NASILJE MED NAMI
Prejšnjikrat smo si skušali ogledati vzorec, po katerem deluje eloveška agresivnost od pradavnine, ko je določen način vedenja pomenil nujni pogoj za preživetje. Pokazali smo, kako ta vedenjski vzorec aktivirajo in v nekem smislu zlorabljajo sodobni agresorji v mednarodnih oziroma meddržavnih sporih. Na koncu smo namignili, da se riekako podobno odvijajo tudi spori v našem neposrednem okolju, kadar zmanjka sposobnosti za usklajevanje različnih interesov po legalni, to je zakoniti poti in kadar potem komu šine v glavo, da je spore mogoče reševati z nelegalnim nasiljem.
Poglejmo to na primeru, ki v spal-nih soseskah v Ljubljani ali v katerem koli drugem mestu najbrž ni nobena redkost. Take soseske so nastajale za-to, da bi v najkrajšem možnem času in s kar najmanj denarja rešili čim več tako imenovanih stanovanjskih pro-blemov. Ko je končana prva faza gradnje take soseske se na razmero-ma omejenem prostoru znajde za dve manjši slovenski mesti ljudi, manjka pa vse ali večina tistega, kar se v nor-malno nastajajočem mestu razvije hkrati z naraščanjem prebivalstva: vrtci in šole, zdravstvene in kulturne ustanove, trgovine in gostilne. Pred-vsem pa manjkajo tiste nevidne usta-nove, ki so v normalnih razmerah re-zultat dolgoletnega skupnega življe-nja; v njem so se na bolj ali tnanj neboleč način obrusila medsebojna nasprotja, ki v takem »čez noč« nasta-lem naselju »požirajo« velikanske ko-ličine energij. Novi stanovalci si utira-jo bližnjice čez trate, kjer jih arhitekti in urbanisti niso zarisali, parkirajo av-tomobile pod okni svojih stanovanj, da jih imajo na očeh, čeprav tam par-kirna mesta niso predvidena, puščajo tako imenovane kosovne odpadke kjerkoli, si lastijo v skupnih prostorih več, kot jim pripada, in tako naprej. Vse skupaj in vsaka od teh stvari po-samič pa seveda koga moti in si zato prizadeva, da bi motnje odpravil. Ta-
ko se začne: pojavijo se table s prepo-vedmi in zapovedmi, nastavljajo se ovire, ograjice, količki in kar je še takšnega. Sledijo opozorila bolj redo-ljubnih in natančnih, ki imajo seveda svoj prav, in bolj ali manj grobe zavr-nitve manj redoljubnih in natančnih, ki seveda nimajo prav, a si ne pustijo kar tako ukazovati od kogar koli. Po-tem pridejo grožnje v stilu: »naj samo še enkrat, pa bo videl hudiča«, »mu bom že pokazal«. Nazadnje pa komu tudi prekipi in niti ni nujno, da takoj spregovorijo pesti. Nemamežu v opo-zorilo dvignejo brisalce na avtu, na-slednjič morda spustijo gumo ali dve in če ne zaleže, morda dodatno okra-sijo avtomobilski lak s kakšnim žeb-ljem. Na koncu, kot se reče, pamet-nejši popusti, se neha »bosti z bi-kom«, se začne brigati samo še za svoje zadeve in soseska se ob vses-plošni nebrižnosti začne počasi potap-ljati v kaos in propadanje vseh zadev, ki naj bi bile stvar skupne skrbi.
Končni izid je v vsakem primeru negotov. V svetu so znani primeri, ko so stanovalci povsem uničili stano-vanjsko naselje, ki je po arhitektonski in urbanistični zasnovi veljalo celo za vzorno. Ponekod se v začetni fazi pro-padanja začnejo odseljevati tisti sta-novalci, ki si to lahko privoščijo, pri-seljevati pa seveda taki, ki si ne more-jo privoščiti dražjega bivanja v ugled-
nejši soseski. Tako se prebivalstvo štatusno homogenizira in morda celo začne razvijati neko vrsto identitete z naseljem in tiste oblike solidarnosti, ki so nujne, če naj se posameznik brez prisile podredi vsaj nekaterim pravi-lom vedenja, ki morajo veljati, če naj bo življenje za vse vsaj približno znos-no.
