Bogomila: Misli mlade.... 187 Misli mlade.... Spisala Bogomila. Kako ! — Spet nekaj novega ! — Od kedaj pa so se rodile komu, recimo stare misli... In vendar, dragi bravec, ostanem pri tem naslovu ! —: Brez zamere ! — Mlade misli se mi rode v duši... A ustvarja se mi v njih ona jasna, črnolepa slika moje mladosti.... Breskrbna deklica sem tekala po domačih livadah. — Gozdiček in potoček — ob potočku pa tratica s prelestnim cvetjem ! — In tam sem nabirala pisanih cvetic ter jih brezčutno metala v vodo.... In radovala sem se — ko so se vali igrali z drobnim cvetjem.... Nisem vedela, da vzamem cvetju življenje, ako je potrgam.... In trata je bila nasejana s pozantnimi cvetlicami, ni jih torej nedo- stajalo, če sem jih tudi h krati celo pest vsula v vodo... 18Ö Bogomila : Misli mlade... Spominjam se pomladi — lepe pomladi, — kakor se spominjam svoje mladosti. Topla sapica je vela v naravi.... ki se je uprav vzbu- jala iz zimskega spanja. — Solnčiče je obsevalo še tedaj gole griče in dole... V krepko duhteči, pomladni vzduh pa se je glasila škrjan- čeva pesem. Hodila sem ob solnčnem gozdnem porobju, sladko opojna vo- njava vijolic me je izvabila tje... Trgala sem jih, toda ob trnju so mi krvavele roke... Pa nisem se zmenila dosti za to ! Vijolice so mi bile najdražje cvetice... Božala in negovala sem jih, kakor prave ljubljenke.... Vijolice so navadno drage cvetice ! Koliko lepše ste mi duhtele tedaj — ko mi je cvela pomlad življenja... Kako ljubko se je glasil škrjančev spev, — srce umevalo gaje drug&če, nego ga umeva sedaj... Zamaknjena sem zrla mlado prirodo, — zatopljena v sladke čute sem poslušala mehko pesem... V mladi duši pa mi je zavladala sladka misel o božji naravi — kakor predslutnja priproste otroške poezije.... Mineval je dan za dnevom, — cvetje se je rajalo za cvetjem. Vsak dan je bilo krasneje in prijetneje pod miliin nebom... Povsod cvetje in cvetje — a v srcu mojem najlepša pomlad. A takrat se nisem zavedala svoje sreče in radosti ! Začela se je hladna jesen.... Moje cvetice so venele in bledele ter povešale drobne glavice. —¦ Gosta megla je preoblekla zjutraj dolino v temen ovoj. — In solnce ni moglo kmalu prodreti z bledimi žarki tega zagrinjala... Zamišljena sem zrla umirajočo prirodo. — Ni bilo čuti več škr- jančeve pesmi — ne sla\'čevega speva. Jata črnih vran se je kričaje podila pod nebom ter posedala na golo strn... Nisem hodila več v gozdiček k potočku... mrzlo je bilo tam in studena rosa ni minila ves dan ! Le malokje je bilo videti pozno je- sensko cvetico z bledimi peresci... Raz vej pa se je usipalo orume- nelo listje na tla ter vršelo, tajno vršelo... Bilo je na vseh mrtvih dan... Sla sem z materjo na pokopališče... Bilo je tam mnogo ljudi, ki so rahljali s travo obrasle grobe ! In na grobe so devali vence iz jesenskih rož vedno zelenega bršljina, rož- marina, zelenike in srabotja... Vmes pa so vpleli bele in rudeče jagodice, ki so še dičile v gozdu brezperesno grmovje.... In zdelo se mi je, da cveti tu pomlad, — pomlad življenja in sreče... Jos. Korošec : Pazimo na našo deco ! 189 Nekaj dni pozneje sem se igrala na domačem vrtu... Nanosila sem si cvetja — kar ga je bilo naokoli — in zelenega listja s črnega trna i ograje... Zrahljala sem gredico... nasula nanjo nabranega listja in cvetja... ter žalovala... Po čem ? Po mladem in prelestnem cvetju pomladanskem, kojemu je izkopala jesen velik grob.