1 12020 Letnik 4 2 32020 Letnik 4 Časopis udeležencev dopolnilnega pouka slovenščine Vrstice iz Švice, Kneževine Lihtenštajn in s Predarlskega, letnik 4, leto 2020, št. 1 Uredniški odbor: Anja Dobrovc, Jasmina Lepoša, Rajko Tekalec Prispevki: Tjaša Deleja Balja, Anja Dobrovc, Špela Hafner Kalan, Jasmina Lepoša, Nina Martinović Lu-Dac, Rajko Tekalec, Damijana Žišt, udeleženci dopolnilnega pouka slovenščine Lektorirala: Jasmina Lepoša Oblikovanje, postavitev in tisk: Jure Osterman Avtor ovitka: Viktor Kovačič Izdajatelj: Združenje staršev otrok dopolnilnega pouka slovenščine Martin Krpan Izdajo časopisa je omogočil Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Združenje staršev otrok dopolnilnega pouka slovenščine Martin Krpan Časopis je dostopen v arhivu NUK Ljubljana ali v Univerzitetni knjižnici Maribor COBIS ŠTEVILKA revije: ID=302682112 3 Corina, Embrach Leoni, Embrach 4 52020 Letnik 4Letnik 4 2020 Lepo pozdravljeni. Pred vami je nova številka šolskega glasila Vrstice in v čast mi je, da lahko napišem uvodne vrstice.Dovolite mi, da se na kratko predstavim vsem tistim, ki me še ne poznate. Sem Špela, nova gonilna sila Združenja Martin Krpan in mama petletne punčke Ele. Na naši družinski poti pa nas zvesto spremlja naš kuža Thor. Pred dobrim letom in pol nas je pot življenja pripeljala v Švico, natančneje v mesto Zurich. Nekoliko stran od mestnega vrveža, blizu jezera, smo si poiskali domovanje in čeprav je naše bivanje še kratkega veka, lahko rečem, da se v deželi sira in čokolade počutimo kot doma. Veliko vlogo pri tem igra združenje Spoštovani starši in otroci! staršev Martin Krpan, saj so nas tu živeči starši in otroci sprejeli odprtih rok in z nasmehom na obrazu, tako da nam je bilo tudi ob najtežjih trenutkih toplo pri srcu. Lepo je imeti ob sebi prijazne, prijetne in srčne ljudi, v krogu katerih je mogoče premagovati ovire, ki jih prinaša življenje v tujini. Vsem, ki ste prispevali k nastanku nove številke, se iz vsega srca zahvaljujem, saj brez vašega truda in ustvarjalnih izdelkov naših Vrstic ne bi bilo. Z iskreno željo, da se v čim večjem številu srečamo na dogodkih Martina Krpana, vam želim veliko veselja pri prebiranju prispevkov naših otrok. Velika hvala tudi učiteljicama dopolnilnega pouka slovenskega jezika, Jasmini in Anji, ter učitelju Rajku, ki se trudijo, da se naši otroci vsak teden naučijo kaj novega in zanimivega o domovini Sloveniji. Špela Hafner Kalan Družina Hafner Kalan, Ela V čast našemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu smo 4. marca v šolskih prostorih šole v Eschnu, kjer ponavadi poteka dopolnilni pouk, srečali učenci in člani Društva Slovencev v Lihtenštajnu ob slovenski besedi. Prireditev sem organiziral skupaj z dolgoletno učenko Elke, ki je povezovala kulturni program, sam pa sem poskrbel, da so novi in malo starejši učenci obnovili znanje iz svojih beril ter morda izvedeli tudi kaj novega. »Aha, tega pa nisem vedela,« je bilo slišati, ko smo prebrali del iz Prešernove bibliografije. Ob odrasli publiki smo se posvetili motivu Lepe Vide, ki ji je Prešeren posvetil eno od svojih pesmi. Prav to sem s pomočjo kamišhibaja tudi predstavil. Motiv Kulturni večer v Eschnu Aleksandrijk je del slovenske zgodovine. Ogledali smo si nekaj izjav iz omenjenega filma. Ob letu Valentina Vodnika, smo prebrali njegovo pesem Dramilo in skoraj skupaj v en glas, ponovili njegove verze: Lenega čaka stergan rokav, palca beraška, prazen bokav. Virtualno smo poleteli v Ljubljano ob njegov spomenik. Njegovo življenje je bilo plodno, tako obrtniško (učitelj, urednik, pisatelj) kot tudi umetniško (uganke, poezija). Nismo mogli tudi mimo njegovih ugank in smeha. Kot se za Lihtenštajn spodobi, smo večer zaključili ob pesmi ob spremljavi kitare ter družabnem srečanju ob hrani, ni manjkalo niti nekaj sproščenega klepeta v slovenskem jeziku. Lepo vabljeni spet naslednje leto. Rajko Tekalec 6 72020 Letnik 4Letnik 4 2020 Zučiteljico Anjo Dobrovc in Natašo Čebulj smo se odločile za izvedbo projekta z naslovom Slovenske ljudske igre naših babic in dedkov, ki smo ga pripravile za udeležence dopolnilnega pouka slovenščine vseh starostnih skupin (udeleženci DPS). Dvanajst delavnic smo ob delnem sofinanciranju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, izvedle od 26. do 30. avgusta 2019, v krajih Basel, Liestal, Bern in Baden. Slovenske ljudske igre naših babic in dedkov Skozi igro spoznavanje slovenske kulturne dediščine Za izvedbo delavnic na omenjeno temo smo se odločile, da bi v Švici živeče slovensko govoreče udeležence ali potomce slovenskih staršev seznanile s kulturno dediščino Slovenije v obliki starih slovenskih ljudskih iger, izštevank, pesmi in basni o lisici in zajcu s katerimi zaradi odraščanja in kulturalizacije v drugem okolju tega niso neposredno deležni kot njihovi vrstniki v matični domovini Sloveniji. Skozi delavnice poslušanja in branja basni, igranja iger ter izdelovanja mask, so imeli udeleženci DPS priložnost podrobnejšega spoznavanja slovenske kulturne dediščine