Breda Pogorelec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
ŠTIRISTO LET BOHORIČEVE SLOVNICE
Arcticae horulae - Zimske urice 1584-1984
Slovensko jezikoslovje in slovstvena zgodovina sta se z našo dediščino po Adamu Bohoriču že veliko ukvarjala. In vendar - kakor si vsaka doba z novimi, drugačnimi lučmi osvetljuje bodisi tisto, kar je bilo doslej znanega, ali skuša pojasniti tisto, kar je ostalo doslej neodkrito ali ni bilo poudarjeno, tako je tudi v letošnjem letu spomina na oba za razvoj slovenskega knjižnega jezika pomembna mejnika priložnost, da opomnimo na nekatera manj znana ali pozabljena dejstva, ki so pomenljiva za našo današnjo misel o lastni preteklosti, in da pokažemo morebitna nova spoznanja in domneve.
Podatki iz zgodovine jezikoslovja' nas opozarjajo, da smo Slovenci dobili prvo slovnico v času, ko so na mesto v srednjem veku običajne latinščine vse bolj nezadržno stopali nekateri narodni jeziki. Klasična latinščina, ki je bila že v starem veku izoblikovana tudi z gramatičnimi refleksijami in v srednjem veku obnavljana s številnimi priročniki za učenje pravilnega in dobrega pisanja ter je služila kot liturgični jezik, pa tudi kot jezik znanosti in umetnosti, zlasti v mednarodnem sporazumevanju, se je po znani Dantejevi ^ razpravi nezadržno umikala živim jezikom.
V 16. stoletju, ko je protestantizem - v skladu z idejami humanizma in renesanse - postavil zahtevo po branju in premišljevanju Svetega pisma v lastnem jeziku, je boj za uveljavitev naravnih jezikov trajal že tretje stoletje. Od 15. in 16. dalje se je razvijalo tudi jezikoslovno spoznavanje, in čedalje več je bilo jezikov, ki so bili prikazani (to je - v določenem smislu normirani) v lastnih slovnicah.^ Od romanskih slovnic se tedaj omenjajo slovnice itaUjanskega, španskega, katalonskega, portugalskega jezika, vrsta francoskih slovnic (v latinščini, francoščini in celo angleščini), izšla je angleška slovnica, več nemških, slovnici bretonske in valeške keltščine, izšh sta slovnica madžarskega in baskovskega jezika Od slovanskih jezikov je bila tedaj slovnično popisana češčina, najprej v več rokopisnih poskusih, prva češka slovnica (za Nemce)' je izšla 1567, več del je izšlo med letoma 1571 in 1577, za prvo resnejšo češko slovnico pa omenja zgodovina češkega knjižnega jezika slovnico iz leta 1603." Prva poljska slovnica je izšla leta 1568, po več rokopisnih poskusih je bila leta 1599 za potrebe verskih reformatorjev napisana prva slovnica hrvaškega jezika, avtor Bartol Kašić jo je nekaj skrajšano izdal leta 1604.' Prva slovnica cerkvene slovanščine je izšla šele leta 1619. (M. Smotrickij) - Slovničarji pa so se zanimah tudi za nekatere neindoevropske jezike Starega sveta, kakor za arabščino, sirščino, ar-menščino in kaldejščino, tudi etiopščino, konec 16. stoletja je izšla slovnica japonščine, misionarji, popotniki in osvajalci pa so poskrbeli tudi za vrsto prikazov jezikov ameriških Indijancev.
' Prim. Adam Heinz, Dzieje j^zykoznawstwa w zarysie. Warszawa 1978, str. 81 d.
^ Glej nav. delo, str. 81: Dante Alighieri, De vulgarl eloquentia (O ljudski govorici ali O narodnem jeziku). 1301. Prim. tudi razmišljanja Rogerja Bacona.
^ Glej nav. delo, str. 86 d. Heinzevi podatki so izčrpnejši kot navedbe Franceta Kidriča v Zgodovini slovenskega slovstva - Od začetkov do Zoisove smrti. SM. 1938. Str. 77.
< B. Havranek, Vyvoj spisovneho jazyka českeho v zborniku Československa vlastivšda, U.: Spisovny jazyk cesky aslovensky. 1936. Str. 64.
' Zlatko Vince, Putovima hrvatskog književnog jezika SNL Zagreb 1978. Str. 63.
