Pripadniki SLOVENSKEGA DRŽAVNEGA GIBANJA po svetu čestitamo odločnim in jasnim izjavam DRŽAVOTVORCEV! Slovence v domovini in po svetu pa vabimo, naj odločno podprejo BRANILCE SLOVENSKE SUVERENOSTI, kot so to storili ob priliki PLEBISCITA 1990. leta! sLovensk^ LETNIK XLIV JUNIJ-JULIJ 1993 ŠT.6-7 NO.6-7 SLOVENSKI NAROD NA RAZPOTJU V PORAST ALI NAZADOVANJE - IZGINOTJE ? Slovenski narod se je že s plebiscitom - 23. dec. 1990. - in še veliko bolj s proklamacijo slovenske državne neodvisnosti - 25. junija 1991. - , kateri je po desetdnevni vojni in po njej trimesečnem moratoriju končno sledilo mednarodno priznanje, včlanjenje v ZN in pred kratkim sprejetje v Evropsko skupnost, znašel na popolnoma novi, še ne preizkušeni življenjski poti. Vse do razglasitve slovenske državne neodvisnosti in mednarodnega priznanja, smo lahko - in tako smo tudi vedno ravnali - dolžili in krivili druge za vse naše neuspehe, gospodarske težave, naše vsestransko nezadovoljstvo nasploh. Zdaj je tega konec. Uspehi in neuspehi so od zdaj naprej izključno v naših rokah, od nas samih odvisni in smo posledično tudi zanje odgovorni. če hočemo kot narod s svojo lastno, mednarodno priznano državo - Slovenijo - uspeti, biti v isti vrsti z ostalimi naprednimi narodi in državami, moramo zavestno oživeti vse tiste vrline, narodne vrednote, ki nas bodo s ponosom in uspešno predstavljale v svetu. In te naj bi v glavnem bile: S pravilnim pojmovanjem in osvojitvijo etike dela (conditio sine qua non!), oživeti zaupanje v delo, kot edinstveni način, spontana sprostitev, prvenstveno individualne ustvarjalne energije in z njo talentov. S tem zavestnim ravnanjem bomo ponovno ustoličili delo kot nekaj častnega, konstruktivnega oblikovanja človeka poedinca in po njem slovenskega naroda v celoti. Do vsakega dela pa naj bo to fizično, znanstveno, umetniško ali kakršnekoli narave že, moramo vzbuditi spoštovanje, kot konstruktiven doprinos k skupnosti. Delo ne sme biti samo z vrha ukazovana dolžnost ampak spontan, neprisiljen dosežek osebnega zadovoljstva in zadoščenja, seveda, nagrajeno, poplačano s primerno, zadostno plačo, s katero bo delavec dostojno preživljal sebe in svojo družino. (Tu bi vsekakor morale biti vključene za družinske očete poleg bazičnih plač tudi družinske doklade!) Le na ta način, po tej sicer težavni poti, bomo revitalizirali, okrepili osebno in po njem in z njim tudi narodno gospodarstvo. V tej zvezi bi vsekakor bilo priporočljivo ponovno seznaniti se in po možnosti osvojiti deset božjih zapovedi, kot nekako vodilo, osnovo konstruktivnega dela, zlasti bi prišlo v poštev zadnjih 6 zapovedi, ki nas varno navajajo na naše vsakdanje odnose in pravo ravnanje do sočloveka, bližnjega nasploh; dalje do pravega pogleda in odnosov do materialnega sveta, predvsem v presoji za dostojno, človeka vredno življenje potrebnih dobrin. (S tem bi se morda izognili sedanjemu divjemu lastninjenju in dejal bi skoraj legalizirani kraji tuje, narodne lastnine!) Da se, kar se da, dostojno predstavimo svetu kot izgrajen, dorasel narod, moramo poleg gospodarskih uspehov pokazati vidne dosežke tudi v znanosti, poslovanju in, seveda, v kulturi. Do nedavnega je prevladovalo gledanje, še več, prepričanje, da je bila proizvodnja edini način pridobivanja narodnega bogastva. Vendar danes v dobi hitre izmenjave vsestranskih informacij pa je, po trditvah samih znanstvenikov, porast družbenega, narodnega kapitala, premoženja, odvisna - že polovica, včasih že več - od znanosti, uspešnega poslovanja, ostala polovica pa od proizvodnje. Torej znanost, organizirano, medsebojno dopolnjujoče šolanje, skrbno odkrivanje in vodenje talentov na vseh področjih narodnega udejstvovanja. Danes mnogi Slovenci, zlasti oni, ki so bili v povojnih letih na vidnih, vsestransko dobro nagrajenih, položajih - z delavci vred - tožijo za "dobrimi" časi. Resnici na ljubo povedano, ti "dobri" časi so bili umetno grajeni na trhlih temeljih, na milijonskih darilih in milijardnih posojilih, ki jih bo treba vračati, ne pa na delu!! Slovenski jezik - naša najvažnejša spoznavna in sporazumevna narodna vrednota, naše zavestne narodne bitnosti, poleg lastninjenja in posedovanja naše zemlje, najtrdnejša povezava slovenskih rodov - je danes nagrmaden s tujkami kot npr.: manager, management, holding, top job, hottickets, vueekend, garage in da ne omenjam reklamne obsedenosti v Ljubljani in drugih mestih naše Slovenije..itd..Pisatelji, zlasti pa časnikarji, se kar kosajo med seboj, kdo bo več tujk vrinil v slovenski jezik. Slovenci smo se z veliko večino odločili za državno samostojnost; slovenski jezik, domača govorica, naše glavno spoznavno znamenje narodne samobitnosti, pa po naši lastni krivdi, lenobi, žalostno vodeni, propada. Zdaj se Slovenci kot narod s svojo lastno, mednarodno priznano državo -Slovenijo - soočamo z dvema nevarnostima: - Padanje rojstev. Po nekaterih krajih Slovenije smrt vidno presega rojstva; nekatere vasi so brez otrok, mladostnega krika in vrveža; propadajo, umirajo. - Druga nevarnost, ki pa se je tudi dovolj ne zavedamo, pa je potuj čevanje slovenskega jezika in slovenskega življa. Tuji lastniki slovenskih podjetij, številni begunci in drugi prišleki bodo to - za slovenski narod usodno pot - pospešili. Prav je, da navedenim življenjskim pogledom dodam še naslednje: Napravimo že vendarle enkrat konec izmikanju in sprenevedanju. Gre namreč za medvojna nasilja, poboje poštenih, vernih in zavednih Slovencev, slovenskemu narodu vsiljeno krvavo komunistično revolucijo in povojne množične pokole v Teharjih, Kočevskem Rogu, Celju in drugih številnih krajih Slovenije. Vsi ti tisoči so umirali za svobodo in lepšo bodočnost slovenskega naroda. Mrtvih ne moremo oživeti, lahko pa z dobro voljo ugotovimo objektivno resnico, mrtvim v čast, živim v spodbudo in opomin, da se kaj takega v bodočnosti ne bo več zgodilo. Množični grobovi po Sloveniji naj postanejo "sveti gaji", na katerih se bodo sedaj živeči Slovenci in bodoči slovenski rodovi neprestano izčiščevali, gojili medsebojno zaupanje in prijateljstvo. Dalje pričakujemo - čas je že! - vrnitev zaplenjenih imetij upravičenim lastnikom in če že to ni več mogoče, s primerno odškodnino. To bo šele začetek prave, življenjske sprave, resnično pomirjenje med živimi, ki bo trajala dolga, dolga leta. Brez tega nadvse potrebnega dejanja bo slovenska država životarila, hirala. To bodo opazili tujci in, seveda, izkoristili v svojo korist in našo škodo. Tukidid(es) v svojem odlično napisanem zgodovinskem delu 'Peloponeška vojna' omenja voditelja mytilenske delegacije, ki v svojem nagovoru Špartancem in ostalim zaveznikom proti Atencem, podčrtava pomankanje pravičnosti, poštenosti in odkritosti med ljudmi, med narodi in državami. To je bilo povedano približno 427. leta pred Kristusovim rojstvom, v četrtem letu peloponeške vojne. Od takrat pa do danes je preteklo skoraj 2500 let. Ta kritična ugotovitev: pomanjkanje pravičnosti, poštenja in odkritosti, velja tudi za nas Slovence, našo mlado državo - Slovenijo. Se bomo vendarle streznili in kljub različnim svetovnim gledanjem, ideologijam, skupno ubrali rešnjo pot? Upajmo. L Jamnik OB DRUGI OBLETNICI SLOVENSKE NEODVISNOSTI Slovenci do 25. junija 1991 nismo imeli svojega resničnega narodnega praznika. V kraljevi Jugoslaviji nam je bil vsiljen 1. december (1918), v Titovi pa 29. november (1945). Ni še minilo pičlih sedem let odkar so nam ta zadnji takoimenovani narodni praznik v Clevelandu vsiljevali razni konzuli, njih pristaši in pomagači. Slovenski emigranti pa smo od konca druge svetovne vojske pa do leta 1990 praznovali 29. oktober (1918) kot dan, ki bi bil najbližji in najprimernejši za slovenski narodni praznik. Proslave 29. oktobra so bile lepe, primerne in pomembne proslave, ki so nam kazale in nas vodile na pot k 25. juniju 1991 in mislim, da ni potrebno poudarjati, da proslavljanje 29. novembra ni prav nič usmerjalo Slovence k uresničevanju 25. junija 1991, usmerjalo jih je rajši k preprečevanju tega dne. 26. decembra 1990 je slovenski parlament razglasil izid plebiscita za slovensko samostojnost. Ogromna večina oddanih glasov, to je 95 odstotkov, kar pomeni 87 odstotkov vseh upravičenih glasov prebivalcev Slovenije, se je izreklo za samostojnost. Proglasitev samostojnosti je bila odložena za pol leta. Takšna doba je bila potrebna za pripravo na dejansko ločitev Slovenije od Jugoslavije. Točen datum proglasitve samostojnosti so slovenska DRŽAVA FOR A FREE SLOVENIA Subscription rates: $15.00 per year $ 1.50 single issue Advertising: $ .45 per agata line Member of Multilingual Press Association of Ontario Member of Canadian Multilingual Press Federation Owned and published monthly by Slovenian National Federation of Canada Lastnik in izdajatelji Slovenska Narodna Zveza v Kanadi 646 Euclid Ave.. Toronto. Ontario M6G 2T5 Edited by Editorial Board Urejuje konzorcij Slovenske Države Zastopnika: Martin Duh Ludvik Jamnik CaJle 105. tf 4311 79 Watson Avenue 1653 Villa Ballester Toronto. Ontario Argentina M6S 4E2 Canada TELEPHONE & FAX tt: (416J-766-4848 letna naročnina: Za Kanado in ZDA S15.00, la Argentino in Brazilijo po dogovoru. Anglija. Avstrija. Avstralija. Francija in druge države $12.00 U.S. Po letalski pošti po dogovoru. Za podpisane članke odgovarja piscc. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja. nadaljevanje s str.l slovenske oblasti držale v tajnosti. Ugibalo se je, da bo ta datum 26. junij. 25. junija zvečer je slovenski parlament na slavnostni seji proglasil - v skladu s plebiscitom -neodvisnost slovenske republike. Slovenski narod je stopil na pot samostojosti. Tako je ostal 25. junij 1991 resničen in upravičen slovenski narodni praznik, ki odgovarja ameriškemu 4. juliju. Ne smemo pozabiti, da je bila slovenska samostojnost posvečena s krvjo slovenskih, moramo reči, neznanih junakov, padlih v desetdnevni vojski, ki je sledila proglasitvi samostojnosti. Boj za delo in uresničitev slovenske samostojnosti so, po naklonjenosti božje Previdnosti, ki je Slovence vodila skozi tiste težke dni, navkljub premajhni pripravljenosti na vse ovire in težave, končno le pripeljali do popolne ločitve od Jugoslavije, do utrditve samostojnosti z novo ustavo naznotraj in mednarodnimi priznanji te samostojnosti na zunaj. Slovenci smo se pridružili družini evropskih narodov in držav in stopili na pozorišče sveta kot Slovenci. ' Po petdesetih letih komunizma morajo samostojna država in slovenski narod, kot krojilec lastne usode, najti predvsem nove miselne, moralne, politične, družbene, kulturne, gospodarske osnove in oblike in se osvoboditi vse komunistične nemoralne navlake in ljudi, ki Se niso prelomili z njo in Se vedno zavirajo slovensko pot v nov in zdrav narodni razvoj za lepSo bodočnost. CloveSkih slabosti in pomanjkljivosti je že samo po sebi veliko v vsaki družbi. Komunizem pa je k temu dodal Se svojo mero in pripravil udobno gnezdo za skotitev pojavov, ki se kosajo s pojavi sicilijanske mafije. Ti pojavi nedvomno ogrožajo svobodo, imetje in življenje ljudi, moralno razkrajajo in terorizirajo družbo in ogrožajo tudi samo državo. Država je izraz in podoba družbe. NaSa želja je, in zato moramo delovati, da bo slovenska družba uresničila dobro in humano državo; da bo ta država slonela na miselni in duhovni podlagi svobodnih ljudi, a vendar ljudi z vestjo in poštenostjo ter zavestjo odgovornosti, ljudi ponosa in zavesti dostojanstva lastnega odločanja; ljudi, ki ne bodo od države pričakovali reSevanja vseh težav in vseh problemov, celo osebnih. Kakor je podoba domovine ob drugi obletnici slovenske osamosvojitve temna in nejasna, pa si moramo priklicati v spomin besede francoskega misleca La Rochefoucaulda, ki je dejal: "Stvari niso nikoli tako hude -ali nikoli tako dobre, kot se zdijo". Kakor je pred dvemi leti nad Slovenijo bdela božja Previdnost, tako jo prosimo tudi danes, naj vodi slovenski narod iz hudih težav. To so naSe misli, želje in molitve ob drugi obletnici slovenskega narodnega praznika. Mate Roesman (Nagovor na radijski oddaji "Pesmi in melodije iz lepe Slovenije" v Clevelandu 27. junija 1993.) 34. SLOVENSKI DAN DNE 27. JUNIJA 1993 Letošnji Slovenski dan - 34. po številu - je posvečen slovenski narodni zavesti. Praznujemo ga s ponosom in živo zavestjo politične zrelosti slovenskega naroda. Po proklamaciji slovenske državne samostojnosti - 25. junija 1991 - je sledila desetdnevna vojna s končno zmago naših hrabrih teritorija/cev, branilcev slovenske svobode in neodvisnosti. Trimesečnemu moratoriju, mučnemu čakanju, je sledilo mednarodno priznanje, včlanjenje v Organizacijo združenih narodov in pred kratkim postopno sprejetje v v Evropsko skupnost. Vsi ti mednarodno pravni akti nam dajejo pravice in hkrati nalagajo dolžnosti. Svet nas bo sodil po našem konstruktivnem gledanju, prizadevanju, zadržanju. predvsem pa po delu. Vsi ti dogodki so vse Slovence v matični domovini, zamejstvu in zdomstvu povezali v živo narodno enoto. Vendar smo Slovenci - zdomci - dolžni izkazovati dvojno ljubezen in spoštovanje: - do rojstne domovine naših staršev, zdaj Republike Slovenije; - ljubezen in spoštovanje do naše in naših otrok rojstne in že dolga desetletja tudi naših staršev, krušne domovine Kanade. Ti dve ljubezni moramo vsklajati tako, da bo v korist naši Republiki Sloveniji in naši domovini Kanadi. Analogno velja za vse Slovence - zdomce in zamejce - kjerkoli že žive po svetu. PROSLAVA I. el: ob 11. uri dopoldne sv. ma5a, ki jo bo daroval torontski nadškof, prevzviSeni dr. Alojzij AmbrožiC. II. del: ob 2. uri popoldne začetek proslave. ..... • OTVORITEV • HIMNI: Kanadska - pojo 'Fantje na vasi'; pevovodja g. Ignac Križman. Slovenska: - pojeta oba cerkvena zbora; pevovodja g. Jo2e Oralen. • UVODNE MISLI - ga. Marta Jamnik-Sousa. • PREDSTAVITEV GOSTOV • POZDRAVNI NAGOVORI: dr. Pater KlopCIC. predsednik "Slovensko-kanadskega sveta" ga. Marija Ahačlč - Polak, voditeljica in napovedovalka slovenske radijske ure "Glas kanadskih Slovencev" g. Jože Slobodnik. predsednik "Kanadsko-slovenske trgovske zbornice" • O SLOVENSKI NARODNI ZAVESTI - Ludvik Jamnik • DOMOVINI Idr. B. Ipavecl, SLOVENUA V SVETU Idr. M. Kremžar, uglasbil prof. Jote Osana), pojo FANTJE NA VASI, pevovodja g. Ignac Križman. • PRI BOMBEKU - izvaja plesna skupina PLANIKA, katero vodita gospe Nevenka Stajan- Slavinec in Mary Tratnik. • PREDSTAVITEV SLAVNOSTNEGA GOVORNIKA: dr. Avguštin Kuk • SLAVNOSTNI GOVORNIK - g. dr. Ludvik Toplak, univerzitetni profesor na pravni fakulteti v Mariboru in podpredsednik Slovenske ljudske stranke. • MOJ DOM (Anton Nedved), SLOVENSKA ZEMLJA U. Aljaž) - pojeta oba cerkvena zbora, pevovodja g. Jože Oražen. • ČEZ HRIB IN DOL. V ŠT. JANŽU - izvaja plesna skupina PLANIKA, katero vodita gospe Nevenka Stajan-Slavinec in Mary Tratnik. • ZAKLJUČNE BESEDE ■ ga. Marta Jamnik-Sousa SLOVENSKO-KANADSKI SVET • Programska povezava; ga. Marta Jamnik-Sousa SL O VENSKE NARODNE VREDNO TE Ivan Cankar jih je na svojstven, njemu lasten način, označil v treh bogatih, neizčrpnih besedah: MATI, DOMOVINA, BOG! Slovenske vrednote, bistvene oznake, ki že tisoč let in čez ohranjajo naš narod, so v glavnem naslednje: - slovenski jezik; - osrednja slovenska misel, vseslovenska narodna zavest, ki s pomočjo krajevnih posebnosti spontano in neprisiljeno uravnava in vodi celotno narodno življenje; - versko prepričanje, vera, kot urejevalka zasebnega in javnega slovenskega narodnega življenja; - slovenska zgodovina; - slovenska državna miselnost z vrojenim demokratičnim političnim procesom, (katerega so slovenski