Z vidika teme, ki jo tu obravnava-mo, z vidika nasilja »med nami« nam-reč, je najslabša možnost homogeni-zacija deprivirane skupine ali deprivi-ranih skupin stanovalcev takega nase-Ija. Gre, preprosteje povedano, za skupino ali skupine posameznikov, ki jih kakršen koli že red v skupnosti potisnc nekam na rob, »pozabi« na njihove potrebe ali se zanje preprosto ne zmeni že v zasnovi.
V primeru popolnega uničenja tako rekoč vzome soseske, ki sem jo ome-nila zgoraj, so bili ena izmed takih skupin majhni otroci. V skrbi za zele-ne površine so jim »natančneži« naj-prej prepovedali igranje na zelenih površinah. Za igranje jim je preostal samo asfalt med bloki in pod okni stanovanj, to pa je bilo za nekatere stanovalce seveda moteče. Eden huj-ših problemov za otroke so bila stra-nišča. b njihovih igralnih površinah jih seveda ni bilo, do stanovanja v kakšnem višjem nadstropju pa jim je bilo predf.ieč. Manjši otroci v dvigalu pogosto niso dosegli gumba za svoje nadstropje in jim je prej ušlo ali pa so stvar opravili v kakem odročnejšem kotičku veže ali stopnišča. Kakorkoli: preden se je kdo spomnil kakšne pa-metne rešitve problema, se je začelo vsesplošno preganjanje otrok in mla-deži. Preganjani pa prej ali slej posta-nejo solidarni v odnosu do preganjal-cev in seveda začnejo vračati milo za drago. To je v omenjenem primeru pomenilo, da so začeli nalašč nagaja-ti, tnazati zidove, uničevati zanje do-segljive skupne naprave, se maščevati
posameznim preganjalcem in tako na-prej. Takšno »vojno« pa je potem praktično nemogoče ustaviti prav za-to, ker začnejo v njej delovati tisti mehanizmi agresivnosti, o katerih je že bil govor, udeleženci takih malih vojn (v nasprotju s krivici za velike) pa se jih ponavadi sploh ne zavedajo.
Temeljni smisel agresivnosti je raz-mejiti prostor sovražnih skupin; tam kjer smo »mi«, »njih« ne sme biti. Med »nami« in »njimi« mora biti ne-kaj praznega prostora, še najbolj ide-alna rešitev pa je, če tam, kjer so »oni«, sovražniki, nastane prazen prostor.
Če tako pogledamo na stvari, nam takoj postane jasno, kako brezupen je položaj, ko se v nekem stanovanj-skem okolju stvari zapletejo do te me-re, da se ena izmed skupin odloči spore reševati z nasiljem. Predvsem gre za to, da v takih »vojnah« organi reda, ki so v urejenih državah edini pooblaščeni za uporabo prisile, naj-večkrat nimajo zakonitega razloga za ukrepanje. Ali naj policaji preganjajo otroka, ki se je pokakal pod stopnica-mi, če ga sploh lahko pri tem ujame-jo? Nabijanje žoge pod oknom gospe, ki si je zaželela popoldanskega počit-ka najbrž ni niti prekršek, kaj šele
kaznivo dejanje. Zbiranje mladine na kaki javni površini ni nikjer prepove-dano, pa če koga še tako moti. Kako konec koncev preprečiti verbalno na-silje posameznikov v taki skupini, če se je kdo obregnil obnjo, ji očital mo-tečnost ali jo kam pošiljal? Ali nas-ploh rečeno: v takem okolju ni nobe-nega načina, kako razmejiti »sovraž-na« ozemlja, še manj pa je seveda možnosti, da bi »sovražno« skupino preprosto izničili, zbrisali.
Izkušnje tako stanovalcev kot upravljalcev naših primestnih spalnih sosesk kažejo, da je slabšanje razmer v njib v veliki meri odvisno od slabša-nja splošnega gospodarskega stanja v državi, od gospodarske stagnacije ali recesije, ki odriva na družbeni rob predvsem mlajše generacije tako ime-novanih nižjih pa tudi srednjih druž-benih slojev. Pri tem ne gre toliko za neposredno pomanjkanje, kolikor za pomanjkanje življenjske perspektive mladostnikov v motečih skupinah. Teh splošno družbenih problemov se-veda ni mogoče reševati v soseski, mogoče pa je preprečevati nastajanje nasilniških skupin in nastajanje malih »vojn« z njimi. O tem prifaodnjič.
INA PETRIC