210
Bohoričevo slovnico je slovenska slovstvena zgodovina' ocenila kot jezikoslovno šibko delo, pretirano naslonjeno na Melanchthonovo latinsko slovnico, zaradi česar niso mogle biti spoznane posebnosti slovenskega jezika Na splošno mu priznavajo prikaz pravil pisave (s pridržkom, da je osnova za izboljšave Kreljeva), predvsem pa poudarjajo predgovor, češ da »do naših preroditeljev (...) ni bilo slovenskega človeka, ki bi bil s tako vnemo in ljubeznijo pisal o svojem jeziku in rodu«, kakor je zapisal Mirko Rupel (SSP).
Skoraj pozabljeno in v sodobnih socioloških razpravljanjih prav gotovo premalo upoštevano pa je dejstvo, ki ga je poudaril že Kidrič,' namreč da je predgovor v Zimske urice naslovljen »svetlih štajerskih, koroških in kranjskih veljakov sinovom, vsej plemeniti viteškega stanu mladini«. Ne oziraje se na znano dejstvo, da so za prevod Svetega pisma in njegov natis prispevah deželni stanovi vseh treh dežel Notranje Avstrije, nam taka naslovitev priča o dveh dejstvih: najprej o Bohoričevem razumevanju slovenske narodne povezanosti (tako tudi drugi protestantski pisci) in o pojmovanju vloge jezika ljudstva za življenje in sporazumevanje v vseh družbenih plasteh, tudi tistih, ki so se šolali v latinskih in nemških šolah in si tam kultivirali oba jezika, ki sta bila tedaj na splošno v veljavi v javnem življenju, latinščino in nemščino. Podobno kot Bohorič posredno z naslovitvijo predgovora je leta 1808 tudi Kopitar označil ozemlje, kjer se govori slovenščina, to je slovanski jezik na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.' Bohorič je svoj postopek slovničnega opisa označil v samem razširjenem naslovu Zimskih uric, v katerem je sporočeno, da pripoveduje knjiga »o latiničnem kranjskem pisanju (besedo literatura je mogoče prevajati tako - ali pa glede na sobesedilo, v katerem je njen pomen pojasnjen z besedo lin-gua, to je jezik tudi: o latinično pisanem kranjskem jeziku), urejenem po analogiji latinskega jezika«. V širšem naslovu je sporočen tudi namen učenja slovenske slovnice (in jezika): »Z njim (to je z jezikom) je zlahka dojeti sorodnost dalmatinskega in hrvaškega, moskovskega, rutenskega, poljskega in češkega jezika«.^
Svoj humanistično renesančni pogled na jezik je Bohorič izrazil z geslom Vsaki jezik bode Boga spoznal, kar je v nasprotju z nekdanjim srednjeveškim pojmovanjem latinščine kot »svetega« jezika, zato jezika javnega obredja, zlasti cerkve, pa tudi uradovanja in znanosti, jezika, ki je bil v srednjem veku tudi zaradi svojih nalog edini »vreden« jezikoslovnega (slovničnega) opisa Ponovni pregled uvoda'" nam poleg že omenjenih socioloških dejstev in Bohoričevega razumevanja glede rabe jezika narodne skupnosti kljub upravni razdrobljenosti in znani delitvi na številna narečja" pokaže Bohoričev pogled na jezik in lastno ocenjevanje deleža pri prvi slovnični priredbi slovenskega jezika.
Uvod je napisan v obliki za tedanjo dobo značilnega traktata; vsebina je razvrščena mestoma bolj, drugod manj izrazito v nekakšnem sopostavljanju trditve in nasprotne trditve,
' Glej F. Kidrič, nav. delo, str. 77. - Mirko Rupel v poglavju Reformacija v Zgodovini slovenskega slovstva I., SM, 1956, str. 247. - M. Rupel, Slovenski protestantski pisci. Druga dopolnjena izdaja. Urednikov uvod, str. 37. - Z dru-gačnimt pozitivnejšimi poudarki glede poznavanja slovenščine in vpliva na protestantsko slovstvo, četudi z upoštevanjem jezikoslovnih pridržkov zaradi nesoglasja med glasoslovnimi načeli, ki vladajo v registru, in bibličnim besedilom prim. Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I., Založba Obzorja Maribor, 1968. Str 159.- Podobno, le z drugačnimi argumenti prim. Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika SAZU. 1968. Str. 200. Drugače prim. v člankih: B. Pogorelec, Razvoj slovenske slovnične zavesti, XIX. seminar SJLK, 1983. - J. Toporišič. ' Prim. op. 3.
