KATOMSK CKRKVEN LIST,
Danica izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za eelo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., začeten leta 1 gld. 30 kr tl8irarDlcl sprejemana za leto 4 gold, za pol leta 2gld.. začeten leta lgl.; ako zaaene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXV.
V Ljubljani, 29. kimovea 1882.
Inist 39.
Posvecevanje dni Gospodovih in telesno zdravje.
Bolj ko se dnevi Gospodovi skrunijo, večje beračev in več bolezen. To naj si zapomnijo mnogi ljubljanski štacunarji in vsi drugi, kteri svete dneve skrunijo! To ni le prepričanje vernih katoličanov, ampak tudi liberalcev. Poskušnja uči, da človek ne telesno in ne duhovno ne smé neprenehoma, delati in moči natezati, ako hoče ostati zdrav in za delo zmožen; temuč med delavne dni mora redoma priti dan počivanja. In po mnogem opazovanji se je pokazalo, da po šesterih delavnih je potreben en dan počitka, kakor Bog zapoveduje v stari in novi zavezi. To je vterjena misel tudi pri tacih, ki nimajo ozira na božje razodenje. Kako pa se je zgodilo, da tudi nevérniki nedeljo zagovarjajo.
To je lahko spreumeti. Pokonča se precej šolske mladine s sušico, ako se noč in dan neprenehoma nate-zajo, in če še ka) časa dobijo, ga zatratijo še po kerč-mah. Podobno se godi z mnogimi kmečkimi pobi, ki po dnevi delajo, o večerih pa čujejo in v nocéh po vaaéh tulijo, kakor divje zveri. Sploh odkar se nedelja z delom ali z drugim djanjem oskrunuje, se kažejo tudi nasledki te napake v vélikem pri 10.000, pri 100.000 delavcih, pri celih rodovih. Medicinska Statistika je sostavila o tem obširne premérjave, iz kterih je očitno, da s pogrešanjem nedeljskega počitka se razširjajo tako imenovane poklicne ali stanovske bolezni, delavna moč se usušuje in življenje se prikrajšuje.
Tudi se je skazalo, da stanov, ki ob nedeljah de-lajO, se kužne bolezni naj rajši primejo, kakor kolera, fnačuh, in da jih najbolj veliko pomerje, ker utrujeni in izpiti organizem se otrovni bolezni naj manj ustavljati premore.
Zato imajo že obilno literaturo, v kteri se zdravniki brez razločka vérstva poganjajo za nedeljsko poči vanje. Celó rudečkarji fsocijal-demokrati) v Berlinu, ki so sicer brezbožniki, so ravno tako za to, da v nedeljo bodi mir in počivanje.
Dr. Niemeyer v listu „Sontagsruhe" pripoveduje
tole:
Pred več leti, predno so bile še železnice, so ve-iki vozovi (t ajselni) vlačili silovito blaga na stotine milj
daleč, ter so bili po 8—10 tednov na potu. Takrat so prijatli nedeljskega počitka z nasprotniki naredili stavo tako le: Dva voznika z enakim vozom, enako težo in enacimi konji naj en ponedeljek nastopita ravno tisto pot, nedeljski prijatelj s svojo živino naj v nedeljo počiva, drugi pa naj v nedeljo dalje vozi. Kteri bo prej prišel na svoj cilj ?
Kaj je bil nasledek? Nasprotnik je bil pervo nedelo 3—4 milje dalj, kakor uni drugi, in tako dalje. Sesti teden pa je prijatelj nedelje druzega pretčkel in s svojimi nesterpinčenimi konji je dospel o pravem času do svojega cilja; druzega pregnani in omagujoČi konji pa so dosegli cilj pozneje.
O francoskem rogovilstvu se je na Francoskem počivalo deseti, namesto sedmi dan. Niemeyer ima pričo o tem in rekel je ta človek: ,,V vsem desetmesečnem času ni bilo tudi ne enega mesca, v kterem bi bil imel tako dobre zaslužke kakor poznej in prej. V dušo vesel sera bil, ko so dekade šle po vodi in so naši stari tedni zopet prišli v navado. Nič drugač, kakor le nedelja — nedelj» naj živi!"
General Ochsebein pripominja, da kalifornski zlato-lovci v začetku nedelje niso praznovali, temuč so delali kakor druge dni. Vsled tega so ti ljudie kakor v kužni bolezni številno bolehali in umirali. To je bilo vzrok, da vs zlatolovci, brez razločka vere, so se povernili k posvečevanju nedelje, in nato se je povernilo tudi prejšnje navadno zdravje.
Dr. pl. Mandach je 1. 1879 na mednarodnem kongresu v Bernu med drugim povedal naslednjo poterjeno skušnjo: „Konji, ki so poprej vsaki dan vozove viekli po deželi, so bili v 8—10 letih ob rabo; konj, ki pri težkem šestdnevnem delu v nedeljo ima počitek, zderži 15-18 let." -
V letih 1849 in 1850 je čez 50.000 ljudi korakalo po novi zemlji nad 2000 milj daleč proti Kaliforniji. Zarad varnost in brambe zoper napade so potovali v skupinah po 500 do 1000 ljudi skupaj; eni so šli ne-pretergoma naprej, drugi so v nedeljah počivali. In po-terdilo se je vselej, da spoštovavci nedelje so prišli več tednov poprej na svoj cilj in pa v boljšem, kakor uni, ki so hodili tudi o nedeljah.
Ne bilo bi napačno, ko bi n. pr. tudi na starem tergu ali kje drugje taki, ki so praznike in nedelje začeli oskrunjevati, primčrili, če zdaj ¿es bolje prodajajo,
če imajo več zaslužka ua leto, več zdravih osčb in sploh blagoslova pri družini, odkar nedelj in praznikov več ne posvečujejo.
Pred nekterimi leti je neki anglešk časnik to-le povedal: „Anglež je v Parizu prašal kup delavcev: Od kod je to, da med vami ne vidim nobenega starčka, kakoršnih je vendar veliko v moji domovini, ki so va-,poklica? — O, so odgovorili vprašani, s 40 leti •Bpii*iavno dodelamo." — Ti ljudje nedelje nimajo. Kaj ko bi kdo vprašal marsiktero vdovo v Ljub-. ljani, ali koder so tovarne, delavnice in naprave, ki se V -vedno gibljejo: „Kako pa, da moža nimate, ko ste same dobro še pri letih?" Ali bi ne dobil prevečkrat pojasnila, da mož, ki ie že pred več leti umeri, je tudi ob nede ljah delal? Kakor veči naprave, tako so tudi mnogi bolj posamezni delavci, ki nedelje onečastrijejo, nekaki po-metavci, brizgavci po ulicah (kar se je /idelo še o velikih praznikih), marsikteri rokodelci, čevljarji, krojači itd., da so potem še celo učenci in posli zaderževani pri obiskovanji božje službe, kar je k pervemu drugi velik greh, ki ubija božji blagoslov v družinah in občini.
Vuttei mucenee» r Tipazi.
Resnica katoliške vere je med drugimi dokazi po-terjena tudi s čudeži, in sicer a čudeži, ki jih je delal naravnost Jezus sam, ko je bil na zemlji, pa tudi z drugimi neštevilnimi čudeži, ki jih je delal Bog po svetnikih. Zato je po pravici rečeno „mirabilis Deus in Sanctis suis — prečuden je Bog v svojih Svetnikih". Nobena svetna dogodba ne od daleč nima tacih in tolikih znamenj in dokazov resnice, kakor katoliška vera Čudeži, ki so Jezusov nauk vterjevali pred 18 stoletji, so se vedno ponavljali v katoliški Cerkvi, in tudi ti so taki, ki jih nobena — tudi najbolj prekanjena zvijača in hudobija — ne more utajiti. Priče tega so n. pr. mučenci v Tipazi, ki naj jih poznamnjamo v naslednjih versticah.
