Poštnina plačana v gotovini.
izhaja vsak petek.	Leto	IH	Si.	34.
 . IVE N I J A
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12	Ljubljana,	24.	avgusta	1934.	Upravništvo: Ljubljana, V/olfova ulica št. 12.
Naročnina četrtletno 15 Din,	Poštnočekovni račun
za pol leta 30 Din,	Ljubljana št. 16.176
7a vse leto 60 Din.	jjC 5§C	Rokopisov ne vračamo.
Posamezne številke 1*50 Din.	| B 1 B B ij	Oglasi po tarifu.
Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din	£Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Liubliani-
Dr. Štempihar Ivo:
Fašizem, stanovščina in demokracija
(Nadaljevanje.)
III.
Za prehod anekdota. »Bojevci« prirejajo diskusijske sestanke. Nekako v času, ko so na znanem shodu v Kazini nekateri izrazili strah, da bo stanovska ureditev pokmetila vso državo, je na diskusijskem sestanku prisotni radovednež vprašal apostola stanovske ureditve, kaj je to prav za prav, namreč: stanovska ureditev države. Apostol je odgovoril, da je »stanovska ureditev države« talco težavna stvar, da si niti »Bojevci« sami ne predstavljajo razločno, kaj na bi to bilo, toda interpelanta naj to nič ne skrbi, kajti »Bojevci« da so dali učenjakom že nalogo, da jim uganko razrešijo. Tako je odgovoril apostol stanovščine v času, ko je »Boj« na shodu v Kranju še javno proglasil stanovsko ureditev države kot programatično točko. Anekdota je v dveh ozirih poučna. Kaže nam prvič, da niti »nasprotniki« stanovščine ne vedo, kaj je in zoper kaj so, niti zagovorniki ne, kaj je in za kaj so. Toda na strah, da bo stanovščina po-kmetiia državo, je apostol stanovščine kesneje objavil, da je strah neosnovan, ker bo stanovska ureditev imela menda prav nasprotni uspeh: da bo državo »pogospodila«. Tu se začne druga poučnost anekdote. Namreč: stanovska ureditev države nikakor ni zamišljena tako, da bi bili stanovi zastopani po proporcu števila pripadnikov, temveč po stanovih kot celotah. Pri taki zamisli je seveda izključeno, da bi se država pokmetila, ali celo pode-lavčila, zagotovljeno pa je tudi, da se bo pogospodila. Toda ne bo se pogospodila tako, da bo potem vsak kmetič ali delavec gospod, temveč tako, da bo vodstvo res in bolj trdno kot zdaj v rokah gospode. Zato je v resnici uganka, kako so mogli politiki tako nedvomnega slovesa, kakršni so bili udeleženci shoda v Kazini, nasprotovati stanovski ureditvi države. Še večja uganka je pa, kako je
mogel »Boj« postaviti stanovsko ureditev v program, če pa sam ne ve, kaj je to.
Po anekdoti nam bo laže presojati, kam vodi dejansko stanovska ureditev države, kakšna bo videti državna ureditev, ko ne bodo več sodelovali v zakonodaji in upravi državljani, temveč bodo »sodelovali stanovi«.
Gramatično vzeto je stanovska ureditev države ureditev države po stanovih. V praksi so povsod, kjer se je država »uredila« po stanovih, razumeli pod stanovi poklice. Stanovska ureditev države je zato taka ureditev države po stanovih, da se vrine med državno izživljanje in med državljansko izživljanje posameznika še poklic tega posameznika, in da posameznik kot državljan nima z državo, katere člen in nosilec je, nobene neposredne zveze več, temveč jo ima samo še njegov poklic. Ker pa je od neposrednosti zveze med državo in državljanom odvisno zdravje političnega stanja v državi, lcer je ta neposredna zveza moralični pogon državljanske zavesti, obenem pa tudi tehnični motor politike sploh, pomenja vrinjenje poklicev ali stanov na to ploskev politizacijo poklicnega življenja, infekcijo stanov s politiko, kar je — prav, če sledimo sta-novščmarskim kritikom demokracije — isto kot uvajanje strankarstva v stanove. V tej težnji pa še ni nujno antidemokratične volje. Ta pričenja s tezo, naj bodo stanovska zastopstva ne glede na število pripadnikov posameznega stanu enakošte-vilna in naj bodo le posvetovalne korporacije. V prvem primeru naj se prepreči supremacija slučajno po številu prevladujočega stanu, v drugem primeru pa naj se prepreči medstanovski boj. Če bi se namreč stanovi dali zastopati proporcionalno, bi bilo to naproti demokratični teritorialni razdelitvi volivnih okrajev samo nebistvena novota, ki ne bi opravičevala stanovskega vmešavanja v
demokracijo, če bi pa smela stanovska zastopstva odločilno sklepati, je več kot pribito, da bi se vse zakonodajno in upravno delo onemogočilo, ker si ne ena stroka ne bo nikoli ničesar od druge stroke dala dopovedati, kaj je prav in kaj ni prav.
Vsaka, s kateregakoli vidika napravljena obdukcija stanovske ideje, bo dovedla do spoznanja, da je »stanovska ureditev države« popoln nesmisel. Ideja se je mogla poroditi samo v diletantskih možganih, pa naj bodo ti možgani sicer še tako mednarodnega pomena. Seveda bo obdukcija stanovske ideje vsakokrat tudi pokazala, da imate res opravka z mrličem. Vsak zaključek iz stanovske ideje namreč zvaja v zagato.
Čemu tedaj toliko vneme za nikdar obrazloženo stanovsko misel? Neki vzrok mora biti. Stanov-ščinarji sami ga kažejo v pokvarjenosti — demokracije. Toda samo pokvarjenost demokracije kazati, je podobno zdravniku, ki pove, da je bolnik bolan, ne pa tudi tega, kako ga je zdraviti. S »stanovsko ureditvijo države« še ni nič razloženo, razen, kar se da iz besed samih izviti; to in še več smo zgoraj izvršili. Družba sama je že zdaj ne samo urejena po stanovih, ki se kaj neprijazno gledajo, temveč je tudi stanovski vpliv na državna vodstva že precej izrazit. Izvestni stanovi — za čudo prav tisti, ki imajo zelo malo pripadnikov — so že danes v »demokratičnih državah« faktični gospodarji politike. Prav ti zgledi kažejo, da se pod »stanovsko ureditvijo« države skriva nekaj, kar bi tega naziva sploh ne smelo imeti. Saj vendar ti zgledi dokazujejo, da je mogoča stanovska intervencija tudi v demokraciji, da tedaj demokracije sploh ni treba odpravljati, da pa tudi ni treba ničesar novega na političnem polju uvajati. A tega, kar se skriva pod lepim, čeprav praznim nazivom, apostoli stanovske ideje ne morejo, ne sinejo povedati. Zato ne bo škodovalo, če poskusimo mi to povedati.
Pričnimo z ugotovitvijo samega Masaryka, da so demokracije dejansko šele v povojih, da šele naskakujejo pravo obliko demokracije, da se ji
Zakon resnice
(Prispevek filozofiji prirodnega razuma.)
(Nadaljevanje.)
UVOD.
Prvo poglavje. Dušeduhovna revolucija.
1.	odstavek. Sintetičnoanalitična razvidevnost.
