Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 n §■ Leto XXIX. - Štev. 8 (1441) Gorica - četrtek, 24. februarja 1977 - Trst Posamezna številka Lir 150 Mladina v današnji družbi SlOlIGIICi 11 deželi " eilOtCl! V prvih dveh desetletjih po zadnji vojni je evropska mladina doživljala skupno s starejšim rodom gospodarski vzpon iz opustošenja in revščine. V tem naporu so bile vse druge težnje potlačene na dno. V zadnjem desetletju pa je v družbi, ki se je v dobri meri rešila iz osnovnih materialnih skrbi, mladina prišla na dan s pritajenimi željami in zahtevami. KRITIČNOST MLADEGA RODU Družba, v kateri živimo in svet odraslih, ki jo votli, sta postala cilj strastne kritike mladega rodu. Temelji kritike se naslanjajo predvsem na drugačen pogled v bodočnost, kakor pa ga ima oblastni krog starejših, ki hoče to bodočnost krojiti po svoji koristi in to seveda prav staromodno in brez novih odločnih urezov. Starejši imajo splošno prepričanje, da je na svetu že vse izumljeno in preizkušeno, zato ni kaj spreminjati, mladina pa mora samo dozoreti v čakanju, da bo lahko zrela stopila na pripravljeno torišče in vodila naprej po podedovanih smernicah. Izkazalo se je, da mladi ne odobravajo takega načrta in vse zgleda, da bo treba njihove zahteve tudi upoštevati. Po podatkih UNESCO je bilo leta 1960 na svetu 519 milijonov mladih med 15. in 24. letom; računa se, da jih bo leta 2000 ena milijarda in 128 milijonov, kar pomeni 19 odstotkov prebivalstva. Revija Concilium trdi, da imajo v državah Tretjega sveta tri osebe na štiri manj kot 30 let. Mlad človek Izjavlja, da se čuti v današnji družbi izrinjenega na rob, kjer mora čakati vrsto. S tem ni zadovoljen in zahteva večji posluh za svoje poglede in zmožnosti ter odgovorno mesto v družbi. Pri tem pa ga ustroj današnje družbe ne podpira in mu celo nastavlja vrsto ovir. SOOČANJE S ŠOLO Mlad človek se z družbo najprej sreča v šoli, ki s svojo neurejenostjo in slabimi programi postavi človeka nepripravljenega pred važne življenjske naloge. Vzgojitelje same obhajajo danes veliki dvomi o pravilnosti njihovih postopkov in o uspehih, ki jih dajejo. Tako smo istočasno priča vzgojiteljem, ki mladino smešno posnemajo in ji sledijo pozabljajoč na prave vrednote, kakor takim, ki so se še bolj zaprli v svojo ozkost in branijo nemogoče in nesmiselne položaje. Pozitivno je to, da je šola danes dostopna vsakomur, čeprav se vzporedno iz dneva v dan veča nov problem: brezposelnost. Diploma katere koli vrste ne jamči več za gotovo zaposlitev, saj je danes samo v Italiji 237.000 diplomirancev in 54.000 doktorjev, ki čakajo na prvo zaposlitev. Na Danskem je med brezposelnimi 47 odstotkov mladine, v Franclji 46, na Nizozemskem 38 in v Nemčiji 30 odstotkov. To je velika pomožna vojska, ki jo odlikuje vedno večja zaostritev v odnosih z jedrom. NEZAUPNOST POLITIČNIH STRANK Primer izrivanja mladih so tudi politične stranke, ki navadno tudi zmožnemu novincu dajo duška komaj potem, ko se je vdal smernicam nedotakljivih glavarjev in je že zagotovljeno, da ne bo prilival v sod novega vina. Svojim mladinskim organizacijam poslavljajo stranke stroge omejitve in mlade voditelje drže v kleščah z grožnjo odstranitve ali večne potrditve v nižjih položajih. Po anketi ISVET je v Italiji 85 odstotkov mladine brez vsakega stika z življenjem političnih strank. Mnogo več mladih sodeluje pri študentskih gibanjih, ki niso povezana z nobeno stranko. To jasno kaže, da mladino privlači sodelovanje in odgovornost, zato si želi večjo porazdelitev oblasti. Samo tako bi mladina dobila večje zaupanje v politično dejavnost in bi ne bili več priča bednemu statističnemu po-datku, po katerem 51 odstotkov mladih •Judi v Italiji nima nobenega političnega Prepričanja. ODNOS DO CERKVE Odnosi med mladino in Cerkvijo so prav tako v globoki krizi. Že starejša anketa Shell iz leta 1970 pride do zaključka, da v Italiji le 41 odstotkov mladine sledi Cerkvi, medtem ko potrjuje vero v Boga kar 96 odstotkov mladih. Več kot polovica vernih torej gleda na Cerkev zelo kritično. Vsi tisti, ki se versko ne udejstvujejo, navajajo v glavnem tri vzroke: Cerkev in njeni predstavniki niso dovolj prepričljivi v svojem poslanstvu, Cerkev je preveč oblastna, današnji svet ima preveč drugih privlačnosti. Pri vsem tem ostaja zanimiv in nadvse spodbuden podatek, da prav zelo redki izgube vero v Boga in da v zadnjih letih zanimanje za pristno vero pri mladini narašča. NEPRAVILNO