Dandanes je prav veliko nemarnosti in pregrčh zarad slabovemosti, nevernosti in brezvčrstva. Kdor je bil morebiti slep ali pa vnemaren, naj bere naslednje dogodbe, ki so neutajljive in do globočine vterjene in čisto dopričane.
V afrikanskem mestu Tipazi (Tipasa) so o svojem času kralja Huneriha s silo hotli arijansko krivoverstvo v veliavo spraviti. Prebivalci so se tega ustrašili. Njih naj veči del je pobegnil na Spanjsko; ubožniši so doma ostali, toda nobena stvar jih ni mogla zapeljati v krivo vero. Arijam so bili namreč v 4. stoletji grozno terdo-vratni krivoverci, ki so tajili Kristusovo božjo natoro in torej odrešenja niso pripisovali Bogu, ampak stvar-jenemu bitju. Začetnik sam te krive vere. Arij, je bil Afrikanec, rojen v Aleksandriji, torej je skušal zapeljati tudi svoje rojake v tako hudobijo. Omenjeni prebivalci v Tipazi, kakor premnogi drugi, so pa z vso določnostjo spoznavali Jezusa kot Sinu Božjega, enega bitja z Očetom.
Kralj Hunerih jim je torej dal jezike do korenine iz gerla iztergati, in — tako grozovito izmučeni so na-dalje govorili, kakor da bi se jim ne bilo čisto nič hudega zgodilo. Ako je pa to res, potlej pač ne bo kdo tajil, da tukaj je čudež, čegar začetnik je le Bog sam.
Zgodilo se je že sicer, pa prav redkokrat, da je kdo po zgubi nekolikega kosa jezika se govoril; toda med temi primerljeji in med dogodbo v Tipazi so taki razločki, da ni dopušeno od unih na te sklepati. To reč obravnava in razkazuje E. Barthe (Katoliška vera pred sodnikom umom, Mainz 1882), in tega se deržimo v pričujočem spisu.
Pred drugim tisti redki primerljeji niso zgodovinsko tako vterjeni, kakor dogodba v Tipazi. Zakaj dogodbo v Tipazi poterjuje šest pisateljev iz ravno tistega časa, ko Be je godila; te priče so pisale na raznih krajih, v raznih letih, in vse te priče so mučene Tipazijane vidile in z njimi govorile. Ti šesteri soverstniki so: Viktor de Vita, cesar Justinijan, Enej iz Gaze, Prokopij, Comes Marcellia, in Viktor iz Tununuma.
Cesar Justinijan v svojem zakoniku čisto določno pravi: „Mi sami smo nektere teh časti vrednih ljudi videli, kteri, potem ko jim je bil jezik do korenine odrezan, so nam ginljivo dopovedovali bolečine, ki so jih morali prestati." *) Ali se more kaj več po pameti zahtevati? — Enej z Gaze, spreobernjeni novoplatonik, poganski modrijan, piše: „Jaz sam s svojimi očmi sem videl te ljudi; slišal sem jih jaz govoriti; in ker svojim ušesom nisem zaupal, sem se hotel prepričati s svojimi očmi; rekel sem jim odpreti usta, in tu sem vidil, da jim je bil pri korenini jezik odrezan. In v svojem za-čudovanji sem cenil za nezapopadljivo, ne da so zamogli govoriti, ampak že to, da so to neusmiljeno odrezovanje sploh preterpeti zamogli." (Dial. Theophrast. Eneja z Gaze.) Tudi Gibbon (veliki sovražnik vsega razodenja) je prisiljen poterditi, da ta čudež z iztergauimi jeziki se je dogodil na naj obširnišem in naj bolj pristopnem pozorišču sveta in da skoz več let so vsi neverni imeli priložnost ga hoditi gledat. On pravi: „Vsi ti ljudje to za ta čudež pričali, nekaj kakor sploh znano dogodbo.'* (History of the decl. itd.)
Čudež v Tipazi ni posamezen in osebnosten; zgodil se je ob enem času, v enem mestu, pri znamenitem številu osčb, ki so skuuli in prestali Hunerihovo trinoštvo.
Ako se je kterikrat namerilo, da je kdo govoril s pomanjkljivim jezikom, so bili to le nekteri več ali manj nepopolni glasi, kakoršne je kteri tacih izustil le čez dolgo časa enkrat ali drugikrat, in še takrat s premnogim natezanjem. Pri Tipaških mučencih je bilo to vse drugač; le ti so nadalje govorili po odrezanem jeziku z ravno tisto lahkoto in popolnostjo, kakor poprej pred odrezanjem. To je delalo toliko zgledovanje, da je Enej Gazanski že tri dni po mučenji reč preiskoval, in takrat kako ozdravljenje po natorni poti še nikakor ni bilo mogoče.
Pri nobenem tacih posameznih, ki so kake glasove stokali več ali manj redno, po tem, če jim je več ali manj jezika manjkalo, ni čisto pomanjkanje jezika tako dopričano, kakor pri Tipaških mučencih. Vsi verstniki, ki naznanjajo čudež v Tipazi, so v tem edini, da mu-čencem je bil jezik pri korenini odrezan. Ta dokaz je popolnoma veljaven in premagljiv, ker očitno je, da so mučenci potem ravno tako govorili, kakor poprej; sicer pa tudi ve sleherni, kako naj manjše poškodovanje jezika pri govorjenji velike skazo dela.
Pa še druga okolišina prav očitno priča za omenjeni čudež. Prokopij, prav trezen pisatelj namreč naznanja, da pri dveh tistih tako čudovito pomilostenih je čudež kar precej nehal in nista mogla več govoriti, ko sta bila storila neki greh zoper čistost.... Prokopij je bil spremljevalec Belizarjev po Perziji, Italiji in Afriki, senator in poglavar (prefekt) v Carigradu, mož tedaj, ki se mu po vsih okolišinah ne more pripisovati, da bi se bil komu dal oslepariti, ta mož je gotovo veljavna priča. Tedaj ne le nadaljevanje govorjenja brez jezika, ampak tudi jenjanje* govorjenja po storjenem grehu je čudež, česar noben previdni ne bo tajil.
Velika dogodba v Tipazi ima vso zgodovinsko gotovost in nikakor se ne da po natorni poti pojasniti.
*) La religion chrétienne prouvée par un seul fait.
Tukaj se je v resnici zgodilo djanje zoper vse natorne postave in moči. Tukaj je pravi čudež, ki ga je le Bog sam zamogel storiti.
Tudi se ne more dvomiti, da Bog je ta čudež storil ravno v dokaz, da le katoliška vera je prava: Tipaški mučeniki so namreč te grozne bolečine morali le zato terpeti, ker so očitno pričali in spoznavali katoliško vero, da je Jezus Kristus pravi Bog; in perva raba, ki so jo skazovali po dodeljenem čudežu, je bila ta, da so z besedo Bogu dajali čast in bvalo. Čudež je pa dobival še veči moč in je še bolj živo pričal resnico s tem, ker ni bil le enokratna prikazen, temuč stalno djanje, ktero je nekako videl takratni vesoljni svet kot priča. Marterniki so se namreč razkropili po vsih premnozih straneh Afrike, ker bali so se nove to-gote arijanskih Vandalov; bežali so v kraje, kjer jih besnost sovražnikov dosegati ni mogla.