.8 čudovito dopolnjuje nova sintetičnoana-litična pozornost prirodoslovni zakon ohranitve tvari (materije, substance) in moči (energije) ter princip enakomerne zakonitosti. Dana substanca se pojavlja pluralno, ne monistično in sestoji po doslejšnjem našem spoznanju iz različnih, diferenciranih prvin. Ti tvarni individuji pa ne bivajo analitično, ločeno sami zase, marveč samo kot deli organiziranih skupin s svojstveno, morda le modificirano zakonitostjo, dejstvujejo med seboj iz večine posredno preko pristojnih skupin. Tudi mehanično načelo starega Heraklita »vse se giblje« se je potrdilo in poglobilo: to večno gibanje ni nič drugega, nego zakonito medsebojno pretvarjanje, prelivanje substanc in energij v kozmični presnovi. Fizika bodočnosti določi lestvico medsebojnih ekvivalentov.
Kozmična presnova svetovnih teles in socialnih skupin se vrši brez prestanka na znotraj in zunaj, po notranji presnovi se izpreminja ravnovesje v skupini, po zunanji pa skupina raste ali razpada. V položaju doseženega ravnovesja nastopi čas relativnega, na gotovo trajo omejenega miru. Vsak nemir znači rušenje starega ravnovesja in prehod v novo ravnovesje, nikakor pa ne medsebojne borbe analitičnih, individualnih prvin do uničenja, kakor je tolmačil prehodni nemir stari, individualistični racionalizem, zapičen v analitično pozornost protislovja in individualnih, nasprotujočih si interesov. Borba je le gibanje večne presnove, le notranja tekma, le nihajoče iskanje novega
ravnovesja, le nemiren preliod v novo soglasje (sporazum), v novo harmonijo. Po zakonu ohranitve substance in energije je vsako uničenje individualnih prvin nemogoče. Borba znači le tekmo ali prehod iz stare skupine v novo. Nobenemu indivi-duju se ni več bati za ekzistenco, ker znači vsaka ločitev le prehod v novo skupino, morda celo z večjo močjo.
§ 4. S podvojeno vnemo opazuje preusmerjena znanost z novega, sintetičnoanalitičnega zorišča svet in življenje, nastoj, obstoj in razkroj socialno-individualnih skupin. V neprestani kozmični presnovi se stare skupine rušijo in sproščene prvine se zbirajo v novih gručah. Zakon kozmične presnove velja tudi za duševno sfero: tudi individualne duše bivajo le v duševnih skupinah socialno-kullurnih organizacij. Na dušeduhovnem polju je prodrla znanost še globlje in dognala, da se vsaka skupina gruči okoli tako zvanih »dominant«, osrednjih prvin z največjo privlačnostjo (afiniteto). Te dominante so ali zavestne predstave (ideje), podzavestni prirojeni nagoni ali podzavestni umetno s ponavljanjem privzgojeni, mehanizirani kompleksi.
§ 5. Relativnostna teorija je pregnala iz objektivne žnanosti zadnjo utvaro subjektivnega an-tropizma, pojem absolutnega prostora in časa. Vse je relativno in minljivo, velja le za gotovo prostornino in trajo, tudi življenje vsake skupine je odmerjeno in omejeno na gotovo zemeljsko okolje in historično dobo. Doslej je relativnostna teorija ugo'ovila trojen prostor specifičnih dimenzij: 1. makrokozmični prostor neskončno velikih, astronomskih (astrofizičnih) dimenzij; 2. mesokozmič-ni človeški prostor srednjih dimenzij, katerim so prilagojena človeška čutila in človeška spoznav-nost; 3. mikrokczmični prostor neslcočno malih dimenzij v atomski fiziki, kvantni teoriji in valovni mehaniki. Relativnostna teorija je omejila veljavo človeških prostornih in časovnih mer in vzbudila
občutek za prostor kozmičnih dimenzij in za dobe historičnega razvoja. Nasprotno pa je analitična pozornost individualizma doslej odcepljala in ove-kovečevala iztrgane dogodke in dobe, osebe in organizacije, biopsihološke stopnje in sestavine.
V	primerjajočem pojmovanju kozmičnega prostora in časa se je subjektivna species aeternitatis skrčila v objektivno species vanitatis, človeško tisočletje v kozmično sekundo, zemlja v neznatno zrno med kozmičnimi velikani. Subjektivna človeška domišljavost in nestrpnost se je ublažila v objektivno, sotrudnorazvojno skromnost in strpijivost. Neomejeno prekipevajoča fantazija se je iztreznila, umirila in prilagodila objektivni brani in meri prostora in časa. Objektivacija fantazije je uvrstila skromnega, mejevestnega (grenzbevvusst) človeka med tvari prirode, obenem pa odkrila njegovemu duhu (razumu) zmagovito orožje v borbi z relativnim prostorom in časom materije.
§ 6. Nova sinteličnoanalitična razvidevnost je sprožila revolucionaren nemir v sodobni duši in družbi ter pokrenila prehod v novo ravnovesje, v novo soglasje (sporazum). Seveda je, duševni in socialni nemir zakadil mnogo dima in dvignil mnogo prahu, tako da začasno ne vidimo, ne razumemo drug drugega. Na vsak način je zanetil v naših dušah slutnjo in življenjsko občutje optimizma, da gremo v novo, lepšo in srečnejšo bodočnost. Privlačnost analitičnega in individualističnega racionalizma se je izčrpala in že jo je nadomestilo kakor vedno isto prehodno stanje skepticizma, materializma in iracionalizma. Živimo v prehodni dobi in že se je zagnal podivjani, s povodcev razuma sproščeni iracionalizem socialnih nagonov proti racionalizmu individualističnih nagonov in pojmov. Po zmagi zavlada nad dušo analitičnih in individualističnih nagonov in pojmov duh sotrudno-razvojne, sintetičnoanalitične razvidevnosti.
Dr. Pavel Dvojnik.
*
SLOVENIJA
šele približujejo in da še od daleč niso dosegle ciljev. Sodobna demokracija je še otrok posebno v pomanjkljivem demokratičnem mišljenju tistega sloja, ki je z demokracijo zmaga! nad starejšimi stanovi aristokracije in klera, t. j. meščanstva. Demokracija se je rodila v času, ko je pričenjalo dobivati meščanstvo političen vpliv, zato se je je polastilo meščanstvo, je z njo res potolklo fevdalizem in zasedlo vladajoče mesto aristokracije in duhovščine.
Pri nekritičnem motrenju demokracije se rado zgodi, da ostane časovni in socialni vir demokratične ideje, oziroma bolje: socialni in časovni vzrok njenega prodora neopažen, čeprav je odločilen prav, če hočemo razčistiti današnji položaj laži-demokracij.
Meščanstvo je namreč samo zgodaj spoznalo, da demokracija ni rezervat meščanstva, temveč da je pojmovno in najpravičnejše sredstvo vladanja in uprave; jiato je meščanstvo takoj po zmagi lastnega političnega vpliva začelo samo pohod demokracije ovirati, ustavljati. Sporedno s tem političnim ponašanjem meščanstva je pripomogel k zvišanju konservativnosti meščanstva tudi velikanski in bliskoviti gospodarski in civilizatorični procvit meščanstva, ki je meščanstvo spravil v stik in v kompromis s stanovi, ki jih je premagalo. Takemu meščanstvu pa demokracija v njeni doslednosti kot sredstvo zoper nasilovanje, kot nasprotnik vsakogar, ki vlada s silo in ki čuva s silo svoje zasebne koristi, ni mogla biti več simpatična, in to je spoznalo meščanstvo tako zgodaj, da se mu predsodek ni niti utegnil okopati v demokratičnem čustvovanju, temveč je rajši podedovalo antidemo-kratične nagone poraženih stanov, prejšnjih gospo-darjev položaja. Zato je meščanstvo do naših dni obdržalo razredno ošabnost naproti kmetu in delavcu, navzgor pa — vekovno servilnost do vsakokratnega oblastnika. In čim maniša je kulturna stcpnia in civilizacijska razvitost v meščanstvu, tem bolj kaže ti dve plati značaja.
