VESTTHK
/-j
* " d
\-^ 3<An 'k t
sMmtmHttmmtHtmHmHmHHmmHHHHHmuHmmnHHnKHj
Poštni urad 9020 Cetovec E	Verlagspostomt 9020 Kiagenfurt	=
E	izhaja v Celovcu
Erscheinungsort Kiagenfurt
Posamezni izvod 3 šiiinge E	mesečna naročnina 12 šiiingov	=
E ceioietna naročnina 120 šilingov E
P. b. b.

LETMiK XXXi).
CELOVEC, PETEK, 14. OKTOBER 1977
ŠTEV. 41 [183$]
Predstavniki koroških Siovencev pri ZKS:
Pogoj za dobre odnose
je spoštovanje in uresničevanje državne pogodbe
Predsednik CK Zveze komunistov Siovenije Franc Popit in sekretar )K Franc Šetinc sta v torek 11. oktobra 1977 sprejeta v Ljubijani detegacijo obeh osrednjih organizacij koroških Siovencev, ki sta jo vodiia predsednik Zveze stovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zwitter in predsednik Narodnega sveta koroških Siovencev dr. Matevž Griic. Predstavniki koroških Siovencev so gostiteije seznaniti s trenutnim poiozajem siovenske narodne skupnosti na Koroškem, predstavniki ZKS pa so zagotoviti, da matični narod in vsa Jugosia-vija nenehno spremijata usodo siovenske in hrvaške narodne manjšine v Avstriji ter jima siej ko prej nudita vso podporo v boju za dosego pravic, zajamčenih v državni pogodbi.
V	pozdravni besedi je predsednik Popit naglasil, da simbolizira to srečanje skrb Zveze komunistov Jugoslavije in še posebej Zveze komunistov Slovenije za položaj obeh narodnostnih skupin v Avstriji. Ta skrb je v duhu vseh partijskih dokumentov od ustanovnega kongresa KPS dalje in na osnovi teh dokumentov se ravnajo članiZK, ne glede na to, kje delujejo.
„Ta staiišča pa so tudi ena izmed konstant jugoslovanske poiitike do Avstrije, ki je jasna in trdna, med drugim tudi v pogledu protimanjšinskih zakonov," je dejal predsednik Popit in menil, da nekateri odločujoči avstrijski krogi pri svojem gledanju na odnose z Jugoslavijo očitno napačno ocenjujejo notranja razmerja v Jugoslaviji. „Očitno pa so sprevideli, da se ne izplača več igrati na karto razlik med Beogradom in Ljubljano, kadar gre za vprašanje odnosov z Avstrijo, posebej tudi v odnosu do naše manjšine. Pri tem je važno vedeti, da imajo v našem sistemu republike svojo besedo tudi pri oblikovanju naše mednarodne oz. zunanje politike.
Pomembno vlogo v odnosih s sosedi ima manjšinska politika, to je odnos do manjšin, ki so po jugoslovanskem pojmovanju samostojen subjekt, istočasno pa lahko tudi most prijateljstva med državami in narodi, je naglasil predsednik ZKS. ..tugoslavi-ja in Slovenija sta zainteresirani za dobre sosedske odnose tudi z Avstrijo, jasno pa je, da se ti lahko maksimalno razvijajo le ob spoštovanju in uresničevanju državne pogodbe, katere sopodpisnik je tudi Jugoslavija. Možnost za izboljšanje odnosov, za ustvaritev ozračja obojestranskega razumevanja leži torej na relaciji manjšina—Ljubljana—Beograd."
V	Sloveniji — kar se tiče odnosov do Avstrije in Koroške — ni nasprotujočih si stališč, je dejal predsednik Popit. „0 tem vlada popalna enotnost naših ljudi ne glede na svetovnonazorska gledanja, saj nam je vsem še pred očmi, kaj so hoteli napraviti
* nami nemški nacisti za časa rajha. ko so nas hoteti kot narod izbrisati iz zemljevida In ko smo se borili za svoj obstanek. Dobro se spominjamo metod, s katerimi so nas poskušali germanizirati. Zato smo toliko bolj občutljivi in reagiramo na podobne metode, ki se uporabljajo proti našima narodnima skupnostima v Avstriji. Me moremo kar tako preko dejstva, da so Avstrijci predstavljali pretežni del okupatorjevih čet In bili udeleženi pri grozodejstvih, k! jih je počela nemška Wehrmacht v Sloveniji. Od 4.000 vojnih zločincev v Jugoslaviji je bila polovica avstrijskega porekla. Zato ni čudno, da lahko v Avstriji ostanki neonacizma in tašizma nemoteno delujejo tudi danes, čeprav se je Av-
strija v državni pogodbi zavezala, da ne bo dovolila obnavljanja organizacij, ki bi delovale s teh pozicij."
Ob koncu je predsednik Popit ugotovil, da Jugoslaviji ni potrebno odpirati manjšinskega vprašanja z Avstrijo zaradi notranjih ali zunanjepolitičnih potreb. Nasprotno, ugled Jugoslavije v svetu zaradi neuvrščene politike še nikoli ni bil tako velik kot sedaj; pa tudi zaupanje delovnih ljudi v socialistično samoupravno pot razvoja, ki jo kreira in trasira Zveza komunistov, ni bilo še nikoli tako močno in enotno kot je danes. To vse tvori solidno osnovo za kontinuiteto začrtane poti tudi v bodoče.
Tudi predstavniki obeh organizacij koroških Slovencev so poudarili velik ugled SFR Jugoslavije v svetu in pomen, ki ga ima to dejstvo za položaj slovenske manjšine v Avstriji. Gostitelje so seznanili s trenutnim stanjem na Koroškem, nastalim zlasti po sprejetju sedmojulijske zakonodaje. Kar zadeva reševanje problematike manjšine, so odnosi med obema osrednjima organizacijama koroških Slovencev na eni strani ter vlado in v parlamentu zastopanimi strankami na drugi strani takorekoč zamrznjeni, je dejal predsednik ZSO dr. Franci Zwitter. Koroški Slovenci ne moremo sprejeti sedmojulijske zakonodaje, osnova za reševanje manjšinske problematike je lahko le avstrijska državna pogodba. Čeprav avstrijski uradni krogi vedo, da manjšina ne more sprejeti te zakonodaje, je menil tudi predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, pa koroške Slovence prepričujejo, da naj se spoprijaznijo s temi zakonskimi rešitvami.
Manjšina se zaveda — je bilo poudarjeno — da si bo morala svoje pravice, ki izhajajo iz državne pogodbe, izboriti predvsem sama s pomočjo domače napredne javnosti in demokratičnih sil v Avstriji. Pripravljena je na razgovor z vlado in na skupno iskanje za koroške Slovence sprejemljivih rešitev. Pri tem pa pričakuje pomoč tudi od napredne mednarodne javnosti, matičnega naroda in SFR Jugoslavije.
Beograjska konferenca
opozorjena na nerešena manjšinska vprašanja
V uvodni spiošni razpravi na beograjski konferenci o varnosti in sodeiovanju v Evropi je vodja jugosiovanske deiegacije Miiorad Pešič zeio odtočno opozorit tudi na manjšinsko probie-matiko ter se nedvoumno zavzei za spoštovanje tozadevnih obveznosti. Poudari) je:
„Znano je, da v vseh sosednjih državah živijo tudi naši rojaki kot narodnostne manjšine. Jugosiavija je zainteresirana za njihove pravice in zaščito, kar je naravna in iegitimna težnja, seveda ob dosiednem spoštovanju načet suverenosti, ozemeijske nedotaktjivosti in nevmešavanja. Jugosiavija sodi, da je treba dosiedno in vestno uresničevati obveznosti glede pravic zaščite narodnostnih manjšin, ki izhajajo iz doiočii skiepne iistine, kakor tudi iz spiošnih mednarodno pravnih norm ter doiočii bita-terainih in muitiiaterainih pogodb. To je treba toiiko boij poudariti giede na to, da sedanje stanje ni zadovoijivo in da do-iočeni pojavi zbujajo našo zaskrbijenost. Prepričani smo, da je priznanje obstoja manjšin ter zagotavijanje njihove resnične enakopravnosti in razmer za nemoten razvoj eden od prvih pogojev za dobrososedske odnose in razumevanje."
V .DEMOKRATiČNi" AVSTRUi:
Navzočnost Stovencev
pomeni „tipično provokacijo"
Avstrijsko ustavno sodišče se je prejšnji teden bavilo s tožbo skupine slovenskih mladincev, ki so jo vložili zoper okrajno glavarstvo v Velikovcu zaradi protiustavne aretacije in surovega ravnanja policije. Šlo je za dogodke ob lanskoletni prireditvi KHD v Škocija-nu, kjer so orožniki slovenske mladince aretirali, vklenjene odpeljali v zapor ter jih surovo pretepali.
Na obravnavi se je pokazalo, kako določeni krogi v Avstriji in zlasti na Koroškem pojmujejo toliko opevano .enakopravnost" koroških Slovencev. Zastopnik okraj-
Samo z dostedno borbo
si bomo izbojevati pravice, ki nam grejo
„Če smo koroški Siovenci danes ogorčeni nad načinom reševanja naših bistvenih narodnostnih pravic, potem smo to upravičeno," je poudaril tajnik Zveze siovenskih organizacij na Koroškem dipl. inž. Fetiks Wieser, ko je minuto soboto v govoru na prosiavi 70-ietnice SPD „Edinost" v Škofičah zavzei staiišče tudi k aktualnim vprašanjem siovenske narodne skupnosti na Koroškem. Dejai je, da je nova zakonodaja ceio vrsto dvojezičnih občin ..degradirata" na enojezične in tako zdaj na dvojezičnem ožemi ju nimamo ie več kategorij občin, temveč tudi več kategorij Siovencev z več aii manj pravic, pa tudi brez vsakih narodnostnih pravic.
Govornik je nagiasii, da smo se koroški Siovenci tako za domačo avstrijsko kot tudi za mednarodno javnost dovoij prepričijivo uprii nedemokratičnemu načinu reševanja manjšinskih vprašanj. Danes imamo v Avstriji več zaveznikov, ki nas podpirajo v našem boju, kot smo jih kdaj koii imeti; danes je mednarodna javnost vsestransko seznanjena z našim probiemom; pa tudi enotnost koroških Siovencev postaja iz dneva v dan boij pomemben faktor naše poiitične borbe. „Ni slučaj, da se ravno v to enotnost najboij zaietavajo tisti, ki še niso spoznati, da so pravice in poiožaj manjšin eno najboij važnih merii za stopnjo demokracije v državi. Zato pa moramo to enotnost vseh narodno zavednih sii ohraniti in jo braniti pred tistimi skupinami in posamezniki, ki nam jo iz kakršnih koii raziogov vedno spet poskušajo razbiti."
Ko je orisai trenutno stanje na Koroškem in v Avstriji, je tajnik ZSO izrazit prepričanje, da bi kijub vsemu temu bii poiožaj na Koroškem popoinoma drugačen in predvsem tudi ne bi biio protimanjšinske zakonodaje, če bi v takih vprašanjih dejansko odiočaie široke ijudske množice. „Proti manjšini uperjena zakonodaja ni rezuitat demokratičnega odločanja avstrij-
skih množic, temveč je diktat administrativnih centrov," je nagiasii Fetiks Wieser in pri tem spomnit, kako majhen odstotek prebivalstva je iani novembra siedii pozivom viade in strank, ko se je jezikovnega štetja udeiežiio — če izvzamemo Koroško — komaj 5 do 27 odstotkov voiiinih upravičencev. „Koroški Siovenci zato verujemo v demokratično zavest avstrijskih množic. To spoznanje pa nas tudi obvezuje, da se moramo še bolj angažirano boriti skupaj z večinskim narodom, da odpravimo deformacije v avstrijskem sistemu. Naš boj moramo usmeriti tako, da se bomo za reševanje manjšinskega vprašanja zavzemati v skiopu boja za demokratizacijo družbenega življenja v državi. Le v tem je namreč možnost, da v doigoročni borbi dosežemo tisto obiiko povezovanja in sodeiovanja z večinskim narodom, ki bo jamčita tudi obstoj in enakopraven razvoj slovenskega živija na Koroškem."
Tajnik ZSO je izrazit solidarnost z vsemi tistimi rojaki, ki jih zdaj sodnijsko preganjajo samo zato, ker so se zavzemaii za izpolnitev čiena 7 državne pogodbe. Ob koncu pa je navezat na besede predsednika jubiiej-nega društva v Škofičah Ffermana Jagerja, ki je govorit o narodno ogroženih področjih na Koroškem, ter poudarit: „Če bi avstrijska viada izpolnita čien 7 po duhu in črki, potem danes na Koroškem ne bi smeto biti narodno ogroženih področij. Zato je naša dotžnost in naš citj, da si izborimo takšne pravice, ki bodo naši narodni skupnosti zagotovite obstoj in vsestranski razvoj na domači zemtji. To pa pomeni, da mora biti naša potitika dotgoročna. Le z dostedno borbo bomo dosegti, da bo stovenski jezik enakopraven v uradih, v šotah in otroških vrtcih, v radiu in teteviziji ter v topografskih označbah cetotnega ozemija naše avtohtone nasetitve. Le z načrtnim detom nam bo uspeto, da bo na Koroškem zavtadat duh sožitja, enakopravnosti in prijatetjskega sodeiovanja ter širokega povezovanja s sosednimi dežetami in državami."
nega glavarstva Velikovec je namreč .argumentiral" z dokaj značilno izjavo, da je bila .navzočnost* * slovenskih mladincev na omenjeni prireditvi .tipična provokacija". In še več: ta .navzočnost" je bila očitno že kaznivo dejanje, kakor je pokazalo takratno ukrepanje oblasti in zlasti ravnanje varnostnih organov!
Tako v praksi izgleda .demokratični ustroj" in .pravna ureditev" v Avstriji: na hujskaških shodih nemških nacionalistov je že sama navzočnost Slovencev dovolj .provokativna", da oblast in varnostni organi proti njim ukrepajo z vso ostrino, kakor da bi šlo za protizakonito dejanje; na slovenskih prireditvah pa nemški nacionalisti lahko neovirano izzivajo in motijo, oblasti in varnostni organi pa se niti na izrecno zahtevo nočejo zavedati svojih dolžnosti.
Obravnava pred ustavnim sodiščem pa je odkrila še nekaj drugega. Upravičeno pritožbo slovenskih mladincev, ki so jim oblasti brutalno kratile ustavno zajamčeno svobodo, so skušali izničiti s formalističnim dlakocepstvom, češ da aretacija ni bila aretacija, marveč le .kratkotrajno prijetje" za ugotovitev identitete. Mimo tega, da gre za čudno obliko identifikacije, kjer ljudi vklepajo in pretepajo, pa je ob takšnem sprenevedanju za prizadetega res precej vseeno, ali je bil aretiran ali prijet (kakor je za ubitega vseeno, ali je bil ubit z lesenim kolom ali z železnim drogom) — v enem in drugem primeru gre za odvzem prostosti in s tem za kratenje ustavno zajamčene osebne svobode.
Svojo razsodbo bo ustavno sodišče pismeno objavilo in smo radovedni, kako se bo glasila. To toliko bolj, ker se je že na začetku napovedanega vala sodnijskega preganjanja koroških Slovencev (nedavni Petjakov proces v Salzburgu) dovolj jasno pokazalo, da v Avstriji ne veljajo za vse državljane enaka zakonsko-pravna merila. S tem pa oblasti same izpodkopavajo tiste temelje, na katerih je osnovana Avstrija kot pravna in demokratična država.
„Oktobrski tabor"
v duhu sožitja in enakopravnosti
Da o spravi, sožitju in medsebojnem razumevanju na Koroškem ni mogoče samo govoriti in se šopiriti z bobnečimi (razami, kakor se je to tudi letos dogajalo v dneh okoli 10. oktobra, marveč da je mogoče vse to spremeniti tudi v dejanja, je pokazal „Oktobrski tabor", ki so ga minuto nedeljo pri Čimžarju v Dvorcu blizu Vetrinja priredili Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev ter mladinske organizacije obeh narodnosti. Veliki, posebej za to prireditev postavljeni šotor ni mogel sprejeti vseh številnih obiskovalcev, ki so prišli, da z dejanji demonstri-
Zadnjo soboto je Volkswitle objavil vest, da v Celovcu baje pripravljajo srečanje predstavnikov desno-ekstremističnih skupin, ki naj bi bilo v dneh od 19. do 21. oktobra. Po istem poročilu naj bi se tega srečanja udeležili tudi nekdanji funkcionar SS Verbelen (ki ga je belgijsko sodišče kot vojnega zločinca obsodilo na smrt), predstavnik nemške desničarske stranke NDP Opitz, FPd-jevski poslanec dr. Scrinzi ter predsednik koroškega He matdiensta dr. Feld-ner.
Če bo res prišlo do takega srečanja — omenjeno poročilo doslej vsekakor ni bilo preklicano — potem je mogoče ugotoviti le eno: da gre res za značilno duhovno sorodstvo.
Sicer pa se temu niti ne bi čudili, saj so bile take in podobne povezave že dostikrat javno demonstrirane. Ne samo, da v KFiD in sorodnih organizacijah zavzemajo visoka mesta ljudje, ki so nekdaj imeli zelo visoke funkcije in zelo nizke članske številke v NSDAP in SS. Na nedeljskem zborovanju KHD so posebno navdušeno pozdravili zastopstvo bivših SS-ovcev (Kameradschaft IV), predsednik KFID je lani sodeloval na prireditvi VDA v Nemčiji, povezave
Vsa podpora manjšini v boju za pravice
Sekretar zvezne konference SZDL Jugoslavije Marjan Rožič je prejšnji teden sprejet osrednjega tajnika NSKS Filipa Warascha, ki se je kot poročevalec mudil na beograjski konferenci.
Filip Warasch je seznanit predstavnike SZDLJ s trenutnim položajem koroških Slovencev in opozoril zlasti na politične in policijske pritiske avstrijskih oblasti na vodstvo manjšinskih organizacij.
