Ko je bil ded še mlad Cvetko Slavin, I. samoti je stala hiša, onkraj Save, Kraj nje se je pričela takoj strmo dvjgati gora, le tupatam porastla z debelimi bukvami in vitkimi smrckami. Sredi jelš in vrb je zelenelo malo polje; bilo je last one hiše. Široka, mchka trata kraj hiše in poleg prostoren hlev, kjer je stalo vedno nekaj repov — to je bilo celo domovanje. A v tem domovanju so živeli srečni ljudje; daleč proč od sveta so živeli in zato so bili srečni. Komaj enkrat v tednu so videli človeka iz sosedne vasi, da je prestopil ozko brv in prišel malo povasovat h Kekljevim v samoto. Drugače pa so živeii samizase in so se ljubili med seboj. Zato pa so bili srečni, in božjega blagoslova jim ni manjkalo. Na strmih Rebrih, visoko tam gcri nad hišo, je pasel vsak dan koze in ovce mali Matevž. Dasi je bil star komaj dvanajst let, vendar je bil Že močan, da bi se ne bil ustrašil niti volkov, ki so se potepali takrat nad Srcdnjim vrhom. Ko je dremal Matevž ob večerih v podstrešju, je slišul visoko gori neke glasove, ki so bili podobni pasjemu lajanju. Pcsluh-nil je natanko in je zamrmral samsebi: »Volkovi so . .. Nad Srednjirn vrhom se podijo in lakota jih pre-ganja.« Tako je mrmral Matcvž, a niso se mu ježili lasjc, Mirno se je pckrižal in izmolil večemo molitev, Potem je pa zaspal in neprijetnih sanj ni bilo k njemu. Ko se je zasvital dan, se je Matevž prebudil in pomencal zaspane oci. Stopil jc potem dol v hlev, kjer so ga že klicale z glasnim bekctanjem in meketanjem ovce in koze. Odprl je stajo, in drobna živinica se je gnetla okrog njega. Lizala mu je roke in ga gledala prijazno. >'Pribitc ovce to, o; ti šmentane koze!« se je razhujal Matevž. A vendar se je smejal veselo in zadovoljno. Oj, ta živinica! Za očetom in materjo mu je vse na svetu ta živinica, ki se gnete zdaj okrog njega. Skoro da ga podrof Ta pribiti oven z zakrivljemmi rogcivi se je zagnal kar v njega, da je omahnil in se ujel še!e cb jaslih. vDa bi te volk, ti zvitorogec!« je zavpil Matevž in zažugal s pestjo. Pogledal ga je oven neumno in zabeketal. Zasmejal se mu je Matevž; za roge ga je pograbil in popeljal vun iz hleva. Usule so se za njim ovce in koze in so odbrzele proti strmim Rebrim. Glej, na vežnem pragu pa že stoji zlata mamica. Polno torbico drži v roki in pastirsko palico. Matevž si vrže torbo na ramo in zagrabi za palico. Mamica ga pokriža in mu vošči: »Bog ti daj srečo, Matevžek!« — In še pristavi: »Dobro varuj čredo pred risom in volkom, Matevžek, ris čcpi na drcvesu, volk pa preži izza grmovja . . . Bog te čuvaj obeh.« In maraica jc izginila v veži. Matevž pa se napoti veselih korakov proti Rebrim. Veselo pesem zažvižga, ko stopa za svojo čredo po rosnih 1O1 i I tleH- Debclc kapljc vise na bukovih listih in na mirnih rožicah po tleh, Nebo je čisto-jasno — samo na vzhodu se žare kakor škrlat rdeče meglice. Oj, solnce prihaja iz devete dežele; blizu je že in kmalu se bo prismejalo i z veselim obrazom čez sinjo Baščico. In takrat se bodo nasmejale vse gorske doline, Sive, resne gore se bodo nasmejale in zelena polja in temni ] lescvi. Nasmejali se bodo vsi, in Matevžu se bo nasmejalo mlado srce, 1 In vse bo veselo in vse bo prepevalo z Matevžem radostno pesem ... ¦ Precej visoko je že dospel Matevž. Zclena tratica je tu in Žubori j bister studenček. Matevž sname klobuk z glave in se umije, Potem pa * sede na kamen in vzame iz torbice kos Čmega kruha. Naje se in se napijc ^ bistrc studenčnice. Takrat pa se prismeje izza sinje Baščice zlato solnce, ^ Po polju, po. gozdovih zaiskri stotisoč biserov. Glasncje zašume tam i (flobokodol modri valovi Save in ptičja pescm se oglasi po košatih vejah. ¦ i 0 jej, solncel« se vzradosti Matevž. »Kaj si mi princslo iz devetc i dežele? Pri zlatem kralju si bilo in pri zlati kraljičini v gosteh. Ali si mi \ prineslo cekin, da si kupim orgljice na sejmu? Sncči sem ti naročil, pa 1 si pozabilo, Solnce, ej, solnce!