Ixluij Sl ysak četrtek, ako je ta dau praznik, dan poprej. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu nMira“ v Celovec, Pavličeva ulica 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predp. in od 3. do 4. ure pop. Rokopisi se ne vračajo. Zainserate se plačuje po 20 vin. od garmondvrste za vsakokrat. ¥ \reljsi: za celo leto 4 krone(2b Denar naj se pošilja pod napisom : Upravništvo „!ttira“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se naprej. plačuje Leto XXIII. V Celovcu, 22. decembra 1904. Štev. 51. Mi Naročniki, spominjajte se svoje dolžnosti! Božič. Sto in stoletja so že izginila v brezmejno večnost, odkar se je v bornem hlevcu betlehemskem narodil svetu Odrešenik, kar se je človeštvu narodil Izveličar. „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemljiu so peli angelski zbori nad betlehemskimi planjavami, hvaleč in slaveč Njega, ki se je v svoji brezkončni božji dobroti odel v borno človeško meso in kri, da zadosti božji pravičnosti, da odkupi človeški rod večnega prekletstva. „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji !“ Silen je bil jarem, pod katerim je tisoče let vzdihovalo človeštvo: prekletstva breme je tiščalo k tlom človeški rod, težki okovi suženstva so ga oklepali. In zapustil je svojo nebeško slavo ter stopil doli med sužni rod ter mu odprl zopet pot uazaj, tja, odkoder ga je izgnala krivda pradedov, katera se je kakor znamenje prekletstva zrcalila na dušnem obrazu človeštva in na njegovem telesu. „Mir ljudem na zemlji11, so peli angeli ob njegovem rojstvu, kajti mir, oni mir, katerega človeštvo ni več moglo poznati, po katerem je pa želelo z vsem svojim hrepenenjem, oni sveti mir je prinesel v dolino solz. „Mir vam hočem dati“, je dejal nebeški Učenik, blag mir, kakor je bil on sam božansko blag. Iz Njegovih ust ni izšla žal beseda, kajti On je bil blag. Mir je oznanjal in ljubezen. „Mir bodi med vami“ je dejal in „ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubilu, je rekel. Njegovo življenje je bilo polno ljubezni, ljubezen sama. V Njegovem ljubečem srcu je bilo prostora za vesoljno človeštvo, katero je ljubil tako zelo, da je celo umrl zanje. On, ki je oznanjal mir, ni našel miru, temuč preganjali so ga, trpinčili, obesili na križ. In „slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre voije“, so peli angelski zbori ob Njegovem rojstvu. In umrl je On, ker je moral umreti, ker je to zahtevala ljubezen, Njegova božanska ljubezen. Umrl je, ali ni umrla Njegova ljubezen. Kakor je On vstal, vstala je tudi Njegova ljubezen ter šla v svet, noseč blagor in mir človeštvu. Majhen je Podlistek. Božič v tujini. (Franjo Neubauer, Ruma.) I. Po mestu Zemunu so žarele električne luči. Z dr. Mirkom Miloševičem sva se sprehajala po donavskem obrežju. Bila je lepa, topla južna noč. Nebo je bilo prevlečeno z lahkimi oblaki, tu in tam pa so lesketale in migljale zvezde. Na drugi strani Donave so se dvigale na nizkih bregovih palače in koče srbske prestolnice. Po ulicah so zažgali električno luč. Zdaj se je zasvetilo v eni, zdaj v drugi ulici. Zdelo se mi je. kakor da sem doma iu da gledam, kako se zažiga po hribčkih kres za kresom, eden lepši in svetlejši od drugega. In če sem uprl pogled v globoko Donavo, sem videl v vodi luči, kakor da so jih prižgale vodne vile na dnu reke v palači povodnega moža. „Ti opevaš električno luč, kaj ne, brate/' me zbadljivo nagovori prijatelj, videč, da sem se zatopil v krasoto Belega grada, ki tako divno leži ob Donavi kakor Napolj ob morju. Ta moj prijatelj! Bil je odkritosrčen, dober, vse bi mi bil storil, vse sem mu smel zaupati, — molčati je znal kakor grob. Prijateljstvo mu ni bila prazna beseda; pokazal je svojo ljubezen v dejanju. Bad sem ga imel kakor pravega rodnega brata. Samo da ne bi bil tako prozajičen ! Kedar sem jaz sanjaril o lepoti večera, o šumljanju donavskih in savskih va- bil začetek, ali kakor trda, neomajna zagvozda se je zasadila božanska ljubezen med nàrode, ki so je že zdavnaj pričakovali, in delila in družila je svet, odpirajoč mu vir preporoda, novega življenja. To so bili časi, ko so se še pomnile besede Zveličar-jeve „mir bodi med vami“, ko se še ni pozabila angelska pesem: „S!ava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje." Prišli so drugi časi in ljudje, ki niso bili dobre volje, so si dali nalogo, da širijo Izveličarjev mir med človeštvom. In šli so v svoji pohlepnosti za pravimi oznanjevalci miru ter vzeli meč ter ga namakali s krvjo nedolžnih žrtev, s krvjo narodov, kateri so si pač želeli miru, ne pa uboja. In tako so oznanjali Nemci po naših krajih vero Kristusovo, tako so zanašali med Slovence mir in ljubezen. Kakor tropa divjih volkov na čredo ovac so se vrgli naše zemlje in našega blaga lačni Nemci na naše ljudstvo ter mu z ognjem in mečem vcep-Ijevali krščanstvo, dokler ni bila slovenska posest njihova, dokler ni bil Slovenec suženj svojega krščanskega tlačitelja — Nemca. Tako so Nemci razumevali mir, tako so tolmačili ljubezen. Tako je bilo pred stoletji, in tako je tudi še sedaj. Žalostne so v resnici razmere, v katerih živi borni naš nàrod, od vseh strani skoraj oklenjen od zakletih sovražnikov. Odkar je nad njim zagospodarila krvoločna nemška pest, odkar ga je nemška krutost vklenila v svoj jarem, od tedaj pač še ni imel vesele urice. oo »ise. Sasi, >o »e je za par trenutkov moglo misliti, da bo stresel s sebe naš nàrod svojega tlačitelja a tem hujši je bil pozneje udarec, tem težje je bilo breme, katero se mu je naložilo. In v novejšem času? O, dà, prišlo je ono leto, ko je vsem nàrodom naše države zacvetela zlata prostost, iu naš nàrod je tudi mislil, da mu bo za vedno odleglo. Toda motil se je. Ona ista slavna vlada, katera se kaže navidezno vedno in vselej enako pravična vsem narodnostim, ona ista vlada je tudi vedno in za vselej poskrbela, da ostane naš nàrod pod pestjo svojih nasprotnikov. To je tista slavna vlada, katera ima vedno na jeziku blagodejen mir, ki objema vsakogar in vse z isto ljubeznijo, ki seje med nàrode prepir iu neslogo, da tem lažje potem ribari v kalnem. Kaj ji je potem mar, da slabejši omaguje, propada, izginja, saj ji je to celo ljubo, vsaj ne bo vednih pritožb in klicov na pomoč. To je vodilno načelo lov, ko sem mu vneto pripoveloval o bodoči moči in slavi slovanskih narodov, — me je prekinil s popolnoma vsakdanjo, neprikladno opazko, in bil sem jezen, srdit na njega. Ali, ko je prijatelj videl, da me je užalil, me je potrepljal z roko po rami in se glasno, zvonko zasmejal s tistim odkritosrčnim smehom, v katerem ni zasmehovanja, ne preziranja, ne hinavstva. „Le hud ne bodi, prijatelj! Veš, pesnik in prozajik se kaj dobro vjemata. Če pesnik sili previsoko pod oblake, ga prozajih prime lepo za roke, pa ga povede doli na navadna zemeljska tla. če se pa prozajičen človek hoče pregloboko pogrezniti v navadno zemsko blato, mu pa spet pesnik posodi krila, da ga dvignejo v višave." — Tako je modroval moj doktor, in jaz sem se potolažil, vedoč, da misli pošteno. „Kje pa misliš božičeva'i,“ me vpraša iznenada prijatelj. „V svoji tihi sobici, — kje drugje," mu odgovorim. „Tisto pa ne, brate! Ti prideš k meni, pa boš gledal, kako bo moj Mirkec skakal okolu božičnega drevesca. In čaja nama skuha moja ženka. Menda te ne bo vse to dolgočasilo ?" „Prav rad sprejmem tvoje povabilo, hvala ti ! Rad bi zopet enkrat gledal smrečico, kako žari v neštevilnih lučicah, rad bi zopet enkrat postal dete, ki steza svoje rokice po Jezuščkovih darovih, obešenih po smrečjih vejicah" — — „in izpil čašo močnega čaja z jamajka-ru-mom,“ me prekine prozajični tovariš. „Niti takih užitkov se ne bom branil." vlade in tako tudi dela, oznanjujoč mir, troseč sovraštvo in ž ujo gospodstvo. Iu naši nasprotniki? Odložili so sicer meč in sulico, ali odložili niso svoje narave. Še vedno prihajajo med nas, kakor prihaja volk med ovce, sedaj ogrnjeni z ovčjo kožo, sedaj brez nje, vedno pa priliznjenih besed, polni obljub in priseg, a še polnejši goljufije in laži. In bognedaj, da bi se ubogi Slovenec uprl njihovemu zavratnemu napadu. Ne, potem je pač Slovenec oni, ki kali mir, potem je Slovenec ona uboga ovca, katera kali nemškemu volku vodo nad seboj. In kako pisano oblečeni prihajajo med nas. Sedaj so vam ljubeznivi tovariši, ki so pripravljeni storiti vse, prav vse za vas, ki vam celo storijo kako uslugo, samo da vas priklenejo nase ter vam pozneje tem gotovejše zadajo svoj udarec. Ti so namreč oni, kateri na vse grlo oznanjajo mir in ljubezen. Drugi so vam očitni nasprotniki, kateri stopajo med vami, zahtevajoč od vas, da mirno prenašate njihove udarce, sami pa tolčejo po vas z vso silo, hoteči vas čim prej ugonobiti. Tretja, najhujša vrsta pa je vzrastla med nami samimi, kri je naše krvi, naši možje, naši mladeniči, naše žene, naša dekleta, a sovražnik naš je vsejal v njihovo dušo svoje seme prekletstva, nàrodaega izdajstva, in sedaj so oni, ki so bili naši, naši najhujši nasprotniki. Judeži Iškarijoti so, ki prodajajo svoj rod in je?’b. neteč sovraštvo med rodnimi brati, n • imi sest-ra:'1'. iti služabnik; «««. sam gospoda t - se doseže sam, go- tovo doseže po dove. .