1. štev.
Januarij —1889.
Letnik XII.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in opravništvo je v hiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Naši cerkveni skladatelji.
„Cerkveni Glasbenik", kateri izhaja vže ocl leta 1878. je vez, ki naj edini vse cecilijance, da bodo imeli enake ali vsaj kolikor mogoče enake nazore o cerkveni glasbi. Hvalevredno spolnuje ta cenjeni list vže dvanajsto leto svojo nalogo, ne oziraje se niti na levo niti na desno. Resnica mu je nad vse, toraj le z resnico na dan!
Da se bodo pa naše sodbe o tolikokrat imenovanem cerkvenem duhu še bolj ujemale, in da bodemo spoznali še bolj natanko, kakošen slog je cerkveni in kakošen necerkveni: podajamo naslednje razprave, katere veljajo posebno našim skladateljem. Res je, da imamo svoj „ Oglasnik", v katerem se ocenjujejo skladbe kratko in istinito, a naša kritika se misli spustiti globje, kjer se bode marsikaj odkrilo z drobnogledom.
Oni, ki prihajajo iz ljubljanske orglarske šole, prinašajo gotovo seboj cerkveno mišljenje in zadostno izobraženost v glasbi. Porok za to so nam njihovi častiti gg. učeniki. Toda tudi po prestani skušnji naj učenec napreduje, zlasti tisti, kateri se misli pridružiti skladateljem. Od le-teh tirjamo namreč poleg glasbene izolike, katera nam sama nikakor ne zadostuje, tudi še a) liturgiško, b) zgodovinsko in c) estetično izobraženost. S tem je naznanjeno tudi merilo, katerega se moramo držati pri oceni skladeb. Prišel je namreč čas, da izpregovorimo nekoliko več o tej zadevi, ker se nam vedno bolj množi število skladateljev. Na osebo ne bodemo gledali, edino le na reč. Prosimo pa naprej, da naj nam nihče ne zameri, ako bere kako neugodno opazko. Spoznajmo najpoprej, da ni nič popolnoma na svetu in da starih glasbenih mojstrov izmed nas nihče ne bode dosegel, koliko manj jih prekosil ! Glasbena umetnost je v svoji stroki kot liturgiška umetnost vže zdavnej dovršena. Z letom 1594, ke je zatisnil oči za ta svet „knez glasbe", je bil dosežen tudi vrhunec mogočnega napredka. Radi bodemo pa pohvalili, kar je hvale vrednega, a tudi ne zamolčali resnice, toda vse sine ira et studio to je: ne vodi nas pri teh razpravah nikakoršna mržnja na nobeno stran, te-muč edino le potreba, da se razjasni stališče, na katerem mora stati vsak cerkveni skladatelj.
I.
Missa in ho norem S s. Cordis Jesu. Ad IV voces aequales auctore Joanne Pogačnik. Opus I. Labaci 1886. Typis J. Blasnik.
To je naslov lično litografovani skladbi, katero je poklonil skladatelj vipavskemu gospodu dekanu Matiji Erjavec-u in katero moramo kot prvino skladateljevo z veseljem pozdraviti. Nadejamo se namreč, da bode gospod Pogačnik vedno bolj napredoval na tej poti. Reči se mora, da je varovana v vsej skladbi cerkvena dostojnost in da ne nahajamo v njej kakih trivialnosti. Glasbenikov „Oglasnik" ocenjuje to mašo z naslednjimi stavki:
„Ta prvi večji poskus se je prav posrečil; originalnih motivov sicer ne išče g. skladatelj, pa se tudi izogiba povsodi vsem težavam. Zato ne bode izpeljava te maše, v kateri nahajamo celo vrsto 2 -, 3 - in 4glasnih stavkov, nobenemu zboru pretežka, ker je še obseg posameznih glasov povsodi v naravni meji. Tudi bodi še pohvaljena zmerna treznost, ki je vodila pero skladateljevo pri vseh delih te priporočanja vredne skladbe".