Marjan Rožič je ob tej priložnosti znova poudaril, da se narodi in narodnosti Jugoslavije v celoti nenehno zanimajo in skibijo za uresničitev politike enakopravnosti v okviru jugoslovanske skupnosti ter za položaj, enakopravnost in vsestranski razvoj manjšin, pripadnikov narodov in narodnosti Jugoslavije, ki žive v sosednjih državah. Poudaril je, da tudi koroški Slovenci lahko računajo z vsestransko podporo in pomočjo delovnih ljudi SFRJ pri njihovih prizadevanjih za uveljavitev pravic v skladu z državno pogodbo.
rajo tisto, o čemer drugi samo govorijo.
Na prireditvi, ki se je začela že dopoldne in je s krajšimi odmori trajala vse do večernih ur, se je zbralo okoli 600 obiskovalcev; posebno številno je bila zastopana mladina in med udeleženci je bilo tudi mnogo pripadnikov večinskega naroda. Kakor je bila udeležba narodnostno mešana, tako je bil tudi spored vseskozi dvojezičen: vsek je prispeval svoj delež v svojem jeziku, pa so se udeleženci kljub temu izvrstno razumeli med seboj.
Številnemu občinstvu so organi-
KFFD segajo neposredno — ali vsaj po ovinkih — do raznih osebnosti in skupin, ki npr. v Gradcu pod plaščem nemške ali evropske ^kulture" prirejajo razne velikonemške demonstracije itd.
S tozadevnim naštevanjem bi lahko nadaljevali in navedli še marsikatero podrobnost. Vendar zadostuje že teh nekaj primerov, ki dovolj prepričljivo kažejo, s kakšno barvo je obarvana tista ..domovinska zvestoba", ki so jo vzeli v zakup določeni krogi na Koroškem. Da temu daje svoj ..blagoslov" tudi uradna Koroška, je samo toliko bolj zna-
zatorji pripraviti pester spored, ki so ga izvajali instrumentalni trio Bernd Luet iz Gradca, sestri Velik s pevskimi prispevki v obeh jezikih, Anton Fian s svojo poezijo o koroških razmerah, Ottwa!d John iz dunajske gledališke skupine .Die nKomodianten" s prispevki Berta Brechta, znana skupina „Schmet-teriinge" z bogatim politično angažiranim repertoarjem, združeni moški zbor SPZ pod vodstvom Fol-tija Hartmana z borbeno pesmijo ob spremljavi harmonike Hanzija Kežarja, Robert Schindel z Dunaja (ki je med drugim predvajal tudi posebej za to priložnost napisano nManjšinsko balado") ter Harald Irnberger z odlomkom svojega političnega kabareta-monologa ,,Z rjavim črnilom".
Mnogi prispevki so bili tudi politična izpoved: bili so obsodba krivice in odločna zahteva po pravičnem, enakopravnem sožitju med ljudmi in narodi. V tem smislu sla izzvenela tudi kratka pozdravna govora tajnika ZSO Feliksa Wie-serja in podpredsednika N5KS Mirka Sabotnika, ki sta poudarila, da smo koroški Slovenci za spravo in mirno sožitje, vendar na osnovi resnične enakopravnosti in ne v smislu dikta'a nemških nacionalistov. Oba referenta — Marjan Šturm in dr. Robert Saxer — pa sta postavila na pravo mesto tudi stvari okoli 10. oktobra, ko sta na podlagi zgodovinske resnice o takratnih razmerah in dogodkih razgalila laži, ki jih vsako leto znova zlorabljajo za hujskanje proti Slovencem. Iz tega na potvorbah zgo-
dovine zgrajenega mita o posebni ,,koroški domovinski zvestobi" se je razvila tudi današnja "koroška stvarnost", ki jo je ilustrirala razstava .Kamten — ein Portrat", odgovore in pojasnila k aktualnim vprašanjem pa so dajale tudi številne publikacije na manjšinsko temo.
Tako je bil nedeljski "Oktobrski tabor" kljub organizacijskim težavam in morebitnim pomanjkljivostim vsestransko uspela prireditev, ki je imela namen, proti razdvajajoči, protimanjšinski in antidemo-kratični propagandi, ojačeni zlasti okoli 10. oktobra, v dejanjih postaviti razumevanje med narodi in narodno enakopravnost.
Da je bila in še kako je bila ta izpoved pravilna, pa so pokazale letošnje ,,proslave" koroških gvan-tarjev, kjer so govorniki kar tekmovali v tem, kdo bo bolj odločno napadel Slovence, jih ožigosal kot ekstremiste in teroriste ter jim brez najmanjšega dokaza naprtil krivdo in odgovornost celo za dinamitske atentate. Iz znanih "domovinskih" krogov kaj drugega niti nismo pričakovali. Da pa je v isto smer izzvenel tudi glas uradne Koroške, je samo dokaz, da je tak desefookto-brski duh vse preveč zasidran v preteklosti in zato ne more voditi naprej. Zato tudi besede o spravi in o mirnem sožitju ne morejo biti iskrene — zlasti če se kot cena postavlja brezpogojna kapitulacija in pristanek na sedanjo "rešitev", ki ne pomeni izpolnitve predplebiscit-nih obljub, marveč uresničevanje poplebiscitnih groženj in napovedi.
OZKOSRČNOST
ki pomeni zasramovanje manjšine
Bo!j se po eni strani voditni koroški potitiki in njihovi posiušni obtikovatci javnega mnenja trudijo, da bi javnost prepričati o tem, kako „vzorno" je bito rešeno manjšinsko vprašanje z zakonom o narodnih skupinah in izvedbenimi odredbami, botj po drugi strani tudi med večinskim narodom prodira spoznanje, da ti zakonski ukrepi nikakor ne predstavtjajo rešitve probtema niti ne pomenijo izpot-nitve tozadevnih obveznosti iz državne pogodbe. To spoznanje prihaja do izraza tudi v raznih nemških tistih in kot primer navajamo komentar, ki ga je v septembrski števitki objavito uradno gta-sito Avstrijske tige za čtovekove pravice „Das Menschenrecht" (Das Menschenrecht, Wien, September 1977, 170. Fotge, 32. 3ahr-gang / Nr. 3).
Tozadevni odfomek povzemamo dobesedno:
Die in der Nr. 3/1976 dieser Zeitschrift zum Ausdruck gebrachte Hoffnung, daš wenigstens eine GroBiUgigkeit bei den DurchfUhrungsverordnungen zum Voiks-gruppengesetz von 1977-07-07 die berech-tigte Verbitterung unserer vo!ksbewuBt*n Karntner Siowenen abbauen wUrde, hat sich icider nicht erfUiit. im Gegentei!, diese von der Bundesregierung 1977-05-31 eriassenen und 1977-07-01 in Kraft getrete-nen Rechtsvorschriften (BGB!. Nr. 306-308/ 1977) sind — ganz abgesehen von der NichtberUcksichtigung der Burgenidndi-schen Kroaten — von einer derartigen Engheriigkeit, daB sie von den Betroffe-nen geradezu a!s Verhohnung ihrer staats-vertragiich verbrieften Rechte aufgefašt werden konnten! Die Hauptverantwortung an dieser abermaiigen Nicht-„L6sung" eines nicht nur innen-, sondern eindeutig auch auBenpoiitischen Probiems trifft die drei Karntner Parteiobmanner Bacher (UVP), Dr. Ferrari (FPU) und Wagner (SPO). Denn nicht nur a!!e wirk!ichen Fachieute (einschiieBtich des SUdtiroier Landeshauptmanns Magnago), die ka-thoiischen Bischofe und unsere Menschen-rechtsiiga sind wiederho!t fUr groBzUgige oder zumindest wirk!ich staatsvertrags-gemBBe Regeiungen eingetreten, sondern sogar die Bundesobmanner aiier drei Par-iamentsparteien hatten sich anfangs um soiche bemUht. Mag es Landeshauptmann Wagner vieiieicht auch nur darum gehen, seinen Regierungskoiiegen Bacher und Dr. Ferrari wah!poiitischen Wind aus den Se-gein zu nehmen, muB soine zunehmend einseitiger werdende Kritik an der be-daueriichen Entwick!ung in SUdkarnten dennoch ats Bruch mit der kontinuierii-chen Versohnungspoiitik seiner Amtsvor-gangor Piosch, Wcdenig und Sima empfun-den werden. Wie soiien die sich gede-mUtigt fUhienden siowenischen Landsieute
sehono Steiiung a!s Landcshauptmann gtauben, wenn er etwa auf der diesjdh-rigen ..Kiagenfurter Hoizmesse" woht Uber die ..wiederho!ten Versuche jugos)awischer Sprecher, sich in innerUsterreichische An-geiegenheiten einzumischen" (was aiier-dings cbenso ihr Recht ist wie das unsere im Hinbiick auf die SUdtiroier!) Beschwer-do fUhrtc, die zur gieichen Zeit crfoigte Wertung des Voiksgruppengosetzes a!s ..verfassungskonform" durch den derzeiti-gen BRD-Botschaftor Dipi.-ing. Horst Gra-bert (die eine ungohBrige AnmaBung dar-steiit!) abor vbiiig ungorUgt iieB? Oder ist es etwa ..groBzUgig", die von jUngoron s!owcnischen Demonstranten in oindoutig doppoisprachigen Gomoinden und auf Privatgrund aufgesteiiton zwoisprachigen Ortshinweise, statt sie groBmUtig zu Uber-sehen, von dor Sicherhoitsezokutivo (mit der zum Toii gieichzoitig gehiBton Bster-roichischen Staatsfahne!) gewa!tsam ont-
um so grotoskor, ats gorade unsero Stra-Bon durch die vorschiedonston, zum Teif in vorkohrszoichondhniicher Form aufge-stoiiten Rokiamotafoin, vorunziort worden, ohno daB die BchBrdon darin oino ..frri-tiorung" dor Verkehrsteiinohmor orbticken! Am bodauoriichston abor mUsson wohi soino kUrziich orfoigto Pauscha!wertung soichor Protostaktionen ais ..kryptokommu-nistische Ansdtzo", soino zusdtziicho ..Ver-urtoiiung" oinos nouon doutschsprachigen Prossc- und fnformationsdionstos der Voiksgruppo und vor aiiom soino unver-hUiito Drohung orscheinon, ..die Mitw!r-kung Mffontiicher Bodionstoter" an diosen Protostaktionen hinkUnftig ..gonauor unter die Lupe zu nohmen". So ontschioden Sprongstoffattontato — wor immor ihre bisher unbokannton Urhober auch sein mdgon — zu vorurtoiion und gorichtiich zu ahndon sind, so muB woht jodor ohrtiche Domokrat — wio er auch porsBniich Uber dio s!owonischon Protostaktionon und Fordorungon donkon mag — mit gioicher Entschiodonhoit dafUr ointroton, daB die Prosso- und Dcmonstrationsfroihoit auch
ihror Bffontiich Bodionstoton"!) in voiiom AusmaB garantiert bioibt! Nicht einma) cin woitoror ..einstimmigor BoschiuB" der droi Kdrntnor Parteivorstdndo kbnnto sie oischrdnkon, ohno gtoichzoitig dio — da odor dort ohnohin boroits schwankonden — Sduion unsoros domokratischon Rochts-staatos zu einom nouoriichon Einsturz zu bringon.
c:!no!
Z!MBABWE (Rodezija):
Osvobodiina borba proti koioniaiizmu in imperiaiizmu napreduje
ZZmFaFve j c Ježc/a, F: jo j; fmper;'a/;7/f Ja/Z ;'n;e AoJezZja — po moža z Zmeaom Cec;7 AFoJej, F; je po aa/oga Fo/oaZa/aZF goy/7oJurjev Foaec pre/eF/ega j/o/e/ja aapaJe/ /jaJj/vo ZZmFaF/veja, ga oropa/ Ježe/e Za ga zajažajZ/.
Daaej žZv; v ZZmFaF/veja 6,200.000 A jr;Faaecv ;a 240.000 Fe/ZF ^o/o7i/a/Ažoi7. Na e7?ega o^f prAe/jerzcev pr/t/e ^0 /7a ro^/ov/^e zeTn/je, r:a Jowač/r!a pa Mwo 3,2 Fa. /.e^a /974 je za^/až// ajr/FaM^F; raJar ($^apaj j//? je prZ/7/;ŽHo 3^.000/ f 7!aše7w Jenarja /,/40 l//:r:goi7 r;a 77:e^ec, wa/? ot/ pr//7/[žr:o 3.600 /7e///7 radarjev pa /6.000 i///7!go'o — /o je razmerje /. /4. V$a^ o^/ 373.000 a/r/^ar:^A://7 e/e/afcev v agrarrierr? /77 goz^err: go^po-č/ar.s/fa za$/ažt 77a r7!e^ec 409 i///r:gof, /7e/t Je/avec j//7 je 4.900) pa J0/7/ 9.437 f///7:gov — žo je raz77!erje /.-23. Po/;:/Č77//7 prav/c ajr/^a7:$^/ naroe/ n/TMa. A/eJ-77aro7/wa A:o77!73/ja pravM^^cu je preJ /e/ow 7/77/ pre^/o-ž//a poročt/o, po ^a/ereru je 77a7/ po/ w///jo7!a Ttjr/^ar;-eev pra^//Č77o sažrijev. Čr7:e77)a f/e/avca, zapast/ </e-/077770 777e^/o, pre/Zjo t/er:arr:e Fazru. Vo/Z/ne pravZee ajrZ-^ar;y^e 7r!77ožZce r;Z777ajo.
V zaJ77jew ča^a je fe/Z&o ^/Z^a^Z o /ej </eže/Z. Vzro/: je v (/e;3/v<7, Ja je /jaJj/^o prZprav/ja M a oJ/oč.7?;Z a Jarce pro/; jaiZj/Zer:o-rajZj/ZČ77e77:a .SwZ//7ot7e777a režZ-77!a, pro/; Z77;perZa/Zz7?;a, /co/o7:Za/;z77;a Z71 rajZz/T/a. A'Z eaJa, Ja /e po/;;;F; fe/Z^:/; Jržav raz/7arje;;Z poJZjo po j/.e/a Z/; Zlčejo /nožno//;, /;a^o /7; reiZ/Z ,,!!7o;o /čo-JezZjo" prej Jo77;ae;;7; /jaJs/tOTr;; FaFo /7; r;ai/; /7.saj 7'ejZ/ev, FZ /7; jZrr; zago/ofZ/a r;aJa/jr:je Zz^orZjčar;je Ježe/e /a JZ po:c77;, F o Fo SrnZ/F 77!ora/ Z/Z. Ta JZ avj/rZj/FZ FapZ/a/ je aJe/ežcr; pr; Fape;;a/; v Z^aFaFioeja; apr. VOZZSF graj; /a;;; ve/ZFaajFe proJaFcZjjFe naprave.
To Ja v ZZa/FaF/veja ne gre več po vo/j; ;7Mper;a/Z-j/ov. Z.jaJj/vo je zače/o oborožen o/voFoJZ/a; Foj Zr; je prZprav/jeao ForZ/Z /e /aFo Jo/go, JoF/er ne Fo aaZ-eea Fo/or;;a/;j/Zča; SrnZ/Fov rezZ/a Za JoF/er ae Fo za Ja j;
preJj/avaZF /ajega Z/aperZa/Zz/aa Zzgaaa Zz Ježe/e. V jvoje/a Foja Fe/ež; /jaJj/vo ve/ZFe ajpeFe; več Fo/ Jve /re/jZaZ ozera/ja že aaJzZra Pa/rZo/Zčaa jroa/a, /o je poJoFna orgaaZzacZja, Fo/ je F;7a v oForožeae/a pro/Z-jajZj/Zčaera Foja OsvoFoJZ/na jroa/a j/ovea/Fega aa-roJa. Za preoj/a/o /re/jZao je FZjejo /ežFZ FojZ Za je Fo/j a/Z rnanj /e vprajaaje čaja, FJaj Fo v roFe /jaJj/va paJ/o /aJ; g/avao raej/o Ježe/e 5a/;'jFarp. AaFor je v Foja pro/Z /ajc/aa gojpoj/va zraaga/o vZe/aarajFo /jaj-j/vo, /aFo Fo za;aga/o /aJ; /jaJj/vo ZZraFaF/veja. Ta pravZčaa ForFa pa FFra/Z FrepZ /aJ; jve/ovno jroa/o za/ZraaZF aaroJov ;n racJaaroJaega Je/avj/va pro/Z Za!per;'a/Zzraa, Fo/oaZa/Zzraa Za prZzaJevaajea; ve/ZFZF j;7 po aaJv/aJZ v jve/a.
Zaj/opaZF Ta/r;o/Zčae jroa/e Z^aFaFTve^a je aa po-vaFZ/o /OoravaZj/Zčae zveze Avj/rZje /a n;e/ec raaJZ v aajZ Jržav; Za Fo v JncF oJ /6. Jo /#. oF/oFra prZjpe/ /aJZ aa KorojFo. Na j/ev;7a;'F prZreJZ/vaF j ra e J Jra-gZra v acJe/jo /6. /0. oF /9.30 arZ v Ao/raarZ va/Z v goj/Z/n; A;rcFeaw;r/ Za v /oreF /$. /0. oF /9.30 ar;' v rc/ovjF; De/avjF; zForaZeZ) Fo govor;/ o po/ožaja, ForFZ Za c;7j;'F ZZraFaFvreja. PreJvZJea je /aJ; Fra/eF oFZjF pr; oFeF o/rcJnjZF orgaaZzacZjaF ForojFZF 5/ovcaeev, Faj/Z oFc /jaJj/v; Za;a/a F/jaF ve/ZFZra raz/ZFara v zgo-JovZa; Za v FoaFre/aera po/ožaja /e /aJZ raaogo /Fap-aega.