Zato je učeni Baronij ta čudež po pravici imenoval strelo sv. Duha, ki se je slišala po vesoljnem svetu, in rekel, da ta čudež je na enaki stopinji, kakor vihar binkoštni dan. „Zakaj", rekel je, „tukaj ni prašanje za eno ali dve priči, ampak za celo provincijo, ali veliko več, ne le za eno provincijo, ne samo za Afriko, ampak tudi za unkraj morske okrajine; ne ravna se za en dan, ne za eno leto, ampak skor za eno stoletje; zakaj ter-pelo je dotlej, da je umeri zadnji na vse strani razper-šenih mučence Poslednjič je Bog tako vravnal, da so vsi verstniški piiatci s sv<>jo veljavo to dogodbo sami po enakem nač.nu poterdiii, dasiravno so bili v raznoterih okolišinah in ča9teh.
Mzlamsko-tur&ka moč in leto 1889.
IV.
(Škenderbeg in sultan Murat.)
Murat zve, kako ga je Jure Kastrijotic prekanil, se grozovito serdi in pošlje proti njemu 40.000 konjkov pod Ali-pašem. Ban Kastrijotic zoper njega zbere 15.000 junakov, 8000 konjkov med njimi. To se mu zdi zadosti, da Turka omaha s pomočjo Božjo in svojih vernih Albancev. Imel je posebej dva sokola, na ktera se je zanašal ; eden je bil njegov sinovec Ameža (od Turkov mu dano ime), sin njegovega brata poturčenca, Ameža pa se je bil dal kerstiti; drugi je bil stotnik Musa (Mozes) Arbanas. Dolga narodna popevka popisuje, kako je bil Jure zopet premagal in otepel Ali-pašata, vojvoda turškega. Murat je s svojimi veziri, pašati, agi, 3pahijMmel vojni svet, v kterem je grenko tožil zoper Jurja Šken-derbega in prašal:
Ko (kdo) pogubi onu zmiju ljutu, II pogubi, il dovede živa; Čestita ču njega učiniti, Od Epira krunu darovati.
Oglasi se Ali-paša, da ga hoče premagati. Pesem pravi dalje:
Kad je care njega razumio, Silenu je vojsku sakupio, Sve konjika, po izbor delija (viteze), Silne vojske četarjest iljada.
S temi udari Ali-paša proti Epiru. Pa tudi Škenderbeg je bil pripravljen o pravem času in pred Krojo mestom je vojake štel, povelja dajal in junake oserčeval: Ne bojte se Turka, ker ima veči vojsko; oni slavijo svojega „svetca" Mohameda in vanj zaupajo, mi pa v lepo ime Jezusovo:
Nemojte se, bratjo, poplašiti, Što je večie vojske u taraka; Oni Blave svoja Muhameda, A mi lipo ime Isusovo.
Dva vojvoda je imel Škenderbeg skrita v „zeleni gori", sam je pa Turke napadel; kadar so se bili že hudo tepli in bili utrujeni, je Škenderbeg krila razmaknil, skrite kardela zaporedoma pritisnejo in udarijo na utrujene Turrke. Ta nenadni napad turčine oplaši: Kad tah vidi Kastrijotic Jure, Svojoj vojsci krila razmaknuo, Vranjauinu (eden roj vodov) pute otvorijo, Pak udriše čili na umorne. Ta se težka kkrvca prolivaše, Do neba se jadan glas čuvaše Od velike jeke i jauka, Turci zovu sveča Muhameda, A kerstjani ime Isusovo.
V treh urah boja ljutega, peva pevec, je padlo 22.000 turških konjkov, 2000 jih je bilo zasužnjenih; Škenderbegovih pa je bilo padlo malo junakov in malo bilo tudi ranjenih. Ali paša vidi, kako so mu turčini zginili in pobegne proti Carigradu. Jure ostane na bo-jišu, pokoplje junake, obeie rane ranjenim, potem gre na turške meje in Turke dalje strahuje.
Rečeno je bilo, da v 2- bitvah je bil Jure srečen proti Turku; naj imenujemo še nektere. L. 1445 je bil samo s 3000 Albanci udaril na Turško. Murat ?a hoče v roke dobiti živega ali mertvega in zažene proti njemu Feres-i>ašata, da nai ga napade nenadoma. Kastrijotic pa je vedil njegov namen, priprav«» in pota, in pričakal ga je v dolini z imenom „Mokra", udari na njega iz zasede ter 900u (ali kakor piše Barlezio, 15.000) Turkov tako pobije, da jih le malo uteče; med mertvimi je bil tudi Feres paša; ujel pa je živih 1<?00.
Sultan Murat zve, kaj se je dogodilo in je silno serdit in žalosten. Zdaj zapove Mustafa-pašu, naj gre z vojsko v Albanijo, naj pleni in stori hudega, kolikor naj več more (tako pravi pesem). S 15.000 Turki gre Mustafa 1. 1445 v gorenjo Albanijo in začne pleniti brez usmiljenja. Kastrijotic pa ga pretepe, poseka mu 5000 vojakov, še več rani in veliko vjame. Potem gre z vojsko v Turško, pleni in odpelje mnogo jetnikov in plena. (Opomba. Koliko je bilo v teh vojskah nravno prav ali neprav, tega mi ne sodimo; povemo le, kar se je godilo. Tudi tega nam tukaj ne gre razločevati, koliko je strogo zgodovinskega, ali vmes tudi zgoli pesniškega, ter kje presiljenega. Vr.)
Po pobitju FereB-pašata, poje pesnik, kako se je sultan jezil in žalostil:
Kad je Murat razumio, Da je njemu vojska izginula, Od žalosti rusu (rudečo) brado guli, Gorko cvili i suze prolije. Kada li se naplakao biše, Sardito je Murat provorio: Aranzado Skenderbeže Jure: Oli glava moja, oli tvoja!
Vsled tacega govorjenja se oglasi Mustafa, da gre nad Škenderbega.
Pak govori caru čestitomu: Daj mi vojske petnajest iljada, A evo ti tverdu viru dajem: Porobit ču zemlju Arbaniju. Dovest ču ti živu Škenderbega, 01 dovesti, ol doniti glavu... Govori mu Murat care silni: Poslušaj me, virna slugo moja!
Ako misliš Epir porobiti, štenderbega živa uffatiti (vjeti); Uzmi vojske petdeset iljada, Jer ti neznaš, što su Arbanasi: Udarit ce jedan Da stotinu, A Skenderbega boce na iljadu.
Nato se nasmeja paša i a zopet zaterja, da bo Skenderbega poki cal na „mejdan" (dvoboj) ter mu bo glavo odsekal, naj vidijo „turci i kauri4', kako seka sablja Muštafova.
To govori, al Boga ne moli. Veče skoči na konja viteza, 1 povede svoju silnu vojsku, Ter otidje k ravnoj Arbaniji, Da pogubi Skenderbega bana, Al je ujemu losa (ukanljiva) sriea bila. Doteka ga Arbanase bane Na mejašu cara čestitoga U busii (zasedi) u gori zelenoj. Iz busije udari na Turke, Ter ji siče po gori zelenoj. Pet iljada glava odsikoše, Malo manje živi' uffatiše. Al uteče Falislav (hvalislav) Mustapa, Urez puške i brez sablje britke. .. Ej Mustapa, kamo tvoja fala (hvala)? (Dalje nasi.)