S to kritiko smo zadovoljni, akoravno je nekoliko izrazov nejasnih. Tudi se nam zdi preveč splošna (Nemec bi rekel: generali,sirend) in za večino cerkvenih pevovodij neumljiva. Takošna ocena zadostuje onim, ki so v cerkveni glasbi vže na oni stopinji izolike, da znajo sami presoditi, kaj so „originalni motivi" ali pa kaj je „zmerna treznost". A koliko je naših cerkvenih muzi-kov, ki bi razumeli, kaj je originalni motiv ali kaj je zmerna treznost? Govorimo toraj nekoliko bolj jasno, da bode imel vsak (kdor le hoče) vsaj nekoliko koristi od našega govorjenja ali od našega pisanja.
G. Pogačnik v omenjeni skladbi ne išče sploh nobenih motivov niti prvotnih niti vsakdanjih. Ako se poskuša v kaki imitaciji, to je: ako posnemajo tudi nekateri drugi glasovi kako posamezno vodilo, pa precej v začetku zopet opešajo — to še ni nikakoršna tematika. Zato pa tudi maše ne moremo imenovati polifonine skladbe, kajti polifonija v pravem pomenu besede je zidana na pravilnem, bodisi strogem ali prostem posnemanji glasov. A to še ni polifonija, ako je nekaj nepopolnih imitacij, še manj je pa polifonija ono mešanje teksta, kakoršno se v skladbi večkrat nahaja.
Kaj pa je to „zmerna treznost?" Liturgiški skladatelj je potrebuje v jako obilni meri, da bode njegova skladba res cerkvena. Gledati mora
a)	da je melodija povsem dostojna, da toraj ne diši po kakih posvetnih frazah. Cerkveni skladatelj mora imeti neko estetično učilo, katero zna ocenjevati zvezo intervalov in presojevati vrednost melodije, ki izhaja iz intervalov. Najboljše je jemati melodije ali motive iz korala, ker skladatelj potem ne more več dvomiti o njihovi veljavi. Pazi naj
b)	da je gibanje ali premikovanje posameznih glasov lepo tekoče, da ne učini kakega ropotanja ali bobnanja z osminkami ali kakega skakanja „po eni nogi" s pikami. Cerkveni skladatelji! oglejte si dobro to točko o ritmus-u in vzemite si tudi nauk k srcu! Vaše glaske imajo p. pri dveh po intervalih enakih melodijah ves drugačen pomen in popolnoma drug vtis, ako jih dolgost časa razločuje. Z drugo besedo: Glasba dobiva pravo življenje in svoj idealni znak šele po ritmusu. Ritmus obsega pa dvoje glavnih lastnosti, ka-
teri ste akcent in prozodija to je: naravni in umetni povdarek. Ako ta dva nista v pravi zvezi, jih estetika ne more potrditi.
c) Slednjič je treba cerkvenemu skladatelju, da zna prav rabiti disonance. Menda se pri nas v tem obziru največ greši, kajti zavladala je prostost, ka-koršno imajo le moderni glasbeniki.
Oglejmo si sedaj dotično mašo po navedenih treh točkah.
a)	V oziru melodije g. Pogačniku nikakor ne smemo očitati necerkve-nosti. Spozna se takoj, da skladatelj piše za cerkev. Ne vemo pa, kaj po-menjajo „soli", katere ima drugi tenor v gloriji pri besedah: Domine Deus, Rex coelestis itd. ali pa drugi bas v Čredo pri besedah: Et in unum Dominum. Pri čveteroglasnem stavku mora posamezen glas kot vodja (dux) prinesti vodilo, kateremu sledijo drugi tovariši (comites). V tem slučaji so „soli" opravičeni, a nikakor takrat, kadar pojejo drugi glasovi, kar jim ravno pride na misel.
