SOBOTA
Pri nas doma je en čisto navaden nornhaus. Kajti se že cel mesec vsi po vrstd in še enkrat od začelka pogovarjajo le o tem, kam bomo šli silvestrovat.
Mama je hotela v hribe, kjer je jako luštno in mrzlo, ampak je bilo vse zasedeno in ]e ata prišel na svoj račun, ker je namreč tarej hotel na morje.
Na morju se je zgodilo pa takole: ni bilo sicer še vse zasedeno, ampak je bilo za tri ate-tove tezge predrago (omenjeni ima namreč sa-mo eno) ter je tako prišla v poštev rezervna varianta v zvezi s teto Ančko. Teta Ančka, to je naša teta, ki ima bajto na Dolenjskem in se jaz takšnega silvestrovanja čisto nič ne vese-lim. Nima niti televizorja, da bi gledali izume Antona Martija, jugoslovanskega zabavnega monopolista, kar je kljub vsemu nekoliko bolje kot nič. Ima le radio, ki na takšne večere traj-ba hojladri-hopsasa glasbo in so ta stari čisto ponoreli ter se na koncu tudi nekoliko napije-jo.
Skratka, nič dobrega se ne obeta — pa še dedek Mraz je, kot je dal izjavo ata, letos či-sto švorc, ker zaradi nekaterih okoliščin ni bi-lo trinajste plače. Rednih plač pa, kot kaže, de-dek Mraz ne šmirgla.
NEDELJA
No, zadeva se je čisto sama od sebe razjas-nila. Teta Ančka je sporoaila, da nas ne more sprejeti na silvestrovanje, ker odhaja za spre-membo enkrat čakat novo leto — ona k nam.
Mi smo bili zelo veseli. Zdaj vem, kako bom dočakal Novo leto: takole do približno desete ure bom malce posedal v dnevni sobi, potem bom za nekaj hipov skočil v jedilnico, nato pa se bom bržkone posvetil apalnici.
Sicer pa vam vsem skupaj želim nekoliko lepšega Silvestra. In eno srečno, zdravo leto — s čimmanj sestanki in sejami...!