in njene raznolikosti ter razumevanja Slovenije. Delavnice so bile med udeleženci DPS zelo dobro sprejete, saj so skozi igro utrjevali slovenščino, svoj materni jezik in slovensko narodno zavest ter se naučili marsikaj novega. Povezanost s Slovenijo Mnogi Slovenci v Švici se zavedajo svojih slovenskih korenin in se z otroki pogovarjajo slovensko ter jih pošiljajo k dopolnilnemu pouku slovenščine. Razveseljivo je tudi to, da se mnogi potomci Slovencev, rojeni v Švici, pogosto staršev iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij, želijo naučiti slovenskega jezika, ki je materni jezik njihove mame ali očeta. Radi se vračajo v domovino svojih staršev ali starih staršev, v Slovenijo. Tudi otroci, ki obiskujejo dopolnilni pouk slovenščine radi povedo, kako so preživeli počitnice v Sloveniji, kjer imajo sorodnike in prijatelje. Zato se radi učijo slovenščino, saj je pouk pri učiteljici Anji poučen in zabaven, saj se učijo jezika in slovenske kulture tudi skozi igro. Lepo je videti ta most, med dvema deželama, Slovenijo in Švico, in našimi Slovenci, ki so tako ali drugače povezani z obema državama. Damijana Žišt 8 92020 Letnik 4Letnik 4 2020 Družinski piknik in dan jezikov med Slovenci v Švici Ndelja, 15. 9. 2019, je bila za Slovence v Švici nekoliko drugačna in posebna. Posebaj za tiste, ki so se udeležili družinskega piknika ob dnevu jezikov. Že v dopoldnaskih urah smo se učitelji in učenci dopolnilnega pouka slovenščine (DPS) ter njihovi starši zbrali ob zueriškem jezeru, na javnem kopališču Wollishofen. Dogodek je organiziralo Združenjem staršev Martin Krpan v sodelovanju z učitelji DPS ter finančni podpori Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Starši so prevzeli gostinski del in za obiskovalce pripravili kosilo, učitelji pa smo oblikovali vsebinski del srečanja ter za otroke pripravili najrazličnejše jezikovno-didatične in športne igre ter delavnice. Izdeleli smo napis DAN JEZIKOV, nadaljevali z družabnimi igrami miška in mačka, ali je kaj trden most, bela, bela lilija in druge. Sledilo je kosilo in sporščeno druženje na zelenici z različnimi jezikovnimi igrami: spomin (slike slovenskih pravljic), tombola (živali), črkarija (sestavljanje besed) ter iskanje najlepših slovenskih besed. Objava prispevka Dogodek smo učitelji DPS objavili v obliki strokovnega prispevka na pedagoškem forumu Zavoda RS za šolsvo, ki je ob evropskem dnevu jezikov povabil učitelje k sodelovanju. Tematski poudarek je bil na izkoriščanju večjezikovnega potenciala, ki smo mu v vseh pogledih zadostili. S prispevki je sodelovalo 24 šol, ki jih je pregledala komisija in se odločila za deset najboljših. Pri tem je upoštevala kriterije: navezovanje dejavnosti na temo, prenosljivost dejavnosti na druge šole, dostopnost nastalega gradiva, število udeležencev ter raznolikost jezikov in jasnost zapisa. Izmed vseh poslanih je naš prispevek dobil priznanje za pomemben strokovni prispevek ob evropskem dnevu jezikov 2019 in se uvrstil med najboljše. Ta rezultat nas je zelo razveselili in nas spodbudil k nadalnjemu delu. Dneva jezikov se je udeležilo okoli osemdeset Slovencev živečih v Švici. Zelo nas je razveselila odzivnost in udeležba obiskovalcev, ki so s hvaležnostjo in veseljem sodelovali pri dejavnostih. Rezultat so bili nasmehi in prijazne besede, ki so se v slovenščini delili naokoli. Velik hvala vsem, ki nas podpirate in z veseljem z nami ohranjate slovenščino. Anja Dobrovc 10 112020 Letnik 4Letnik 4 2020 Tudi letos je bilo v tradicionalno prireditev za učenke in učence dopolnilnega pouka slovenščine vloženega veliko truda, tako otrok kot tudi staršev. Zahvaliti se želimo Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, Društvu Bralna značka Slovenije ter seveda vsem prostovoljcem, ki so nam poklonili izdelke za Miklavžev sejem. Pa seveda tudi vsem vam, dragi starši, ki ste izdelke tudi kupili ter s tem pomagali pri končnem izkupičku, ki je namenjen za aktivnosti Združenja staršev otrok dopolnilnega pouka Miklavževanje 2019 slovenščine Martin Krpan. Letos je bila prireditev malo drugačna kot sicer, kulturni program je povezovala pevka in moderatorka Maja Seršen. Ob tej priložnosti se ji za prostovoljni nastop tudi lepo zahvaljujemo. Ne smemo pa pozabiti na samega gospoda Miklavža, ki je prišel samo za nas iz Slovenije. Tudi njemu hvala in upamo, da še kdaj pride med nas. Ob koncu pa še hvala vsem učencem, ki so pregnali tremo ter prispevali svoj delež k bogatemu kulturnemu programu. V imenu Združenja staršev otrok dopolnilnega pouka slovenščine Martin Krpan ter učiteljev Rajko Tekalec 12 132020 Letnik 4Letnik 4 2020 Pija, Luzern Leo, Luzern Max, Luzern Max, Luzern Mark, Luzern Lana, Luzern Leonard, Luzern 14 152020 Letnik 4Letnik 4 2020 Elia, to ime je med Slovenci zelo redko. Od kod izvira? Moje ime izvira iz svetega pisma in pomeni moj bog je Jahve. S svojim imenom sem zelo zadovoljen, saj izraža mojo vero. Samo ena stvar me je včasih zmoti, da v Sloveniji naglasite ime na e namesto na i. V Švici pa je to dokaj pogosto ime. Kako bi se predstavil s številkami? 