3*4 Listek LISTEK. Občni zbor >Pisateljskega podpornega društva v Ljubljani« je bil dne 12. malega travna t. 1. Društveni tajnik, g. prof. S. Rutar je pri njem o društvenem delovanji poročal tako: »Slavna skupščina ! Kot društvenemu tajniku mi je dolžnost poročati o društvenem delovanji od zadnjega občnega zbora, ki je bil dne" 13 malega travna lanskega leta, pa do danes. — Novoizvoljeni odbor se je sestavil v odborovi seji dne" 27. malega travna 1889. — Od takrat je odbor reševal dnevne posle v rednih sejah, ki so bile dne II. grudna 1. 1889., dne* 8. sušca, dne 22. sušca in dne* 9 malega travna tekočega leta. Čeravno je bilo sklenjeno, naj bodo zabavni večeri s predavanji vsakih 14 dnij, vender je bilo dejansko samo dvoje takih predavanj, namreč dne" 18. grudna 1. 1889. je predaval prof. Rutar o starinah in zanimivostih gosposvetskega polja ter dne" 18. prosinca prof. Leveč o Levstikovi literarni zapuščini. Tretje nameravano predavanje prof. Orožna o Stanlevu je moralo izostati zaradi drugih slavnostij, ki so se prirejale v prvem letošnjem četrtletji. Najslovesnejši društveni večer je bil Trste-lijakov spominski večer dne" 29. sušca t. 1. Ta večerje priredilo naše društvo v zvezi in s pomočjo slavne Čitalnice in slavnega telovadnega društva »Sokol« ter s pohvalnim sodelovanjem slavnega čitalničnega pevskega zbora, na čemer naj bode vsem omenjenim društvom prisrčna zahvala. Pri Trstenjakovem večeru so govorili gg. dr. Voš-njak, dr. Majaron in prof. Rutar o vsestranskih Trstenjakovih zaslugah, kakor je poročal »Ljubljanski Zvon« v svoji 4. številki t. 1. Pisateljsko društvo je nepozabljivemu Davorinu Trstenjaku, kot svojemu ustanovitelju in častnemu družabniku tudi s tem izkazalo svojo počast, da mu je po svojem društvenem predsedniku položilo lep venec s trakom na krsto in da mu je poslalo kvartet, ki je pel o njegovem pogrebu. Dalje je ustrezalo društvo s tem svojemu namenu, da je gmotno podpiralo dva odlična slovenska pesnika in vdovo pokojnega slovenskega pisatelja Kot svoj najsijajnejši uspeh preteklega leta sme naše društvo s ponosom zabeležiti velike svečanosti, ki so se priredile dne* 29. in dne* 30. rožnega cveta lanskega leta ob odkritji Vodnikovega spomenika. Vse te slavnosti, ki so se izvršile na čast vsega slovenskega naroda, vodilo je duševno in dejanski naše društvo, oziroma njega mnogoza-služni predsednik dr. Jožef Vosnjak. Z zadovoljstvom sme torej gledati naše društvo na svoje uspehe dne* 29. in dne 30. sušca 1. 1. Tudi za tekoče leto namerava odbor prirediti slavnost ranjkemu škofu Matevžu Ravnikarju, začetniku lepe slovenske proze. V njegovem rojstvenem kraji na Vačah pri Litiji vzida se mu spominska plošča in potem priredi slavnost v prijazni Litiji, kjer se snide gotovo mnogo občinstva. Pa tudi slavnemu matematiku Vegi namera društvo vzidati spominsko ploščo v najbližji bodočnosti Tako se trudi naše društvo vsestransko buditi zanimanje za naše zaslužne može, častiti njih spomin in netiti pri denašnjem rodu navdušenost za posnemanje slavnih naših prednikov- Navzlic tem uspehom društvo v preteklem letu ni posebno napredovalo. Število družbenikov je sicer ostalo po priliki isto, kot v prejšnjih letih, namreč 1 častni družabnik, 37 rednih in 96 podpornih, skupaj 134. Vender zanimanje za društvo je bilo nekoliko manjše, nego prejšnja leta. Vzrok temu je v prvi vrsti iskati v okolnosti, da vse naše moči použijajo boji za politične naše pravice, nekoliko pa tudi v tem, da se zanimanje za literarno delovanje tudi pri drugih ndrodih manjša. Mnogo je še med nami rodoljubov, ki ne spoznajo neposredne važnosti j Pisateljskega društva« in katerim Listek. 