« J A nasmejal se je Matevž samemusebi in svojim neumnim mislim. ' Takrat pa se je oglasil daleč, daleč tam pri fari jutranji zvon. Komaj ga l'e bilo moči slišati tu na daljnih in strmih Rebrih. A slišal ga je Matevž in je pokleknil, Molil je jutranjo molitev in gledal s pobožnimi očmi proti r: modremu nebu. Mcd tem pa so se bile razkropile ovce in koze že visoko i nad njim. Pobral je Matevž svojo palico-štekljarico in je plezal kvišku '. za živino. iVisokogori se je vsedel na skalo in je gledal v dolino. Vse polje je biJo polno pridnih kmetovalcev; bohotno so zoreJe ravne njivc. Iz dimnikov vaških hiš pa se je dvigal sivkast dim in po beli cesti je drdral tupatam kak voz, Dolgo je gledal Matevž v dolino. Solnce je žarelo in grelo čimdalje- ) bolj in Matevž je začutil njegcve žarke na svojem hrbtu. Stopil jc pod košate bukve in se je vsedel na travo. Lepo se je pasla živina okrog njega; posebno pridna je bila ovca Belka — ta je bila njegova last. Za tisoč cesarskth dvajsetic bi je nc bil dal Matevž nikomur, pa najsi bi mu jih pcnujal sam kraljevič iz devete dežele. Od nog do glave bi ga premeril, pa bi mu pomigal z roko: »Ne dam ti je! Le kje drugje si kupi drugo — a Belke ne dam, oj, kraljevič devete dežele,« Žalosten bi odšel kraljevic iz devete dežele domov, — tako je mislil ¦ Matevž — in tam bi pravil svoji mainici: »Belko ima Matevž, krasno ovco. K1 Tisoč cesarskih dvajsetic sem mu ponujal, pa Matevž me še prijazno ^L pogledal ni, ta preklicani Matcvž!« ^H1 Zasmejal se je Matevž tem krasnim mislim. Poklical je svojo ovco, ^Kin glej — dvignila je Belka glavo in je prihitela k njcmu, Božal jo je r Matevž po belem čelu in ji govoril prijazno: ¦r »Belka, oj, ti preljuba Belka! Kraljevič iz devete dežele je bil pri ^m meni. Zlato krono je imel na glavi in oblečen je bil v baržunasto obleko. ^B Lepo je govoril in mi pcnujal zate tisoč cesarskih dvajsetic. Povabil me 132 J jc v devcto dcžclo, da postanem tam tudi jaz kraljevič, Če bi hotel tebe ! prodati. Pa sem premeril kraljeviča od nog do glave, pa sem se mu ] zasmejal. In žalosten je odsel kraljevic in se jezil name, češ: Ta preklicani * Matcvž!« ! Veselo se je zasmejal Matevž in božaJ svojo Belkp. Ovca pa )e i stisnila glavo ob njegove prsi in je zabeketala veselo. Naposled jo je pa « odruril Matevž od sebc in ji rckel; M »Lačna si, Belka. Le pojdi, pa se napasi, ker trava je tu sočna in ' polna svetlih biserov,« ] Ubogala ga je Beika in se odstranila. Zadovoljno je muliJa travc in je pogledala tupatam na svojega pastirčka, ki je Iežal na trati. Matevž je gledal v nebo in ugibal, kdaj bi priplaval tjagor, ako bi si napravil peroti. Iz teh misU ga je pa vzdramil lahek šum sredi bukovih vej. Pazno ' se je ozrl tja, pa ni zapazil nič. jj »Kos jc bil, pa je poletel navzdol,« je pomislil. A vendar ni nehat ! cpazovati tistih vej. Ostreje je preraotril vsako vejico in glej — ob deblu ' sc je tiŠČaio nekaj nepremicno in tiho, Zapazil je dvoje svetlih in velikih i oči, ki so strmele naravnost na njcgovo Belko. "j »Mačka je,« je dejal Matevž samsebi. *Iz vasi je prišla, pa preži " ; tu na ptice.