Ogled po Slovenskem lil dopisi.
U Ljubljane. (Slovesna tridnevnica v frančiškanski cerkvi.) 2., 3. in 4. oktobra se bodo po vseh frančiškanskih cerkvah obhajale slovesne tridnevnice v spomin sedemstoletnice od rojstva sv. Frančiška, ki je po svoji goreči ljubezni do Boga imenovan Serafín ski. Sv. Oče papež Leon XIII so za te tridnevnice podelili razne odpustke io privilegije. Brale se bodo po zadevnih cerkvah vse tri dni maše od sv. Frančiška. Kdorkoli se bo skesano spovedal in sv. obhajilo prejel ter skozi vse tri dni obiskoval frančiškansko cerkev in molil po namenu papeževem, zadobil bo popolnoma odpustek, ki se more tudi dušam v vicah v prid oberniti. — V praznik sv. Frančiška je tudi popolnoma odpustek za vse, ki se spovedó in sv. Rešnje Telo prejmejo ter v redovni cerkvi po namenu sv. Očeta molijo. Kdor frančiškansko cerkev obise vse tri dni ter ondi moli v imenovani namen, zadobi tudi vsak dan enkrat nepopolnoma odpustek 7 lét.
V tukajšni frančiškanski cerkvi se bo ta tridnevnica obhajala po sledečem redu: Vsak dan bo tiha sv. maša o 1 ,¿o, potem pridiga in po pridigi slovesna sv. maša z izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Med slovesno sv. mašo bo tudi tiha maša pri stranskem altarji. — V ponedeljek in torek bo tudi ob 10 slovesna sveta maša, v praznik sv. Frančiška pa ob 9. — Popoldne ob 5 bo vse tri dni pridiga in potem litanije. Zadnji dan bo po litanijah tudi zahvalna pesem.
Il Ljubljane. {Poklic v duhov ski stan) Nekteri mla-denči komaj čakajo, da po doveršeni gimnaziji stopijo v semenise za duhovski stan; drugi pa se bojé te naprave, kakor da bi jim bilo iti v ječo ali na vislice. Poklic je od Boga; mladeneč naj zanj goreče prosi. Pisano je tudi: „Si non es vocatus, fac ut voceris: ako nisi poklican, stori, da boš." Kteri si domišljuje, da bo v druzih stanovih kdo vé kako svobodo ali sladkosti vžival, naj pomisli: 1. da popolne zadovoljnosti ni v nobenem stanu na zemlji, najmanj pa tam, kamor kdo gre iz po-
čutnega poželenja: 2. da zatajevati se mora v vsakem stanu, kdor hoče zveličan biti; — po živinsko živeti nikomur io nikjer ni privoljeno. Znamnja poklica v du-hovski stan pa so po Tappehornu in druzih te-le: 1. Posebno nagnjenje k temu stanu, ki se kaže v tem, da mladeneč z veseljem hodi k božji službi, rad streže pri sv. maši in cerkvenih opravilih, celó v otročjih igrah, ki so na cerkvene reči obernjene; ako molitve pobožno opravlja. 2. Začetek tistih čednost, ki so vsakemu duhovnu se posebej potrebne, namreč ljubezen do Boga in bližnjega, gorečnost za vero, čistost in vnemo za svete reči. Gotovo tudi lepi občutek za terpeče in zagrešeno človeštvo koristno delati. — Kdor pa je tako zabredel, da duhovski stan celó sovraži in druge od njega odvra-čuje, taki naj le hitro pogleda v globoko brezno svoje duše in iše, da se iz njega izkoplje; zakaj če taki ostane, bo nesrečen v vsakem stanu. On bo imel tisti pekel, kakor ga je nedavno neka oseba popisala, rekoč: „Sme-jam se z druzimi, dobre volje sem po zunanje; v sercu pa nikoli vesela nisem." — Ne obupa naj nobeden ne, kdor je dobre volje; tudi iz hudo zagrešenih so bili prav dobri mašniki, n. pr. sv. Avguštin.
Duhovski stan ni lahek stan; pa iz vestnega spol-novanja njegovih dolžnost izvira neko veselje, ki daleč prekosi vse veselja in naslednosti, ki jih posvetni ljudje menijo vživati.
Novomesto. (Obiskovanje duhovnij. Šole ) Naš dekan, mil. g. prošt Peter Ur h, so koj po nastopu svojem obiskali in pregledali vse fare Novomeške dekanije. Visoko častiti gospod so bili povsodi slovesno sprejeti; s svojim, zares ljubeznjivim obnašanjem so se pa tudi povsodi kar precej prikupili.
Ker je bil, po ukazu v. č. škofijstva, prihod njihov v vsaki fari poprej naznanjen, se je povsodi zbralo zraven šolske mladine obilno odrašenega ljudstva. Nektere farne cerkve so bile polne. — Po končani službi Božji je bil slovesni obhod po pokopališu z molitvami za ranjce Po tem so mil. g. prošt sprejeli ključarje farne cerkve in njenih podružnic. Prav prijazno so se z njimi pogovarjali o cerkvenih zadevah. Skerbne može so pohvalili in jih k daljni vnemi za Božjo čast budili, sej snažnost in lepota cerkve kaže dobrega duha cele soseske, cele fare, so djali. Kjer je bilo kaj pomanjkljivega, so prijazno priporočali, naj se prej ko prej popravi ali pre-naredi, da so hiše Božje z vsem potrebnim zadostno preskerbijene. Ako je kteri g. župnik želel, da bi pogledali tudi ktero podružnico, so se v. č. g. prošt radi potrudili do cerkve, da bi, kar je mogoče, o stanji vseh cerkva cele dekanije na tanko se prepričali!
Po tem so povsodi obiskali tudi šolo. Tu so urno pokazali, da so izversten katehet. S svojo priprosto Iju-beznjivostjo so si serca otrók takó pridobili, da so otroci na vsa vprašanja lepo brez vse boječnosti odgovarjali. Ker radi — so se dolgo pri otrocih mudili. Vidi se, da nedolžna mladost jim je posebno pri Bercu. Navadno so otroci tudi kaj brali in številili, ter so se v. č. gospod prepričali v vseh vednostih, kterih so se otroci naučili. — Slednjič so otrokom dajali zares prav očetovskih naukov. In ker so ti nauki prihajali iz sočutnega serca, so tudi globoko segali v mehka serca mile mladine. Bog jim poverni te lepe nauke, in daj tudi svoj blagoslov, da bi otroci po njih živeli! — Ko so otroci še ktero zapeli, so mil. g. prošt še veliko podobic med nje razdelili.
Vsegamogočni nam jih ohrani mnogo lét, da, vsi vneti za Božjo čast, v zveličanje naših duš veliko — veliko storijo!