b)	Kako pa je z ritmusom? Komu se bode lepo zdelo:
B. II.
—n—n—i--t_
con-sub-stan-ti - a-lem
Prva dva tenorja pojeta v tercah „genitum non factum" in v sredi trešči drugi bas z osminkami, kakor v eni sapi, da bi vsaj ne zaostal za drugimi. Kaj pravite postavim k tej-le podobi:
B- L	1- IL -v	-
Ali pa: j^g^g^g^E
se - cun-dum scrip-tu - ras	et a - scen-ditin coe-lum
Kdo se bode tako oddihoval? Človeška pljuča bi morala imeti mehaničen ventil, ki bi se moral prisiljeno zapirati, kakor se komu poljubi?! Pri tej priliki bodi tudi omenjeno, da je tekst velikokrat napačno pisan pod glaske.
c) Kako pa je z rabo disonanc? Stari mojstri so jih sicer večkrat rabili, kajti ravno disonance in njihova razveza daje življenje skladbi. A naši cerkveni skladatelji hočejo biti bolj prosti in vsled te prostosti rabijo disonance mnogokrat po modernih izgledih. Reči pa moramo, da g. Pogačnik v tem obziru še ni tako daleč zašel, kakor nekateri drugi in zato tudi upamo, da bode svojo moderno harmonijo (kolikor se je nahaja v tej skladbi) počasi zamenil s strogim kontrapunktom. Opozorujemo ga toraj na sledeče: Glavni septakord s svojimi sekundarnimi oblikami se nahaja mnogokrat z nepripravljeno septimo, da! v gloriji nahajamo pri besedah: qui sedes ad desteram Patris celo naslednjo prikazen:
P
Pa - tris
Toraj cel takt \ z nepripravljenim f\ Tako klasiki niso pisali!
Kar se tiče deklamacije, zahtevajo nekatere besede pravilnega povdarka, p. gloria (ne gloria), conffteor (ne confiteor). Ko bi bil alla breve takt, bi se to še potrpelo, toda pri C tega ne moremo prenašati. Tudi bi radi vedeli, kaj pomeni Amen, ven tur i saeculi Amen! To spada k zloglasnemu „copfu", katerega se moramo vendar enkrat odkrižati.
Sploh pa moramo reči, da ima ta maša mnogo lepih izrazov ter jo priporočamo za repertorij možkim zborom.	JoL Lavtišar.
Dr. Frančišek Xaver Witt f.
„Cecilijino društvo" zadela je britka izguba: Frančišek Witt ' njegov začetnik in dosedanji vrhovni predsednik „nemškemu občnemu cecil. društvu" je bil dne 2. dec. 1888. po previdnosti božji poklican s tega sveta.
Frančišek X. Witt se je porodil dne 9. februarija 1834 v Walderbach-u (Gornji Palatinat na Bavarskem), kjer je bil njegov oče učitelj na ljudski šoli. Gimnazijo in bogoslovje študiral je v Regensburgu. Tu je bil sprejet kot pevec v stolno prebendo in pod vodstvom slovečega stolnega kapelnika Schrems-a spoznaval je starejšo cerkveno glasbo. Tudi Karol Proske in Dominik Mettenleiter, oba strokovnjaka na cerkveno-glasbenem polji, sta na mladega Witta močno vplivala. Dne 11. junija 1856. 1. v mašnika posvečen, služboval je do 1. 1859. kot župnijski kooperator v Schneiding-u blizo Straubinga, od koder je bil za učitelja korala v klerikalno semenišče v Regensburgu poklican. V tej službi bavil se je Witt posebno s starimi mojstri in ga je v teh študijah posebno podpirala Proske-jeva imenitna glasbena zbirka; poučeval je v kontrapunktu in z nekaterimi skladbami strogega zloga se pokazal svetu. Že le-te prvenke svedočijo o nenavadni tehnični izobrazova-nosti, o spretnosti v rabi strogih oblik, o nabožnem ter vzvišenem duhu njegovem. L. 1865. prevzel je predsedništvo pri Marijanski kongregaciji. Med tem časom je tudi z manjšimi in večjimi članki v Oberhoffer-jevi „Ceciliji" kot cerkveno-glasbeni pisatelj pozornost strokovnjakov na-se obrnil. Že 1. 