315 se ne zdi vredno podpirati ga. Tem veselejši je pojav, da se taki pisatelji, ki živ6 daleč od svoje domovine, za naše društvo vrlo zanimajo in mu svoje doneske redovito pošiljajo. Iz tega se je odbor prepričal, da zanimanje za »Pisateljsko društvo« še ni ponehalo in zato pričakuje danes od občnega zbora primernih nasvetov, kako naj bi se društveno delovanje zopet bolj oživelo in to tem več, ker je gmotno stanje društveno prav ugodno Na to je poročal blagajnik g, okrajni šolski nadzornik Andrej Zumer o društvenem premoženji. Iz njegovega poročila se vidi, da je imelo društvo preteklo leto 161 gld. 67 kr. dohodkov in 85 gld. 92 kr. troškov. Vse društveno premoženje znaša 1022 gld. 29 kr. v gotovini in 355 gld. 55 kr. v obligacijah, skupaj tedaj 1377 gld. 55 kr. — V novi odbor so bili izvoljeni: g. dr. Vosnjak (predsednik), g. prof. Leveč (podpredsednik); g. prof. Rutar (tajnik); g. učitelj Funtek (blagajnik); g. prof. Orožen in g. nadzornik Zumer; za pregledovalca društvenih računov: g. c. kr. rač. revideut A, Svetek in g. notarski uradnik Zagorjan. — Na to je nasvetoval odbor izpremembo § 7. in 8. društvenih pravil v tem oziru, da bi se letnina rednih društvenikov znižala na 2 gld., podpornih pa na 1 gld., kar se odobri. — Končno vpraša g. magistratni konceptni pristav E. Lah, zakaj ni »Pisateljsko društvo« odkrilo Vilharjeve spominske plošče v Planini. Predsednik odgovarja, da bi bilo imelo društvo s tem prevelike troške, katerih ne zmore. Godba bi bila stala mnogo in planinski krčmdrji so stavili visoke terjatve, a pokritja troškov ni bilo od nobene strani pričakovati. Tudi Ravnikarjeva plošča se bode le tedaj vzidala, ako se kaj za to nabere. Družabnik Zagorjan pripomni, da je to opuščenje naredilo slab vtisek v Planini. Dalje izraža isti član svojo željo, naj bi »Pisateljsko društvo« pogosteje prirejalo zabavne večere in naj bi nikar ne opuščalo predavanj, ki naj bodo vsaj vsakih štirinajst dnij. S tem se bode zanimanje za društvo zopet prebudilo in zajedno se tudi podpornim družabnikom kaj poda, ki drugače nemajo nobene koristi od društva. — Družabnik Svetek predlaga, naj se društveniki po okrožnici pozivljejo k zabavnim večerom, ker naznanila po časnikih ne zadoščajo. Predsednik obljubi, da se bode odbor o tem posvetoval. Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici. Sakupio Matija Kračmanov Va-Ijavec. Drugo izdanje. U Zagrebu izdala knjižara dioničke tiskare 1890, 8, 315 str. Cena? — Med najboljše poznavalce in med najpridnejše znanstvene preiskovalce našega jezika spada gospod profesor in akademik Matija Valjavec v Zagrebu. Kakor je v mladosti svoji pred tridesetimi in štiridesetimi leti leposlovje naše bogatil z lepimi pesniškimi proizvodi, tako se je na stara leta svoja, oborožen s korenitim znanjem in neumorno delavnostjo, lotil znanstvenega raziskavanja nove slovenščine, katera vse priob-čuje v »Radu« jezikoslovenske akademije znanostij in umetnostij v Zagrebu, ki