Sodobna slovenska poezija
Lucija Mlinaric
Pesmi
bitje
ves dan bi lahko negibno ležala na boku.
se pretvarjala, da ne obstajam. da je vse to le naključno zbirališče celic, ki ne diha. izmišljena sem.
kremplji me nimajo kam grabiti; ni kože, oči, ust, ni prstov, trebuha, stegen.
ne zmorem predreti svojega mehurčka, da bi se razlila čez rob postelje in zmočila tvojo najljubšo preprogo.
krčenja
jutra začenjam z zadnjo cigareto. polži praskajo po okenskih steklih -tako tiha sem, ko bežno obidem dan. končala se bom.
zrak, nagnjen v bledopolto jutro, razkazuje materina znamenja. vstopim bosa, v atmosfero, ki me požira kot mleko. tukaj živim.
kad je prepolna mojih las, ni prostora; zrak je lačen.
samota prasketa nokturno
odsotnost bitja,
spočeta v mojem pasu,
nadene uzdo zraku.
koraki so izhlapeli skozi rezilo vrat.
zbujena grem skozse,
kot bi votlila pajke
za trden dotik pajčevine.
ki bi me z(a)držala zunaj sebe.
zunaj tebe.
pohabila sva stotinke, ker poljub nikoli ni segel, nikoli presegel stekla lic.
ure težkih, temnih oljk
zanimiva je oblika trebuha -
tako stisnjena golota hlini občutenje.
tipam šiv na obleki;
neki vonj ga razžira kot ure,
ki merijo utrip jutru.
tvoja koža se polasti mojega zapuščenega vratu;
polagaš se na moja ramena.
skozi izkrušen zrak spodjedaš atelje očesa.
ni varno zate -
prazniš me.
obrisi obrvi režejo sonce okrog žičnatega obešalnika. dan brez pajčolana počiva med mojimi nogami.
(na)drobnost
v tvojih očeh sem opazovala vesoljni potop. kako blizu sva si - gola na rjuhah preživelosti. dotikajva se, praviš. morda ...
morda, si mislim, ko začutim razgrabljenost domačnosti. potipam odsotnost, ki sva jo oblikovala. ostaja, menda dogovorjena, ujetost.
ponavlja me samotnost vdihov.
sobivanje
saj bom nehala odhajati, veš.
čakam, da odpade listje na jutro,
ki me bo razpelo
čez robove oken
in name previdno
navleklo sonce.
molčala bom,
dokler ne bosta najini stopali ponovno par.
izdolben
svet, dihajoč nad glavo, gloda plevel, kjer živiva izgubljena v suhem zraku. pregrešim molk vitja rok med lilijami,
ki razpirajo razlito zrcalo takšno, kot je. zavrnjene besede strahopetno posedajo v ustih. pogoltneš adamovo jabolko ali pa morda evino. vsakič prepoznam obliko tvoje sence v načrtanem mraku. preobsežen prežiš na moje lice.