komunisti med zadnjo svetovno vojno s svojo, po kominterni slovenskemu narodu vsiljeno, neosvobodilno komunistično revolucijo onemogočili, po vojni pa popolnoma odpravilil; bogata, vsestranska slovenska kulturna dediščina, ki nas Slovence po svoji izvirni izrazni sili postavlja v vrsto drugih kulturnih narodov; - zakoreninjene, slovenskemu narodu svojstvene in zavestne navade, tudi običaji imenovani; - slovenska zemlja, v kateri so vse narodne vrednote globoko zakoreninjene; - vedno živa slovenska narodna zavest, da je vse to neovrgljiva in neodtegljiva last slovenskega naroda; - vrojena, splošna, vseslovenska pripravljenost braniti to skupno prepričanje, živo zavest, te skupne slovenske narodne vrednote, tudi svetinje imenovane. Te žive slovenske narodne vrednote so naš narod od naselitve sem reševale, krepile v naši narodno-kulturni, gospodarsko- politični rasti in bodrile v naši borbi po svobodi in neodvisnosti. Življenjska moč teh vrednot bi se morala z vsakim slovenskim rodom okrepiti in izbirati take življenjske pogoje, v katerih bi nemoteno rastle, našle zaščito, dajale pobudo in slovenskemu narodu gojile upanje na lepšo bodočnost zdaj v svobodni, mednarodno priznani slovenski državi. V kakšnem odnosu smo danes Slovenci v domovini, zamejstvu in zdomstvu do slovenskih narodnih vrednot? Zdi se mi umestno, da si na pragu tretjega tisočletja izprašamo vest in iskreno vprašamo: AH smo Slovenci - s tisoč let in čez staro zgodovino -kot narod napredovali ali nazadovali? Kako je danes s slovensko mladino? Je slovenska mladina danes narodno zavedna? Kje je vzrok upadanja slovenske narodne zavesti? V kakšnem odnosu je danes slovenska mladina do slovenskih narodnih vrednot? Slovesnost ob drugi obletnici slovenske samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani je vendarle bila. BIG STEP for small business FEDERAL GOVERNMENT ANNOUNCES IMPROVED SUPPORT FOR SMALL BUSINESS. n L | mall businesses are a vital part of our economy, accounting for 80% ^^ of net job creation in Canada since 1984. To further stimulate W growth in this increasingly important business sector, the Federal IIf Government has made significant improvements to the Small Business Loans Act. • Eligible business size increased to $5 million in annual revenues. • Maximum term loan size increased to $250,000 for the purchase or improvement of land, premises or equipment. • Financing up to 100% of cost of eligible assets. • Refinancing of assets purchased up to 180 days previously. • Limitation on personal guarantees to 25% of loan amount. • All small businesses are eligible except for farming, rental real estate or purchasing real estate for resale, charitable and religious organizations. Contact your local bank or other financial institution for full details. 1+1 Minister for Science and Minister of State (Small Businesses and Tourism) Ministre des Sciences et Ministre d'Etat (Petites entreprises et Tourisme) Canada PREDSTAVITEV SLAVNOSTNEGA GOVORNIKA DR. LUDVIKA TOPLAKA Spoštovani častni gostje, cenjeni udeleženci Slovenskega dneva! Predsednik Slovensko-kanadskega sveta me je na seji pred dvema mesecema povabil, naj bi jaz kot "toti Štajerc" pozdravil svojega narodnjaka dr. Ludvika Toplaka na letošnjem Slovenskem dnevu. Povabilu sem se rad odzval in bi danes to obveznost izpolnil, če bi mi neprijeten dogodek tega ne preprečil. To dolžnost bo danes v mojem imenu izpolnil g. inženir Ciril Pleško. Rad bi se zahvalil g. dr. Toplaku, da je sprejel povabilo naše organizacije kot častni govornik na današnji proslavi kljub temu, da ga službene dolžnosti koncem šolskega leta zadržujejo v Mariboru in Ljubljani. Hvala Vam dr. Toplak! Želim Vam, da bi preživeli nekaj prijetnih ur med nami-Slovenci v Kanadi in da bi Vam bil ta obisk koristen pri Vašem poklicnem-akademskem in političnem delu. Povabilo dr. Toplaka smo utemeljili iz treh vidikov: 1.- Znano nam je, da se dr. Toplak zelo trudi, da bi v Sloveniji prišlo do sodelovanja med sredinjsko desničarskimi strankami, zlasti med Slovensko krščansko demokracijo in Slovensko ljudsko stranko, ker nam razdvojenost samo škodi, koristi od nje pa imajo samo skorumpirani komunisti. Tudi pri SKS podpiramo te napore in prav zato imamo danes tukaj dr. Toplaka. 2.- Drugi razlog, da smo povabili podpredsednika druge najmočnejše desničarske stranke je ta, da bi dobili od njega dodatno osvetlitev razmer v domovini in da bi posledično lahko demokratsko in pravilno presojali, kdo zasluži našo moralno pomoč. 3.- Tretji razlog je pa ta, da je dr. Toplak še par tednov pred zadnjimi volitvami na žalni proslavi v Kidričevem, ko so odkrili spomenik slovenskim žrtvam, jasno povedal, naj bo ta spomenik v čast vsem žrtvam, tistim pred vojno, med vojno in tistim po vojni. Bil je edini slovenski politik, ki se je upal to javno povedati. Drugi so taka dejstva zamolčali ali jih zakrivali v meglene izjave, ki so služile njihovemu pragmatizmu, resnice pa niso jasno izrazili. Dr. Toplak je bil za to pošteno resnico in pokončno stališče nagrajen, ko je na volitvah dobil drugo največje število glasov v Sloveniji. Čestitamo! Ta dogodek naj bi dal misliti pragmatičnim politikom, da morda prihajamo v Sloveniji počasi v dobo, ko državljani, ki so jim še pred kratkim komunisti prali možgane, začenjajo misliti s svojimi glavami. Če se bo ta razvoj nadaljeval zlasti med mladino, ki ni več izpostavljena temu pranju možganov in si želi resnice in poštenosti, bodo morali vsi kandidati v bodoče govoriti resnico, če bodo hoteli biti izvoljeni. Že se namreč pojavlja vedno večje nezadovoljstvo nad pragmatičnimi politiki. Kratek življenjepis Prof. dr. Ludvik Toplak: Rojen je bil 1942. leta v Slovenskih goricah blizu Ptuja na Štajerskem. Gimnazijo je obiskoval v Ptuju, nato v Mariboru. V Mariboru tudi diplomiral na pravni fakulteti. Študije je nadaljeval na Univerzi v Ljubljani, Beogradu in Novem Sadu. Specializiral se je na univerzah: Oslo, New York University, Atlanta, Postdam, London, Varšava, Strassburg. Delal: na sodišču v Mariboru in Beogradu, pri Iskri Computers. Poučeval na univerzi v Mariboru in Ljubljani: Civilno pravo, Ekonomijo, Mednarodno gospodarsko pravo in pravo agrikulture. Publiciral Knjige in članke iz svojih strok v slovenščini, srbohrvaščini, cca 5.000 strani.. V parlamentu: poslanec v prvi demokratski skupščini, predsednik Družbeno političnega zbora. Član Ustavne komisije, podpredsednik Slovenske ljudske stranke, kije bila do 1992. leta največja konservativna, demokratska, nekomunistična poltična stranka v Sloveniji. Sedaj bi prosil dr. Toplaka, da bi nam nekoliko pojasnil gospodarske in politične razmere v Sloveniji. Drage Slovenke, dragi Slovenci, dragi prijatelji! Počaščen sem bil s povabilom Slovensko-kanadskega sveta, zato sem se z velikim veseljem odzval. Prinašam vam vsem pozdrave iz stare domovine Slovenije v to Slovensko cerkveno letovišče. Najprej se želim zahvaliti vsem tukajšnjim Slovencem za vse, kar ste storili za staro domovino, zlasti v zadnjih letih, ko je bila vaše podpore najbolj potrebna. V Sloveniji smo po prvih svobodnih volitvah leta 1990 dosegli velike moralno-politične uspehe: - osamosvojitev Republike Slovenije, - uvedli parlamentarno demokracijo z večstrankarskim sistemom. - sprejeli novo ustavo, s katero smo zakoličili nadaljnjo pot razvoja ter - dosegli mednarodno priznanje. Srečujemo pa se s številnimi težavami polpretekle dobe. Prejšnji monopolni oblastniki so namreč obdržali dejanske ekonomske, kulturne in politične inštrumente oblasti. Spremembe, ki so pred nami, bodo zato terjale zlasti gospodarsko, notranjepolitično in moralno prenovo dežele. PROF.DR.LUDVIK TOPLAK GOVORI... Foto: Stane Ugovšek, Slovenci po svetu so živ ud slovenskega narodnega telesa, ne glede na to, kje živijo in ne glede na to, kje sedijo. Slovenci, glejte, da utrdimo enotnost vseh Slovencev vsega sveta in vseh barv, kor se narodnih interesov tiče, da utrdimo našo kulturo, gospodarstvo, dobro ime in vero. Prav tukajšnji Slovenci ste s pestrostjo svojega življenja in dela pokazali, da ste živ ud slovenskega narodnega telesa. Tukaj navzoči ste s časopisom Slovenska država že pred skoraj pol stoletja vizionarsko trasirali državotvorno pot politične neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije. S pisano besedo v časopisu Slovenska država ste vzpodbujali ustvarjalno misel ter kreativno sooblikovali samostojno slovensko državo. Tukaj v Ontario ste ustanavljali vzajemna podporna društva, da ste olajšali gospodarske stiske ljudi v novi domovini. Tukaj so delovala športna, kulturna, prosvetna in druga društva, ki so gojila slovensko kulturo in jezik. Z izgradnjo cerkva, kulturnih in drugih domov ste zagotovili kulturno izročilo v materinem jeziku. Solidarno ste gradili domove za starejše ljudi. S takim delom ste vzgled drugim v novi in stari domovini. Spremljajo vas cerkveni pastirji iz stare domovine, ki vodijo slovenske fare. Tukaj v Ontario ste si pred več desetletji organizirali finančne ustanove, hranilnice in posojilnice. Kanadsko-slovenska trgovinska zbornica pa združuje gospodarske subjekte. V Torontu je bila podprta ideja Svetovnega slovenskega kongresa, ki je v kritičnem letu 1990-91 po vsem svetu opravil svoje delo, predvsem s predstavitvijo mlade države za dosego njenega mednarodnega priznanja. Med tem je tu odrasel nov rod slovenske krvi, vere in kulture. Obogaten je s civilizacijskimi in kulturnimi dosežki drugih narodov. Mladi rod prevzema odgovornost in breme nadaljnjega razvoja, saj bo tudi žel sadove tega nadaljevanje s str.B dela, klice slovenske narodne samobitnosti pa bo prenašal na naslednje rodove. Prav je zato, da mladi rod premaga često zgodovinsko pogojene razprtije in pokaže Slovencem novo pot tudi gospodarskega in tehnološkega razvoja. Izkušnje novega sveta, znanja, zlasti pa tehnološka spoznanja mladih Slovencev po svetu so spriCo zgodovinske izoliranosti matične domovine nam potrebni za naš skupni napredek. Nosilec napredka v stari in v novi domovini je lahko samo mlada generacija. Mladim ljudem v stari domovini so potrebna nova spoznanja. V Sloveniji veliko razmišljamo, kako odpreti mladim ljudem vstop v svetovne zakladnice znanja, na univerze, v inštitute po svetu, da bi tako obogateni s svetovnimi spoznanji plemenitih razvoj v lastni domovini. In prav v tem je velika možnost Slovencev 2. in 3. ... generacije po svetu. Tudi tem Slovencem po svetu pa želimo omogočiti stik s staro domovino, kulturni in gospodarski. Zato smo ustanovili Mednarodno združenje Slovenski razvojni partner (International Association of Slovenian Development Partner). Tako želimo deloma povezati Slovence na gospodarskem in tehnološkem področju ter tako gospodarsko motivirati tudi Slovence po svetu, da le ti prevzamejo iniciativo in vlogo mednarodnih poslovnih partnerjev tudi med Republiko Slovenijo in Kanado. Oni ¡rr3jo za to najboljše pogoje. Poznajo namreč civilizacijo in kulturo nove domovine, imajo pa tudi velike primerjalne prednosti v poznavanju stare domovine. Vzpodbuditi pa je treba tudi drugo generacijo Slovencev, da se v novi domovini tvorno vključijo v javno življenje. Povabljeni pa ste vsi Slovenci, da sooblikujete kot državljani tudi Republiko Slovenijo, zato bomo v bodoče za Slovence po svetu v volilni zakonodaji zahtevali posebno stalno poslansko mesto v parlamentu. Zaradi razvrednotenja vrednot v minulih desetletjih, smo žrtve novih pojmovnih vrednostnih zablod. Gospodarske in politične spremembe v domovini spremljajo številne gospodarske in politične afere. Prejšnji oblastniki namreč želijo spremeniti politične privilegije v trajno, pravno varovano lastninsko pravico. Brez občutka sramu so zato praktično ali tudi s pomočjo zakonov, ki so jih sami sprejeli, velik del narodnega bogastva privatizirali na škodo državljanov, zlasti delavcev in kmetov, ki so to bogastvo ustvarili, kakor tudi na škodo javnega dolga. V zavesti svoje moči in ob spoznanju nujnosti sprememb, so ponudili nekaterim prejšnjim odpisanim, kot je bilo zapisano: "Padi predme in me moli in dam ti vsa kraljestva tega sveta". Skušnjava lasti in oblasti je močna. To so otroške bolezni demokracije, ki jih bomo morali premagati s strpnostjo. Dragi starejši prijatelji. Mnogi ste preživeli najtežja hudodelstva tega stoletja - nacizem in komunizem. Nacizem je propadel z vojno. Danes se veliko govori, zakaj je propadel komunizem. Nesporno je eno: zaradi razvrednotenja vrednot. Vemo pa tudi, da je hudodelstvo večno, da menja samo različne pojavne oblike in ime. Zato se dobro zavedamo, da brez kulturne vrednostne prenove ni gospodarske prenove dežele. Zahvaljujemo se za dobronamerno materialno pomoč, ki je bila v različnih oblikah posredovana. Osebno pa danes poudarjam, da je največja pomoč v novem znanju mladim ljudem in želim, da se izdela program kulturnih izmenjav Slovencev, strokovnjakov in študentov iz Slovenije z drugimi deželami. Predlagam, da se povabi Slovence druge in tretje generacije v staro domovino. Ustanovi naj se program poletne šole, preko katerega bi se z dosežki v domovini spoznavali mladi Slovenci po svetu, da tako ohranijo in razvijajo prednosti za nadaljnje gospodarsko in kulturno sodelovanje. Predlagamo ustanovitev poletne šole kot so po svetu poznane University Summer School, kjer bi Slovenci po svetu izmenjavali svoje izkušnje z dosežki v stari domovini na kulturnem, političnem in gospodarskem področju in kjer bi sodelovali učitelji in študenti iz vsega sveta. Zato predlagamo tudi ustanovitev Kanadsko-slovenske fundacije, da vzpodbudimo in omogočimo moralno-vrednostno, gospodarsko-tehnološko insocialno-politi čno prenovo v Republiki Sloveniji; mlade ljudi po svetu pa vzpodbudimo, da ohranijo in razvijajo primerjalne prednosti za sodelovanje ter tako povezani doprinašamo k razvoju narodne in kulturne samobitnosti Slovencev doma in po svetu. Slovenci v Torontu ste s svojo publicistično dejavnostjo dokazali največjo stopnjo politične državotvornosti. Preko slovenskih kulturnih društev in klubov ste gojili kulturo in tradicijo v različnih oblikah. Mnogi gospodarstveniki ste se uveljavili in uspeli v neizprosni gospodarski konkurenci. Novi mladi znanstveniki so se uveljavili v univerzitetnih in znanstvenih institucijah na tehnološkem področju, novi domovini Kanadi pa dali tudi najvišjega cerkvenega miJi * K ■ /it*fit H ■ !.,.(.,.„J,,./.!/........ Ottawa,il.06.1993 Spofttovani gospod Klopčičt Zahvaljujem ne vam ln preko vas celotnemu slovensko -Kanadskemu Svatu la vale pismo z dna 24.04.1993. Cutlm dolžnost, do obrazložim razlog* zaradi katerih nlm mogel odgovoriti. Po protokolu smejo imeti veleposlaniki «tik» v driavi aprajoma Komaj po predaji poverllneg« plana. Samo v primeru, da Je predaja poverilnega plana mnogo Kasneje, kakor p., njihov prihod, »mejo Izjemoma naatopatl kot Ambasador Designate " vendar no tri dni pred pradajo poverilnega pjama. Ko sem konfino dobil dovolenje za »tik«, pa Je bil prihod gospoda Dr. Ludvik Toplaka tako blizu, da sem hotel z njim vaklodlti avoj prihod v Toronto. Dana* aam aa sestal z gospodom Dr. Toplakom ln tako ni j« končno dano, da lahko odgovorim na vafie ljubeznivo piano. Najprej želim zahvaliti la vaJe čestitke ob mojem imenovanju za veleposlanika republike Slovenije v Kanadi in vase prijazno povabilo. Zal se zaradi zgoraj opisanega razloga ne morem udeležiti 34. slovenskega dne, ker bom 20.04.1993 predal poverilno pismo, zaradi tega mi prosim dovolite, da zaZell* vsem Slovencem veselo praznovanje hkrati z Celjo, da se bom lahko udeležil prihodnjega slovenskega dneva. Vsem Slovencem lep pozdravi S spoštovanjem, June 11, 1993 Our file: 3159 126 Dr. Peter Klopchic President Slovenian Council in Canada 251 Golfdale Road Toronto, Ontario M4N 2C2 Dear Dr. Klopchic, On behalf of the Right Honourable Brian Mulroney, I would like to acknowledge receipt of your letter of June 1, inviting the Prime Minister and Mrs. Mulroney to attend the celebration marking Slovenian Day, on June 27. Regrettably, I must advise you that the Prime Minister and Mrs. Mulroney will be unable to accept your kind invitation. Nonetheless, they have asked that I extend their very best wishes for a most enjoyable day. Thank you for writing. Sincerely,, /T Maria Grant ) Scheduling-toordinator Slovenian - Canadian Council 231 Oolfdale Road Toronto, Ontario If4M 2C2 ZAKLJUČNE BESEDE Zaključujem današnje zborovanje, zahvaljujem sevsemudeležencem, našim kanadskim prijateljem, predvsem Mr. Jesse Flis, M.P. za Parkdale - High Park; posebno se zahvaljujem univerzitetnemu profesorju in podpredsedniku Slovenske ljudske stranke, dr. Ludviku Toplaku, za njegova vsestranska pojasnila in vzpodbude. Upam, da izražam željo nas vseh, da bi nas Slovenski dnevi tudi v bodoče povezovali v živo narodno skupnost z neomajno vero v pravičnejšo bodočnost, v kateri bosta osebna in narodna svoboda urejali slovensko narodne in državno življenje. Vsem želim srečen nedeljski popoldan! Hvala lepa! SPOMINSKA PROSLAVA NA ORLOVEM VRHU Tudi letos smo se v velikem številu zbrali na Orlovem vrhu Slovenske pristave v Genevi pri Clevelandu. Letos smo se posebej spominjali dogodkov pred 50. leti v Sloveniji: padca Grčaric in Turjaka ter množičnih pokolov, ki so sledili v Jelendolu, Mozlju in Kočevju, kjer so uprizorili zloglasno ljudsko sodišče. Spomnili smo se tudi 50. letnice ustanovitve Slovenskega domobranstva, kije bila posledica partizanskega pobijanja. Sobotni program so pripravili soborci iz Toronta, v nedeljo pa Clevelandčani. Po sv. maši je govoril dr. Stanko Kociper iz Argentine. Tudi pridiga je bila letos nekaj posebnega, saj je govoril zadnji še živeči domobranski kurat, g. Jože Mejač, ki je somaševal. Po sv. maši sem se mu zahvalil za lepe besede o domobrancih, česar pri nas že dolgo pogrešamo. Odgovoril je: "Resnico o teh fantih se mora povedati". Hvala Vam, č. g. Mejač! Pnmfipvalor dragi rojaku Spet smo prišli na ta spominski kraj, da se Se enkrat malo globlje zamislimo v tragedijo naSega naroda. Navadili smo se, da pri tem mislimo predvsem na Vetrinje, na veliko angleško izdajo in na morijo domobrancev, ki je temu sledila. Pa se mi zdi primerno, da po pol stoletju v ta naš spomin objamemo vse žrtve komunizma, še posebno one prve, ki so jih v tistih strašnih nočeh groze trgali iz družin in jih odganjali v gozd, od koder se niso nikoli več vrnili. Prav zaradi teh žrtev se je narod uprl, ker je hotel živeti, kajti - kaj naj komu koristi še tako svobodna in lepa Slovenija, če pa bi izkrvavel narod, ki na tej zemlji živi že 14 stoletijl To je bil tisti Kajnov greh, ki je sprožil kolo revolucije. Tu je krivda za vse gorje, od tistih prvih ubojev preko Turjaka, Vetrinja, Teharij in Kočevskega Roga, zato ni čudno, da se partija ves čas tako zelo izogiba tistega prvega časa. Vetrinje je le krona naše velike bolečine, je resnični obraz komunizma, o katerem se med vojno ni- dosti govorilo, ampak je bilo vse skrito za krinko OF in NOB. Zverinsko klanje, ki mu ga v slovenski zgodovini ni enakega, je pa tudi opravičenje za upor proti nasilju. Ljudje so hoteli preživeti vojno in okupacijo, katero so komunisti izkoristili za svojo revolucijo. Obramba naših domov in družin - v tem je zajeta vsa resnica naše borbe -, ne pa sodelovanje in izdajstvo, kar nam očitajo že več kot petdeset let. Če so se partizani res bojevali za narodovo svobodo, zakaj so se potem skrivali za lažno OF, zakaj so kričali "smrt fašizmu, morili so pa same Slovence! Daleč so že tisti časi... Razni heroji so napisali cele gore knjig o junaškem boju proti okupatorju, toda o žrtvah, katere so brez sodbe zmetali v kraške jame, se 30 let ni smelo govoriti. Samo mi, preživeli, smo bili glas njihovih zasutih ust. Nekako pred desetimi leti je postalo očito, da resnici ne bo mogoče več dolgo zastavljati poti. In glej, mojstri laži so si izmislili novo prevaro: pričakovali smo vsaj tiho priznanje zločina, a namesto tega so začeli oznanjati pozabljenje; konzulati, razni kulturni delavci in celo s prižnice se je slišala ista pesem, o pozabi zaradi miru, o bratstvu, da ne pride do novega prelivanja krvi, o gledanju v bodočnost in ne nazaj. Mislim, da je odveč Naša letošnja zbiranja, da se poklonimo spominu zverinsko poklanih slovenskih domobrancev že po koncu druge svetovne vojne, ko naj bi bila morija vesoljnega človeštva že pri kraju, imajo še prav poseben pomen za nas že redko preživele tiste krvave norosti - zlasti pa, da slišijo naš zgodovinski spomin naši po vseh zemeljskih celinah posejani potomci, ki tistih apokaliptičnih časov niso doživljali. Letos namreč obhajamo tudi 50. obletnico ustanovitve Slovenskega domobranstva. Zato je prav letos še posebej na mestu, da osvežimo zgodovinski spomin na tiste čase preden bo z naravnonujnim odhajanjem starcev z življenjske poti umolknil v grobu. Posebej je to pomembno in neizbegljivo spričo dejstva, da so Slovenci sedaj že dosegli višek svojega zgodovinskega cilja. Slovenija je sedaj že samosvoja, samostojna, po vsem svetu priznana država, od katere smo samoposebi umevno pričakovali, da bo na svoje ljubeče materinske grudi prižela vse svoje otroke, kjerkoli po širnem svetu govorijo svojo sladko slovensko besedo, pojejo svojo turobno ali poskočno slovensko pesem in poklekajo pred povsod pričujočega Boga, da mu darujejo svojo neiztrošljivo slovensko vdanost in položijo v Njegovo očetovsko naročje svoje vroče slovenske prošnje. Spričo tega veličastnega trenutka slovenske zgodovine smo dolžni svojim domobranskim mučencem, ki so zanj dali največ - svoje v grozotnem mučeništvu ugonobljeno mlado življenje - , da z jasnimi, nedvoumnimi, korajžnimi in odkritimi besedami odločno razpršimo gosto meglo v desetletjih našega zdomstva nakopičenih dvomov, v kateri nas je poskušalo zadušiti po eni strani načrtno grmadenje blata laži in potvorb, ki so ga po drugi strani pomagala gnesti še nizkotna, ničevo bedna stremuštva tudi med nami, preživelimi ostanki žrtvovane slovenske generacije. Vidimo namreč, da te strupene megle tudi žarko sonce svobode v samostojni državi Slovencev ni razgnalo. dokazovati, da je bil namen vsega tega ta, da se pozabi zločin, katerega ni bilo mogoče več skrivati. Posamezniki so se pustili ujeti in so nasedli starim lažem in novim prevaram, večina od nas pa smo ostali na svojih mestih, ker ne moremo pozabiti dni izpred 50. let. Dolgo je že od takrat, že malo več kot pol stoletja je tega, ko je med naš narod prišel volk v plašču OF ter začel sejati sovraštvo in smrt, a ob večerih kot nocoj vse stopa pred oči, kot da se je zgodilo včeraj. Marsikaj smo doživeli, veliko pretrpeli, povečini je bila naš delež bolečina. Toda od vsega se na nobeno stvar tolikokrat ne spomnim, kot na dogodek na cesti blizu Medvod, ko so nas gnali peš od Škofje Loke do Šentvida. "Poglej, tam je moj dom", je mlad fant pokazal preko Save. Partizan mu je pognal kopito v rebra, da se je opotekel. Čez čas spet šepet: "Če kdo ostane živ, naj pove doma, kaj se je z nami zgodilo..." Vedeli smo, kam gremo, zato ni bilo odgovora. Slišalo se je samo drsanje nog po prašni cesti, kot da med nami lazijo duhovi. Pravijo, da se je zdaj veliko spremenilo... Jaz pa pravim, da se do zdaj ni veliko spremenilo. Pokazali so grobove, narod lahko vidi kupe obeljenih kosti, toda morilca še niso klicali na odgovor. Nihče od nekdaj vsemogočnih vojvod ni bil zraven. V Rogu so se svečano spravili z mrtvimi, toda živi ali mrtvi domobranci smo za mnoge še vedno izdajalci; ne živim ne mrtvim še ni bila vrnjena čast, nikomur še ni bilo izrečeno priznanje za njihovo veliko žrtev. Kar so komunisti v 45 letih pokradli, tega ne dajo iz rok, ampak še naprej kradejo, razni heroji pa za svoje zločine na račun naroda še kar naprej vlečejo trikratne ali še višje pokojnine in druge privilegije. Kje so ob vsem tem spremembe, ki naj popravijo krivice in narod spravijo med seboj? Brez priznanja zločinov in poravnave krivic ne bo sprave pa nai o njej govore vsi slovenski Skofie. Ob vsej kruti realnosti se mi vsiljuje dvoje vprašanj: Kako je bilo mogoče, da je naš narod, veren in pošten, za kakršnega smo se imeli, mogel postati tako lahka žrtev nekaj sto organiziranih revolucionarjev? Drugo (to je nastalo šele zadnje leto ali dve): Zakaj se narod tudi zdaj, po padcu svetovnega komunizma, ne more otresti zločincev, ki so ga pol stoletja uničevali in morili? NAŠ ZGODOVINSKI DAN Dr. Stanko Kociper Dr.Stanko Kociper govori na spominski proslavi. foto:Janez BančiB Bore malo nas je še preživelih neposrednih prič slovenske apokalipse pred petdesetimi leti. Zato je naša Odgovor na obe vprašanji je samo eden: Ker nimamo pravih narodnih voditeljev... Nismo jih imeli po 1. svetovni vojni, za časa druge so popolnoma odpovedali, pa tudi danes nimamo človeka, ki bi narod opral krivde preteklosti in ga povedel v družino svobodnih in kulturnih narodov. Res, upravičeno kažemo na komuniste, ki so za svojo revolucijo pobili toliko nedolžnih ljudi, tudi se lahko jezimo na Angleže, ki so to zločinstvo omogočili, pri vsem tem pa pozabljamo, da ga je lomila tudi naša stran. Eden klasičnih primerov je gotovo padec Grčaric in Turjaka, katerih 50 letnico padca se bomo spominjali 12. oziroma 20. septembra letos. Vsaj Turjak je posledica nesposobnosti vodstva. Tedaj je bila revolucija na tehtnici: če bi zmagali mi, bi po vsej verjetnosti tudi Vetrinja ne bilo. Tako je partija to zmago izkoristila in vojna sreča se je obrnila njihr» v prid. Tako smo Slovenci po prvi vojni izgubili tretjino ozemlja, po drugi pa celo generacijo zavedne mladine. Tudi zdaj, ko se je ponudila tretja prilika, da se narod otrese tuje modrosti in po svoje uredi svoj dom, smo to priložnost zamudili, ker nas vodijo ljudje brez hrbtenice. Slovenija še zdaleč ni taka, kakršno so hoteli domobranci. Resnica in pravica imata tam še vedno zavezane oči. S tem pa smo izgubili še veliko več: narod se ne zna prav odločati, ker ie izgubil svoio vest. Vse je enako dobro, vsi smo krivi in vsi smo nedolžni, glavno je, da znamo pozabljati in se imamo radi, obenem pa delamo po starem. Razni kameradi z desne in leve si ponujajo roko in si obljubljajo sodelovanje, nihče pa ne pomisli, kako visoka in krvava je bila cena za svobodno slovensko državo. Toda tudi v tej zmedi naših dni ne smemo obupati. Nobena noč ni tako črna, da se ne bi umaknila soncu. Taka luč so naši mučenci: kot domobranci so se borili, kot domobranci so umrli, zato so tudi zdaj še vedno naše upanje, da nam bodo pri Bogu izprosili vse tisto kar Sloveniji in narodu še manjka. Zdaj pa zmolimo reženkranc, kot so ga molili naši fantje, ko so odhajali v smrt. Ne molimo zanje, molimo z njimi, da bo naš skupni dom ostal varen in miren ter zaradi njihove prelite krvi blagoslovljen. S.P. neizbežna dolžnost, da še v teh zadnjih trenutkih, ki nam jih je Stvarnik namenil, predamo bodočim rodovom Slovencev in njihovi zgodovini svoje v žrtvah in krvi doživeto izročilo Resnice. Spomin na domobrance bo namreč kljub zanikanju preko krvi njihovih mučencev šel nezadržno naprej - tudi do tistega trenutka sive bodočnosti, ko bodo Slovenci nekoč na romanju skozi zgodovino primorani objektivno vrednotiti preizkušnje in iz njih izvirajoče nauke preteklosti. Začetek slovenskega križevega pota minulega polstoletja je druga svetovna vojna. V njej Slovenci nismo imeli kaj iskati. Bili smo pahnjeni vanjo. Ker še nismo bili samostojen narod, so nas dejavniki izven območja naših odločitev potisnili pod kolesja bojnih vozov orjakov v najbolj usodnem trenutku, ko se je do zob oborožena in takrat še v lahkih in zmagovitih pohodih opijanjena Nemčija že pripravila za odločilen spopad s Stalinovim boljševizmom. Posledica je bila, da so zaradi tega pobesneli Nemci z vsemi takrat še neokrnjenimi orjaškimi silami opravili svoj razuzdani pir nad slovenskim ljudstvom z desettisoči preseljencev in priključitvijo Gorenjske in Štajerske nemškemu rajhu. Spričo teh grozot je naš narod stal brez moči, nebogljen in zato prav tako neodgovoren kot za udeležbo v spopadu svetovnih sil. Toda prav v teh dogajanjih je že bila spočeta klica naše lastne odgovornosti za bodoče dogodke. Če so se pozneje naši vodniki hvalili, da nikoli niso verjeli v nemško zmago, bi bili dolžni poznati predpise medržavnega vojnega prava in vedeti, da je sovražna okupacija začasna nadomestitev pravno ustanovljene oblasti premagane države samo do mirovnih dogovorov ob koncu vojne. Zakaj potem letanje vodilnih slovenskih politikov najprej k Nemcem v Celje s prošnjo, da zasedejo vso Slovenijo, potem pa, ko so Italijani na svojem kosu zasedene Slovenije ustanovili takoimenovano avtonomno Ljubljansko pokrajino, zahvalni, vljudnostni obisk pri Musoliniju v Rimu, od koder so prinesli še visoka nadaljevanje s str.5 odlikovanja celo za škofa? Ni bila zadosti konzulta-sosvet pri italijanskem Visokem komisarju v Ljubljani, kakršno naj bi sestavljala vrsta slovenskih osebnosti iz garniture, ki je ostala v domovini in zato bila pozvana, da pred okupatorjem ščiti slovensko ljudstvo? Potem pa mrzlično odskakovanje od voza, v katerega so se sami vpregli, na katerem pa je bila naložena usoda slovenskega ljudstva... Kaj čuda torej, da so takšno stanje z lahkoto perfidno izkoristili v politični mimikriji do obisti izšolani slovenski emisarji Stalinovega boljševizma! Saj so jim naši politiki sami naravnost potisnili v roke vse možnosti, da so, izkoriščujoč razpoloženje trpečega naroda, lahko svoje dotedanje zavezništvo z nacističnimi Nemci prebarvali v "Osvobodilno fronto" in prav za časa polne sovražne okupacije, ko jim je šlo vse na roko, sprožili boljševiško revolucijo na Slovenskem. Povrhu so se v takšnem stanju z lahkoto ¡znebili vsakega Slovenca, ki bi se jim utegnil zoperstaviti, ker jih ni nič stalo proglasiti ga za izdajalca in zato tudi na najbolj grozoten način likvidirati, to je pobiti - v zastrašitev in svarilo, če bi se še kdo drznil zoperstaviti njihovi "osvobodilni borbi". Tako so padale cele družine s starci, otroki, ženami, dekleti in hromci vred in so bile izropane starodavne slovenske domačije. Povrhu je še sovražni okupator za to - po meddržavnem vojnem pravu nezaščiteno početje - izvajal represalije nad nedolžnim prebivalstvom, češ, da je partizane podpiralo. Rušil in požigal je cela naselja, pošiljal na tisoče Slovencev v internacijo, kjer jih je do smrti izstradal, in streljal talce. To naj bi bila "osvobodilna borba"? V tolikšnem trpljenju med mlinskima kamnoma komunističnih partizanov in okupatorjev so se pričeli širom ljubljanske pokrajine možje in fantje oboroževati in ustanavljati po meddržavnem pravu dovoljene vaške straže za čuvarje reda. Do tu je bilo še vse v redu. Toda vmešali so se politiki. Iz samoposebi nastalih obrambnih oddelkov so začeli organizirati svoje politično obarvane oborožene skupine. Tako je v drobceni Ljubljanski pokrajini nastala cela vrsta takoimenovanih legij. Po strankarski opredeljenosti njih vodnikov so se delile v Slovensko legijo, Narodno legijo, Legijo smrti..., v bele, plave in še kaj. Skoraj vsak kaplan in šomošter je že imel svojo "legijo", čeprav je v Ljubljani delovala takoimenovana Slovenska