Dubica, 24. kim. 1882. Okrevávam od težke bolezni groznice (merzlice), ki se je bila še z dvema dru-
zima sklenila ter me morila. Od 30. avgusta do male Gospodnje lečili in zdravili so me pod nadzorstvom dok-torjevim in se nisem čisto nič zavedel; pa groznica z eno boleznijo me je popustila, ter me muči se ena posebno s tim, da imam po ustih vse oteklo, ter zamorem vživati samo tekočine in mehke stvari na njih. Slabost pa je bila taka, da sem ležal tri tedne, kakor so me polagali. Zdaj, hvala Bogu, je bolje in danes sem, sicer težavno, vender srečno zopet sv. mašo opravil po tolikem prestanku. Nič pa se ne čudim, da je bulezen enkrat zrojila, ako pomislim, da sem jeseni in po zimi stanoval v novi sobi, ki je bila okoli sv. Andreja Še le malo ometana, toraj vsa vlažna, da so bile stene o Božiču lepo zelene od raznega semena, ki je v nesuhi malti ozelenelo. Od pomladi dalje, kar sem v Dubici, pa je moje stanovanje bosanska kučica brez poda, kar ilovica je nekoliko terse nabita; zraven tega bila je ta soba jeseni pri povodnji polna vode; odzgor in poverhu se je osušila, ali v dnu je še vse mokro, toraj vedno polna vlage, zdravju toliko škodljive.
Upam, da se mi bode stanovanje do adventa spremenilo ter bom dobil suho in toplo sobo.
Več kakor še stanovanje obdolžujem pa bosansko hrano. Že se dogodi, da se dobi časi kaj, časi pa tudi nič — se za denar ne; ali večidel prav slabo napravljeno, da pogosto ni za vživanje. Zatoraj moram dobiti kranjskega kuharja.
Imel sem tri odbrane, o kterih sem mislil, da bi vsak rad prišel; ali dva imata veljavne vzroke, da zdaj ne moreta sem; tretjega, ki je bil voljan, mi je pa Bog k sebi vzel, da zdaj ne vem nobenega več. Imel bi hrano in stanovanje, po dogovoru tudi obleko, ali tudi ne, in dajal bi mu tudi še kaj plače, zopet po dogovoru, ali v denarjih, ali bi mu kupil zemlje na njegovo ime, ali pa v farovžu, ter bi bil potem do smerti v farovžu. Naučil se bo pa kuhaoja in kar je še potrebno, mežna-rije in nekoliko šivati v veleč, frančiškanskem samostanu v Kamniku; kdor bi imel veselje, naj gre, ako je blizo, ali naj piše, ako je dalje, velečast. gosp. Blažu Muhovcu, kaplanu v Kamniku, ter bo vse zvedel, kar želi. Ako kdo meni piše, se ve, da mu bom tudi rad odgovoril.
Gg. prijatelje pa in dobrotnike prosim, da se nekoliko ogledajo, ako bi zamogli dobiti takega kuharja, ter mu razložč, kako in kaj? morda se vendar dobi kteri, da bi prišel v Bosno. To so zdaj moje želje, ali mi jih bode spolnil Bog, tega pač ne vem.
Val. Lah.
Iz Št. Gola na Švicarskem, 7. kim. (Nekaj iz Švicarskega življenja. Letina.) Letina ni naj boljši, ali vender še do zadovoljnosti; slab je le korun (podzemljice), kteri ni zdrav in je sploh moker. Tako tudi gori po Nemškem. Vino je tudi letos slabo pričakovati; zato je pa sadja toliko, da se vse drevje lomi, in že zdaj se prav dober hruškovec dobiva po 20 sentimov ali vaših 8 kr. liter. Živinske klaje je obilno in tudi dobre. Skoro za čudež pa ima ljudstvo to, da pri tolikem deževanji (13.—14. kim. je še sneževalo) vender prihaja toliko tujcev iz vsih delov svetä in narodov, kolikor jih še nikoli ni bilo, in h koncu bo letos še prav dobra letina. Zato mora vsak Švajcar danes Bogu hvaležen biti, ko vsa dežela obhaja vesoljni spokorni praznik: „Eidgenössischer Buss- und Bettag". Tu mora vse tiho biti, bodi si ktere vere koli; tudi kerčme so po večem delu kantonov do šestih zvečer zaperte in je kaznovan, kdor dd piti ali pije. Vstanovljen je ta praznik od tistega časa, ko je Švica postala sama za-se. Današnji dan se kmet kakor gospod v černo obleče, in veči del tudi s
visokimi klobuki na glavi in nalispani pridejo k Božji službi, pri kteri se večkrat stotisoče daruje in darovi se obernejo za občinske sirote in bolnišnice, za kar se tukaj dobro skerbi.
Iz Nazareta pri Banjaluki v Bosni, 21. kim. (Zahvala za darove. Šola redovnic presv. Kervi.) Čast Jezusovi Kervi!... Tisočkrat hvala za 35 gl. 50 kr., nam poslanih po č. Br. Cahariju. Le s slabimi molitvami smo zmožne dobroto povračevati; ljubi Bog pa bo na molitev drazih otročičev bogat povračevalec vsim blagim dobrotnikom...
Dovolite malo sporočilo o šolskih otrocih. Šola se je ravnokar začela; število sprejetih otrok skoraj naše moči presega; poživlja pa nas zaupanje v modro previdnost Božjo. Nektere večih učenk smo že oddale v mestu pri katoliških družinah, in tam ne morejo pre-hvaliti pridnosti in delavnosti teh gojenk. Po tem takem smemo vender upati, da s pomočjo Božjo in s pripo-močjo dobrotnih sere bodemo revnim zapušenim sirotam kaj dobrega storile po naši moči.
Živimo pa tukaj od dne do dne v zanašanji na previdnost Božjo. Pnmorane smo zdaj za živinico zidati novo podstrešje, ker sedanji hlev kima v grobljo.
Ponavljajoč preserčni ,,Bog-povemi!" priporočam naš ubožni samostanček Vaši nadaljni blago volj nosti...
Prehvaležna S. Ana Kasperetht začas. prednica.
Sreča nesreča.
Krasni pas sreberne vode, Loge, njive, kinČ ravnin, V daljnem krogu temne gozde Gledam željno z verh višin.
Hiša vabi velikanska Me v središče vode tik, Ogenj se brizgaje bliska, Dimnik strelja ga navpik.
Up veseli se mi zbuja, Zlate vidim že gore, Peč topivna berž bo moja, Svitli zlati v njej sorč.
Stopaj, hodi urno, noga, Da me kdo ne prehiti; Ona za-me ni predraga, Serce ve nasititi.
Velikanske so dvorane, Strojev polno krog in krog, Zveze umno so speljane, Prazen c'lo ni še obok.
Tu se dalo bo živeti, Sreča vsa si tu doma; Človek tu ne more umreti, Če le bistri um ima.
Peč topivno še pogledam, Kup pripravljen že imam, Nade poln ko kup odštevam, — Oj! — zagerne me že plam.
Solze britke ni za mano, Ne spomina blazega; Si delijo s trudom zbrano, Vsak želi še več blaga.
Sreča, res si goljufiva, Nade delal — pa ne daš; Si za dušo pogubljiva, Jo stopiš — peklu izdaš!
S-d—n.
Kako jo je bil neki brezvčrec skupil!
Že se je včasi slišalo, da je kak zdravnik, ki je ▼ero zapravil, se norčeval, da ni duše, boje, ker je on ni našel, ko je kacega merliča razkosoval! Se vč, da v merliču je ni, pa tudi če živega človeka razkosuje, se mu duša ne more pokazati, ker duša je duh, ki se ne ne viditi, ne otipati in ne razkosati. Taki mož je zapeljivec in bedak, bodi si v tem ali tem stanu. Hvala Bogu pa, da imamo v vsih stanovih tudi prav modre može, ki jim duša in neumerjočnost ni prazna beseda.