4, 3, 9, 3 in 6. Kako dolgo se že učiš slovenščino? Približno 15 let. Če se še naprej poigramo Kdo ve, mogoče bom nekoč živel in delal v Sloveniji leti sem se velikokrat kar sam vozil v sosednjo vas, kjer je bil pouk. Takrat smo imeli pouk v stari zgradbi. Kako si se odločil za slovenski jezik? Moj dedek Robert je bil Slovenec, a niti on, niti moj oče nista govorila z mano slovensko. Zato sem, preden sem začel hoditi v dopolnilni pouk slovenšče, znal samo štiri slovenske besede. Nekega dne sem se igral s sosedovimi otroki, ki so mi povedali, da hodijo k pouku slovenščine. Ko sem tisti dan prišel domov, sem svoji mami povedal o pouku v sosednji vasi in da se hočem tudi sam učiti slovenščino. Starši so me takoj prijavili. Na začetku sem hodil na pouk s sosedi. Kar hitro so odnehali. Sam pa sem prestopil na kolo. Od takrat naprej sem se sam vsak ponedeljek s kolesom vozil na pouk. Bog mi je dal močno željo v srce, da bi obvladal slovenski jezik. In kdo ve, mogoče bom nekoč živel in delal v Sloveniji. Na kakšen način si se učil jezika? Si veliko bral? Je bil dopolnilni pouk slovenščine dovolj? Dopolnilni pouk je bil dober temelj, a ni bilo dovolj. Verjetno zaradi tega, ker doma nismo govorili slovensko. Enkrat na teden je bilo premalo, da bi hitro napredoval. Zato sem po končani maturi šel za pol leta v Slovenijo in tam absolviral tečaj. Od takrat naprej sem tudi veliko bolj razumel slovnico. Sam sem razvil aplikacijo za učenje slovenske slovnice. Če sem komu pisal v slovenščini, sem vedno pazil na to, da pišem vse čim bolj prav in si pomagal s slovarjem. Dnevno sem začel tudi brati Bibilijo v slovenščini in se zelo veliko pogovarjal s Slovenci. Pri govorjenju mi je pa bilo najpomembneje, da veliko govorim in ne to, da vse prav povem. Najbolj všeč mi je, če me ljudje med govorom sproti popravljajo, kadar naredim napako. Tako se namreč najhitreje učim. Vsem včasih pri učenju jezika zaškripa. Katera stvar v slovenskem jeziku je bila tebi najtežja? Zelo pomembne v slovenščini so seveda končnice. Tu in tam se mi še vedno zgodi kakšna napaka. Druga stvar, na katero sem se mogel navaditi, so bili osebni zaimki. Nisem jih imel v ušesu in so mi včasih zveneli čisto narobe. Katere predmete si imel v šoli najraje? Nisem imel rad samo točno določenega predmeta. Najbolj so mi bili všeč praktične stvari. Ko smo delali pri pouku kaj praktičnega, ko smo delali kakšen eksperiment … Najbolj všeč sta mi bila ročno delo in likovna umetnost. Kakšne so tvoje sanje? Enkrat bi rad imel svoj atelje za oblikovanje ali design. In v njem delal na zanimivih projektih. Moj cilj je, da bom lahko razvijal dobre dolgotrajne izdelke, ki so fair traid. To pomeni, da za njimi stoji pravična proizvodnja. Po študiju si želim delati v kakšnem podjetju ali ateljeju kot industrijski oblikovalec. Tako bi pridobil pomembne izkušnje. Kasneje bi lahko začel samostojno pot. Kaj počneš v svojem prostem času? V prostem času rad delam na različnih Elia živi v Rickenbachu v kantonu Thurgau. Slovenščino se uči že 15 let. Letos je postal že študent in študira grafično oblikovanje v Zürichu. Rad odkriva nove stvari, saj so ga izumi zanimali že od majhnega. Spoznajmo mladega umetnika in oblikovalca, ki ima do Slovenije poseben odnos. s številkami, je to več kot 1000 ur pri dopolnilnem pouku. Prištejem pa še lahko štirimesečni tečaj v Ljubljani. Organiziral ga je Center za slovenščino. Hvaležen pa sem tudi Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Tak tečaj priporočam vsem, ker sem se ukvarjal z jezikom zelo intenzivno. Najbolj mi je pa pomagalo, da sem živel pri družini z otroki in se veliko pogovarjal z ostalimi Slovenci. Se spomniš svojih začetkov, kje in kdaj si se začel učiti? Začetka se zelo dobro spomnim. S sedmimi 16 172020 Letnik 4Letnik 4 2020 svojih projektih. Zadnje čase se ukvarjam s programiranjem različnih aplikacij. Včasih pridem tudi do kakšnega svojega izdelka. Razvijem pa tudi kakšno idejo ali družabno igro. Zelo rad modeliram letala in jih nato tudi preizkusim v naravi. Pomagam tudi v naši cerkvi pri skavtih in igram bobne pri bogoslužju. Ali lahko spregovoriva tudi o tvojih izumih? Le nekaj ljudi ve, da si izumitelj v pravem pomenu besede. Ko se pogovarjamo o stvareh, ki jih izdelujem, raje govorim o svojih projektih. Projekt je zame to, da se z idejo ali tematiko ukvarjam nekaj časa in da iščem, preizkušam različne načine, kako bi to stvar lahko uresničil, izpeljal, izboljšal in nadgradil. S projektom se lahko ukvarjam en dan, nekaj tednov ali pa s premori tudi več let. Seveda je potem tako, da tu in tam nastanejo nove stari, ki jih lahko vidimo kot izume. Zdaj vam bom predstavil nekaj svojih projektov. Creative Tool 01 En od prvih izumov je Creative Tool 01. S pomočjo te naprave lahko vsak postane umetnik. Na podlago pritrdimo papir. Nanjo nanašamo barvo, zaradi hitrega vrtenja podlage pa barvo potiska na rob. Tako nastanejo lepe umetnije. Android Aplikacija: Set kock To aplikacijo sem programiral s