Izza sklenitve pakta med meščanstvom in fevdalci je zašla demokracija v krizo, ki je udarila na dan v bojih za splošno, enako, tajno in neposredno volivno pravico. V teh bojih je imelo delovno ljudstvo opravka z meščanstvom že kot — nasprotnikom. Pri nas se je na primer odlikovala narodno napredna stranka v tej smeri. Mnogi njeni vršaci so mnogo let kesneje hvalisali neko še bolj učinkovito okrnitev demokratičnih načel. Enako se bori v Madžarski delovno ljudstvo že desetletja za tajno volivno pravico z meščansko-aristo-kratsko oligarhijo; in v fašističnih državah je meščanstvo delovnemu ljudstvu volivno pravico sploh onemogočilo. Tam so volitve samo še parade in »povorke«.
Današnja meščanska demokracija je po vsebini
— najsi ima še tako dovršeno demokratično obliko
— samo še tako daleč demokratična, da more meščanstvo obvladovati številnejši razred delovnega ljudstva, kmeta in delavca. Brž ko pa meščanska demokracija te možnosti ne porošt^uje več, nastopa fašist&novščinarstvo, ki naj zamenja ali »dopolni« zastarelo demokracijo. Meščanska demokracija naših dni je zato most od demokracije do sta-novščine. Pomeščanjenje demokracije je skvarilo in zamočvirilo demokracijo in meščanstvo.
Kadar grajajo stanovščinarji demokracijo, zamolčujejo dosledno, da nameravajo recipirati prav tisče ustanove, ki so v demokraciji nakaza in ki jo kompromitirajo. Predvsem zamolčujejo pojasnilo, da je fašistanovščina potrebna zato, da se v obstoječem političnem gospodarskem redu odstrani neznosni pritisk vedno številnejšega delovnega ljud-
stva, da se številčna premoč delovnega ljudstva uničuje pod zastavo demokracije ali proti njej s kakim načelom, ki naj uniči načeio večine, kakršno tiči v resnični demokraciji. Samo taktika veleva, bodi to načelo, ki izigrava načelo večine, ali pa tako, ki ga res odstranja. Vrhunska točka fašistanovščine je pa samo težnja, odstraniti tiste, ki jih je preveč, od sorazmernega vpliva. To je edini resnični namen fašistanovščine, ta namen se je tudi povsod, ker je bila fašistanovščina uvedena, brezizjemno uveljavil. Radi vsega tega je boj med fašistanovščino in demokracijo političen boj in sad gospodarskega boja med meščanstvom in njega starinskim ozadjem ter med delovnim ljudstvom.
Samo v posledici izvedbe vrhunske točke programa bo fašistanovščina pridržala in res še spopolnila nakaze laži-demokracij, kakor
a)	državljanske svoboščine bo z bi anketno ustavo podredila običajni zakodajni poti,
b) sodelovanje pri zakonodaji bo omejila v na-svetovanje,
c) kontrolo uprave, ta bistveni del prave demokracije, bo odstranila,
č) avtoriteto iz zaupanja bo nadomestila z avtoriteto iz voditeljskega poklica, sposobnost za poklic bo določal voditelj,
d) sodstvu bo odvzela stalnost, neodvisnost in tvarni mir,
e) poroštva ustavnosti bo odpravila.
To pa ne bodo nobene novotarije!
'Stanovska ureditev držav« po vsem navedenem ni nič drugega, nego novo ime za nadaljnje demoniiranje demokracije, potrebno, ker je splošna, enaka, tajna in neposredna volivna pravica onemogočila, da bi demokracija ostala v rokah meščanstva,
(Konec prih.)
Ali smo res na prag« novih vojn?
»Vojna gre možu kakor materinstvo ženi. Besedo bo dobilo njegovo veličanstvo top. Doba, ki jo preživljamo, je junaška doba, doba vojn.«
Mussolini.
Mussoliniju, diktatorju Italije, je treba priznati, da je zelo bojevit, čeprav samo v besedah. Vemo tudi, da miroljubnost ni njegova čednost. Z izredno naglico je nedavno dvignil na noge nekaj italijanskih divizij in jih postavil ob avstrijsko-italijanski meji, ko je švignil prvi zubelj hitlerskega upora v Avstriji. Menda ni bilo dosti treba, pa bi bil za-palil nov požar v srednji Evropi. Mussolini bi si bržčas ne delal preveč težke vesti zaradi tega.
Ob aretaciji Arpinatija se je pokazalo, kar je doslej bilo zastrto širši javnosti, da fašizem v Italiji stoji na vulkaničnem tlu. Že dolgo se utrinjajo plamenčki protifašističnega gibanja zdaj tu, zdaj tam. Ponekod se združujejo v nevarna tlenja, ki jih fašistična lajna policija komaj sproti duši z aretacijami, konfinacijami in obsodbami. Ljudstvo gla-duje, brezposelnost se niti omiljevati več ne da, ker so državne blagajne spričo mrzličnega oboroževanja Italije na kopnem in na morju prazne. Samo dve veliki križarki, ki jih Italija gradi, bosta požrli nič manj kot eno milijardo lir.
Mussolini je imel že v mesecu februarju pripravljene čete in zrakoplovstvo za vpad v Avstrijo, če bi bila uspela dunajska revolucija. V krvi so bile zadušene vstaje v italijanskih kolonijah in na otokih Egejskega morja. Tudi demonstracija italijanskih bojnih ladij pred Dračem pomenja kaj več kot grožnja navadnega iztirjevalca.
Mussolini upa, da se bo obdržal na površju edino z mobilizacijo vsega prebivalstva in da z vojnim stanjem pritegne tudi pasivne in protifašistične življe v žrtve za — fašizem. Zato fašistična Italija stika in snuje niti, da izzove mednarodne spore, ki bi »nedolžni« Italiji dali povod za »obrambo ogrožene domovine in njenih interesov
Pa bo dejal ta ali oni: »Kateri Italijan pa bo tako neumen, da bo še vzel puško v roke; saj je imel dovolj bridkih preizkušenj v svetovni vojni, ki je ohladilo tudi najbolj ognjevite duhove?«
Vprašajte danes mladino v raznih fašističnih društvih, športnih in podobnih, pa boste spoznali, da se fašizem pri taki vzgoji italijanske mladine prav nič ne bi pomišljal vsiliti orožje tudi veteranom iz svetovne vojne. Saj Italija samo za milita-rizacijo svojega prebivalstva daje redno letno več
kot sedem milijard lir. Koliko pa gre v te namene tudi iz drugih resorov državne uprave, se umika javni kontroli.