IZŽIVLJANJE Obrobna prisotnost mladine v družbi je tudi do neke mere kriva, da se je mladina v zadnjih letih iz pravega dolgočasja vdala v marsikateri neumesten način izživljanja. Razpolaga z denarjem (s tem hočejo starejši mladino pomiriti) in daje reklami ter proizvodnji vsega nepotrebnega izreden uspeh. Za mladino industrija neprestano ustvarja namišljene potrebe, ki so samo moda. Anketa ISVET nam pove, da se v Italiji mladina v prostem času ukvarja večinoma z gramofoni, magnetofonom, radiom, motornimi kolesi in avtomobili. Športu posveča le malo prostega časa, bere več, a skoraj Izključno novice iz dnevnega časopisja; politično in socialno udejstvovanje stoji šele na petnajstem mestu: za to se zanima med prostim časom komaj 9,5 odstotka mladih. Zanimivo pa je, kako se anketiranci vsevprek pritožujejo, da jih omenjene izbire prav nič ne zadovoljijo in imajo nekak vtis, kakor da so k temu siljeni. Položaj neodgovornosti pri mladini se še stopnjuje v velikih mestih, kjer postanejo vsi odnosi med ljudmi skoraj brezosebni in avtomatični. V takem okolju se obrobni položaj mladine rad sprevrže v nasilnost, uživanje mamil, samomor ali izživljanje v skupinah političnih skrajnežev ali eksotičnih verskih kultih. KAJ MLADINA NOCE IN KAJ HOČE Pri reševanju razmerij z mladino je treba še nekaj razjasniti. Mladi ne želijo dobiti peščice privilegijev, ki bi začasno potešili žejo, nočejo le nekaj uslug ali priznanj, ki bi jih nazadnje še bolj omejile v razred, ki je potreben pokroviteljstva. Nočejo zakonov za mladino, pač pa zakonov z mladostnim duhom. Nočejo mesta v tej družbi, pač pa drugačno družbo, v kateri bi neposredno sodelovali. Družba se mora s temi problemi spoprijeti v celoti in ne samo v drobtinicah, sicer bodo vsi posegi jalovi in neučinkoviti in znajo še poglobiti današnje razdore. še ena težnja se opaža pri zahtevah mladine: v družbenih odnosih si želi povratka k neki primitivni pristnosti, k večjemu spoštovanju človeškega življenja in tudi življenja vse narave, k pristni ljubezni. Vse to pa je v odkritem nasprotju z modernim oboževanjem učinkovitosti za vsako ceno, neprestanega pospeševanja proizvodnje in potrošnje ter pretirane avtomatizacije, ki duši vsako uveljavitev pristne ustvarjalnosti. Družba, ki sloni na lakih temeljih, ponižuje človeka na raven stroja in izrinja tiste, ki se proizvodnje ne udeležujejo. Večina mladih se pred tem silovitim mehanizmom zaenkrat zapira v pasivnost in se izživlja, kakor smo videli, na različne načine, a pričakovati je, da bo bodočnost izostrila nasprotja. Vsaka socialna sila, ki bi imela danes namen delati za boljšo in bolj človeško bodočnost sveta, mora nujno postaviti v svoje račune število mladih in se prekvasiti v soočanju z njihovimi pričakovanji. D. COTAR Pred nekaj meseci je rimska poslanska zbornica ratificirala Osimski sporazum med Italijo in Jugoslavijo ter s tem dala pomemben doprinos k rešitvi tega juri-dičnega in obenem političnega vprašanja. En del italijanskega parlamenta je s tem že izpolnil svojo odgovorno nalogo, sedaj čaka isto še senatno zbornico. Komisija za zunanje zadeve v senatu je že zaključila z delom, ki je na sporedu prav te dni v visoki zbornici. Kot izhaja že iz glasovanja poslancev, bodo gotovo tudi senatorji z veliko večino glasov odobrili to meddržavno pogodbo, ki bo nato po podpisu od strani predsednika republike stopila v veljavo. Osimski sporazumi med Rimom in Beogradom odpirajo nove možnosti za sodelovanje med obema državama ob Jadranu. Ne bomo se tu ustavljali ob gospodarskem delu sporazuma, ki je vžgal toliko polemik v določenih političnih krogih na Tržaškem. Plamen, ki je zajel del javnega mnenja, bo gotovo kmalu ugasnil in tako bo verjetno vse ostalo pri tem, kar predvideva sporazum. Posebno zanimanje je Osimski dogovor med Italijo in Jugoslavijo upravičeno vzbudil zlasti med slovensko manjšino. To še posebej v luči znanega člena 8 sporazuma, ki predvideva manjšinsko zaščito. Bolje bi bilo tu sicer govoriti o potrditvi potrebe po u-stavni zaščiti obeh narodnostnih skupin, slovenske v Italiji oz. italijanske v Jugoslaviji kot pa o kaki resnični zaščiti. Tudi v zvezi s tem so prav slovenski politični krogi v zamejstvu izrazili svojo zaskrbljenost, ker Osimski sporazum pravzaprav ne predvideva nič konkretnega v zadevi manjšinske zaščite. Odtod tudi iskanje potrebnih zagotovil s strani odgovornih vladnih oz. parlamentarnih forumov, ki morajo zagotoviti