pomočjo programa Thunkable in z njo si lahko narediš svoj set kock. Kocka lahko ima poljubno število ploskev, urediš napis na njih in si jih oblikuješ po želji. Aplikacijo najdete pod www.eliahvalic.ch/androidapps in si jo lahko tudi namestite. Tam so na voljo tudi druge aplikacije, ki sem jih razvil. Gaussov top: Fizikalni eksperiment za doma Gaussov top (Gausskanone Steckbausatz) je zanimiva igrača, ki deluje kot eksperiment, ki ga lahko večkrat ponovimo. Opazujemo lahko, kakšen vpliv ima magnet na gibanje jeklenih kroglic. Nato pa set za fizikalni eksperiment tudi pospravimo. Primeren je za igro doma. Vse ostale moje aplikacije in projekte si lahko ogledate tudi na moji spletni strani www.eliahvalic.ch ali pa na FB in instagramu pod eliahvalic. Kaj pomenijo številke s katerimi si se predstavil na začetku? Imam štiri (4) brate in sem tretji (3) najstarejši med njimi. Naša hiša ima številko devet (9). Doma imamo tri (3) želve in šest (6) kokoši. Mislim, da sem izdal vsa števila. Katera je tvoja najlepša beseda? Ko sem se začel učiti slovensko, mi je bila najbolj všeč beseda veverica, ker mi je zvenela lepo in ker je to tudi zelo lepa žival. Kaj bi svetoval učencem, ki se jim zdi slovenščina težka? Tudi meni je bilo na začetku velikokrat zelo težko. Veliko let sem razumel zelo malo. Toda danes zelo dobro govorim slovensko in razumem skoraj vse. Lahko rečem samo, da naj učenci vztrajajo in se veselijo majhnih napredkov. Bodite čim več časa med Slovenci. Vedno jih tudi dobro poslušajte in se od njih vedno česa naučite. Najbolj pomembno pa je, da je ob učenju veselje in želja po uspehu. Nikoli ne obupajte nad slovenščino. Z Elio sem se pogovarjal Rajko Tekalec 18 192020 Letnik 4Letnik 4 2020 Z gregorjevim smo se tudi letos poslovili od zime in poslali luč po vodi s pomočjo ladjic, ki so jih ustvarjali otroci s starši in učitelji in tako ohranjali slovenski običaj tudi v deželi sira in Alp. Kljub omejitvam, smo uspešno priklicali pomlad in dolge sončne dneve. Otroci so z veliko mero ustvarjalnosti in navdušenja ustvarili svoje gregorčke, ki so jih poslikali, opremili z napisi in na koncu po starih šegah »vrgli luč v vodo«. S simboličnim spuščanjem ladjic so pozdravili prihod pomladi in sonca. Gregorjevo in gregorčki Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. To je pomenilo, da so lahko po tem dnevu dlje časa delali pri naravni svetlobi in ne več samo pri sveči ali pozneje pri petrolejki, pravijo etnologi. Po legendi, ki se prenaša od ust do ust, je Gregor kot dojenček mlinarju priplaval v lesenem predmetu po vodi. Običaj spuščanja luči po vodi da naravi moč novega rojevanja. Sv. Gregor je bil zavetnik učiteljev, študentov, glasbenikov, hkrati pa veljal za prinašalca luči. Simbolično bi lahko povezali, da znanje prinaša luč tudi v življenje vsakega posameznika, ki širi in nabira znanje, pa tudi vsem tistim, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja. Približno do druge svetovne vojne pa so šolarji v Beli krajini na gregorjevo hodili po hišah, preoblečeni v svatovski sprevod. Darovali so jim jajca in denar. Tudi slovenski pesniki so ovekovečili gregorjevo v svojih pesnitvah. Oton Župančič je pred več kot sto leti že natančno opisal pomen gregorjevega v Dumi: “… Na Gregorjevo – otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala … Čuješ živ-živ? … Vse to in še več predstavlja zahvalo hvaležnega, ki je po moreči zimi še živ-živ? In se bo lahko ženil.” Da je bil to pomemben čas v letu, dokazujejo tudi pregovori, ki so se ohranili vse do danes. Za gregorjevo velja, da: Če breskve pred Gregorjem cveto, trije eno pojedo. Na Gregorjevo najviški gorjanec na drevo potrka. Po Gregorju od vsakega vetra sneg skopni. Jasmina Lepoša Oddelek EmbrachZürich ZürichFlota Zürich 20 212020 Letnik 4Letnik 4 2020 Aleksandar, Oberentfelden Lara, Zürich David, Oberentfelden Luka, Zürich Kiara, Zürich Simon, Zürich Filip, Oberentfelden Najla, Bern Anaja, Bern Leonie, Oberentfelden Ela, Zürich Matteo, Oberentfelden Zala, Zürich Vanja, Basel Jakob, Zürich Niklas, Oberentfelden Carolina, Zürich Logan, Zürich Eloy, Oberentfelden Mia, Bern Lana, Zürich Kiara, Basel Kaja, Zürich Noah, Zürich 22 232020 Letnik 4Letnik 4 2020 S lišite ptice? Seveda, na gregorjevo imajo po navadi tudi pravo ptičjo ohcet. Viktor je raziskal, kako se ptice in druge živali prilagodijo na zimo. Leonie in Nina sta pogledali ptice od blizu in jih tudi opisali, ostali učenci pa so ustvarili ptičke po svoji domišljiji. Nastal je ptičji mozaik, poln izvirnih kreacij naših učencev. Srečno, vsem zaljubljencem. Ku-Ku! Čiv-Čiv! Kra-Kra! Cicido, Cicido! Petpedi, Petpedi! Najla, Bern Filip, OberentfeldenAleandra, Embrach Matteo, OberentfeldenKiara, Basel Leonie, OberentfeldenLeonie, Oberentfelden Filip, Oberentfelden Eloy, Oberentfelden Matteo, OberentfeldenEloy, Oberentfelden 24 252020 Letnik 4Letnik 4 2020 Nina, Winterthur Nina, Winterthur Nina, Winterthur Leonie, Winterthur Lisa, Bern Lisa, Bern Ali smemo hraniti ptice pozimi? Da. Varuhi ptic so sklenili, da