-yj. Majicah. In mir su oznanjan angolski glasovi ob rojstvu Izveličarja človeštva, mir, nebeški mir je oznanjal On sam, ali minili so časi miru, na njihovo mesto so stopili dnevi boja. Boj povsod, vroč, krvav boj, boj za obstanek, boj za nadvlado. Gorje mu, kdor se ne bojuje, kdor ne brani z vsemi silami svoje lasti, gorje mu, kdor le za trenotek popusti, nasprotnik komaj čaka tega trenotka, in smrtni udarec bo položil nemarnega bojevnika na tla, in vstanka in obstanka ni več. — Tudi naš slovenski nàrod na Koroškem mora biti hud, vroč boj za obstanek in že se je mislilo, da mu je pošla moč, že se je pričakovalo, da odloži orožje in — izgine. Toda ni se to zgodilo. Še je v nàrodu dovolj bojevnikov, krepkih, navdušenih, ki ne bodo pustili, da pade nàrod, ker ne sme pasti, ker mora — zmagati, ker bo tudi zmagal. II. Bila je južna noč, topla kakor spomladi. V tukajšnjih krajih je včasih okolu božiča tako mehko vreme, da sedijo ljudje pred hišo in uživajo prijetno, blagodejno toploto. Zato pa proti Veliki noči zaplešejo snežinke, in še v maju pada tako hladen dež, da pordeč6 roke, držeče dežnik. Z doktorjem sva slonela na oknu v njegovi pisalni sobi. Kar naju pokliče gospa, veleča nama, naj se potrudiva v jedilno sobo. „Pri meni najdeš vse po starem hrvatskem običaju," mi reče prijatelj. „Hočem, da se še vedno spominjam, kako je bilo na sveti večer v rojstveui seljaški hiši." Ko vstopiva, se prepričam, da je govoril resnico. Po sobi je bila razstlana slama v spomin na to, da je Zveličar počival na slami. Tudi na mizi je bila razstlana slama v obliki križa. Čez križ pa je bil pogrnjen krasen namizni prt. Na sredi mize je stal krožnik, na sredi krožnika čaša, v čaši pa so bile tri tanke sveče, spletene v eno, ki se je pa na vrhu delila zopet v tri svečice. Te tri svečice značijo presveto Trojico. Okolu in okolu sveč pa so poganjali iz žitnih zrn zelene bilke. Ta zrna denejo na krožnik na dan svete Katarine ali pa svete Barbare, zalivajo s toplo vodo in pusté, da poženejo iz njih zelene bilke. Razun tega je bilo na mizi medene rakije, krožnik z medom in v njem narezani koščeki belega luka (bele čebule), hrena in jabolk, in okrogli, krasno spleteni božični kolač, vrh kolača pa veliko jabolko. Ko je zazvonilo angelsko češčenje, se je doktor prekrižal, molil in jaz in gospa in dekla smo mo- Mir nam oznanjajo polnočni zvonovi, mir, ki viada v božjem hramu, sveti, božanski mir, a zunaj pa hrumi boj. — „Mir vam dam“ — „ljubite se med seboj41! — »Udari, ubijaj, mori!44 Dà, dà: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!41 Koroške novice. I f Profesor Jakob Wang. Zopet se je podrl trden steber slovenstva koroškega. Nepričakovano je dohitela neizprosna smrt v starosti 57 let velespoštovanega nàrodnjaka, gospoda Jakoba Wanga, profesorja v Beljaku. Ko se je bil namreč v soboto popoldne pripeljal v Kubikovo gostilno pri Žrelcu na poset k svoji sestri, gospé Lobiser, vdovi nadučitelja, in je zvečer peš odšel v Celovec na železnico, zadela ga je v žrelskem drevoredu kap in zgrudil se je nezavesten na tla. Zanesli so ga h Kuliku, in ker mu ni postalo boljše, so ga zapeljali v celovško bolnišnico, kjer je po prejetih sv. zakramentih takoj izdihnil. Sijajen pogreb, katerega sta se udeležili gimnaziji beljaška in celovška s profesorji in učenci, šel je v pondeljek 19. t. m. ob pol 3. uri popoldne od bolnišnice v rajnikov rojstni kraj Podkrnos. Razun šol ga je še veliko znancev in prijateljev, zlasti pa slovenskih nàrodnjakov spremilo na poti k zadnjemu počitku do knezoškof. semenišča, kjer je rakvo, ki jo je krasilo mnogo vencev, med njimi jeden „Slovenskega omizja44 v Beljaku z nàrodnim trakom in s slovenskim napisom, pričakoval drugi voz, ki jo je peljal naprej v Podkrnos. Sorodniki in mnogi znanci in prijatelji so rajnika še spremili do Podkrnosa na vozovih. Več o pogrebu in o življenju ter delovanju rajnega profesorja Wanga prinesemo prihodnjič. N. v m. p.! Našim naročnikom! Konec leta se bliža in čas je torej, da se zopet obrnemo do svojih cenjenih naročnikov, do nekaterih s prošnjo, do drugih pa z opominom, do vseh pa z željo, da se pravočasno spomnijo svojih dolžnost' 'apram našemu listu. —i— -«vua t .i.fiimn v nrihodnii kot zaključni števil , t 'tnikn, danes naj le povemo, kakšen .iVii: 4 , prihodnjem letu. Kar se tiče programa samega, p: ' nimamo ničesar dodejati in ničesar odvzeti, le gledé oblike naj pripomnimo sledeče. Že dolgo časa so se vršila posvetovanja gledé bodoče velikosti našega lista, njegovih prilog itd. Bila so razna mnenja. Gotovo vsem je ugajala misel, da bi „Mir“ od novega leta izhajal po dvakrat na teden in bi se mu cena povišala na 6 kron na leto. Stvar bi se bila tudi uresničila, ali žalibog ima upravništvo še toliko naročnine pri naročnikih, da je dvakratno izdavanje lista v tednu popolnoma nemogoče. Bati se je, da bi od 4 na 6 kron zvišane naročnine ostalo še več na dolgu kakor sedaj. „Miru je imel letošnje leto za prilogo ^Domoljuba44. Sklenilo se je zanaprej opustiti „Domoljuba“. Da pa se cenjeni naročniki ne bodo čutili oškodovane, bo imela vsaka številka „Mira“ od novega leta naprej dve strani lastne pri- lili za njim. Potem je vzel hišni gospodar kadila in je okadil celo hišo. Mi smo ga spremljali iz sobe v sobo, v kuhinjo in v klet. Ko se vrnemo, sedemo za mizo, gospodar vzame požirek rakije in da ostalim po vrsti. Potem zaužije košček luka in dà vsakemu košček, češ, to je lek proti koleri in raznim boleznim, ki so nekdaj vladale med narodom, na to meda in košček jabolka kot lek proti grlobolu in hrena kot zdravilo proti glavobolu. Ko smo to zaužili, donese služkinja ribjo juho, za juho pa pečene ribe in medenih kolačev. Vse to smo zalivali z močno sremsko kapljico. Doktorica je bila le malo pri nas. Tolažila je Mirkeca, ki je bil baš ta dan nekaj zakrivil, pa ga je strogi papa kaznoval s tem, da je moral v svoji sobici čakati, dokler mi povečerjamo. Če se ga potem Jezušček usmili in mu pozvoni, bo smel k božičnemu drevescu, če pa ne, pa v posteljo. No, ker sva gospa in jaz z združenimi močmi prosila doktorja, naj se kmalu usmili jetnika, je res zvonec kmalu zapel, vrata so se odprla in Mirkec je stal pred bogato okrašenim, v mnogobrojnih lu-čicah se lesketajočim božičnim drevescem. Zaupno je uprl očesca v mamo in v mene, a boječe se je ozrl v očeta, ki ga je rahlo pokaral, potem mu pa dovolil, da si sme vzeti, karkoli mu srce poželi. Ne bom vam popisoval otroškega veselja, — vsi smo ga enkrat uživali, žal, da ga ne moremo več tako ! Naglo je mineval čas v prijaznem, neprisiljenem razgovoru. Naposled se je moral Mirkec posloviti in ž njim se je poslovila gospa doktorica, češ, da ne pusti samega svojega miljenčka. loge iste velikosti, kakor je list sam, da bo torej „Mir“ odslej imel po šest strani namesto štirih dosedanjih. Ker je priloga v prvi vrsti zato, da bo list prinašal poleg politične vsebine vedno tudi dovolj zabavnega in poučnega beriva, bo imela vsaka številka „podlistek“ z zabavnimi spisi, v listu samem pa stalne gospodarske poučne vesti. Iz prvega se je mislilo dati prilogo s posebnim imenom vsaki drugi številki, ali s tem da se poveča vsaka številka za dve strani, je storjeno še več, ker bodo bralci na ta način dobili več beriva. Sicer opozarjamo p. n. naše naročnike na vabilo k naročbi v prihodnji številki, pripomnimo pa že danes, da ostane cena listu vzlic razširjenju neizpremenjena. Citajte torej prihodnjič vabilo k naročbi in spomnite se, da je vendarle menda poleg drugega tudi dolžnost naročnikova, da list, katerega dobiva, tudi — dolžan ne ostane! Proti slovenskim matrikam. V zadnji številki smo priobčili vest ljubljanskega „Slovenca“ o razburjenosti, ki je „baje“ zavladala med koroško duhovščino nemške narodnosti zaradi zahteve slovenske duhovščine po slovenskih