Do /3. JccernFra pa je v /1 vj/r;i; v /eFa Jeaaraa zFZrFa J e;7jera, zFra/Z jreJj/va (430.000 j;7Zagov) za aaFap JvcF /ereasFZF av/oraoF;7ov /Zpa FaaJrover za Ta/rZo/Zčao jroa/o ZrraFaF/veja, F; v jvoj; /ežFZ ForFZ po/reFaje /aJZ joJoFaa prevozna jreJj/va (prZjpevFe je raožao p/ača/Z aa Faača; Foa/o pr; Cz!//lV-36&04/Ta-/rZo/Zčaa jroa/a). ToJpre/Z ForFo /jaJj/va ZZraFaFvreja je po/reFaa Za pravZ/aa oJ/oč;7ev — ravno ForojFZ 5/o-veac; prav JoFro vemo, Faj pomen; jo/ZJaraa pomoč v pravZča; ForFZ/
Značilno duhovno sorodstvo
.AULA SLOVENiCA PREDSTAVLJA:
Deto Antona G. Kosa
stvaritetja monumentatne sttke „Umestitev na Gosposvetskem po!ju"
V navzočnosti števiinih ijubiteijev slovenske iikovne umetnosti — predsednik društva „Au!a siovenica" dr. Mirt Zwitter je med častnimi gosti posebej pozdravi) tudi generainega konzuia SFRJ v Ceiovcu Miiana Samca, soprogo umetnika Frančiško Kosovo, zastopnika S)o-venske akademije znanosti in umetnosti v Ljubijani, predstavnike sio-venskih narodnih in kuiturnih organizacij ter koroška umetnika prot. Goršeta in Omana — je biia v torek zvečer v razstavni dvorani „Auia siovenica" odprta razstava oij znanega siovenskega umetnika, akademika prof. Antona Gojmira Kosa. Z njo predstavijo miada sioven-
ska gaierija koroški javnosti spet iikovne umetnosti.
O umetnosti in njegovem delu je zbranemu občinstvu spregovorila poznavalka Kosove umetnosti Me-iita Sfele-Možina, kustos Moderne galerije v Ljubljani, ki je razstavo — katera je bila poprej že prikazana tudi v Novem mestu — pripravila in uredila (njena izvajanja bomo v celoti objavili v prihodnji številki našega lista — op. ured.). Razstava obsega nad trideset olj ter v pretehtanem izboru predstavlja prerez umetniškega dela in razvoja enega najpomembnejših slovenskih slikarjev, ki je v časovnem razponu petdesetih let — vse od leta 1920 dalje — bistveno soustvarja! in oblikoval podobo so-
enega izmed veiikartov siovenske
dobne slovenske likovne umetnosti. Njegovo polstoletno ustvarjanje je zajeto tudi v krogu celovške razstave, katere lok sega od leta 1924 pa do 1970, torej vse do leta umetnikove smrti.
Gojmir Anton Kos se je rodi! leta 1896 v Gorici kot sin znanega slovenskega zgodovinarja dr. Franca Kosa; dar umetniškega oblikovanja pa je „podedova!" tudi po starem očetu, ki je bi! slikar samouk. Po maturi na goriški gimnaziji, kjer ga je učil risanja slovenski slikar Anton Gvajc, se je Kos vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je študira! pri profesorjih Bacherju in Schmidtu.
GALERtJA AULA SLOVENiCA CELOVEC, PAULiTSCHGASSE 5 — 7
Vas vijudno vabi na razstavo oij
AKADEMiKA PROFESORJA
Gojmira
Antona
Kosa
[1896—1970]
Rczstava bo odprta do petka Z8. oktobra 1977, in sicer od ponedeijka do petka med 13. in 17. uro.
Leta 1919 se je po končanem študiju vrnil v Ljubljano in tam živel do smrti leta 1970. Pred vojno je poučeval risanje kot srednješolski protesor, po drugi vojni pa je postal profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in bil njen prvi prorektor.
Kos je študijsko veliko potoval po svetu in tako je v njegovem delu prisotno odlično poznavanje in globoko doživetje ter razumetje umetnin iz zakladnice evropske umetnosti. V dvajsetih letih je slika! Kos predvsem manjše figuralne skupine, portrete, akte in krajine. V naslednjih letih se je slikar poleg že znanih motivov prvič intenzivneje in resneje lotit še ene
teme, to je tihožitja, v katerem je
dosegel kasneje največje umetniške rezultate. Istočasno pa je uresničeval svojo težnjo po monumentalni kompoziciji, ki se je najmočneje izrazila v zgodovinskih slikah in skupinskih portretih in dosegla svoj vrh na pragu druge svetovne vojne, ko je Kos na osnovi natečaja za slike iz slovenske zgodovine ustvaril velike stenske slike, kot sta predvsem ..Umestitev na Gosposvetskem polju" in „Boj pri Krškem". K tem problemom se je umetnik vračal tudi po drugi svetovni vojni in sta iz tiste dobe posebno znani stvaritvi „Odpor" in „Prihod osvoboditeljev v Ljubljano". Ob vsem tem pa se je Kos po vojni posebno uspešno uveljavi! še s tematiko tihožitij, kjer je dosege! evropsko pomembne rezultate.
Razstava v dvorani „Au!a siovenica" bo odprta še do petka 28. oktobra, in sicer cd ponedeljka do petka med 13. in 17. uro. To je edinstvena priložnost, da si ogledamo stvaritve umetnika, ki je odigra! izredno pomembno vlogo v slovenski umetnosti. Edinstvena je ta priložnost tudi zato, ker je približno polovica razstavljenih del iz zasebne zbirke umetnikove soproge, ki je dala slike na razpolago za to razstavo; ostale slike pa so iz zbirke Moderne galerije v Ljubljani. Zato izkoristimo to priložnost — obisk razstave nam bo nepozabno srečanje z umetnikom, ki mu pripada mesto enega glavnih utemeljiteljev današnje bogate slovenske likovne kulture.
V OKViRU BORŠTNiKOVEGA SREČANJA
gostuje artsambe! Slovenskega narodnega giedaiišča iz Maribora z veseioigro Mirka Mahniča
ŽE ČRIČEK PREPEVA
a!i
VEUKA BESEDA V MAtMBORSK! Č!TALN!C!



		
		
		is
v nedeijo 23. oktobra 1977 ob 19.30 uri pri Šoštarju v Giobasnici. Ljubiteiji siovenske odrske umetnosti prisrčno vabijeni.
prosvetna Zf ez%
Pri nas nestrpnost drugod sožitje in sodelovanje
V Kopru je bilo prejšnji teden prvo jugoslovansko srečanje književnih prevajalcev, na katerem so prvič podelili tudi Župančičeva priznanja. Slavnostni govornik je bil predsednik SZDL Slovenije Mitja Ribičič, ki je ob tej priložnosti go-
Gradiščanski Hrvati
utrjujejo stike z matičnim narodom
Med predstavniki društev za sode-iovanje z gradiščanskimi Hrvati iz SR Hrvatske ter predstavniki vseh društev gradiščanskih Hrvatov z Dunaja in Gradiščanske so končati „prvi krog" pogajanj o sodeiovanju na raziičnih področjih kuiturnega in prosvetnega živijenja v prihodnjem ietu.
Za najpomembnejši rezuitat teh pogovorov veija dogovor o pripravi razstave ..Sodobno hrvaško siikarstvo", ki jo bodo spomiadi prihodnje teto prirediti na Dunaju in Gradiščanskem in ki bo prva tako obsežna povojna iikovna prireditev v Avstriji. Sicer pa obsega sodeiovanje ceio vrsto področij od kuiture in prosvete preko športa do časopisno-zatožniške dejavnosti.
Se ietos pa bodo nadaijevaii pogovore o nadaijnjem razvoju sodeto-vanja, ki je brez dvoma veiika podpora gradiščanskim Hrvatom v njihovem boju za narodnostni obstanek in razvoj.
vori! o odprtosti človeka in družbe. Dejal je, da je odprtost jugoslovanske družbe ena največjih pridobitev revolucije, dokaz njene moči in širine poti v socializem. Pri tem pa je navedel tudi negativen in pozitiven primer iz sodobne naše zgodovine, ko je naglasil:
$ V sosednji Avstriji so siie teme in zia ustvarite pri večinskem nemškem ijudstvu strah, da jih ogroža jezik manjšine, siovenska in hrvaška kuitura. Ustvariti so vzdušje sovraštva, narodnostne nestrpnosti in protikomunistične histerije na Koroškem in Gradiščanskem.
$ Tu v ožjem in širšem zaiedju Tržaškega zaiiva pa nastaja z osimskimi sporazumi atmosfera sožitja, ki s svojim večjim poiitičnim, gospodarskim in kuiturnim sodeio-vanjem, siovensko in hrvaško-itaii-janskim biiingvizmom v govorici, osebnim in manjšinskim varstvom pred asimiiacijskimi težnjami, združevanjem vseh naprednih sii postaja pomembni faktor družbenega napredka v vseh teh primorskih krajih, ki jih je zgodovina v prete-kiosti prikrajšata zaradi težkih narodnostnih in sociainih bojev.
MOŽ. NiKDAR Ni ZATAJiL — MOŽ, K) NIKDAR N) ZATAJiL — MOŽ. *' NiKDAR N) ZATAJiL — MOŽ, Ki NiKDAR Ni ZATAJiL - MOŽ. NiKDAR Ni ZATAJtL — MOŽ, Ki NiKDAR
FRANC A CHHOLZER ^	SpQmiil0V
venskega. V eni svojih zadnjih knjig „Im Morgeniicht" iepo opisuje, kako vzajemno rasteta drug zraven drugega hrast in iipa ob Vrbskem jezeru. Hrast in iipa — simbol mirnega sožitja med Slovenci in Nemci na Ko-oškem. Tudi v knjigi „Patrioten" pisatelj ponosno govori o Slovencih, ki so mu zelo pri srcu. Nemške prenapeteže obsoja in jim očita, da jih vojna doslej še ni izučila.
Ob koncu svojih bežnih spominov naj povem še tole: Vse življenje sem bil optimist kot človek in kot Slovenec. Ta optimizem mi je ohranjal moč in voljo, da sem vzdržal v najtežjih preizkušnjah svojega življenja — in
Svojo !jubeien in skrb tamiadinojeravnateij Aichhoiier izpriča) tudi z ustanovitvijo .Miadega roda"; kot prvi urednik je zbra! okoii sebe sposobne miade pedagoge, ki nadaijujejo njegovo de!o.
V letih od 1945 do upokojitve 1. 1950 sem sodeloval pri ureditvi dvojezičnega šolstva, kakor je to po deželnem zakonu od oktobra 1945 veljalo za dvojezično ozemlje na Koroškem. Tedaj še nismo imeli slovenskth učnih knjig in nekateri učitelji na teh šolah so le slabo obvladali materin jezik. Potrebno je bilo torej organizirati tečaje, na katerih so učitelji dobivali potrebna navodila, da so laže ugodili zahtevam šolskega zakona za dvojezične šole. Za posamezno učno snov so šole v ta namen dobivale izdelane učne slike. Bil sem določen za vodjo učiteljskih tečajev v Zgornjem Rožu. Ob tej priložnosti mi je Deželni šolski svet izrekel zahvalo in priznanje za moje delo.
Čeprav sem bil že upokojen, moje delo še ni bilo končano. Na dvojezičnih šolah je manjkalo slovenskih učnih knjig. Večkat smo se posvetovali, kaj bi bilo treba storiti. Končno mo se odločili za šolski list, kt bi bil obenem tudi mladinski list. Kako smo to misel uresničili? Novembra leta 1951 je jugoslovanski konzulat v Celovcu priredil vsakoletni sprejem v proslavo jugoslovanskega državnega praznika. Izkoristil sem ugodno priložnost ter vprašanje šolskega lista za dvojezične šole pojasnil deželnemu svetniku in finančnemu referentu dr. Hcinzlu. Dvorni svetnik me je za naslednji dan povabil v svojo pisarno in mi svetoval, naj naslovim prošnio na naucno ministrstvo, ki jo bo on sam oddal in priporočil. 2e v nekaj tednih, bilo je to januarja
1952, je lahko izšla prva številka šolskega lista. Imenovali smo ga „Mladi rod". Več let sem list urejeval. Sedaj je uredništvo lista v rokah sposobnih mladih pedagogov.
Kot upokojenca me je na domu večkrat obiskal znani koroški pisatelj profesor Per-konig. Rad je prihajal v naše kraje, o katerih je trdil, da so najlepši v deželi. Bil je prijatelj koroških Slovencev. Poudarjal je, da je po očetovi strani — njegov oče je bil puškar v Borovljah — ostalo v njem marsikaj slo-
teh ni bilo malo. Veroval sem, da pride čas, ko bo zmagala pravica in se bodo uveljavile človečanske pravice. Te pa so temelj mirnemu sožitju med narodi in zagotavljajo svetovni mir.
V rokah gestape
Bilo je 1. septembra 1939, ko je v ranem jutru potrkal orožnik na hišna vrata. To je bil začetek trnjeve poti, ki jo naj na kratko opišem.
Gospodinja se je nenavadnega došleca ob tako nenavadnem času prestrašila, še bolj pa jo je vznemirilo, ko ji je bilo naročeno, da me nujno pokliče in mi sporoči, da se naj hitro oblečem in pripravim za odhod, ker moram z njim v Celovec na zaslišanje. Tako se je glasilo policijsko povelje.
Seve sem bil hitro pokonci. Pretreslo me je. Radijska poročila prejšnjega dne so dala sklepati na skrajno napet položaj. Da stojimo tik pred vojno, mi je bilo jasno. Vedel sem, kaj me čaka. Kaj pomeni v tako resnem času gestapo, sem tudi doumel. Kaj naj storim? Prvi hip sem mislil na beg; skok skozi okno in v bližnji gozd. Toda kaj potem? Ali me ne iztaknejo lahko povsod? In kaj družina? Ne! Sklenil sem, da se udam usodi, pa naj pride kar hoče. Ako obstoji moje ..zločinstvo" edinole v tem, da sem Slovenec in da sem se pri ljudskem štetju vpisal kot takega, ker nikoli nisem bil kaj drugega, potem rad prevzamem nase tudi to križevo pot. In križeva pot v pravem pomenu besede je bila, ki sem jo nastopil tistega jutra . . .
(Nadaljevanje v prihodnji števiihij
Veličastna kulturna manifestacija ob 70. obletnici SPD,,Edinost"
v Škofičah
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO ..ZARJA V ŽELEZNI KAPLI vabi na p r o : ) a v o
70. obtetnice obstoja
v nedeijo 16. oktobra 1977 v Žeiezni Kapti.
Spored:
#	ob 10.00 uri spominska maša,
#	ob 13.30 uri godba na pihata,
#	ob 14.00 uri začetek siavnostne prireditve v farni dvorani.
Na sporedu siavnostne prireditve bodo nastopi mešanega pevskega zbora, tamburaškega orkestra, pionirske foikiorne skupine in foikiorne skupine SPD „Zarja" ter govori in podeiitev odiikovanj.
Po prireditvi pies v hoteiu „Obir".
Prijateiji društva in ijubiteiji siovenske prosvete od biizu in daieč
prisrčno vabijeni!
Presenetljivo veliko ljudi, domačinov in iz številnih krajev našega ozemlja, se je zbralo minulo soboto ob častnem jubileju 70. obletnice SPD .Edinost' v gostilni Schufz v Škofičah. Dvorana nikakor ni mogla sprejeti vseh gostov, tako je moral velik del ijudi sedeti v sosednih gostilniških prostorih in samo pri odprtih vratih slediti slavnostni prireditvi. V uvodnem govoru je predsednik jubilejnega društva Herman Jager pozdravil številne častne goste z generalnim konzulom SFRJ tov. Milanom Samcem na čelu, predstavnika Zveze kulturnih organizacij Slovenije prot. Toneta Lotriča, nadalje podžupana občine Škofiče Schumija, šolskega direktorja in občinskega odbornika Bergnerja, tajnika Zveze slovenskih organizacij dipl. inž. Feliksa Wieserja, predsednika NSKS dr. Matevža Grilca, podpredsednika Slovenske prosvetne zveze
Tomaža Ogrisa in tajnika Andreja Kokota ter številne druge predstavnike, med njimi tudi dr. Pavleta Apovnika.
Za jubilejno društvo je sedemdesetletno delovanje lepa doba, na katero so lahko ponosni, saj deluje društvo na narodnostno zelo ogroženem področju. Ogroženem ne le od domačih mračnjaških sil, temveč tudi turizem, ki je v tem kraju zelo močno razširjen, doprinaša večji delež k potujčevanju slovenskega prebivalstva na dvojezičnem področju. Da smo bili ogroženi in zapostavljeni že na začetku tega stoletja, je omenil tudi slavnostni govornik Herman Jager: .Naši predniki so že pred sedmimi desetletji spoznati potrebo po organiziranem kuiturnem detu v našem kraju. Od takrat se je v Škofičah razmahnila močna kuiturna dejavnost, ki je obsegaia odrsko, pevsko in tamburaško udejstvovanje. Zeio močno je biio razvi-
to tudi knjižničarstvo. Poznati smo tudi druge obtike prosvetnega deta, kot so izobraževaini tečaji za kmete in gospodinje. S tako dejavnostjo smo krepiti narodno zavest v Škofičah. Delo naših prednikov prav gotovo ni biio posejano z rožicami, kajti protisto-venski eiemenfi so že takrat biii na deiu in čestokrat tudi s fizičnimi napadi motiii naše kuiturno deio in naša prizadevanja za obstoj. Po izbruhu prve svetovne vojne je društveno delo več ali manj povsem zamrio, terjaia pa je tudi nekaj žrtev iz našega prosvetnega društva. Šeie po ie-tu 1918 se je začeio društvo obnav-ijati. Pri tem ima posebne zasiuge še danes aktivni čian društva Lovro Kramer, pd. Janšej."