zaveza, v kateri naj bi bili združeni vodilni politiki in ki naj bi imela vrhovno politično in vojaško vodstvo nad vsemi temi oboroženimi oddelki, v kateri pa je vsakdo v oči strahotnega trpljenja predvsem podeželskega prebivalstva koval svoj lasten politični kapital. Po njihovih računih je trenutek zanje napočil z italijansko kapitulacijo septembra 1943. Svoje sicer kaj enostavno računanje so nastavili tako, da bo s kapitulacijo Italije padla na kolena tudi Nemčija in je zato prihod Angležev, ki bodo - napravili red, že tu. Zato so plavi svoje četnike nagnali Angležem naproti v Grčarice, beli pa skoncentrirali množico svojih legionarjev v gradu Turjak, kamor pa njihov vrhovni vojaški poveljnik ni šel, ampak je ostal kar v Ljubljani, odkoder je vrhovno politično vodstvo komunističnim partizanom ponudilo sodelovanje za skupen udar proti Nemcem. Brez pravega strokovnega vodstva so se v gradu Turjak začeli še prepirati ambiciozni kaplani in študentje. Partizani, ki na kakšno sodelovanje še pomislili niso in jih je na kratkih vajetih držala smrtna disciplina komunistične partije, so s pomočjo italijanskih topničarjev kaj lahko opravili z Grčaricami in Turjakom. Angležev seveda n; bilo. Nemci so jih zadrževali še nekje globoko v Italiji kljub temu, da so samo za zavzetje Monte Cassina poslali v smrt na tisoče Poljakov. Kolikor legionarjev se je iz Turjaka lahko rešilo, so tavali po gozdovih za lahke tarče komunistov, ostale so partizani z žico navezali na dolge vrvi in jih odgnali proti Kočevju, kjer so nekaterim pripravili komedijo nekašnega procesa in jih obsodili na smrt, ostale stotine pa so enostavno poklestili v množične grobove v Jelendolu in Mozlju. Tako se je odvijala in tako končala ta prva garnitura naših političnih voditeljev. Nad Ljubljano se je zgostila dušljiva megla paničnega strahu. Z grajskega vrha in Rožnika so Ljubljančani gledali črne oblake dima, ki so se dvigali izmed ruševin Turjaka. Partizani, ki so zaradi demoraliziranja po svojih terencih vrgli v javnost grožnjo, da bodo ob vdoru v mesto pobili 30.000 Ljubljančanov, so stali na mestnih blokih; toda peščica legionarjev na sv. Urhu, ki se ni uspela vključiti v koncentracijo na Turjaku, je še upala skupaj s partizani udariti po Nemcih, ki so že zasedli Ljubljano in razorožili celo mravljišče Italijanov. Ljubljančani so se zvijali v krčih groze. Kaj bo sedaj? Kdor je utegnil, je naprtal nahrbtnik in ušel Nemcem preko barja k partizanom. Politični voditelji so izginili s površja zemlje. Samo ljubljanski župan general LeonRupnikse je znašel v tej stiski in zmedi. Dosegel je, da so Nemci kot novi za varnost in javni red odgovorni okupatorji poslali nekaj mož na ljubljanske bloke v svarilo partizanom, če bi mogoče zares poskušali opraviti svojo krvavo rihto nad 30.000 Ljubljančani. Ko so se do blokov začeli prebijati tudi upehani legionarji, ki so partizanom nekako ušli, so tudi nje Nemci razorožili in zaprli na Velesejmu. Zmešnjava strahu in obupa je bila nepopisna. Nikogar nikjer, ki bi znal zliti kapljico pomirjajočega balzama na to žgočo razpoloženje. Nobenega političnega vodnika nikjer... Ljubljana je bila staja do smrti prestrašenih koštrunov. Samo dva skromna, preprosta pastirja slovenskih duš -duh. svetnik Karel Škulj in dekan Anton Merkun - sta se znašla. Zatekla sta se k ljubljanskemu županu gen. Leonu Rupniku, ki so ga Nemci v skladu s predpisi meddržavnega prava pustili na mestu. Padla sta na kolena in s povzdignjenimi rokami rotila, naj za božjo voljo gre k Nemcem in posreduje v tej smrtni stiski. In gen. Rupnik je šel. Turjaka seveda ni mogel več rešiti, ker Nemci, ki so vse razpoložljive sile pošiljali na fronto v Italiji, v Ljubljani niso imeli zadosti moštva. Toda dosegel je, da so Nemci vsaj v Ljubljani vzpostavili red in mir; da niso zasledovali ljudi, ki so za časa italijanske okupacije pred njimi zatekli v Ljubljano iz Gorenjske in Štajerske, in da niso več razoroževali in zapirali oddelkov legionarjev, kjer so nanje naleteli. Tedaj so tudi politični voditelji zopet prilezli na dan. Panični strah je bil mimo. Napočil je zopet čas za špekulativne politične račune. Kaj bo z ljubljansko pokrajino? Se bo povrnil italijanski fašistični komisar, ker so Nemci rešili Mussolinija, ki so ga generali ob kapitulaciji zaprli? - Bodo Nemci postavili nemškega ljubljanskega advokata Lukmanna? - Ali pa bodo postavili celo Slovenca? -Ne; tega pa ne! Je preveč riskantno! Kdo si bo mazal roke, ko pa bo navzlic žilavemu odporu Nemcev vojne in s tem okupacije le slej ko prej konec? - Nikdo si ni bil pripravljen umazati rok; neglede na to, da ljudstvo med krvavo komunistično revolucijo nekako le mora doživeti konec vojne. In naši politični geniji so našli salomonsko rešitev! Nagovorili so škofa dr. Gregorija Rožmana, da je šel k Nemcem in jim za šefa Ljubljanske pokrajine predložil -generala Leona Rupnika. - Seveda; Rupnik je bil poklicni vojak in zato politično popolnoma neangažiran. Tako zaradi Rupnika ne bo kompromitirana nobena stranka. Vsi politiki bodo ostali s čistimi rokami! In poštenjak Rupnik, ki je bil oficir že v vojski rajnkega avstrijskega cesarja, kjer sta dana beseda in plemenitost še nekaj veljali, in ki so mu zagotavljali, kako ga bodo vsi družno podprli, pa povrhu ni videl pred seboj nikakšnih političnih ciljev, ampak je na lastni koži čutil stisko naroda, je verjel in rekel: "No, če je že pač treba, bom pa za svoj narod tudi drek žrl...!" (Teh besed si nisem izmislil jaz - zaradi efekta. Bile so mimo mene že večkrat zapisane za javnost; izpričal pa jih je med drugimi tudi poslanec Špindler Vekoslav, ki je bil pri teh dogajanjih soudeležen.) In kakšen drek naj bi bil to? Da je za varnost in dobrobit naroda Nemcem dopovedoval, kako veruje v nemško zmago, in da je zato pač moral tudi hajlhitlerjevati... In narod ga je razumel. Ne da bi sam to hotel in zasledoval, je njegova popularnost in priljubljenost hitro rastla, kar so dokazale množice ljudi na desetinah protikomunističnih taborov širom ljubljanske pokrajine. Prav tega pa so se politiki najbolj ustrašili. Kaj hitro so pozabili na obljube izza težkih ur po Grčaricah in Turjaku in začeli sestavljati zopet svoje račune za prihod Angležev, kot ob italijanski kapitulaciji. In to tako šarlatansko, da je stari Rupnik pred Nemci moral požreti tudi marsikateri njihov drek...(N.pr. otročarije, ki jih pozneje že v zdomstvu pompozno opisal pokojni polkovnik Vladimir Vauhnik v "Nevidni fronti" itd.,itd..) Toda, ko ga je takrat na predlog škofa dr. Gregorija Rožmana poklical sebi Vrhovni komisar za zasedeno ozemlje, koroški Gauleiter dr. Friedrich Rainer, je general Rupnik postavil svoje pogoje za prevzem mesta šefa Ljubljanske pokrajine. Med drugimi: zagotovilo, da se s strani Nemcev na Slovenskem ne bo nikdar več ponovilo leto 1941. Slovenski uradni jezik in šolstvo do same univerze. Da iz Ljubljanske pokrajine Nemci ne bodo pobrali nobenega moža za svojo vojsko in ga poslali na fronto. Predvsem pa, - kar je za nas domobrance posebej pomembno: Da mu Nemci dovolijo ustanoviti Slovensko domobranstvo, ki naj mu poveljujejo slovenski častniki v slovenskem jeziku in se bo samo na Slovenskem borilo proti navalu mednarodnega komunizma. Samo tako je nastalo Slovensko domobranstvo. Vse to je ohranjeno v kronikah in celo slovenskih dnevnih časopisih tiste septemberske dni leta 1943. Pri uresničitvi te zamisli so generalu Rupniku pomagali predvsem trije, danes že pokojni častniki. V samem mestu Ljubljana in okolici stot. Dejan Suvajdžic; na Dolenjskem generalov sin, stot. Vule Rupnik, ki je s svojimi novomeškimi legionarji v legendarni bitki pri Zameškem na Krki nagnal v beg zasledujoče partizane z njihovimi italijanskimi tanki vred; na Notranjskem pa naš nepozabni predsednik Tabora, stot. Ludvik Kolman, ki je ob italijanski kapitulaciji s strogo vojaško resnostjo presodil položaj in s svojimi notranjskimi legionarji ni šel na Turjak pričakovat Angleže... Narod je zopet sproščeno zadihal. V domobranstvo so se začeli zlivati preostanki legionarjev, četnikov, klerikalcev, liberalcev, orlov, sokolov.., vsi, ki se doslej nišo znaTi odločiti za nobeno stran. Samo v majhni Ljubljanski pokrajini je domobranstvo kmalu narastlo v oboroženo silo močne bojne divizije. Njegovi udarni bataljoni so pokrajino počistili zločinske komunistične golazni. Narod je zaslutil, da je domobranstvo že zametek po kralju Samu zopet prve slovenske narodne vojske. Zato je domobrance povsod navdušeno sprejemal in pozdravljal. Vzporedno je šla - v brk boljševiški svetovni revoluciji -revolucija preroda slovenskega človeka po vodilu BOG -NAROD - DOMOVINA, v katero je gen. Rupnik zgostil idejno osnovo novega Slovenca. Za domobranstvom niso stali več klerikalci, liberalci - in še kdo - temveč samo Slovenci, ki so bili zazrti v bodočnost. Še nikdar - tudi ob majski deklaraciji ne - ni bilo toliko rodoljubnega navdušenja kot v Rupnikovi Ljubljanski pokrajini. Še nikdar slovenska zastava ni plapolala tako navdušeno, kot v brk Nemcem v Rupnikovi Ljubljanski pokrajini. Še nikdar ni Ljubljana doživela tako množičnega navdušenja kot na mogočnem protikomunističnem taboru 29. junija 1944. Še nikdar Slovenija ni videla manifestacij kot so bili množični protikomunistični tabori širom Ljubljanske pokrajine, kjer je ljudstvo tekmovalo v narodnih nošnjah, dvigalo vihrajoče čiste slovenske zastave in v brk Nemcem gromko prepevalo slovensko himno... In kaj vse se je še pomembnega zgodilo! In vse to je bilo zasluga samo generala Rupnika, ki je zaradi tega samoslovenskega preroda novega slovenskega človeka pred okupatorjem pač moral - "verjeti v nemško zmago" in "hailhitlerjevati"... In vojna se je bližala koncu. Nemcem je na vseh frontah sapa nezadržno pohajala. Kaj sedaj? - Ker je general Rupnik poznal dogovore tripartitne konference Zaveznikov v Teheranu in Jalti, kjer je bilo sklenjeno tudi, da se Jugoslavija - sama osvobodi, se je ponoči dne 7. aprila 1945 na tajnem sestanku v vladni palači v Ljubljani dogovoril z Mihajlovičevim poveljnikom za Slovenijo generalom Miodragom Damjanovičem, poveljnikom hrvaške armije JVvD gen. Matijo Parcem, načelnikom štaba Srbskega dobrovoljskega korpusa polk. Radoslavom Tatalovičem in tajnikom voditelja jugoslovanskega Zbora Dimitrija Ljotiča, Boškom Kosticem, da se v Sloveniji skoncentrirane nacionalne oborožene sile uprejo Titovim partizanom v odločilni bitki. Generalu Rupniku so se za to postavili na razpolago tudi odlično oboroženi bataljoni ROA-e (Ruska Osvobodilna Armija). In še hrvaški minister Ivica Frkovic mu je za to prišel ponudit hrvaške domobrane celo z letalstvom. To svojo zamisel je oslanjal na prepričanju, da demokratske zavezniške države Trsta ne bodo nikdar prepustile Titu, za katerim je stal Stalin; in Slovenija je bila vendar naravni prehod do Trsta. Danes vemo, da so si zahodni zavezniki naravnost želeli in računali z nadaljevanjem odpora nacionalnih sil proti Titu tudi še po koncu vojne na svetovnih frontah. (Med drugim lahko najdemo dokumente o tem tudi v slovenskem prevodu knjige Nikolaja Tolstoja "Minister in pokoli", ki je vsem lahko dostopen, ker ga je do lanskega leta objavljal "Tabor".) Kaj vse bi bilo drugače, kot je potem bilo! Mogoče bi se že takrat Slovenija osamosvojila... Toda v tistih usodnih trenutkih so zopet nastopili politiki. Še na sestanku pri škofu dr. Gregoriju Rožmanu dne 28. aprila 1945 so gen. Rupniku "dopovedovali", da "vsak trenutek čakajo angleške tanke na ljubljanskih ulicah". K temu je gen. Miodrag Damjanovih, s katerim so naši politiki seveda imeli tesne stike, že pred 1. majem 1945 potegnil svoje čete čez Sočo - naproti Angležem in pustil Rupnika z domobranci na cedilu. Dne 3. maja 1945 so na sestanku na Taboru v Ljubljani politiki oklicali "svobodno Slovenijo" v okviru federativne kraljevine Jugoslavije in odslovili gen. Rupnika s položaja poveljnika domobrancev. Ko so še Hrvati odposlanca Narodnega odbora slovenskih politikov praznih rok odslovili iz Zagreba in za svoj račun odšli proti Koroški, je bila usoda zapečatena... Gen. Rupniku je uspelo samo še poslednji č posredovati dalje na str. 11 Župnijska hranilnica in posojilnica "Slovenia" Vam nudi razne finančne usluge. Posojila za hiXe, avtomobile, potovanja. Študij itd. VaSi prihranki pa se obrestujejo po najviJji možni stopnji. Poslužite se naše slovenske finančne ustanove! URADNE URE (U <11 Mannlng A ve., Tot onto Torek-sreda Četrtek-petek_ Sobota lOam - 3pm lOam - 8pm lOam - lpm na 71» Brown's Line, T< Torek-sreda__ Četitek-petek_ Sobota_ 10un-3pm _ 10»m-8pin _9am - 12pm v HamlHonu prt «v. Grcfortyi Velike« Petek_ Sobota lpm - 8pm lOm- lpm TeL: 531-8475 Tel: 255-1742 TeL: 578-7511 SPOMINSKA SVEČANOST V KOČEVSKEM ROGU Slovesnosti se je udeležilo okoli 8.000 ljudi, večinoma svojcev pobitih ter tistih, ki jim za te tragične dogodke pred 48 let ni vseeno. Somaševanje duhovnikov je tudi letos vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. V pridigi je poudaril svetopisemsko prispodobo o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da iz njega lahko zraste novo življenje. Zavzel se je za uresničevanje sprave ter za odpuščanje. V bogatem kulturnem programu, ki je sledil pa maši, smo slišali pesem Zorka Simčiča, argentinskega Slovenca (letošnjega Prešernovega nagrajenca). Vrnjeni v maju govori Bogu. Glavni govornik je bil dr. Branko Rozman, ki je govoril o vprašanju narodne sprave.... Profesor Marjan Štefančič je ob spremljavi trobente zapel pesem Črni Rog, ki jo je Jože Snoj napisal prav za letošnjo prireditev. Najbolj pretresljiv trenutek slovesnosti je bil nastop Franceta Dejaka, enega izmed rešencev iz roških brezen smrti. Na koncu je govorila tudi Pavlinka Kocmur-Korošec, ki se je rodila v Argentini, zdaj pa živi v Sloveniji. Ivo Žajdela Prvi kristjani v Rimu so se zbirali h Gospodovi daritvi na grobovih mučencev v tamkajšnjem podzemlju, v katakombah. Tako se zbiramo tudi mi ob naših katakombah pri naših mučencih. Ob tem se jim zahvaljujemo za njihovo življenjsko daritev; hkrati zanje molimo, če imajo morda še kaj dolga pri vsesvetem Bogu; in se jim obenem priporočamo. Ja, tudi to. Saj so ti naši možje in fantje uresničili ljubezen v najvišji stopnji; po božjih merilih "nima nihče večje ljubezni, kot kdor da življenje za svoje prijatelje". Zato smemo misliti, da že bivajo presvetleni v Očetovi hiši. Ob misli na njihovo žrtev nas vznemirja vprašanje, ali smo tudi mi izpolnili svoje dolžnosti do Slovenije in do njih. Gre predvsem za dvoje: poskrbeti za resnico o njih in storiti kaj za narodno spravo. O tem dvojem nekaj besed. RESNICA O NAŠIH MUČENCIH Kdorkoli hoče vedeti, lahko tudi ve, da pri nas brez revolucije tudi protirevolucije ne bi bilo. Ob tuji okupaciji se je mrtvaški ples z vso silo razvnel s povsem neodgovorno in usodno odločitvijo partijskega vrha, da izrabi narodovo nesrečo izvedbo revolucije v imenu "velikega" Stalina. Ta se je res skotila in delala korenito, vse prej kot v rokavicah. S poti je moralo vse, kar ni bilo v skladu s stalinistično vizijo. To je zgodovina, ki je ni mogoče spremeniti. Začela je teči kri - in to nedolžna kri najboljših Slovencev. Dodatna teža te pustolovščine je bila, da je bilo to prelivanje krvi za Slovenijo brez sleherne koristi. Nasprotno: bilo ji je v neizmerno škodo: z njo je bilo za pol stoletja zabetonirano partijsko enoumje. Nesmislu revolucije so se uprli mnogi Slovenci, to je tisti, ki so bili sposobni videti, kaj se za zavajajočo kratico NOB dejansko skriva, in ki so imeli svoj narod tako radi, da