čimprejšnjo ustrezno zaščito slovenski manjšini v Italiji. KONEC TROJNEMU RAVNANJU S SLOVENCI? Vse to je sicer že prišlo do izraza v parlamentarni debati ob ratifikaciji, ko so tako zunanji minister kot načelniki parlamentarnih skupin ustavnega loka izrazili potrebo po zaščiti slovenske manjšine v Italiji. Dejstvo je, da bo po ratifikaciji sporazumov stopila slovenska manjšina v vsaj juridično čisto novo fazo svojega obstoja. Do sedaj je namreč za del slovenske narodne manjšine v deželi (Trst) veljal Londonski memorandum, ki je v svojem priloženem Posebnem statutu predvideval neko pravno zaščito tržaških Slovencev. Listina sama je imela mimo tega še neko mednarodno veljavo, saj je izhajala iz dogovora med državama, ki sta imeli obe neposredno nadzorstvo nad izvajanjem tega statuta kot tudi politično botrovanje Združenih držav Sev. Amerike in Velike Britanije. Vse to sedaj odpade. Vsaka izmed prizadetih držav — tako Italija kot Jugoslavija — bosta s svojo notranjo ustavno zaščito in ustrezno zakonodajo reševali svoje manjšinske probleme. Z drugo besedo povedano, Slovenci smo prepuščeni samim sebi! Nemirna rimska univerza B Ob govoru tajnika sindikalne zveze CGIL Luciana Lame, ki je komunist, je prišlo na rimski univerzi do silnih neredov, ki so jih povzročili pristaši »Delavske avtonomije« in drugi levičarski skrajneži. Sam Lama je bil deležen pljunkov in ob odhodu obmetavan s kamenjem. Razgrajači so nato opustošili notranje prostore univerze. Cenijo, da je škode za pol milijarde lir. Na prošnjo rektorja univerze so varnostne sile kasneje nasilneže pregnale iz univerzitetne stavbe. Nemiri so se nato prenesli na rimske ulice, kjer so bili predmet napadov zlasti sedeži komunistične stranke in delavskih sindikatov. Prav tako je prišlo do incidentov v Milanu. Tudi v tem primeru so levičarski skrajneži napadli predvsem komuniste in sindikate. Tako se je znova uresničil izrek: Kdor seje veter, bo žel vihar. ■ Sv. oče je sprejel v privatni avdienci namestnika apostolskega administratorja škofije Riga-Liepaja v Letoniji 69-letnega msgr. Valeiiana Zondaksa. Letonija je bila že leta 1939 nasilno vključena v Sovjetsko zvezo. Od sedanjih 2.365.000 prebivalcev je 257.340 katoličanov, ki so porazdeljeni na dive škofiji in 178 župnij. Duhovnikov je 143, redovnikov komaj 13. ■ Po obisku v Veliki Britaniji, Irski in Danski je predsednik portugalske vlade Mario Soares konec preteklega tedna prispel tudi v Rim. Tam se je sestal s predsednikom republike Leonejem, s predsednikom vlade Andreottijem in več ministri, s tajnikom PSI Craxijem in presednikom socialistične stranke, obiskal pa je tudi papeža Pavla VI., s katerim se je pomudil v razgovoru dobro uro. Londonski memorandum je ščitil samo tržaške Slovence. Slovenci v goriški in videmski pokrajini pa smo bili že do sedaj »zaščiteni« le z ustavo in kakim redkim državnim zakonom. Sedaj se tudi na tem področju stvar korenito menja. Slovenska manjšina ne bo več formalno in pravno deljena na posamezne pokrajine in večje ali manjše privilegije ter diskriminacije. Postala bo enota, s katero bo treba tudi politično računati. Ali pa bo res prišlo do politične volje za to poenotenje? Ali bomo Slovenci res deležni enakega pravnega in političnega ravnanja, od Kanalske doline do meje z Istro? To bo pokazala bližnja bodočnost. Z naše strani si moremo to samo želeti, pa tudi delati moramo v tej perspektivi. Brez našega aktivnega sodelovanja ne bomo gotovo ničesar dobili! ZA ENOTNO SLOVENSKO POLITIČNO SILO V DEŽELI Pri vseh tem se začenja težavna, a vendar svetla pot našega sodelovanja. Če v meddržavnih odnosih ne bomo veliko dosegli, lahko to dosežemo v svojem manjšinskem krogu. Pred seboj moramo stalno imeti jasen cilj: enotnost vseh Slovencev v deželi Furlani j i-Juli j ski Benečiji. To ne sme biti le nekaka magična formula, pač pa dejanski politični program. In to lahko dosežemo samo z močno slovensko politično stranko, ki bo s svojim delovanjem zaobjela celotno področje naše dežele. Slovenska skupnost ima pri vsem tem veliko nalogo. Kot edina slovenska politična stranka v Italiji ima tudi zgodovinsko odgovornost, da se res ukorenini na vseh področjih naše dežele, kjer žive Slovenci. Naj to ne zveni kot retoričen poziv, pač pa kot delovno vabilo vsem zavednim slovenskim ljudem, da vsak po svoje k temu odločilno prispevajo. Slovenska skupnost ima že sedaj zelo dobro razvejano organizacijsko strukturo. Po