' Naslov Kopitarjeve gramatike; Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach, 1808.
' Arcticae horulae Juccilivae, DE LATINOCARNIOLANA LITERATURA, AD LATINAE LINGUAE ANALOGIAM accomodata, Vnde Mo/hoviticae, Rutenicae, Polonicae, Boemicae & Lusaticae lingvae, cum Dalmatica & Croatica cognatio, facile deprehenditur.
'° Prevod M. Rupla v knjigi Slovenski protestantski pisci. DZS. 1966. Druga, dopolnjena izdaja " Primož Trubar, Ta evangeli svetiga Matevsha 1555. NUK, sign. R 97944. »Kadar ta Slouenski lesig /e poujodglih inu veni vishi ne gouori, drigazhi gouore sdojtimi bejjedami Crainci, drigazhi Coroshci, drigazhi Shtaierij inu Dolenci tar Bejiaki, drigazhi Krashouci inu lltriani, drigazhi Crouatl. Obtu /mo mi letu nashe dellu vta Crainski lesig hoteli postauiti...«
211
ki jo kot morebitno nasprotno dokazovanje zavrača, da bi naslovnika prepričal o svojem stališču. - V Bohoričevem pogledu na jezik je podano - povedano z našimi sodobnimi izrazi - razumevanje nastanka jezikov, razmerje med starejšimi in mlajšimi jeziki, kamor šteje tudi slovanske in jih poveličuje s slavno zgodovino. Na drugi strani navaja smotre in cilje učenja slovenščine.
Bralca pelje od spoznanja enega samega prvotnega »božjega« jezika preko »babilonske« zmešnjave (ki je po svetem pismu pojmovana kot kazen in primanjkljaj) do najstarejših jezikov, hebrejskega, kaldejskega, grškega in latinskega, ki jih je »Bog« zapisane v knjigah »na nedoumen način za zmerom ohranil in jih še zdaj neokrnjene ohranjuje, da bi bili ti jeziki kakor pravilo in ravnilo za vse druge«. Nato razpreda sporočilo o svetem pismu, ki da je v njegovem stoletju »naprodaj« »v nemškem, španskem, francoskem, laškem, ogrskem, češkem, poljskem, rutenskem in moskovitskem jeziku« in zdaj celo na Kranjskem in Slovenskem.
Tretja miselna celota je posvečena zanosnemu in pretiranemu poveličevanju Slovanov, razlaga njih razpostranjenost v preteklosti (seveda mitično in brez dejanske zgodovinske argumentacije), Slovane vidi v Benetkah, v Afriki, v Aziji - »rabijo vsi ostaU, tako na dvoru turškega cesarja telesni stražniki, katerim pravijo janičarji, tako tisti, ki služijo v vojski (...) naš jezik in pišejo z obliko črk, ki sem jo dal v posebni predelnici natisniti in jo imenujem cirilsko (...)« Nato našteva Slovane od Baltika do Jadrana, poudarja, da govorijo slovanski jezik in opozarja, da so tudi nemška narečja razhčna. Razlage imen so v skladu s tedanjo »asociacijsko« etimologijo mestoma domišljijske in naivne, v prid prepričevanju bralcev in zavračanju njihovih morebitnih ugovorov, tako na primer etimologija besede Mo^hi »moskovčani« po besedi Mosh, »kar pomeni moža« (namesto da bi bral [moški], je bral [moži]). Na drugi strani je vrsta primernih razlag, tako da se Moravci imenujejo po reki Moravi, da so Madžari svoje vojvode imenovali po našem vajda (iz vojvoda), da se imenujejo Pomorjani po primorju, mesto, »ki leži, kjer se Sava združi z Donavo, Alba Grae-ca (Nemci mu pravijo Griechisch WeiJ jenburg, ima henetsko (slovansko) ime, namreč Belgrad«. Štajerskemu glavnemu mestu se pravi »popačeno Grac, pravilneje Gradec, to je 'grad'). Pravilno