ga šteje med najodličnejše ude svoje. Ondukaj je že pred mnogimi leti priobčil svojo znamenito razpravo o slovenskem komparativu, leta 1880. je raztolmačil, kako se tvori imperfekt v starem in novem jeziku, leta 1887. pa je razglasil obširno studijo, kako je rabila besedica »črez« novoslovenskemu jeziku do pred petdesetimi leti. Naravnost epohalne pa se morajo imenovati Valjavčeve publikacije o naglasu v novoslovenskem jeziku, epohalne po svoji duhoviti teoriji, po množini porabljenih virov in po razsežnosti doslej priobčenega gradiva. Valjavec je od 1. 1878., ko je začel priobčevati sad svojega truda o našem naglasu, pa do leta 1889, o tem znanstvenem predmetu v »Radu« napisal nad ioo tiskovnih pol! In kdor ne pozna teh študij Valjavčevih, tisti o našem naglasu niti žugniti ne sme. Te dni pa smo prejeli od njega zgoraj navedeno knjigo. Valjavca bi smeli po vsi pravici imenovati slovenskega Vuka, Lahko rečemo, da je on sam zadnjih štirideset s 3i6 Listek. let nabral več narodnih pesmij, legend, bajk, pravljic in pripovedek, zadnjih po Gorenjskem (v okolici preddvorski) po južnem Štajerskem in v kajkavskem narečji okolo Varaždina, nego vsi drugi zbiratelji naši skupaj. Vzemi v roke katerikoli časopis slovenski od 1. 1848. do 1. 1878., povsod najdeš vse polno narodnega blaga, ki ga je nabral Valjavec. Le škoda, da so ti biserji slovenskega naroda tako raztreseni po listih. Med drugimi stvarmi je Valjavec leta 1858. izdal »Narodne p r i po v je d k e«, katere je nabral v Varaždinu in njegovi okolici Ta knjiga pa se je jako slabo izvajala, občinstvo naše se ni veliko brigalo za/njo. Toda učenjaki so v nji zasledili velikanski zaklad slovanskega bajeslovja in bister vir znanstvenemu raziskavanju našega jezika. Krek, Jagič, zlasti pa Miklošič in nekateri ruski učenjaki navajajo knjigo premnogokrat po svojih spisih in razprodala se je srečno — v tridesetih letih! Opozorjeni na knjigo po znanstvenih spisih, začeli so zdaj ljudje zdnjo povpraševati. Valjavec je zatorej priredil neizpremenjen o drugo izdanje, tak<5 da se ujema stran s stranjo v stari izdavi. Ustregel je s tem občni potrebi in storil znanstvenemu svetu veliko uslugo. Knjiga ob-seza 25 pripovestij o Vilah, 11 pripovestij o Rojenicah, 11 pripovestij o »vučjem« par-stirji, 74 različnih pripovestij in 32 prelepih narodnih pesmij. Preverjeni smo, da zdaj ko folkloristika vzbuja po vsem svetu občno zanimanje, tudi Valjavčeve narodne pripovedke najdejo več kupcev in bralcev, da se dičnemu možu poplačajo vsaj tiskovni stroški; velikih zaslug njegovih mu itak nihče ne more dostojno povrniti. O Aškerčevih »Baladah in romancah« so doslej zagrebški »Vienac«. »Slovenski Narod« in »Laibacher Zeitung« prinesli obširnejša poročila. Danes ponatiskujemo iz poslednjega lista izborno oceno, katero je spisal g. Anton Funtek: -»Balladen tmd Romanzen«.. So betitelt sich das neueste Erzeugniss der slovenischen Literatur, das, beinahe zehn Druckbogen stark, an fiinfzig auserlesene epische Gedichte des bisher unter dem Pseudonvm »Gorazd«. bekannten Dichters Anton Aškerc bietet und wegen der wahrhaft plastischen Darštellung und bedeutenden Gestaltungskraft als eine hervorragende Erscheinung auf dem heimischen Biichermarkte und eine wertvolle Bereicherung der slovenischen Literatur betrachtet zu werden