1865. napovedal je v tako živo in krepko kakor poljudno pisani brošuri „Der Zu-stand der katholischen Kirchenmusik" z vso energijo svoje napore glede pre-uredbe cerkvene glasbe ter v ta namen ustanovil 1. 1866. svoje „Fliegende Blat-ter f. kath. K. M." in 1. 1868. „Musica sacra". Obadva časnika sta kmalu mnogo čitateljev našla in veliko pripomogla, da je reforma prodrla. Od 1. 1867. je Witt delal kot nadzornik dijaškega semenišča pri sv. Emeranu in pevski vodja cerkve istega imena v Regensburgu. Njegov trud za reformo na cerkveno-glasbenem polji rodil je od 1. 1865. dalje svoj sad, ki se je pokazal očitno pri katoliškem zboru v Innsbrucku 1867. 1. Witt je tu nastopil kot poročevalec odbora za cerkveno umetnost in glede na določbe Tridentskega zbora priporočal, naj bi se vsprejele naslednje štiri točke, v katerih se izražajo vse ideje za zboljšanje cerkvene glasbe. Ti predlogi, ki so bili v Innsbrucku tudi vsprejeti, se tako-le glase: „Sedanjemu stanu katoliške cerkvene glasbe more se le s tem pomoči, da se z vso silo pospešuje njeno učenje in izobraženje v njej. Tu-sem spada temeljiti pouk a) v škofijskih deških semeniščih, b) v
škofijskih klerikalnih semeniščih, c) na učiteljiščih in ljudskih šolah. Toraj: 1. naj se prevzv. gg. škofje spoštljivo naprosijo, da se vsled Trid. zbora določbe po deških semeniščih že v nižjih razredih vpelje pevski pouk kot obligatori-čen predmet za vse one, kateri se hočejo posvetiti duhovskemu stanu. 2. V vsakem klerikalnem semenišči naj se nastavi učitelj, ki je zmožen in ima nalogo, predavati o systemu in zgodovini cerkvene glasbe, o dotičnih cerkvenih zakonih, o tesni zvezi in medsebojnem vplivanji glasbe in liturgije. 3. Naprosijo naj se prevzv. gg. škofje, naj delajo na to, da se gregorijansko petje, koral, pevski pouk in orgljanje na učiteljiščih marljivo goje. 4. Prijatelji krščanske umetnije naj vplivajo, da se po posameznih škofijah ustanavljajo odbori, kateri bi skrbeli, da se cerkvena glasba zboljša, dobre cerkvene skladbe in spisi o njej razširjajo, ter shajajo zbori cerkvenih pevovodij, pravi in plemeniti cerkveni glasbi v prid".
Pri istem zborovanji avstrijskih in nemških društev v Innsbruck-u (1867) predlagal je tudi Witt, naj se ustanovi „Cecilijino društvo". Odbor pa je njegov predlog odklonil. Toda Witt ni bil mož, ki bi se bil ustrašil zaprek, in najmanj zdaj, ko je šlo za to, da se njegove besede uresničijo. Zato je samo-lastno izdal oklic, da se ustanovi potrebno društvo, katero je že leto pozneje (1868) v Bamberg-u imelo svoje prvo zborovanje. Novemu društvu postal je on sam vrhovni predsednik in neumorno delaven za njegov razvitek, tudi ostal do svoje smrti. Isto leto postal je Witt stolni kapelnik v Eichstadtu, kjer je v teku enega samega leta pevski zbor v stolnici preustrojil. L. 1869. prevzel je beneficij v Stadtamhof-u. L. 1870. (16. dec.) potrdil je papež Pij IX. z lastnim pismom (breve) „Cecilijino društvo" ter mu glavno nalogo nakazal: „Prenovljenje cerkvenega petja po pravih cerkvenih načelih". Da se je ta naloga resnobno smatrala, ne dokazujejo le glavne skupščine s svojimi vzornimi produkcijami, marveč tudi pridno delovanje društev po posamesnih škofijah in župnijah.