Neki novopečen doktor medicine se je prav učenega in moškega delal s tem, češ, da človek ni nič druzega kakor živina, pes, konj, krava, svinja itd. Bil je ravno v neki veliki družbi in je zopet tako prismojene brusil. Vsa družba je bila razžaljena od žlobodranja tega brezverca, ki je človeka „popeseval" in „poavirije-val". Star njegov tovarš, močno priljubljen zdravnik, medicinalni svetnik, pa je sirokoustneža pošteno izplačal. Rekel mu je: „Mladič, do zdaj «em vas vedno imenoval „goBpod tovarš" in ste tudi vi mene tako imenovali. In tisti, ktere jaz ozdravljam, po mojem prepričanji imajo dušo s pametjo in so ljudje, ne pa živine, vi pa terdite, da so živine, zato sebi prilastujem naslov ,,doktor", vam pa pustim ime „živinozdravnik", sej tisti, ki jih vi zdravite, so po vaši misli le „živine" prav za prav! Prepo-vem tedaj, da bi me vi še kterikrat imenovali „tovarša", živinski (pasji, svinjski) tovarš jaz nočem biti: ste me razumeli „gospod živmozdravnik' ?"
Nisem vajen tako umazano jesti.
V eni pervih gostilnic v nekem mestu ob Renu je kosil mlad olikan mož. Gospodje, ki so sedeli z njim pri mizi, so pričeli nespodobno kvasiti in kvantati. Mladi poštenjak jih resno pogleda, toda umazani junaki še huje počenjajo. Mož mirno vstane, močno pozvoni ter pokliče gostilnika in pravi: „Gospod gostilnik, primoran »em vas nagovoriti, odkažite mi drugo sobo in tje mi prinesite jedi; tukaj ne morem jesti." Pri teh besedah ostro pogleda pričujoče blebetače. Gostilnik začuden prasa: „Kaj pa je, gospod?"... Odgovor: „Moram pri tem ostati, odkažite mi drug prostor; nimam navade tako umazano jest i." — Naj bi bil kdo meril nosove, ki so vedno daljši prihajali, ko je pošteni mladi gospod odhajal iz njihove nečedne drušine! Morebiti se že davno ni zgodilo, kar se je zdaj vidilo: Sram jih je bilo.
Razgled po »veto.
Šolsko. „Schulzeitung" za Bavarsko v Donauwörth u ima spisek iz Češkega, ki je vreden, da ga nekoliko posnamemo. Spis naznanja, da v kratkem so imeli dva učiteljska shoda, češkega v Pilznu in „deutschtümlskega" v Reichenbergu in pravi: Kolik razloček med njima! Na shodu čeških učiteljev so bile reč dobro zadevajoče, mirne obravnave tehtnih stanovskih prašanj, dobrodejna resnoba v obravnavah, keršanske načela, pravi patriotizem in poštene av^trijanske misli Na reichenber-žkem shodu pa temu nasproti: smešno mnogobesedje,
nepristojno politizovanje in nesterpno obnašanje do dru-zih narodnost in stanov. Naši zavednosti kakor učiteljev je prezoperno, da bi tukaj ošabno nečimerne sklepe tega učiteljskega shoda ponavljali. „Christlich-padagogžški Listi" so o tem shodu obširno poročevali in zadosti je, ako tu postavimo sklepne besede. Glasé se: „Tako se je zveršil osmi splošni avstrijanski „Lehrertag". Imel je pečat brezpomenljivosti. — Nobene sloveče osebe iz liberalnega šotora ni bilo pričujoče. Govori so bili pusti in mnogotere zgoli ponavljane stare žvčke. Iz osebnih pripoved posameznih vdeležnikov smemo sklepati, da veliko jih je odha alo skoz in skoz nezadovoljnih. Marši* ktera misel globoko iz serca pa se je razodela, ki je mnogim pripomogla k spregledanju.
Po skušnjah se nam važno, prav potrebno zdi, da naj tudi keršanski učitelji, pred vsimi kateheti, družbo snujejo, v kterih naj tudi oni obravnavajo to tako resno, tehtno šolsko reč in mladinsko odgojo s keršanskega stališa, naj delajo sklepe ter naj se med seboj navdušujejo za svoj tako važni poklic: ob kratkem, naj ne pustijo vedno svojih nasprotnikov govoriti, temuč sami naj vodstvo sprejmejo. Katoliško duhovstvo je po svoji splošni omiki in posebej kakor djanski odgojitelj mladine in ljudstva v pervem redu poklicano, za šolo krepko se pečati. Katoliško duhovstvo je na tisti stopinji olike, ktero je učiteljski shod v Reichenbergu zaznamnjal za svoj vzor: ima namreč gimnazij-ke nauke, čversto pe-dagogiško omiko, djansko skušnjo ..., in ne bilo bi tore) prav, ako bi v boju za šolo skrajnih moči ne napélo. Veliko, upamo, da prav veliko število učiteljev se bo z veseljem naši reči pridružilo, ker ljudska šola le samo in edino na podlagi razodete vere zamore blagrena učna in odgojilna naprava biti."
Tako piše verli bavarski šolski list, ki ima geslo: „Vse za Boga in z Bogom v korist mladine." Ena naj potrebnisih pogoj k boljšemu pa je ta, da so učitelji sami v resnici verni in katoliški; zakaj „nemo dat, quod non habet", nihče ne more dati, Česar sam nima: nobeu učitelj ne more mladine primérno katoliško odgojevati, ako sam ni vterjen katoličan; nihče ne mere mladini resno k zveličanju pomagati, ako sam tako ne živi, da bi sebe zveličal. Da se dober katoliški duh razširja v šole, imajo po Nemškem in drugod zraven drugih po-močkov tudi učiteljske duhovne vaje, o kakoršnih se večkrat bere. — Drugi spis, „Solnograd", v ravno tem listu (št. 36) kaže, kolike so pomanjkljivosti tudi oziroma na učiteljsko osebstvo.
Bratovske zadeve.
Koledar za prihodnji teden:
2. vinotoka. (Začetek tridnevnice po cerkvah sv. Frančiška Ser.) S. Julijan m. — 3. S. Evald. — 4. S. Frančišk Seraf — 5. S. Placid in tovarši. — 6. S. Bru-non. — 7. S. Justina dev. — 8. Devetnajsta nedelja po Bink. S. Brgita.
Zahvale:
St. 100. Imela sem hudo bolezen v očeh, pa z zaupanjem sem opravljala devetdnevnico v čast sv. Deo-datu dvakrat zaporedoma, in kmalo se mi je začelo boljšati, ter so zdaj popolnoma zdrave. Zatoraj serčna zahvala Bogu in sv. Deodatu!
V Ljubljani, 25. kim. 1882.	T. M.
V molitev priporočeni:
Dva mladenča za srečno volitev stanu prav živo priporočena N. lj. G., sv. Jožefu in sv. Deodatu. — Neka
gospi v hudih serčnih bolečinah za pomoč na priprošnje N. ij. G. in sv. Jožefa. — Terdoserčna oseba v veliki starosti za spreobernjenje. — Družina v velikih hišnih potrebah.
Opomini k modrosti.
(I* bukev Sirahovih, iz XXXVI. pogl.)
2.	vi not. Usmili se nas, o Bog vsih reči, in -pokaži nam svitlobo svojega usmiljenja. (Dober zdihljej o sedanjem deževji za lepo vreme.)
3.	PoHji (o Bog) strah nad narode, kteri tebe ne isejo; da spoznajo, da ni Boga zunaj tebe, in da razglasu jej o tvoje velike dela.