verdient. Ist schon eine Sammlung episch-erzahlender Gedichte in der slovenischen Literatur eine interessante Erscheinung, sie wird es in einem noch hoheren Masse, da wir im Laufe des letzten Jahrzehntes den Verfasser scbatzen gelernt haben und demselben, nach den bisherigen Stimmen zu urtheilen, entschieden ein ehrenvoller Platz unter den slovenischen Dichtern gebiirt. Seit dem Bestande des »Ljubljanski Zvon« bis auf den heutigen Tag erschienen in dieser Zeitschrift Aškerc' Publicationen; nahezu jede Nummer bringt an leiteiider Stelle Balladen und Romanzen vou wahrhaft poetischem Reize, und wir glauben nicht irre zu gehen, wemi wir gerade der Redaction des »Ljubljanski Zvon« das Verdienst zuschreiben, das keimende epische Talent ihres getreuen Mitarbeiters richtig gewurdigt und denselben zu erspriesslicher Thatigkeit angeregt, vielleicht auch angeleitet zu haben. Es ist nicht Aufgabe der vorstehenden Zeilen, auf die Einzelheiten der vorlie-genden Sammlung naher einzugehen, wir fassen unser Urtheil in die VVorte zusammen: Die »Balladen und Romanzen« sind ein Buch, das in der slovenischen Literatur ganz vereinzelt dasteht. Unsere heimische Kunstepik produciert nur wenig, die poetischen Werke unserer Schriftsteller sind, unbeschadet der stellenweise eingefiigten erzahlenden Gedichte, von ausgesprochen lyrischem Charakter, rein epische Dichter haben wir nicht. Aškerc ist also der erste Epiker der Slovenen ; er ist in einem gewissen S'nne der Bahnbrecher der erzahlenden Epik, er ist derzeit der hervorragendste Vertreter derselben. Verschieden i m Strophenbau, verschieden in der Wahl des Sujets, bewegen sich Aškerc' Balladen und Romanzen doch zum grossten Theile auf dem Boden der heimi- Listek. 317 schen Sagendichtung. Die prachtigen Motive, die in alten Geschichtsbiicheni verborgen liegen, die abgerissenen Klange der Vorzeit, die noch gegenvvartig im Volke forttonen, er beniitzt sie mit feinem Verstandniss fiir seine Schopfungen, er haucht den friscben poetischen Odem in die todtenstarren Gestalten, ohne jedoch seine Originalitat einzu-biissen. Wir finden Gedichte ureigeiister Erfindung, in denen ein tiefes Dichtergemiith sich machtig offenbart; wir begegnen reizenden Stelleu voli kosdicher Naivitat und thaufrischer Naturwahrheit ; wir sehen Bilder voli drastiscber Komik, aber auch Scenen voli diisterer Tragik und ergreifender Gevvalt Die Manner der Vorzeit, um deren Haupt die Sagendichtung ihren Glorienschein gevvoben, die Gestalten der Gegenwart, die so oft unbeachtet an uns voriiberwandeln, sie stehen vor uns in ihrer Wirklichkeit und und doch vom verklarenden Lichte der Poesie beleuchtet! Wir belauschen deu bleichen Monch, der da im bluhenden Klostergarten traumet von vernichteten Horfnungen, von verloreuer Freiheit; wir sehen die grubelnden Kuiistjtiiiger, die da schaffen in verschlos-senen Zellen; wir lacheln endlich bei den frohlichen Gesangen, die da erklingen aus dem verborgenen Mysterium des Klosterkellers. . . . Und dazwischen rauscht es von Schlachtengesangen, vom verzweifelten Ringen der sterbenden Bauenischaren, es jauchzt das hohe Lied begliickender Liebe, es klagt \vie von gebrochenen Menschenherzeii. . . (Gospod Funtek priobčuje na to dve baladi Aškerčevi v dovršenem nemškem prevodu, kateri moramo pa za danes