L. 1873. nastopil je Witt župnijo v Schatzhofen-u; dne 2. sept. istega leta ja dobil za svoje velike zasluge glede zboljšanja cerkv. glasbe od papeža Pija IX. naslov »doktorja modroslovja", dne 2. febr. 1880. 1. pa ga je imenoval kardinal de Luca, pokrovitelj „Cecil. društva", častnim kanonikom katedrale v Palestrini. Jeseni 18S0 odprli so v Rimu „gregorijansko šolo". Da se je ta šola, kakor tudi cerkveno-glasbena šola v Regensburg-u ustanovila, je v prvi vrsti Witt-ova zasluga. Že več let na živcih bolan, živel je sam za-se v samotni hiši blizo Landshut-a; župnijo njegovo pa je oskrboval namestnik, katerega je sam plačeval.	(Konec prih.)
Dopisi.
Iz Zagorja ob Savi. Obljuba dela dolg, kaj ne gospod vrednik? Obljubil sem Vam nekoč, da Vam pošljem par vrstic o petji v naši farni cerkvi. Pa tiho Vam na uho povem, da je težko pisati onemu, ki se s petjem ukvarja, vedno se mu je bati, da bi mu pri tem kdo ne podtikal slabih namenov. Včasih pa je treba tudi kaj povedati, kar temu ali onemu ni po godu in potem pride nehote zamera. Pa — ad retn!
Ko sem prišel tu na novo mesto pastirovat, sem takoj spoznal, da imajo deklice-pevke izvrstne glasove, dober posluh; spoznal pa tudi, da jim manjka prave šole. Pri teh, si mislim, bi se dalo kaj doseči. In res! Za lepoto hiše božje velezasluženi, za lepo petje ves vneti g. župnik J. Gross povabi po poldanski službi božji pevke k meni. Bilo jih je osem, 4 sopranistinje in 4 altistinje v starosti od 14—15 let (nedeljske šolarice).
Kako sem svoj poduk pričel? Najprej sem jim dal v roke Ant. Foersterjevo pes-maričico po številkah. Kazal sem jim, kako se številko tudi visofiina glasu raste ali pada ; Pustil sem je same peti ter iskati posameznih intervalov. Kmalu se je jelo pevkam daniti; kako čudno se jim je zdelo, da se da „viža" tudi na papir zapisati in to celo se številkami! Po številkah smo se vadili kake tri ure tako, da smo peli besede v obsegu ene oktave. Potem smo prešli precej na notini sistem. Vendar pa sem od začetka nad note še vedno zapisaval številke, da jim je bil tako pregled intervalov jasnejši. In povem Vam, da sem se čudil, da sem le v nekaterih urah, morebiti kakih 6 dosegel toliki vspeh, rekel bi, skoro igraje. Prepisal sem potem za posamezne glase lepe P. Hugolinove in P. Angelikove pesni v čast presv. R. T. za po povzdigovanji in tako smo jeli peti pravilno po notah. Spoznavši razliko med pravilnim petjem po notah in pa navadnim „prim"- in „sekund"- petjem, — so dobile pevke veliko veselje do vaj — sploh do petja.
Pričel sem poduk meseca oktobra in za Božič smo se že naučili pravilno po notah več božičnih, od presv. R. Telesa, Tantum ergo etc. Podučeval sem navadno vsako nedeljo po nauku. Pri tem si nabral marsikako skušnjo. Videl sem kako težko zadene „naturni" pevec od začetka umetno postavljeni pol-ton! Na pr. Cec. I. del št. 18. četrti predzadnji takt c, cis, d. V postu smo se začeli učiti za Vel. noč latinske maše. S katero smo pričeli? S Kaimovo op. I. in honorem st. Caeciliae. Dasi je precej težka radi nekaterih fug, smo se je vendar skoro perfektno naučili. Pridobil sem mej tem časom tudi 2 basista. Povem Vam, g. vrednik, da sem bil do solz ganjen Veliko nedeljo, ko se razlijejo po naši lepi, zelo akustično zidani cerkvi zvonki glasi zbrani v milo se glaseči Kyrie — —! Poplačan — da več ko poplačan mi je bil ves trud, ki sem ga imel s po-dučevanjem.