Društveno delo se je razvijalo naprej, društvo je delovalo na vseh področjih, predvsem pa na pevskem področju, kajti nastopali so na domačih prireditvah, mnogo pa gostovati pri drugih društvih in tako širili slovensko pesem in kulturo. Predsednik Herman Jager nadaljuje v govoru: „Ko je nastopi) fašizem, so biii sadovi našega deia uničeni, društvo je biio razpuščeno, od okupatorja prepovedano. Naša knjižnica s preko 400 izvodov knjig je biia od sovražnika sežgana. Prav tako so uničiii naš oder in zapie-niii vse društveno imetje. Naši najaktivnejši člani pa so biii izseijeni v nemška taborišča, med njimi edini še živeči ustanoviteij našega društva Andrej Anderwaid, predsednik društva Lovro Kramer in pevovodja Tone Umek. Po ietu 194$ smo moraii začeti znova. Toda voija naših ijudi je biia neumorna in kmaiu smo ustanoviti v Škofičah 18-čianski tamburaški orkester. Tudi pevski zbor smo poživiti, ki je v tistem času največ doprinese) k poživitvi našega društvenega deia. Tako je naše prosvetno deio dose-gaio tepe deiovne rezuitate. Seveda pa bi bilo napačno, če bi zamolčali, da smo v povojnih letih prestajali tudi hude krize. Turizem je v našem kraju močno vplival na naše udejstvovanje. Mnogo ljudi je šlo na delo v tujino, vendar je naše društvo vedno združevalo svoje člane in spodbujalo k uspešnemu delu v prosveti. Pri tem pa moramo nagiasiti staino podporo s strani Siovenske prosvetne zveze, ki nam je vedno staia ob strani. Zato misiim, da je prav, da ji ob tej pri-tožnosti izrečem našo prisrčno zahva-io, hkrati pa tudi izrazim našo žeijo, da nam Siovenska prosvetna zveza pomaga tudi v bodoče. Veseii me, da se vam bomo danes na naši prosiavi iahko predstaviti z moškim in mešanim pevskim zborom in da tako domači in širši javnosti iahko dokažemo, da Siovenci v Škofičah še deiujemo in ijubimo našo narodno pesem."
V svojem nadaljnem govoru se je predsednik zahvalil tudi vsem sodelujočim zborom in vsem, ki so v kakršni koli obliki doprinesli k uspešnemu delovanju jubilejnega društva. Predvsem pa se je zahvalil tistim, ki so društvo ob obletnici finančno podprli, imenoma je omenil škofiško občino, transportno podjetje Perdacher Franc ter živinozdravnika Samoniga.
Predsednik Jager je zaključil svoj govor sledeče: ..Dovoiite, da izrazim našo iskreno žeijo, da bi koroški Siovenci končno ie prišii do tistih pravic, ki nam gredo po čienu 7 avstrijske državne pogodbe, kajti mi smo za enakopravnost in mirno sožitje v de-žeii."
Pod vodstvom Foltija Pavliča je domači moški pevski zbor pričel z glasbenim delom jubilejne proslave. Nadaljnji okvir pa so s svojim petjem tvorili še pevski zbori sosednjih društev, ki so med občinstvom našli hvaležne poslušalce. Tako so s svojim kvalitetnim petjem doprinesli velik delež k uspešni prireditvi še moški pevski zbor iz Loge vasi pod vodstvom Stankota Černiča, mešani zbor SPD iz Kotmare vasi pod taktirko Jozija Paka, nadalje mešani pevski zbor „Rož" iz St. Jakoba pod vodstvom Lajka Milisavljeviča. Ta zbor se odlikuje zlasti v mladostni zasedbi, saj je sestavljen izključno iz brhkih mladenk in mladeničev. Imponiral je tudi nastop dveh lepotic Magde in Edit, ki sta z milo zvenečimi dekliškimi glasovi ob spremljavi kitare navdušili navzoče poslušalce. Želeti bi bilo, da nas še večkrat razveselita na drugih prireditvah. Po evforičnem aplavzu sodeč pa so najbolj navdušiti mladi tamburaši pod vodstvom Dorice Sabotnik, saj so morali še dodatno zaigrati dve skladbi.
Pohvalno moramo omeniti še izvrstno napovedovalko Simono Portsch. Zelo duhovito in to pretežno v verzih je povezovala posamezne točke in s tem popestrila programsko povezavo
v splošno zabavo in tako izvabila poslušalcem mnogo smeha.
Posebno moramo omeniti dvojezičnost celotnega slavnostnega sporeda. Dvojezično, torej tudi v nemškem jeziku, je že spregovoril predsednik društva. Vsak zbor je zapel tudi po eno nemško pesem, kar naj bi bil vzgled tistim krogom, ki toliko govorijo o tolerantnosti in spravi, zapeti slovensko pesem pa bi bilo za te kroge izdajstvo domovine. Prav to je kritiziral tudi podpredsednik Slovenske prosvetne zveze Tomaž Ogris. Pripom-
)z rok prot. Toneta Lotriča, zastopnika ZKO Slovenije, so Stovitni pevci prejeli Gaitusova odtičja, med njimi tudi doigo-ietni pevovodja domačega pevskega zbora Tone Umek (zgoraj). — Slovenska prosvetna zveza je najzasiužnejše prosveta-še odiikovata z Drabosnjakovim priznanjem. Na spodnji stiki podpredsednik SPZ Tomaž Ogris podeljuje Drabosniakovo priznanje predsedniku Hermanu Jagerju.
nil je, da je prireditev doprinos k mirnemu sožitju in k spravi tistim mračnjaškim silam navkljub, ki se prav te dni širokoustijo s patetičnimi frazami o domovinski zvestobi, spravi v deželi in podobnem. Stavi) je vprašanje, kdo je domovini zvest, kdo jo resnično ijubi, kdo je za spravo, za mir in sožitje) ..Tisti, ki v svoji kuiturni ustvarjainosti upoštevajo tudi jezik soseda in v njegovem jeziku z isto zanesenostjo zapoje kot v svojem jeziku! — Aii tisti, ki o tem samo govori v demagoškem jeziku, vsakdanjo prakso pa dokazuje skrajno netoie-rantnost in sovraštvo do vsake siovenske besede, do vsega siovenskega".
Predstavnik SPZ se je jubilejnemu društvu iskreno zahvalil za dosedanje delo na prosvetnem polju, jim iskreno čestita) k jubileju ter izrazil upanje, da bo društvo še bolj plodno usvarjalo naprej, za kar jim je s strani SPZ zagotovljena vsa pomoč. Najzaslužnejšim članom društva pa je izročil Dra-bosnjakova priznanja, ki jih Slovenska prosvetna zveza podeljuje za posebno požrtvovalnost na kutturno-pro-svetnem področju.
Požrtvovalne društvenike pa je odlikovala tudi Zveza kulturnih organizacij Slovenije; njen zastopnik prot. Tone Lotrič je podelit Gallusova odličja (njegov govor objavljamo na posebnem mestu). Kot zastopnik Zveze slovenskih organizacij pa je spregovoril tajnik dipl. inž. Feliks Wieser; glavne misli iz njegovega govora objavljamo na 1. strani.
PiSMO BRALCEV
Tudi poticija priznava
da zakon o narodnih skupinah v praksi ni uporaben
Ko szzzo se sreJz zzzžzza/ega teJzza vrača/ž žz PozZjzzzze protž Ce/ovca, zzas je v okčžzzž ^^oczjrzzz o Z? ezzzk po-zzočž astavž/a po/žcžjska kozztro/a. Varzzostzzž orgazzž so očžtzzo žzzze/ž rza-/og, Ja Ksfrzuzjo vse prorzretrze a Je-/ežezzce Ter zapžšejo rzjžkova žzzzezza žzz števž/ke avtorrzokž/ov; zza okek stra-rzek ceste so zzazzzreč čaka/z vozzzžkž, Ja pržJejo „zza vrsto". TaJž z zzašžzzz vozž/ozzz, v katerczzr szzzo kž/ž tržje prž-paJzzžkz' s/ovezzske zzaroJzze skapzzostž, szzzo caka/r' žzz se zzzezzzZz' o tezzz, Ja je zzotrazzjž zzzžzzžster očžtzzo ago J;/ zak-tevž zzezzzškžk zzacžozza/žstov ter JaZ koroškž po/žcžjž /zoseZ?zza pook/astž/a, kž jž ozzzogočajo, Ja /akko kaJar ko/ž žzz kjer ko/ž zza Jvojezžčzzczzz ozezzz/ja žzvaja „poseZ?zze akcžje".
.Ker so varzzostzzž orgazzž preg/eJo-va/ž Ze Jokazzzezzte, zze /za taJž vozž/a, szzzo razzzzerozzza kžtro pržš/ž zza vrsto. Opozorž/ž szzzo po/žcžsta, Ja szzzo prž-paJzzž^ž s/ovezzske zzaroJzze sZzapzzostz ter szzzo zza poJ/agž č/ezza 7 zakte-vaZz' zzraJzzž postopek v sZovezzsZzezzz jczžka. 37 Za Jz poZžcžst zzazzz je Zzrez ovzzzZzarjezzja poveJaZ, Ja te pravžce zzžzzzazzzo, ker zzazzz je zakozz o zzaroJ-zzžk skapžrzak v škocžjazzskž okčžzzž zze Jaje. /zz zzas je se „porrčžZ", Ja po/ž-cžja sp/ok /akko sazzza oj/oča o tezzz, Maj žzz kje szzzejo pržpaJzzžkž s/ovezzske zzaroJzze skapzzostž prž opravkžk z varzrostzzžzzrz orgazzž aporak/jatž svoj zzzateržzz jezžk. 37z pa szzzo vztra-jaZž prž tezzz, Ja žzzzazzzo zza poJZagž č/ezza 7 pravžco Jo s/overrskega zzra-Jovazzja žzz Mr poZžcžstzz taJž zzžszzzo žzročž/ž Jokazzzezztov, se je Ze-ta po-tezzz prezzzžsZžZ žzz žzjavžZ, Ja zzzora-zzzo počakat/ pet zzzžzzzzt, Ja pok/žče prevajaZca.
Čez zzekaj zzzžzzzzt sta se zza „kraj zzraJovazzja" pržpeZjaZa zzzajor Kesžzz-ger (M szzzo ga koroškž SZovezzcž k/ž-že spozzzaZž ok zzeJavzzžk JogoJkžk v P/žkerka) žzz poZžcžst to/zzzač, M je za sžZo okv/aJa/ s/ovezzščžzzo. Ko je poZžcžst-toZzzzač pregZeJaZ zzaše Joka-zzzezzte, pa je zaceZ še tekzzžčzzž pre-gZeJ avtozzzokž/a, Mr zzas je zzzočzzo zacttJžZo, saj szzzo žzzzeZž prej JovoZj zzzožzzostž opazovatž pregZeJ Jrzzgžrr vozžZ žzz szzzo torej zzgotovžZž, Ja je poJroZzzzo zazzžzzzazzje varzzostzzžžz or-gazzov vzZzrtJZZ sazzzo zzas avtozzzoZJZ — pa zzzezzJa zze zaraJž tega, Mr szzzo se JrzzzžZž zaZztevatž araJzz; postopek v sZovezzskezzz jezžka?
/z opžsazzega JogoJka, kž je zza prvž pogZeJ zzepozzzezzzkezz, se Zakko zzzarsžMj zzaačžzzzo. PreJvsezzz zzazzz pokaže zzekaj; ok/astž se očžtzzo za-veJajo, Ja zzazzz pravžc žz č/ezza 7 (Datje na 8. strani)
Stovemko prosvetno dtuifvo ..Bitka v Bitčovsu vabi na
SLAVNOSTN! KONCERT
ob 6$. obtetnici obstoja
Pojejo moški in mešani zbor Biike ter študentski oktet iz Ljubijane.
Koncert bo v nedeijo 33. oktobra 1977 ob 30. uri pri Mi-kiaviu v Bttčovsu.
Odbor
števi!ni častni gostje na postavi 70. obietnice SPD ..Edinost" v Škofičah (igoraj). — Moški pevski zbor jubiiejnega društva med nastopom pod vodstvom Foitija Pav-fiča (spodaj).
Gaitusova odiičja zasiužnim pevcem
Zastopzzžk Zveze kažtzzrzzžk orgazzžzacžj 5/ovezzžje proj. Torze Potržč je ok poJe/žtvž GaJasovzk oJ/žčžj poaJaržž sžeJeče.*
V čast zzzž je, Ja vazzz v žzzzezza Zveze ka/tarzzžk orgazzžzacžj 5žo-vezzžje žzz v svojezzz žzzzezza /a/zko pržsrčzzo cestžtazzz k vžsokezzza jzzkž/oja vašega Jraštva žzz vašega pevskega zkora. 70 /et je Jožga Joka,-zzajzzzazzj Jve gezzeracžjž /jzzJž, kž so s svojo kzzžtzzrzzo vzzezzzo žzz ok vžsokž zzacžozza/zzz' zavestž 70 /et skrke/ž za kzz/tzzrzzo žžv/jezzje vašega kraja žzz oko/žce. Vsa ta /eta ste gojž/ž zzašo pre/epo s/ovezzsko pe-sezzz žzz tako okrarrž/ž svoj zzzateržzz jezžk žzz svoje zzaroJzze okzčaje. /Vžkče vas zzž sž/ž/ v zkor. Petje je vaša kzJtrrrrza potreka žzz v zkorrz žžvžte kot ve/žka kzz/tzzrzza Jrrzžžrza, kž zzžžva ok zzzzzetzzžškžk Josežkžk žzz Ktpekžk svojega zkora žzz kž sr je tzzJž zzzeJsekojzzo /akko veJzzo pržzzza/a svoje spoJrs/jaje ter skzzprzo žska/a pot k zzapreJkzz.
Dve vojzzž je Jrzzštvo vztraja/o žzz pevskž zkor zzž zztžkzzž/ zzžtž v zaJzzjž vojzzž žzz okrtpacžjž, kž je žzvaja/a rrajkrzjše razzzaroJova/zze pržtžske. V povojzzezzz časa ste se krJtzrrrzo teszzeje poveza/ž s 5/o-vezzcz v /agos/avžjž žzz po/žtzčzza zzzeja zzž k;JtHrrza zzzeja, zato zzaše soJe/ovazzje aspeva žzz vaš pevskž zkor žzzza Jazzes v tezzz szzzžs/a svet/ejše žzg/eJe žzz ko/jše pogoje za svoj ka/tarrzr žzz kva/žteirrr zza-preJek, kot kJaj ko/ž prej.
7*aJž vaš zkor spaja v vrsto stotžzz s/ovezzskžk zkorov žzz za-s/ažž za svojo ka/tarzzo Jejavzzost vse pržzzzazzje. Zveza ka/tzzrzzžk orgazzžzacžj S/overržje poJe/jaje Jo/go/etzzžzzz pevcezzz svoje pržzzzazzje v ok/žkž Ga//asovžk oJ/zčžj,- Za 3—/3 /etrzo soJe/ovazzje v zkora krozzasto oj/žcje, za 73—23 /et srekrzzo ter za zzaJ 23 /etzzo Jc/o-vazzje z/ato Ga//asovo oJ/zčje. Naj vazzz koJo ta pržzzzazzja v spoj-kaJo za vaše zzaJa/jzzje Je/o v pevskezzz zkora, vaše p/ačž/o pa je vsakokratrro pržsrčzzo pržzzzazzje vašžk pos/aša/cev, kž zzavJašezzo p/oskajo vsakž vašr oJ srca zapetž žzz Jožžvetž s/ovezzskž peszzzž.
„Lira" iz i^amniira
v Žen(/aRobu v Rožu
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA ZVEZA SLOVENSKE MLADINE
vabijo na predavanje in razgovor : pisafeijem
LeopoMom Suhodoičanom
v petek 21. oktobra J977 ob 19. uri v dvorani „auia siovenica" Ceiovec, Pauiifschgasse S—7.
Pisateij Leopoid Suhodoičan, ki je pobudnik in pred:ednik organizacije za braine značke, na: bo informira) o možnostih tekmovanja za braine značke med našo miadino.
Zeto va: vijudno vabimo, da se predavanja udeiežite.
Otvoritev eeiovške univerze
Pred nedavnim, v nedeljo 2. oktobra 1977, je v kulturnem centru Roža v Šentjakobu gostoval moški pevski zbor ,Lira" iz Kamnika, ki ga vodi skladatelj ter harmonizator prof. Samo Vremšak.
Ob pričetku je izrekel bratom iz Slovenije Franci Rassinger v imenu SPD ,Rož" prisrčno dobrodošlico ter izrazil veselje, da so se povabilu odzvali. V prvem delu koncerta nam je zbor predvajal pesmi znanih slovenskih skladateljev, skladbe Jakoba Petelina Gallusa in raznih drugih skladateljev, to se pravi umetne pesmi. Drugi del pa je bil posvečen v glavnem koroški narodni pesmi in med drugim obsegal tudi skladbe ali priredbe prof. Sama Vremšaka. Tovarišica, ki je zbor spremljala, je posrečeno povezovala program in uvodoma tudi na kratko orisala zgodovino ter delovanje izvrstnega moškega peškega zbora .Lira".
ZVEZA SLOVENSKtH ŽENA priredi v torek 25. 10. 1977
ENODNEVN! [ZLET
skozi Soško doiino v Benečijo in preko Goriške ter Gorenjske nazaj na Koroško. Odhod ob 6. uri zjutraj iz Ceiovca (Gasometerg. 10). Stroški za vožnjo in kosiio bodo na osebo znašaii 220 šiiingov. Prijave pismeno aii teiefonsko do 21. 10. 1977 na sedež Zveze siovenskih žena, 9020 Ceiovec, Spitai-gasse 12/ttt, teiefon (0 42 22) 06 0 58.
Občinstvo, žejno slovenske besede, je navdušeno sledilo pestremu sporedu, ki je že! mnogo aplavza. Kar je še bolj razveseljivo, pa je dejstvo, da se je koncerta udeležila predvsem mladina, kar je znak, da se mladina vedno bolj uveljavlja ne te na političnem, ampak tudi na kulturnem področju, kar je važen faktor za uspešen razvoj slovenske narodnostne skupnosti na narodnostno mešanem ozemlju južne Koroške.