odložiti, ker nimamo prostora.) Einfach und dabei erhaben, knapp und dabei zutreffend, dies sind die Vorziige, die wir bei Aškerc besonders hervorheben mussen. Dass der drangende poetische Ge-danke hie und da zum Nachtheile der Form hervorbricht, wir konnen es nicht unbediugt verurtheilen. Doch will es uns bisweilen diinkeu, als hatte der Dichter so manche Harten der Sprache mildern, so manche mangelhafte Reime mit Leichtigkeit durch bessere ersetzen konnen; einzelne "VVortformen, die er mit einer gevvissen Vorliebe gebraucht, billigen wir nicht. Doch ist der Gesammteiiidruck, den \vir von seinem Werke gewonuen, ein nachhaltender, und wir gestehen es gerne, einzelne Gedichte sind geradezu wunder-schon, sowohl in der Auffassung als Ausfiihrung, Nach dem bisher Gesagten und bei dem Anklange, den die Aškerc'schen Balladen und Romanzen schon bei ihrer jevveiligen Veroffentlichung im »Ljubljanski Zvon« ge-funden haben und noch mehr in der vorliegenden Sammlung finden vverden, glauben wir von einer besonderen Anempfehlung derselben absehen zu konnen: wir vermissen zu unserem Bedauern nur so manche der bereits in fruheren Jahren erschienenen Gedichte, hoffen aber, dass sie vielleicht in einem weiteren Bandchen Aufnahme finden werden. Wir begliickwiinschen den Verfasser zu semen bisherigen Erfolgen und sind unter einem iiberzeugt, es vverde ein Dichter von so eminenter Begabung seinem Volke und allen Freunden echter Poesie noch viel Schones bieten konnen und sich in seinem Schaffen durch etwaige Ausfalle seiner Gegner nicht beirren lassen! Die aussere Ausstattung des Buches ist glanzend, der Preis verhaltnismassig gering; broschierte Exemplare sind um fl. 1*30, elegant gebuudene um fl. 2 bei Kleinmavr & Bamberg zu haben. Slovenskaproklamacija francoskega brigadnega generalaFrianta izleta 1797. Ko so si Francozje meseca sušca 1797 prvič osvojili Kranjsko, izdal je najprej general Bernadotte iz Logatca dne" 29. sušca, potem glavni poveljnik Buonaparte iz Celovca dne" 30. sušca 1797 v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku proklamacijo na Kranjce, v kateri sta oba skušala pomiriti kranjsko prebivalstvo, ki se je od sovražnika balo raznih grozodejstev in vojinskih naklad. Ko pa je Buonaparte odrinil s Koroškega proti 3i8 Listek. Judenburgu, poklical je za seboj v Celovec dne" 5. malega travna generala Bernadotta, vojaškega poveljnika na Kranjskem, kateremu je dal za naslednika brigadnega generala Frianta, dotlej poveljnika v Trstu. Tudi general Friant je skušal potolažiti Kranjce z nemško-slovensko proklamacijo, katere izvirnik nam je te dni prišel v roke in katero kot važno zgodovinsko listino tukaj ponatiskujemo: FRAJOST. ENAKOST. Zovniršina Laške Dežele. General Friant, poglavar čez francoske žovnirje v' Kranjski Deželi. Na Krajnce. Poglavitni General Bonaparte (sic!) inu njemu podložni General Bernadotte so že skuzi njih oznaneno povele vam skazali taisto pravico inu dobroto, po katirih se oni vižajo. Oni so vam oblubili, de vaša vera, vaše premoženje, inu vaše peršone bodo pred usako škodo inu zabavo obvarvane. Vse to vam spet perterdim. Vi ste že te dobrote leteh dveh Generalov skušali, kir niste bli nobenimu davku podverženi. Kaj ne, de za vol leteli toko posebnih gnad ste vi dovžni pruti njim hvaležni biti? Vender oni