ugotavlja slovanski izvor imena lypsia (današnji Leipzig) in ga povezuje z besedo lipa (Lipsko), podobno opozarja tudi na nekatera druga imena, s katerimi so na sedaj nemškem ozemlju Slovani pustili sledove svojega davnega bivanja. Vsi ti »dokazi« naj pokažejo na starost in razširjenost slovanskih jezikov in s tem utemeljijo potrebo po enako dobrem poznavanju slovanskih jezikov kot drugih jezikov. Nadalje pojasnjuje položaje, v katerih je pomenljivo znati jezik ljudstva in tudi za to misel poišče zgodovinsko argumentacijo: »Kolikega pomena pa je v vsakem poklicu in pri vseh pogodbah, prav posebno pa še za pravilno oznanjevanje resničnega božjega nauka, da je človek vešč jeziku naroda, s katerim ima opraviti, to lehko vsak sprevidi, četudi jaz molčim.« V tej zvezi omenja Zlato pismo (Zlato bulo) Karla Četrtega, s katero je že v 14. stoletju češki in nemški vladar odredil, »naj se poslej sinovi vohlnih knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega«. Seveda kaže na tedaj realna socialna razmerja, vendar opozarja na veljavo jezika ljudstva, češ da »imajo pač premnogi med knezi narode tega jezika za podložnike« in pojasnjuje, da se »pravilneje ustvarja sodba in večkrat pravičneje razglasi, če sodnik sam sporno stran sUši in razume, kot pa če uraduje kdo po tolmačih«. V tej zvezi in v zvezi s širjenjem cerkvenega nauka še meni, da se bo marsikaj moralo storiti - ne le »za visoko rojene, kolikor za druge, za ljudi srednjega in preprostega stanu«.
Svoje poglede na jezik, zlasti pa še namen te slovnične priredbe je strnil na koncu, ko se je ponovno obrnil k naslovnikom, s pojasnilom, da jim »darilce« »ne bo v nečast: zakaj novo je in rabilo bo pojasnjevanju slovenskega jezika«. Naravnost jih spominja na Zlato pismo Karla Četrtega in jih opozarja, da s poznavanjem slovenske slovnice »svojim ljudem pa, katerim menite po dednem nasledstvu postati zvesti pastirji, boste dajali s tem
212
spodbudo, da si bodo posihmal prizadevali, kar moči omikano in pravilno pisati«. Pomembna je tudi ugotovitev, dabo spoznavanje slovnice spodbudilo branje, spoznavanje slovenskih slovniških prvin pa bo pripomoglo, da bodo mogli tudi »naši preprosti ljudje« sveto pismo v svojem jeziku hitreje brati in razumeti. Za podkrepitev svojih staUšč navaja izkušnje goriškega glavarja grofa Frančiška Turnskega in Žigo pl. Herbersteina, ki si je, kot je znano, s slovenščino pomagal tudi kot poslanik na moskovskem dvoru. Bohorič omenja oba imenitnika s posebnim namenom, pokazati na njune zasluge za slovanski svet s tem, da sta poskrbela za natis legendarne »hstine«, »bodi da jo imenuješ svoboščino bodi Privileg, ki je bila izdana po Aleksandru, velikem kralju Makedoncev, in v kateri se daje Slovanom za odlično, pri osvojenju malodane vsega sveta izkazano mu pomoč dovoljenje, da si smejo vzeti na jugu in na severu najlepše pokrajine Evrope (.. .)«'^