če ni koristi, tudi ne škodi. Prebivalcem mest priporočajo, da hranijo ptice in jih ob tem opazujejo. Naravovarstveniki so največ o pticah izvedeli ravno med njihovim hranjenjem. Pravijo tudi, da ljudi hranjenje ptic osrečuje. Poleg tega se tudi bolj povežejo z naravo. Še en razlog več za hranjenje ptic. V Veliki Britaniji so opravili študijo, ki je trajala 40 let, je pokazala, da hranjenje ptic dolgoročno pomaga pticam. Tam, kjer se ptice hranijo, ne raste le populacija, opazujemo lahko tudi vedno več vrst ptic. Razlog je vedno pogostejše hranjenje ptic. Pri hranjenju ptic obstajajo določena pravila: - ptice hranimo samo s hrano za ptice, - hranimo jih samo v ptičjih krmilnicah, da hrana ostane čista in suha, - nikoli ne hranimo s kruhom ali ostanki hrane, - ne hranimo jih s slanimi jedmi, - največ, kar lahko naredimo za ptice je domači naravni vrt. Ker tudi v vsakdanjem življenju naletimo na večno dilemo, ali smemo krmiti ptice ali ne, ali s tem ne naredimo več škode kot koristi, je Jakob za nas prevedel časopisni članek. Za vas sem prevedel iz Das Magazin (priloga časopisa revije NZZ). Živali pozimi Mi rečemo, da živali pozimi spijo. Ljudje govorijo narobe, ker če bi spale, bi se čez osem ur zbudile. Živali, ki grejo v zimsko spanje, veliko pojejo, da bi dobile velike mase maščobe. Maščobo potrebujejo, da preživijo med zimskem spanjem ,ker v spanju niso aktivne in ne grejo jesti. Mi tudi rečemo, da ptiči odletijo, ker jim je mraz. To je tudi narobe! Ptiči odletijo na jug, ker pri nas ne dobijo več hrane zaradi snega. Potovanje živali kot so ptiči, metulji, ribe, kiti in morski psi je nekaj čisto običajnega. Metulji potujejo čez 1000 kilometrov iz Amerike v Mehiko. Ptice, ki živijo v zelo mrzlih predelih, imajo belo perje. Živali pa belo dlako, dlako brez barvila in zato svetel kožuh. Živali se torej različno prilagajajo na zimske razmere. Ptice ki se ne selijo, imenujemo ptice stalnice. To so na primer domači vrabec, zelena žolna, veliki in mali detelj, navadne šoja, velika sinica, taščica, brglez, lišček, čopasta sinica, močvirska sinica, plavček, menišček, kos, skobec, krivokljun, gozdni jereb, vodomec, lesna sova, in drugi. Druge ptice imenujemo selivke. Velikokrat je težko ločiti stalnice od selivk. In tudi ptice selivke od ptic stalnic. Klateži nimajo stalnih selitvenih poti. Ena taka ptica selivka je mali krivokljun, ki se pri iskanju hrane klati več kot 100 kilometrov daleč. V majhnih jatah se pojavijo povsod tam, kjer bogato semenijo iglavci. Tudi čas gnezdenja je zelo nereden in pogosto gnezdijo sredi zime. Po končanem gnezdenju se »klatijo« naokrog. Jakob, Luzern Viktor, Embrach 26 272020 Letnik 4Letnik 4 2020 Med časom, ko smo se učili na daljavo, smo praznovali veliko noč in ustvarili zajčke, pisanice, pekli potico, sprehodili smo se skozi pomlad, spoznali cvetlice, se podali v gozd, migali in telovadili doma in na vrtu, peli pesmico Na planincah, se poglobili in spoznali naša domovanja in Učili smo se doma hiše, risali in barvali po navodilih, rezultate pa lahko pripišemo bralnemu in slušnemu razumevanju. Ogledali smo si slovenske risanke in filme, reševali interaktivne naloge na spletu, reševali križanke in dopolnjevali besedila z besedami. Brali smo besedila, odgovarjali na vprašanja in poustvarjali. Še bi bi lahko naštevali, vendar je pomembno predvsem to, da smo razvijali svojo kreativnost, se marsičesa naučili in niti malo nam ni bilo dolgčas. Po vsem tem času, pa smo bili veseli, da smo se spet lahko družili v razredih in skupaj zaključili šolsko leto. Jasmina Lepoša Kaja, Zürich Zürich Julian, Zürich Džan, Rapperswil Džan, Rapperswil Zala, Zürich Filip, Zürich Lian, Kreuzlingen Zala, Zürich Lena, Zürich Luka, Zürich Lucija, Zürich Filip, Zürich Filip, Zürich Pika Nina, Rapperswil 28 292020 Letnik 4Letnik 4 2020 Aleandra, Embrach Anej, Feldkirch Tristan, Luzern Viktor, Embrach Mark, Embrach Mark, Luzern Sienna, Embrach Leoni, Embrach Leonard, Luzern Igor, Embrach Leon, Embrach Jurij, Fledkirch Lana, Luzern Corina, Embrach 30 312020 Letnik 4Letnik 4 2020 Kaj je virus? Ljudje so že od nekdaj vedeli, da nekaj, kar povzroča bolezni, ne morejo videti s prostim očesom. V letu 1370 so lahko opazovali virus pod elektronskim mikroskopom. Te nenavadne zajedavce so poimenovali virus (po latinsko: sluz, strup, sok). Virus se v laboratoriju namreč ne more sam razmnoževati. Za to potrebuje gostitelja (človeka, žival ali rastlino). Tam, kjer so živa bitja, tam so tudi virusi. O virusih, ključavnicah in človeškim celicah Ljudje smo sestavljeni iz celic. Človeško celico si lahko predstavljaš kot rumeno tenis žogico. Celica je sestavljena iz beljakovin, rumen kosmat plašček, to je ovojnica celice. Virus je mnogo manjši od teniške žogice. Rekli smo že, da ga s prostim očesom ne moremo videti. Da se virus lahko razmnožuje, rabi gostitelja, v tem primeru človeško celico. Ko virus pride v telo do celice, ki jo hoče okužit, jo odklene s ključi (na sliki vidimo to kot izrastke) na virusu. V celici potem prevzame