so za njegovo rešitev tvegali vse. To so bili veliki poštenjaki in veliki idealisti: utemeljitev in moč za upor proti revolucijskemu zlu so črpali predvsem iz božjih virov. Ti ljudje nimajo danes, 45 let po svoji nasilni smrti, pravice niti do dobrega imena. Za našo mlado demokracijo je to dokaj ubožno spričevalo. Nam pa zastavlja ob tem dejstvu naša vest vprašanje, ali smo kaj storili, da se ta krivica popravi. Telesnega življenja jim ne moremo vrniti, dobro ime jim moramo. VPRAŠANJE NARODNE SPRAVE V zadnjih dveh letih ni v našem prostoru zlepa o čem izzvenelo toliko lepih besed kot o tem, da je narodna sprava absolutni pogoj za naše preživetje. Obenem se pa ni v tem času zlepa za kaj tako malo storilo kot ravno za spravo. Morda lahko v začetku uresničevanja sprave kaj prispeva tale misel: zastopniki obeh medvojnih vojskujočih se taborov naj bi sedli za isto mizo in začeli v pogovoru reševati konkretne ovire, ki spravo potiskajo v daljno prihodnost. V seznam vprašanj, ki naj bi jih reševali, spadajo tudi tale: - nepristransko ugotoviti našo medvojno resnico, - v ta namen ustanoviti častno razsodišče, ki naj bi pomagalo pri iskanju krivde in krivcev, - priznati svojo krivdo, kolikor je je na vsaki strani bilo. V NEDELJO, 27. JUNIJA 1993 - vse zagrešeno drug drugemu odpustiti, - popraviti storjene krivice, - oba tabora v pravicah izenačiti in odpraviti posebne pravice tistih, ki jih imajo, - odstraniti iz slovenskega prostora vse, kar spominja na revolucijo in nehati proslavljati vojaške zmage, - doseči, da sestopijo z oblasti vsi, ki so med vojno zagrešili kazniva dejanja ali ki so v odločilni meri pomagali vzdrževati povojni totalitarizem, - vojnim in povojnim žrtvam vrniti dobro ime in jih spoštljivo pokopati. Ker nam spravo narekuje krščanska ljubezen in ker je opisani način mogoče edina pot do nje, naj bi seje lotili čimprej. Naj končam. - Vam, naši mučenci, po naših katakombah po vsej Sloveniji, hvala za vašo žrtev: darovali ste največ, kar ste imeli. - V svetem pismu stoji, da "brez prelivanja krvi ni odrešenja". Po tej božji logiki tudi vaša nedolžno prelita kri ni odtekla zaman. - Tudi ona je bila po večnostnih merilih kri odrešenja: seme, iz katerega bodo v našem narodu spet vzklile tiste vrednote, za katere ste umrli: resnica, poštenje, dobrota in smisel za večnost. - Naj bi začele kliti čimprej. Dr. Branko Rozman KOČEVSKI ROG - 1993 Vsakokrat, ko pridem v Kočevski Rog, se mi skrči srce... tesno mi je... Vstopam v zeleno katedralo slovenskih mučencev, katere ni obglavil tuji meč, temveč bratove roke. Ne morem doumeti, moj Bog, kako se je moglo zgoditi ta strašna morija. Kaj je moralo biti v duši človekovi, da je bil zmožen nasilja duha teme. Stojim v tej boleči tišini gozdov, na tej blagoslovljeni zemlji; sezujem se. V duši poljubljam vsak košček te svete prsti, ki je vas - naši mučenci - sprejela v svoje naročje, kjer ste z nami čakali slovensko svobodo. Stric Niko, še iz Šentviških zaporov, predno so te podrli v to brezno, si poslal mami domov - v boleči ponos - po mladoletnem sojetniku zapisane Prešernove besede: "Marij strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetljim soncem sužnji dnovi." Davna vizija poeta Simčiča se je uresničila: "In vendar nekoč bo..." in uresničujejo sesanje nas vseh: "lučke ob lučki... prižgal jih bo tvoj sin, ali tvojega vnuka vnuk..." Kralj Matjaž slovenske pravice se prebuja iz polstoletnega spanja, in sirote domovine se lahko vračamo na tvoja tla, Slovenija. Vsi - tvoji otroci od tu in mi preko morja, smo se združili ob teh breznih strtih kosti, da se prosto zjokamo v bolečini ponosa, da jim prižgemo svečke, simbol življenja v Kristusu, da z njimi prosimo blagoslova. Prišli smo k Vam, na vaš poslednji zemeljski dom, vsak k svojim; stric Niko, ki te nisem poznala pa si vendar tako globoko v meni zarezan, tako zelo me spremljaš po življenjski poti; vsak k svojim, atek, dedek, možek, ženin, bratec, sinko... Koliko nas je tu zbranih! Koliko vas tukaj leži pobitih, o, Bog! Tukaj smo, nihče nas ne preganja! Komunistični režim se podira, resnica vstaja na dan. Čudež se je zgodil. Tudi čudež, da smo sploh tu, da ne trohnimo med vami, da se je druga in tretja generacija sploh rodila; Čudež, da tudi naši starši ne ležijo tu pomorjeni; čudež, da si ušel iz Teharij, očka, in ostal živa priča groznih trenutkov slovenske zgodovine. Naša mlada slovenska država ni sad desetdnevne vojne, je cena potokov krvi in solza, je cena gore trpljenja, je cena slovenske kalvarije za BOGA, NAROD IN DOMOVINO! Hvala Ti, dobri Bog, za življenje. Hvala Ti, da smo se lahko rodili. Hvala za tvojo mučeniško vojsko, ki nas spremlja skozi desetletja in nam daje pogum, da pričamo zgodovino, katere zgodovinarji še nočejo pisati. Bog Sveti Duh, daj nam moči, da ne pmagamo, da ostanemo trdni v pravici, resnici in ljubezni. Slovenski mučenci, pri Bogu prosite za?nas! Izprosite našemu narodu lepših dni v sožitju in bratski ljubezni; naši mladi drSavi pa varstva in blagoslova! f » >' I' . Prof.. Pavlinka Korošec-Kocmur POZDRAVLJENI, MRTVI DOMOBRANCI! Vesel sem in žalosten obenem, ko stojim danes na kraju, kjer se je pred 48. leti dogajalo nekaj, kar bi se med ljudmi ne bi bilo smelo. Mesec dni po koncu druge svetovne vojne so brez vsake sodbe zmetali v jame na tisoče mladih življenj. Ta zločin je tolikšen, da ga je težko odpustiti, še težje pozabiti. Kaj vse se je dogajalo na tem kraju, vedo samo Bog, redki preživeli in morilci. Ti pa nočejo govoriti. Tudi jaz sem bil žrtev, vse do jame in v jami sami, zato vem, kako smo izmučeni in ponižani padali vanjo. Samo nekaterim od tisočev je bilo dano, da smo se rešili. Zakaj, se sprašujemo mi sami še danes. Bog je hotel priče! Da povemo, kaj se je delalo v tistih za nas tako strašnih in težkih dneh. Vprašujem tiste, ki so za to odgovorni: zakaj nas niste kar pobili, zakaj ste nas še mučili in poniževali? Pred smrtjo nam niste dali niti požirka vode, slekli ste nas do golega in mnoge še žive zmetali v brezna. Ali se niste nad nami maščevali in izživljali do skrajnih meja? Zato sem danes tu in govorim. Ne, ker bi se hotel maščevati, temveč, ker sem dolžan, povedati, kako je leta 1945 umirala domobranska vojska. Izpolniti hočem in moram obljubo, ki smo jo dali domobranci drug drugemu na poti do jame ali v jami sami: KDOR KOLI OD NAS OSTANE ŽIV, NAJ PRIČA, KAKO IN ZAKAJ SMO UMIRALI, PA TUDI POVE, KDO SO BILI MORILCI! To obljubo sem umirajočim dal tudi jaz. Izpolnjeval sem jo vedno in povsod, kjer mi je bilo dano. Zato sem srečen, da to lahko storim danes prav na kraju, kjer ste umirali vi, moji soborci. Umirali ste z besedami: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Ponosem sem, da sem bil domobranec! Na svidenje nad zvezdami! "Raje umrjem, kakor da bi bil eden od njih!" Umirali so z odpuščanjem, ker niso hoteli umreti s sovraštvom v srcih. Ker so prepustili Bogu, da sodi. Tudi mi, preživeli, lahko rečemo - Bog naj sodi in sodil bo, ker ta zverinski zločin mora biti obsojen in vsi, ki so sodelovali, zanj morajo odgovarjati. Ne zaradi maščevanja, temveč zaradi zgodovine, da bo pravična in jasna našim potomcem. Rad bi se spomnil še mater domobrancev. Morda je katera še celo danes med nami. Koliko ste pretrpele, ko ste izvedele za smrt svojih sinov, enega, dveh, treh in več. pa niste smele za njimi javno žalovati! Trpele ste tiho in molile. Spominjam se svoje matere. Kako me je bila vesela, ko sem ranjen, pretepen, žejen, lačen in nag. po dvodnevnem tavanju našel domov. Sprejela me je in me zdravila, tolažila in bodrila. Verujem pa tudi. da ste me pobiti domobranci, ki ste bili takrat že pri Bogu. vodili, varovali in mi dajali moči. da bi srečno prestal vse preizkušnje. Dragi moji soborci! Danes stojim ob vašem grobu in izpolnjujem obljubo, ki smo si jo dali v jami. Molim za vas. v težavah in stiskah pa se zatekam k vam in sem vselej uslišan. Moja največja želja je bila. da sem še enkrat v vaši bližini. In danes sem tukaj z vami. Zato sem srečen in pomirjen. Komunizem se je zrušil, govorimo o odpuščanju in spravi. Še vedno pa se izogibamo imena domobranci... Kaj ni bilo dovolj, da smo bili pozabljeni in osovraženi pol stoletja? Če smo res v demokraciji, potem jih sprejmimo take. kakršni so bili. saj so za domovino žrtvovali vse - tudi svoja mlada življenja! BOG. NAROD, DOMOVINA! Počivajte v miru v tem gozdu junakov.... In še enkrat - kot takrat - na svidenje nad zvezdami! Slava vam, soborci. domobranci! France Dejak ODPRTO PISMO GOSPODU KUČANU, PREDSEDNIKU REPUBLIKE SLOVENIJE Spoštovani g. Kučan, V Vašem odgovoru Slovenskemu ameriškemu svetu, ki je bil v celoti ponatisnjen v Časopisu Slovenec z dne 29. maja 1993, med drugim pišete sledeče: "Zdaj, ko imamo svojo državo, je nadvse pomembno kakšna bo vsebina življenja v njej, prvi v naši novejši zgodovini, kakšno dušo ji bomo zmogli in znali vdihniti..". "Zavedam se, da besede niso dovolj. Potrebna so dejanja, na obeh nekdaj ostro sprtih straneh, katerih dediči smo". "Slovenska država je in bo v prihodnje pripravljena storiti še več za odpravo krivic na temelju spoštovanja zakonitosti, pa hkrati tako, da se s tem ne bo povzročala novih krivic." V knjigi PREVZEM OBLASTI, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992, Jera Vodušek-Starič, na strani 256 piše: "Sredi junija (1945) je ministrstvo (za notranje zadeve pod ministrom Zoranom Poličem) ukazalo podrejenim, naj se odstranijo in zravnajo z zemljo - vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsako sled za njimi - ." Kaj se je verjetno zgodilo kot neposredna posledica tega ukaza, nam pove, vsaj deloma, pismo dr. Stanislava Leniča, ki je bilo objavljeno v časopisu MLADINA okrog dneva mrtvih (november) 1990. To pismo citiram v celoti: KAJ SE JE ZGODILO NA ŽALAH? "Začuden sem prebral v št. 38 z dne 3. novembra 1989 odgovor direktorja TOZD Žale, Ljubljana, Borisa Zormana dr. Petru Urbancu. Čeprav je najbrž še toliko mlad, da tega ni doživel, se mi vendar zdi, da bi po svoji službi moral vedeti, kaj se je leta 1946 zgodilo z grobom vseučeliškega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha in še mnogo drugih od OF likvidiranih Ljubljančanov. Zato pojasnjujem naslednje: V žačetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s kamijoni. Ujetnikom so dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačana, študentov Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja, ki je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu 1942. Ko so vsa ta trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov morali odpeljati nekam proti Postojni in so jih vrgli v neznano brezno. Zanimivo in obsodbe vredno je, da so trupla bana Natlačena, ki je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk. Zato naj se direktor TOZD Žale ne čudi, da Ehrlichov grob ni bil oskrbovan. Gotovo mu je v čast njegovo humano dejanje, da je za letošnji praznik mrtvih dala uprava urediti grob, ki v resnici ni Ehrlichov grob. Ehrlichovi svojci, kolikor jih še ima, živijo kot koroški Slovenci na njegovem rojstnem domu v Žabnicah pod Sv. Višarjami v Italiji. Naj povem še to: I. 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč v slavnostni priliki govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: "V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove..." Poslušajoči so dobro razumeli, kam je to menilo in menda je še isti večer tržaški radio raznesel v svet to novico. To sem moral napisati na ljubo zgodovinski resnici. Naj bo tudi to prispevek k vsemu plemenitemu govorjenju in pisanju o neznanih grobovih ob letošnjem dnevu mrtvih". Dr. STANISLAV LENIČ LJUBLJANA V skladu z zgoraj citiranimi izjavami, in v zvezi z citati iz omenjene knjige in časopisa, Vam sedaj, spoštovani gospod Kučan, postavljam sledeča vprašanja: Kaj boste konkretnega ukrenili: - da se čimprej ugotovi, kam so tedanji oblastniki "vrgli" pozemeljske ostanke mojega očeta, njegove prve žene (in matere mojega pol-brata Stanka), in mojih dveh bratov Vladimirja in Bogumila, Dr. Ehrlicha in drugih istočasno ekshumiranih žrtev OF/VOS; - da se njihovi posmrtni ostanki z gotovostjo identificirajo in vrnejo njihovim družinam za krščanski pokop na pokopališču njihove izbire; - da se vsi odgovorni za to grozovito dejanje privedejo pred sodišče, in se sodijo v skladu s pristopnimi zakoni; in končno, - da-li se Vi, kot človek, strinjate, da te ekshumacije predstavljajo pod vsemi okoliščinami neobranljivo in človeka nevredno dejanje? Poleg tega Vas prosim za Vaš odgovor na še dve bolj široki - ali ozko povezani vprašanji: - ali se strinjate, da sodni postopek proti onim, ki so za ekshumacijo odgovorni, ne bo predstavljal "novo krivico"; in - ali se strinjate, da nihče od zgoraj imenovanih žrtev OF ni bil "domači izdajalec", razen v skladu s kakimi iz leta 1941 in 1942, v pravnem smislu neveljavnimi odločbami KPS, njenega CK, OF, VOS, in podobnega? V slučaju, da se ne strinjate z zadnjima dvema vprašanjima, Vas prosim, da to razložite in utemeljite. Spoštovani gospod Kučan, Vaši odgovori na ta vprašanja bodo meni in bralcem jasno pokazali - da uporabim Vaše lastne, zgoraj citirane besede - kakšno dušo boste Vi zmogli ali znali vdihniti novi državi. Osebno upam, da bo ta duša zajela, poleg vseh ciljev naštetih v Vam naslovleni spomnenici Slovenskega ameriškega sveta, in s katerimi, pišete da se strinjate; tudi priznanje, da komunizem, ki je bil vsiljen slovenskemu narodu pod krinko Osvobodilne fronte, predstavlja najtragičnejše poglavje slovenske zgodovine. Kot ste rekli: ne besede, le dejanja bodo pokazala, da je to, vse-važno priznanje resnično del državne duše. Mi vsi, in zlasti Vi, kot predsednik vseh Slovencev, dolgujemo to naši mladi državi. V pričakovanju Vašega cenjenega odgovora Vas prosim, da sprejmete izraze mojega spoštovanja, Marko Natlačen 664 Lovvell Road Concord, MA 01742 USA GROBOVI... NAJBOLJŠI MED NAMI ODHAJAJO V zadnjih mesecih je v zdomstvu umrlo večje Število uglednih in zaslužnih SLOVO OD SLOVENSKEGA AMERIŠKEGA ZGODOVINARJA PROF. JOŽEFA FELICIJANA Na pokopališču Assumption Cemetary vTorontu seje v imenu rojakov dne 12. aprila 1993 poslovil od pokojnika njegov prijatelj prof. Edi Gobec z naslednjimi besedami: Dragi Jože! Ko se poslavljamo od Tebe, mi dovoli, da se najprej v Tvojem imenu zahvalim kanadskim Slovencem, ki so Ti v svojem starostnem domu Lipa nudili toplo gostoljubje v zadnjih letih Tvojega mnogokrat težkega in razburkanega življenja. Tvoj dobri rojak g. Ivan Drolc se je prvi pozanimal, če bi te sprejeli v Dom Lipa. Administratorja g. Stane Bah in g. France Cerar sta Te ljubeznivo sprejela in se z velikim razumevanjem trudila, da bi Ti bilo v teh zadnjih letih kolikor mogoče lepo. Res krščansko usmiljene slovenske Marijine sestre in uslužbenci so Ti lajšali gorje dolge bolezni. In slednjim je treba prišteti tudi redne obiskovalce kot gospe Novak, Bartol, Zierenfeld, Brunšek, vsakodnevne obiske preč.g. Sodje in vse ostale, ki so Ti z obiski ali kakor koli drugače skušali lajšati trpljenje, med njimi zlasti preč. g. Kopač,gg. Jože Kastelic, Blaž Potočnik,Ivan rolčevi.dr. Zadnikaijevi, dr. Kukovi, ing. Krepfl, Luka Jamnik, dr. Bogdan Novak, g. Fran ček Toplak, dr. Tone Arko in drugi zvesti prijatelji in samarijani. Vse račune sta vsa leta Tvoje bolezni požrtvovalno in tenkovestno urejali gospe Amalija Mihelčič in Marija Mako. Srčna hvala tudi zdravnicam in zdravnikom, pogrebnemu zavodu in preč. g. župniku Plazarju za pogrebne obrede in g. Potočniku in ostalim za prelepo slovensko petje. Hvala vsem, ki ste snoči Jožefa