Po uspelem koncertu smo se ob okrogli mizi pevci moškega zbora „Lira" ter SPD „Rož" sestati v gostišču Gabriel v Lešah, kjer se je kar naprej prepevalo in so se obnavljali spomini na vsa dosedanja
Ni še dolgo tega, ko smo položili na nončavaškem pokopališču k zadnjemu počitku Jožefa Riedla, pd. Simonovega očeta.
Rajni Simonov atej se je rodil pred 84. leti pri Žiberniku v Podkraju. Svojo življenjsko družico si je našel v osebi Simonove Mojcike in se tako priženil na Simonovo domačijo v Nonči vasi. S skupnimi močmi sta složno gospodarila in prenašala skupne skrbi kmetovanja. Kljub trdim časom in krizam je rajnemu uspelo, da je svoje posestvo s pridnim in trdim delom še povečal. Od zore do mraka je vestno opravljal svoj kmečki posel v prid svoji ljubljeni družini. Ob kmetovanju je opravljal tudi mežnarsko službo. Ko še ni bilo električnih naprav za zvo-nenje, je vstajal že ob 3, uri zjutraj, da je zbujal svoje sovaščane in jim
srečanja, med drugim tudi na prvo gostovanje moškega zbora „Lira" iz Kamnika v Celovcu leta 1894. Čašo, ki jo je leta 1894 dobil podarjeno zbor „Lira" v spomin na to srečanje s koroškimi zbori od Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, so pevci ob tej priložnosti prinesti s sabo. V znak medsebojne povezave ter medsebojnega bratstva so vsi pili iz nje žlahtno vince. Pesem je tista, ki povezuje narode ter srca preko meja.
Bilo je to lepo doživetje, kateremu bo sledil ponoven obisk mešanega pevskega zbora SPD .Rož" pri bratih v Kamniku prihodnje leto vigredi.
AL /.
napovedoval nov delovni dan. Narodno je izhajal iz zavedne slovenske hiše, kar je tudi ostal do svoje smrti. Svoje otroke je z ženo vzgajal v naprednem slovenskem duhu v prid naše slovenske narodne skupnosti. Prepričani smo, da bodo otroci in tudi vnuki rajnega hodili po stopinjah zavednosti svojega ateja in de-deja. Tako v mladih letih, kakor tudi še sedaj v starosti je našel zmeraj čas za naš boj, za našo skupno stvar.
Stovensko prosvetno društvo ..Danica" v St. Vidu v Podjuni
vabi na
PEVSK! KONCERT v soboto 15. oktobra 1977 ob 20. uri pri Vogiu v Št. Primožu.
Sodeiujejo mešani in moški zbor PD ..Svoboda" iz Prim-skove in mešani zbor SPD ..Danica".
Prisrčno v%Mjeni/
Še pred štirimi leti, torej kot 80-letnik, se je udeležil demonstracije za naše pravice na celovških ulicah. Prav ta demonstracija je nanj napravila globok vtis in je izjavil na poti domov, da kaj takega še ni doživel in da bo ta dan zanj nepozaben.
Takšen je bil Šimonov oče in tak je tudi umrl. Naj mu bo domača zemlja lahka, da si odpočije po trdem trudapolnem življenju za svoje in za svoj narod. Svojcem pa izrekamo naše globoko sožalje.
Celovška univerza sicer deluje provizorično že sedem let. Leta 1974 pa so se odločili, da univerzo povečajo oz. dogradijo, kar se je uresničilo po treh letih. Zvezni predsednik dr. Kirchschlager je v okviru slavnostne akademije minuli teden otvoril in predal poslopje univerze svojemu namenu. Univerza je najmodernejša tovrstna zgradba ter so gradbena dela skupno z vsem inventarjem stala kar 376 milijonov šilingov. Predvsem se lahko pohvalijo z najmodernejšo predavalnico, ki ima vse tehnične finese, kot klimatizirane pulte za študente, ki tako sedijo v času predavanja na .svežem" zraku, nadalje 6 monitorjev za spremljanje različnih študijskih filmov med predavanjem; na te monitorje se lahko priključijo tudi s televizijskim programom ORF ali pa z že posnetimi kasetami. Dvorana ima tudi svojo televizijsko kamero, kabino za predvajanje filmov in diapozitivov, tri tonske kabine za simultano prevajanje ipd. V novem poslopju je tudi centralna knjižnica, kamor so vključeni strokovni knjižni oddelki, ki so dostopni vsem potrošnikom, torej ne samo študentom univerze.
Na posebni slavnosti so ob otvoritvi zaslužnim osebnostim podelili tudi častne akademske naslove. Naslov častnega doktorja sta prejela Joseph Buttinger in bivši minister dr. Piffl-Perčevič, dr. Hans Romauch pa naslov častnega senatorja.
Na univerzi, kjer je sedaj inskri-biranih 1300 študentov, je možno vpisati 15 študijskih smeri. Načrtovano je, da se bo zmogljivost za sprejemanje študentov v naslednjih letih še povečala, tudi dodatni študijski oddelki se bodo s časom priključevali. Najbolj se borijo za štu-
dijski oddelek za študente športa.
Visoka šola v Celovcu bo koristila tudi našim študentom, katerim ne bo treba študirati v zaradi oddaljenosti dražjih univerzitetnih središčih.
V zvezi z otvoritveno slavnostjo smo bili naprošeni, da objavimo
odprto pismo
ki ga je dr. obert Saxer naslovil na zvezno ministrico za znanost in raziskave, dr. Herto Firnberg:
Sehr geehrte Frau Bundesminister!
Da Sie der zustandige Ressortminister sind, trage ich !hnen foigenden Sachver-ha)t vor, den ich aufs auBerste bedauer-)ich finde:
!m Rahmen der heutigen Ubergabe und Eroffnung des Ktagenfurter Universitats-gebaudes wurde jener Mann, dessen standiges Betreiben eine wesent!iche Vor-aussetzung tur die Erichtung der Universi-tat war, nur ein einziges Ma), und zwar schne!! und nebenher, genannt:	Landes-
hauptmann Hans Sima. Es ist ein trauriges Zeichen tur den Zustand unserer Demo-kratie, wie schne)) jene, die erst durch Simas tnitiative zu den Aktivitaten moti-viert wurden, fur die sie jetzt feiertich be-dankt werden, den tnitiator vergessen und vor der Offenttichkeit verschweigen.
Noch peinticher frei!ich a!s dieses Schweigen war die Art und Weise, in der Landeshauptmann Wagner seinen Vorgan-ger in diesem Zusammenhang erwahnte: schne)!, nebensachtich und in einer schnoddrigen Form. Burgermeister Guggen-berger hatte Nobtesse genug, das Setbst-verstandtiche zu tun und seinem Vor-ganger, der nicht seiner Fraktion ange-horte, tur seine Verdienste um die Uni-versitat zu danken. Landeshauptmann Wagner ist dieser Nobtesse ottenbar nicht einma! im Rahmen seiner eigenen Fraktion tahig. Er tormutierte treitich auch in seiner heutigen Rede das Gesetz seines Hcndetns: Er anerkennt ottenbar nur die Leistung jener, die mit ihm „gemeinsame Sache machen".
!ch bitte Sie nun, sehr geehrte Frau Bundesminister, daB vvenigstens Sie bei gegebenem AntaB die Verdienste Landeshauptmann Simas um die Ktagenfurter Universitat wurdigen, um das bei der Er-ottnungsteier aeschehene Unrecht v/ieder gutzumachen. Diese Bitte richte ich auch an die verantwort)ichen Organe der Universitat Ktagenturt.
Mit vorzugticher Hochachtung Dr. Robert Saxer
Stovenska šota v Cetovcu
Pouk slovenščine se bo priče! v petek 14. okfobra 1977 ob 14. uri v Mohorjevi hiši, vhod 10.-Oktober-Straf)e 25/!. Pouk bo ob petkih od 14. do 16. ure.
#	Ciciban teiovadi
Telovadba za otroke bo vsak petek od 16. do 17. ure v telovadnici Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, Ebentaler Strahe 14.
#	Društvo „Maš otrok"
Ustanovni občni zbor bo v ponedeljek 24. oktobra 1977 ob 20. uri v dvorani Mohorjeve hiše, vhod I0.-Oktober-Straf)e 25/1.
Zakaj novo društvo? V Celovcu in okolici siovenski otroci nimajo možnosti, da bi izven družinskega kroga spoznavati slovenski jezik in slovensko kulturo; niti v mestnih vrtcih niti v ijudskih šolah ne slišijo slovenske besede. Namen društva je torej, da tej veliki potrebi odpomore in ustanovi otroški vrtec s slovenskim in nemškim občevalnim jezikom ter omogoča otrokom v predšolski dobi in v dobi obveznega šolanja, da se učijo slovenščine in se seznanjajo s slovensko kulturo.
Vse, ki želijo pri omenjenih načrtih sodelovati, vabimo, da se udeležijo ustanovnega občnega zbora.
Pripravljalni odbor
Nonča vas pri Pliberku
TVAN CANKAR	11
Črtice in novele
1907—1909
PRAVtCA ZA PRAVfCO
Prve tedne nisem stopil na cesto drugače nego na pot L advokatu in domov. Izbral sem si bil samotne, tihe ulice; najkrajša pot ni bila, ali bila je zame najpripravnejša; ni se mi bilo treba izogibati znancem, ne odgovarjati nekdanjim prijateljem na vsiljiva vprašanja. In tudi to je ugodno, da hodijo po takih tihih, samotnih ulicah dan za dnem zmerom isti ljudje; privadijo se drug drugemu, ne pogledajo in ne ozirajo se več, ne slišijo več ne besed, ne korakov, kakor da je ulica popolnoma izumrla. Izpočetka se je še par ljudi ozrlo name, pozneje se ni zmenil zame nihče več. Najlepše in najprijetnejše pa je, da take ulice tudi v soncu niso svetle; mračne in puste samevajo kakor v večnem, tihem jesenskem <ležju. Preko mosta sem šel hitro, s povešeno glavo; zakaj tudi v zimskih dneh se je tam včasih zasvetilo žarko od obeh strani: na desni bleščeča fasada visoke cerkve, na levi prostrano sneženo polje, še v snegu žareče, pojoče; vse v samem soncu ...
Doma se je vršilo tisto, kar sem vedel že zdavnaj, da se bo vršilo; tudi takrat, ko sem rekel, da bodi konec samoti in koprnenju. Vse sem natanko vedel in čutil, zato ker je } bilo tako jasno, kakor je jasno, da pride za enajsto uro dva- j najsta. V koprnenju sem živel, samo koprnenje je branilo, j da nisem kar od začetka planil v močvirje; pa sem sklenil, ! da se odpovem koprnenju; zato Sem se smejal, ko sem tako I sklenil. Kadar ne bo več koprnenja, ne več pričakovanja, ne več tiste grižoče, dušeče samote — ostane pač sama brezdomna, popolnoma razločna umazanost! In tako se je zgodilo.
Kar je bilo, ostani v temi, iz katere se je porodilo! Dolga ]
vrsta dni, vsi drug drugemu enaki, vsi enako temni, nagnusni in nizkotni. Ali tudi prazniki so bili vmes. Zakaj duša, bodi še tako vajena smradu, se navsezadnje upre in naveliča. Tako močan in nasilen je ta upor, da je svetli praznik bolj podoben izbruhu dioniske blaznosti nego pa tihi, smehljajoči sladkosti; in bolj podoben do ekstaze pretiranemu sovraštvu nego pa ljubezni, ki je grešila in prosi oproščenja ...
Ona nikoli ni izpregovorila žal besede, nikoli me ni nemilo pogledala in zdi se mi, da celo v njenih mislih ni bilo očitanja. Zakaj me ni zasmehovala s podlimi predmestnimi besedami, zakaj me ni zaničevala z bleščečimi očmi, zakaj me ni klela v svojem srcu? Tako je bilo: tisto tiho svetni-štvo me je grizlo do besnosti in do sovraštva ... Kaj ni čutila, kakor sem čutil jaz: izgubljena sva obadva za ves svet in na vekomaj? Pa je, vrag vedi, kakor sveta Genovefa nosila to umazano bridkost. .. Nenadoma me je včasi zazeblo v lica, ko sem jo pogledal; od srda se mi je zazibalo pred očmi, in ko sem hotel govoriti, se mi je jezik opletal.
„Čemu se pretvarjaš, svetnica? Saj poznam tvoje misli, saj vem, kam gredo! Oči so čiste, jezik molči, greh se smeje v srcu; duri so zaklenjene, ampak zato še ni treba, da bi nikogar ne bilo v izbi!"
Ob vsej besnosti pa sem vedel, da so moje besede do konca zlagane in da na svetu ni čistejšega srca od njenega ... Da je ona ob tistem trenotku vstala, da si je ovila ruto ter stopila proti durim: „Zbogom!" — bi bil planil k nji, bi pokleknil prednjo, bi ji poljuboval noge: „Ostani!" . . . O, dodobrega sem preudaril učenost in pota nizkotnosti! Kadar se je utrudila sama v sebi, se je nenadoma izpreme-nila v sladko ljubeznivost. Takrat sem klečal in prosil . . .
Vse to oškropljeno in nespametno življenje pa se je zaobrnilo po čudnem naključju.
Ob nedeljah se nisem ganil iz izbe. Dopoldne sem ležal na zofi, pil sem čaj in sem čakal, da se je vrnila Minca od nakupovanja; opoldne sem pil vino in pod noč sem bil dodobrega pijan, tako da sem jokal od sentimentalnosti in vinske bridkosti. — Po navadi se je vrnila že ob devetih do-
""M**"""**"'*'"
poldne, vsa rdeča in razgreta; zato ker je vedela, da gledam na uro. Nekoč pa je ni bilo ob devetih; tudi še ne ob polu-desetih in tudi še ob desetih ne. Vstal sem in sem si kuhal čaj, pa sem videl, kako so se mi roke tresle. Ko sem precejal čaj v skodelico, je odprla duri. Tiho in počasi jih je odprla, jaz pa se nisem ozrl.
„S tisto Francko sva bili... šele včeraj je prišla v mesto ... pa je beseda kar lovila besedo..."
Vedel sem, da govori samo resnico, da ni storila žalega ne meni in ne nikomur, da stoji plaha pred durmi in strmi name — in vse to me je razsrdilo do zadnjega. Okrenil sem se molče in sem šel v izbo; roka se mi je tako močno tresla, da je žvenketala skodelica na krožniku.
Čemu je prišla za menoj v izbo? Nisem je klical. Prišla je, stala je pred durmi, roke sklenjene pod pasom, glavo sklonjeno.
„Zakaj se huduješ?"
Postavil sem krožnik na mizo, stopil sem z enim samim korakom k nji in sem jo udaril v obraz . . . Čemu je prišla v izbo?
Nato sem se oblekel tako hitro, da sem trgal trakove in gumbnice, in sem planil na cesto. Na polje sem bežal, begal vsekrižem po stezah, preko jarkov, kar naravnost preko leh; nebeški dan je bil pač, jaz pa ga nisem videl. Zdi se mi, da sem šel jako daleč, zakaj truden sem bil, ko sem se vračal. . .
Kaj še nadalje? Vse sem vedel, vse od zdavnaj vedel v sramoti, srdu in gnusu. Da je to moje globoko, neugnano in nebrzdano poželenje: izžemati iz srca kapljo krvi za kapljo, polagoma, z vso zavestjo. Da je to vsa moja sladkost in vsa moja ljubezen — in da še kesanje, da še srd in sram ni drugega nič nego do pretvore pretirana zloba . . . Kaj zdaj — kaj zdaj, ti grešnik sredi polja? Nič — kakor poprej! Vse kakor doslej; pa da se je skrila v deveto deželo, poiskal bi jo v deveti deželi, zato da bi jo udaril v obraz in da bi ji izžel še zadnjo vročo kapljo iz srca!
Aii takrat je tudi še pomislil grešnik sredi polja: v svoje srce poglej, ki je polno zlobe! Nič ni treba usmiljenja, le treba je pravičnega očesa. Kakor si izžel kapljo iz srca, ki

V	zgodnjih jesenskih dneh, ko grozdje dozori, se začno v vinogradniških krajih pripravljati na trgatev. Veselo jo pričakujejo stari in mladi, saj je trgatev eno najveselejših del na kmetih.
Na Slovenskem je vinogradništvo že zelo staro. Po istih pobočjih, kjer so danes vinogradi, so že stari Rimljani sadili trto. Radi so imeli dobro kapljico in se znali veseliti.
Včasih je bilo pri nas še več vinogradov kot danes. Proti koncu prejšnjega stoletja je trtna uš uničila precej trte. Največ vinogradov je v Brdih, na Vipavskem, na Krasu, v Beli Krajini, na Dolenjskem, v Prekmurju. Stara vinska dežela pa je Štajerska s Halozami in Slovenskimi goricami. Saj so pa tudi Štajerci znani kot veseli pivci in pevci.
Preden je grozdje potrgano in vino v sodih, preteče precej znoja. Gospodar mora pripraviti vse potrebno za trgatev. Poskrbeti mora za posodo, škafe, brente, kadi, sode, nožiče za rezanje grozdja, očistiti mora hram, pripraviti prešo. Gospodinja mora poskrbeti, da bo ob koncu trgatve dobra pojedina. Če ima kmet velik vinograd ne more njegova družina sama vse opraviti, najame še trgače. Ti pridejo v vas z velikimi koši na hrbtih.
Na Štajerskem, Vipavskem in Dolenjskem oznanijo začetek trgatve z grmenjem možnar-jev. Stari vinogradiki so še verjeli v zle duhove. Mislili so, da jih s streljanjem prepodijo iz vinogradov in s tem zagotovijo srečno trgatev. Danes je to streljanje le za zabavo. Ponekod še vedno pravijo otrokom, ko grmijo možnarji, da izganjajo kače iz vinogradov.