matrikah. Da se nam ne bi moglo očitati, da delamo zgago, smo pripomnili, da posnemamo to vest po „Slovencu“. Citali smo potem praško nPolitiko44 in ko pišemo to, imamo pred seboj št. 287. časopisa »Reichspost44 z dné 16. t. m., v kateri se je spravil neki »koroški strokovnjak44 na to vprašanje „edino le z meritornega stališča", kakor pravi. — Ta strokovnjak44, katerega strokovnjaštvo pa močno diši po nemško-nacijonalnem šovinizmu onih ljudi, ki si dajejo v gotovih slučajih celò roke odsekavati za nemško stvar, povdarja, da zna slovenski in da mu osebno ni na tem ležeče, ali naj se matrike vodijo v nemškem ali slovenskem jeziku, pač pa bi moral vsak še tako nàroden Slovenec priznati, da vzroki koristnosti zahtevajo dosedanje nemško poslovanje.44 Mala zafrkacija sledi v tem, da strokovnjak44 trdi, da se Slovani na svojih slovanskih shodih morejo sporazumeti le s pomočjo nemščine. — „Privatniki nimajo pravice, zahtevati od župnih uradov slovenskih vknjižb.44 Tako pravi ta strokovnjak. In to, kar sledi: „Sicer je pa znanje nemškega jezika na Koroškem tako razširjeno, da mora vsak, kdor zna čitati, tudi najpotrebnejše v do-rični listini razumeti!44 Dà, ti nemško-naci-jonalna duša na hujskaški suiagi nemške ,,Reichs-pošte44, tu se vidi vse tisto strastno poželjenje po edinem cilju, da bi moral čim prej ko mogoče izginiti iz Koroškega zadnji zaveden Slovenec, kajti „nemški že zna takointako vsak, čemu mu potem še izdajati slovenske listine.44 No, ali ta lepi »strokovnjak44 še ni pri koncu! „Z isto pravico, kakor se je sedaj zgodilo pri Slovencih, bi mogli zahtevati v prvi vrsti Italijani, da se vpišejo v matrike v njihovem jeziku, končno tudi Čehi v Vernbergu in tudi cigani v Šmartnem nad Beljakom." Koliko »strokovnjaštva44 je še ostalo na tem nStrokovnjaku44 ? Človek, ki niti noče vedeti, da je slovenski jezik na Koroškem deželni jezik, in da ima slovensko ljudstvo, govoreč deželni jezik, isto pravico, zahtevati slovenskih vknjižb, kakor Nemec nemških, tak strokovnjak44 se mora pač zadaviti na svojem lastnem »strokovnjaštvu44. In nesramnemu napadu, da se primerja tretjina III. „Kaj misliš, Franjo," začne prijatelj, „kje sem jaz praznoval božič pred desetimi leti? Ugani!44 »Ako ga nisi doma pri svojih dragih, potern si ga pač na Dunaju, kjer si bil tedaj jurist, kolikor vem,44 mu odgovorim. „Ne doma, ne na Dunaju, temveč — v Vrbi!" „V Vrbi?" „Dà, na Koroškem. Ti se čudiš, torej slušaj: Hrvatje in Slovenci na Dunaju smo prav prijateljski, bratski občevali med seboj. Če je priredila »Slovenija44 veselico, smo se je udeležili člani „Zvonimira44 in če smo mi povabili Slovenijane, nam tudi niso odrekli. Popevali smo skupaj. Oni so se navduševali za naše bojne pesmi, a mi se zopet nismo mogli naslišati vaših melodijoznih popevk. Tako sem se seznanil z nekim koroškim Slovencem, Simonom Potočnikom. Majhen, droban dečko je bil, čist in nedolžen kakor sveti Stanislaj, odkritosrčen in dober, da ni nikdar nič slabega mislil o nikomer. „Krokov“ se navadno ni udeleževal. Če smo ga pa vendar dobili med se in če se je razveselil, smo ga tako dolgo silili in mu prigovarjali, dokler ni zapel, in to sam. Znal je samo eno pesem in od te samo pol kitic^, namreč: »Ril ':e po ježem plavajo, glav p,i eakaj molò." Ko je končal, je zazvenel razposajen smeh, da ga ni bilo moči us ; viti. Šimen je bil namreč izvrsten dečko, samo pevce ni bil. Če si mu dal glas, ga ni nikdar pogodil, temveč je zapel nekaj glasov višje ali nižje. Zdaj si lahko sam misliš, kakšno je bilo njegovo petje. In če smo se mu nasmejali, deželnega prebivalstva s šmartinskimi cigani, sledijo potem sladke besede o težavah s slovenskimi listinami ! Kdo naj skrbi za prevod ? Ha, učite se jezikov! Ako mora Slovenec znati vse mogoče, predno dobi svojo ubogo kapelansko plačico, učite se tudi vi drugi kaj, in ne bo vam treba povpraševati, kdo bo tolmačil slovenske listine. Kako jih pa sedaj tolmačite slovenske, hrvatske, italijanske, madžarske listine, ako vam pridejo izven Koroške? Tu seveda ni nobenega upora! Ali na Koroškem! Tu, tuje seveda drugače! — »Radikalno-nàrodnim nemškim strankam z njihovimi protiverskimi in državi nevarnimi nameni je duhovščina največji sovražnik, ker je pred vsem katoliška. Radikalni Slovani niso nič boljši kot nemški radikalci. (!!!) In tem na ljubo naj bi katoliški Slovenci, slovenski svečeniki igrali napadalce! Cui prodest? Komu bi to koristilo, komu škodovalo?44 — Tako zaključuje oStrokovnjak44. Torej mi radikalni Slovenci, ki hočemo z vsemi svojimi močmi delati na to, da osrečimo v vsakem oziru naš nàrod, nam, katerim sta naša nàrodnost in sveta vera naših pradedov vse, vse, mi smo enaki nemškim nacijonalcem ! ! ! Lopov, kdor je to napisal, kajti pisal je to z namenom, da bi zasejal morda seme prekletstva med nas, seme razdora! No —-----------takih strokov- njakov44 se pač najde mnogo med Nemci. — Odgovarjali smo na napade v nReichspošti44, priobčimo pa tudi razpravo resničnega strokovnjaka. Telezaslužni naš poslanec g. Fr. Grafenauer je v zadnjem deželnozborskem zasedanju govoril 28 krat o raznih za ljudstvo koristnih zadevah. Večino njegovih umestnih predlogov je zbornica sprejela. Trije poslanci nemške krščansko-socijalne stranke so vsi skupaj govorili le 25 krat. Ne vemo, kolikokrat so se oglasili ostali nemški nacijonalci, a smelo trdimo, da tolikokrat in v tako važnih zadevah gotovo nobeden ne, kakor g. Gra fenauer. Torej imamo Slovenci, če tudi edinega, toda gotovo najboljšega poslanca. — Nasprotniki so ga že večkrat vabili v svoj tabor in mu tudi obetali mastno plačo. Dà, denar je pri njih vladar, ne pa razumnost in prosta volja. — Kolikokrat pa so se oglasili k besedi oni slavni možakarji kakor Mettnitz, Plešivčnik, Oraš in Fišer? Toda slednji, ki je celo sodnijo klical na pomoč, da ni in noče biti učenec g. Grafenauerja, je menda tega slednjega le poslušal in se od njega učil, kako treba v deželnem zboru govoriti Seveda vsake.; m:-ra delati najpoprej novicijat. Redno zbororanje „Slov. kršč. soc. d skega društva44, ki se je vršilo zadnjo ned 'j 18. t. m., je bilo manj obiskano, kakor smo vajeni. Morebiti je vplival manj prikladen čas ? Društveni predsednik g. Val. Jug je na kratko ponovil svoje prejšnje govore o zgodovini Slovencev. Nadarjeni govornik zelo napreduje. Jezik je bil lep, beseda mu je tekla gladko. Drugi govornik, društveni konzulent, nam je prav zanimivo razkladal o žalostnih in nečloveških razmerah med sužnji pri starih nàrodih. Govoril je o njihovi hrani, obleki, stanovanju, grdem in nedostojnem ravnanju s sužnji. Celo odlični Rimljani in Rimljanke jih niso smatrali kot ljudi. Pri sodniji niso ti reveži našli nobene pravice. Nečloveško se je ravnalo ž njimi pri gladijatorskih bojih. Pozneje so se sicer dale po- nam ni zameril, — seveda, če ni bil slučajno slabe volje — temveč se je šalil z nami vred.44 Da se prijatelju pri pripovedovanju grlo ne posuši preveč, sem vzdignil čašo sremca, in s prijateljem sva se „pomirila44, to je, izpila sva čašo na medsebojno prijateljstvo. Potem pa je Mirko nadaljeval : „Jaz in Šimen sva postala najboljša prijatelja. Ko so se približale božične počitnice, mi reče neki dan Šimea: »Pojdi z menoj na Koroško!44 — Iz-prva sem ga začudeno pogledoval, češ, ali zbijaš slabe šale? Zdaj, v tej zimi in v tem snegu naj grem v še večji mraz, v še debelejši sneg. Saj veš, mi Slavonci smo mehkužneži in jaz sem si že želel proč iz te burje in iz mraza pod milejše podnebje. „Povabi me poleti, a ne zdaj,44 odgovorim prijatelju. »E, poleti gre vsak lahko,44 odvrne šaljivo. »Če si junak, pojdi zdaj ! Kaj misliš, da se po zimi ne vidi pri nas nič zanimivega? Gledal boš naše gorske velikane, kako se žar4 njihovi vrhovi, ko obseva solnce njihove s snegom krite glave. Videl boš Vrbsko jezero, pokrito čez in čez z debelim snegom. Še zaljubiš se v kako krasno drsalko. Ona bo sela na sani, in ti jih boš rinil kakor ponižen sluga, a pri tem se boš naslajal ob pogledu na bujne lase in na krasno ličece, zardelo od mraza in morda od tajnega hrepenenja po tebi.44 Tako dolgo mi je delal skomine, da sem pisal očetu, materi in svoji izvoljenki, je li nimajo nič proti temu, da ne pridem to leto domov bo-žičevat. Ko sem dobil vsestransko dovoljenje, sem se res odpeljal s prijateljem v njegovo domovino.44 Priloga „M[ru“ štev. 51. dné 22. decembra 1904 stave v varstvo teh zapuščenih, toda te se niso izvajale. Nenravnost je bila med sužnji velikanska, saj so se smatrali kot