od vas nič nočejo imeti. Očejo samo, de bi vi mirno inu pokoino v' vaših hišah ostali: de bi vi nič ne imeli opravit v' leti vojski, katera bode v kratkim s' enim srečnim miram sklenena; inu de bi vi radovolno dopolnili, kar bo vam k' postrežbi te francoske žovniršine naloženo. Če pak, vse drugači kokor je vupat, nekateri nehvaležni ljudje na njih dovžnost pozabijoči, bi se podstopili ukup se spravit, inu francoskim žovnirjam super se postavit, bodo na eno nar bol strašno vižo postra-fani, inu taisti kateri bodo s' orožjam v rokah ujeti, bodo precej okoli perneseni. Leta je štrafinga hudobnim name niena; nič satorei ti dobri inu mirni ludje se nimajo batj. Iz poglavitniga Cjuartierja Teržaškiga Mesta na 28. dan Mesza Germinala, ali zelenarja, v' petim leti ene inu nerazdelive francoske republike, ali na 17, dan maliga travna. (1797. Ured ) General Friant. FRE1HEIT. GLEICIIHEIT. Kriegsheer in Walschland. Der Brigadegeneral Friant, Befehlshaber der franzosischen Truppen an die Bevvohner Krains. Der Heerfiihrer Buonaparte und der Abtheilungsgeneral Bernadotte gaben Euch die Gefiihle der Gerechtigkeit und Mensch-lichkeit, die sie beseelen, bereits selbst zu erkennen. Sie versprachen Euch Sicherheit eurer Personen, eures Eigenthums; Ver-ehrung eures Gottesdienstes. Ich erneuere Euch hier diese Versicherung. Die Wohl-thaten dieser zween Befehlshaber fiihltet Ihr durch die Befreiung von allen Kriegs-beitragen. Es ist kein Zweifel, dass Euch so viel Giite zur Erkenntlichkeit verbindet. Und doch fordern sie keine von Euch —. Sie wollen blos, dass Ihr Euch stili und ruhig in euren Wohnungen haltet; dass Ihr Euch auf gar keine Art in einen Krieg, dem der Friede schnell ein Ende machen wird, mischet, und die Lieferungen zum Dienste des franzosischen Heeres, die man von Euch verlangen wird, leistet. Sollten jedoch wider alle Ervvartung, undankbare Kopfe alle Empfindung ver-gessen, und durch Zusammenrottungen fiir die Sicherheit und Ruhe der Kriegsvollcer Besorgnisse zu erregen suchen ; diese vviirde das schrecklichste Beispiel treffeu, und alle, die man mit den Waffen in der Hand er-griffe, wiirden des Todes sein. Dieses ist die Strafe fiir Uibelgesinnte; ruhige Einwohner haben nichts zu fiirchten. Aus dem Hauptquartier zu Triest am 2Sten Tage des Keimmonats im 5ten Jahr der einen und untheilbaren franzosischen Republik, das ist am I7ten April 1797, Der Brimdes;eneral Friant, Listek. 319 Duh Trstenjakov po »Ljubljanskem Zvonu«. - »Slovenec«, s katerim je naš list, . odkar je zdaj že pokojni g. Jerič stopil iz njega uredništva, ves čas živel v miru, priobčil je dne" 24. malega travna t. 1. v svoji 93. številki pod zgoraj navedenim naslovom dolg članek, katerega otrovno želo se obrača tudi zoper podpisanega urednika kot c. kr. okrajnega šolskega nadzornika. Povod »Slovenčevemu« članku je dalo kratko poročilce, natisnjeno v 4. št. letošnjega »Ljubljanskega Zvona« o Trstenjakovem spominskem večeru, katerega je priredilo dne" 29. sušca t. 1. »Pisateljsko podporno društvo« v ljubljanski čitalnici. Urednik »Ljubljanskega Zvona«, kakor vedo" vsi udeleženci, pri tem spominskem večeru ni bil navzočeu, pač pa je naprosil svojega prijatelja, naj mu za »Ljubljanski Zvon« spiše kratko notico o njem. Dotično poročilo podaje med drugimi stvarmi tudi 14 vrstic obsežen posnetek slavnostnega govora, katerega je ta večer govoril g. dr. D. Majaron o Trstenjaku. Tam se bere tudi stavek: »Trstenjak je skoro jedino le s slovensko inteligenco, zlasti mlajšo, občeval in dopisoval, ni bil suženj svojega stanu, ker ni iskal dogmatikov, nego resnicoljubnikov in takih, ki so po idealih hrepeneli.