Nastanek svoje slovnice Bohorič pojasnjuje najprej z nalogo revizijske komisije, naj napiše pravopisna pravila slovenskega jezika.'^ »Toda čeprav sem nameraval od kraja prirediti samo pravopis, sem kasneje (...) sklenil tudi o drugih delih slovnice z isto marljivostjo posneti pravila po splošni rabi najboljše govorice (podčrtala B. P.), jih spraviti v določen sestav in vso stvar zaobjeti v tej svoji drobni knjižici kot kranjsko slovnico. (...) Zadeva se bo zdela nekaterim sicer kaj lahka in brez prida duhovitosti. No, njim rad dovolim, da ustrezajo takim svojim mnenjem prav dotlej, dokler ne bodo sami bodisi v našem bodisi v katerem drugem še neizobraženem jeziku poskusili kaj boljšega in kaj bolj dovršenega prinesli. Zahteva se namreč tudi za ta poskus vsaj mrvica spretnosti in nevarljive sodbe. Ves svoj posel sem prilagodil običajnim pravilom latinske pismenosti tako, da tudi najsplošnejših zgledov nisem opustil, ampak sem se služil s prav tistimi, ki jih je rabil v svojih slovnicah mož brez primere, Filip Melanchthon blagega spomina, učitelj moj, na katerega bom zmerom s spoštovanjem mislil (...)« »Pri tem sem imel tudi, zlasti v skladnji vsaj vlogo tolmača: vendar nisem pustil vmes ničesar znemar, narobe, prizadeval sem si, da bi v imenovanih izrazih vedno pokazal bodi soglasje s sintakso bodi njeno vladanje. Nikoli pa nisem prikrival, v čem se kranjski jezik loči od latinskega.'" Saj se za trdno nadejam, da bo večji del dobro mislečih - če reč le nekoliko marljiveje pretreso - rad pripoznal, da sem kolikor toliko pripomogel k pravilnejšemu govorjenju in pisanju kranjskega jezika.« (podčrt B. P.) Slovnica naj bi šolanim, ki so poznali latinsko slovnico, pomagala urejati in kultivirati slovenski jezik. Ugovor, da v protestantski šoh slovenščini ni bilo odmerjenega veliko prostora in da je imela slovenščina pomožno vlogo, je zavrnil že Kidrič z drugačno zastavitvijo vprašanj:" ob latinskem in nato nemškem izročilu v šoh je bilo vse, kar je bilo v zvezi s slovenščino, novo; naj je bilo tega še tako malo, za prihodnji razvoj je bilo odločilno dejstvo, da je sploh bilo, posebej ker slovenščina na splošno poprej ni bila oficialni jezik institucije in najbrž tudi v protestantskem času ni kaj dosti segla v necerkveno prakso." Naloga kultivirati jezik je izražena v uvodih v slovnico tja do Pohlina (1768, 1783), pozneje sta normativna vloga in vloga kodifikatorja razumljivi sami po sebi in navajanje nalog ni več potrebno. • »
M. Rupel omenja v opombi 366 k SPP (glej op. 10), da ima Bohorič zgodbo o privilegijih, ki naj bi jih bil dal Slovanom Karel Veliki, iz Hajkove Kronike češke (1541). Na tradicijo nacionalne tendenčnosti v srednjeveškem zgodovinopisju tako pri Germanih kakor pri Slovanih pa je opozoril Primož Simoniti v članku »Dekret ali pričevanje Aleksandra Vehkega o Slovanih« (CZN, 1973, str. 225-233); v članku je opozoril na zanimivo najdbo nemara iz Bohoričeve knjižnice, ki priča, da je zgodba o Aleksandrovih privilegijih Slovanov verjetno južnoslovanskega izvora. " Podobno omenjajo pravopisna pravila posameznih jezikov pred samostojnimi slovnicami v drugih zgodovinah knjižnih jezikov, na primer češkega (prim. op. 4) in hrvaškega jezika (prim. opom. 5).
" Če je seveda to razliko spoznal. V paradigmi je poznal predložne zveze s predlogom s', ni pa opazil sklona - verjetno zaradi prevelikega spoštovanja do latinščine. " V op. 3 navedeno delo, str. 65 d.