« Toda takoj se ]e premislil. To pa ni mačka, kajti prevelika je, j domača mačka ni nikoli tako velika. Ugibal je MatevŽ dalje in gledal neprenehoma gor na vcjo. In naenkrat se mu je zasvetilo v glavi in mraz | ga je stresei, j »To je pa ris .,. kakor gotovo scm jaz Matevž — to je pa ris.« Zazcblo je Matevia po vsem životu in k sebi )e stiskal svojo palico-štekljarico, Toda kmalu ga je minul strah in kri se mu je pomirila. Mirno je ležal na tleh in ni se zganil ne za trenutek, NepremiČno so mu strmele oči v divjo zver in misel za mislijo se mu je rodila v glavi. Tuintam je prišel iz doline Človek iz vasi k njegovemu ocetu. To-inono ]'e govoril in se je kaj pritožil, O risu je včasih kateri govoril, kako davi živino gcri na planini pod BaŠČico, Kakor strela pridrvi, podavi jagnjeta, jjm izpije kri in izgine spet. A nihče mu ne more do živega. Kakor volkodlak )c: strah pred njim, a za njim groza. Oj, da bi ga zadela ( roka, da ne bi moril več drage živine! A ves trud in zvijača jc zaman. Prikaže sc volkodlak-ris, kjer se ga človek najmanj nadeja, in izgine, da ni veČ sledu za njim. Tako je potožil tainoni vaščan pri Kekijevih. Žalosten in ncsrečen je bil rnnog pcsesinik, kcr rau je poklal volkodlak že toliko živine, Zvesto je poslušal Matevi tako pripovedovanje in ga vlekel na ušesa. 0, da bi se drznil volkodlak napasti njegovo živino! Za vrat bi ga zgrabil in zadavil bi ga, da ne bi dihnil rriti enkrat več. V vas bi prinesel volkodlaka in bi ga kazal, rckoč: »Za vrat sem ga zgrabil, pa ni trenil ničveč .. .« Pa glef — zdaj pa čepi tam na veji in njcgove žareče, krvoločnc oči strmijo naravncst na Belko. Tisoč cesarskih dvajsetic je ponujaf ,33 ; kraljevič devete dežete Matevžu za Belko — a ta volkodlak si jo pa misli prisvojiti zastonj! Ne boš, risek! Veverice pojdi strašit, pa pusti : Matevža in njegovo Belko! Kaj strmiš in so ti oči pohlepne, ti risji volkodlak? j Na tihera se je zasmejal Matevž. Krepko je stisnil palico-štekljarico j iri se pripravil za skok. A vendar je ležal še na tleh in ni se genil. Nepre- 1 mično je zrl risa in oči se mu niso premaknile. 1 Hipoma pa je skočil ris na tla in v enem samem skoku je bil za vratom Matevževe Belke. Preplašena je zabeketala uboga ovca, ko je k začutila ostre kremplje, in ni vedela, kako bi se branila. A že v tistem . i hipu je priskoči! Matevž. Z obema rokama je zgrabil palico-štekljarico ^ na sredl in jo zabodel z ostro ostjc risu v prsi, Zapihal je volkodlak in se ' okrenil na Matevža, Spustil je ovco in zagrabil z zobmi palico. Matcvž . .: pa ga je prevrnil na tla in tiščal krepko. Pihal in renčal je ris in I otepaval z nogami in z glavo okrog sebe — a vse zaman, Matevž ga je | pritiskal k zemlji z močnimi rokami in ni se utrudil. Še nekaj časa je otepaval ris okoli sebe, potem pa je onemcgel. I Mirno jc lcžal na zemlji; le tupatam sc mu je streslo telo, kakor bi se hotcl L s silo otresti smrti, ki ga je tiščala na zemljo. Matcvž je izpustil palico ' in se je globoko oddahnil. Gledal je pojemajočega risa in se je smehljal zadovoljno. I »Kaj si hotel Belko zastonj, o ti volkodlak?