Pa skoro mi je dopis že preveč narastel. Povedal sem Vam pa to bolj natanko zato, da bi koga spodbudil, zdramil za prelepo koristno stvar, ker tako mnogi imajo izgovor: „pri nas pa kaj tacega ni mogoče". Tako »e je reklo tudi meni od strani, sicer vse časti vrednega gospoda, ki navadno petje oskrbljuje. Pa sprijaznil se je kmalu z mojim naporom ter sedaj v lepi slogi sodelujeva. —
Naš pevski zbor obstoji sedaj iz 3 sopranov, 3 altov, prav dobri, nekateri celo iz-borni glasi; kadar pa pojemo latinsko (pri slovesnih mašah), pa sodelujejo tudi basisti in tenorist. Tako nimamo sedaj samo lepe cerkve, ampak tudi lepo petje.
Naučili pa smo se mej tem časom (2 leti): Kaim op. I. in honorem st. Caeciliae. Le - to mašo smo peli letos o farnem godu sv. Petra in Pavla celo z orkestrom izborno; pomagali so nam gg. rudniški uradniki. Dalje smo se naučili: Schweitzer- „Scbutzengelmesse". Za črne maše znano: Fr. Schopf četrti Requiem v D mollu. Ta kompozicija je silno lepa. Za Božič smo se naučili tudi Te Deum A. Foerster, Cerkv. Gl. I. leto. Krasno delo! Vrh tega se navadno vse poje iz Cecilije, P. Hugolinove in P. Angelikove skladbe. Sedaj se učimo že četrte latinske maše od Santnerja. Le za graduale in offertorij nimam dosti sposobnih skladb, ne vem po čem bi segel? (Za prvo potrebo priporočamo Vam G. E. Stehle-ja „Liber motettorum", Fr. Pustet, Regensburg. Vr.)	Ant. Lesjalc,
kooperator.
Iz Maribora. IX. Občni zbor Cecilijanskega društva za Sekovsko škofijo v Gradci. Lani sredi meseca septembra so nam Graški Cecilijanci pripravili tako imenitno cerkveno svečanost, da bode tudi nam Lavantincem dobro došlo, če jo popišemo. Trinajst let staro tamošnje Cecil. društvo je namreč dne 12. in 13. sept. obhajalo svoj IX. občni zbor, kojega se je precejšnje število tudi naših prijateljev cerkvenega petja udeležilo. Tu nastopno poročilo:
1.	Cerkvena slovesnost je bila v dveh cerkvah pri sv. Andreji in v stolnici; obsegala je slovesne večeruice in slovesno peto mašo. V stolnici so maševali mil. knezoškof Graški sami, pri sv. Andreju mestni župnik g. Hofbauer; asistenca je bila povsodi popolna. Obedve cerkvi ste jako prostrani, ter nas je tudi veselilo, ji videti polni pobožnega gosposkega ljudstva. Nepopisljiv je bil vtis v stolnici pri vhodu mil. knezoškofa, ko je vsa ta gospoda pred Njih vzvišenostjo na kolena padla ter blagoslova prosila. In pred celim opravilom so se obnašale te stotine navzočih celo mirno in dostojno, so klečale in na prsi trkale; da, pri sv. Andreju je po sv. opravilu toliko gosposkih ljudi k sv. obhajilu pristopilo, da nisem mogel konca pričakati. To je lepo znamenje za katoliško življenje v Gradci in dostojna slika za naslednje petje.
2.	Cecilijanci se trudijo cerkveno petje tako urediti, da bi bilo vredno izraževati sveto službo Božjo. Ko sem 1. 1877. slišal prvokrat tako petje v Gradci, so peli jedini dijaki semeniški; vsi ostali izobraženi krogi so pa temu pt tju nasprotovali na vse kriplje. Ko sem se pa letos ozrl na kor, gledat, kdo neki poje, nisem zapazil nobenega dijaka, ampak le odrasle može, gospe, gospodičine in otroke vse pod vodstvom enega duhovnika. Reklo se mi je tudi na moje vprašanje, da so peli navadni pevci dveh farnih cerkev, za zdaj nekoliko pomnoženi od ptujih piijateljev. Tako je v nekolikih letih sv. Cecilija prodrla iz semeniških klopi v gosposke sobane ter je izobražene kroge privabila k sebi.