skoraj vseh občinah na Tržaškem in na Goriškem ima svoje sekcije, ki so osnovna celica strankinega ustroja. Pri tern seveda ne gre za tisto strankarstvo, ki jo označuje miselnost in delo vsedržavnih strank in njih aparata. Gre pa za prave in zdrave narodnoobrambne postojanke, ki naj s svojim delom med našim ljudstvom zasejejo čisto seme narodnega, socialnega, moralnega in gospodarskega napredka. V kratkem bo imela Slovenska skupnost svoj drugi deželni kongres. S tem hoče ponovno potrditi veljavnost in pomen svojega obstoja in predvsem političnega delovanja. Pregledala bo dosedanje uspehe in morebitne neuspehe, odkar se je maja 1975 povezala v enotno deželno organizacijo. Na bližnjem kongresu pa bo morala Slovenska skupnost preveriti svoje moči in zaorati novo ledino. V bodočnosti ima pred seboj veliko odgovornih nalog. Deželne in prve evropske volitve leta 1978 bodo morale tudi pri Slovenski skupnosti naleteti na prvenstven odmev. Prav zato je torej trdna in organska povezava v slovenski politični stranki, še posebej ob vstopu v veljavo Osimskih sporazumov, najbolj potrebna. študentje so zasedli v svoji oporečniški akciji tudi fakulteto za leposlovje v Rimu PAPEŽEVO PISMO ZA POST 1977 Spet je napočil postni čas. Poslušajte nas za trenutek! Postni čas imenuje liturgija čas milosti in je posebno primeren, da se pripravimo na dostojno obhajanje velikonočne skrivnosti. To je gotovo zelo resen čas, obenem pa rodoviten, kajti v njem se že skriva nova rast, nova pomlad. Prebuditi moramo svojo vest. Znova moramo poživiti čut dolžnosti in željo, da bi zahteve resnično krščanskega življenja vsak dan spolnjevali. Kmalu bo deset let, odkar smo objavili svojo okrožnico Razvoj narodov o napredku. Okrožnica je bila kakor »krik v stiski v imenu Gospodovem«. Naslovili smo jo na krščanske skupnosti in na vse ljudi dobre volje. Zdaj ob začetku postnega časa bi radi ta slovesni poziv ponovili. Kot najvišjega pastirja nas namreč še vedno do dna srca pretresa, ko gledamo neizmerne množice ljudi, ki so v stiski, ranjene na telesu in na duši. Oropane človeškega dostojanstva životarijo na robu človeške družbe. S težavo delimo z drugimi to, kar imamo, da bi odpravili neenakosti v krivičnem svetu. Vendar samo oznanjevanje načel ni dovolj. Zato je potrebno in zveličavno, da se spomnimo, da smo le upravitelji božjih darov in da »naj bo pokora postnega časa ne samo notranja in zasebna, ampak tudi zunanja in občestvena«. Spomnite se ubogega Lazarja, ki trpi lakoto in stisko. Bodite njegovi bližnji, da spozna v vašem pogledu samega Kristusa, ki ga sprejema, in v vaših rokah Gospoda, ki mu deli svoje darove. Velikodušno se odzovite povabilu, ki ga vaše krajevne Cerkve naslavljajo na vas, da bomo pomagali najbolj ubogim in da bodo tudi najbolj potrebni narodi deležni napredka. Kličemo vam v spomin tudi Gospodove besede, ki jih je kot dragoceno dediščino ohranil apostol Pavel in ki nas spodbujajo, naj pomagamo tistim, ki trpe pomanjkanje: »Bolje je dajati kakor jemati« (Apd 20, 35). Vabimo vas, dragi sinovi in drage hčere, da v tem smislu očistite svoja srca, da boste dostojno obhajali praznik velikonočne skrivnosti in svetu oznanjali veselo oznanilo vstajenja in zveličanja. V ta namen vas blagoslavljamo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha! PAPEŽ PAVEL VI. niiiiiiiiiiimmiiiiiniiNiimiiiiitiiiiiiimmiuimiiiHimiiiiiiiiiiiiimmiiiiimiiiimiiiiiimimiiiiiiiimmiiimiiiimmiiinniiiiiiiiiNiiimmiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimii n no tem M V Neaplju je porotno sodišče obsodilo 22 pripadnikov »Oboroženih proletarskih oddelkov« (NAP) na skupno 294 let zapora. Štirje od obtožencev so bili obsojeni od 20 do 22 let ječe. 0 Po enotedenskem počasnem usihanju je umni, zadet od možganske kapi, britanski zunanji minister Anthony Crosland, star 58 let. Izhajal je iz meščanske družine, a se je že kot študent opredelil za socializem. Nekaj časa je bil, dokler se ni aktivno vrgel v politiko, profesor gospodarskih ved na univerzi v Oxfordu. a Trije člani »Združenja za človečanske pravice« iz Frankfurta v Zah. Nemčiji, med njimi katoliški duhovnik Wienfrid Pietrek, so v hotelu »Slavija« v Beogradu, kjer so se nastanili, uprizorili gladovno stavko v korist že leta zaprtega pisatelja Mihajlova. Drugi dan so odšli pred poslopje pravosodnega ministrstva, da bi izročili prošnjo za osvoboditev Mihajlova s 4.000 podpisi, pa so bili zavrnjeni, nakar jih