Položaj v Evropi je čedalje bolj zamotan. Vsa ta leta po vojni so razne struje skušale združiti vso oblast v državah v svoje roke in posamezniki so ni’ ;e 'eh vrenj spletali v čedalje manjši krog, dokler niso vse te nitke prešle v eno roko — diktatorja. Povojne blodnje človeškega duha, ki je postal sprejemljiv za komando še iz vojnih časov, so nekako pomehkužila človeštvo, da se samo otresa odgovornosti in dela, ki ga zahteva demokracija, in so naprtila vso oblast eni — osebi. Iz tega ne more nastati prav nič dobrega, zakaj tisti, ki imajo oblast v rokah, bodo rajši riskirali vojno, nego bi se odpovedali diktaturi v korist ljudstva in demokracije.
Tudi na Francoskem so s‘ruje, ki bi se ne branile vojne, da se »pomirijo vzburkani duhovi« v notranji politiki. Zato se tudi tu oboroževanje in vojna industrija kar bohotita.
V	Nemčiji vemo da bi oboroženo delavsko in kmečko ljudstvo« utrdilo temelje sedanjemu režimu in dvignilo nemškega duha in države v predvojni sjaj in pomen. Tudi v Nemčiji torej naj pride do besede njegovo veličanstvo top.
Kakor poroča »Slovenec«, razpravlja angleški tisk v dolgih stolpcih vprašanje popolne preosnove angleške vojske na kopnem. Po teh vesteh se bo armada na kopnem reorganizirala na ta način, da bo vlada s temeljito izpeljano propagando za vstop v vojsko (Anglija nima obvezne vojaške službe) kopni armadi pridobila mnogo svežih moči.
Vojska bo izvežbana predvsem za obrambo ožje domovine, zlasti v obrambi dežele proti zračnim napadom. Dobila bo najmodernejše protiletalske topove, reflektorje itd. Vse topništvo bo spravljeno na motorna vozila, celo najtežji topovi bodo montirani na vozilih z gumijevimi kolesi. Vsak polk bo sestavljen iz treh lahkih in enega težkega bataljona. Moštvo vsakega bataljona bo oboroženo z avtomatskimi puškami in ročnimi, lahkimi strojnicami. Težki bataljon bo imel na razpolago težke strojnice na motornih vozilih. Premikanje čet se bo izvršilo izključno na motoriziranih vozilih, tako, da bo imel vsak polk na razpolago tudi zadostno število tovornih avtomobilov za moštvo. Vsaka
Janez Kocmur:
spominov
Odkar sem zopet doma med svojimi, me večkrat kdo ustavi: »Napiši no kaj, iz svojih spominov. Takole o Cankarju; časa imaš na pretek, saj si upokojen .. .« Navadno se odkrižam prosilca, da bi zmanjkalo tiskarskih strojev in papirja, če bi pisali vsi, ki so zasluženo ali nezasluženo upokojeni. Za sebe vem, da nisem zaslužen, razen če more biti zaslužen tudi, kdor je nesposoben, kar imam črno na belem. Poleg tega se mi upira pisati
o	stvareh, ki so v kakršnikoli zvezi z menoj. Ponovnemu prijaznemu povabilu urednika »Slovenije- se pa nisem mogel ustavljati. In sem se odločil napisati kaj, pa magar, da si s tem še enkrat naprtim očitek debele kože, kar je tudi zapisano in zapečateno. Namesto odgovora na morebitno vprašanje, zakaj vse to, naj da pojasnilo sledeča zgodbica.
Nekoč po prevratu sem se vozil iz Ljubljane.
V	velikem kupeju vagona nas je bilo dvanajst, petnajst. Sami moški. Enolično drdranje koles je motil le možakar v kotu pri oknu z glasnim govorjenjem. Njegov glas je močno spominjal na trobentanje slona. Opisoval je nasproti sedečemu sopotniku mimo bežeče kraje, vmes pa spretno vpletal svojo osebo. Govoril je vsiljivo, neprestano škileč na nas — znak, da pripoveduje tudi nam. »Tisto tam-le je gimnazija!« je vzkliknil, ozrši se izpod obrvi na nas, da-ii mu sledimo. »Najbolj fest fant je bil profesor X. Y., dobro se ga še spominjam ...
Da, luštno je po maturi, ko ima človek tisti papir v žepu... Pa tudi v vojni ni bilo vedno tako hudo ..., najbolje se mi je godilo kot komandantu landšturmwahabtajlunge. Saj res,« je spretno zasukal, »tukaj je bil nekoč Cankar na počitnicah — kdo bi si mislil, da bo tako kmalu umrl. Bila sva dobra prijatelja, parkrat sem še krokal z njim ... Župančič je bolj tih in soliden; še ni dolgo, kar sva bila skupaj. ,Ali gruntate spet kakšne uganke?' sem ga podražil, ko je ves čas molčal... Maister, ja, ta je pa bolj živahen; če bom imel količkaj časa, ga obiščem; zdaj je v Velikovcu.«
V	tem tonu je šlo, dokler ni izstopil. Vsi smo mislili: trobentač je maturiral na gimnaziji, je najmanj srednješolski profesor in rezervni častnik, pozna vse maharadže in se tika celo s samim poglavarjem Indije Koromandije. Resnica pa je bila daleč od tega, dasi možakar ni izrečno lagal. Le govori! je pitijsko; treba je bilo prestaviti le vejico, pa je njegova trditev takoj dobila drugačen smisel. Mature niso samo gimnazijske, Cankar in Maister gotovo nista zavrnila nikogar, ki je bil dostojen. Eden sopotnikov ga je poznal: »Videl sem ga že večkrat v družbi odličnikov, parvenijsko se ozirajočega okrog sebe, češ: Oni-le tam je minister, ta tu je dvorni svetnik, to tu sem pa laz...«
Človeku se večkrat obrača želodec ob pogledu na stvari, ki se mnogim zdijo nekaj samo ob sebi umljivega. .Tih je dosti tudi med Slovenci, ki kaj radi pristavljajo piskrček svoje osebnosti h kotlu tega ali onega velikega moža. Kar mene zadeva, so moj piskrček že davno ubili, še preden se je bil prav ogrel ob žerjavici, ki sem jo bil sam pod-
netil. Sploh pa ne nameravam pisati spominov kot kronist — vsaj za zdaj še ne — temveč samo v obliki kramljanja očistiti par že obledelih sličic, da jih bo kdaj pozneje raziskovalec laže spoznal in primerno ocenil. Če dosežem le del tega, bom zadovoljen.
Težko je pisati spomine tako, da bi bili popolnoma resničen odraz opisanih dogodkov. Človek je že tak, da ima le prerad samega sebe za središče dogajanj, ki jih opisuje, dela in vrline drugih pa stavlja pod senčnik, če ne kar pod mernik. Najtežje je spoznati samega sebe in svoje napake, ki pa jih prizna med deset tisoč komaj eden. Nekoč sem vprašal Cankarja, če ga gospodinja kaj ošteje, kadar pride domov neroden in ji je dolžan. »Kaj?« se je zavzel. »Ga ni, ki bi mene ošteval! Te pravice ne priznavam nikomur. Samo mati bi me smela ošteti, če bi še živela; drug pa nihče.« Slednje besede je izgovoril počasi in s poudarkom. Zamahnil je z roko, kakor da se hoče otresti nadležne misli, in dodal, gleejajoč skozi okno: »Ne imenuj po nemarnem božjega imena.« V zadregi sem se samo nasmehnil, rekel pa nič. »Ti se smeješ? Ne verjameš?« je planil in se hip na to zasmejal, videč me osuplega. Obraz mu je postal ves otroški, nosnice napete, smejal se je sunkoma, na vsa usta, da so se mu videli vsi zobje.
