj otlgovorne in se l.ihko osredotočijo na politično razpravo o resničnih zadevah, o ciljih politike in njenih sredst\ ih. Nenazadnje, da bi .se izognili temu, da bi se finančna ustanova ne počutila neodgovorna do osebja, bi bilo morda pametno označiti del podpore za plače, drugega pa z:i ostale stroške. Model "združenih" stroškov |xjmeni, da je torej vodst\o univerze tisto, ki mora oblikovati nezaželjene odločitve, notranje strukture odločanja pa mu morajo to omogočiti. Še več, čc zakon nagrajuje iiniverzitcino ■ nuinagcrsko in akademsko avionomljo, lahko drugi legalni regiilativni in organizacijski |X)siopki, opazni na poilročjili državnega managemcnta, staiusov osebja, dohodkovnili lestvic ali dostopa na iiniverzo, omejijo to managersko avtonomijo. Nedvomno obstaja več različnih poti do iistvarajanja transparentnosti v insitii-cionalni politiki in njenih sredstvih izvajanja. Hna možnost jc začrtati strateSki načrt vsake .^tiri ali pet let, ki opisuje kontekst razvoja in cle.^iiriranja ciljev, področij, ki se razvijajo in zožujejo ali so celo potiskana v ozadje, In ki opisuje sredstva, potrebna za dosego teh ciljc\'. Strateški načrt je idealen instrument za razkritje srednje in dolgomčne vizije imiverzitetnega \'odstva, vendar je njegovo elaboriranje načeloma enostranski akt, izvirajoč iz univerze. Četudi je lahko uporabljen kot orodje v pogajanju z vlado, obstaja tveganje, da bodo finančne oblasti poskusile ne narediti dolgotrajne obveze ali pa celo ne bodo pristojne za njeno oblikovanje ali ohranjanje. Ključ leži v odkritju načina pritiskov na \'lado in/ ali večino, ki je |>ooblaSčena za sprejemanje izvedlK» načrta. lina možnost jc v načrtovanju formalne ali neformalne pogodbe med univerzo (ali verigo univerz) in vlado. Pogajanja dajo univerzi možnost predstavitve svojih problemov in re.'5ite\' zanje in nadzornim oblastem, da izrazijo .s\oje |>ripojnbe in želje. To pregledovanje razlik lahko nadzorne obla.sti samo spodbudi k ol>čutku odgovornosti za obdobje, ki se izteka preko proračunskega leta. Kakorkoli že, rešitev nosi t\'eganje večjega vmešavanja nadzorniii teles. U|X)Stevajoč dejstvo, da jc željeni cilj vzpostaviti pritisk na finančne oblasti, bi se lahko kdo spra.^val, ali ne bi bilo bolje in prechsem preprosteje, čc bi financiranje univerze utemeljili na potrebah in pred.stavitvenih merilih; kot na primer število študentov ali diplomantov oziroma sposobno.st .študentov/ učiteljev. Četudi so ti kriteriji v nekaterih tiržavah upoštevani, bodo strokovnjaki neradi zagovarjali njihovo široko uporabnost: - Univerzitetno financiranje podrejajo omejenemu .številu meril, ki - ko so že ustaljena in uporabljana - ne predstavljajo celotne vrste aktivnosti u.stanove, zalo je tvegano, da se imivcrz;i zaplete v taktike, pred\'scm usmerjene na uporabljana merila (na primer, razvijati politiko ra.sti v smi.slu .števila .študentov na .škodo kv~i-liete ali ilrugih uslug), še posebej če se i?Jsrcdne stroške in olajšave, in so povezane z vodenjem ene ali več imiverz na določenem področju, kažejo posebej na na naslednje prednosti: - Mladim ljudem iz regije omogočajo študij, medtem ko pritegujejo tudi študente iz ostalih regij, ki se lahko po končanem študiju v ključijo v delo podjetij. - Ustvarjajo središče sposobnosti in znanja, ki so, če so primerno uporabljeni, pridobitev za lokalno gospodarstvo in kulturno življenje v regiji. Prisotnost univerze lahko naredi regijo privlačnejšo za raziskave industrijskega kapitala. - Za regijo so pedagoški delavci in drugi zapo.sleni na univerzi na splošno dobri potrošniki in celo dobri davkoplačevalci. Države z decentralizirano izobraževalno politiko (federativne države) Situacija je v tem primeru precej drugačna. Financiranje s strani države je opravičeno na dva načina: - Najprej, izobraževalne aktivnosti v "Lander", kantonih ali provincah so pridobitev za celotno državo. Dva osrednja dejavnika, ki jih je treba poudariti, sta vrednost temeljnega raziskovanja, katerega rezultati prispevajo v dobro celotne populacije in sprejemanje tujih študentov, kar je del nacionalne politike. Zato morajo univerze prepričati federalno vlado, da se bodo, če jih ne uspe subvencinirati, akadem.ske usluge spustile |x>d zaželjeni nivo, kar tudi nikakor ni v intere.su regij. - Drugič, države morajo upoštevati dejstvo, da napori na području visokega šolstva niso enakomerni; opozoriti je potrebno na nevarnost, da bi nekatere regije omejile pristopnost na univerzo za prebivalce iz drugih regij. To opravičuje obliko- vanje sistema izenačev anja, ali na ravni federalne države (vertikalno izenačevanje) ali nied regijami (horizontalno izenačevanje). Evropska celina Univerze, ki .so locirane v Evropski zvezi (EU) in znotraj Evropskega gospodarskega področja (Eiiropean Economic Area - EAA), se morajo zavedati možnosti za pridobivanje finančnih sredstev za raziskovanje in poučevanje skozi programe EU. V zadnjih nekaj letih je večina evropskih univerz financirala del svojih med-narotlnih študeni.skih izmenjav skozi program ERASMUS, pričakujejo pa lahko tudi pridobitev podjKJre iz programa SOCiii\TES. Programi EU financirajo skupni razvoj kurikuluma kot tudi medfakulietne izmenja\'e. Kar zadeva raziskovalne aktivnosti, obstajajo programi na področju informacij.skih tehnologij, energije ali na primer, okolja. Rektor evropske uni\'erze si ne sme dovoliti, da bi ignoriral/a tak.