« je govoril. »Rajši bi I jo bil dal kraljeviču devete dežcle za tisoč cesarskih dvajsetic. Lahko 1 bi si kupil zdaf gradič na zclcnem hclmu. — Pa si jo hotcl ti zastonj, pa si jo izkupil — hi hi bi,« Smejal se je Matevž. Toda takrat se je domislil, da bo Belka gotovo ranjena, Poskočil je v goščavo, a g]ej — Da trati je ležala Belka in ga je gledala prestrašeno- Pobožal jo je Matevž in jo pogledal na vrat. Košček vclne jc bilo tam krvave, a drugega ni bilo. Samo prestrašila se jc revica tako, da se je sesedla v grmovju na tla. »ReŠena sva, Belka,« ji je rekcl Matevž prijazno. »Rešena je vsa dolina voJkodlaka, Midva sva ga udušila, kaj, Belka?« Pogledala je Matcvža Belka in vstala, kakor bi ji bile Matevžcve besede pregnalc ves strah. Še enkrat sc )'e polresla, potem pa je pohitela za sestricami, ki so se pasle že visoko na Rebrih. Mirno se jc pasla potem in je pozabila na ves strah. Matevž se je pa napotil nazaj na trato in je stopil pred risa. Nič več se ni genil volkodlak. Oči so mu bile široko odprte in iz ust so mu režali ostri zobje. Previdno je potegnil Matevž palico iz njega — curek krvi se je ulil iz rane, a ris se ni genil več. »Preč je, popolnoma preč,« je dejal Matevž in sunil z nogo mrtvega roparja. Jezen je bil Matevž nanj, ker mu je hotel ukrasti Ijubo Belko, ker je poklal že toliko živine po planini pod sinjo Baščico. Ojr to bodo t zdaj gledaii Ijudje, ko izvedo, da je ubil on s palico-štekljarico volkodlaka! H Nasmihali se rau bcdo: »Matevž, oj, ti korenjaški Matevžek!« I 134 Matevž pa se bo branil in jim odgovarjal: »Hm — čemu pa je ; napadel mojo Belko? Miren naj bi bil, saj je vedel, da se ga ne bojim,« Mislil je tako Matevž na Rebrih ia najrajši bi bil takoj pognal živino , domov. A bal se je očeta. Kaj za to, čc je pobil risa! Pograbili ga bodc oče za lase, pa mu bodo rekli jezno: »Živino bi bil pasel naprej, da ne bo zdaj lačna dirjala po hlevu. Zvečer bi bil lahko kazal tistega svojega i risa okrog ...« | Tako si je mislil Matevž in je ostal do večera na strmih Rebrih, dasi i mu je bilo težko. Ko pa se je skrilo solnce gori za Vitrancem, je sklical i svojo čredo. Podil jo je prcd sabo v dolino, na hrbet pa si je natvezel mrtvega risa. Veselo vriskajoč je skakal s skale na skalo in je prišel kmalu domov. j Stala je mamica na pragu in je pričakovala Matevža. Stopil je deček I moško prednjo in je vrgel risa na tla. Sklenila je mamica v začudenju roke in je gledala mrtvega volkodlaka. Pobožala je potem Matevža in ga vprašala: I »Pa kako si ga? Pa ti si ga?« j Nasmejal se je Matcvž in je odvrnil: »Jaz sem ga, mamica. S to i palico sem ga — glejte, še zdaj je krvava.«. Poklicala je mamica očeta. In prišel je oče iz hlcva in je pogledal mrtvo zver. Pogledal je pa tudi Matevža in jc samo zakašljal: »Hm ...« Drugega pa ni rekcl nič. Obesil je Matevž volkodlaka pred hišo na hruško. Izvedeli so ljudje | 0 tem, pa so prihajali čez Savo, da pogledajo roparja. Zadovoljno in veseio so se smehljali; saj so vedeli, da bo imela živina zdaj mir. Stopili so potera v Kekljevo hišo, kjer je sedel za mizo Maievž in večerjal. Na dclgo jim je moral pripovedovati vse o svoji Belki in o palici-štekljarici. Rad je pripovedoval Matevž; saj se mu je srce kar smejalo v srečni zadovoljnosti. ' In ljudje so šli potem nazaj čez ozko brv. Marsikdo je pokašljeval: »Hm ...« Obrnil se je k sosedu in mu je rekel: »Saj pravim — ta Matevž! : Buzarona — kavka — saj pravim ...« Prišli so ljudje v vas in so pripovedovali na dcmu o Matevžu in o mrtvem volkodlaku ... (Dalje prihodnjič.)