»Lej,« je nadaljeval in se postavil pred ogledalo. »Tako-le napravim, kadar si kaj očitam. Gospodinja to ve, pa me pusti pri miru. Še blizu ne pride, celo v svoji sobi hodi po prstih.« S stisnjeno pestjo je začel sikati, spremljajoč vsako besedo s krepko kretnjo, žugajoč samemu sebi v ogledalu:
brigada bo dobila svoje N vilo tankov z motorskim pogonom. Anglija je iznašla posebno vrsto tankov, ki se lahko uporabljajo tudi za kopanje strelskih jarkov in celo podzemeljskih rovov, kakor tudi za nakladanje in odvažanje izkopane zemlje. Vsaki brigadi bo nadalje dodeljen tudi pijonirski oddelek za kopanj in betoniranje rovov.
Teda Anglija misli tudi na obrambo svojega imperija. To se najbolj jasno vidi iz tega, ker je morska bojna uprava sklenila zgraditi velikansko pomorsko opiral išče v južni Afriki v zalivu Sa-lantha, odkoder bo v primeru vojne lahko nadzirala in ščitila kretanje trgovskih ladij na poti v Indijo Avstralijo in južno Ameriko, če bi Sueški prekop ne bil uporabljiv.
Generalni tajnik državnega odbora za obrambo imperija, sir Maurice Hankey, ki je pravkar odpotoval na veliko krožno potovanje po angleškem imperiju, bo najprej obiskal južno Afriko, da se z južnoafriško vlado dogovori glede gradnje tega novega pomorskega opirališča v Salanthi. Južna Afrika pa dobi pravico, kot Avstralija, Kanada in Irska, da si osnuje svojo lastno bojno mornarico.
Drugo takšno opirališče bo Anglija zgradila v Haifi na palestinski obali, kjer se izlivajo pravkar dograjeni petrolejski odvodniki iz Mezopotamije v Sred ozemlje. Haifško opirališče bo veliko večjega obsega, kot je Malta in bo imelo namen braniti svobodo poti v Indijo skozi Sueški prekop, kakor tudi zračno črto Anglija—Indija—Avstralija, ki bo imela svojo osrednjo os ravno v Palestini.
Lump, falot! Le poglej se, kakšen si! Sram te bo ., svinja! Si mar hinavec, farizej?! Fej, fej, fej! Malo da ni razbil zrcalne šipe, tako je mahal in si pretil v ogledalu. »V resnici napravim še huje, zmerom, ničesar si ne odpustim. Celo lasam se. Pri tem je segel z obema rokama v grivaste lase in se parkrat krepko potegnil. »Kaj se smeješ?« se je zavzel ob gromkem smehu. »To ni šala; ne verjameš?« Hipoma se je zresnil, da je bil videti, kakor da govori v nenavzočnosti: »Poslušaj..' stvar resna. Videl si samo zunanje; tistega, kar v takih trenutkih čutim, pa ne morem povedati. Če 'er. N moje stvari, moraš vedeti, kako je. Upam, da me razumeš... Vest si izprašujem resno in korenito, bolj kakor bi jo mogel najboljši spovednik ... Tako bi morali delati vsi, predvsem tisti, ki se postavljajo drugim za svetilnik. Kdor hoče učiti druge, mora začeti najprej pri sebi. Skušati spoznati samega sebe, je težko — toda potrebno in koristno. Jaz si nimam v tem ničesar očitati. Zato tudi ne dam, da bi mi kdo drugi kaj očital. Najmanj kdo tistih tam doli. Vsak dunajski kanalski delavec mi je ljubši . .. Naložim si celo pokoro. Večkrat ne grem po štirinajst dni iz sobe. Tedaj delam. To ni lahko. Vsaka črka je kaplja srčne krvi. Najslabši težak si laže služi svoj kruh. Udam se pa ne... nikdar, za nobeno ceno.«
Prav tisti popoldan — bilo je v drugi polovici novembra 1. 19P7 — je prejel od knjigarnarja Schwentnerja iz Ljubljane brzojavno štiristo kron. Vedel je, da pridem na Dunaj in je pričakoval, da ga obiščem, ker sem mu bil pisal, še preden sem utegnil k njemu, me je poiskal sam v ottakring-skem Delavskem domu, kjer je zboroval V. izredni
Na Daljnem Vzhodu sc** stalni krajevni nemiri in vojskovanja strnjujejo v jasnejšo obliko velike vojne. Rusija, Kitajska in Japonska z Mandžurijo bodo bržčas v svoje račune privlekle še Anglijo in Ameriko.
Venizelos sicer upa, da deset let še ne bo posebnih vojnih dogodkov in njegovemu optimizmu bi se najrajši pridružili tudi mi, ko bi ne gledali razdejanj v človeški notranjosti in ostarelost Evrope v obrambi proti posledicam minule vojne.
Ameriški državnik Buttler je izračunal, da je svetovna vojna zahtevala toliko denarnih žrtev, da bi v vseh vojskujočih se državah sleherna družina mogla dobiti iz tega denarja lastno hišo in še precej zemlje za obdelavo.
Zato nazaj k čisti demokraciji! To bodi geslo vseh tistih, ki še niso pozabili strašnih preizkušenj v »letih grozot«. Ti naj vplivajo tudi na svoje otroke, sploh mlajši rod, da je mirno sožitje narodov možno le na medsebojnem spoštovanju na podstavi demokratičnih načel. Vse, kar diši po diktaturi ali fašizmu v kakršnikoli obliki, je razsodišče hujskačev na vojno. Zlasti organizacije bivših vojakov so kaj pripravno leglo za »strumne pustolovščine, če v njih ni demokratizacija do skrajnosti izvedena. 0 tem imamo dovolj žalostnih zgledov iz raznih držav.
Demokracija je temelj državljanske svobode, obenem pa jamstvo za socialno pravičnost in meddržavni mir.
Vsakršen fašizem pa je netivo za nove vojne, še strašnejše od vseh dosedanjih!
kongres avstrijskih strokovnih organizacij. »Ne hodi danes,« je začel. »Sem popolnoma suh, nimam niti krajcarja. Jutri dobim gotovo. Sem pravkar brzojavil.< Zvečer sva se vseeno sestala. »Če ti je všeč, greva kam, kjer bova sama; najbolje v ,Helgoland', tam naju ne bo nihče motil.« in odšla sva v ,Helgoland‘, ki je bil kavarna in restavracija obenem. Najprej se je zanimal za kongres, kar se mi ni zdelo čudno, saj je bil sklican največ radi spora med češkimi strokovnimi organizacijami in dunajsko centralo. Prvotno sem odklonil mandat, naposled sem se pa vseeno udeležil zborovanja kot urednik »Tobačnega delavca , a ne toliko radi zborovanja samega, kakor da proučim ondotne organizacije in uredim neke druge zadeve.