je policaja izgnala iz držaive. Malo častno ravnanje države, ki je pristala na listino iz Helsinkov in bo Beograd letos sedež nadaljevanja helsinške konference. S V Ugandi je skupina policijskih agentov na povelje neuravnovešenega diktatorja »feldmaršala« Amina z brzostrelkami pobila, ko so bili skupno v avtomobilu anglikanskega nadškofa dr. Luwina in dva bivša ugandska ministra. Že nekaj tednov je v Ugandi silovita akcija zoper kristjane, ki jo ‘izvaja Aminova vojaščina. Pobila je že več sto civilistov, med njimi mnogo žena 'in otrok. Amin je po veri zagrizen musliman. OB DOGODKIH NA RIMSKIH UNIVERZI Vse za delavski razred To je danes zelo učinkovit izraz in menda ni politika, ki bi ga ne uporabljal. Uvrščamo ga lahko k rečenicam, kot so bile: Vse za narodov blagor, ali Vse za vero, dom, cesarja. Seveda, čim govornik spregovori to magično parolo, mu že poslušalci sledijo kot ovčke, v hipu se dolgočasen govor spremeni v navdušujočo poanto, že vnaprej znane besede postanejo balzam za trpeče duše ubogih delavskih množic. Vendar niso samo politični govori prežeti s tem geslom, saj ti danes nihče več ne verjame niti v vsakdanjem govoru, če stalno ne vpletaš delavca poleg seveda antifašista v svoje besede. Saj imamo šolo in univerzo v službi delavca, kulturo in umetnost za delavstvo, čtivo za delavski razred, medicino dela, organizacije, ki naj zajamejo čim širši krog delavcev itd. Res bi zgledalo, da biti danes delavec pomeni spadati v krog ljudi, ki jih je do pred kratkim vse tlačilo, zdaj pa je svet spoznal njihovo realno vrednost in ne ve, kako bi se jim oddolžil za vse nekdanje krivice. V takem položaju seveda ni človeka, ki se ne bi rad priznaval med delavce. Tu ne gre več samo za tovarniške delavce, kmete in težake, pač pa za uradnike, sindikaliste, politike, umetnike, da, celo študentje pravijo, da so oni delavski razred prihodnosti in da se zato s svojimi stavkami borijo za delavski razred. Koliko koristi ima pri vsem tem tako opevani delavski razred, je pa uganka, ki je ni lahko razrešiti. Prefinjeni politiki vedo, na koga se obračajo, dobro vedo, da za delavca še vedno velja navodilo »Panem et circenses«, če hočeš vladati v miru, a istotako velja že taka obljuba, če jo izrečeš v pravem trenutku in če je med ljudmi nezadovoljstvo. S tem pa dokazujejo, kako delavca samega malo upoštevajo, kako ravnajo z njim kot z živaljo, ki vidi cilj le v polnih ustih, kako se povzpenjajo nad delavski razred in ga vodijo z uzdo gesel in obrabljenih stavkov po poti, ki so si jo sami začrtali in ki prav gotovo marsikje vodi prek glav njihovih zdaj vnetih privržencev. Zakaj tako govorim, zakaj ta črnogledost? Povod za tako gledanje mi dajejo zadnji dogodki na italijanskih univerzah, zlasti na rimskem vseučilišču. Vsi vemo, da je tokrat komunistična stranka doživela velik moralni poraz. Kar na lepem smo bili priča, kako na to stranko, nositeljico delavskih pravic in opozicije režimu KD, padajo ne očitki, temveč obtožbe, da izdaja delavski razred; da s podporo, ki jo na tihem nudi Andreottijevi vladi, zagovarja reformo na univerzi, ki je naperjena pravicam študentov. Pa ni dovolj: študenti so menda pretepli časnikarja lista L’Unita, ki gotovo ni prišel, da bi o njih slabo pisal, utišali so sindikalnega prvaka Lamo, ki jih prav gotovo ni prišel pokarat. Propagandni aparat KPI se je takoj sprožil, pridružile so se vse »demokratične sile« v državi in obsodile dogodek; takoj so se na vseh univerzah pojavili letaki, ki označujejo rimske skrajneže za zločince s fašističnimi metodami, š k v a -d r i s t e , hujskače in pretepače. Ne zanima me, kaj pravijo eni in drugi, jasno pa mi je, da je spet vmes delavski razred. Le da gre zdaj za to, kdo da je bolj za delavce. To pa je, oprostite, prav tako, kot da bi se kdo na primer prizadeval, da bi živel ali bolj živel...! Kakšen žalosten nesmisel...! študent, bodoči delavec Kamenčki Fašisti V četrtek 17. februarja sem z začudenjem gledal in poslušal popoldanska poročila po italijanski televiziji: na dvoriščih glavni tajnik CGIL Lama; govoril je z neke improvizirane tribune na kamionu. Del študentov ga je poslušal in odobraval, drugi, morda večji del pa je glasno vpil in žvižgal. Potem je bilo videti, kako se je ta drugi del študentov zganil in se pognal proti tribuni na kamionu ob divjih klicih: Fašist, fašist... Govornika ni bilo več, podivjani študentje pa so improvizirano tribuno kmalu raznesli v kosih