Peli so priproste pesmice, kojim so kos šolski otroci; peli so cerkvene psalme in himne kakor duhovniki, peli so umetne skladbe starih in novih mojstrov, pri kojih je treba izvanrednih vaj. Poslušaje te reči človek res pozabi, da je na svetu; dozdeva se mu, da se bliža angeljskim korom, ki častijo v m-besih brezmadežno Jagoje. Pa še lepše, ko te umetne skladbe, je bilo priprosto petje sv. Gregorija, rimski koral. Ko so „vero" peli po rimskem koralu, sem si mislil, da gledam prve kristijane, kako si dajo za to vero glave sekati, da poslušam cerkvene učenike, kako so pred cesarji in krivoverci resnico nicenskega simbola zagovarjali: tako srčno, jedrnato, živo in jasno je donelo po veliki cerkvi. — Kar nas je bilo iz naše škofije navzočih, smo imeli le eno željo, da bi se vender našemu Cecilij, društvu posrečilo, prvi javni korak za tako Btvar storiti ter v tem smislu napredovati. Koralni responsoriji — najbolj priprosta reč — bi že morali tudi nam zuaui biti. Pisatelj opozarja na delo: „Die kirchlichen Messrespensorien sammt Orgelbegleitung von Dr. Weiss v Gradci pri Styriji", (1 gld.), katero bi si zamogla slednja župnijska cerkev kupiti.
Vsi Graški listi so jako pohvalno ocenjali to slovesnost, eni iz katoliškega, drugi iz umetnostnega stališča.
Jaz sem se Bogu ponižno zahvalil, da mi je bilo mogoče, take čudežne reči poslušati.
3.	Po cerkvenih opravilih je bilo zborovanje v harmoniji, kjer ste bili dve veliki sobani premajhne za vse poslušalce. Predsednik g. dr. Weiss je poročal, da ima Sekovska škofija čez 30 župnijskih cerkev, pri katerih se goji pravo cerkveno petje. Lani se je oglasilo za pevske vaje 30 učiteljev, letos že 70. G. Haimasy je v obširnem govoru razlagal, kaj Cecilijanci hočejo. Na to so pa mil. knezoškof sami besedo poprijeli ter prilično tako-le rekli: Ko bi vam jaz povidal, da je nekje škofija 300 župnijskih cerkev, da se v slednji teh župnijskih cerkev služba Božja opravlja, da pa imajo mašuiki pri sv. maši le v 30 cerkvah mašno obleko na sebi — bi me vi vprašali: Kako pa mašujejo mašnik pri drugih cerkvah? Ali niso oblečeni? Pač, oblečeni so, lepo oblečeni, pa mesto mašnega plašča imajo gosposko suknjo (frak) na sebi. Ako bi Vam jaz to v resnici povedal, bi se Vaša jeza snosila nad tem frakom, ne, ker je frak, ampak ker je frak na ptujem mestu. Frak naj se nosi v gosposkih sobanah, pri altarji pa ima mesto mašni plašč. Ta podoba velja o cerkvenem petji. Dobrih dve sto let se je posvetni duh vkradel v naše katoliške cerkve, je iz njih prognal sveto cerkveno petje ter v njo vpeljal posvetno petje. Mi nismo zoper posvetno petje, pač pa terjamo, da ostane posvetno petje zunaj cerkve, v cerkvi pa naj vlada in doni sveto petje, kakor je zrastlo na cerkvenih tleh od sv. Gregorija počenši do današnjega dne. Danes smo slišali, da se goji v naši škofiji pri
30 cerkvah pravo petje, pri drugih pa ne; skrbimo, da se bode število teh 30 cerkev vedno množilo, da bodo s časom mašniki povsodi opravljali sveto službo v mašili obleki. To se naj godi previdno, potrpežljivo pa vztrajno.