šne možnosti financiranja. Zdi se, da zlasti univerze Srednje in Vzhodne Evrope resnično |5otrcbujejo financiranje skozi tovrstne programe. 4. smernica delovanja: Od študentov zahtevati realen finačniprispevek Pobiranje prisi>evkov je jjotencialni vir prihodkov, ki jih ne sme zanemariti nobena univerza, 5c zlasti potem, ko smo videli, da je to prednost v okviru alokacije virov. Kakorkoli že, splo.šno znano je, da se vsaj v Evropi, od mladih .študentov v primeru rednega šolanja pričakuje le skromen delež univerzitetnih stroškov in to iz vsaj štirih razlogov: - Akademsko delo študentov je koristno za celotno skupnost, zato ne bi bilo primerno, da bi študente silili k plačevanju celotnih stroškov izobraževanja. - Del univerzitetnih stroškov izhaja iz raziskovalnih dejavnosti, ki imajo vse značilnosti kolektivne dobrine (pridobitev, izhajajočih iz teh dejavnosti, ni mogoče iden-tificiriati in zahtevali, da se jih neposredno plačuje). - Evropske države kot celota ne bodo dovolile, da bi bili stroški študija ovira za študente iz manj bogatih sredin (skrb za zagotovitev enakih možnost). - Korist univerzitetnega študija je neizmerljiva izključno v okviru ekonomske dobičkonosnosti, potrebno je upoštevati tudi kulturne prispevke k družbi. Da bi se lahko soočili s to temo, je potrebno ugotoviti, ali so luiiverze v večini finančno potlprte s strani države ali ne. Primer imiverz, kijih v večji meri financira država V okviru alokacije virov, izpostavljanje finančne situacije opravičuje zmerne prispevke študentov v obliki šolnin. Kakorkoli že, odstotek je težko določiti, saj bo le - ta odvisen od zgornjih omejitev ter zgodovinskega in političnega konteksta vsake države in univerze. Prav tako je mogoče poskrbeti za razlike, ki so odvisne od poteka študija, vendar morajo ostati minimalne, da se ne bi tako kaznovalo dražjih področij, kot na primer naravoslovne znanosti, ki med študenti niso prav zelo priljubljene. Da bi univerzam pomagali izkoristiti prednost multikulturnosti študentske populacije, taiste šolnine ne smejo biti odvisne od izvora študenta (tematika zgoraj omenjenega sistema izenačevanja). limpričnc raziskave kažejo, cia minimalne šolnine skoraj ne odvrnejo šiuden-tov glede na željo do študija ter predvsem, da morajo biti stroški, ki so vsajeni v nagrade, katerim se mora štiident odreči, skriti, medtem ko je šmdij prop<}ro-cionalno veliko obsežnejši. Ob tem sc je potrebno izogibati vsaj trem pastem: - Univerze, ki temeljijo na tej politiki, si morajo prizadevati od finančnih oblasti pridobiti primerna zagotovila, da le- te ne bodo iikinile novih prihodkov z zmanjševanjem financiranja iz državnega proračima. V resnici je takšna zagotovila težko dobiti. - Univerze .se morajo vzdržati usklajevanja .svojih šolnin enostransko, da bi .se s tem izognile migracijskim gibanjem in jih tako omejevale .samo s finančnim vidikom. Uvedba ali zvišanje .šolnin mora biti usklajena z ostalimi so.sednjimi univerzami. Nekakšna tekmovalnost med ustano\ami v smislu .šolnin ni nujno slaba. - V.sekakor pa je potrebno po.skrbeti, da bi .se vsem ljudem, spo.sobnim uni-verzitenega študija, omogočilo višje/visokošolsko izobraževanje ne glede na njihovo socialno ozadje. Vsakršno povišanje šolnin vključuje tudi zvišanje finančne podpore, naj bodo lo nagrade, štipendije ali posojila. Ker je finančna pomoč za .študente po navadi podeljevana s strani drugih državnih služb ali dobrodelnih ustanov, je izredno pomembna u.sklajena politika med v.semi stranmi. Dve pripombi v tem okviru; - Nobenega razloga ni. da bi morala \'se študijske olajšave podelje\ ati država v obliki neposrednih podpor. Ker je koreiacija med ravnijo učenja in povračilom pozitivna, obstajajo veljavni temelji za podeljevanje vsaj nekaj pomoči v obliki vračljivih ix>sojil, pri čemer je zagotovljeno, da jjostopki vračanja niso preveč z;ipleteni. - Ker .so študij.ske olajšave večinoma financirane s strani državnih entitet, so načeloma namenjene predvsem domačim študentom. Organe podeljevanja po