poškropili in se danes udeležili pogreba in se ga boste še spominjali v molitvah, še posebej pa g. Francetu Cerarju, kije uredil vse potrebno za tako lep pogreb. Naj dobri Bog vsem vse bogato poplača! In kaj naj rečem Tebi samemu, dragi Jože, v slovo? Vem, da nisi imel lahkega življenja, čeprav o podrobnosti nisi rad govoril. Rodil si se sredi prve svetovne vojne, 28.septembra 1916 leta, v Škofji vasi pri Vojniku in kruta vojna usoda je že v Tvoji nežni mladosti neusmiljeno razbila tisto družinsko srečo, ki si jo vsakdo tako želi. Večkrat se mi je zdelo, da si vse življenje hrepenel po tem, česar nisi imel kot otrok in to je obrazložilo tudi nekatere Tvoje značajske poteze. S svojo pridnostjo in s pomočjo dobrih duhovnikov si leta 1937 v Celju končal gimnazijo in leta 1945, po vseh težavah druge svetovne vojne, si v Ljubljani doktoriral iz zgodovine. Kot domobranski poročnik si se moral takrat, ko bi se Ti moralo življenje končno obrniti na bolje, skupaj s svojimi protikomunisti čnimi rojaki podati v tujino in morda še bolj kakor drugi si za vedno ostal brezdomec. Leta 1951 si v svobodni Ameriki začel poučevati na kolegijih v državi Ohio. Še zadnjo sredo, ko sem Te poslednjič obiskal v tukajšnji bolnici, si se prvič nasmehnil, ko sem Ti priklical v spomin, kako je dobri pater Bernard Ambroži č, stric sedanjega torontskega nadškofa, v Amerikanskem Slovencu objavil pohvalno poročilo o takozvanih "Felician Talks", ali Felicijanovih kramljanjih, s katerimi si se priljubil študentom. Poleg poučevanja pa si napisal tudi lepo število člankov za časopise in revije in knjigo THE GENESIS OF THE CONTRACTUAL THEORY AND THE INSTALLATION OF THE DUKES OF CARINTHIA, ki je izšla leta 1967 in ki si bil nanjo zelo ponosen. Vem, da bi najbolj želel, da povem, kako si v njej predstavil najprej že znano dejstvo, da je Tomaž Jefferson čital knjigo o Državi francoskega misleca Jeana Bodina, a temu si Ti prvi in edini dodal svoje veliko odkritje, namreč, da je Jefferson v tej francoski knjigi tudi lastnoročno z začetnicami svojega imena zabeležil odstavke o staroslovenskem demokratičnem običaju ustoličenjakarantanskih koroških knezov.Tako je namreč oče izjave ameriške neodvisnosti ovekovečil tiste redke odstavke, ki jim je pripisoval največji pomen - v tem slučaju dokaz in precedent pogojnega prenašanja oblasti od ljudstva na osebo vladarja, kar seveda pomeni, da lahko ljudstvo vladarju to oblast tudi odvzame. In tak precedent je bil po Tvojem dokazovanju nadvse pomemben za deklaracijo ameriške dalje na str.^ neodvisnosti in za pravno utemeljitev demokratičnega sistema. To, dragi Jože, je bil Tvoj velik doprinos nele k znanosti, ampak tudi k priznanju zelo pomembne zgodovinske vloge v svetu. S to svojo knjigo si si postavil trajen spomenik in si priboril častno mesto v slovenski zgodovini. Vedno in tudi ob najinem poslednjem srečanju si se zadovoljno smehljal, ko sem Ti deklamiral nekoliko prikrojene Vodnikove stihe: Ne hčere, ne sina za mano ne bo, dovolj je spomina, me knjige pojo. Sredi januaija 1982 leta, tik pred upokojitvijo, ko bi Ti lahko bilo morda prvič v življenju res lepo, Te je zadela možganska kap. Več kot enajst let si trpel na bolniški postelji, nekaj let pri skrbni Kavaševi družini v okolici Clevelanda in nazadnje, od novembra 1989 dalje, v Domu Lipa. V tem ponosnem domu slovenske podjetnosti, požrtvovalnosti in ljubezni si končno med Velikim petkom, ki v marsičem simbolizira Tvoje življenje, in Veliko nočjo, ki je upanje in poroštvo Tvojega in našega vstajenja, zaključil svojo težko, razburkano, a vendar svetlo življenjsko pot. Dragi Jože, dotrpel si; dobojeval si svoj boj. Naj se na tej božji njivi med slovenskimi kanadskimi rojaki umiri Tvoje trpeče srce in naj Ti bo ljubi Bog dober in bogat plačnik za vse, kar si dobrega storil za svoje študente, svojega bližnjega in slovenski narod. Naj Te dobri Bog, ki je največja Modrost in Ljubezen, sprejme v svoje ljubeče naročje! Počivaj v miru in na svidenje v večnosti! The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia. + DR. JOŽE FELICIJAN Leta 1967 je dr. Felicijan izdal v samozaložbi za Slovence zelo pomembno knjigo The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia. Vsebino knjige lahko razdelimo na tri dele: Prvi razpravlja o nastanku pogodbene teorije in o pomenu ustoličevanja koroških vojvod za njo; drugi navaja opise ustoličevanja in je važen posebno zato, ker so opisi prevedeni v angleščino; tretjidel govori o Sloveniji in Slovencih s strnjeno zgodovino od naselitve do druge svetovne vojne. Najvažnejši je prvi del, katerega vsebina je nakazana že v naslovu knjige. V prvem delu prikaže Jože v strnjeni obliki razvoj moderne kontraktualne ali pogodbene teorije, ki je igrala veliko vlogo v 17. in 18. stoletju. Njen namen je bil strmoglavljenje absolutističnih kraljev in tiranov, ter je bila ozko povezana z ustoličevanjem koroških vojvod. Jože je posvetil posebno pozornost Jeanu Bodinu, Samuelu Pufendorfu, Johnu Lockeu in Jean Jacques Rousseauju. Temelj pogodbeni teoriji je položil Jean Bodin s svojo knjigo Les six livres de la republique, ali na kratko Bodinova Republika, ki je izšla v Parizu leta 1576 in nato še leta 1580. Bodin v svoji knjigi našteje značilnosti dobrega kralja in značilnosti tirana. Njegov glavni doprinos k pogodbeni teoriji je definicija suverenosti kot najvišje oblasti, ki je prvotno pripadala ljudstvu, ter prenos te oblasti od ljudstva na vladarja, kar je bilo po Bodinu enkratno dejanje. Bodin pa tudi navede zgodovinski, torej resničen primer za prenos oblasti od ljudstva na vladarja z opisom ustoličevanja koroških vojvod. Vse razprave o oblasti in prenosu oblasti so pred Bodinom slonele na deduktivnl metodi, to se pravi na abstraktnem sklepanju. Bodinovi opisi in sklepi pa slone na resničnih zgodovinskih dogodkih kot je bilo ustoličevanje koroških vojvod.. Opis obreda ustoličevanja je povzel od Eneja Silvija Piccolominija, humanista in poznejšega papeža Pija II (1458-1464). Piccolomini je bil tajnik cesarja Friderika III in je z njim prepotoval slovenske dežele, pozneje je postal tržaški škof in kot papež je ustanovil ljubljansko škofijo. S svojo teorijo o prenosu suverenosti je Bodin položil temelj za nadaljnji razvoj pogodbene teorije, ki stajo, med drugimi, izgradila Samuel Pufendorf in John Locke, služila je pa tudi Jean Jacques Rousseauju in kot bomo videli Thomasu Jeffersonu. Pufendorf je prispeval k pogodbeni teoriji s svojo razlago, da je pri prenosu najvišje oblasti ali suverenosti od ljudi na vladarje - ki je lahko ena ali več oseb - bila sklenjena pogodba najvišje stopnje, ki veže obe pogodbeni stranki, ljudstvo in vladarja. Ljudstvo mora ubogati vladarja, vladar pa mora vladati ljudstvu v prid, če tega ne naredi, postane absolutističen vladar ali tiran, potem ima ljudstvo pravico, da ga odstavi, ali pa da se mu upre. Nekaj sličnega se je dogodilo v Angliji, ko so odstavili kralja Jamesa II in poklicali na prestol Williama III in Mary leta 1688, kar je v zgodovini poznano kot slavna ali nekrvava revolucija. Kot potrdilo, da so Angleži pravno pravilno ravnali, je John Locke napisal svoje delo o pogodbeni teoriji Two Treatises on Government. Oba, John Locke in Pufendorf, sta vplivala na Jean Jacques Rousseauja in njegov Le contrat social (1762), ki je imel velik vpliv na francosko revolucijo leta 1789 in posebno na njeno radikalno dobo. Bodin, Locke in Rousseau so vsi gotovo vplivali na Thomasa Jeffersona. Posebna zasluga dr. Felicijana je v tem, da je nakazal, da se je Jefferson pri pripravljanju Izjave o neodvisnosti (Declaration of Independence) leta 1776 naslanjal na Bodinovo Republiko (izdajo iz leta 1580), ki jo je imel v svoji knjižnici. Jože je to kopijo dobil, pregledal in ugotovil sledeče: Obstoja velika sličnost med značilnostmi tirana, ki so naštete v Bodinovi Republiki, in med obdolžitvami proti Georgeu I v Izjavi o neodvisnosti. Poleg tega je Jefferson označil ob robu stran, kjer so naštete značilnosti tirana ter pridal na koncu strani svojo kratico J. Ravno tako je Jefferson napravil obrobne oznake pri opisu ustoličenja koroških vojvod ter pridal na koncu strani svojo kratico T. Obred mu je bil konkreten dokaz, da pripada najvišja oblast ljudstvu in da je monarhija lahko samo pogodbenega značaja, to se pravi, da ima ljudstvo pravico, da se upre tiranu. V svoji knjigi je Jože priobčil tudi fotokopije obeh mest iz Jeffersonove kopije Bodinove Republike. Največja zasluga dr. Felicijana je v tem, da je nakazal povezanost slovenskega obreda ustoličevanja koroških vojvod z nastankom ameriške Izjave o neodvisnosti In tako z nastankom Združenih držav. To je dediščina, ki jo je rajni Jože zapustil Slovencem tukaj v Ameriki in doma. V uvodu pa je knjiga tudi potrdila, kar smo vedno slutili, da je bil Jože sirota brez staršev in so mu pomagali pri šolanju dobrotniki, posebno slovenski duhovniki. Drugače pa je bil navezan le sam nase. Po možganski kapi je Jože še dočakal, da je postala Slovenija, ki jo je tako ljubil, svobodna in suverena država in da ga je v Torontu obiskal prvi predsednik slovenskega parlamenta dr. France Bučar. Zelo lepo bi bilo, ko bi se mu izpolnila še zadnja želja, da bi počival v slovenski zemlji. Bogdan C. Novak ARG-ENTTMA V Buenos Airesu sta umrla dr. Brumen Vinko - 24. marca 1993 - in na Cvetno nedeljo Dr. Julij Savelli, oba po rodu Štajerca. Dr. V. Brumen je eden najvidnejših slovenskih filozofov, učenec Franceta Vebra; dr. J. Savelli,dolgoletni dirigent "Galusa",večletni predsednik Pristave in kot član načelstva SLS v zdomstvu zvest prijatelj Slov. državnega gibanja. Arhitekt M. Eiletz se je poslovil v imenu SKD in K.St od dr. Brumena. Po sveti maši, ki jo je daroval za dr. J. Savellija na njegovem domu v Castelarju prelat dr. Stare v spremstvu številnih slovenskih duhovnikov, so se po prelatovem govoru poslovili dr. M. Kremžar, predstavnik Pristave g. Jelene, vimenu mladostnih prijateljev Celjanov in SDG pa časnikar Slavko Skoberne. Številni prijatelji so se od obeh poslovili in ju spremljali na zadnji poti. Vsem žalujočim izreka sožalje uredništvo Slovenske države. + KARLI SKOBERNE V Slovenskih Konjicah je 18. marca po kratki zahrbtni bolezni po operaciji umrl 73 letni Karli Skoberne, sin ugledne družine na Frankolovem pri Celju. Amerikanci so ga zajeli v Franciji in ga odpeljali v taborišče blizu Kaira. Tu je zvedel za taborišče Jugoslovanov. Kot Slovencu se mu je zaželelo biti med njimi. Ko pa so kmalu vsi zamenjali kokarde z rdečimi zvezdami, se je vrnil k Amerikancem. Kot ujetnik je moral nekaj časa delati v Angliji, nato 3 leta v Clevelandu v ZDA. Tu se je izpopolnil v krojenju in po končanem študiju se je vrnil v domovino. Kot strokovnjak je nastopil službo direktoija v bivši Vošnjakovi tovarni v Slovenskih Konjicah. Delavci so ga zelo spoštovali. Zapušča ženo gospo Milico, hčerko Dragico, zdravnico, poročena z ing. Kovačem, ravnateljem Kmetijske šole v Šentjuiju pri Celju in demokrati čnem politiku ter vnuka akademika in vnukinjo gimnazijko. Casnikaiju Slavku Skobernetu ob izgubi brata izrekamo sožalje, prav tako vsem žalujočim. V Buenos Airesu je 14.junija letos umrl po dolgi bolezni in trpljenju kulturni delavec Nikolaj JeloCnik, ki je bil med vodilnimi ustvarjalci slovenskega kulturnega in prosvetnega življenja v Argentini. Več o zaslužnem slovenskem idealistu bomo objavili v prihodnji številki. + BRANKA B. LESKOVAR V mestu Cipolletti, Rio Negro, Argentina, je 24. februarja letos nenadoma umrla v 64. letu starosti gospa Branka Leskovar, rojena Borščak. Pokojna se je takoj po vojni skupaj s starši in bratom umaknila iz Zagreba v Italijo, kjer je maturirala in 1948 leta emigrirala v Argentino. Leta 1949 se je poročila z dr. Leopoldom Leskovarjem, katerega je spremljala 44 let. Razen moža zapušča dva sinova: Marjana, inženirja agronomije in M.Sc., profesorja na Univerzi Comahue in Danijela, Ph.D., ki je profesor na Texas A & M University. Žaluje za njo tudi šest vnukov in ostalo sorodstvo. Ob številnem spremstvu je bila položena k večnemu počitku na pokopališču v Cipolletti. Umrl je mož! Ne. ni umrl! Oči le časne je zaprl, da se po trudu in po boju oddahne v blaženem pokoju. Ne. ni umrl! še duh njegov živi med nami. na delo nas budi in drami! (Simon Gregorčič) Ljubeči Bog je odpoklica! svojega zvestega služabnika v raj luči in neminljive radosti. Duhovni svetnik dv. sv. dr. Pavel Zablatnik je v noči 26. maja 1993 končal svoje življenjsko romanje. Rodil se je 4. decembra 1912 v Bilnjovsu v bilčovški župniji. Po osnovni in srednji šoli je vstopil v celovško semenišče; mašniško posvečenje je preje! leta 1938 na Krki. Kot kaplan in provizor je deloval v Št. Lenartu pri sedmih studencih, v šmarjeti pri Velikovcu ter v Pliberku, v šmiklavžu ob Dravi, na Golšovem in v Otmanjah, kot dušnopastirski pomočnik pa v Št. Janžu in v Glinjah. Po dodatnem študiju slavistike in drugih predmetov v Grazu je dolga leta poučeval kot profesor na Slovenski gimnaziji in bil deset let tudi njen ravnatelj. Kot velik kulturnik je bil odbornik in vrsto let predsednik Krščanske kulturne zveze, kot tudi zavzet odbornik in predsednik Mohorjeve družbe. Kot znanstvenik je napisal več knjig in razprav ter bil iskan strokovnjak v narodopisnih vprašanjih. Med drugimi priznanji in odlikovanji je prejel Tischlerjevo nagrado ter ob svoji 80-letnici veliko odličje Dežele Koroške. Pokojni duhovnik dr. Pavle Zablatnik je bil zaradi svoje srčne dobrote vsepovsod zelo priljubljen in zato je njegova nenadna smrt tembolj prizadela veliki krog njegovih znancev in prijateljev, sorodnikov ter nekdanjih učenk in učencev. Od srede. 2. junija, od 15. ure naprej bo počival na mrtvaškem odru v župnijski cerkvi v Bilčovsu, kjer bo ob 19. uri sv. maša zadušnica. V četrtek. 