živino. Tudi Slovani so imeli sužnje, toda ti so ž njimi lepo ravnali in so jih tudi osvobojevali. — Tamburaši so nas prijetno zabavali. Na svidenje prihodnjič v večjem številu ! Pojasnilo. Zadnjič se je pomotoma poročalo, da je čisti dobiček „Miklavževega večera11, katerega so priredili celovški Slovenci, ves namenjen za družbo sv. Cirila in Metoda. Resnica je, da se je sklenilo polovico čistega doneska, t. j. 43 kron 3 vin., podeliti slovenskemu delavskemu društvu v Celovcu, drugo polovico obrniti na korist šentrupertski „Nd-rodni šoli11 kot božični dar celovške „Čitalnice“ in „Slov. kršč. soc. delavskega društva11; znesek seje poslal vodstvu v Ljubljano. Dnhovske zadeve. V stalni pokoj stopi g. Janez Schaubach. župnik v Štebnu v Podjunski dolini. — Prestavljen je provizor v Motnici g. R. Trutschnig kot mestni kaplan v Bdjak. — Višje redove, subdijakonat, dijakonat in mašništvo, oz'-roma samo mašništvo sta prejela bogoslovca F. Sannegger in L. Reinprecht — Obolel je šentlenartski dekan gosp. Alb. Frank. Dekanijski posli so se poverili ra.jhenfelskemu župniku g. A. W al d n er ju. — Podelila se je župnija Črneče pri Spodnjem Davogradu g. J. Zeichnu, provizorju ravnotam. Pasji kontumac je zopet proglašen v mestu Celovcu za dòbo treh mesecev. Jako značilno je za celovške razmere, kako se ta kontumac razglaša v raznih časopisih. nCelovčanka11 poroča, da se je razglasil kontumac zato, ker je mki pes, ki je bil stekel, ogrizel nekega fantiča. Ta list torej naravnost trdi, da je bil pes stekel. Vse drugače pa „Freie Stimmen11. Ker je bil pes slučajno last nekega Slovenca, dopisnik „štimc11 nikakor ni mogel drugače, kakor da je udaril kolikor mogoče po lastniku psa, češ da je bil pes samo izstradan, ne pa stekel, iz česar naj bi bilo morda razvidno, da je lastnik psa kriv vse nesreče, seveda zato, ker je Slovenec. No, naj že bo, kakor hoče, naj le pazi stekli dopisun, da se njemu samemu ne prigodi kaj takega, kakor se je prigodilo onemu „sloven-skemu“ psu, da ga namreč ne bodo kje izstradanega in steklega pobili, kakor steklega psa ! Nemška poštenost. Ker po navadi Nemci očitajo nam Slovencem, da je našemu nàrodu nekak« prirejeno hudodelstvo, da so Slovenci tatovi, goljufi, oarji itd., naj pripomnimo za danes samo to-le d kratkim je poneveril pri upravi mestnega ninskega davka v Celovcu neki mestni uraamk par tisoč kronic. Da ta možakar ni bil Slovenec, tenmč trd Nemec, je najboljši dokaz to, da je v razpisu mestnih služb vedno dostavek, da mora biti prosilec nemške nàrodnosti. Ravno tako je pa pred par dnevi izginilo na železnici med Franzensfeste in Mariborom priporočeno pismo z vsebino 6000 mark. Pismo z denarjem je izginilo in ni ga več. — Kakor je torej videti, imajo Nemci pač dovolj povoda, pometati pred svojim pragom, ne pa vtikati se v tuje razmere. Radovedni smo res, kam v takih slučajih izgine ona vedno tako hvalisana nemška „Treue“ — zvestoba? Gtorotan. Nočem se spravljati na kako kritiko o zadnji številki „Zore11, temuč hočemo samo Ko sva se zopet okrepila s čašo vina, prašam doktorja : »Ali si doživel kaj znamenitega na Koroškem?11 „Zabaval sem se izvrstno. Godba je svirala ob jezeru in na ledu smo plesali četvorko. Druge nesreče ni bilo, ker sem bil pustil srce na Hrvatskem.11 »Kaj pa z razmerami koroških Slovencev si se kaj seznanil?" »Pravil mi je o njih že v Beču prijatelj Ši-men. Da je govoril resnico, sem spoznal sam za svojega bivanja v tej deželi. Švabčari se res grozno in to v popolnoma slovenskih krajih. Naj ti povem še en dogodek, ki se mi je pripetil takrat. Sprehajam se po cesti, — kolikor se spominjam proti Beljaku —, in čakam Šimna, ki se je nekje zadržal. Kar zaslišim otroški jok. Ozrem se in zagledam nedaleč od sebe deklico, ki je plakala in klicala: »Mama, mama!" Že se ji mislim bližati, ko me dete zagleda in priteče k meni. Prime me za roko ter me vleče rekoč: »Odvedi me domov !" Prašam jo : „Kje pa si doma?11 „1 — doma,11 mi odgovori dekletce in me potegne krepkejše za seboj. „Kje pa je to?“ jo vprašam zopet. „Tam, kjer mama kuhajo,11 odgovori nestrpno čakajoč, da jo povedem do matere. Daši se mi je smililo zapuščeno dekletce, sem se moral vendar malo zasmejati na ta prav otročji odgovor. Vlekla me je za seboj in šla sva dalje. Začnem izpraševati deklico, zakaj je ostala sama. Ali nisva se mogla razumeti. Jaz sem za veliko silo lomil slovenščino, dete pa je govorilo koroško narečje. Oziral sem se neprestano po Šimnu in kamen mi je dopisniku »Zore", ki je pisal članek o pGorotanu11, nekoliko oporekati, ker govori o dveh dijaških strankah, ki ste se pokazali na ustanovnem shodu akademičnega ferijalnega društva »Gorotan11. Tudi pisec teh vrstic je bil na tistem shodu, a opazil ni nikakor, da bi bili dve stranki, pač pa je opazil, da so se namesto potrebnih stvari obravnavale tedaj pač v veliki množini nepotrebne. Ne zdi se mi vredno, da bi govoril še dalje o tem, opozoriti sem samo hotel dopisnika, da naj ne poudarja preveč strankarstva, temveč da tedaj, če sluti, da sta res dve stranki, svari pred tem in opominja na slogo. „ Mi Korošci pa bodimo pred vsem Slovenci. Škofiče ob jezeru. Vedno bolj se uresničujejo besede „Gorotan gre na dan11. Dolgo časa je tlelo pod pepelom, a v zadnjem času se posamezne iskrice bolj razširjajo in oživljajo in iščejo zraka. Tak vesel pojav je tudi nameravana ustanovitev pevskega društva v Škofičah. Dné 4. t. m. smo imeli pri nas posvetovalni shod, kjer so se odobrila društvena pravila. Zbralo se je mnogo občinstva, in bodoči »Slavček" je tudi že pokazal svoje pevske sposobnosti. Počastilo nas je pevsko društvo ^vezda11 in trije gospodje iz Celovca, kateri so nas navduševali za nàrodno pesem in nas tudi kratkočasili. Kakor hitro bodo pravila potrjena, skličemo ustanovni shod. Pravila so sestavljena na strogo nà-rodno-katoliški podlagi. Na svidenje pri ustanovnem shodu! Odločen samomorilec. Prošlo nedeljo zvečer je hotel na beljaškem južnem kolodvoru skočiti neki Jurij Knaller pod vlak, kar so mu pa vendar ubranili. Nato je odšel v čakalnico ter se z žepnim nožem sunil v levo stran prsi. Nato je vrgel žepno uro od sebe, češ da je ne potrebuje več. Tedaj šele so ljudje opazili, kaj je storil. Težko ranjenega, ki je popolnoma jasno odgovarjal na vsa vprašanja, so odpeljali v bolnišnico. Žabnica. Vsled dopisa „Ubogi »Mir«11 je tukajšnji občinski sluga jako razžaljen. On pravi, da sem jaz pisal dotični dopis. Svetujem mu, da naj se prej pošteno informira, kdo je pisal. In če ni kriv tega, naj prekliče v »Miru11, da ni resnično, kar je bilo pisanega. Zato ga javno svarim, naj mene pri miru pusti, obenem mu pa tudi povem, da bom naznanil c. kr. sodniji, da si nisem varen življenja, ker je javno v gostilni rekel, da mi bode glavo razbil in me je grdo obrekoval. Priče imam na razpolago. Toliko njemu in vsakomur na znanje. Jože Kaučič, organist. Iz Spodnjega Koža. Ce pride zaveden Slovenec v našo krasno Rožno dolino, ga mora v srce zaboleti, ko vidi, da ga pozdravljajo raz slovenskih hiš edinole nemški napisi. V nekdaj tako ponosnih Svečah Slovenci niso več tako zavedni kot v prejšnjih časih. Vse je tako mirno, da bodo morda vsi zaspali. Ne veliko boljše je v sosednem Št. Janžu, kjer imajo tudi Ciril in Metodovo podružnico, ki pa je tako trdno zaspala, da se menda nikdar več ne vzbudi. Nasprotniki se veliko bolj potrudijo, da vzdržijo svojo moč in vpliv. Sovražni »šulferajn11 je v neprestanem delu. Rodoljubni kmetje! Ce je le količkaj mogoče, vzbudite zaspala društva k novemu življenju! Saj je Ciril in Metodova družba gotovo vredna, da jo podpira vsak zaveden Slovenec. In kjer je količkaj mogoče, ustanovite novih društev, bodisi pevskih, pai od srca, ko sem ga zagledai, da hiti za nama. Z začudenjem je gledal mojo malo spremljevalko. Ko sem mu stvar pojasnil, začne on dete izpraševati. Razumela sta se in dete je povedalo, da je šla mati na delo, ona sama pa in njena starejša sestra ste šle v trg. Dete je bilo trudno od dolgega pota in je nazaj gredé tožilo in jokalo. Sestra pa je postala nevoljna, pustila dekletce in odšla sama naprej domov. »Lahkomiselni, brezvestni ljudje," rečem Šimnu ko mi pové žalostno usodo najine male znanke. — Ko gremo vsi trije dalje, pridemo do razpotja. Ši-men vpraša deklico: »Kod pa zdaj?11 Revica je gledala in ugibala, toda ni vedela, po kateri poti je prišla od doma. Nazadnje se odločiva za eno izmed obeh poti. K sreči pridejo za nami neke ženske. Ko je deklica povedala, čegava je, so