Na Štajerskem in v Prekmurju že v avgustu postavijo klopotce v vinograd. Viničarji po Halozah tekmujejo med seboj, kdo bo postavil v gorice večji in bolj ubran klopotec. Tako kot Štajerc ne zna nihče drug ubrati klopotca. Postavijo jih zato, da odganjajo ptice, ki delajo škodo po vinogradih. Glas klopotca se sliši tudi uro daleč. Ko se klopotci oglasijo, da gospodar ukaz, da otroci do trgatve ne smejo več v vinograd, gospodinje pa morajo vse kure zapreti v kurnik, da ne bi prišle k trti delat škodo.
V	Prlekiji in Halozah so imeli kmetje le majhne gorice. Bogati posestniki so imeli velike vinograde, sami pa niso delali. Imeli so najete viničarje, ki so skrbeli za njihov pridelek. Pred bratvijo je gospodar zbral trgače in jim naročil, naj skrbno obero trto, da ne bo kaj ostalo za njimi, kajti vsaka jagoda da kapljo mošta.
Trgači trgajo grozdje od spodaj navzgor, vsak v svoji vrsti. Grozdje nabirajo v škafe, iz škafov ga stresajo v brente. V brentah oprtanih na hrbtu, nosijo trgači grozdje v hram, včasih pa kar naravnost v prešo na pod. Vsak brentač ima palico, v katero naredi zarezo, vsakokrat ko zvrne v kad, da ve kolikokrat
je nesel brento. Ponekod pomagajo tudi otroci in imajo majhne brentače. Trgači med obiranjem grozdja veselo prepevajo in uganjajo razne šale.
Ko znosijo grozdje v hram, ga prično sti-
skati. Včasih so ga mastili kar z bosimi nogami. Stari vinogradniki pravijo, da je tako vino najboljše. Danes ga stiskajo v stiskalnicah — prešah. To je veselje, ko vrtijo prešo in teče mošt izpod nje. Potem ga prelijejo v sode in ga tako pustijo 2 do 3 tedne, kjer se spreminja v vino. Praznik novega vina je Martinovo, ki ga še danes slovesno obhajajo z gostijami.
Po starih običajih po končani bratvi v kotu vinograda izgrebejo jamico in vanjo stisnejo jagodo grozdja, da bi tudi naslednje leto trta dobro obrodila. Na vrhu gorice pa se morata srečati zadnja brenta grozdja in prvi koš gnoja, kajti gorici moramo vrniti to, kar smo ji vzeli, in vinograd pognojiti.
Trgatev se konča z bogato pojedino. Te pojedine so v vsakem kraju drugačne. Na Primorskem pripravijo krompirjevo polento s koštrunovino, na Štajerskem trgače pogostijo z mesom in gibanicami, na Dolenjskem zakoljejo prašiča. Ob večjih trgatvah ne manjka na pojedinah pečenih kokoši, gosi, rac. Zvečer je zelo živahno. Trgače mine utrujenost. V hišo pride godec in ob zvokih harmonike se vse veselo zavrti. Posebno mladi pozabijo na težko delo, plešejo in se veselijo, stari pa modrujejo.
Ko je trgatev končana, se prično za gospodarja nove skrbi. Skrbi ga, če bo vino dobro, če ga bo lahko prodal. Ko poišče kupca in vino proda, je za družino velik praznik, kajti trud je poplačan, gospodinja pa kupčijo proslavi s tem, da vse povabi na dobro večerjo.
Jutri prav zarana...
Jutri prav zarana pride stara mama; že ob sedmi uri bo odprta duri.
Osem bo odbita, v peč bo zakurita.
Ko bo že deveta, pricaptja še teta.
Bo deset minita, kavo bo natita.
Ko enajst bo šteta, kava bo zavreta.
Ko pa potdne udari, kavo ženski stari bosta posrebati.
Fr%wce
Kogar koti je kot tujca zaneslo med Butalce, vsak jih je hva-ti) na glas: „Gncja imajo dosti in dober koruzen kruh; tudi dežja in sonca jim ne manjka in poleti ne muh. Kakor v paradižu žive; samo pameti nimajo prave."
Taka hvala je Butalcem dobro dela. In so dejali: „Ko imamo obilno vseh drugih dobrot, ni vrag, da ne bi dobili še pameti, kolikor treba — za denar je naprodaj vse! Potem bomo v Butalah brez napake!"
Pa je naneslo in so praviti slišali o tujem mestu, kjer imajo baje pod mostom deveto šolo: v tem mestu da je toliko pameti, da jo kar v sodih prodajajo kakor kislo zelje.
Sklenili so torej in s sodom tjakaj postali štiri može, da kupijo vedro pameti ali dve, kakor bo kazala cena. Peljali so se s košem, ki je bil okrašen s
smrekicami, veselo so na komatih peli kraguljčki. Pripeljejo se v mesto, ustavijo se pred prvo krčmo, povedo, da prihajajo iz Butal, in barajo, kje bi bila naprodaj pamet. Toda, so dejali, da mora biti prava, dobra roba in ne predraga, drugače je ne kupijo.
Krčmar se čudi, ali je mogo-
nja stregla, sta krčmar in hlapec ročno ujela miš, jo izpustila v sod na vozu in sod zamašila. In so bili potem možje iz Butal prav zadovoljni z računom za pamet. Bali so se, da bo dražja. Plačali so jjp dejali, da bodo še prišli, če )im bo pamet zopet pošla. Sedli so na voz in bistro odcingljali.
Kako so si Butaioi omistiti pamet
če, da so iz Butal, in barajo, kje bi bila naprodaj pamet. In da niso mogli bolje zadeti, nego da so se ustavili tukaj: postregel da jim bo s pametjo najboljše vrste in bo pol zastonj.
Povabit jih je v hišo in ukazal gospodinji, da slavni gospodi dobro postreže.
Ta čas pa, ko jim je gospodi-
Srečno so pricingljali v Butale. Sredi Butal so se ustavili. Kakor je bil ukazat župan, je bila zbrana šolska mladina in sta bila navzoča tudi butalski policaj in občinski bik, ti so pameti najbolj potrebni, je dejal, ti naj je bodo prvi deležni.
Povzpel se je župan na voz in da) z roko znamenje, pa so
zazvonili zvonovi in počili možnarji. Tisti hip je župan odmašit sod, da pogleda noter, pa je prestrašena venkaj šinila miška, zadela je župana naravnost v brke in po županu dol smuknila na tla, skozi kričečo mladino in jo je preko ceste ubrala naravnost v županovo hišo.
Butale so strmele, stare in mlade: Joj, ojoj, takšna je pamet! Pa je pamet resnično pametna! Najprej je poljubila župana, to se spodobi, in se ni potem prav nič premišljala, kam naj gre — v županovo hišo je šla, tjakaj spada!"
To je bilo jako všeč vsem Butalcem in so bili ponosni, da imajo pamet tako pametno.
Pa so imeli pri tej kupčiji še posebno srečo, kajti ni trajalo dolgo, pa je imela pamet mlade in je pameti kmalu bilo dovolj po vseh Butalah — deležne so je bile vse butalske hiše.

<<<<<<<<<< '
se tl je bilo vdalo, tako je kanila tudi iz tvojega nič manj vroča. Kakor da je izračunjeno in ukazano: deli bolest, da boš bolesti deležen!... Ali bi jo pozdravil, ki zdaj lezi na zofi, obraz v blazini, lica mokra in vroča od solz? Ne bom je pozdravil; jaz sem jo videl in sem mislil nanjo v sramu in kesanju; ona pa me ni videla ...
Kod Sem hodil do mraka, ne vem. Ko se je zmračilo, sem se napotil v park, da pozdravim svojo kapelico, v svetlih dneh postavljeno.
VIII
Zdi se mi — to se pravi, zdaj natanko vem, da sem prišel tja, kakor pride lačen popotnik pred gosposka vrata. Dolga cesta je za njim, dolga še pred njim. Bos je, blaten do kolen, lačen in žejen, truden in žalosten. In ker je truden in žalosten, so njegove sanje zaupljive, kakor sanje otroka. Pred belo hišo stoji in premišljuje: „Tam stanujejo blagi ljudje — kako bi ne bili blagi, ko jim je bil Bog dodelil ves svoj blagoslov? Odpro mi nastežaj, kadar potrkam, in sprejmejo me, nadležnega popotnika, kakor je Kristus ukazal. Mizo mi pogrnejo, z belim kruhom mi postrežejo in z vinom; in nazadnje poreko še morda: Kam bi se odpravljal, ko je že zvečer in bo noč viharna? Počivaj pod našo streho, trudni popotnik! — Tako bodo govorili, jaz pa jih bom blagoslavljal v svojem srcu . . ." In popotnik potrka. Ob oknu se prikaže rdeč, zlovoljen obraz: „Stran odtod, razbojnik; stran, grešnik, od poštenih ljudi!" Na dvorišču zalaja pes, s počasnim koraki pride hlapec izza ogla, Popotnik povesi glavo in gre osramočen svojo pusto pot. —
Tako sem prišel, da pozdravim svojo kapelico. Truden sem bil, da bi omahnil na mokra tla — odtod pač brez-zavestne, otroške, zaupljive sanje. . . Morda me pozdravi prijazno, z lepim smehljajem, vse drugače nego tisti prvi večer. Saj ni mogoče, da bi ne videla moje bolesti — in da je v njenem pozdravu samo usmiljenje; željan sem ga kakor ljubezni! Tudi takrat je videla mojo bridkost, spoznala jo je; in vse njene grenke besede so bile le izkušnje, kakor
izkuša Bog skesanega grešnika. Topla bo njena^ roka in njene oči me bodo tolažile: Saj vem, da me resnično ljubiš, ko si prišel v svoji žalosti! ...
Šele ko sem stopil v park, so se misli počasi dramile iz sanj. Drevje je bilo še vse zimsko, črno in mokro; v zatisjih za grmovjem je ležal sneg; pesek na stezah je bil pomešan s črnim blatom.
„Kaj bi? Še na to nisem pomislil, da ni ne pomlad in ne jesen!"
Mraz je bilo v parku, izpreletelo me je do mozga, ko sem stopil na skrito, ozko stezo in se mi je udrla noga v razmočeni pesek; kostanji so strmeli proti nebu črni in goli. j
„Gospod Malinovec — vedela sem, da pridete!"
Kakor nekoč — iz mraka vzrasla je Stala pred menoj. Nisem je pozdravil, gledal sem nanjo s široko odprtimi očmi, ona pa se je zasmejala naglas — kratek, vesel, nenadoma presekan smeh je bil.
„Vcdela sem, da pridete! Pričakovala vas nisem, ne po- i Sebno želela . .. ampak kakšni ste prišli? Kod ste se klatili? Saj ste blatni do vratu; to je blato z razoranega polja in s cesarske ceste. Pijani ste bili pač, ali od vina ali od hudih misli. Tudi obraz razodeva, da ne prihajate iz nebes!"
„Ne prihajam! Ampak zdaj ste povedali sami, zdaj sem občutil, kam so bežale noge, treznejše od pameti..."
„V nebesa! — Nocoj ne bova sedela, vlažno je. Tudi tako mi lahko razložite, kod Ste hodili, da vas tako dolgo ni bilo in da ste naposled prišli kakor razbojnik! Na ono stezo kreniva, ki ni tako razmočena!"
Prišla sva izpod črnih kostanjev na svetlejši kraj, na j široko stezo; tam so nekoč na obeh straneh cvetli visoki rožni grmi.
„Kod ste hodili?"
Na njenem tiho smehljajočem obrazu sem spoznal, da je vedela, kod sem hodil od prvega dne do tistega večera, in da mi je videla v srce do zadnje misli in do zadnje bridkosti.
„Hodil sem, blodil, kakor ste mi sami ukazali!
Nič se ni začudila, nič ni vprašala — kakor da se je spodobilo oboje, njen ukaz in moja pokorščina.
„Do!go sem blodil, trpel do konca — nič več ne morem! Zdaj vem, da sem prišel k vam, kakor k zadnji izpovedi .. . kakor po zadnji blagoslov ..."
„Veliko ste trpeli, vse razložite!"
Zdelo se mi je, da je sočutje v njenem pogledu; res je bilo morda v tistem trenotku.
Hodila sva križem po parku in povedal sem ji vse od začetka do konca; vse, prav do tistega hipa, ko sem planil izza mize ter udaril v obraz nedolžnega človeka. Res je pač, da sem uganjal nekoliko lepega samopomilovanja in samo-miljenja, ali to je že tako na jeziku — in kje je svetnik, ki bi storil drugače? ... A navsezadnje je ona sproti odkrivala tudi tisti lahki plašček hinavščine; zatorej ni bilo ne škode, ne greha. Še zdaj mi je nerazumljivo, čemu sem pripovedoval svojo pusto in žalostno istorijo; zdi se mi skoraj, da je bila v meni skrita želja po ponižanju. In če je bila, se mi je izpolnila korenito! A ni bila samo želja po ponižanju, temveč tudi plaha, beraška, jokava želja po sočutju, po enem samem toplejšem pogledu, po eni sami prisrčni besedi. Zelo bolan sem bil tisti večer ...
Ko sem umolknil, je nisem pogledal.. . Prvo svojo cerkveno izpoved sem opravil z vso pobožnostjo in iskrenostjo pred župnikom; nato mu nisem pogledal v oči vse dotlej, ko ni bilo več pobožnosti in iskrenosti v mojem srcu.
Šele po dolgem molku je izpregovorila.
„Jutri se popeljem odtod, za dva ali tri dni. Anka je hudo bolna in mislim, da me ne bo več dočakala ..."
Kako so se misli vrstile, da so se izlile naposled v te besede? O, zdaj vem, kako so se vrstile! ^Kolikor si iztisnit krvt iz nedolžnega srca, toliko in dvakrat toliko je boš sam prelil!"
Takrat sem ji pogledal v obraz; ves miren je bil, skoraj žalosten. Hotel sem ji naročiti, da naj jo pozdravi in da naj jo prosi tudi zame pozdrava in oproščenja; stisnilo me je za grlo in nisem si upal.
fDglje v prihodnji števil J
Ob sedemdeset!etnici siovenske !ovske organizacije
Pred menoj na mizi ležita dve lični lovski knjigi. Prva je stara oseminpetdeset let, druga dve leti. Prva je VI. letnik Lovca, glasila Slovenskega lovskega društva v Ljubljani, ki ga je uredil dr. Janko Lokar in natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. Ta zgodovinski Lovec iz leta 1919 je lično vezan v trde platnice. Na čelni strani je risba ponosnega slovenskega lovca s karabinko ob nogi. Risanico drži z desno roko, medtem ko mu leva dlan počiva na nahrbtnikovi naramnici. V kratkih irhovicah dokolenkah je in obut v težke okovane gorske čevlje. Pred lovcem leži uplenjen gams. Tega .Lovca" sem podedoval od svojega očeta in čudno se mi zdi, da se je ohranil, saj je bil naš dom leta 1942 popolnoma izropan. Zaradi tega je ta knjiga še toliko bolj spoštovana dediščina, edino kar mi je zapustil oče, ki je bil tudi lovec. Pred šestinštiridesetimi leti sem pri Veglnovem kostnu v Lobniku uplenil prvega gamsa. Z njim sem se dat fotografirati. Spomnil sem se naslovne slike v .Lovcu 1919" in fotografu sem poziral po tem vzorcu.
Druga knjiga, ki leži poleg .Lovca 1919", je .Deset let prve slovenske lovske organizacije na avstrijskem Koroškem", katero je Klub prijateljev lova v Celovcu izdal leta 1975, za deseto obletnico svojega obstoja. Natisnila jo je slovenska tiskarna v Podljubelju na avstrijskem Koroškem.
Med rojstvom prve in druge knjige je minilo šestinpetdeset let. V teh letih se je zgodilo marsikaj in tudi marsikaj družbeno spremenilo. Za slovenske lovce v svobodni domovini več, za nas v drugi državi, v republiki Avstriji, manj. Toda tudi za nas slovenske lovce na avstrijskem Koroškem se je nekaj le spremenilo tudi v dobro, čeprav enakopravnost spada še vedno med redkosti. Sicer pa to obdobje pomeni za koroške Slovence grozovito nehumanost in spomini mi uhajajo nazaj. Poskušal jih bom obuditi. V mojem rojstnem kraju je bilo v prvih letih po prvi svetovni vojni tudi med lovci precej razburkanosti in v naših gozdovih se je odigrala marsikatera krvava drama. V Obirski, Lobniku, Lepeni, Remše-niku, Beli in Rutah ter Rebrci so živeli izključno Slovenci. To so bili delavci in kmetje. Med njimi je bilo mnogo vnetih lovcev, lovcev brez lovišč. Med grajskimi lovci pa so bili samo Nemci, ki so imeli službo kot lovski čuvaji in gozdarji pri nemških graščakih, grofih in knezih. Priselili so se v naše kraje iz zgornje Koroške in Tirolske, pa fudi iz gornje in nižje Avsfrije. Med slovenskimi lovci, ki so bili po večini divji lovci, in nemškimi graščinskimi lovci je vladala trda, kruta napetost. 2e med prvo svetovno vojno, leta 1916, so divji lovci ustrelili grajskega lovca Urbasa v Bistričnikovih pečeh na Obirskem. S streli so ga zvabili v lovišče, ko je ravno sušil seno. Takrat in še več let pozneje se je govorilo, da je Urbas, ko je zaslišal strele, vrgel vile od sebe in dejal: .Danes bo pa tekla kri." Urbas je bil navdušen in oster čuvaj grajskih pravic, pri slovenskih delavcih pa nič kaj priljubljen tujec. Kri je res tekla, a ne tistih, katere je im^l v mislih grajski lovec, ko se je s travnika podal v sobo, se oborožil in šel nad divje lovce.