na vse strani. Istega večera sem v Katoliškem glasu bral pritožbe članov in somišljenikov Slovenske skupnosti iz Doberdoba, ki se pritožujejo, da jih doberdobski tovariši še naprej zmerjajo s fašisti. Nauk: Slovenska skupnost v Doberdobu naj vzame na znanje, da se je skupaj z generalnim tajnikom komunističnega sindikata CGIL Lamo znašla na listi »faši- stov«, doberdobski »tovariši« pa na isti liniji z ekstraparlamentarci. Zato svetujem SSk v Doberdobu, naj za prihodnje volitve povabi v Doberdob »fašista« Lamo, da jim bo bral »UVnita«, doberdobski tovariši pa Pannello, da jim bo čital »II Manifesto«. (r+r) »Nepristransko« poročanje V nedeljskem Primorskem dnevniku berem: »V palači Attems priredi Prešernovo proslavo v četrtek 24. februarja ob 20.30 Slovensko katoliško akademsko društvo; na sporedu bodo recitacije Prešernovih del v dveh jezikih, v italijanščini (prireditev je namreč namenjena italijanskemu občinstvu) pa bo govoril Franc Husu, prevajalec Prešernovih poezij na italijanski jezik.« Na videz je vse korektno, v resnici pa zelo pristransko. V poročilu je izpuščeno, do proslavo prirejata SKAD in Movimen-to popolare; proslava je namenjena italijanskemu in slovenskemu občinstvu; izdajo prevoda Prešernovih Poezij v italijanščino je omogočilo tudi Založništvo tržaškega tiska, tisto založništvo, ki izdaja Primorski dnevnik. Gre za izpustitve, ki veliko pomenijo. Primorski dnevnik v svojem »nepristranskem« poročanju že ve, čemu je to storil. Njegovi bralci pa znova lahko ugotovijo, kakšno je »objektivno« poročanje tega časopisa. (r+r) Predrzne zahteve »naprednih« Zagovorniki splava nimajo več meja za svoje zahteve. Z vso zagrizenostjo kričijo in zahtevajo nadvse svoboden splav in jih ne zadovoljuje to, kar je parlament izglasoval in bo sedaj proučil senat. Država se bori s tolikimi finančnimi težavami, da ne vidimo izhoda, ti skrajneži pa hočejo zelen semafor z vso prednostjo za svoboden splav. Torej država, ki skopo pomaga porodnicam, podi iz bolnišnic porodnice zaradi pomanjkanja postelj, ne priznava porodnicam stroškov za babice, ki pregledujejo porodnice, nima denarja za zavode v prid zapuščenim otrokom, ne ve, kako naj bi podeljevala posinovljenje sirotam, ta država je na tem, da zagotovi brezplačni splav le na podlagi preproste prošnje, celo s pomočjo posebnega osebja. Smo na tem, da se izglasuje najbolj krivičen zakon, ki mu ni sledu pri drugih državah. S posebnim odlokom ministrstva za zdravstvo naj bi se brezplačno delila v lekarnah kontracepcijska sredstva, na račun bolniških blagajn seveda, to se pravi državne skupnosti. Človek pri tem ne ve, ali gre za zdravila, ki naj bi ustavila neredno-sti v žensketn organizmu, torej zdravilna sredstva ali pa za kontracepcijska sredstva kot taka kar z legalno pomočjo. Tu meje niso jasne. Za nekoga pa že. Razjarjene feministke pa so postale še drznejše. Brezplačne pilule so jim premalo vi negotove, zato zahtevajo brezplačno dodelitev diafragme in spirale za stoodstotno garancijo. Te ljudi nič ne zanima visoka cena teh predmetov, hočejo le gotovost. Gotovost česa? Po mnenju teh feministk naj bi bilo torej materinstvo bolezen, katere se morajo ženske z vso gotovostjo izogibati in zdraviti? Mar pomeni to »naprednost« in uvrstitev med civiliziranimi državami? Krivični zakon o splavu in neuravnovešene zahteve teh skrajnežev so sprožile v državi val protestov in upora. Tu bo drugače kakor z razporoko. Vest mnogih se prebuja in ne more dovoliti tako krivične zakonodaje in takih zahtev. Življenje je za vse nekaj svetega, vzvišena vrednota, katero mora spoštovati vsak človek in zaradi česar kristjani ne moremo biti brezbrižni. d. j. ■ V Španiji so po Francovi smrti poslale nekatolišike krščanske skupnosti enakopravne katoliški in smejo sedaj svoje bogoslužje tudi javno opravljati. Tako se je zbrala k javnemu bogoslužju skupina evangeličanov iz Andaluzije. Na njem pa niso protestirali zoper krivice, ki so jih pretrpeli v /preteklosti, temveč so premišljevali, kako bi v duhu ekumenizma moglo priti do edinosti med krščanskimi Cerkvami. ■ Na parlamentarnih volitvah na Danskem so sicer zmagali socialdemokrati, niso pa dosegli absolutne večine, kar jo bil njihov cilj. Pridobili so' 12 mest in imajo sedaj 65 poslancev. Zelo so nazadovali liberalci. Od prejšnjih 42 so padli na 21 sedežev. Komunisti so ostali pri svojih sedmih poslancih. Dve cerkvi sredi bengalskih poljan Zapele so prve lopate... P. Jože