LISTEK. t Tov. Asta Ferenčak. »Le skozi temne smrti vrata do tebe vodi mene pot; odpusti torej, mati zlata, če grešno ločim se odtod.« Str itar. S kruto roko je poseglo življenje v svetišče nežne duše in taim razdrapalo, raztrgalo pajčolan idealnih mladostnih sanj.. Mlado bitje, ki se ni moglo razpoznati v svetu, polnem hinavščine in povojne1 razbrzdknosti, se je umaknilo v večni mir. Sirota ni našla razumevanja, ni našla opore... Tov. Astai je absolvirala 6 gimnazijskih razredov v Mariboru in nato vstopila v 4. letnik tamkajšnjega učiteljišča. Ves čas šolanja je bila vzor dijakinje. Po zrelostnem izpitu letai 1922. je bila nastavljena pri Sv. Marjeti niže Ptuja, kjer je vestno službovala do svojega prezgodtijega odhoda... Njene mladostne sanje so šle za tern, da se posveti študiju medicine ozirorna farmacije. A ni ji bilo usojeno. Materijalne razmere so zahtevale, da se oklene bližje ležečega ciljai Vendar se je tudi učiteljskega poklica oprijela z vso svojo mladostno navdušenostjo. Toda, tovariši, vprašam Vas, kolikokrat ste Vi — možje — omahovali vod težo realnih, krutorealnih razmer šolske atmosfere ?! Ali si niste tako iz sroa želeli, da bi našli na mestu svojega prveg a službovanja prijatelja v pravem pomenu besede, ki bi mu bili lahko zaupali, ah zaupali vse tajne Vašega hrepenenja, s katerim bi se ohrabrovala v življenskem boju in navduševala za vse lepo in dobro? Kolikim izmed Vas. dragi tovariiši je usoda naklonila tako srečo ? Mladi Asti ne!... Kot več ali manj filozofska narava je to osamljenost bridko čutila. Sama, čisto sama, nerazumljeniai, brez tolažbe iz dna srca... Le eno srce je bilo zanjo v ljubezni in iskrenem sočuvstvovanju: blaga mati. A tudi ta je bila usodi na potu: pred dvemat letoma so jo položili k večnemu počitku v naši gorski vasici, v Ribnici na Pohorju. Ob grobu si je postavila klopico, kjer je presanjala o počitnicah cele utg ... Ali je mar že te^ daj slutila? Sedaj je staia v svetu zapuščena. Zaklenila se je sama vase in -postajala vedno bolj nesrečna. Vsled notranje bolesti, vsled viharjev, ki so pretresali vse njeno bitje, so ji oslaibeli živci: sladkogrenka, strupena melanholija se je vgnezdila v nienem srcu. Kljub temu je do zadnjega dne izvrševala svojo dolžnost in poučevala. Prišla je letošnja Velika noč. V prazničnem razpoloženju so odhajali tovariši in tovarišice — k svojim Ijubim! A ona naj ostane v mračm svoji sobici in posluša veselo pozvatnjaTije sama, sama si naj vari svojo juho. sama opeva blago Voskresenje? Takrat je bilo sklenjeno... Pospravila je do pičice svojo sobo, se odela v novo rožnia!to obleko in se podala na postajo. Bilo je 8. aprila. »Saj imam še tattn nekje mamico, blaga moja, koliko Ti imaim potožiti, ne eno uro, dve bova kramljali, zlata dviša mesece. leta — celo večnost hočem ostati pri Tebi!« S popoldanskim vlakom je izstopila, v Breznu ob Dravi. Nič ji ni delo blato, ki je pokrivalo cesto in so se ji nožice vanj pogrezale do gležnjev. Vesela je bila, veličastno-mirna v svojem sklepu, ki ga niso mogli več omajati znanci, s katerimi se je vozila: saj gre tja gor med planine, kjer šuml.ia skrivnostno smrečje svoje mirne harmonije, kjer počiva in odkoder jo kliče — liubljena mamica... V poznem mraiku je dospela do smrti izmučena in premočena v Ribnico. Prva njena pot je bila na hribček, kjer stoji, obdana od borovja, cerkvica — podružnica Sv. Lenart in za njo mirodvor, ki hrami njeno drago. Bila se je spustila že noč na hrib in dol, ko je prižgala na materinem grobu svečico... Mesec je hitel po nebu in zavijal s svoiimi tajnimi žarki ves milje v misterijozno romantiko. Podala se je z groba v bližnjo kapelico, da napiše par vrstic v slovo svojim domačim in nam zemljanom... Sprehodila se ie še po meseoini in bledi luni potožila svoj revni stan... Nalo je legla v kapelici na kamenita tla: v mesečnem sijaju se ie zasvetila čašica in izpila je — odirešenje... Cerkovnik, ki je šel v jutranjem svitu zvonit, jo je našel sladko počivajočo. Zdelo &e mi je, da so zabučali globoki naši lesovi, ko se ie tragična vest raznesla po vasi. Tam si težala, mučenica, na mrzlem kaimnu, ena roka Ti je počivala na srcu, v katerem so se bili tepli viharji, dokler ni mirno utihnilo za vedno. Prenesli so jo v mrtvašnico, kjer so jo domača dekleta lepo oknaisila s smrečjem in zvončki. zvončki... Tako lepa je bila v svojern veličastnem pokoju, ki si ga je tako želela. Ves dan so hodili ljudje k njej. molili in se poglabljadi v človeško dušo. Ali so jo vsi razumeli? Ali ne zevajo v človeški duševnosti prepadi, ki jim ne posveti do dna nobena še tako žarka luč?! V soboto, 11. aprila smo io položili k mamici: do solz nas je ganilo, ko so naši ribniški pevci pred hišo mrtvih zaipeli prekrasno »Visrred se povrne ...« in so nato štirje učitelji dvignili z zvončki in venci okrašeno krsto, da jo poneso do ffroba. Bolestno je zašumljalo v lipi nad grobovoma; zdelo se mi je, da se veje z mladimi poganjki upogibaijo, da zašepeta boginja Vesna skozi nje blagi deMici poslednji pozdrav ... Krsta se ie pogreznila. Iz fflobine srca so zapeli pevci njeno najljubšo pesem, ki jo je tolikokrat pevata. prekrasno narodno melodijo: »Kaj ti je deklica, da si tak' žalostna?« Zadnji pozdrav ... Votlo je zabobnela zemlja tiad krsto. Sladko uživaj pokoj! Prihajajoča Vesnia naj Ti trosi na gomilo cvetja, cvetja, ki ga sama nisi dačakala! V misli zatopljeni smo se vračali s pokopališča. Nad Ribnico so le bdele težke sarnje ... Ali jo naj pomilujemo, ubogo Asto, ali jo naj občudujemo? Vem le eno: »obsojali je ne bomo«. Blag- Ti spomin, dnaiga tovarišica!