« Sicer pravi g dr. Majaron v popravku, katerega je poslal »Slovencu« in na katerega je opozoril tudi nas, da ni govoril teh besed — toda urednik naš ni mogel tega vedeti, ker ga, kakor rečeno, ni bilo pri slaviiosti. Naravno je tudi, da naš poročevalec govora ni navajal dobesedno, ampak da je brez prave zveze navedel samd najmarkaut-nejše besede, ki so dobile tako morebiti drugačen pomen, nego jim ga je dal govornik. Toda kdor mirno, razsodno in razborito bere dotične vrstice, najde v njih — vsaj na urednika so naredile ta vtisek — da je hotel govornik reči: »Trstenjak ni bil noben stenolom (»aries«) radikalne stranke med duhovniki; hodil je svojo zlato srednjo pot (»Juste milieu« se je podpisaval večkrat sam) zatorej je rad občeval tudi s posvetnimi književniki. Trstenjak pri posvetnem razumništvu ni iskal momentov, ki jo ločijo od duhovnikov, ampak momentov, ki jo družijo ž njo« Urednik je dr. Majaronovim besedam dajal takšen pomen, zatorej jih je natisnil »bona fide«. Kaj pa pisalec »Slovenčevega« članka izvaja iz zgoraj navedenih besed? Z divno domišljijo in veliko strastjo izvaja iz njih, da Trstenjaku dogmatiki niso bili resnicoljubi; da je bil Trstenjak največji izvržek svečeniškega stanu; da je bil licemerec in kruho-borec, ki je zlorabljal svojo cerkveno oblast; da je bil najbolj neznačajen duhovnik, kar si jih moremo misliti — vse to podtika govorniku. Kdo bi se pri teh besedah »Slovenčevega« — »modroslovca« ne domislil Mephistophelovih besed: »Mit Worten lasst sich trefflich streiten, Mit Worten ein Svstem bereiten, An Worte lasst sich trefflich glauben, Von einern Wort lasst sich kein Jota rauben« Pisalec omenjenega »Slovenčevega« članka pa napada tudi mene kot c. kr. okrajnega šolskega nadzornika; pravi, da sem sam živa priča, kako potrebna nam je verska šola; vpraša: »Kje je tu garancija za versko-nravno izgojo mladine?« in se boji, da tudi proti »brezverskim« učiteljem ne izpolnujem svojih uradnih dolžnostij. In to vse zategadelj, ker sem posnetek dr. Majaronovega govora natisnil v »Ljubljanskem Zvonu« ! Najprej bi »Slovenčevega« pisalca vender rad vprašal, kje je poslušal svoj colle-gium logicum. — Kako pa more urednik »Ljubljanskega Zvona« odgovoren biti za to, kar je govoril ali kar ni govoril g dr. Majaron? Kaj se tudi g. urednik »Slovencev« identificira z vsem, kar je tiskano v njem? — G. dr. Lampe n pr. priobčuje v svojem listu razpravo o rokovnjačih, ali kaj bi rekli pametni ljudje, ko bi kdo vstal in rekel: »G. dr. Lampe opisuje v svojem listu rokovnjače. Sumnjiv je zatorej, da mu prijajo tisti socijalističiii nazori kakor tem Iz Marijanišča ž njim!