" Drugače Anton Svetina, Protestantizem v Ljubljani. Kulturnozgodovinske slike. Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952. Str. 161 d
213
Naslednje vprašanje je spričo skromnega gradiva za zdaj lahko postavljeno zgolj kot domneva: to je vprašanje, kateri jezik je imel Bohorič v dotedanjem slovenskem pisanju na voljo. Katerega je izbral kot najboljšega, je vedel že Kopitar," ki je zapisal, da je Bohorič na splošno popisoval pretežno Trubarjev jezik-oziroma- če sprejmemo označitev iz naslova: jezik vsega latiničnega kranjskega pisanja. Temeljni glasoslovni in deloma obliko-slovni sestav tega jezika sta znana, na zunaj je za podobo tega jezika značilna umetelna pisava e-jevskih glasov iz nekdanjega dolgega jata (kot e, v določenih položajih, med njimi na koncu besede ali za razlikovanje homonimov kot svejt (mundus) proti svet (sanctus) kot e/'), kakor jo je pojasnil J. Rigler,'* za kratki jat je pisava enotnejša: i nasproti e v nekaterih starejših in neknjižnih zapisih. Ne glede na možnost, da je imela taka raba določeno podporo v ljubljanskem mestnem govoru, kaže umetelna raba prej na značilno izbiranje prvin in na umetelno oblikovanje knjižnega jezika. Za izhodišče pri tem premišljevanju mi je predknjižno izročilo (četudi se je ohranjalo samo ustno), ki je ponujalo na eni strani za pisanje dolgega in kratkega jata e-jevski zapis, na drugi strani pa je predknjižno izročilo stiškega rokopisa izpričevalo glasovni sestav, bližji dolenjskemu govoru. Obe praksi in upoštevanje mestnega ali lastnega govora (to je izrazito zlasti pri Trubarju)" sta bili pri snovanju slovenskega knjižnega jezika lahko podlaga tako prvemu glasovnemu sestavu kakor tako imenovanim nedoslednostim, ki so nedvomno nasledek medsebojnih vphvanj in za knjižno normo tipične težnje po izravnavanju razHčnega. Toda medtem ko se zdi nekoč sporno vprašanje jatovega zastopstva z Riglerjevo razpravo pojasnjeno (morda bi kazalo drugače interpretirati Kreljevo rešitev: e za dolgi jat je lahko tudi kompromis na poti do enotnega zapisa dolgega e), ostaja še zmeraj odprto vprašanje razmerij pri zapisovanju dolgega cirkumflektiranega o: ta je pri protestantih po dolenjski šegi (in tedaj nemara tudi po ljubljanski mestni šegi) zapisan z u, podobno je -u v teh govorih tudi za nenaglašeni ponaglasni -o. Tudi tu sta iz izročila znani dve rabi: stara o-jevska je morala biti z nekajstoletnim izročilom močno vtisnjena (prim. v obrazcih oblike, kakor Gospodi), u-jevska je bila živa v dolenjskem (stiškem) izročilu.^" Prav pri zapisu o-ja je velika razhka med Kreljem (čeprav tudi pri njem nedosledno)^' in Trubarjem. Bohorič je sledil Trubarju, pri Dalmatinu je opaziti omahovanje," ki ga Rigler razlaga deloma z govornimi refleksi, deloma pa s piščevo poljubnostjo. Verjetno je, da sta obstajali že tedaj dve možnosti zapisa: V protestantskem času aktualna z u-jevskimi zapisi, ob njej pa spomin na starejšo rabo (ki je bila ponekod, na primer na Gorenjskem, podprta z govorom) z o-jevskimi refleksi. Ta je bila deloma podprta tudi s stanjem v sosednjih slovanskih jezikih in tudi v glagolskem izročilu.
Bohorič navaja dvojnost te rabe na koncu slovnice, v kratkem poglavju, kjer opozarja na nekaj primerov posebne rabe in jih priporoča učečim se in izvedenim v opozorilo. Pod geslom antistihon navaja oblike: kakor za kakur, črka o za u, in še Bug za Bog: uza o. Moj za mu/ .¦ tvoj za tvuj. V poglavju posebnosti navaja še kratke oblike osebnega zaimka, sklanjatev samostalnika oča, obliko pomožnika bom iz bodem, rabo členice dokler za dokle in kratki nedoločnife ob dolgem: lubit za lubiti. Poglavje je pod istim naslovom v Hipolitovi
" Jernej Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach, 1808, str. 38. Na tem mestu Kopitar obžaluje, da je Bohorič sledil germanizirajočemu Trubarju in ne Dalmatinu, ki se mu je zdel v izrazih bolj izbran.
'* Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika Ljubljana 1968. "Glej op. 18.
™ Jezik Drugega stiškega rokopisa Okoh 1440. Očitna spoved. NUK, sign.: Ms 141. Prečrkovanje Ivan Gralenauer.
Dom in svet 1916.
" Glej v op. 18 navedeno delo.
" Glej v op. 18 navedeno delo.