4 Ponavljaj znamnja, in delaj nove čudeže (v sedanji jekleni terdovratnosti in brezverstvu).
5.	Pospeši Čas in se spomni konca, da bodo tvoje čudeže razglašali. (Pospeši čas rešenja sv Očeta; misli, da storiš konec terpljenju sv. Cerkve in ošabni pre-derznosti njenih sovražnikov.)
6.	Usmili se (o Bog) svojega ljudstva, ktero se po tebi imenuje.
7.	Usmili se Jeruzalema, mesta svojega svetiša. (Usmili se novega Jeruzalema, svoje Cerkve, in svojih svetiš, cevkev, da bi jih prederzni ne skrunili z nespodobnim obnašanjem.)
8.	Napolni Sijon s svojimi neizrekljivimi besedami, in svoje ljudstvo s svojo častjo. (Napolni sv. Cerkev s svojimi častitljivimi nauki, s svojimi prerokbami, s svojimi obljubami.)
Listek za raznoterosti.
Greslo.
Ne za slavo, za dobiček, Hočem pesmi Bvoje peti; Ali ko gošav slaviček V tiho noč jih žvergoleti.
Pesmi bodo mi zvonile Tebi le na čast in slavo, Gori se naravnost vile, K tebi, Jezus! na višavo.
Saj sem jih učil se peti, Ko sem, Jezus! te objemal, In v ljubezni tej presveti Se napajal, grel in vnemal.
Svet naj reče, kar mu drago, To le prazna je igrača; Če serce jih Tvoje blago Sprejme, to je za me plača!
f P. Herkulan.
Cerkvene molitve za lepo vreme.
Bog, ki te greh razžali in pokora potolaži; ozri se milostivo na prošnje k tebi kličejočega ljudstva, in šibe svoje jeze, ki smo jih s svojimi pregrehami zaslužili, milostno od nas odverni.
K tebi, o Gospod! kličejoče usliši, in dodeli nam, te prosimo, lepo vreme, da ker za svoje grehe po pravici terpimo, s pomočjo tvoje milosti tvojo dobroto občutimo.
Prosimo, vsegamogočni Bog, tvojo dobroto: ustavi nalive dežja in nam svoje jasno obličje pokaži. Po Go-
spodu našem Jezusu Kristusu, Sinu Tvojem, ki s teboj in sv. Duhom živi in kraljuje vekomaj. Amen. Oče naš, Cešena Marija (petkrat).
Za bogoslovsko uči lise naj se oglasijo gg. bogo-slovci 2. oktobra, ker 3. se prične redno podučevanje.
PredniŠtvo knezo-Šknf. semenisa.
V	kn -šfe. semeniše so sprejeti: Jož. Kos iz Šmihela, Jož. Kramanč iz Rado vice, Jan. Pavlič iz Kranja, Fr. Šuštersič z Gline; (pogojno) J. Dolžan iz Križevega pri Terž., Anton Mali s spod. Tuhina, Gust. Šifrer iz Ljubljane, Kar. Zavodnik iz Žužemberka. Naslednjič so sprejeti še: Dolenec, Geiger, Kačar in Kunavar.
Preč. g. kan. dr. J. Gogola je postal kn.-šk. komisar za veroznanstvo in verske vaje na srednjih šolah. (G. kan. dr. pl. Pauker se je radovoljno odpovedal.)
Pregledovalca cerkvenih poštevov sta postala preč. gg. kanonika Frid. pl. Premerstein in A. Zamejic; poslednji tudi izpraševalec iz veroznanstva za mestne iu ljudske šole pri izprasevalni komisiji
Preč. gogp. Anton Znpančič, profesor pastirstva, je postalvkn.-šk. konzist. svetnik.
C. g. Mih. Lazar gre za veroznanskega učitelja itd. na spodnjo gimnazijo v Kranj.
Č g dr. Janez Svetina, prefekt v Alojzi jevisu, je postal veroznanski učenik na gornji gimnaziji v Ljubljani.
Novoizvoljeni župnik vipavski, preč. gosp. Matija Erjavec, je postal tudi ondotni dekan ic knezo škof. svetnik.
Križev pot za cerkev presv. Jezusovega Serca se dela v Monakovem v „Meyer Miilierjevi dvorni umetni napravi". Perva tabla (14. postaja) se vidi v katoliški bukvami. Podobe so visoko vzbuknjeno delo, tedaj ne slikane, ampak vlite iz posebne, barvane tekočine, ki se zgosti v terdo maso in se lepo podajo, ter bodo občinstvu gotovo všeč. Posamezne table so po 118 gl.
f G- Andrej Debevec, spoštovani posestnik, brat r. Jožeta Debevca in cerkveni ključar, je umeri 24. t m. star 52 l£t. Obilna družina za njim žaluje. Bog mu daj večni mir.
t Marija Babnik, roj. Čukova, je umerla 25 t m. v št. peterskem predmestji. Bog ji daj večni mir!
Demantno SV. m&io so preteklo nedeljo v Kamnika obhajali preč. gosp. Andrej Valand, ondotni bene-ficijat.
Iz Šmarjete, 22. kim. Preobilni dež nam dela obilno skerbi; grozdje gnjije, krompir mu pomaga in ozimine ne bomo mogli sejati, če kmalo ne jenja. (Po več očitnih in osebnih prošnjah, ss. mašah itd. je bilo tukaj nastalo lepo vreme; zdaj pa zopet dežuje: greh noče nikakor nehati, toraj tudi gerdo vreme ne.)
V	Mariborsko semeniše je pristopilo 12 novincev v pervo leto, in 2 bogoslovca iz Gradca v drugo leto.
Očitna zahvala S tujega. Prosim vljudno, preč. g. vrednik, blagovolite natisniti naslednje verstice v prihodnjo štev. ,,Z£. Danice".
Po tej poti mi bodi dovoljeno, preserčno hvalo izreči gg.: Jakopu Gros-u, župniku na Gorenjskem, in Lukežu Kuificu, nadučitelju, za lepe nauke in trud, ki Bern jih prejemal v svojih šolskih letih na glavni šoli v Černomlji na Dolenjskem. Posebna hvala g. J. Grosu za podporo v novomeški gimnaziji. Z veseljem se spominjam na tiste čase in lepe nauke teh blagih gospodov. Bog poverni! Pridejo mi zel6 v korist tudi v daljavi od domovine. Bog daj, da bi mi bilo mogoče osebno se pri svojih dobrotnikih zahvaliti. Slava!
Krems ob Donavi, 12. sept. 1882.
Matija Jakša, c. kr. kanclist.
Za 7001etoico s?. Frančišk? Seraflnskega so sv. Oče
papež Leon XIII dali prelepo encikliko do vsih škofov katoliške Cerkve. Govori pa v nji o sv. Frančišku in njegovem času ter povdarjajo, koliko je on storil za zboljšanje in vmirjenje takratnega Človeštva, kako je ljudi vnemal in v novo povzdigoval k ljubezni do Boga in bližnjega. Sv. Oče žele, da naj bi tudi zdaj o njegovi 7001etnici se tako zgodilo; bočejo pa, naj verniki še zlasti v ta namen molijo, da bi se Italija vernila od zmešnjave k miru in od spačenosti k čednosti in zve-1 čanju.
It Travnika v Bosni imamo poročilo, da č. P. Ver-hovec je še v Zagrebu, ter iz Kranjske tam sam č. P. Aleksander Hofer. Drugi Slovenec je č. P. S 1 a v i c iz Štirske. — V Sarajevu dr. Jagatič vedno boleha. — Kakor je že znano, imajo oo. jezuiti v bosenskem Travniku šole in malo semeniše. Letos se prične pervi gimnazijski razred. Bog daj srečo!