Zborovanja so se v posebno velikem številu udeležili češki kovinarji in strojniki, za katere je v prvi vrsti šlo. Zasedli so kompaktno vso levo stran v ospredju velikanske dvorane. Razpoloženje je bilo skrajno napeto. Tega sem se prav zavedal šele, ko sem se nevede usedel med opozicio-nalnp češke kovinarje. Njihova parola je bila: Proč od Dunaja! Ugledavši me, je pristopil k meni Franc Patterman, tajnik Zveze tobačnih deiavcev in urednik »Tobakarbciterja«. Povabil me je med tobačne delavce, ki so s kemičnimi vred zavzeli sredino med rudarji in železničarji na desni strani. Nisem maral menjati sedeža. Govorila sva nemški. Iz tega je eden mojih sosedov sklepal, da sem Nemec, pa me je prijazno opozoril, da bi bilo dobro, če presedem. Posumil je bil namreč, da prisluškujem. Zadostovalo je pojasnilo, da sem Slovenec.
(Dalje prih.)
Mnogo se šušlja med občinstvom o novi »Zdravniški zbornici«. Nestrpno pričakuje vsa javnost, da naša najvišja zdravstvena instanca že enkrat stopi iz rezerve in pomiri ljudsko razburjenje glede ljubljanske bolnišnice. Novi odbor naj pomisli, da so že minili časi tajne diplomacije, ko so se črni kabineti hermetično zapirali proti vsaki javnosti in vse zadeve obravnavali tajno in camera carita-tis? Ne tako, saj zdravstvo ni zasebna zadeva gg. zdravnikov, saj gre za naše ljudsko zdravje! Zasebni sta le dve točki, ki javnosti prav nič ne zanimajo: osebne klevete in slučaji umazane konkurence. Vse drugo spada pred široko javnost, ki hoče z zdravniki moralno sodelovati. Zdravniška zbornica je napravila taktično napako, da si je dala s staro diplomatično metodo izviti iz rok najučinkovitejše orožje, armado javnosti, ki bi kakor en mož stala za Zdravniško zbornico v borbi za socialni in strokovni napredek javnega zdravstva in zdravniške organizacije.	Uradnik.
Nekaj o Kataloniji
Na ženskem zborovanju proti vojni in fašizmu, ki se je pred kratkim vršil v Parizu, sem spoznala dve Katalonki. Ena je bila članica danes v Kataloniji vladajoče stranke »Esquerra republicana de Catalunya«, a druga, učiteljica, je delila mnenje skrajne levice. Bili sta jako postrežljivi z informacijami, a bolj kot informacije, so mi razjasnili današnji položaj Katalonije njiju nasprotujoči si mnenji.
Pripadnica Esquerre je pozdravila zbor takole: »Pozdravljam kongres v imenu republikanskih katalonskih žen. Desetletja in desetletja smo bile tlačene in mnogo krvi delovnega ljudstva je bilo prelito v naši zemlji. Sedaj imamo republiko, a zdi se kot da bi revolucije v Kataloniji sploh ne bilo. Šele sedaj se moramo boriti za socialne pravice. V Kataloniji sicer veje nekoliko svobodnejši veter, a španski imperialisti in maskirani fašisti kratijo naše svoboščine in teptajo naše narodne pravice čim dalje bolj...
»Blagor deželi, kjer so pripadniki vladine stranke takega mnenja,« sem dejala Katalonkama.
»Samo mnenja«, je odgovorila učiteljica.
——— —  ---------------------------------------
Razširjajte naš tednik in
spominjajte se tiskovnega sklada!
To je res,« je potrdila esquerrijanka. »Ali, ako ne bi bili obzirni, bi se nam godilo še huje.«
Dosti huje se nam že ne more,« je odgovorila učiteljica. »Žal je danes v Kataloniji še vedno najmočnejša stranka Esquerra, stranka malomešča-nov, ki pod reformističnim vodstvom izgubljajo vso revolucionarnost. Med delavci, med katerimi je zelo mnogo Špancev prevladuje anarhizem, ki je velika ovira vsaki politični akciji. Tako se je n. pr. zgodilo, da so zaprti delavci anarhisti v jako napetem položaju zahtevali izpustitev vseh političnih jetnikov. Med zaprtimi je bilo mnogo fašistov. Vlada je anarhistom željo izpolnila, izpustila je fašiste, a delavce pridržala v zaporu. Tako so za trenutek fašisti postali gospodarji položaja. Socialisti
II.	internacionale so v Španiji zelo slabi, njih mesto zavzema socialistična katalonska zveza, ki ni posebno aktivna. Komunistična stranka počasi prodira med anarhiste. A Katalonija je danes brez prave številčno močne revolucionarne stranke. In to v tako odločilnih trenutkih!«
Varnost in zdravje ljubljanskih meščanov
(Potreba mestne bolnišnice v Ljubljani.)
Članek o mestni bolnišnici me je iznova prepričal. da je prevzela »Slovenija« vodstvo slovenske inteligence in kulturno iniciativo. »Jutro« se je šele dva dni potem razpisalo o važni zadevi javnega zdravstva. Tako pride po nujnem razvoju avtomehanično do trenutka, ko postane »Slovenija« vodilen, informativen, nadstrankarski dnevnik, objektivno poročajoč o vseh slovenskih strankah in zadevah. Nekateri sedanji dnevniki pa zastopajo, žal, le ozke interese
Rojaki, pravi Slovenci, ki Vam slovenstvo ni prazna ' eseda, spominjajte se tiskovnega sklada za nm Tilnik! Prispevke pošiljajte na upravo tednika »Slovenije«, Ljubljana, WoIfova ulica 12. Naš čekovni račun pri poštni hranilnici ima štev. 16176. Vsak prispevek za naš tiskovni sklad je dokaz, da je darovalec vojščak v slovenskih okopih.
Članek v mestni bolnišnici v Ljubljani je tako razburil moje zanimanje, da sem se neutegoma podal na pot in začel na različnih mestih poizvedovati, koliko je na njem resnice? Povsod sem naletel na isto razgibano razpoloženje in nestrpno radovednost, kakor da je vsem hkratu padla mrena z oči. rMo pa je res čudno, da smo se tako pozno spomnili. Kdo je kriv, da ljubljanski meščani še danes nimamo lastne bolnišnice? Ali res ne zaslužimo drugega, nego da nas zapro v staro šentpe-trsko podrtijo, ki ni več ustrezala niti zahtevam moderne kasarne? Izseliti so morali vojake in sezidati namesto nje dve moderni vojašnici. Šentpe-trsko groblje ni bilo več dobro za vojake, za bolne
ljubljanske meščane pa kakor nalašč! Iz drugih vzrokov pa tudi nova bolnišnica na Poljanah v bližini klavnice ni mogoča. In že me je vprašal neki šegavec, če poznam najnovejši ljubljanski dovtip? Bolnika na potu v novo bolnišnico na Poljanah ustavi znanec:
No, kam pa ti, da ti tako šklepečejo zobje?«
»Na Po-Po-Poljane v klavnico,« se nesrečniku od strahu zareče namesto v bolnišnico.
Neki navdušeni »bojevnik« je celo zatrjeval, da bojevniško gibanje pograbi mestno bolnišnico in vseučiliščno knjižnico ter ju vrže narodu na glavo, da se zbudi iz neslovenske krmežljavosti.
Med zdravniki sem zvedel o nekem sanitetnem zakonu, ki baje določuje, da si mora vsako mesto s 30.000 prebivalci zgraditi lastno bolnišnico. Dalje so mi gg. zdravniki potrdili, da je vsako nemško mesto najbolj ponosno na svojo moderno opremljeno bolnišnico za meščane. Dobrohoten zdravnik mi je celo skrivnostno namignil, da mesto baje iz davna že upravlja poseben »Burgerspitalsfond«, odločen za lastno mestno bolnišnico.