21i
izdaji (1715)^^ in brez nemških pojasnil, medtem ko je v prevedeni celovški izdaji^" vsebina navedena pod naslovom O okrajšavah nekaterih besed. Čeprav prav ta izdaja v marsičem odstopa od Bohoriča (npr. d. mn. pismam namesto pismom pri Bohoriču) in je sočasna raba izkazovala tudi veliko več o-jevskih zapisov, se s pojavom še niso samo-stojneje ukvarjali. Ta mesta v slovnicah in stanje v besedilih pričajo, da je bil Trubarjev u do neke mere izpodkopavan že v 16. stoletju in da se je to izrivanje nadaljevalo vse sedemnajsto in osemnajsto stoletje (resda tudi ob podpori tistih oblik, kjer je bil o spričo na-glasnih znamenj tudi v govoru upravičen). Vendar sprememba v govoru Ljubljane ne bi mogla biti tako močan dejavnik, da bi lahko sama izpodkopala protestantski u, osrednje-slovenska govora bi morala biti vsaj teoretično enakovredna. Kopitar v slovnici pledira za gorenjsko obliko, vendar se zdi, da iz neke stare ideje »knjižnega« in »lepšega«.^' Primerjanje teh dejstev s sodobnim vrednotenjem knjižnega nasproti narečnemu kaže nadvse staro in ustaljeno predstavo o naddialektnem in o podobi in »vrednosti« posameznega narečja, to pa kaže tudi na staro predstavo o »idealnem« naddialektnem jeziku, ki je prevladala, ko se je v 19. stoletju knjižni jezik ustalil v modemi smeri.
Svojo metodo je Bohorič označil v naslovu: tedanjo pisno slovenščino je primeril sodobnemu teoretičnemu vzorcu, kakršnega je ponujal Melanchthonov slovniški opus. Osnova je bila pisna slovenščina,- tudi za to trditev nam je podlaga pojem Uleme, omenjen v naslovu. Na številnih mestih, zlasti v prvem delu, pojasnjuje »izgovor«. Tudi to razmerje od pisnega h govornemu - ki je do neke mere razumljivo za knjižni jezik, je spodbujeno z latinsko predlogo. Metoda je še posebej vidna v skladenjskem delu, vendar se na podobnost z latinščino sklicuje tudi na drugih mestih. Zaradi takega sklicevanja mu ni bilo treba ponavljati pravil, za katera je menil, da jih bralec mora poznati iz latinske slovnice. Taka metoda vezanja slovničnega pouka na latinsko teorijo se je najdlje obdržala v slovenski skladnji, ki podobno kakor v drugih jezikih vse do druge polovice 19. stoletja pri nas ni bila prikazana v polnem obsegu, ampak samo v nekakšnem diferencialnem razmerju do latinščine, morebiti še do nemščine."
Za zgled, kako je Bohorič ravnal, smo izbrali uvod v poglavje o skladnji.^' Medtem ko beremo pri Melanchthonu'* na ustreznem mestu najprej pojasnilo, zakaj začenja razpravljanje z nomenom, začenja Bohorič svoje poglavje s konstrukcijo adjektiva in substantiva, pridevnika in samostalnika. Prvo pravilo se pri Bohoriču glasi (prevod): Zveza adjektiva in substantiva je prav taka kakor v latinščini. Pri Melanchthonu pa se glasi to pravilo tako, kakor ga danes poznamo iz skladnje besedne zveze: Pridevnik in samostalnik se ujemata v spolu, številu in sklonu. Zelo zanimivo je tudi vprašanje zgledov in vloge slovničnega priročnika. Pri Melanchthonu se glasi prvi zgled: Amicus certus in re incerta cernitur. Vergil. Bohorič, ki se ima v predgovoru sam za tolmača, zlasti kar se tiče skladnje, je navedel samo besedno zvezo: Za nomen (samostalnik in pridevnik): Amicus certus: Stanovit per-jatel. Za latinsko slovnico je bilo značilno, da je s polnimi zgledi spodbujala k dobremu pisanju in obvladovanju latinščine, saj je bilo že v antiki spoznano, da je mogoče zgled
Grammatica latino-germanico-slavonica Ex pervetusto exemplari. Ad modernam Camiolicä Lingua loquendi methodum accomodata, a plurimis expurgata mendis, & Germanicis aucta dictionibus. - ä Quodam Linguae Slavi-cae, Amatore in communem utilitatem, studiosae luventuti, Interioris Austria, Specialiter Dedicata Superiorum permissu. Labaci 1715.
" Grammatica Oder Windisches Sprach-Buch, So ordentlich eingerichtet, Das man darinnen An Gramaticalischen Grund-Reguln alles ganz kürzlich, und klar beysammen findet Ciagenfurt, im Jahr 1758. Str 145. " Glej v op. 17 navedeno delo.