Ix Rima, 19. kimovca. (—č.) Davi sem govoril za --(dva slovenska višja šolca, ki želita priti v Propagando) s kardinalom Simeonijem, prefektom „S. Congregations de propaganda Fide". Odgovoril mi je, da ju ne more sprejeti v „Collegium Urbanum", kajti zdaj
i'e v kolegiju dosto predosto gojencev proti temu, ko-ikor je dohodkov. (Bodi tukaj odgovor zadevnima gg., in morebiti tudi drugim pojasnilo o zadevah v Propagandi. Vr.)
Pet in dvajsetega tega mesca bode „konzistorij" ter bodo sv. Oče imenovali dva kardinala: Monsignora Czaczkega v Parizu, Poljaka, in Monsg. B i a n c h i • a, nuncija v Madridu.
Prederioa nosa pri otrocih. List z imenom „Sozial-Correspondenz" ima pozora vreden spis zoper prederzno in nesramožljivo nošo pri otrocih, posebno druzega spola. List pravi med drugim: „Že velikrat se je pričel boj zoper brezglavno; nečedno (nenravno) in nezdravo nošo pri otrocih, — velikrat zastonj, marsikterikrat pa vender tudi z vspehom. Naj tedaj zopet prostor najdejo nektere svarila v varstvo otr6k, najprej malih deklic, in z njimi vred v prid vsega mladega spola. Že več let je, kar se je razširila šega čisto kratkih oblačilic pri malih deklicah. .. To ni samo ostudno viditi in je nezdravo — zarad lahkega prehlajenja po zimi..., temuč naj hujše, kar se ženski mladosti zgoditi zamore, je to: občutek sramož-ljivosti se ne more zbujati in vzgojiti, ali pa kjer se nahaja, ga umori ta gerda šega. — Tudi v druzih ozirih se otroci včasi nespodobno oblačijo, ali pr obnašajo, igrajo, — otročji plesi itd. Ta reč se matere » ne more nikoli dosti do serca gnati; ker: „Gorjč Člceau zavolj pohujšanja!"
Čudovito. ,,Daily Merkury" naznanja iz Londona to-Ie dogodbo: 13. julija zvečer pribiti lepo oblečen mož preplašen v vredniško pisarno (omenjenega lista) in popraša, če ni kacih telegramov, ki bi naznanjali oficirje, ki so konec storili v Aleksandriji? Ko se mu pove, da skoz dan ni bilo nobenih dotičnih naznanil, je opraševalec med solzami v očeh povedal, zakaj da po-prašuje: „Mati in žena častnika, ki je v Aleksandriji, po imenu Revington, ste v mraku trikrat zaporedoma slišali, kako je nepričujoči trikrat zaporedoma s preža-lostnim glasom klical: „mati!" in ste torej grozno prestrašeni." Kakor je imenovani list dalje zvedil, je pomorsko više vodstvo naslednji dan Revington-ovi družini naznanilo, da tisto uro, ko so njegov glas slišali, je bil le ta v aleksandrijskib ulicah ustreljen.
Ravnokar sem bral, kako je duh, ki ni na telo navezan, v migljeju zdaj tu zdaj tam v nezmernih pro-
storih. .. Kaj pravijo vertoglavi brezverci k tej neutaj-ljivi dogodbi?
Kdaj je Žetev po zemlji,? V Avstraliji in po on dot-nih otocih, po večem delu Čileje in po nekterih krajih Brazilije je žetev mesca januvarja; v februvarji pa je po vzhodnji Indiji in se gredč dalje proti severu do-končd v sušcu. Mehiko. Egipt, Perzija, Sirija imajo žetev v aprilu; v mali Aziji, v Kini, na Japonskem, Tuniškem, Algierskem in Marokanskem, v Texas u je mesca majnika; v Kaliforniji, Španiji, v Portugalu, v Siciliji in po nekterih okrajinah francoskih mesca junija; — drugod po Francoskem, po Avstrijskem, južnem Ruskem in v velikem delu zveznih amerikanskih deržav je mesca julija; v avgustu jo ima Nemčija, Belgija, Nizozemsko, Dansko, novi Jork; v septembru Škocija, Svedija, Norvegija, naj veči del Kanade in Rusije; v poslednji po naj bolj severnih krajih in po Finiji je še le v oktobru. V novembru in decembru prav za prav ni nikjer na zemlji žetve.
Duhovske spremembe.
V Ljubljanski Škofiji: Č. g. Fr. Kadunec, duh. pom. v KoČevji, je postal administrator v Dragi; č. g. Jan. Hladnik, benef. v Lozicah, je postal kurat v Gočah. Prestavljeni so čč. gg.: Greg. Šlibar iz Kamnika v Šmartno pri Kr., Fr. Mekinec iz Dola v Dob, G. Rot iz Logatca v Cirknico, sem. duhoven J. Lavrenčič v Logatec, P. Berčič iz Polhovega gradca v Kočevje.
Dobrotni darovi.
Za študmtovsko kuhinjo: Gospa Fr.^Šupevec 5 gl.
—	Č. g. župnik Nik. Dolinar 2 gold. — Č. g. župnik G. Domik 2 gl. — Preč. g. dekan M. Kožuh 5 gl. — C. g. župnik M. Hočevar 5 gl. — Ana Jamnik križavec za 2 gld. 20 kr. — C. g. mestni župnik Jan. Rozman 2 gl. — J. D. iz B. 7. tolarja. — G. Fr. Silvester 2 gl.
—	Č. g. župnik Mat. Tavčar 5 gl. — Č. g. Jož. Boršt-nar 3 gl. — Preblag dobrotnik, „ker so tudi od ondod nekteri sprejeti v dijaško kuhinjo", 10 gld. — Marija St. 1 gld. — Č. g, stolni kaplan M. Šarabon 1 gld. — Dobrotnica K—ovka 2 gl.
Za pogorelce pri sv. Magdaleni nad Idrijo: Po č. g. župniku BI. Šokliču iz Loke 24 gold. — Reteška fara 5 gold. — Iz Motnika po č. gosp. župniku Iv. Golobu 5 gold.
Za hišo katoliških rokodelskih pomočnikov v Ljubljani: Neimen. 1 gld.
Za redovnice presv. Kervi v Bosni: Č. gosp. Jak. Živkov 4 gl. 50 kr.
Za bulgarski katol. misijon v Adrijanopolu: J. D. iz B. '/» vel- tolarja.
Za bratovšino Nase ljube Gospe presv. ¡Serca: J. D. iz B. 1 tolar.
Za sv. Detinstvo: J. D. iz B. 1 tolar. — Po č. g. Val. Erženu iz Loke 12 gl. 64 kr. — Dve gospodičini 2 gl. — Oddali pri^vodstvu: C. g. Ant. Tramte 24 gl. 30 kr.; dekleta iz Šentlenarta 1 gl. 60 kr.; Ana Škofic 30 kr.; Ana Merzlikar 1 gl. 38 kr.; Marija Čemažar 1 gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. J—z: To je kaj lepa in koristna misel, kajti število tacih, ki si sami ne morejo pomagati, še vedno naraša; Bog bodi velik plačevalec v sili!
Odgovorni vrednik: Loka Jeran — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznifcoii nasledniki v Ljubljani.