vodstvo in ukaže celici, da naj »tiska« virus in ga pomnoži. Po »tiskanju« celica umre in vsi virusi skočijo ven in si poiščejo nove celice. Tako je v telesu vedno več virusov. Kako lahko preprečimo, da se virus razmnožuje? Umivamo si roke z milom ali si jih razkužujemo. S tem virus ubijemo ali mu pa uničimo ključe, brez ključev tudi ne more preživeti. Sledi dokaz z eksperimentom. Ostanite zdravi! Jakob, Luzern Koronavirus je med nami. Sedaj si trudijo odkriti cepivo. V šoli in doma pa se najlažje zaščitimo pred virusom, tako da si umivamo roke. Mnogim je težko razumeti, zakaj. Zato smo naredili preprosti eksperiment. Za eksperiment potrebujemo: - barvne mrvice, - dvostranski lepilni trak, - alu-folija, - voda, - milo. 1. Iz kuhinje vzemi prostorno skledo, alu-folijo, barvne mrvice in dvostranski lepilni trak. 2. Iz alu-folije naredi kroglico. 3. Vzemi dvostranski lepilni trak in z njo oblepi kroglico iz alu-folije. 4. Kroglico povaljaj v barvnih mrvicah. 5. Pripravi si mešanico vode in mila. Milnico dobro premešaj. 6. Kroglico daj v milnico. 7. Med plavanjem modela virusa oz. žogice opazuj, kaj se dogaja. Če si neučakan, ti lahko zaupam podrobnosti: Alu-folija predstavlja jedro koronavirusa. Lepilni trak prestavlja njegovo ovojnico in mrvice prestavljajo ključe s, katerimi si virus odklene ključavnice na stenah naših celic v telesu. Kot lahko vidimo v eksperimentu, milnica uniči mrvice – ključe virusa. Ti razpadejo. Tako si v telesu na vratih naših celic ne morejo odkleniti ključavnic. Zato lahko sklepamo, da milo odlično uničuje viruse, ki se z dotikanjem predmetov nahajajo povsod. Za začetek je torej odlično, če si roke večkrat umivamo z navadnim milom. Matevž Zajc, Luzern Koronavirus Zakaj si moramo umivati roke? 1. 5. 2. 6. 3. 7. 4. 32 332020 Letnik 4Letnik 4 2020 Veleposlaništvo Republike Slovenije v Bernu je letos obeležilo 20. maj, svetovni dan čebel, na zanimiv in svojevrsten način, in sicer s Facebook kampanjo. Zaradi koronavirusa nismo mogli organizirati klasičnih javnih dogodkov, vendar tega nismo videli kot oviro, ampak kot edinstveno priložnost za alternativni način promoviranja slovenskega čebelarstva in pomena čebel. K Facebook akciji smo najprej povabili slovenska društva v Švici ter učiteljici in učitelja dopolnilnega pouka slovenščine v Švici, ki so se na naše veliko zadovoljstvo z navdušenjem odzvali in motivirali tako otroke kot odrasle učence dopolnilnega pouka slovenščine, da so pripravili raznovrstne prispevke za kampanjo. Izvirni prispevki so med drugim vključevali različne umetniške izdelke mlajših učencev, pogumno deklamiranje in petje slovenskih pesmi, poučne predstavitve o slovenskem čebelarstvu in čebelnjakih, avtohtoni kranjski sivki ter o pionirju slovenskega čebelarstva Antonu Janši. Pri kampanji so sodelovali tako mlajši kot starejši. Učenec dopolnilnega pouka Urs Hammer, ki je zavzeti čebelar, je tudi razkazal svoj čebelnjak in postopke izdelave medu. Poučen je tudi prispevek, ki vsebuje intervju s slovenskim čebelarjem Hermanom Kisilakom, čebelarjem po duši in srcu, ki je odgovarjal na vprašanja, ki so jih pripravili radovedni učenci. Različne zanimive, prisrčne in igrive prispevke so učitelji spretno zmontirali v kratke video posnetke, ki smo jih objavljali 20. maja čez celoten dan. Skupno smo objavili 23 posnetkov, ki so jih obiskovalci Facebook strani veleposlaništva vneto pregledovali in nam v naše veliko veselje pošiljali pozitivne povratne informacije. Skupna akcija za 20. maj, svetovni dan čebel Promoviranje pomena čebel ni muha enodnevnica. Slovenija si že leta prizadeva za širjenje sporočila o pomenu čebel in za njihovo ustrezno zaščito. Na pobudo Slovenije je Generalna skupščina Združenih narodov 20. decembra 2017 soglasno razglasila 20. maj za svetovni dan čebel. Tako se Ministrstvo za zunanje zadeve in slovenska diplomatsko-konzularna predstavništva po svetu vsako leto še posebno na svetovni dan čebel zavzemajo za širjenje sporočila o ključnem vlogi čebel in opraševalcev pri pridelavi hrane. Veseli nas, da nam je tokrat uspelo to prikazati z neprecenljivo pomočjo marljivih učencev slovenskega dopolnilnega pouka in njihovih učiteljic Anje Dobrovc in Jasmine Lepoša ter učitelja Rajka Tekalca, ki ne učijo le zakladnice slovenske kulture in jezika, ampak imajo skupaj z veleposlaništvom povezovalno vlogo v slovenski skupnosti v Švici. “In kdo so ti cicibani, ki nikoli ne razgrajajo in mamici ne nagajajo in učiteljem pomagajo?” Naši pogumni učenci, ki so sodelovali na Facebook kampanji so: Viktor, Corina, Eva, David, Aleandra, Leoni, Tai, Nick, Nina, Leon, Matevž, Jakob, Mirjam, Leonard, Max, Leo, Filip, David, Aleksandar, Niklas, Neža, Ajda, Naja, Kiara, Lisa, Najla, Mia, Lp Aline, Noel, Tim, Zala, Ela, Lana, Luka, Lara, Kaja in Lucija. Posebna zahvala vsem učencem in njihovim staršem, učiteljem ter ostalim, ki ste z nami sodelovali. Tjaša Deleja Balja Ministrica svetovalka Lucija, Zürich 34 352020 Letnik 4Letnik 4 2020 Inti, Basel Pika Nina, Rapperswil Matija, Kreuzlingen