" Prim. Lehrgebäude der Slowenischen Sprache F. Metelka iz 1825, ki je posneto ne le v metodološkem pogledu po Dobrovskega Lehrgebäude der böhm. Sprache, ampak je pretežno izposojeno celotno besedilo obravnave. - Pri nas je stavek na Levstikovo spodbudo v Napakah slovenskega pisanja (Novice, 1858) v slovnici prvi obravnaval Janežič v drugi izdaji svoje slovnice.
" Bohorič, Arcticae horulae (...) De Syntaxi laünocamiolana. De nomine. Str 1.
" Syntaxis olim a Phllippo Melanchtone collecta, nunc locupletata, ut sit ad usum scholarum accomodatior. 1538. Str. 13.
215
optimalne jezikovne kompetence prikazati le z jezikom velikih ustvarjalcev,^' Bohorič takšnega zaledja odUčnih stavkov ni imel, pa je postal zato glede na svoj latinski vzor po svoje novator, saj je z odmerjenim zgledom pokazal na bistvo problema v slovenščini, za bralca, ki mu je bila slovnica namenjena, pa je vedel, da obvladuje latinsko pravilo.
Ob poudarjanju Melanchthona zato v vehki meri spregledujemo vse vehko slovnično okostje slovenskega jezika, ki ga je Bohorič spoznal in ki je ostalo do danes v našem spoznavanju kaj malo spremenjeno. Posebej spregledujemo mesta, ki pričajo o Bohoričevi samostojnosti in kritičnosti. In vendar - tega ni ravno malo. Čeravno na primer ni spoznat orodnika s predlogom z, ga je v drugih zvezah večkrat navedel, najprej pri razlagi črkopisa in slovenskih glasov. Nedvomno je, da je ponekod prevajal tudi iz slovenščine v latinščino, na primer pri obravnavi / (ij: jem, edo; daj, da; iaize, ovum; /ejti, edere (str. 33). Samostojen je moral biti seveda tudi pri pojasnjevanju diakritičnih znamenj (pa četudi so zanje deloma spodbude pri drugih piscih, zlasti pri Krelju). Z accentus gravis, krativcem, nad e označuje polglasnik, e (str. 30). Ostrivec priporoča za razlikovanje optičnih homonimov: poleti in poleti (samoglasniška kakovost seveda še ni označena). Kot slovensko posebnost navaja slovnica še apostrof za enoglasnimi predlogi in postavlja pravila za pisavo (in izgovarjavo) predloga h pred črkami c, g, k in q, v drugih primerih je k: današnje pravopisno pravilo je ožje. Pisave s' mano Bohorič ne komentira, zato nemara ne bo daleč od verjetnega dejanskega stanja domneva, da je z apostrofi označeval ne samo predlog kot poseben mortem, ampak je nemara prispeval tudi k branju polglasnika, vsaj pri vzneseni izgovarjavi. Ker Trubar in tudi Dalmatin pišeta predlog skupaj z naslednjo besedo, je mogoče sklepati, da je šlo - kakor še danes za razhko med (vsakdanjim) govorom in govornimi nastopi v privzdignjenih priložnostih. Domnevo podpirajo še danes neustrezne navade v javnem nastopanju, ko marsikateri govornik izgovarja predloge ločeno od sa-mostahiika ali pridevnika, kadar gre za besedno zvezo, in pri tem poudarjeno zateguje polglasnik: va, za, ke.
Podoben pregled bo treba opraviti ob vseh glavnih postavkah Bohoričevega slovničnega dela.
Čeprav smo v tem skromnem razmišljanju nakazah le nekaj v naši zavesti manj znanih dejstev in nekoliko osvežili spomin na določena mesta Bohoričeve lastne misli o svojem delu, se je pokazalo, kako zelo bodo ponovni pregled dela in potrebne primerjave pomagali pri pravičnejšem ocenjevanju razvoja slovenskega knjižnega jezika Nesporno pa je, da je bila Bohoričeva slovnica ne samo narodno prebudno, ampak tudi pomenljivo jezikoslovno dejanje.
" Prim. A. Heinz, v op. 1 navedeno delo, str. 62: pogledi M. Terencija Varra iz Reate (116 do 27 n. č.)
216