JOŽE DULAR. UDAR! NA GUDAl.O. JANDRE. Novi Dularjev roman L duri na gudalo, Jandre* se uvršča med tista naša zgodovinska dela. ki prizadeto opisujejo trpljenje domačih tlačanov pod grajskimi ali cerkvenimi oblastniki. Pisatelj je s tem. da je zgodijo postavil v Belo krajino, torej v neposredno bližino nemirnega Balkana, dobil možnosti za razgibano prepletanje najrazličnejših političnih in vojaških silnic, za širšo panoramo dogodkov, ki so se v začetku IS. stoletja, kamor je roman postavljen, gotovo odzivali prav v tem koncu naše dežele. Toda pisatelj ni šel v to smer. ker so ga bolj zanimale individualne usode v razmerju gospod — tlačan in tako je roman uglašen predvsem na socialno struno, uglašen toliko, da se pisateljevemu protifevdal-ncinn ogorčenju morajo uklanjati vse druge tendence. Taka pisateljeva predstava belokranjskih dogodkov pred več kot dve sto leti. kot nam jo prikazuje ta roman, je lahko tudi neavtentična. naivna ali na silo prirejena pisateljevemu prepričanju, a je po drugi plati tudi smotrna, ker s primerom ponazarja avtorjevo idejo. A bolj kot ta nekoliko naivna ali vsaj močno tendenčna predstava moti v romanu tak prijem do razmerja gospod — tlačan. kakršen je bil v naši literaturi že tako pogosto izkazan. Da se razumemo. Danes ni nobenega dvoma več o tem. da je tuja gospoda v dolgih stoletjih povzročala silne človečanske krivice našemu preprostemu človeku. Oropala ga je vsakega dostojanstva, zavestno je vsajala v njegovo bit element ponižnosti in hlapčevstva, in ta dejstva so bila nemara še bolj usodna zanj kot ekonomsko izkoriščanje. Toda v zgodovinskem leposlovju danes ne gre ali naj ne bi v prvi vrsti šlo več za to. da spoznamo okrutnost in oblastnost vladajoče plasti in na drugi strani trpljenje tlačanov, pač pa za to, da pisatelj v teh dognanih razmerjih išče nove momente, takšne, ki nam jih zgodovina ne more prikazovati, ki jih s sposobnostjo psihološke inventivnosti lahko popiše le besedna umetnost. Pred tem pa se je avtor ustavil. Tako je zdaj v romanu predstavljena samo privlačna zgodovinska fabula s prepričljivim '•'•' Jože Dular, Udari na gudalo, Jandre. Založili Založba Obzorja Maribor in Dolenjska založba Novo mesto. 28 Sodobnost 433 prikazovanjem razmer in ljudi, z močnim pokrajinskim in zgodovinskim kolo-ritom ter z vidno izstopajočo socialno in človečansko noto. V romanu srečujemo več družbenih kategorij, skozi katera je čutiti avtorjevo gledanje na takratne socialne razmere in ki se vsaka po svoje trga za svoje koristi. Na vrhu stojita graščak Erberg in metliška komenda. za mestnim obzidjem se že dokaj samozavestno bori za svoje pravice meščanski sloj. okoliški tlačani so še vedno trdno vklenjeni v dolžnosti do fevdalne gospode. Dular je z dovolj ostrim čutom za zgodovinsko verjetnost zapletal razmerja med temi kategorijami, čeprav nekateri dialogi med Erbergom in mestnim sodnikom kar preveč spominjajo na znano Jurčičevo povest. Seveda je pisatelj najgloblje prodrl v razmerje med fevdalci in tlačani in iz tega razmerja rasejo potem tiste tragične usode, ki so pravzaprav glavna vsebina romana. V ospredju stojita tlačanka Bajukova Barica in Mike Vihra, nekoliko idealizirana ljubezenska partnerja, ki po neki logiki Dularjeve tendenčnosti morata doživeti nesrečo. Barico posili graščak Erberg in ji spočne otroka. Vihro zaradi istega Erberga pošljejo k vojakom, od tam pa zbeži in se pridruži belokranjskim hajdukom. Roman je na nekaterih mestih sicer toliko romantično pobarvan, da nesreča ljubezenske dvojice ni zadosti prepričljiva, toda le na nekaterih mestih. Na splošno je pisatelj ravno z Vihrovo in z Bajukovo družino posredoval mračno ozračje oziroma fatalno neizprosnost fevdalnih družbenih odnosov, prikazal toliko in s tako človečanskimi potezami, da skonstruiranost nekaterih likov v tej tlačanski mizeriji postaja vedno manj papirnata. Dularjevi dogodki se v romanu vrstijo po redu neizprosne fevdalne brutalnosti in obenem s takšno pripovedno nevsiljivostjo, kakršne smo vajeni samo v dobrih zgodovinskih tekstih. Le ob hajdukih ter ob Vihravem pobegu od vojakov se ne moremo ubraniti vtisa, da je pisatelj dogodke preveč približal podobnim primerom iz zadnje vojne. Kot da bi zavestno skušal poiskati zvezo med dvema oddaljenima zgodovinskima dejstvoma in kot da bi bila potem ta zveza sestavni del tiste pisateljeve protifevdalne ali celo revolucionarne tendenčnosti. ki je idejno jedro romana. V tej točki se roman že nevarno približuje neproblemski enosmernosti, heroičnosti na račun človeške pristnosti ter umetniškemu kombiniranju, kakršno je pri nas prevladovalo celo desetletje po drugi svetovni vojni. Posebno vrednost daje Dularjevemu romanu časovna in prostorska barvitost. Dularjevi Metličani iz začetka 18. stoletja so živi ljudje, ki po svoje mislijo in modro razsojajo dogodke okrog sebe. se zabavajo na sejmih in v gostilnah, se poganjajo za materialnimi dobrinami, kot jim to dopušča fevdalno — meščanska anarhija, se ljubijo in sovražijo. Iz teksta razločno čutimo njihovo prirodno pravičnost, ki sicer spričo razmer niha med lojalnostjo do oblasti in med ogorčenostjo nad njeno samopašnostjo, ki pa je vedno in ob vsaki priliki pristno človeška. Pisatelj je ravno v zidanju tega ljudskega razpoloženja uspel. K temu je treba dodati še adekvaten izraz, katerega belokranjsko — arhaična neponarejenost dela vtis resnične davnine, zanimiv pa je tudi s čisto jezikovnega stališča. Dular je našel pravo mero med uglajenostjo pisateljske pripovedi in med dialektičnimi posebnostmi, kar pisatelju, ki se spušča v preteklost neke zaokrožene ljudske skupine, vedno pomeni hud problem. Zato je njegov izraz neprisiljeno originalen, sočen in bogat. 434 Dularjev roman Udari na gudalo. Jandre tako v naše zgodovinsko leposlovje po vsebinski in miselni plati ne prinaša mnogo novega, zlasti je še konvencionalno njegovo prikazovanje družbenih razmerij v obravnavanem času. nevznemirljiva je tudi glavna fabula, toda po izraznih in stilnih kakovostih smemo delo šteti med naša pomembnejša zgodovinskoleposlovna prizadevanja. Jože Šifrer 435