Cukale med bengalskimi študenti in študentkami, ki mu pomagajo pri gradnji nove cerkve sv. Antona f Borut Žerjav V Parizu, kjer je živel po vojni, je 21. januarja nenadoma preminul Borut Žerjav, sin nekdanjega vodilnega politika slovenskega liberalnega tabora in soustanovitelja Jugoslavije Gregorja Žerjava. Rojen 1916 v Grazu je Borut Žerjav študiral v Ljubljani to Zagrebu, kjer je diplomiral na filozofski fakulteti iz zgodovinskih in zemljepisnih ved. Še mlad je sodeloval pri kulturni rubriki dnevnika »Jutro« ter je pisal v razne literarne revije. Med vojno je urejal zbirko Dobra knjiga, ki jo je izdajala Narodna tiskarna v Ljubljani. Leta 1944 se je umaknil v Švico, kjer je 1949 študiral v Ženevi na inštitutu za visoke mednarodne vede. Kljub vabilom nekdanjega Clemenceaujevega tajnika profesorja Mantoux-ja, naj se posveti univerzitetni karieri, se je 1949 odzval vabilu francoske radiotelevizije za sodelovanje pri oddajah namenjenih Slovencem v Jugoslaviji. V letih 1951-55 je bil lektor za jugoslovanske študente v kolidžu »Svobodne Evrope« v Strassburgu, nakar se je redno in stalno zaposlil pri francoski radioteleviziji, kjer je do ukinitve 1963 in nato še za kratek čas 1969 urejal oddaje v slovenskem jeziku, v ostalem pa sodeloval v osrednji redakciji oddaj za tujino. Nekaj prispevkov je objavil tudi v tržaških revijah »Stvarnost« in »Stvarnost in svoboda«. Demokrat v pravem pomenu besede, predvsem prefinjen kulturnik in estet, je Borut Žerjav s svojimi prispevki v raznih francoskih enciklopedijah in številnih drugih publikacijah opravil pomembno delo v seznanjanju tujega sveta s Slovenijo, obenem pa je tudi domovini prek radia nudil sprotni vpogled v francoski sivet. Tudi Slovenca v Italiji, posebno v kritičnih letih tržaškega vprašanja, smo imeli v Borutu Žerjavu iskrenega in za vsako pomoč pripravljenega prijatelja. Primoran sem bil poslati telegrame na Živčne centre: na trikot Wolbang-Ferkulj-Pograjec v ZDA, pa se je gora težav pomaknila in dolarji so spet jeli drčati v naročje naše cerkve. Za vse dobrotnike mašujem vsako prvo soboto, ko se natre mladine v cerkev. Tako lepo odmeva pesem iz otroških ust... Svetišče sv. Antona je torej zgrajeno v kvadratu z debelo ravno streho, ki jo podpirajo štirje močni stebri. V jugovzhodnem kotu je oltar, na levi tabernakelj, na desni vdolbina za evangelij. Jezus je tako navzoč v podobi kruha in v božji besedi. Seveda pa govori Najsvetejše iz sebe, medtem ko je treba pri sv. pismu razlagavca, da beseda božja postane meso. Sredi kraljuje velik križ z razpetim Kristusom, da »nihče ne zdvomi o ljubezni«. Za tabernakelj in elektrifikacijo je poskrbela Gorica, z njo vred pa marsikateri župnik iz Goriških Brd in Trsta. Rad bi zato, da bi moja globoka zahvala odjeknila v Katoliškem glasu. Vsem misijonskim dobrotnikom, ki sem jih ob tej polnočni uri (29. januarja 1977), ko tipkam te vrstice izpustil ali pozabil omeniti, moja molitev in misijonski blagoslov. Obljubljam, da te besede ne bodo labodji spev, marveč da se bom še oglasil. Iz Zelenega trikotnika pošilja vdanohva-ležni pozdrav v imenu fare in v svojem imenu Jože Cukale DJ Bengalija in Slovenija skupno zidata cerkev sv. Antona, za katero je dal pobudo misijonar p. Jože Cukale SJ in jo bo dne 20. marca letos blagoslovil kardinal L. T. Picachy SJ Obe cerkvi, bodisi pokojnega p. Stanka Podržaja v Kalyanpuru, ki je bila blagoslovljena na predvečer novega leta, bodisi naš labod v kamnu, ki bo blagoslovljena 20. marca letos, sta delo misijonske Slovenije v vseh treh razsežnostih, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Prva stoji na naplavinah starega Gangesa, druga pa ob enem njegovih rokavov. Katera je lepša? Vse cerkve so čedne tukaj pri nas, tiste iz ilovice so še posebej mikavne, ker je v vsakem uboštvu neka skrivna lepota, ampak naši novi cerkvi nista le ljubki škatlici, ampak nekaj... kako naj se prav izrazim? Oton Župančič je zapisal: samo labod, samotni ptič, prevaža svoj tihi sijaj, beli sijaj kot da bi ne bilo nič... in tako naj misli tisti, ki je odprl svojo mošnjo in pomagal našemu ljudstvu. K 3.000 USA dolarjev so župljani sv. Antona ob Kanalu priložili svojih tisoč in tako vredno pristopili k rožnemu vencu slovenskih dobrotnikov. Meje slovenske dobrote so se potegnile prek obeh zemeljskih polut od Illinoisa in Ohio (ZDA) do Buenos Airesa in prek Rima na Trst in Gorico do same Ljubljane. Prav zares v okviru