žene obljubile, da poiščejo mater in da ji izroéé dete. Ko sva bila sama, začne Potočnik, ki je bil fantast, kakoršen si ti : »Taka zapuščena deca smo vsi koroški Slovenci. Sami tavamo in iščemo poti do skupne matere. Koliko imamo bratov in sestrà, ki nas ostavljajo, ker so jim že preveč naše tožbe, ker nas ne umejo ali nočejo umeti. Zapustijo nas in naš narod, pa gredo svojo pot, zložnejšo pot, na kateri ni ne kamenja ne trnja, gredó tja, kjer ni treba poslušati jadikovanja, med srečnejši narod, v tabor tujcev. In vest jih ne peče, da so nas pustili brez vodnika Še zasmehujejo nas in naše tožbe.11 »Vidiš, doktore lj Šimen je imel prav. Ni treba biti fantasl : tako govoriš. Mati bi morala biti koroškim vacem — vlada. Ali ona jim je mačeha. : ljubi samo svojo deco — bralnih ali izobraževalnih, samo da l gojila narodnost. Res je, da bi bilo treba veliko samozatajevanja in truda novitvi podobnih društev, morda tudi žrtev ; a mislite tudi, da je to edina rešitev naše nàrodnosti. Velikega pomena bi bila taka društva tudi za mladeniško gibanje, ki se je preteklo jesen tudi po Koroškem po nekod začelo. Pravi vzgled bi nam bili naši štajarski bratje, kjer skoro ni župnije brez bralnega društva. Pred vsem pa širimo tudi dobre slovenske časopise, posebno naš »Mir", ki se je letos tako pogumno postavil v bran proti nem-čurskemu navalu ! Škocijan. Že v zadnji številki „Mir11-a smo vabili naše slovensko ljudstvo na letni občni zbor Ciril in Metodove podružnice, s katerim je spojena tudi prosta domača zabava ter vsakor/ tni zanimivi in veseli prizori. Kličemo le še enkrat, da se gotovo znajdete na Štefanovo popoldne pri »Majarji:11 polnoštevilno vsi domačini, v prav častnem zastopstvu pa tudi sosedje iz Kamna, Št. Vida, Do-brlevasi in Sinčevasi. Tudi ne odrekamo prostega vstopa slučajnim gostom iz še daljnih krajev, temveč jim ravno tako kličemo: Dobrodošli! Do tedaj na: na veselo svidenje! Šmihel nad Pliberkom. (Pogreb) Red-kokedaj se vidi pri nas tako veličastni pogreb, kakor dné 6. t. m. Ogromna udeležba ljudstva od vseh strani, od blizu in daleč, nam je pričala, da smo izročili materi zemlji občespoštovauega moža, prepričanega katoličana in iskrenega ter neomah-Ijivega rodoljuba, nepozabnega očeta Blaža Uran-šenka p. d. Poltnika. Rajni si je z lastno pridnostjo ustanovil lepo domačijo; bil je vedno ugleden slovenski mož, večleten občinski svetovalec, in tudi županski stolec mu je ponujala vrlo nàrodna bistriška občina, toda v svoji skromnosti te časti ni hotel prevzeti. Tudi svoje verske dolžnosti je natančno dopolnjeval, zlasti je bil skrben hišni oče. Vso svojo pozornost je obračal na dobro vzgojo svojih ljubljenih otrok. Njegov trud pa so tudi nebesa blagoslovila. Starejši sin je dosegel mašniško čast, drugi otroci pa so vsi vzgledni in povsod čislani. Obe svetinji, nàrodnost in vero, je imel večkrat priliko braniti, in vedno se je izkazal celega moža. Mrtvaški sprevod je vodil sin rajnega, č. gosp. Fr. Uranšek, provizor v Mohličah, ob asistenci osmih drugih duhovnikov. Kratek nagrobni govor je govoril g. kapelan J. Dobrovc iz Celovca. — Zemlja koroška naj nam rodi še mnogo takih značajev ! Rajnemu pa kličemo: Blag mu spomin! N. v m. p.! Spodnji Dravograd. Kakor znano, je tukajšnji veletržec g. Jakob Pernat kupil graščino Viderdris pri Sv. Miklavžu pri Slovenjemgradcu od Maksa Rothauerja v Celovcu za svòto 70.000 kron. Tako lahko rečemo, da je zopet eno veleposestvo prišlo vrlemu nàrodnjaku, zraven pa še domačinu v roke. Pa žalibog, da so to le redki slučaji, da bi prišla posestva v slovenskih krajih nàrodnjakom v roke, ampak navadno jih kupujejo in se naselijo na taka posestva le podivjani Nemci. Slovenci, spominjajte se Velikovške šole! Nemce. Slovenci pa so samo na poti razvajenemu edinčku — Nemcu. Vlada bi le svojega ljubljenčka obsipavala z vsemi darovi, božičnimi in drugimi. Ker se pa oglaša tudi drugi sinček, Slovenec, bi mu mačeha rada s silo zaprla usta, da ne bi kričal. Boji se, da ne bi tudi njega morala potolažiti s kakšnim darilcem na škodo sinčka — Nemca. Še več — slovensko deco odtujuje slovenski materi in tako dobivamo brate in sestre, ki nočejo poznati ne svojih bratov in sestrà, ne svojo matere!11 »Vem prijatelj, da ste zatirani,11 odvrne doktor. »In dasi sem prozajičen, vendar čutim, globoko čutim ljubezen do slovanskih bratov. — Ali, že je odbila enajsta ura. Predno nama prinese dekla čaja, izpiva čašo na srečnejšo bodočnost Slovanov. Naj nas blagoslovi novorojeni Kralj!" Trčila sva in zapela: »Narodi se kralj nebeški od Marije čiste Djevice. Na tom mladom Ijetu veselimo se, mladoga kralja mi molimo!” Pri polnočnici, kamor sva kmalu potem odšla s prijateljem, sem molil za srečnejšo bodočnost koroških Slovencev. Na sveti večer. (Iz ruskega.) Prigodilo seje že nekje in prav na sveti večer, v velikem mestu. Bil je grozen mraz. V mali, zaduhli, a mrzli sobici se je ravnokar prebudil deček. Bil je še zelo majhen, komaj šest let star. Oblečen je bil v tenko suknjico in tresel se je. Sapa se je videla kakor para, in deček, is častnih nagrad družbe sv. Mohorja. Odbor družbe sv. Mohorja razpisuje dve častni nagradi, in sicer: a) tri tisoč kron za daljšo povest v obsegu 15 do 16 tiskanih pol, in b) petnajst sto kron za krajšo povest v obsegu 8 do 10 tiskanih pol v obliki »Slovenskih Večernic«. Snov povestim bodi vzeta iz domačega narodnega življenja in se naslanjaj ali na slovensko, bodisi cerkveno, bodisi posvetno zgodovino, ali pa na družabno (socijalno) življenje našega naroda. Pisatelji se naj ozirajo na to, da sta obé povesti namenjeni preprostemu ljudstvu kot družbeni knjigi. Zatorej bodi jezik preprost in lahkoumeven, vsebina pa primerna namenu družbe sv. Mohorja. Rokopisi, lepo in razločno na eni listni strani pisani, se naj dopošljejo do dné 31. grudna l. 1905. družbi sv. Mohorja v Celovec brez pisateljevega podpisa; ime pisateljevo se pridéni v zaprtem zavitku, ki pa naj nosi naslov dotične povesti in tudi pové, za katero nagrado se poteguje. Odbor družbe sv. Mohorja bo svojo razsodbo o priposlanih rokopisih objavil tekom malega travna leta 1906. in tedaj tudi nagradi izplačal. Ako bi odbor nobeni povesti iz kakegakoli vzroka ne mogel prisoditi častne nagrade, sprejme vendar tudi manj dovršene proizvode, če se mu zdé pripravni za družbo sv. Mohorja, ter jih odkupi po dogovoru z dotičnimi pisatelji. V Celovcu, dné 17. grudna 1904. Za odbor družbe sv. Mohorja: Jožef Rozman l. r.. Lambert Einspieler L r., tajnik. predsednik. Deveta božičnica »Narodne šole" v Št. Rupertu pri Velikovcu. (Izviren dopis iz Št. Ruperta pri Velikovcu.) Po otvorilni slavnosti 1. 1896. naša „Nàrodna šola“ ni videla sijajnejše slavnosti od letošoje devete božičnice, ki se je dné 14. t. ni. obenem z otvoritvijo nove šolske telovadnice nad vse slovesno vršila. „Nàrodna šola“ je oblekla ta dan praznično obleko. Velikanska slovenska trobojnica je vihrala na pročelni strani, posebno pa je bila z zastavami in venci okrašena nova telovadnica, pred katero je bil tudi postavljen slavolok z napisom v ndrodnih barvah: „Bogu in domovini !“ Kakor že prejšnja leta, tako smo tudi letos dan poprej za naše otroke napravili posebno predstavo, katere sta se udeležili visokorodna gospa ekscelenca Ivana baronica Pino, g. Ana Klebel, soproga c. kr. okrajnega glavarja v Velikovcu, in nad sto drugih udeležencev. Udeležba pri glavni slavnosti pa je bila, dasi je dan poprej deževalo in po noči celo sneg zapadel, jako veličastna. Is vseh krajev velikovške okolice in Podjunske doline prihiteli so slavnostni gostje. Celovške rodoljube sta zastopala gg. Dobrovc in Ekar, dà, celo beljaška okolica je poslala zastopnika. Posebno moramo pa pohvalno omeniti šentjakobske rodoljube, kterih je pod vodstvom vrlega g. župnika Ražuna prišlo celo 18 na našo slavnost. Navzočih je bilo nad 500 udeležencev, med njimi 24 duhovnikov, in vendar telovadniška dvorana še ni bila napolnjena. Gospod župnik Treiber najprisrčneje pozdravi navzoče in poroča, kako se je tudi letos slovenska darežljivost za našo božičnico najsijajnejše izkazala, zakaj prejeli smo samo v denarju velikansko svbto 1190 kron 40 vinarjev. Posebno ginljiv je dar slovenskih gospodov duhovnikov Severne Amerike, kteri so, med njimi mil. gg. škofa Trobec in Stariha, na poziv našega tam delujočega rojaka, č. g. Alojzija Mlinarja, darovali za našo slavnost 200 kron. Pa tudi v blagu smo prejeli mnogo darov. Tako je g. eksc. baronica Pino darovala 8 parov