Drugi obračun med domačimi in grajskim lovcem je bi) kmalu po prvi svetovni vojni, ko je bil ubit grajski lovec Wressnig. To se je zgodilo v grajskih gmajnah ob meji Solčava in Zel. Kapla-Bela. Zakaj? Na Sent-lenartskem vrhu je Wressnig nekaj let prej ustrelil drvarja iz Solčave, ko je šel nekega ponedeljka na delo. Ni imel puške, oprtan je bil le s košem, v katerem je imel hrano za čez teden in sekiro ter žago. Divji lovci, prijatelji ubitega drvarja, so zvabili grajskega lovca v bližino koroško-štajerske meje in ga ustrelili. Oblasti so hotele ta dogodek zamolčati. Razglasile so storijo, da je Wress-nig umrl, ker so se mu .zmešala čreva*. Ljudje pa so govoriti in šušljali: „Wressniga so divji lovci ustrelili v trebuh, z drobnimi šibrami. Prinesli so ga v okrvavljeni rjuhi iz gmajne."
Leto ali dve po Wressnigovi smrti so divji lovci ustrelili Amlacherja, lovca kneza Liechtensteina. Našli so ga pod Belo pečjo. V
Beti nad Železno Kaplo je na isti način storil smrt grajski lovec Sagmeister. V Obirju pa je poklicni lovec H. Schober v dvoboju, tako so uradno razglasiti, ustrelil divjega lovca Lojza. Schobra, tako je bilo slišati, je njegov delodajalec dr. Grassi .okregal", ker je ustrelili nedolžnega, lačnega človeka. Pri obdukciji Lojza, ki je bil za .furmana" pri vozniškem podjefju Šimana Orožeta v Železni Kapli, se je izkazalo, da je Lojz imel prazen želodec, v nahrbtniku pa le nekaj suhih kruhovih skorij.
Pri vseh teh in podobnih obračunih v gozdovih okoli Železne Kaple pa je nekaj zelo značilnega. Oblasti nikoli niso izsledile storilcev. Sicer je bilo nekaj domačinov v preiskovalnem zaporu, pred sodiščem obsojen pa nikoli ni bil nobeden.
Taki in podobni dogodki pa niso bili samo v mojem domačem kraju, v gozdovih Pece, Olševe in Obirja. Spopadi med poklicnimi lovci Nemci in divjimi lovci Slovenci so se dogajali tudi drugod na območju koroških Karavank, kjer prebivajo Slovenci in kjer je bil Nemec vedno tisti, ki je ukazoval, nadzoroval in priganjal slovenskega človeka. Iz tega dejstva je skoraj razumljiv
krut odpor, ki se je mnogokrat izoblikoval v zločin, v kriminalno dejanje, in oblasti nikoli ni uspelo, da bi ga preprečila ali krivce kaznovala. Nihče vsega tega ni registriral. Kako pa! Sodišča so bila brez moči, ker je ljudstvo molčalo. Medsebojno mržnjo je še posebej podnetil plebiscit leta 1920. V dobi po propadlem plebiscitu je bilo krvavih spopadov med lovci Nemci in lovci Slovenci največ.
V letih trde in neusmiljene gospodarske krize — bila je velika brezposelnost in družine lačne — so matere iskale hrano tudi po grajskih gozdovih. Mnogokrat se je zgodilo, da je grajski lovec ves dan opazoval žene delavcev, ki so nabirale maline, brusnice, borovnice ali druge gozdne sadeže. Zvečer, ko so bile posode potne gozdnih dobrot, žene pa do kraja utrujene, je stopil lovec iz svoje zasede, zvrnil nabrane sadeže in jih pohodil. Zgodilo se je, da je grofov lovec postrelil kmečke ovce, ki so zašle v grajske gmajne. Lahko si mislimo, kakšen srd se je zaradi takšnih dejanj porajal v srcu revnih delavskih žena. Jeza na brezsrčne čuvaje grajskih gozdov pa se je presadila fudi v srca brezposelnih mož in kmečkih fantov. Pogumno so šli s svojimi manliheri-cami, ki so jih hranili še iz vojne, v grajske gmajne po meso za svoje lačne družine.
Podobni dogodki so iz Sel in drugih kra-
jev okrog Borovelj. Tam je Ronachar, lovec veleposestnika Fojfa, do smrti ustrelil Tom-kovega sina, Valentina Maleja. Ustrelil ga je v skalah ob Mali ravni. Valentin, smrtno zadet, se je valil po skalah v globino in je bil na dnu tako razbit, da so ga lahko prepoznali samo še po obleki. Čez leto dni pa so selski divji lovci napadli Ronacharja. Z več strani so streljali nanj in ga tako prestrašili, da je za vedno odšel iz selskih lovišč.
Druga svetovna vojna. Nemški hitlerizem je uspel v naših krajih še huje zabiti klin med nemške lovce ter čuvaje in slovenske lovce, ki so bili v vrstah slovenskih partizanov. Humanost se je popolnoma umaknila bohotnemu sovraštvu in preziru. Leta 1942 so bili nemški lovski čuvaji gosposkih veleposestnikov, lastnikov ogromnih gozdov, še vladarji svojega poklica. Vneto so preganjali poleg divjih lovcev tudi partizane in služili Hitlerjevi soldateski kot vohljači po lovskih stezah in gozdovih.
Že 10. oktobra 1942 je bila prva žrtev takih tipov Čevhov sin iz Zgornjih Bajdiš, Maks Kelih, ko je še! na „vezo" s partizani. Ustrelil ga je lovski čuvaj Rohr, uslužben
pri veleposestniku Mareschu na Humperku. Zločin se je zgodil na sedlu med Javornikom in Setičami v selski občini. Lovec Rohr je stanoval pri Babucjeku, nedaleč pod Javornikom, in bi! stalno na preži in iskanju sledi za partizani. Ko se je znesel nad Maksom, je prijavil še njegovo ženo Marijo, da ima zveze s partizani. Gestapovci so jo zaprli. Zapustila je sina Maksa, ko je ime! komaj tri leta. Marija, rojena Ogris, žena ubitega Maksa, je zaradi tega prebila več let v nemških zaporih in okusila tudi grozote koncentracijskega taborišča Stadelheim pri Munchnu. Ko je Rohr zagrešil ta zločin, ubil Maksa Keliha, njegovo ženo pa spravil v zapor, se je s strahom v kosteh preselil v drugo lovišče, v Medvedji dol nad Bistrico v Rožu. Tam pa ga je doletela zaslužena kazen. Partizanska enota ga je obsodila na smrt.
Med drugo svetovno vojno je storil zločin tudi .civilni" lovec N. N. v hribih nad Podrožčico. Avstrijska protifašista, Vinzenz Moser in njegov tovariš Janez N., sta zapustila nemško vojsko z namenom, da se priključita slovenskim partizanom. Prebila sta se že skoraj do jugostovansko-avstrijske meje nad Podroščico, Tam pa ju je 14. julija 1943 zahrbtno ustrelil ta lovec, vnet pristaš nemškega nacionalsocializma, predan Hitlerjev hlapec.
Spomladi 1943 je partizanska patrulja obiskala pri Maloveršniku na Obirskem grajskega lovca Huga, ki je bil sin Urbasa, ustreljenega leta 1916. Tudi mladi Hugo Urbas je služil grofu Thurnu. Ob obisku se je partizanom postavil po robu z orožjem v roki. Imel je slabo vest. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je namreč v Potoku v Kortah brez vzroka ubil tri Gorenjce. V Borovljah so kupili nekaj flobertov in jih nameravali pretihotapiti čez mejo. Ko jih je Urbas sreča) na stezi v Potoku, ko so počivali, je brez pomisleka začel nanje streljati. Krogle iz njegove službene pištole so bile smrtonosne. Toda eden izmed štirih Gorenjcev je ostal živ, priča tega žalostnega dogodka. Ko se je Urbas, ob obisku, vedel sovražno proti partizanom, je padel, zadet od partizanske krogle.
Poglejmo^ pa še drugo stran zgodovinske medalje dogajanj v koroških gozdovih med drugo svetovno vojno: Tudi med grajskimi lovci, nemškega jezika, smo namreč imeli partizani dobre in iskrene prijatelje. Prav pri Maloveršniku, v hiši, kjer je padel Urbas, smo imeli dobre zveze in prijateljske odnose z grajskim lovcem Kalcherjem. Ta avstrijski tovariš, saj ga tako smem imenovati, nas je oskrbovat z municijo in sanitetnimi potrebščinami. Nekoč nam je prinesel kar dvanajst odevk. V njegovem revirju smo partizani imeli malo .osvobojeno ozemlje". Kalcher nas je tudi redno in zanesljivo obveščal o sovražnikovih premikih. Sporazumno z njim smo v njegovem revirju streljali gamse. Meni osebno je Kalcher preskrbe) popolnoma novo manliherico, v zameno za star Mannticher-Schonauer, za katerega nisem imel municije.
Podobno se je vedel tudi pri grofu Thurnu nastavljeni lovec Albin Janšek, stanujoč v središču lovišča, v belskih gmajnah pri Mlečniku. Janšek, po rodu Slovenec, ni bil sicer tako radodaren kot Kalcher, bil pa je do partizanske vojske popolnoma nevtralen. Tudi v njegovem revirju smo imeli partizani mir, kar je bilo z ozirom na bližino Železne Kaple izrednega pomena.
V Svinji planini je bil položaj za partizansko vojsko izredno težak. Našli pa so se tudi tam poklicni lovci, s katerimi smo se sporazumeli, da niso brskali po loviščih za nami in da smo imeli mir pred njimi. Pri nekom od njih je bila več mesecev celo zanesljiva javka za naše enote in politične delavce. Da, tudi prijatelje med poklicnimi lovci nemškega jezika smo imeli, ko je bilo partizanstvo razširjeno po vsem ozemlju, kjer bivajo Slovenci na Koroškem.
To naj bi bil moj prispevek za jubilejno številko priljubljene revije Lovec, za sedemdesetletnico organiziranega slovenskega lovstva. Naj bo za zgodovino teh sedemdesetih let zapisano tudi to, čeprav je bilo to obdobje nečloveško, kruto. Preživeti smo morati dve svetovni vojni. Vsaka vojna pa prinaša hude preizkušnje. Prirodni ohranje-valni nagon po zbudi v vojnem času tudi silno surovost. Zato naj tudi lovci vedno mislijo na Titove besede, da je najstabši mir še vedno boljši kakor najboljša vojna.
Od konca prve do začetka druge svetovne vojne je bilo kratko, komaj dvajsetletno obdobje. Pa še v tem času smo živeli v trajni napetosti. Vladala sta lakota in brezposelnost ob spremljavi političnih pučev in sprememb v vodstvih držav, toda pri koritih so ostati vedno tisti, ki so imeli zemljo in delovno silo. Samo gozdovi in gore so bili na naši strani. Nesebično so dajali zavetje tistim, ki so ga biti najbolj potrebni. Gozdovom naših Karavank bomo zlasti slovenski tovci-partizani vedno hvaležni, saj so nam nesebično pomagali do zmage. Sedaj so svobode deležni eni več, drugi manj.
Teh dvaintrideset let po drugi svetovni vojni se spreminja v dobro tudi lovstvu. Veliko zemlje in gozdov je osvobojenih nečloveškega izkoriščanja. V velikih predelih gozdov že lovi divjad svoboden človek, ne da bi se moral bati zemljiške gospode. V Sloveniji je to že uresničeno dejstvo, pri nas se moramo za to še boriti. Toda z zaupanjem gledamo v bodočnost.
Karet PruSnik-GaSper
predsednik Ktuba prijatetjev !ova
KOROŠK!
LOV
Kakor smo v našem listu že poročali, obhajajo slovenski lovci letos pomemben jubilej: sedemdesetletnico obstoja slovenske lovske organizacije — Lovske zveze Slovenije.
Za ta jubilej so slovenski lovci priredili vrsto slavnosti, v pravem jubilejnem obsegu pa je izšla tudi revija za lovstvo „Lovec", glasilo Lovske zveze Slovenije. Jubilejna številka za meseca september in oktober obsega 136 strani ter prinaša v besedi in stiki dolgo vrsto zanimivih prispevkov iz zgodovine in sedanjosti slovenskega lovstva.
V jubilejni številki so zastopani tudi slovenski lovci na Koroškem. Predsednik Kluba prijateljev lova v Celovcu Karel Prušnik-Gašper objavlja osebne spomine (njegov prispevek ponatiskujemo tudi v našem listu), tajnik kluba Mirko Kelih pa piše o delu kluba in uveljavljanju slovenskih lovcev na Koroškem.
C%%**«*& _
VESTNIK
1. srečanje s!ovenskih športnikov
obmejnih deže!
„Vaš boj za narodnostne pravice je tudi naš. Ponovno dviga svojo giavo najbotj grobi nacionalizem v sosednji Avstriji in vam odreka tudi tisto, kar vam je daia mati — odreka vam vaš materin jezik. Naj vas tudi na tem našem prvem športnem srečanju podpremo v vašem pravičnem boju za najosnovnejše narodnostne pravice."
Tako je med drugim dejai predsednik Skupščine Zveze teiesnokui-turnih organizacij občine Ravne na Koroškem Jože Žunec, ko je pozdravil mlade slovenske športnike na otvoritveni slovesnosti 1. srečanja slovenskih športnikov obmejnih dežel" na Ravnah na Koroškem. Pod geslom, da naj ne bo edini smoter doseganje tekmovalnih rezultatov, marveč iskanje višje vrednote, ki se zrcali v zbližanju, tkanju prijateljskih vezi, izmenjavi mnenj in v spoznanju, da so navzoči športniki ena družina, so se na Ravnah za dva dni zbrali slovenski športniki iz Italije, Madžarske, avstrijske Koroške in Slovenije, da demonstrirajo s svojo prisotnostjo ne samo voljo do športnega udejstvovanja, ampak tudi izpričajo trdno življenjsko voljo.
Organizator 1. srečanja slovenskih športnikov se ob prireditvi take manifestacije ni zbal stroškov, saj
Rezultati nedeljske tekme SAK
SAK 1 — ASV Celovec	1:3
SAK pod 21 — AVSpod21 1:1
se je zavedal, da je to srečanje zgodovinskega pomena. Nikoli poprej se namreč niso zbrali slovenski športniki obmejnih dežel avstrijske Koroške, Furlanije- Julijske krajine, madžarske Železne županije in prijatelji gostitelji iz Slovenije, da se med seboj pomerijo v športnih dvobojih. Za športnike, organizirane v ostrešnih športnih zvezah — Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, Slovenski fizkulturni zvezi na Koroškem, in za rojake iz Madžarskega, kjer slovenski šport še ni organiziran, pa sta dva dni bivanja in tekmovanja na Ravnah prinesla mnogo novih spoznanj, namreč kako je treba praviloma gojiti športno panogo, da lahko z njo dosežemo vrhunske rezultate. V dvobojih z ravenskimi športniki so le-ti demonstri-
SAK igra v nedeljo 16. 10. 1977 na domačem igrišču v Trdnji va:i (Hor-tendorf) proti moštvu „Klopinj:ko jezero".
SAKI	ob	10.15 uri,
moštvo pod 21 pa ob 12.00 uri,
NAVIJAČ) PRIDiTE V ČIM VEČJEM ŠTEVILU IN PODPRITE SAK!
rali vrhunski šport in tudi ni naključje, da si lastijo namiznotenški igralci „Fužinarja" naslov državnega prvaka pri pionirkah in pionirjih. V namiznoteniškem ekipnem tekmovanju so zmagali „Fužinarji", pa tudi v nogometu, čeprav ne v vrhunskem stilu, je zadostovalo za lepo zmago.
Posojiinica Dobria vos vabi na
..SREČANJE MLADIH VARČEVALCEV"
v nedeijo 23. oktobra 1977 ob 14.30 uri v Kulturnem domu v Dobili vasi.
Sodelujejo: otroci iz Dobrle vasi, otroška folklorna skupina iz Železne Kaple in lutkovna skupina KOZ, predvajan bo otroški film ..Poluhec".
Otroci in starši
prisrčno vabljeni!
Naša mladinska ekipa je morala nastopiti na Ravnah precej okrnjena, ker je istočasno bila na sporedu prvenstvena tekma. Pa kljub temu lahko trdimo, da so nogometaši — ekipo so sestavljali izključno dijaki slovenske gimnazije v Celovcu — pod vodstvom Walterja Gutovnika dobro zaigrali, podlegli sovrstnikom iz Italije nesrečno 0:1 in nato še Ravenčanom 0:4. Igrali so: Marjan Pipp, Rudi Benetik, Janez Britz-man, Olojz Gregorič, Jože Kues, Jože Wutte, Pavel Zablatnik, Kristijan Schellander, Lovrenc Kropivnik, Sigi Hobel, Franc Sadnikar, Marko Gregorič, Štefan Sadjak, Franc Sad-jak, Helmut Grilc.
Bolje so odrezali namiznoteniški igralci, ki so v končnem razporedu zasedli 2. mesto za ekipo z Raven,
Slovensko prosvetno društvo „Bilka" v Bilčovsu vabi v soboto 15. oktobra 1977 ob 14.30 uri k Miklavžu v Bilčovsu na lutkovno igro
PAVUHA !N ZAKLAD
Gostuje lutkovna skupina „Pavliha" Slovenskega prosvetnega društva . Bisernica" iz Celovca.
Starši, omogočite vašim otrokom ogled te zanimive, napete in vesele lutkovne igrice; povabite še sosedove in vse prijatelje. Ne bo vam žal, prijetno se boste zabavali skupno z vašim otrokom.
Slovensko prosvetno društvo ..Kočna" v Svečah vabi ob 80-letnici akademskega kiparja prof. Franceta Goršeta v nedeljo 23. oktobra 1977 k sledečim slovesnostim:
ob 9.30 uri:
zahvalna maša v farni cerkvi v Svečah. Po maši bo ogled galerije pod umetnikovim vodstvom.