Resnejši in glohokeje misleči ljudje med nami so utihnili. Otopeli so in stoje ob zidu. Brez žrtev ni boljšega življenja, brez trpljenja ni odrešenju. Kdor odpre oči in jasno in brez strahu pogleda v življenje občestva, v katero spada sam. se bo zavedel in se mu bo zbudila vest in zavest dolžnosti
—	če ni moralno pokvarjen in ni koristolovec, ne smrdljiva cunja, ki jo vlači veter po cestnem blatu: ne bo imel gobezdal za preroke in ne žlobudranja pulil ogla'vcey za razodetje.
SLOVENIJA
»A kdo je danes nosilec revolucionarnega narodnostnega gibanja v Kataloniji?«
»Poleg kmetov in delavcev edino še mladina Esquerre.«
Imate v Kataloniji tudi katalonske fašiste?«
Seveda jih imamo! Vodi jih bogat industrijalec Cambo. Zbirajo se v Katalonski Ligi, ki je pred kratkim demonstrativno zapustila katalonski parlament in se podala v španskega.«
Katalonki sta mi obljubili poročilo o razvoju dogodkov v Kataloniji. Esquerrijanko je zelo skrbelo, ali nisem odnesla slabih vtiskov o njeni stranki.	g
OPAZOVALEC
Mimogrede
V	neki polemiki s »Slovencem« glede izvoza lesa iz Slovenije na Madžarsko očita »Jugosl. Llyd« »večini Slovencev ozkogrudnost, ki jo kažejo pri vsakem sodelovanju. Oni bi hoteli, da drugi za njih delajo in jim vse izposlujejo, a koristi naj bi imeli sami«. — Ta očitek bi mi spopolnili tako, da
(&C. if/ls
i r^'~
ir/t-i ir«
ir/Is
\fl\s \ri\A
m m
0
Spominjajte se našega tiskovnega sklada!
V odgovor
Naše stvarne ugotovitve so zarezale v živo. Pričakovali smo, da bo »Prelom« kot glasilo »Boja« sam načelno odgovoril in povedal: 1. kako gleda na tako imenovani »klerikalizem« s stališča borčevskega gibanja in kaj misli o najmočnejši skupini slovenske opozicije proti nacionalizmu v Sloveniji; 2. kakšno stališče zavzema proti nacionalistom v Sloveniji, ki so integralni del JNS, ki je po znani blejski izjavi »Boj« ne napada in ji ne nasprotuje, češ, da ima ta stranka z »Bojem« iste cilje, čeprav je »Boj« na svojih zborovanjih po nekaterih svojih govornikih kar pavšalno vprav najvidnejše njene člene v Sloveniji na debelo obmetaval, kakor je trdilo »Jutro«, »z lažmi, ova-duštvom, korupcijo in podtikanji vsake vrste«; 3. kako pojasnjuje zadržanje nekaterih svojih govornikov, ki v čudnem skladju niso tako imenovanih slovenskih »klerikalcev« ne hvalili ne grajali, pač pa slovensko duhovščino vtapljali v slavospevih; 4. kako si predstavlja uničenje »klerikalizma«, ne da bi se Borci doteknili slovenskega narodnega programa, ki je združil vse narodne Slovence v enotno fronto tudi proti tisti stranki, ki ima z »Bojem« iste cilje.
0	vsem tem »Prelom« molči, odgovarja pa v Posebni izjavi g. VI. Fabjančič. Saj je lepo, če K- VI. Fabjančič javno izpoveduje svoje spoštovanje do vere in duhovščine sedaj, ko ga več ne veže poslanski mandat, niti sotrudništvo pri »Jutru«. Je to pač zadeva vesti. Ž njo in pa s tistimi, ki mu jo izprašujejo, naj opravi sam. V to mi nismo poklicani.
tedaj bodo strmeli današnji nepoučeni naivneži, ki ne vedo, česa so zmožni nekaterniki, ki se čutijo ogrožene
(podčrtano je naše).
ii	koncu ponovno poudarjamo, da nam je vsaka osebna polemika zoprna in se le čudimo, da vodstvo »Boja« potiska brez stvarnega odgovora v ospredje osebo g. Fabjančiča.
Na
gore i
i	•	se	je rodil iz žive potrebe po glasilu,
Ivi hi preko vseh razlik v miselni in politični usmerjenosti združeval vse rojake v eni veliki veri y lepšo bodočnost in v borbi zanjo. Zato ga podpirajte in mu nabirajte naročnikov.
Vsem, ki vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine!
Ce bi bili zlobni, bi sklenili naš odgovor z besedami g. Fabjančiča: Ko se bo izvedelo..., kakšni heterogeni^ elementi so se po bratovsko znašli skupaj v gibanju za »Boj« (podčrtane besede so naše) in kakšne cilje pri tem zasledujejo,
Bojevniki proti fašizmu
V lanski junijski številki »Bojevnika«, ko še ni bilo »Boja«, čitamo v članku »Fašizem« tudi tole pravilno opredelitev glede na neko novo snujočo se organizacijo: »Bi hoteli nekateri mar zopet poskusiti z raznimi eksperimenti žalostnega spomina? Da se razumemo, povemo kratko in odločno: za fašizem se bojevniki prav nič ne ogrevamo, ker njegove metode so zlo in nesreča za narod in državo!«
Po našem mnenju velja to še danes. In vendar načelujejo »Boju« deligirani voditelji organizacije, na katero 99% bojevnikov nima prav nobenega vpliva.
Zakaj se je Češkoslovaška izognila bančni krizi leta 1931?