Lukas, Kreuzlingen Lena, Zürich Jakob, Zürich Lana, ZürichNiklas, Oberentfelden Florian, Kreuzlingen Filip, ZürichDavid, Oberentfelden Ela, Zürich Anna Luisa, RapperswilAleksandar, Oberentfelden Filip, Oberentfelden Kaja, Zürich Zala, Zürich Tia, Kreuzlingen Noah, Zürich Maja, Zürich Luka, Zürich Kaja, Zürich Lara, Zürich 36 372020 Letnik 4Letnik 4 2020 Kiara, Zürich Tai, Winterthur Lara, Zürich Tom, Kreuzlingen Leoni, Oberntfelden Luka, Zürich Lara, Zürich Lana, Zürich Mia, Bern Kiara, Basel Kiara in Neja, Bern Niklas, OberentfeldenViktor, EmbrachLisa, Bern Filip, Zürich Lana, Zürich Simona, Stephanie, Belja, Jogre, Luka, Zürich 38 392020 Letnik 4Letnik 4 2020 Intervju s čebelarjem Učenci DPS so v času pouka na daljavo in v okviru dogodka Svetovni dan čebel, napisali vprašanja za intervju s čebelarjem. Da bi dobili karseda pristne odgovore, sem se odpravila na Goričko in obiskala turistično kmetijo Čebelji gradič v Rogaševcih. Prva me je prijazno sprejela hišna zlata prinašalka, nato še prijaznejši vnuk čebelarja. Hitro se je pridružil še gospod Herman in družno smo se odpravili na ogled kmetije, kjer poleg milijonov čebel domujejo tudi zajci in različna perjad. Na idiličnem Goričkem čebelam ni težko najti paše. Trava okrog hiše in gospodarskega poslopja se kosi šele, ko travniške cvetlice ponudijo vso gostijo čebelam, čmrljem in drugim žuželkam. Na vprašanja je gospod Herman odgovarjal kar v čebelnjaku opremljenem s posteljo, na kateri lahko sedite, ležite, ob njej stojite in v vseh položajih uživate pesem čebel in dihate api zrak. Prava terapija za pljuča in mentalno zdravje. Človek bi kar prenočil tam, kar je tudi dovoljeno. Za intervju so zaslužni predvsem Zala, Lana, Kiara, Filip in Tim iz oddelkov Zuerich in Rappesrswil. Imate v čebeljnjaku tudi kranjsko sivko? Slovenci imamo le kranjsko sivko. Kako se loči kranjska sivka od ostalih čebel? Sama beseda pove. Siva je. Nemška čebela je bolj črna in črtasta, italijanska pa je rumena. To so tri vodilne skupine. Seveda obstajajo tudi afriške čebele, ki so agresivnejše. Prihaja do pogostih napak, ko se rišejo rumene čebele, naša čebela je siva. Kranjska sivka je miroljubna. Imel sem prijatelja v Nemčiji, ki sem ga obiskoval. Seveda je imel nemške čebele. Tam sem opazil, da njihove čebele letijo na vse strani, naše čebele pa se držijo skupine in satja. Niso napadalne, so zelo miroljubne. Tudi kar se tiče razmnoževanja, so zelo pridne. Zelo hitro se razmnožujejo. Naše čebele imajo same najlepše lastnosti. Vprašanja slovenskih otrok v Švici Kako se razdelijo čebele, če je v panju več matic? Kako vedo čebele za katero matico naj se odločijo? V čebelji družini je vedno samo ena matica. Mama je ena sama. To je lep izrek, ki je tudi resničen. Zgodi pa se, da je v čebelji družini premalo prostora in se kljub temu izleže nova matica. Takrat zapusti čebeljo družino s polovico starejših čebel stara matica. V panju ostane mlada matica, to je potem mlada čebelja družina. Stara matica s svojimi čebelami zapusti panj in se po navadi namesti na kakšno drevo, kjer jih čebelar pobere in namesti v nov panj. Koliko čebel živi v enem panju? Trideset do štiridest tisoč. Kaj je matični mleček in kako se ga pridobiva? Matični mleček je hrana za mlado matico. Sama beseda pove, da je matični mleček in to v matičniku, ki so ga čebele pripravile, da bi v njem matica zalegla jajčeca. Najprej dajo tja čebele matični mleček. To izločijo iz svojega trebuščka, ravno tako kot med, vendar je matični mleček druga stvar. Ko je to v posteljici, matica zaleže tja jajčece, to čebele dokrmijo in pokrijejo, matica poje matični mleček, se razvije, dobi vse ude in po šestnajstih dneh se izleže. Zaradi drugačne hrane se izleče matica in ne navadna čebela. Matica vedno izlega enaka jajčeca. S hrano in velikostjo celice čebele določijo ali se bo izlegla matica, trot ali čebela. Če želimo matični mleček jesti ljudje, moramo vzeti mleček iz celice. Za pridobitev matičnega mlečka nastavimo več matičnjakov. Čebele te napolnijo z matičnim mlečkom, ki ga čebelar vzame ven in ga shranjuje. Za to je potrebno veliko dela in vstrajnosti, zato je matični mleček tako drag. Koliko čebel imate? Vračam nalogo. Izračunajte. Imamo triinšestdeset čebeljih družin in če smo prej rekli, da je v eni od trideset do štirideset tisoč čebel, koliko čebel imamo? Veselo na delo. Imate tudi nove, mlade čebele? Ja, mi skrbimo za to. Imamo porodnišnico, kjer se v šestih mladih družinah izlegajo mlade matice. Za podmladek je potrebno skrbeti. Koli let živijo čebele? Čebela ne živi dolgo. Čebela živi samo dneve. Matica živi tri do pet let. Čebele živijo štirideset dni. Razen čebele, ki so zimske čebele, ki se izlegajo jeseni in z matico preživijo zimo do naslednje pomladi. Ker ne delajo veliko in je njihovo edino delo skrb za matico in jo krmijo, ker se matica niti ne prehranjuje sama. Ker ne hodijo v naravo nabirat medu in doma hranijo matico, preživijo zimo. Poletne čebele so kratkoživne, ker čebela tudi do dvajsetkrat 40 412020 Letnik 4Letnik 