Ob 14.30 uri:
Kulturna prireditev pri Adamu v Svečah. Sodelujeta: moški pevski zbor ..Mirko Filej" iz Gorice pod vodstvom Zdravka Klanjščka in sveški zbor ..Kočna" pod vodstvom prof. Antona Feiniga. V okviru prireditve bo v govorih prikazano ustvarjalno delo umetnik"-	Odhor
LJUBITELJI ŠAHA POZOR
Tudi v letošnjem šolskem letu 1977/78 imajo interesenti možnost igranja, izpopolnjevanja in tekmovanja v šahu. Slovenski fizkulturni zvezi je uspelo pridobiti večkratnega deželnega prvaka Jurija Deisingerja, ki bo igralce poučeval.
Interesenti naj pridejo ob četrtkih ob 18.30 uri v Dijaški dom SŠD, Tarviser Strahe 16, Celovec.
Slovensko prosvetno društvo ..Jepa-Baško jezero' v Ločah vabi na
PEVSKI VEČER narodnih in umetnih pesmi
v soboto 22. oktobra 1977 ob 20. uri v Kulturnem domu v Ločah.
Sodelujejo: Gorenjski kvintet Iz Naklega, Kvartet Bleiberg, Jungknappenquartett Bleiberg, kvartet iz Slov. Plajber-ka ter pevci domačega društva. Program povezuje dr. Reginatd Vospernik.
Ljubitelji lepega petja prisrčno vabljeni.
Odbor
dekieta pa so osvojita tretje mesto pred Železno županijo. Tudi v šahu smo koroški Slovenci stavili ekipo. Kot vemo, se v Dijaškem domu v Celovcu že leto dni zbirajo slovenski šahisti iz cele Koroške in že zbirajo mednarodne izkušnje v turnirju INTER-LIGA in drugod. Močnima ekipama iz Slovenije in Italije naši šahisti niso bili kos, a eno zmago so le slavili — proti rojakom iz Madžarske. Pod vodstvom inž. Julija Iskre so šahisti igrali v sledeči postavi: Ivko Ferm, Franc Kunčič, Bogo Kavčič, Štefan Riegelnik, Zvonko Šikoronja in Matjaž Urank.
Z zaključno slovesnostjo, predajo nagrad in željo, da se slovenski športniki obmejnih dežel še srečajo, je izzvenela gotovo ena najlepših športnih prireditev, kar M jih bili deležni slovenski športniki s Koroškega.
REZULTAT)
Nogomet: Koroška (S)ovenija) — ZSŠD! vttaiiji2:0(1:0), ZSŠD! — Koroška (S.) 1:0 (1:0), Koroška (S.) — Stovenskafizkutturna zveza (v nadaljevanju SFZ) 4:0 (1:0); 1. Koroška (S),	2. ZSŠDI, 3. SFZ. Odbojka
(ženske): Koroška (S.) — ZSšD! 3:1 (15:5, 12:15, 15:9); odbojka (moški): Koroška (S.)
—	ZSŠD) 3:0 (15:5, 15:7, 15:7). Namizni tenis
(ženske): Žetezna županija — Koroška (S.) 0:5, ZSŠD! — SFZ 5:0 (B)ažina — Užnik 21:11, 21:4, Dotjak — Oraže 21:15, 21:12, Mitič — Urank 21:4, 21:2, Btažina — Oraže 21:8, 21:10, Mitič — Užnik 21:5, 21:5), žetezna županija — ZSŠD) 0:5, SFZ — Koroška (S.) 0:5 (Užnik — šavc 11:21, 10:21, Oraže — Logar6:21, 14:21, Urank— Horvat 5:21, 9:21, Oraže — šavc 4:21, 17:21, Užnik — Horvat 10:21, 4:21), SFZ — Žetezna županija 5:0 (Užnik — Pukhety 21:12, 21:12, Oraže — Marton 21:3, 21:5, Urank — Ho-tecz 21:5, 21:7, Oraže — Pukhe!y 21:16, 21:16, Užnik — Hotecz 21:9, 21:4), ZSšDt — Koroška (S.) 3:5; namizni tenis (moški): Koroška (S.)	— Žetezna županija 5:0,
ZSŠD) — SFZ 0:5 (Tence — Marko Kupper 8:21, 7:21, Mučič — Samo Kupper 13:21, 18:21, Marzšič — Oraže 8:21, 10:21, Mučič
—	Marko Kupper 11:21, 20:22, Tence — Oraže9:21, 12:21), ZSšD) — Žetezna županija 5:0, SFZ — Koroška (S.) 0:5 (Travnik
—	Janežič 13:21, Oraže — Leš 10:21,
11:21, Samo Kupper — Pavič 18:21, 3:21, Oraže — Janežič15:21, 10:21, Travnik— Pavič 4:21,	7:21), Žetezna županija —
SFZ 0:5 (Motnar — Kupper Marko, 15:21, 9:21, Vass — Travnik 8:21, 4:21, Kern — Oraže 3:21, 8:21, Vass — Marko Kupper 7:21, 12:21, Motnar — Oraže 8:21, 12:21), ZSšDt — Koroška (S.) 0:5,1. Koroška (S.) (3), 2. SFZ (2), 3. ZSšDt (1), 4. žetezna županija (0); namizni tenis posamezno (ženske):!. Mitič (ZSšDt), 2. Horvat (Koroška S),	3. Ačko, Logar (Koroška); moški:
1. Pavič (Koroška S), 2. Ginter (Koroška S),	3. Leš, šater (Koroška S), šah:
1. ZSšDt (17:1), 2. Koroška (S.) (13:5), 3. SFZ (5:13), 4. žetezna županija (1:17).
Borovje pri Pliberku
Nedavno smo imeli pri nas vesel dogodek. Poročila sta se Helena Kos, hči Aleša in Marije Kos iz Borovja, in Gunther Gutschi iz Št. Pavla v Labotski dolini. Poročni obred je opravil pliberški župnik Kulmež. Vesela „ojset" pa je bila pri Hartlnu na Suhi. Ob dobri jedači in pijači je noč za svate bila skorajda prekratka. Tudi oknarjev ni manjkalo, ki so po stari navadi poskušali „ukrasti" ženina oz. nevesto, kar jim je tudi uspelo. Novoporočencema iskreno čestitamo.
(Nadaljevanje s 4. strani)
/auno Mf morejo in ne smejo odre-hat/; hadar naletijo na (;ud:, h: odločno vzfra;a;o pri svoji/? pravicah, prej ah slej popnstijo in ugodijo njihovim zahfcvaw. Dr%go prav Taho važno spoznanje pa je, Ju ?u<di M rudni hrogi dohro vedo, da zahon o narodnih shupinuh ne pomeni izpolnitve členu 7. /z tega sledi, da moramo horoshi Slovenci pri vseh oblasteh odločno zahtevati uradovanje v slovenščini in se pri tem izrecno shiiccvafi na člen 7 državne pogodbe; vsaho neupoštevanje določil člena 7 in vsab primer diskriminacije pa moramo takoj spraviti v javnost. Obvestiti moramo koroške in avstrijske časopise, zlasti tiste, ki so nam vsaj malo naklonjeni, v prvi vrsti pa seveda naš slovenski tisk in naše osrednje organizacije, ki nam bodo po potrebi tudi svetovale in pomagale. Gotovo se takih in podobnih stvari dogaja več, za katere pa javnost ne zve in to koristi le tistim krogom, ki gradijo svojo politiko na tem, da izvajajo najrazličnejše oblike pritiska in zastraševanja nad pripadniki slovenske narodne skupnosti.
Udeleženci policijske kontrole
Srečanje lutkarjev
V nedeljo 16. oktobra 1977 bo v Domu prosvete v Tinjah od 10. do 18. ure
SREČANJE Z LUTKARJI
na katero KKZ in Dom prosvete v Tinjah vabita učiteljice in učitelje, voditeljice in voditelje otroških skupin, otroške vrtnarice in druge vzgojitelje.
Sodelovali bodo predavatelji, ki se dolga leta ukvarjajo z lutkarstvom v Sloveniji; režiser Tine Varl (mentor lutkovne skupine KDZj bo predaval o razvoju slovenskega lutkarstva, režiser Marjan Belina o režiji lutkovne igre, dipl. arh. Breda Varl pa o likovnem razvoju lutk.
Lutkovni skupini KDZ in SPD ..Bisernica" bosta uprizorili igri Marjana Beline ^Užaljeni medvedek" ter ..Pavliha in zaklad".
RAD!0 — TELEViZtJA
SLOVENSKE ODDAJE RAD!A CELOVEC
SOBOTA, 15. 10.: 9.45 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
NEDELJA, 16. 10.: 7.05 Duhovni nagovor
—	Naj pesmica naša darito vam bo.
PONEDELJEK, 17. 10.:	13 45 Dnevnik —
TOREK, 18. 10.: 9.30 LandanderDrau — Dežeta ob Dravi — 13.45 Dnevnik — šport
—	Otroci, postušajte!
SREDA. 19. 10.: 13.45 Dnevnik — Veseti vat.
ČETRTEK, 20. 10.: 13.45 Dnevnik — Družinski magacin.
PETEK, 21. 10.: 13.45 Dnevnik — tz srca mi pesmi vrejo (Anton Gabriet bere svoje pesmi).
. AVSTRIJA i
SOBOTA, )S. 10.: 16.00 Sta ri sodnik — 17.00 Risanje, stikanje in obiikovanje —
17.30	Heidi — 17.55 Otrokom za tahko noč
—	18.00 Pan-optikum — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 Dober večer v soboto žeii Heinz Conrads — 19.00 Stike iz Avstrije in Južne Tirotske — 19.30 Čas v siiki — 19.55 šport — 20.15 Na tekočem traku — 21.50 šport — 22.10 Mogočneži — 23.45 Poročita.
NEDELJA, 16. 10.: 15.35 Strah divizije —
17.00	Živaiski teksikon — 17.30 čebetica Maja — 17.55 Otrokom za iahko noč —
18.00	Seniorskikiub — 18.30 Srečanje z ži-vatmi — 19.00 Siike iz Avstrije — 19.30 Čas v stiki — 20.15 Ljubezen na vasi — 22.05 Marce) Pravy predstavijo opero „Turandot" — 22.35 Poročita.
PONEDELJEK, 17. 10.: 9.30 Kaj tahko postanem — 10.30 Strah divizije — 17.55 Otrokom za tahko noč — 18.00 Omaruru
—	18.25 Pregted sporeda — 18.30 Mi —
19.00	Stike iz Avstrije — 19.30 Čas v siiki
—	20.00 šport — 20.55 Akcija v Manhattnu
—	21.40 Poročiia.
TOREK, 18. 10.: 9.00 Angteščina — 10.00 Materija in prostor — 10.30 Divji zapad v Afriki — 17.55 Otrokom za iahko noč —
18.00	Živaiski raji — 18.25 Pregted sporeda — 18 30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije —
19.30	čas v siiki — 20.00 Tiraiica — 20.55 čigavo je moje živijenje — 21.50 Hiša na Eaton Ptace — 22.35 Poročita.
SREDA, 19. 10. 9.00 Rdeči avtobus — 9.30 Kmetijstvo danes — 10.30 Ziata reka —
17.00	Lutkovno gtedatišče — 17.55 Otrokom za iahko noč — 18.00 Dr. Dooiittie — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 M! — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 Čas v stiki —
20.00	Jaz in moji zeti — 21.25 Poročiia. ČETRTEK, 20. 10.: 9.30 Francoščina — 10.30
3az in moji zeti — 17.55 Otrokom za iahko noč — 18.00 TV-kuhinja — 18.25 Pregted sporeda — 18.30 Mi — 19.00 Stike iz Avstrije — 19.30 čas v siiki — 20.00 Tosca, opera — 22.10 Poročita.
PETEK, 21. 10.: 9.30 Ruščina — 10.00 Romantika — 10.30 Seniorski kiub — 11.00 Smej se in jokaj z menoj — 17.55 Otrokom za iahko noč — 18.00 Dvorno gtedaiišče
—	18.25 Pregted sporeda — 18.30 Mi — 18.50 Oddaja kmetijske zbornice — 19.00 S!ike!zAvstrije — 19.30časvs!iki —
20.00	Starec — 21.55 šport — 22.00 Kri za Dracuto — 23.25 Poročiia.
Krajevni odbor ZSM občine BMrlca v Rožu in Slovensko prosvetno društvo ..Borovlje" vabita člane, prijatelje In ljubitelje plesa na
PLESN! TEČAJ v soboto 4$. oktobra 1977 ob 16. ur! v gostilni Tišlar (Gabriel) v St. Janžu v Rožu.
tzdajatetj, zatožnik in iastnik: Zveza 9)0-venskih organizacij na Koroškem; giavni urednik: Rado Janežič; odaovorn! urednik: Andrej Kokot; uredništvo ln uprava: 9021 Cetovec/Kiogenfurt, Gasometergasse 10, te-ieton 32 5 50 - Tiska: Zatožniška in tiskar-ska družba z o. j. Drava, Ceiovec - Borovije.
H))]))		A V S T R t J A 2
H		SOBOTA, 15. 10.: 17.15 Mej-
18.30	Brez nagobčnika —
19.30	Premistek donaša obresti — 19.50 Gaterija — 20.15 šport.
NEDELJA, 16. 10.: 17.00 Med potjo — 18.30 Zgodovina tetatstva — 20.00 Knjižni bazar
—	20.15 Svoječasno — 21.20 Giasbeni magacin.
PONEDELJEK, 17. 10.: 18.00 Angteščina —
18.30	Z vrvjo in zmajem v Hindukušu —
20.00	Hiša na Eaton Ptace — 20.55 Kutturni magacin — 21.40 Čas v stiki — 22.10 Srečni pari — 22.15 Barravento.
TOREK, 18. 10.: 18.00 Kmetijstvo danes —
18.30	Novo iz znanosti — 19.30 Zanimivosti iz naravostovnega muzeja — 20.00 Ziata reka — 21.20 čas v siiki — 21.55 Ktub 2.
SREDA, 19. 10.: 18.00 Francoščina — 18.30 Gtasba na novih poteh — 18.55 Operni vodič — 20.00 Teteobjektiv — 20.50 Show — 21.35 čas v stiki — 22.10 Srečni pari — 22.15 Kung Fu.
ČETRTEK, 20. 10.: 18.00 Ruščina — 19.30 Romantika — 20.00 Obrekovanje — 21.35 čas v siiki — 22.10 Ktub 2.
PETEK, 21. 10.: 18.00 Kaj tahko postanem
—	18.30 Tibetanska kuttura — 20.00 Fizik v kuhinji — 20.50 Novo iz znanosti — 21.10 Traiter — 21.55 čas v stiki — 22.30 High Chaparrat.
H		JUGOSLAVIJA
t		SOBOTA, 15. 10.: 8.00 Antort tngotič: Udarna brigada —
8.15 Modri ptašček — 845 Morda vas zanima — 9.15 Dogodivščina morskega konjička — 9.30 čtovek in duševna stiska — 9.50 Po stedeh napredka
—	10.20 Dokumentarna oddaja — 14.25 Nogomet — 16.20 Rokomet Jugostavija Češkosiovaška — 17.45 Obzornik — 18.00 Huckteberry Finn — 19.15 Risanka — 19.30 Dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepotitični komentar — 20.00 Lotita — 21.50 Moda za vas — 22.00 Dnevnik.
NEDELJA, 16. 10.: 8.20 Poročita — 8.25 Za nedetjsko jutro — 10.25 Potetje na otoka Mirabette — 11.25 Mozaik — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.15 Poročita — 16.15 Rokomet Jugostavija : Zahodna Nemčija —
17.30	Poročiia — 17.35 Moda za vas —
17.45 Ovčar, fiim — 19.15 Risanka — 19.33 Dnevnik —	19.50 Tedenski gospodarski
komentar — 20.00 Nikota Testa — 21.05 500 tet Krškega — 21.25 Mesto v cvetju — 21.55 Dnevnik — 22.40 šport.
PONEDELJEK, 17. 10.: 9.05 šoiska oddaja
—	11.05 Za najmtajše — 15.05 šotska oddaja— 17.15 Vrtec na obisku — 17.25 Zakoni divjine — 17.50 Obzornik — 18.05 čio-vek in duševna stiska — 18.25 Mozaik —
18.30	Dogovoriti smo se — 18.45 Mtadi za mtade — 19.15 Risanka — 19.30 Dnevnik —
20.000	Dotgo potovanje v beto — 21.33 Kutturne diagonate — 22.20 Dnevnik.
TOREK, 18. 10.: 8.30 šotska oddaja — 17.13 Dogodivščine morskega konjička — 17.25 črna puščica — 17.50 Obzornik — 18.33 Mozaik — 19.15 Risanka — 19.30 Dnevnik —
20.00	Oči kritike — 20.35 Gospa Bovary —
21.30	Obraz jazza — 22.00 Dnevnik.
SREDA. 19. 10.: 8.50 šotska oddaja — 17.25
Anton tngottč: Udarna brigada — 17.40 Zaktadi britanskega muzeja — 18.05 Obzornik— 18.50 Mozaik — 18.55 Giasbena oddaja — 19.15 Risanka — 19.30 Dnevnik
—	20.00 Jaz, Petko, fitm — 21.50 Včeraj, danes, jutri — 22.35 Dnevnik.
ČETRTEK, M. Uk: 9.00 šotska oddaja — 17.25 čudoviti svet muca Fitemona — 17.35 Obzornik — 17.50 Modri ptašček — 18.20 Mozaik — 18.25 Skrivnosti morja — 19.15 Risanka — 19.30 Dnevnik — 20.00 Borštnikovo srečanje — 20.30 Koža megte — 22.05 Miniature — 22.25 Dnevnik.
PETEK, 21. 10.: 8.50 šotska oddaja — 17.15 Križem kražem — 17.25 Pisani svet — 17.55 Obzornik — 18.10 čez trt gore — 18.45 Mozaik — 18.45 Narodn) parki — 19.15 Risanka — 19.30 Dnevnik — 19.55 Tedenski notranjepotttičnt komentar — 20.05 Družinske vezi — 20.55 Razgtedi — 21.30 Poiicij-ske zgodbe