KULTURNA ZAPUŠČINA
Stari grehi vse dražji
Kaj mešane občutke budi v človeku podoba stare in malo manj stare Ljubljane: zanimanje in celo vzhiče-n/e nad lepoto arhttekture prejšnjih desettetij in cbIo stoletij, hkrati pa jezico ob zanikrnosti, ki spravlja v propad dragoceno zapuščino. Dobrih in trdnih skle-pov o tem, da /e potrebno »zdaj papravzares« začeti s prenovo starega mestnega jedra, kafpak nikoli ni manjkalo. Pa tudi tožb o denarnih stiskah ne. Toda pri tem se je kar najbolj pogosto tudi vse končalo.
Grehi so stari. Kot pravi predsednik samoupravne sta-novanjske skupnosti občine Center Janez Marinšek, »štiri-deset let nismo prav nič storili za prenovo starih hiš; ne v na-ši, pa tudi v drugih občinah ne. Med vojno seveda tudi ne, pa celo pred njo, po potresu konec prejšnjega stoletja, jim niso posvečali kdovekakšne skrbi.«
Za ves čas po vojni je pri roki čisto primerna razlaga ali opravičilo - denar. Nikoli ga ni bilo odveč, potrebovali smo ga za novogradnje. »Za občino Center je pri tem še posebej značilno, da vložene-ga denarja ne moremo videti. Zaradi pomanjkanja lokacij smo gradili drugod, v drugih ljubljanskih občinah.«
Stare in starodavne hiše -328 jih je, ki imajo več kot sto let, nekaj jih šteje tudi po se-demsto - so kajpak ostajale. Ne, nikakor niso bile bolj prazne kot prej, mnoge so bile celo bolj polne. Vanje so se -najpogosteje kot podnajemni-ki - zatekali tisti, ki do strehe nad glavo niso mogli priti drugod. Ti, pa tudi siceršnji prebivalci, pač niso bili tisti, katerim bi razpadajoča proče-lja toliko natrgala srce, da bi bili pripravljeni tudi sami kaj storiti za izboljšanje. Od kod njim denar? Ta bi se vendar moral zbirati drugod!
Nekaj ga je celo bilo, toda iz leta v leto prav malo. Nikoli menda dovolj za sistematično akcijo.
Tudi zdaj ga ni veliko, »le-tos ne bomo zbrali niti dvesto milijonov, za prenovo pa bi potrebovali 2,8 milijarde di-narjev. Pa še s tem denarjem bi stavbe z dvoriščne strani le pokrpali, pročelja pa celovito obnovili,« pravi Janez Marin-šek.
Pa vendar so upi za staro Ljubljano (pa tudi druge hiše starejšega datuma) zdaj neko-
liko večji. »Prvič nam je uspe-lo v te namene združevati de-nar na področju vsega me-sta.«
Pomembno je tudi, da so nosilci prenove poleg stano-vanjske skupnosti in zavoda za spomeniško varstvo tudi institucije, kakršna je Zavod za razvoj Ljubljane, sociolo-ški inštitut ljubljanske Uni-verze in katedra za krajino pri Biotehnični fakulteti. »Konč-no so namreč prevladala stali-šča, da ne moremo ostati pri fizični obnovi sicer kulturno dragocenih hiš, temveč da je potrebno oživiti celotni mest-m predel.«
To pa ne bo lahko. Ne le zaradi denarja (v mnogih hi-šah ni urejena kanalizacija, v mnogih stanovanjih ni sanita-rij), gre tudi za povsem člove-ške stiske in vprašanja. »Koli-kokrat so ljudje na zborih sta-novalcev zganjali vik in krik -prenovite nam hiše! Takrat, ko se je to zgodilo, pa se niso hoteli preseliti. Posebno sta-rejši ljudje se težko vživijo v novo okolje, rajši živijo v naj-bolj bednih luknjah.« Prav za-to zdaj snujejo sodelovanje s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, ki naj bi tudi prispevalo nekaj denarja za prenovo starih hiš. Z njim naj bi v starih hišah zgradili maj-hna stanovanja, poleg njih pa tudi družabne prostore in pro-store za ordinacijo. Tako bi tudi ne bilo potrebno siliti sta-rejših v domove za upokojen-ce, »prav v takšnih primerih pa se pogosto vsak pogovor o preselitvi pri priči konča.«
Z drugim problemom, mi-selnostjo, bo še težje. »Zdaj, ko imajo hiSni sveti spet svojo moč, pristojnosti in denar, bi marsikdaj lahko precej storili tudi stanovalci sami.. Lahko bi, na primer, naročili obrtni-ke, namesto da pišejo dopise na ustrezne službe.«
M. R.