nogavic, 4 ducate žepnih robcev, 6 robcev za glavo in 27 metrov barhenta za deklice ; gosp. Mitterberger v Velikovcu je poslal blaga za hlače in ene napravljene usnjate hlačice. Slavnoznana češka pisateljica g. Gabrijela Preissova v Pragi je darovala 6 metrov zelo močnega sivega sukna za dečke, g. Keblič iz Reke je poslal tri škatlje finega okrasja za božično drevo, g. Cehuer, svečar v Velikovcu, je podaril velik zaboj sladčic in svečic za božično drevo. Kmet Vrank pa je tudi letos daroval lepo božično drevo. Vsled te velike darežljivosti smo mogli naše otroke zelò bogato obdarovati. Kupili smo 782 m blaga, 46 kosov robcev za na glavo, 86 parov nogavic, 46 deških kapic, 300 žepnih rutic in 61 parov novih čevljev. Tako je dobilo 90 otrok celo obleko, vsi drugi pa dvoje ali troje koristnih oblačilnih kosov. Končno g. župnik iskreno zahvaljuje preblage dobrotnike na njihovi darežljivosti in izrazi željo, da bi ta dejanska ljubezen slovenskih rodoljubov do naše šole tudi v prihodnjosti ne ponehala. Nato sta sledila slavnostna govora. Učenec Janez Mihev poudarja važnost telovadbe, ki bo krepila našo šolsko mladico in zdravo ohranila; v zdravem telesu pa prebiva tudi zdrava duša, sposobna za sprejem lepih naukov naše šole. Obeta v imenu šolske mladine še večje marljivosti in iskreno zahvaljuje slavno družbo sv. Cirila in Metoda in vse njene podpornike. Gosp. Poljanec v navdušenih besedah razpravlja, da more le versko-nàrodna šola rešiti koroške Slovence, zakaj le iz takih šol je pričakovati značajnih slovenskih mladeničev in mož, pridnih slovenskih deklet in mater. Nato so se vršile deklamacije, vmes pa so donele krasne pesmi. Zelò ljubko so deklamovali otroci iz prvega in drugega razreda, posebno se je prikupil nastop vojakov in razgovor „K vojakom". Naravnost krasno pa je izvršil šentrupertski cerkveni zbor Forsterjevo jako obsežno in težavno skladbo „Venec Vodnikovih pesmi", katere izvršitev je trajala četrt ure.. Največje zanimanje pa sta vzbudili igri „Dve materi", katero so predstavljale deklice 3. in 4. razreda, in „Kralj Herod", katero so uprizorili dečki 3. in 4. razreda. Igra „Dve materi" je trajala poldrugo uro, igralke so nastopale v krasnih oblekah. UTog so se deklice prav dobro naučile in pokazale, nekatere še prav posebno, da imajo dani za gledališke prireditve. Grofica Hildegarda (Micika Kobentarjeva) in ujena sestra Elizabeta (Rozalija Einspielerjeva) sta bili prav dobri. Olga (Pavlica Mesnerjeva) je bila izborna, kakor tudi njena tovarišica Berta (Lizika Muharjeva), Ema Keblič (tuniška kraljica) je bila vredna družica grajskih dveh gospe. Zelo je ugajal kip Marije (Rezika Tomaž) z Jezuščkom, ki je bil nekaterikrat v resnici zelò živ. Vobče pa so vse deklice izvrstno rešile svoje uloge, posebno smo občudovali devetletno gojenko Pavlico Mesnerjevo, ki je s tako gotovostjo predstavljala glavno junakinjo Olgo in tako mično pela. Ljudstvo je bilo do solz ginjeno in je z glasnim odobravanjem izreklo igralkam svojo pohvalo. Končno so dečki predstavljali šaloigro „Kralj Herod". Šentpeterski Gašper (Janez Mihev) postane žrtva treh prebrisanih dijakov (Janez Vehovec, Fr. Skočir, Gregor Krasnik). Domača dva hlapca (Jurij Cikulnik in Anton Ovdan), zdravnik (Fr. Kobentar), Gašparjev oče (Andrej Rutnik) — nihče si ne zna pomagati. Mrzli obkladki pa le store svojo dolžnost in zopet spametujejo Gašperja. Občinstvo je dečke z burnim odobravanjem obsipalo. Vsi dečki so svoje uloge izvrstno izvršili, posebno pa predstavljalec Gašperjeve uloge, deček Janez Mihev. Šlo je že proti šesti uri zvečer, ko so h koncu še naši otroci navdušeno zapeli „Pesem koroških Slovencev" in .Po jezeru". Ljudstvo je bilo s slavnostjo zelò zadovoljno ; iz mnogo ust je bilo slišati začudenje, da so mogle čč. sestre otroke naučiti tako obširni spored. Stale so pa priprave za slavnost res zelò veliko truda ; celi mesec so se dan za dnevom vršile vaje, zadnje dni je bilo tudi treba pozno v noč imeti poslovanje in darove za toliko otrok pripravljati. Reči se mora, da bi družba sv. Cirila in Metoda ne mogla dobiti bolj požrtvovalnih učnih moči, kakor so čč. šolske sestre, ki se s tako vnemo posvetijo našim otrokom. Bog jih tedaj živi! Svoje poročilo pa ne morem primernejše skleniti kakor z iskreno željo, da naj bi udeleženci naše presijajne slavnosti, ki je podala nov dokaz, kako izvrstno naša šola izvršuje svojo vzvišeno nalogo, da obvaruje našo slovensko velikovško okolico ponemčevanja in je obenem probuditeljica našega naroda, postali v znak hvaležnosti apostoli družbe sv. Cirila in Metoda s tem, da probudé speče njene podružnice k novemu življenju. Tako se bodo dejansko uresničile besede krasne pesmi „Moja domovina", ktero so naši otroci tako navdušeno peli: sedeč v kotu na kovčegu, je pihal sapo iz ust ter gledal, kako gre para v zrak. Ali lačen je postal, jedel bi rad. Nekolikokrat je že od jutra sem stopil k ležišču, kjer je pod lahko odejo in na vzglavju iz starih cunj mesto blazine ležala bolna mamica. V drugem kotu je zdihovala osemdesetletna starka, ki je sedaj osamljena umirala, vzdihujoč in hropeč ter kričeč na dečka, da se letà ni upal priti blizu njenemu kotu. Deček se je sicer napil, ali kruha ni dobil in hotel je stopiti bližje ter prebuditi mamico. Začel se je bati teme, kajti večer se je že zdavnaj začel, a luči pa niso nažigali. Otipal je lice mamice ter se čudil, da se nič ne gane in da je tako mrzla ko led. „Mrzlo ji je tukaj", je mislil. In ker je tudi njemu bilo mraz, je začel dihati v svoje prstke, da bi jih ogrel. Kar otipa svojo čepico na stolu. Dene jo na glavo in se v temi splazi skozi vrata. Še pred večerom bi bil šel vun, ali bal se je velikega psa, kateri je ležal po cel dan pri sosednih vratih. Psa ni bilo in stopil je na ulico. Ljubi Bog, kako lepo je to mesto! Nikdar še ni videl kaj takega. Tam, odkoder je prišel,f je bila taka tema, ena sama svetilka je bila v celi ulici. Lesene, nizke koče, na ulici nikogar, vse doma, a cela jata psov se goni po ulici in laja celo noč. Ali vendar je bilo tamkaj tako toplo in jesti so mu dajali, tu pa — ljubi Bog, kje bi dobil kaj za jesti. Toda kak je tu ropot in štropot, kako je svetlo in ljudje, konji, kočije, pa mraz, mraz! Sopuh se vali od konj. Ali kako je lačen, samo da bi imel košček kruha, da bi si potolažil želodček. Tu, glej, zopet nova ulica, oh, kako je zelo široka! lu glej, kako ljudje hité semtertja; vse kriči, beži in jedo; pa ta svetloba! Kaj pa je to? Oh, velika, velika steklena ploča, za pločo pa soba, v sobi pa drevo čisto do stropa. To je božično drevo, na drevesu pa toliko lučk, toliko zlatih papirčkov in jabolk, okrog pa punčke, konjički, igrače. Po sobi skačejo otroci, lepo oblečeni, počesani, smejejo se in igrajo, in jedó in pijó. Glej, deklica je prijela dečka in zaplesala ž njim. Cuj, tudi godbo je slišati skozi steklo. Deček gleda, gleda, čudi se, zasmehlja se, a bolijo ga prstki na nogcah, na rokah so mu pa že popolnoma pordečili; že se ne dajo več upogniti in zabolijo ga, če se dotakne česa ž njimi. Tu se spomni deček, da ga bolijo prstki, zajoka in zbeži dalje. Tu zopet zagleda za drugo stekleno pločo sobo. Zopet so v nji drevesca, a na mizi slaščice, vsakovrstne, mandeljeve, rdeče, rumene, a notri sedijo štiri bogate gospe in vsakomur, kdor pride, mu dajejo slaščic. Deček se približa, odpre vrata in vstopi. Oh, kako so zakričali nad njim. Ena gospa je prihitela kar hitreje je mogla, mu spustila v ročico petičko ter mu sama odprla vrata na ulico. Kako se je prestrašil! Petička pa mu je padla iz rokce in se zatrkljala po tlaku; ni je mogel obdržati, ker je imel prstke zmrznjene. Deček je zbežal in hitel dalje, dalje, kam, sam ne vé. Jokal bi, pa se boji, ter beži in si piha v rokce In tako tesno mu je. Naenkrat občuti tako zapuščenost; ali le naglo, naglo ! Ali kaj pa je to zopet Ljudje stojé v gruči in se čudijo: v oknu za st klom so tu punčke, oblečene v rdečo in zeleno obleko in popolnoma kakor žive. In tam sedi starček ter igra na velike gosli, poleg njega pa dva, ki igrata na majhne goslice. In vse ravno tako, kakor da je živo. Dà, govoriti morajo, govoriti ! Samo da jih izza stekla ni mogoče slišati. lu mislil je deček, da je vse to živo, ali potem se je le domislil, da so lutke in se — posmejal. Nikdar še ni videl takih lutk in ni vedel, da so take lutke. Dela se mu na jok, ali vendar je to tako smešno, smešno pred lutkami. Tu se mu zazdi, kakor da ga je nekdo odzadaj potegnil za suknjico. Zadaj za njim je stal velik, hudoben deček, ga udaril po glavi, mu zbil čepico in mu izpodbil nogo. Naš deček se je zvrnil na tla ter zajokal, potem pa skočil po konci in bežal, bežal, da sam ni vedel kam, do nekega vhoda na veliko dvorišče — in stisnil se za drva, misleč si: „Tu me ne bo našel, ker je tako tema! . . .