3. junija, bo ob 13. uri v Tišlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu žalna seja Mohorjeve, Slovenske gimnazije in Krščanske kulturne zveze. Pogrebne obrede s sv. mašo bo vodil naš nadpastir dr. Egon Kapellari, v četrtek, ob 15. uri v Bilčovsu. kjer se bomo še zadnjič poslovili od zvestega rojaka, dobrega duhovnika in kulturnega delavca. Rajnega duhovnika priporočamo hvaležni molitvi vseh, ki jim je pokojni v življenju veliko pomenil. Bog mu naj povrne vso njegovo dobroto z večnim življenjem. Celovec, Bilčovs, dne 27. maja 1993 V krščanski žalosti in v vstajenjskem upanju: Kumrova družina v Bilčovsu v imenu vseh sorodnikov, Metka Kondič, dolgoletna gospodinja, Sodaliteta, Mohorjeva, Ravnateljstvo in šolska skupnost Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu. Krščanska kulturna zveza in duhovniki boroveljske dekanije. Po namenu pokojnega duhovnika naj bi namesto vencev darovali za KatoliSki dom prosvete v Tinjah (Posojilnica-Bank Železna Kapla Kto. 391308-100869) ali za Društvo staršev na Slovenski gimnaziji (Posojilnica-Bank Celovec Kto. 39103-3027687). SLOVENSKA HRANILNICA IN POSOJILNICA 646 Euclid Ave., Toronto M6G 2T5 Tel: (416) 532-4746 Fax: (416) 532-5134 747 Browns Line. Toronto Tel: (416) 252-6527 John E. Krek's Slovenian (Toronto) Credit Union r OFFICE HOURS Monday 10 a.m. - 4 p.m. Tuesday 10 a.m. - 8 p.m. Wednesday 10 a.m. - 4 p.m. Thursday 10 a.m. - 8 p.m. Friday 10 a.m. - 8 p.m. Saturday 10 a.m. - 1 p.m. NEW TORONTO Tuesday 1 p.m. - 8 p.m. Thursday 12 p.m. - 8 p.m. Friday 11 a.m. - 8 p.m. Saturday 9 a.m. -12 noon BITI ČLAN HRANILNICE • JE V KORIST TEBI IN V POMOČ PRIJATELJU! Dne 21. junija 1993 so slovenski politiki, med ljudstvom poznani pod imenom "DRŽAVOTVORCI", VRNILI PREDSEDNIKU KUČANU odlikovanje "Zlati častni znak svobode", ki jim ga je podaril predsednik Kučan, na podlagi zakona Republike Slovenije, (RS st. 24/92). Odlikovanjem so priložili pismo, ki so ga podpisali: Igor Bavčar, dr. France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Lojze Peterle in dr. Dimitrij Rupel. V pismu navajajo več razlogov za to pokončno dejanje. Predvsem pa prednjači med temi razlogi bojazen, da Kučanova politika RAZVREDNOTUJE SLOVENSKO SAMOSTOJNOST, z namenom OŽIVITI NEKO NOVO JUGOSLAVIJO! Ker je pismo izredno dolgo in polno očitkov, bomo radi pomanjkanja prostora navedli le nekaj izvlečkov iz tega pisma ponatisnjenih po Slovencu in Ameriški domovini: "... Smo priče politiki razvrednotenja slovenske samostojnosti, v tujini in pri nas so čedalje glasnejše pobude za oživljenje nekakšne nove Jugoslavije. V vplivnih mednarodnih krogih (Kissinger, De Michelis itd..) se spet postavlja vprašanje smisla slovenske samostojnosti Jugoslavija v starem okviru in bojda na nekih novih, menda gospodarskih temeljih spet kot ptič Feniks vstaja v ozadju možnih variant za ureditev razmer na Balkanu. Ker tisti, ki bi lahko kaj storili in ki bi morali kaj storiti, da bi preprečili pobijanje, posiljevanje in etnično čiščenje, svojo slabo vest zdravijo s tem, da iščejo vzroke za vojno in razpad Jugoslavije tudi v Sloveniji, so počasi postali nevarni". "V SLOVENIJI DANES DELUJE MOČNA SKUPINA VPLIVNIH LJUDI, TUDI V VLADAJOČIH STRANKAH IN NA VODSTVENIH POLOŽAJIH, KI SO NARODNOSTNO, SORODSTVENO, POLITIČNO ALI GOSPODARSKO VEZANI NA BIVŠO JUGOSLAVIJO IN SO NAKLONJENI NJENI OŽIVITVI...". "Visoki oficirji JLA, ki so dolga leta delovali proti samostojni Sloveniji, junija 1991 pa ji grozili z ODLIKOVANJA VRAČAJO uničenjem, prejemajo danes akontacije vojaških pokojnin, ki presegajo primerljive plače v slovenskem gospodarstvu". "Nekaterim, ki celo državljanstva nimajo, je bil omogočen celo odkup stanovanj za desetino realne vrednosti, tako, da so jih lahko potem prodali in si v Beogradu kupili vilo. Posamezniki celo s posojili, najetimi v naših bankah. Najbrž jih ne bodo nikoli odplačali". "Mnogi, ki se dozdaj niso upali v Slovenijo, zadnje čase spet prihajajo (med njimi celo generali nekdanje JLA). Zahtevajo državljanstvo, odkup stanovanj za desetino vrednosti in GROZIJO DRŽAVI, ki so jo pred dvema letoma napadli s tanki in letali, z evropskim sodiščem za človekove pravice". "Mnogo manj pozornosti ste posvečali OTROKOM IN SVOJCEM TERITORIJALCEV IN POLICISTOM, PADLIH V VOJNI ZA SLOVENIJO IN NJIHOVIM PROBLEMOM". "Se spominjate, g. predsednik, kako so nekateri člani nekdanjega predsedstva RS NASPROTOVALI JAVNI PROSLAVI RAZGLASITVE SAMOSTOJNOSTI 26. JUNIJA 1991? Letos se zgodovina očitno ponavlja. Šef vašega urada se je namreč na odboru za POČASTITEV DRUGE OBLETNICE DRŽAVNOSTI NA VSE KRIPLJE UPIRAL JAVNI PRIREDITVI NA TRGU PRED PARLAMENTOM. KER NAJ BI VI MENDA TAKRAT IMELI DRUGE OBVEZNOSTI". "Slovenija ni praznovala niti obletnice mednarodnega priznanja, niti dneva sprejema v OZN. Kakšna je država, v kateri predsednik najde čas v spomin na Dolomitsko izjavo, ne pa tudi za nje rojstni dan - DAN DRŽAVNOSTI?" "G. predsednik, bili ste informirani o aferah, kot so Elan, Zlobec, Slovin, Hit Ltd., vendar so bile vaše javne in druge reakcije mnogo bolj obrnjene v Odgovor na pismo zagovor tistih, ki so v zadnjih letih po Markovičevem zakonu pospešeno "lastninili" osvobojeno Slovenijo. Danes so tudi mnogi vaši nekdanji tovariši iz CK ZKS BOGATI DELNIČARJI IN PODJETNIKI. MEDTEM KO BREZPOSELNOST RASTE IN OKRADENA PODJETJA PROPADAJO. NASTAJAJO PA VZPOREDNA PODJETJA. NEKDAJ SKUPNI KAPITAL SE BREZPLAČNO PRELIVA, KRIT IN OPRAN DENAR PA SE IZ TUJINE VRAČA DOMOV IN KUPUJE STEČAJNO MASO. Pri tem se najde tudi kdo iz nekdanje (in večinoma tudi sedanje) POLITIČNE ELITE, ki razlaga, da so to predvsem posledice osamosvojitve...". "Ko je šlo za podelitev (tega) odlikovanja tistim, ki so z velikim osebnim tveganjem in v življenjski nevarnosti resnično pripomogli k osamosvojitvi Slovenije, je bila izbira izredno stroga. Težko so se na seznam odlikovancev uvrstili nekateri pripadniki teritorijalne obrambe in policije, čeprav se zavedamo, da brez njih ne bi bilo uspešne obrambe. Nekateri izmed njih pa so sploh ostali brez častnega znaka svobode". "Potem pa ste podelili najvišjo stopnjo Zlati častni znak svobode dr. Ljubu Bavconu, ki je bil dolgoletni član povojnega režima in SOTVOREC BOLJŠEVISTIČNE JUGOSLOVANSKE IN SLOVENSKE KAZENSKE ZAKONODAJE. NA PODLAGI KATERE JE GNILO V JUGOSLOVANSKIH IN SLOVENSKIH ZAPORIH NEŠTETO POLITIČNIH ZAPORNIKOV". "Zlati častni znak svobode ste podelili tudi dr. Janku Pleterskemu. ki je dejavno sodeloval pri ustavljanju in zaničevanju osamosvojitvenih procesov v Sloveniji. Vztrajal je v tezi, da Slovenija brez Jugoslavije ne more preživeti. Proslavljal je bivšo Sovjetsko zvezo, brez katere po njegovem ne bi bilo nobene slovenske, še posebej ne Nove revije. Na koncu je tistim, ki bi se upali razdirati Jugoslavijo ZAGROZIL z domnevno italijansko politiko, ki naj bi nasproti samostojni Sloveniji uveljavljala stare jugoslovanske meje...". Slede lastnoročni podpisi. V pismu, ki so ga podpisali Janez Janša, dr. France Bučar, Lojze Peterle, Igor Bavčar, Jelko Kacin in dr. Dimitrij Rupel, je veliko neutemeljenih trditev in skoraj žaljivih domnev. To je Kučan poudaril v odgovoru na vprašanje, kaj meni o odločitvi naštetih, da se odrečejo najvišjemu namenskemu odlikovanju, zlatemu častnemu znaku svobode. »Ker ni jasnega koncepta ali vizije, je razumljivo, da se skuša tudi tako izraziti nezadovoljstvo do sedanjega političnega položaja,« je še dejal. Menil je, da je odločitev naštetih šestih politikov vredna vnovičnega premisleka. Milan Kučan je poudaril, da ne pozna nikogar, ki bi ustrezal opisu iz pisma in bil narodnostno, politično, sorodstveno ali kako drugače vezan na Jugoslavijo. Dr. Janku Pleterskemu in dr. Ljubu Bavconu je, kot pravi, podelil zlati čast- ni znak svobode predvsem zaradi njunega strokovnega oziroma znanstvenega dela in njune avtonomije, pa tudi zato, ker še ni zakona o odlikovanjih, ki bi omogočal podelitev drugačnega odlikovanja. Nikoli se ni zavzemal za oficirje JLA temveč le za to, da ustrezni organi obravnavajo prošnje ljudi, ki so se znašli v težavah. Pojasnil je, da se občasno vidi, sliši in pogovarja s Stanetom Dolancem. Ali tele- MONOPOL SIM-A V REPUBLIKI SLOVENIJI Pred par meseci je ministrstvo imenovalo dr. Petra Venclja za državnega sekretarja za SLOVENCE PO SVETU. Pri prevzemu dolžnosti je sekretar dr. Vencelj ugotovil, da država in tudi sponzorji dajejo finančno podporo SAMO SIM-U, čeprav med izseljenci delujejo še druge organizacije in društva n.pr. Katoliško središče Slovencev po svetu, društvo Slovenija v svetu fSVS) in Svetovni slovenski kongres. Vsi so organizirani kot SIM, vendar niso deležni nikakršnih podpor. Sliši se tudi, da so mnogi takozvani "kulturni" delavci SIM-A v tujini, od slovenske vlade (Ministrstvo za finance) in od privatnih sponzorjev že dolga leta PLAČEVANI. Sedaj razumemo, zakaj so nekateri taki "kulturni delavci" vsa ta leta - npr. v Kanadi - na vso moč zagovarjali jugoslovanski komunizem, vključno Tita in še niso odzvali našim nasvetom, naj se vrnejo v Jugoslavijo, če je tam vse boljše kot v Kanadi. Dr. Vencelj predlaga, da se finančna sredstva R.S. delijo pravično še z drugimi Ion omenja še tri!) organizacijami, čemur pa nasprotuje sedanje vodstvo SIM-A: Jurak. Prešeren, Rogelj, Klemenčič (za katere se zdi, da imajo dosmrtno sinecuro v tej organizaciji), češ, da SIM predstavlja do 90 % vseh izseljencev. Bralci teh vrst naj sami presodijo, koliko je na tem resnice! Nismo pohlepni po denarju iz Slovenije, saj smo ga v preteklosti še tja pošiljali, pri čemer se pa SIMOVCI niso ravno pretegnili. zlasti ne pri plebiscitu in prvih volitvah za Demos; nismo pa ravno navdušeni, da se slovenski državni denar uporablja za podporo organizacij, ki še vedno gojijo pobožne želje po "Titovi Jugoslaviji", v kateri so uživali priviligirani položaj! Dr. Vencelj zaključuje svoj intervju o tem vprašanju z besedami: SIM NE MORE OD 32 MILIJONOV PRED VIDENIH SREDSTEV POBRA TI 29, OSTALE 3 MILIJONE PA BI DOBILI DRUGI!" Naša pripomba: AH se ne bi ta denar mogel bolj koristno uporabljati v domovini? "Kulturna skakanja" pa vedno bolj zgubljajo na svoji privlačnosti. fonu slednjega prisluškujejo, ne ve, ve pa, da so prisluškovali njegovemu telefonu, »ko se je po njem pogovarjal Ciril Zlobec«. Predsednik republike je tudi zagotovil, da ne on ne predsedstvo v preteklosti nista bila pravočasno obveščena o nastajajočih aferah (Elan, Slovin, Hit itd.). Poročal za »Slovenec: Jadran Vatovec RAYMOND PLANINSIC, M.D. ASSISTANT PROFESSOR DEPARTMENT OF ANESTHESIOLOGY/CCM UNIVERSITY OF PITTSBURGH SCHOOL OF MEDICINE PRESBYTERIAN UNIVERSITY HOSPITAL DESOTO • 0*HARA STREETS PITTSBURGH PA 15213 TELEPHONE: (412) 647-3260 FAX: (412)647-6290 Mlademu in nadarjenemu profesorju, sinu univ.prof.dr.Jožeta Planinšiča, dolgoletnega sotrudnika in sodelavca S.D.iskrene čestitke. Čestitke tudi staršem, ki so Raymondu pomagali pri študijih v Parizu. NAŠ ZGODOVINSKI DAN nadaljevanje s strani 6 pri Nemcih, da niso tej tragični komediji naredili konca, kakor so oni znali... Za to jih je bilo še kar dosti v Ljubljani. In Angležev tudi tokrat ni bilo... Politiki so domobrance brez Rupnika skupaj s tisoči civilnega prebivalstva, ki se mu je posrečilo zbežati pred nadirajočimi komunisti, katerim se nikdo več ni upiral, obesili na rep umikajočim se Nemcem in jih čez drn in strn poslali skozi Ljubelj na Koroško. Tam so jih Angleži razorožili in skupaj s civilisti strpali na Vetrinjsko polje. Ker v Sloveniji ni bilo proti Titu nikakšnega odpora več, ki bi lahko upravičil njihovo intervencijo v tamkajšnji državljanski vojni, so se Angleži rešili partizanske drhali na Koroškem s tem, da so z njimi zbarantali predajo razoroženih domobrancev - v Teharje, Kočevski Rog... in, sam ljubi Bog ve, kje vse so še strohnele njihove kosti... In tedaj so politiki zopet izginili s površja zemlje... - In zopet je moral nastopiti popolnoma nepolitični človek, primarij dr. Valentin Meršol, da je rešil predaje v Titovino vsaj še preostale civiliste... Tako je končala tudi ta avantura naših politikov. - S posledicami, zaradi katerih se po vsem svetu razsejani zdomci zbiramo, da v daljnji tujini izpričujemo naš zgodovinski spomin in se poklanjamo veličastnemu liku najboljših slovenskega rodu, ki sta jih zgodovina in sama božja Pravičnost pozvali, da bi z novim Slovencem zgradili veseli dom svobodne Slovenije, - pa jih je sredi požrtvovalnega boja za ta vzvišeni cilj pokončala človeška neumnost. IZ SLOVENSKEGA TISKA Prof. Drago Ocvirk o aferah v slovenski družbi Veliko okoliščin omogoča zlorabo oblasti in politični kriminal. Tako na primer volivci niso pre-rešetali politične in ekonomske elite, ki se je povzpela v komunizmu. Kakšna je njena moč in sloga, smo videli, ko je zlahka zrušila Demosovo vlado in preprečila privatizacijo. Ko bi bili takrat sprejeli privatizacijsko zakonodajo, bi bilo danes družbeno premoženje že razdeljeno, tako pa ga lahko isti še vedno kradejo. Ljudje, ki so ravnali po načelu: „Kar koristi Partiji, je dobro , kar ji škoduje, je zlo," so to načelo spremenili: „Kar MI koristi...". S tem pa smo že zdrsnili na tisto najnižjo stopnjo materializma, kjer je denar, sveta gospodar. V njegovem imenu je vse dovoljeno: kraja, laž, krivo pričevanje, izsiljevanje, grožnje in celo umori. Kaj od tega se ni že zgodilo pri nas? Morda pa je v sedanjih aferah dobro lo, da sc bosta pri ljudeh izostrila moralni čut in zahtevnost. In ker gre za obstoj naše družbe kot demokratične, si moramo tudi čim prej priznati, da je moralno oblikovanje otrok in mladih ter izpopolnjevanje odraslih vsaj tako potrebno kot pridobivanje drugega znanja. Ker pa zaradi njih mučeništva njihovega pohoda skozi slovensko zgodovino ne bo mogoče nikdar izbrisati - pa naj si komunistična usedlina in ob njej celo še nebogljeni preostanki one tragične generacije zbeganih pastirjev še toliko prizadevajo, da bi za svoj okus prepleskali njihovo žarečo podobo - , se bodo nekoč v za nas še sivi bodočnosti, ko bomo vsi udeleženci takratnega slovenskega križevega pota že strohneli in bodo splahnele sedaj še sveže žgoče strasti v revoluciji zmedenih pojmov in vrednot, - novi Slovenci zavedeli, daje v svetlo bodočnost samostojne Slovenije možna samo pot, ki so jo v žrtvah, odpovedih, krvi in mučeništvu pokazali slovenski domobranci: BOG - NAROD - DOMOVINA Za to hvala in večna slava našim mučencem. nad vključevanjem oznake krščanstvo v politiko. Krščanstvo ni politika, krščanstvo je način človeškega razmišljanja in ravnanja. Lepo je, če ga stranke upoštevajo pri svojem ravnanju. Premalo je, če mislijo, da so s tako oznako pridobile tudi ustrezno vsebino. Italijanske politične razmere so zgovoren dokaz. Janez E. Krek je bil krščanski politik zato, ker se je ravnal po ustreznih načelih. Zato ga je podpiral tudi škof Jeglič, čeprav mu njegovo du-hovništvo hi bilo všeč. Danes krščanske stranke ne kažejo nobene resne volje po ustreznem ravnanju. Pomembnejša sta jim politika in želja po oblasti. Mogoče imajo ustrezen program, slišati in brati ga ni mogoče. Ustanavljati socialno sekcijo znotraj krščanske stranke je cinizem. Krščanska stranka mora biti socialna, ali pa je ni. V Rusiji so ponovno ustanovili komunistično stranko. Ne bo dolgo, ko jo bodo posnemali drugod po svetu. Razvitim in bogatim državam se že doslej te ideologije ni bilo bati. Svetovna revščina se bo oprijela dema-goških besed in nerealnih obljub. Kje bo Slovenija v naslednjih mesecih? Od tega bo odvisno tudi bitje in žit-je slovenskih kristjanov! Viktor Renko VIKTOR BLAZIC, poznani novinar, politični analist in svetovalec je v Sobotnem branju Slovenca, dne 10. aprila 1993, na str. 23. kjer razpravlja o "vrednotah civilizirane in kulturne države" med drugim zapisal sledeče: ".... Mogoča je seveda paralela s predvojno SLS. Ta stranka je imela tudi izrazito desno krilo (Stražarjev)...." Preseneča nas, da g. Blažič še danes ni informiran, da STRAŽARJI NISO BILI NIKAKA POLITIČNA STRANKA in tudi NE IZRAZITO DESNO KRILO KAKE STRANKE! Brez dvoma je sicer dobro informirani g. Blaži č prebral dr. Žebotovo knjigo "Neminljiva Slovenija ", v kateri je g. Blažiču poznani dr. Žebot z akademsko raziskovalno utemeljitvijo obrazložil namen in dejavnosti Akademskega Kluba STRAŽA. Krajšo razlago o tej skupini je objavila tudi Slovenska država - januarja 1990, str. 6 - pod naslovom: STRAŽARJI in "stražarji". Oba vira sta gotovo na razpolago g. Blažiču v ljubljanski NUK -oddelek za izvenmejsko literaturo. Upajmo, da bo g. Blažič v bližnji bodočnosti utegnil prebrati zgoraj omenjena vira in na podlagi teh spremenil svoje zmotno mnenje. ZAHVALA Številnim prijateljem in znancem se iskreno zahvaljujem za obiske,molitve in pismene dobre želje, v času moje bolezni. Avguštin Kuk. Podatki o gospodarstvu Slovenije v zadnjih mesecih preteklega leta so vzbujali upanje, da je pričakovati boljše čase. To je vplivalo tudi na rezultat volitev. V predvolilnih bojih je g. Drnovšek predvsem molčal. Počasi postaja jasno zakaj. Kriza se nedvomno poglablja, obljubljata se še večja brezposelnost in večja revščina. Vsakodnevno smo priča velikim rezultatom človeškega znanja. Tehnika strahovito napreduje. Žal, nič ne kaže, da bo zdužena človeška pamet uspela zmanjšati prepad med revnimi in bogatimi. Enak proces poteka tudi pri nas. Z osamosvojitvijo se je naša