Kako urno smo po teh škofovih besedah pokleknili, sprejet njihov blagoslov! Zvečer je bila prosta zabava, kjer se je marsikatera poštena posvetna zapela.
Tako delajo v Gradci. Bi-li jih mi Lavantinci hoteli posnemati? Dr. Kukovič.
Razne reči.
f Dr. Frančišek laver Witt, vrhovni predsednik „občnega Cecilijinega društva za nemške dežele", častni kanonik stolnice v Palestrini, župnik i. dr. je nedeljo, 2. decembra 1888 zjutraj po brani sv. maši nagle smrti umrl. Več o njegovem življenji in o njegovi smrti prinaša naš list na drugem kraji. Naj v miru počiva!
—	Mesto r. dr. Fr. Witta je nemškemu Cec. društvu na čelo postavljen 6. g. Friderik Schmidt, stolni kapelnik v JVItinster-u ter dosedanji I. društveni podpredsednik, katerega so sv. oče Leon XIII. pred kratkim s častnim križcem (povodom zlate maše lani ustanovljenim) „pro Ecclesia et Pontifice", odlikovali.
—	Zadnji list francoske „Musica sacra" piše, da se na Francoskem pripravljajo sklicati „kongres za sv. glasbo" in pri tem zborovanji ustanoviti „društvo sv. Cecilije" za vso deželo.
Missa. „Tota pulchra es Maria" za 4 mešane glase in orgle zložil P. Angelik Hribar. Ponatis te lepe in praktične maše, katero je prinesel lanski „Cerkv. Glasbenik", se prodaja z okusno narejenim ovojem po 50 kr.; posamezni glasovi (sopran in alt v dvo-glasji skup, enako tudi tenor in bas) po 5 kr. — Dobiva se pri gospodu skladatelji in v „Katoliški bukvami" v Ljubljani.
Naše priloge.
Kaj bode letos „Cerkv. Glasb." prinašal v svojih prilogah? — Eni zahtevajo le slovenskih pesni, češ, „ker so iz ,, Cecilije" in raznih zbirk domačih skladateljev že vse izpeli in si latinskih skladb vsakdo sam lahko po ceni nakupi". Drugi zahtevajo latinskih skladb, ker ne poznaje cerkv. - glasbene literature, misleč, da jim more „C. Gl." za vsak slučaj ustreči. Tretji zahtevajo skladb za moške glasove (ozir. za ženske); še nekaterim so zopet vse skladbe pretežke, in le-ti zahtevajo samo homofoničnih skladb — kakor da bi moral in mogel „C. Gl." vsako leto z isto stopinjo začeti. Naročili so se stoprav na 8., 9., 10. ali 11. letnik; prvih letnikov, kjer se prelahke skladbe nahajajo, nimajo, dasi tudi so še na prodaj. — Neki gospod se je izrazil, da, gledd na vse te razne nazore in želje, bi C. Gl. „moral prinašati za vsacega posebno prilogo". Da je mogoče, radi bi ustregli vsem željam. Naša misel je ta-le: Radi bi zadostovali 1. zahtevam čč. naročnikov, 2. potrebam cerkvenega leta, 3. liturgičnim ukazom in cerkv.-glasbenemu stališču, kakor gre Bogu in cerkvi. Zato moramo prinašati razne skladbe z ozirom na slabejše pevce; ti pa se morajo pridno učiti, da se navadijo s časom tudi boljših in službe božje vrednejših napevov — in vse bomo radi od vsacega sprejeli, da se le strinjajo z načelom našega „Cecil. društva". Ker je pa za nas glavna stvar le-ta, da imamo raznih kompozicij na izbero: obračamo se do čč. gg. fkladateljev z uljudno prošnjo, naj nas blagovolijo podpirati in nam pošiljati svojih skladb — vsak po svoji želji. Ob enem se še prisrčno zahvaljujemo vsem in vsakemu posebej za prijazno podporo, skazano našemu listu, ki ga izdajamo edino le iz ljubezni do svete naše reči v čast Bogu in sv. Ceciliji.
Pridana je listu 1. štev. prilog.