Župančičeve Dume. Komaj sem zaprosil za prvih 3.000 dolarjev, so mi »Misijonska srečanja« že poročala, da me čaka pet tisoč. Podjetni gradbenik Misijonske znamkarske akcije (MZA) Karel Wolbang CM je znal hitro mobilizirati pionirje MZA. Par dni nato je p. Stanko Podržaj odšel v nebeške prostore in stopil v Najsvetejše. A zraven sobe, odkoder je Podržaj odhajal, je obležal bolan tudi 75-letni misijonar, gradbenik Vidmar. Tako sem ostal spet sam, a ne za dolgo. Udaril je monsun in zrli smo proseče v nebo, da nekoliko prizanese. Med odmorom velikih ploh smo pognali delo. Zdravniki so br. Vidmarju ukazali šestmesečni bolezenski dopust v popolnem miru. Pa je trdoživi misijonar že v tretjem mesecu spet stal na okopih ter skakal prek zidov kakor da bi mu bilo dvajset let. Medtem so cene materiala po vseh bazarjih prav divje plesale. Res je 14.000 dolarjev prišlo iz Vatikana — tj. iz vsega sveta —, a denar je jadrno kopnel. Indijska vlada je prav takrat začela kontrolirati inozemske valute. Vsak mesec je treba poročati v New Delhi o vsoti številk ter za kaj so namenjene. Komi: psSMs Bddale a šob Radijska reforma je zopet prekoračila vse ovire in pomanjkljivosti državnega in radijskega aparata do slovenske etnične skupnosti v Italiji ter uvedla novo obliko radijske oddaje za šolo. Tu gre zopet za prvenstvo, kajti za italijanske šole se bo začelo s prihodnjim letom. Vse je poteklo v največji naglici, malo časa je bilo na voljo za dobro pripravo, vendar z veseljem pozdravljamo to pobudo, ker smo gotovi, da bo imela v bodoče nadvse pozitiven razmah. V tem šolskem letu bodo te oddaje obravnavale le tri »predmete«: glasbo, jezikoslovje in tehniko. Vsak predmet ima že svojega poverjenika: Sveta Grgiča za glasbo, Zi,vo Gruden za jezikoslovje in Aleša Lokarja za tehniko; vsi trije pa imajo že svoje sodelavce. Radijski koordinator za te oddaje je Marjan Slokar. Vse to in še kaj več nam je povedal v posebni tiskovni konferenci v soboto 5. februarja na sedežu RAI-a Guido Botteri, ravnatelj tržaškega sedeža. Podrobnosti pa je osvetlil Marjan Slokar. V kratkem času so poverjeniki pripravili stvaren tekst. Tako bodo lahko učenci in učitelji laže sledili posameznim sporedom in kaj več pridobili. RAI je tiskal v kar čedni izdaji že prva »predavanja« za vse štiri skupine. Tako bo vsakikrat, če bodo poverjeniki pravočasno izročili rokopise. šolnikov, ki vodijo te oddaje, je dosedaj 23. Ti bodo pripravljali posamezne lekcije, z njimi se bomo seznanili v teku oddaj. Radijske šolske oddaje so se že začele in se bodo razvijale s sledečim sporedom: za vrtec vsak torek ob 9.30 pod naslovom V potek 18. februarja je bilo v okviru benečanskih kulturnih dni v Št. Petru Slo-venov \ Slov. Benečiji zanimivo predavanje dr. Emilijana Cevca iz Ljubljane, ravnatelja inštituta za umetnostno zgodovino pri Slov. akademiji znanosti in umetnosti o zaščiti beneškoslovenskih in furlanskih kulturnih spomenikov. Dr. Cevc je najprej podal kratek pregled stikov in vplivov med slovensko in furlansko kulturo v poznem srednjem veku. Gospodarski in kulturni stiki so se nekako do leta 1500 in še čez odvijali po tkm. »slovenski cesti«, ki je vodila iz Čedada v Kobarid, Tolmin, skozi Baško grapo in Poljansko dolino v Škofjo Loko, od tu pa v Kranj in na Koroško, drugi krak pa v Kamnik in na Spodnje Štajersko. Stara cesta iz Ogleja v Ljubljano, nekoč rimsko Emono, je bila povsem opuščena zaradi tujih navalov. Na Gorenjskam se je razvilo v tistem času bogato gotsko stavbarstvo in slikarstvo, freske. Središče je bila Škofja Loka. Od tu je segal vpliv na severno Primorsko in v Furlanijo. Dr. Cevc je na diapozitivih prikazal najpomembnejše cerkve v Benečiji, ki izhajajo še iz tistega časa. Vplivi so segli tudi v Furlanijo, posebno še izdelovanje »zlatih oltarjev«. V Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu bodo ponovili v nedeljo 27. februarja ob 17. uri spevoigro »Vasovalci«. Nasprotno pa so prihajali furlanski mojstri daleč na Kranjsko izdelovat dovršene gotske kipe svetnikov ter Marije z Detetom. Medsebojni vplivi med slovensko in furlansko umetnostjo so bili torej izredno močni. Za dr. Cevcem je spregovoril še prof. Giancarlo Meniš, ravnatelj deželnega središča za popis in obnovo kulturnih spomenikov. V zvezi z zaščito spomenikov krajevnega ;in deželnega pomena je povedal, da država :na tem področju ni prepustila ni kak ih pristojnosti deželi in je s svojimi ustanovami skrbela