Učiteljem - čebelarjem. 5. številki je naznanil naš vrli ,,Tovariš", da se je frV ustanovilo ,,Slovensko čebelarsko društvo" za Kranj- sko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani, ki bo izdajalo strokovni list ,,Slov. čebelar". Ravno je izšla prva številka tega lista, ki se je poslala mnogim gospodora tovarišem z nado, da postanejo udje tega prepotrebnega društva. Udnina znaša samo en goldinar, in list se bo pošiljal udom zastonj, zatorej je upati, da bodo tudi gospodje tovariši v velikem številu pristopili k društvu. Na mednarodnem čebelarskem kongresu v Bruselju se je povdarjalo, da so učitelji pijonirji čebelarstva, kar se pa pri nas ne inore trditi. Je sicer izmed nas nekaj čebelarjev, a raalo nas je. Na Češkem šteje neko čebelarsko društvo blizo 5000 udov, od katerih je nad 800 učiteljev, a koliko jih je še pri drugih čeb. društvih! Zato pa je ravno na Geškem cebelarstvo na tako visoki stopinji kot v nobeni drugi avstrijski kronovini. Kranjska je za čebelarstvo zelo ugodna, posebno so nekateri kraji pravi »eldorado" za čebele; iraamo tudi izborno, svetovno-znano čebelno pleme, a vkljub temu čebelarstvo pri nas splošno propada. Da je temu v resnici tako, se da statistično dokazati, a potreba tega ni, ker človek lahko po žalostnem stanju, v kakoršnem se nahaja večina čebelnjakov po deželi, to sam sklepa. Ker sta v prvi vrsti mlačnost in nevednost krivi, da naše čebelarstvo nazaduje, zato budimo mi, ki živimo med narodom, z besedo in vzornirh čebelarstvom zanimanje za to plemenito stroko; pripomogli bomo s tem narodnemu blagostanju za marsikak tisočak, pa tudi v naše mošnjičke bo priromal kak drobiž za priboljšek. Vsak gospod tovariš-čebelar mi bo pritrdil, če pravim, da na deželi ni lepše zabave in prijetnejšega razvedrila, kot je čebeloreja; uverjen naj bo vsak začetnik, da ne bo nikdar več opustil čebel, ko bo vsadil prvi roj. Naj ne premišljuje nihoe, eeš, bi že čebelaril, ko bi čebele ne pikale, a prepričan naj bo vsak, da so piki poletnih šolskih bolh dosti neznosnejši kot semtertja kak čebelni pik, katerega se kri s časom tako privadi, da človek ne oteče, ako ga tudi kam na obraz piči, nasprotno zdravju to le prija. Marsikak tovariš se tudi zato ne poprirae čebelarstva, ker čuti, da nima niti zadostne teoretiške vednosti o tej stroki, še raanj pa prakse. Res je, da se v tistih par urah, ki so na učiteljišču odloeene za čebelarstvo, ne raorejo vzgojiti kar mojstri, vendar nekoliko podlage se le pridobi, na kateri se potern učitelj s poraočjo dobrih čeb. knjig, praktičnih izkušenj in opazovanj lahko sam izobrazi v spretnega in umnega čebelarja. Dal Bog, da bi bilo takih vedno več raed nami! Fr. Bojina.