“ Vsedel se je in stisnil skupaj in se nikakor ni mogel oddahniti strahu. A bilo mu je naenkrat tako dobro : rokce in nogce so ga nehale boleti in bilo mu je tako toplo, tako toplo kakor na peči. Glej, tako prijetno je, da bi najrajši zaspal. Jako lepo bi bilo tu spati: „Malo posedim tukaj in potem grem zopet gledat lutke", si je mislil deček. „Res so, kakor bi bile žive ! . . .“ Ali kmalu je zadremal, kajti mamica mu je zapela pesemco, „Mamica, jaz spim. Oh kako lepo se tukaj spi!" nPojdiva k božičnem drevescu, deček!" je zašepetal nad njim tih glas. Deček je še malo pomišljal, ali je to njegova mamica, ali je, ali ni. Kdo bi ga sicer imel tako rad, kdo bi se naginjal k njemu in ga objemal v tej temi! Dal je roko ... a, glej, kaka svetloba! O kako božično drevo! O, to ni božično drevo, kajti dosedaj še ni videl takih dreves ! Kje pa je pravzaprav? Vse se sveti, vse se žari, in okrog njega same lutke, — ali ne, to so sami dečki in deklice, .Torej moja domovina je slovenska le edina, druge mi srce ne vé! Ako narodu bi sila dušmaninova pretila, rad žrtvujem svojo kri!“ Zahvala. V imenu naše tako bogato obdarovane šolske mladine se udano podpisano šolsko vodstvo vsem preblagim dobrotnikom, ki so nam v denarju in blagu toliko darov poslali, najprisrčneje zahvaljuje in kliče: Bog plati stotero! Obenem želi vsem vesele božične praznike in srečno novo leto ! V Št. Rupertu pri Velikovcu, dné 18. grudna 1904. Vodstvo „Ndrodne šole((. Dopisi. Iz Gradca. Že lansko leto smo slišali o velikem koncertu, katerega so priredili graški Slovenci v vsenemškem (?) Gradcu. Tudi letos je priredilo graško slovensko društvo nNaprejw s sodelovanjem pevskega kluba akad. teh. društva „Tabor“ v sredo, dné 7. t. m., zabavni večer, katerega je posetila precejšnja množica slovenskega občinstva. Na sporedu so bile pevske in tambu-raške točke. Kar se tiče petja, nam je najbolj ugajala pesem, ki jo je pel mešan zbor, namreč »Zapuščena* (dr. B. Ipavic) in pri kateri so si posebno graške dame pridobile dosti hvale od strani občinstva. Tudi pesem „Kdo je mar“, ki jo je pel moški zbor, je dobro uspela. Res krasno pa je nam zapel moški zbor Dav. Jenkovo pesem „Na morju". Nato udari tamburaški zbor na tamburice in nam zaigra med drugim tudi krasno kompozicijo Brožovo „Vienac slovenskih narodnih pjesama". Tu človek uvidi, kako lepe, kako milodoneče so slovenske nàrodne pesmi, tu šele začne občudovati njih krasoto in milobo. Naj nam naši sovražniki vzamejo vse, a te zmožnosti in veselja do petja, ki se posebno zrcali v nàrodni pesmi, tega božjega daru nam pač noben vrag ne bo mogel odvzeti. — Čeravno pevski in tamburaški zbor nista imela dosti časa za vaje, smeta vendar računati na jako dober uspeh, ki sta ga dosegla na tem večeru. Zasluge pa si je stekel na tem večeru posebno kapelnik pevskega in tam-buraškega zbora, g. stud. phil. Beranič, ki je res spret«.o in energično vodil pevski in tamburaški zbor. Ko je bil oficijelni del končan, se je začela prosta zabava s šaljivo pošto. V pozni uri smo šele zapustili prav zadovoljni veselične prostore, nadejaje se, da nam kmalu pride zopet tako lep slovenski večer. Vam bralcem pa, ki mislite, da se Slovenci najdejo samo na deželi, bodi s tem povedano, da je tudi v velikih mestih dosti zavednih Slovencev, tako v Gradcu, ki slovi po celi Avstriji kot najbolj nemško mesto. Ne trdimo preveč, če rečemo, da bi bilo v Gradcu ravno toliko, morda pa še več Slovencev, kakor Nemcev, če bi se vsi zavedali svoje nàrodnosti. Vi kmetje pa naročujte Vašim sinovom, ki služijo tukaj v Gradcu pri vojakih, da naj pohajajo namesto v povsem škodljive družbe, in tako svetli, vsi se vrtijo v kolu okrog njega, letajo, vsi ga poljubljajo, vzdigujejo in nesó s seboj, on sam leti in vidi : mamica gleda nanj in se mu veselo smehlja. »Mamica! Mamica! Oh, kako lepo je tu!" kliče deček in zopet se igra in skače z otroci. »Kdo ste, dečki? Kdo ste, deklice?" vprašuje, se smeje in jih poljublja. »To je Jezuščkovo božično drevo", mu odgovarjajo. „Jezušček daje ta dan božično drevesce onim otrokom, kateri nimajo svojega drevesca ..." In spoznal je, da so bili vsi ti dečki in vse te deklice ravno taki otroci kakor on sam, vsi so zmrznili ali tu ali tam, ali vsi so sedaj tu, vsi so kakor angelčki, vsi so pri Jezuščku in On sam je med njimi, jim podaja roke, jih blagoslavlja nje in njihove mamice. . . Matere teh otrok pa stojé ob strani in plakajo. Vsaka pozna svojega dečka, ali deklico ; ti pa prihajajo k njim, poljubljajo jih, otirajo jim s svojimi ročicami solze in jih prosijo, da naj ne jokajo, saj jim je tu dobro . . . Doli so pa zjutraj našli hlapci majhno mrtvo trupelce dečka, kateri se je skril za drvi in zmrznil. Našli so tudi njegovo mamico .... Ta je umrla še pred njim; našla sta se pri Bogu v nebesih. Smešničar. * Neka gospa poprime fanta, ki jej je mleko nosil: „Ti, kaj pa je to, da se mleko danes tako vodeno zdi?" Fant se pa odreže: »Je pa spet moja sestra deževnice prilila ; mati so pa rekli, da maj vode iz studenca natoči." v pošteno slovensko družbo, ktera jih bo iz srca rada sprejela. Tukaj med Slovenci se bodo počutili domače, tukaj za nje ni nobene nevarnosti, temveč postali bodo značajni ljudje. Gospodarske stvari. Skrbimo za posle in delavce I Pomanjkanje delavcev se na kmetih od leta do leta hujše čuti ; zlo prihaja toliko, da se marsikje že najboljša polja ne morejo več obdelavati. Vzlasti večja posestva bodo v kratkem času vsa uničena, če se ti žalostni prikazni kmalu ne opomore. Med drugimi sredstvi, ki bi utegnila pomagati, je eno posebnega pomena: Poskrbimo, da oboleli in stari delavci in posli ne zapadejo skrajni bedi. Ne pravimo, naj hlapec in dekla štedita, naj ne zapravljata v mladosti vsega zaslužka, tako govorjenje nam zdaj ne pomaga, ko se pri vzgoji v šoli ni dosti naglašala treznost, zmernost in varčnost. Zdaj nam ne preostaja nič, kot nekako prisilno poskrbeti, da se bo položaj poslov in delavcev tudi na kmetih zboljšal, in da bodo vsled tega ljudje ostajali rajši doma ter da ne bodo več silili toli zelo naprej v tuje. Taka prisilna pomoč bi bila postava, za katero je vlada predložila predlog državnemu zboru, predno se je ta razšel. Državnega zborovanja sicer nimamo, a brez dvojbe pride ta ali kak sličen predlog v kratkem na posvetovanje. Zapopadek dotič-nega predloga je tak: Poleg delavcev, ki se morajo že zdaj zavarovati, naj se zavarujejo vsi delavci na kmetih in v gozdnih podjetjih, vsi posli na deželi in v mestih, in sicer se vsi ti zavarujejo ne samo za bolezni, marveč tudi za starost in za slučaje, da bi obnemogli ter postali za delo nesposobni. Dozdaj so bili zavarovani le obrtni delavci, zdaj se pa število zavarovanih ljudi podvoji. Za bolezni bodo ljudje deloma popolnoma, deloma samo na pol zavarovani. Na pol zavarovani bodo ljudje, ki ne dobivajo plače v gotovini (domačini), potem učenci, praktikanti in končno osebe, ki spadajo pod poslovski red. Vsi drugi se morajo zavarovati popolnoma. Na pol zavarovanim bo zavarovalnica brezplačno preskrbela zdravnika ter mu dajala zdravilo in potrebne zdravniške pripomočke. Kar ima gospodar obolelemu poslu dati, mu bo moral dajati tudi v bodoče, njegova dolžnost z zavarovanjem ne bo prenehala. Zavarovalne stroške bodeta gospodar in delavec plačevala vsak na pol, in ne več, kakor do zdaj, delavec dva dela in gospodar enega. Stroškov bo za osebo vsak teden približno 10 vinarjev, za vsakega polovico je 5 vinarjev, za gospodarja in toliko za delavca. Kdor bo hotel v bolezni več dobivati, bo moral sevé popred več vplačevati. Postavni načrt nastavil je šest vrst podpor: Kdor ima zaslužka na teden 5 kron, dobi na dan — kron 40 vinarjev; 10 „ » D » — n 80 n 14 „ n T) n 1 n 20 24 » n n n 2 n — » 36 ,, ii n M 3 rt — n čez 36 ,, n T) 77 4 n — n Dobivale se bodo tudi podpore za stroške pogreba in sicer k večjemu (pri tistih, ki so največ vplačevali) 120 kron. In bolniki se ne bodo, kakor do zdaj, podpirali skrajno le 20 tednov ; podpore bodo se dajale, če treba, celo leto. Zoper nezgode se delavci na kmetih in v gozdnih podjetjih ne bodo zavarovali, pač pa delavci v kmetskih ali gozdnih postranskih obrtih (mlini, žage). Ponesrečencem se bodo plačevale rente, primerne njihovi nesposobnosti za delo. če ponesrečeni ne more več ničesar delati, dobival bo na leto tristokratno svòto dnevne bolniške podpore, dobival bo tedaj v letu 300 dni navadno bolniško podporo za ves čas življenja, če se je delavec tako ponesrečil, da si tudi sam ne more več pomagati, (n. pr. popolnoma oslepel) se mu renta za polovico zviša. Otroci in vdove ponesrečenih naj bi dobili 30°/o očetovega zaslužka v podporo. Za starost in invalidnost so se določile le-te podpore: razred dobi po 10., 20., 30., 40. letih i. 130 K 140 K 150 K 160 K ii. J? n 170 „ 190» 210 „ 230 „ m. It YÌ 210» 240 » 270 „ 300 „ IV. n 250 „ 290» 330» 370 » v. 77 290 » 340 » 390 „ 440 » VI. » n n 330 „ 390 „ 450» 510» Če bi se to zavarovanje zdaj pričelo, izplačale bi se prve podpore v 10. letih, in tedaj bi dobil obnemogli delavec, ki je služil popred 5 kron na teden, letno podporo 130 kron, delavec, ki je služil 10 kron, 170. Koliko pa bi vse to stalo gospodarju in ljudem stroškov? Plačeval bi na teden gospodar posel I. razred 16 vinarjev 16 vinarjev II. n 26 rt 26 III. rt 36 v 36 IV. » 51 rt 51 „ C* V. n 69 » 69 » VI. rt 86 n 86 Navadni naši posli, hlapci in dekle, bi spadali vsi v prvo vrsto. Posestnik, ki ima dva hlapca in 3 dekle, bi plačal 40 vinarjev na teden, in samo toliko plačajo ljudje sami. To breme ni toliko, da bi se ga morali vstrašiti, če pomislimo, da se tako vsaj za največjo silo oskrbe kmetski delavci. Država bi dala letnih 2 milijona kron za upravne stroške v pričetku, potem bi se državni doneski od leta do leta povišali, dokler v 40. letih ne dospejo na 40 milijonov kron. Le-ta predlog je za naše delujoče ljudstvo velikega pomena. Treba je in opravičeno, da se z državnimi stroški kaj ukrene za uboge delavce in posle na kmetih, da bodo bolj zadovoljni in bodo rajši ostajali doma. Književnost in umetnost. Skladatelj g. Valentin Stolzer, b. šolovodja v Gradcu, Unger-Gasse 19, je nabral iz »Venca cerkvenih pesmi," »Cecilije" in iz »Pesmi cerkvene in druge, zložil Andrej Praprotnik", mnogo zelo lepih, za cerkveno ljudsko petje sposobnih pesmi, in tem zložil primerne napeve, ki so milodoneči, lahko izpeljavni, v vsem domači, in namenjeni g. organistom za proste okolščine na deželi. Iz teh je izročil zvezek, ki obsega 30 napevov k mašni pesmi »Pred Bogom pokleknimo itd." ravnokar tiskarni J. Blaznika v Ljubljani, kojemu je priložil tudi rokopis »Sveta maša", v katero je porabil A. Be-gutter-jevo, po nepozabljenemu pisatelju in pesniku A. Slomšeku poslovenjeno mašno pesem »Bog, ki povsodi ti prebivaš itd." Ta pesem je v svoji vsebini nedosegljiva, vglasba v vseh delih pesmi primerna, narodno cerkvena, jako milodoneča, pri tem pa lahka, in vsa izpeljava mojstrska. Merodajni ve-ščaki cerkvene godbe izrazili so se o obeh z vso marljivostjo sestavljenih umotvorih zelo pohvalno. Delo se torej vsestransko prav toplo priporoča. Komad četveroglasno za mešani zbor sestavljenih mašnih napevov k »Pred Bogom pokleknimo itd." velja 1 K 77 h, izvod v spomin A. Slomšeku zložene »Sveta maša" 1 K 20 h, in dobé naročniki, ki pošljejo založniku V. Scolzer-ju naročnino za 10 komadov obenem, eden izvod, kojega si hočejo iz obeh skladb sami izvoliti, povrhu. Naj bi gojitelji in prijatelji cerkvenega ljudskega petja in podporniki blagohotno skladateljevo podjetje s tem podpirali, da mu bodo mnogoštevilni naročniki, s kojo pomočjo bo skladatelj v stanu, v kratkem tudi obširno zbirko zelo lepih Marijinih pesmi izdati in zanaprej na polju cerkvene godbe vztrajno delovati. Za »Narodno šolo" v Velikovcu so darovali: Gg. A. Bregar, železniški upravnik v Celovcu, 1 K ; Jož. Stečnik, trgovec v Apačah, 4 K kot voznino za Mohorjeve knjige. Janez Jekel, župan v Globasnici, 6 K. Neimenovan rodoljubni kmet iz Št. Lipša pri Žoneku 50 K. Mohorjani v Gospisveti 2 K. Jurij Mohor p. d. Mohor, kmet v Zamanju, 10 K. Mohorjani v Št. Juriju na Vinogradih 3 K. C. g. Janez Volavčnik, župnik na Hudi, 10 K. G. g. Jožef Šket, spiritual v samostanu Laab im Walde pri Dunaju, za jaslice 10 K. C. g. dekan Henrik Angerer v Celovcu 5 K. Slovenski klub v Celovcu namesto venca na grob pokojnega blagega prijatelja profesorja Jakoba Wang-a 30 K. Škupaj 131 K Lepa hvala! Živeli nasledniki! NAZNANILA. mi rovNkc puške vseh sestav, priznano delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča Peter Wernig c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško. Ceniki brezplačno in poštnine prosto. Naznanjam vljudno, da je ravnokar izšel moj novi veliki cenik, ki obsega čez 600 podob, in katerega razpošiljam zastonj in poštnine prosto. Ker razpošiljam svoje blago po celem svetu, je to dokaz, da je isto res fino, da so cene nizke in postrežba poštena. Naj se zatorej vsak zanesljivo obrne do moje tvrdke. Z velespoštovanjem H. Suttner urar in zalagateij c. kr. avstrijskih uradnikov v Kranju. Naturni brinjevec, enoliterske steklenice po 2 kroni SO vinarjev razpošilja France Pustotnik, žganje-kuhar in posestnik v Blagovici, pošta Lukovica na Kranjskem. Slovenska gospodinja! Zavedaj se svojega rodu ter zahtevaj vselej in povsod cikorijo Cirilovo, torej slovensko, katera je najbolja in v prid družbe sv. Cirila in Metoda. Izvrsten okus kave dosežete s prirr.ešanjsm tfjftlrofe žitne kam ^POSKUSITE! Vzorek dragovoljno. Poètna 5 kg. pošiljka 4 K 50 h (ranco, '.DOMACI PRIJATELJ" vsem odjemalcem zastonj pošiljam mesečnik. Z'ydrcia tcùarna jitne Asie C?raya-\'U7. Praktično božično (krilo za vsako tliužiiio! Java kava direktno od pridelovalca. Pošilja se 5 kg vrečica, colnine prosta, brez vseh stroškov na vsako poštno postajo. Marka Javallor, najfinejša, .surova* . . . gld. 6’65 ,, „ fina, zelena „ .... tj-20 Javabrasil, mešanica, , .... 5-75 Kapucinska mešanica .pečena* . . . „ 7 — Tudi druge vrste kave po zelo ugodni ceni. Caj 1 kg: gld. Ž'80, — gld. 4—, - gld. 5'50. Turk & Comp. posestnik plantaž na otoku Java. Pošiljatve iz skladišča v luki. Trst, Acquedotto 62. JjCg* Harmonij še precej dobro ohranjen, prodà cenò Janez Vedenik, trgovec v Pokrčah, pošta Grabštanj na Koroškem. Dobro obiskana gostilna s statano je pod ugodnimi pogoji na prodaj. Ker je središče tamošnjih Slovencev, bi bilo želeti, da pride zopet v domače roke. Ponudbe pod šifro H., poste restante Vrba na Koroškem. Predivo, lečo, fižol j kakor tudi vse druge poljske pridelke kupuje iu prodaja po najboljših cenah Ivan Bavdek, trgovec v Ljubljani, Karlovška cesta štev. 24 oVaWWLJE,SMe0ty, Pakraške kapljice ! Bolnemu zdravje, slabemu moč. JPCXZOTi, ! Pakraške kapljice in Slavonska biljevina sta danes dva najbolj priljubljenaljudskaleka, ker delu-eta gotovo z najboljšim uspehom, ter si tako pridobivata sloves po vseh delih sveta. Manj kot 12 steklenic se ne pošilja. delujejo proti vsem boleznim želodca in črev, odstranjujejo krče, bolečine v želodcu, preganjajo vetrove in čistijo kri, pospešujejo prebavo, odganjajo male in velike gliste, odpravljajo mrzlico in vse od te izhajajoče bolezni. Lečijo dalje vse bolezni na jetrih in slezah. Najboljše sredstvo proti bolezni maternice in madrona, vsled česar ne smejo manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Naroči naj jih vsakdo pod naslovom : Peter Jurišič, lekarnar, Pakrac 105, Slavonija. Denar naj se pošlje naprej ali s poštnim povzetjem. Gena je sledeča, in sicer franko na vsako pošto : 12 steklenic (1 tucat ) K 5-— 24 „ (2 tucata ) „ 8 60 36 „ (3 tucati ) „ 12-40 48 „ (4 tucati ) „ 16'— 60 „ (5 tucatov) „ 18’— Skl«) vtlllttii Ili f IP V ÌII 'l se ra^ z uPrav sijajnim in najboljšim uspehom proti zastarelemu kašlju, ialdil UIIaKMi UIIJIA lUt* bolesti v prsih, prehlajenju. hripavosti v grlu. težkemu dihanju, astmi, zbadanju, kataru, odstranjuje goste sline in deluje izvrstno pri vseh tudi najstarejših boleznih v prsih in na pljučih. Cena je naslednja franko na vsako pošto: 2 izvozni steklenici K 340 4 „ „ „ 5-80 6 „ » „ 8-20 Manj kot dve steklenici se ne pošilja. Denar naj se pošlje naprej ali se pa povzame. Prosim, da se naročuje samo in izrecno le pri meni pod naslovom: Peter Jurišič, lekarnar, Pakrac br. 105, Slavonija Bolnemu zdravje, slabemu moč. .Hotel Balkan" — Trst Piazza della Caserma (Narodni dom) 3 minute od južnega kolodvora in poleg pošte s 60 moderno opremljenimi sobami. Restavracija — Dunajska kuhinja — Kavarna za goste hotela posebna restavracija v I. nadstropju. Električna razsvetkava. Dvigalo. Slisijališče (Tit j «tov lki\ Kopališče. Z