država izognila skupni jugoslovanski usodi. Sedaj je že jasno, da slovenska politika ni bila sposobna na gospodarskem področju izkoristiti prednosti osamosvojitve. Ne zna izrabiti prednosti majhnosti Slovenije. Našo tako željeno samostojno državo rešuje slovenska pridnost, smisel za samoorganiziranje in medsebojno pomoč. Nihče več, kot pred nekaj meseci, ne govori grdo o Ka-ritasu. Vodilni politiki oziroma njihove stranke so dolžni poiskati izhode iz krize. To je bistvo trenutnega političnega dogajanja na Slovenskem. Pričakovali bi, da bodo novi časi prinesli na površje nove ljudi. Z neiz- SLOVENSKE BRAZDE Ponovno zdravljenje države na plečih nič krivih KATOLIŠKI GLAS mernim začudenjem pa opažamo, da dobivajo ponovno glavno besedo tisti, ki so pomagali že beograjskim vladam soustvarjati gospodarsko politiko, katere posledice še vedno krepko čutimo. Kot rešitelji se ponujajo nekdanji direktorji, od katerih bi mnogi v normalni državi morali živeti ob »kruhu in vodi«. Stara politika jih je kol člane stranke ščitila. Zato, ne zaradi njihovega prepričanja, jih je ljudstvo imenovalo rdeči direktorji. Njihovi položaji niso bili odvisni od znanja, sposobnosti in rezultatov, ampak predvsem od političnega prepričanja, njihova usoda od mnenj partijskih komitejev. Po političnem obratu je nekaj časa kazalo, da je » politični primernosti« odzvonilo in da bosta odločilna znanje in sposobnost. Nove (ali stare preoblečene) stranke pa očitno nimajo novih ljudi ali pa jim ne zaupajo. Zato so z veseljem sprejele politične vetrogončiče in jih ponujajo. Državljanov se polašča obup, občutek brezperspektivnosti, sprašujejo se o smiselnosti žrtev. Kdor v teh dneh prebira naslovne in gospodarske strani osrednjih slovenskih časnikov, dobi občutek, da so te deset in več let stare. Oblastniki ponujajo metode in sredstva, ki so se v preteklosti izkazale kot neuspešne: zamrznitev plač, znižanje standarda, več brezposelnih... Najslabše se že gedi kmetom, kateri naj bi znova nosili nesorazmerno veliko breme stabilizacije, oživitve gospodarstva. Pričakovati bi bilo, da bodo delavske in krščanske stranke povzdignile glas. Te le ugotavljajo, da so njihovi pogledi enaki ali sorodni tistim, ki jih zastopa zmagovalka na volitvah. Zaradi oblastnih ambicij so zlezle v vlado in s tem prevzemajo v,?o odgovornost za gospodarski in socialni cinizem, ki preveva predvideno gospodarsko oživljanje Sloveni.ie. Bati se je, da bodo za uspešno proglasile zdravilo, ki ni doslej pokazalo nobene učinkovitosti, ampak obeta bolniku skorajšnjo smrt. Ob padcu stare oblasti so »nove« stranke kar tekmovale, katera se bo predstavila kot najbolj krščanska. Kmalu se je pokazalo, da to ni več potrebno, in kot take so ostale le tri. Resnici na ljubo je treba povedati, da nobena nima pravice lastiti si tako oznako. Kako prav so imeli tisti slovenski katoličani, ki so negodovali V Slovenskih brazdah je bil 18. marca objavljen intervju s Francetom Bučarjem, ki je o novi vladni koaliciji dejal: »lMa 1990 se s samo spremembo političnega režima pri nas niso spremenile osnove, korenine političnega režima. Do sprememb je prišlo le na vrhu, zato lahko rečemo, da sprememb ni. Pri nas v pretežni meri Še vedno vlada prejšnji režim, ki se je le počasi spreminjal. Ko se je temu preoblečenemu prejšnjemu režimu priključila še SKD, je bil ta proces sprememb zaustavljen. S tem pa je bil narejen odločilen korak k utrjevanju starega režima. Krščanska demokracija nosi zgodovinsko odgovornost, da pomaga pri ohranjanju struktur prejšnjega režima in s tem ogroža vse pridobitve naše demokracije. Predstavniki prejšnjega režima kažejo jasno namero vzpostaviti razmerje moči, kakršno je družbi vladalo pred letom 1990. Ne potrebujejo enopartijskega sistema, ker imajo še vedno zasedene vse položaje v drugih strankah, to pa jim zadošča, da imajo v rokah vso potrebno politično premoč. In to so si s podporo SKD danes pridobili. Dejansko za skledo leče, predvsem zunanjega in notranjega ministrstva.« Ivan Oman se spominja... dr. Ribičiču, predsedniku SDP, se je enkrat zareklo. Ko smo se nekoč med odmorom takega sestanka na hodniku pred sejno sobo republiškega predsedstva pogovarjali dr. Ribičič, Potrč, dr. Pučnik in jaz, je Pučnik postavil Ribičiču tole vprašanje: »Povejte mi vendar, zakaj vaša stranka tako nasprotuje osamosvojitvi?« Od Ribičiča je dobil odgovor v temle smislu: Moraš vendar razumeti, da za svojo stranko ne vidim perspektive v samostojni državi. Zakaj so potem odšli s partijskega kongresa v Beogradu? Ali je bilo tisto propagandna poteza pred volitvami 1990? SLOVENSKE NARODNE VREDNOTE nadaljevanje s str. 2. Vsak zase in vsi skupaj resno pomislimo o teh, za Slovence, najvažnejših narodnih vrednotah in kaj vse moramo napraviti, da jih oživimo in poživimo, da bodo zopet krepile vsestransko slovensko narodno rast. PREJELI SMO Odprto pismo predsedniku Kučanu Pišem Ti tjiko rekoč ob Irctji obletnici slovenske demokracije in ol) drugi ob! ;tniei razglasitve slovenske: neodvisnosti. To je pravi čas za pogled nazaj in za premislek. Države, ki jo predstavljaš in jo tako rekoč pooseb jaš; država, ki je bila tri leta nazaj tvegan in pravičen, kasneje pa uspešen projekt; država, ki jc t«di z rajiniin sodelovanjem postala samostojna in mednarodno priznana ... I v država je danes postala piava norišnica! Pred 10 sem se pripravil k temu le pisanju, sem si naredil osnutek odgovora nekemu poslancu vladajoče stranke in ncvopcČencinu veleposlaniku. Prejšnjo soboto mi jc v Delu posvetil nič kaj prijazen zapis, v katerem me skuša najprej osramotiti, nato psihoanalizirati iti obtožiti, nato pa že tudi obsoditi zaradi mojega sodelovanja v dogodkih slovenskega osamosvajanja. Po premisleku sem se odločil, da mu ne boir odgovarjal, ker bi z odgovarjanjem sodeloval v nekakšni revolucionarno opijanjem pravdi zoper samega sebe. Nisem še pa tudi mogel odločili, da bi poučeval o lepem ve-Jenju in državotvornosti vašega vdeposli nika. Pišem Ti, k ;r imam vtis, da se jc v kratkim čas j, odkar je demokratična in samos ojna država, v Sloveniji raztnela posebna (s;imo)uničc-vaina sirasl. Moj letneijiii očitek iedmji vladajoči koaliciji, ki ¡o na čeki način sestavljaš tudi XI, ni v- t«m, da je brezbrižna ali celo psticliljiva d-) komaj prctekL do-rc osamosvajanja in njegovih nosilcev ampak v tem, da to doba in te :juct poskuša očrniti iti inkriminirali. Ca se bova razumela: kdor se jc alctc česarkoli pregrešil in kdor je ičriv kateregakoli kaznivega dejanja (reamo finančnih malverzaeijj, naj a b odgovar a po zakonu. Tu ne reljijo nikakršne zasluge ali iriuni-ete Toda v javnosti se vse bolj J6t«irja občutik, da je treba - že 7« \olitvah in mimo njih - pospraviti ">rav z najbolj vztrajnimi ustvarjalci demokracije in državne reod-v istusti zaradi tega, ker so UM de-■■oLrali in bojevniki m neodvisnost Obtožen niso tisti, ki sa razširjaj državne skrivnosti, ampak tisti, ii so odkrili razširjevalcc. Krivi niso tisli, ki io Šariti z državnim jKciioženJcm in podkupovali rsev-pfcK ampak tisti, ki so šaijcnjc iszgilili! Dovoli, da Tc ob lej priložnosti spomnim na to, da si bil - a propos »prisluškovalna alera« — c prisluškovanju inozemskemu prijitelju Cirila Zlobca med vojno ojveščen tudi Ti in da si bil zanj p cjiosto sooegovoren. Eiako velja za nastajajočo dero >:avcz orožja«. O nabavah oz. irait-i^or u orožja sno bili poučeni vsi, H sno sodelovali na sestankih Svc-11 za nacionalno varnost oz. raešir-jajc>a predsedstva, ki si jili *odil d vi» Ti. Ob tem se ne morem načtdili vedenju iiekateriti gospodov iz vladajoče koalicije, ki lele-niu svetil Tazlagajo dorrncvo, da je Slovenija kršila mednarodni ein-bargo na uvoz orožja. Kje imajo pamet? Najini znanci, katerih domoljubje sem pač prccenjcval, poskušajo danes sodelovanje pri preobrazbi Slovenije v letih 1988 do 1992 spremeniti v obremenilno gradivo. Žc omenjeni sobotni pisce recimo misli , da bi se jaz moral opravičiti za svoje sodelovanje pri csamosvaja-nju Slovenije in da bi bilo treba tiste, ki so si prizadevndi za parlamentarno demokracijo in neodvisnost, obtožiti in obsoditi kot prestopnike, Ne izključujem možnosti, du bi si hoteli nekateri Tosamezni-ki, ki so sodelovali pri osamosvojitvi, pripisovati podobne zasluge kot nekdaj borci NOB (teh posmehljivih primerjav, ki delajo krivico borcem NOB in bojevnikom iz leta 1992, sem bral in slišal že več), in morda jc kdo za tisto, kir jc storil, pričakoval hvaležnost; toda tu ni več govor o zaslugah ali o hvaležnosti! To, kar počnejo zasmehovale! in kritiki osamosvojitve, nic spominja na izjavo mojega starejšega ko- lega, ki mi je ob neki priložnosti rekel: »Zdaj se bom motal Šc zagovarjati zaradi lega, ker sem bil v partizanih.« Vtis imam, da nekateri najini znanci skušajo razveljav.ti oz. razvrednotiti boj za neodvisno Slovenijo. Za neodvisno Slovenijo pa so nekateri Slovenci umrli, mnogi pa so bili zanjo umreti pripravljeni. Za ljudi, ki so bili pripravljeni umreti za samostojno Slovenijo, je dunes očitno dovoljeno tiditi, da so »namišljene veličine«, k bi z drugimi besedami pomeni, da se je mogoče šalili na račun naše samostojnosti in državnosti; da se je mogoče norčevati iz ljudi, ki so samostojnost vzeli smrtno icsno in ki bo se brez misli na kakršenkoli (predsedniški, ministrski, velepos ani-Ški...) prestol spopadli s ciniznom in ironijo jugoslovanskega uradnl-štva; da ne govorim o (eni, da so se snopadli s tisto Jugoslavijo, ki še danes tnori v Dosnrin Hercegovini. Dragi predsednic, spominjal se boš prve noči vojte za Sloreiijo. V sprcjemnico prec Tvojim kabinetom se jc zateklo nekaj zelo ostalih in bledih obrazov Tem bledim obrazom se je kmsiu vrnila barva, saj so žc na prvi dai: vojne sestavljali razglas z zahtevo ,.naj takoj odstopita ministrski ?rcdsedn:k in obrambni minister, ker naj bi bila lagala slovcaskcmu narodu, da ne bo vojne. Pred skufščino so mimoidočim razlagali, da ni nobene rczli-ke med Janšo (n Kadijevičem. Spominjal se boš tudi maratonskih sej pred plebiscitom it pred razglasitvijo neodvisnosti, na katerih so bili »bledi obrazi« bolj zaskrbljeni zaradi »niilitarizucijc« Slovenije kot pa zaradi groženj in postopkov jugoslovanske vojske. Dovoli, predsedaik, da Ti ob vsem tem obudim iudi spomin na 27. februar 1987, ko so na predsedstvu RK SZDLobsoiali 57. številko Nove revije. Nekal:ri Tvoji sodelavci so prav tekmovali v gonji zoper časopis, ki jc objavil prvi resni načrt slovenske osamosvojitve. Med drugim so odstavili tudi mene kot odgovornega ur;dnika. Takrat je Janko Pleterski med drugimi, »kritičnimi« mislimi na račun osamosvojitve Slovenij": izrekel tudi lolc: » ... ali so (tist, ki mislijo, da nam skupnost z jigpslovansklni narodi ni več potrebda, op. D. R.) res toliko naivni, «Ti ne pomislijo, da jc Italija podp^ala pogotfco o današnji meji z Jugoslavijo? Da jc ni podpisala s Slovenijo? Nekateri zunaj so se že pred leti pozanimali in izvedeli: Če izgine Jugoslavija, sc obnovi rapalska meja.« To jo bila le ena od groženj, ki so jih v tistem času - z najvišjih mest slovenske oblasti — proizvajali proti tistim, ki so razmišljali o samostojni Sloveniji. Za strašilo ni bila neprimerna niti grožnja s tem, da bi Italija žc spet zahtevala mejo pri Lx>gatcu. Ob vseli teh »razsodnih« politikih in znanstvenikih (Pleterskemu pa si Ti nedavno podelil zlati Častni znak svobode, ki naj bi bilo odlikovanje za zasluge pri osamosvajanju oz. napredovanju slovenskega naroda) jc pravi čudež, da smo sc sploh osamosvojili. Paradoksalno ni le to, da danes nekateri politiki vladajoče stTankc prav tekmujejo v zaničevanju osamosvojitve; nc le da nekatera naša sodišča danes ugotavljajo nezakonitost vojaških povelj, ki so pomenila upor proti jugoslovanskim napadalcem; ne le, tla nekateri starešine sovražne vojske dobivajo v Sloveniji višje pokojnine od naših starešin ... Izguba zgodovinskega spomina je takšna, da so posamezniki v imenu »žlahtnega pragmatizma« takoj pripravljeni sodelovati s tistimi, ki so jih Šc pred pol leta (ob parlamentarni razpravi o ženskah in materah) imenovali fašiste iu ki so šc pred pol leta v lujini razlagali, daje Slovenijo prizadel »levi udar«, zaradi česar lujci v Slovenijo nc bi smeli vlagati nobenegadenarja, dokler nc pride do ustrezne desne korekture. Slovenija danes drhti od vseli mogočih afer. Želim si, da bi jim zares čim hitreje prišli do dna. Mislim, da sc boš strinjal, da so jih Slovenci že naveličani, obenem pa sc jc v državi bistveno zmanjšala verodostojnost političnega »razreda« v celoti. Ena od teh afer zadeva t. i. dosjeje bivših sodelavcev udbe. M kol i jih nisem niti videl, niti jih nisem želel videti. Ker so jih - kot smo brali - pred nastopom dem> k-atične oblasu leta 1990 uničevali nK pa morebiti dopolnjevali, so po vsej verjetnosti zelo nezanesljiv vodnik po poteh bivšega sistema. Spominjam se, da smo - še v času (prve) Peterletove vlade - razpravljali, kam s preostalimi ali na novo pridobljenimi dosjeji. Če se ne mali u, ste se sestali Ti, Peterle, Bučar, Bavčar in Brejc, nakar ste sklenili, da preostalih seznamov udbov-ccv ne boste objavljali, ampak b> ste posameznike diskretno opozorili naj sc umaknejo z vidnih položajev, če so na njih ostali kljub družbeni preobrazbi. Morda jc bil tak sklep preblag, loda vsekakor nosite odgovornost zanj vsi, ki ste lakrat od ločili o njem. Kot veš, sc danes pripisuje bodisi preblag bodisi Špe-kulantski odnos do problema arhivov in dosjejev predvsem nekateri no mojim koligom v Demokratski stranki. Stranka, ki sem jo pomagal ustanoviti Še v času enopartijske vladavine, ni nc idealna ne brezmadež-n-i, toda z alergičnimi in histerični- iri napadi nanjo jc treba prenehali. Ta. stranka na volitvah ni bila med n-ijbolj uspešnimi, toda bila jc — s približno enakim deležem kot danes v Državnem zboru — sestav-n in nosilni del koalicijc in kot tekšna sestavni del volilnega izvesta tedanje vlade. Zaradi spletk in p eobratov se Demokrati navse-Zkrinjc nismo odločili za vstop v vla-d >. To j c bila naša zavestna odloči-ttv, ki jc nc obžalujemo. Naš na-ireu jc biti in ostati konstruktivna in poštena opozicija. Najnovejše mahinacije, ki se zgrinjajo.nn našo stranko, spreminjajo našo načelno dobro voljo In pripravljenost za nadaljevanje državotvorne politike v občutek, da iščete v nas grešnega kozla, kar si laliko privoščite glede na svojo številno premoč. To utegne privesti do sj>rcmctnbe naše politike. Nadaljevanje politike premoči in izobčevanja, navsezadnje pa politike zaničevanja parlamenta v celoti lahko pripelje našo (mlado) državo v položaj, ki bo podoben italijanskemu; to sc pravi v nestabilnost. Ko pride do nezaupanja in do po- manjkanja motiviranosti v državi, to prizadene celotno politično sfero. Pred nekaj dnevi sem se mudil na Norveškem, kjer mi je v roke prišla analitična publikacija, iu govori o tistih državah Srednje in Vzhodne Evrope, ki se najhitreje gibljcio v smeri demokracije in tržnega gospodarstva. Te države so - po sodbi uglednih in dobro informiranih analitikov - Poljska, Češka, Madžarska, Estonija iti Slovenija. Slovenija torej ima možnosti in nekaj ugleda. Od vseh drugih držav tc liitrc skupine sc razlikuje - kar jc v poročilu posebej poudarjeno — samo po tem, da ima v vladi bivše komuniste in predsednika, ki jc bivši komunist. Morebitni neuspeh Slovenije utegnejo nekateri straslncjši razlagalci pripisati tej razliki. Prosim Tc, dragi predsednik, da pretehtaš moje pisanje in da poskusiš po svojih močeh prispevati k zaustavitvi erozije, ki prizadeva državo. Državo^ ki jo - predpostavljam - imava rada ob