« — Kaj ui bila dolžnost »Ljubljanskega Zvona« omeniti dr. Majaronov govor, bodisi že takšen ali takšen? Kako 320 Listek. more pisalec »Slovencev« moj'o osebo stikati z govorom dr. Majaronovim in ta govor zlorabiti v to, da denuncira moje uradno poslovanje? Težko in zoprno se je človeku zagovarjati proti napadom, iz trte izvitim in pisanim z očitno škodoželjnim namenom. Ali ravno zato, ker je pisalec »Slovencev« svoj namen pokazal preočitno, ker že agresivni napis dotičnemu članku izdaja, da napad ne meri samo na g. dr. Majarona, ampak tudi na mene, prisiljen sem mu odgovoriti to : i. Za svojega blizu triletnega poslovanja kot c. kr okrajni šolski nadzornik v šolskem okraji radovljiškem sem živel z vsemi ondotnimi duhovniki v miru in prijaznosti, z nekaterimi celo v osebnem prijateljstvu. Učiteljstvo sem pri vseh javnih okrajnih konferencijah, kakor tudi v privatnih razgovorih opominjal, naj pri pouku in vzgoji z duhovniki delujejo zložno, ker samo tedaj, kedar se učitelj in duhovnik vzajemno podpirata, možno je pri vzgoji šolske mladine doseči lepih uspehov. — Ko sem bil leta 1889. iz Radovljice premeščen v Ljubljano, zahvalil se mi je v polno zbrani seji c kr. okrajnega šolskega sveta radovljiškega g. dekan Jožef Razboršek s toplimi besedami, da sem za svojega uradnega poslovanja njega, gg. katehete in vse cerkvene organe pri šolstvu izdatno podpiral, ter je zahteval, da se ta njegova zahvala zabeleži v sejui zapisnik. Drug ud c. kr. okrajnega šolskega sveta, c. kr, upokojeni vojaški duhovnik g. ^Fr. Čarman, izrekel je, da se z izjavo dekanovo popolnoma sklada, ter je tudi zahteval, [da se to zapiše v sejnem zapisniku. 2. V seji c. kr. mestnega šolskega sveta ljubljanskega dne" 2. grudna 1889. leta izrekel mi je ljubljanski župan, preblagorodni gospod Peter Grasselli, zahvalo za moje taktno in uspešno uradno poslovanje kot c. kr. okrajni šolski nadzornik, in tej zahvali so se pridružili vsi udje c. kr. mestnega šolskega sveta, med njimi brez pridržka tudi g. kanonik Andrej Zamejec, kar je tudi zabeleženo v dotičnem zapisniku. 3. »Brezverskih učiteljev« pri svojem uradnem poslovanji nisem našel nikjer. Kako pa se je pod mojim nadzorstvom godilo učiteljem, ki so se ostentativno ogibali nedeljske maše, to »Slovenčevemu« pisalcu lehko pove" č. g BI. Artelj, župnik kranjsko-gorski. 4. Kake nazore imam o versko-nravni vzgoji naše mladine, to sem v navzočnosti ljubljanskega učiteljstva, šolske mladine in mnogobrojne odlične gospode določno in jasno povedal v daljšem govoru dne 4. vinotoka 1889 , ko smo otvarjali novo ljudsko šolo v Poljskih ulicah v Ljubljani. Visok dostojanstvenik mi je rekel po govoru: »Sie haben heute sehr treffend gesprochen« ; g. mestni katehet Fanez Smrek ar me je osebno zahvalil za migljaje, katere sem dal v svojem govoru učiteljem in roditeljem, in isti »Slovenec« je rekel v svojem poročilu tisti večer, da je bil moj govor »lep«. Jaz svojih nazorov o versko-nravni vzgoji naše mladine od dne" 4 vinotoka 1889. nisem v ničem izpremenil; ako so tedaj ti nazori »lepi«, zakaj me bij.e? Kakšnih garancij še zahtevate ? Brezvestne rokovnike, ki so iz sebičnih in zlobnih namenov po krivem tožili ali ovajali svoje sograjane sodišču, imenovali so stari Atenci »sy ko p h an t e« ; kakšno ime pristaje brezimnemu pisalcu, ki me v navedenem članku grdi brez vse dejanske pod-stave in brez vsakega povoda — to razsoditi prepuščam z mirno vestjo vsem poštenim in resnicoljubnim ljudem. »Slovenca« pa prosim, da popravi krivico, katero mi je storil. Fr. Leveč. ,,Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 115. Tiska »Narodna tiskarna« v Ljubljani.