Pred nastopom bančne krize v Jugoslaviji leta 1931 so imeli naši denarni zavodi vlog nad i5 milijard dinarjev, češkoslovaški pa nad 90 milijard Kč.^ Obtok bankovcev je znašal tedaj pri nas približno 6 milijard dinarjev, na Češkoslovaškem približno 6 milijard Kč. Torej sta prišla pri nas na
1	dinar v prometu 2% dinarja vlog, na Češkoslovaškem pa je bilo to razmerje 1 :15. Naši denarni zavodi so od nezaslišanega navala vlagateljev od 1. 1931. sem izplačali nad 5y2 milijard dinarjev vlog, torej dobro tretjino vlog in približno toliko kolikor je znašal naš denarni obtok. Ako bi bili tudi češkoslovaški vlagatelji zahtevali v takem obsegu svoje vloge po nepotrebnem nazaj, bi bili morali denarni zavodi izplačati nad 30 milijard Kč pri denarnem obtoku 6 milijard. Da to ni mogoče, je jasno, ampak tudi ni bilo potrebno. Zakaj? Ker so češkoslovaški vlagatelji zaupali svojim denarnim zavodom, čeprav so le-ti imeli neprimerno večje izgube kakor naši, ker so vedeli, da se jim kljub temu ni treba bati za svoje vloge in so ohranili mimo kri. Bili so vzgojeni in poučeni o povezanosti med dobrim uspevanjem denarnih zavodov in celotnega gospodarstva. Isto hoče dokazati razstava Zveze jugoslovanskih hranilnic na letošnjem jesenskem ljubljanskem velesejmu. Vsak mora vedeti, da tudi najmanjša vloga koristi vsemu gospodarstvu in državi.	»Trgovski	list.«
Tristo aretacij na Goriškem
Po »Informazione Italiana« je prinesla zadnja številka »Istre« vest, o aretacijah, ki so se izvršile v Tržiču (Monfalcone). Ta vest je imela naslov »Stopedeset radnika iz, Tržiča i okolice dolazi pred sud«. K tej vesti prinašamo mi sledeče dopolnilo:
V	začetku maja je bila skoro vsa Furlanija in del Goriške preplavljena z letaki protifašistične vsebine. Posamezna poslopja, zlasti uradna, pa tudi hiše izrazitih fašistov, so bile preko noči popisane z velikimi napisi izzivalne protidržavne in protifašistične vsebine. Jasno je, da je to dejstvo povzročilo zlasti v fašističnih krogih ogromno razburjenje. Že takoj začetku so si ustvarili mnenje, da je tu na delu velika in dobro organizirana podtalna protifašistična organizacija. Dolgo so stikali in iskali pravih povzročiteljev, dokler se jim ni posrečilo najti v Gorici koncem maja že prve sledove. Po nekaj aretacijah so pričele slediti druge in tako so danes prepričani, da imajo v rokah prave krivce. Aretacijam v Gorici so sledile številne aretacije v Korminu, Gradiški, največ pa jih je bilo zaprtih iz Tržiča, delavcev iz ladjedelnic, pa tudi večje število intelektualcev. Po mnenju našega poročevalca, je bilo do danes aretiranih in zaprtih okoli 300 do 400 ljudi. Seveda so mnoge izmed njih kmalu po aretaciji izpustili, tako da je danes težko presojati in si predočiti pravo sliko položaja. Največ aretirancev je Italijanov, pa tudi Slovencev ni malo med njimi. Da se poslužujejo fasistične preiskovalne oblasti vseh mogočih sredstev pri zasliševanju, nam jasno potrjuje že zadnja vest, ki govori, da so do sedaj že dve smrtni žrtvi. V koliko so vsi ti aretiranci v zvezi z očitanimi jim dejanji, je težko presoditi, posebno še, ko poznamo fašistične metode obdolževanja. Vendar pa so vsa ta dejstva za nas jasen dokaz o razpoloženju italijanskega delovnega ljudstva napram fašizmu.	»Istra.«
Tale lepi poziv prinaša »Koroški Slovenec koroškim slovenskim fantom in dekletom:
Menda se je res preveč teoretiziralo v dosedanjih prispevkih prosvetnega vestnika v našem listu. Dobra je jasnost ciljev in pogoj vsakemu delu, a enako važno je, da vemo tudi za pota do njih. Dobro je, da vemo tudi za pota do duševno in telesno zdrave slovenske mladine.
Zato, fantje in dekleta naših dolin, vam kličemo danes: ven v prosto božjo naravo, na gore, na strme vrhe! Vse preveč jih pozabljamo te skalnate spomenike lepih slovenskih imen, te tisočletne priče naše slavne zgodovine. Nemo zro na nas male v dolini in še v molku nam govorijo modrost sveže, svete narave. Mi pa se vedno bolj izgubljamo v malenkostih časa in prostora, kot priklenjene so naše oči na nizko zemljo in ne najdejo več pogleda navzgor k vrhovom, blestečim se v soncu, naše noge niso več vajene gotovega, krepkega koraka in slabijo na širokih cestah in mehkih dolinskih poteh. Pa mi bi želeli v ognju izčiščenih duš, izklesanih besed, jeklenih teles. Narava sama jo nudi, pravo medicino, zdravilo proti otopelosti duha, nejasni misli, pomehkuženem telesu.
Gora! Tisti kos matere zemlje, ki ostaja še naprej deviško nedotaknjen in je zato tal:o poln kipečega zdravja za duha, srce in telo. Tako lepa je gora, da se njene lepote ne dajo popisati s suhimi besedami, le doživeti. Vsak vzljubi ta košček božjega stvarstva, kdor ga je doživel sredi kopajočega se morja sončnih žarkov ali kdor je spoznal divjino njegove narave sredi razbesnelih viharjev in švigajočih bliskov. Kot visoki kupi zakladov so gore, pokriti z zemljo in skalo in iz njih diha zdravje, ljubezen, vrlina. Kot natvorjeni kupi medicine proti malenkostnosti, razdraženosti in sovraštvu. Mehke in božajoče so gore v soncu kot materine roke, trde in neizprosne v neurju ko> je neizprosna očetova beseda. A vedno dober kot je dober naš vsakdanji kruh.
Tod, fantje in dekleta, bodi prvi kos najnovejše naše prosvete! Kaj bi v poletnih prostih dneh zamirali v zaduhlih sobah? Peca, Obir, Stol, Golica, Jepa, Dobrač in še sto drugih vrhov naj bodo v poletju naši prosvetni domovi, tod jeklenimo duha in telo!«	—ro.
Kako se godi nekaterim Mariborčanom
Neka mariborska »milostljiva« iz vrst tako zvanih pridobitnih krogov, ki ob vsaki priliki kaj radi tarnajo, da jih upropašča huda gospodarska kriza, si je pred par tedni naročila naravnost iz Rima devico pasjega rodu. Ko je bila kupčija zaključena, se je v hišo »milostljive« vselila skrb za prevoz in sprejem dragocene živalce ob prihodu. Psička je potovala iz Rima preko Celovca, kjer jo je po naročilu nove gospodarice pričakovala posebna znanstvena komisija, da je ugotovilo, če je psička res pristnega žlahtnega rodu, če je še ne-omadeževana itd. Posebna zdravstvena komisija je nato potomko slavnega pasjega pokolenja cepila, da se ta žlahtna živalca obvaruje pred nalezljivimi boleznimi. Ko sta obe komisiji dogotovili svojo nalogo, je psičko osebno prevzela »milostljiva« in ž njo odpotovala proti našemu mestu.
Menda ni potrebno posebej poudarjati, da so med tem časom doma preskrbeli vse potrebno za primeren sprejem. Ali je pri tem igrala tudi godba in ali so postavili tudi slavolok, nam naš informator ni sporočil. Že drugi dan je čislana »devi-čitea« odpotovala iz Maribora na posestvo »milostljive«, v okolici Maribora, kjer se bo odlična potomka »ščenetov«, ki je prišla gotovo silno utrujena iz oddaljenega Rima, spočila.
Medtem so se že tudi pričela diplomatska pogajanja z zastopniki v poštev prihajajočega ženina, ki se nahaja na Dunaju. Pogajanja ugodno potekajo in menda ne bo dolgo, ko se bo srečni mladi parček prvič sestal, nakar bomo bržčas kmalu slišali, da v hiši »milostljive« pričakujejo vesel dogodek v pasjem zarodu. Upamo, da bo naš informator to pravočasno poizvedel in nami sporočil morda tudi imena bodočih in čislanih naslednikov.
»Del. Politika.
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga.
Minister za notranje stvari je prepovedal, uvažati in širiti turistično knjižico »Pečuh«, ki je izšla v Pečuhu.
Za predsednika JUU
je bil, po burni razpravi, na zborovanju JUU v Bel gradu izvoljen Ivan Dimnik, predsednik ljubljanskega poverjeništva.
Širite
Novo nasledilo plemstv«
za zaslužne fašiste namerava ustanoviti Mussolini. Novi plemiči bodo v senatu imeli svojo skupino. Kaj si bo še zmislil ...
in naročajte naš tednik!
Urednik in izdajalo]; Fran RadoSfck v Ljubljani.