4 2020 dnevno leti v naravo, posrka medičino ali prinese na nogah cvetni prah in to vse prinese v panj, zato se hitro iztroši. Ali so vas čebele že velikokrat popikale? Vsakega, ki dela s čebelami, čebele tudi pičijo. Ne zato, ker bi čebele tako želele, temveč si včasih nepazljiv, primeš čebelo, jo stisneš in seveda te piči. Zgodi se tudi, da se čebela zaleti vate in te zato piči. Kako ste oblečeni, ko greste k čebelam? Kakor kdaj. Ko imamo obiske in pridejo otroci ter ostali gostje, sem oblečen navadno, vsakodnevno. Gostje pa dobijo čebelarske klobuke, ker jih je strah. Če gostje vidjo, da mene ni strah in ne potrebujem posebne opreme, se tudi sami boljše počutijo. Posebno zaščito imam samo, ko pobiramo med, da delo hitreje teče. Če odpreš panj, ni potrebna zaščita. Čebele opravljajo svoje delo in se ne dajo motiti. Proti večeru, ko se vračajo nazaj v panj, jih je več, čez dan pa ni nobenih težav. Kako dolgo se ukvarjate s čebelarstvom? Celo življenje. Že moj dedek je imel čebele. Ko sem hodil v peti ali šesti razred je umrl. Takrat je čebelarstvo propadlo. Ko sem bil star petnajst let in sem bil vajenec, pa sem že imel svoje čebele. Sedaj sem slavil že čebelarskega abrahama. Čebelnjake delate sami? Ne, to delajo mizarji. To morajo delati strokovnjaki z izkušnjami. Kako čebela iz cvetnega prahu naredi med? Cvetni prah ostane cvetni prah. Medičina pa je med. To sta dve različni stvari. Na nogicah prinesejo cvetni prah, ga dajo v celice in cvetnemu prahu niso nič dodale. Medičino pa iz narave prinesejo v svojih trebuščkih, dajo v celico in potem dodajo zraven še svoj del, zato vegetarijanci ne jedo medu. Ker je med živalskega izvora. Jedo pa cvetni prah, ker cvetnemu prahu čebela ni ničesar dodala. Koliko vrst medu obstaja na svetu? Hmmm, kdo bi vedel. Veliko. Kamor koli se odpraviš po svetu, so tam različne cvetlice. Marsikatera cvete na primorskem in je pri nas ni. Tudi v Grčiji rastejo drugačne rastline. Sin je bil v Izraelu in zabičal sem mu, da ne sme domov, ne da bi obiskal tam kakšnega čebelarja. S seboj je prinesel med in sedaj, ko dobim goste iz Izraela s ponosom pokažem, da imam tudi med iz njihove države. Ker so druge cvetlice je drugačen med. Tudi v Sloveniji imamo različen med. Okrog Ljubljane in Celja ni akacije, zato pa imamo Prekmurci največ akacije. Tudi Primorci imajo nekaj akacije. Kostanj, lipa, cvetlični med, med oljne repice, je med, ki ga je pri nas veliko. Tudi med hoje. Ta je poseben, ker ni cvetlični. Ima posebno uš, ki izloča medičino in jo čebele pobirajo iz iglavcev. To je med posebne vrste. Vsak posebaj pa je zdrav in ima svoj okus. Najpomembnejši je okus. Moj najljubši je akacijev, ker akacijev med nima cvetnega prahu. Ko cveti je samo medičina, in zato glukoza in fruktoza ni tako škodljiva sladkornim bolnikom. Kako je s strjevanjem medu? Vsak med se strdi, vprašanje je samo v kakšnem časovnem obdobju. V cvetličnem medu je več cvetnega prahu, ker ga čebele nehote vmešajo v med, ko nosijo oboje v čebelnjak, zato med hitreje kristalizira. Akacija pa nima cvetnega prahu, zato ta med ne kristalizira zelo dolgo. Lanski akacijev med bi zdaj postal malo kašast. Če ga segreješ na štirideset stopinj, postane spet tekoč. Lanski cvetlični, kostanjev, lipov med pa je sedaj zelo trd. Zakaj so panji različnih barv? Slovenci smo znani po panjskih končnicah. Pobarvane so z različnimi barvami, z različnimi poslikavami. Barva pomaga čebeli, da ve kje je doma. Če greste vi domov ali iščete določeni naslov, vam pomagajo hišne številke. Ker čebele ne poznajo številk, jim pomagajo barve in imamo pobarvane panje. Ker v Sloveniji čebelarimo v panjih, ki so zloženi tesno skupaj, mora biti vsak panj svoje barve. Tisti, ki pa imajo prostostoječe panje, pa ne potrebujejo barv. Barve jim pomagajo pri orientaciji. Se posebaj, zvečer, ko se vse vračajo domov in je pred panjem prava gneča. Poleti je hudo, ker je vroče in cvetovi ne medijo. Zvečer, ko pade rosa, cvet spet zamedi. Včasih pa čebele v cvetu tudi prenočijo. Če ugotovijo, da so prepozne, da bi se vrnile domov, ostanejo v zaprtem cvetu in se vrnejo zjutraj, ko se cvet spet odpre. Čebele niso samo pridne, so tudi pametne. Od čebel se lahko zelo veliko naučimo o njihovem redu, organiziranosti in disciplini. Ko te enkrat čebele prevzamejo, postanejo del tvojega življenja. Ob koncu dneva je preostal samo še nakup različnega medu, ki ga sedaj okušam drugače. Vsako novo znanje ti razširi obzorja in dojemanje sveta. Jasmina Lepoša 42 432020 Letnik 4Letnik 4 2020 25.junija slaviš svoj 29. rojstni dan Želimo ti vse dobro. Veseli smo, da lahko tudi v Švici praznujemo s teboj. Učenci iz oddelkov DPS smo ti v spomin izdelali najrazličnejše prispevke. Narisali smo darila, izdelali zastave, napisali nekaj o tebi, o znanih Slovencih, povedali zakaj te imamo radi in zakaj radi prihajamo k tebi na počitnice. Radi te imamo in veseli smo, da se lahko v slovenščini učimo o tvojih še neodkritih skrivnostih. Anja Dobrovc Vse najboljše, draga Slovenija 44 452020 Letnik 4Letnik 4 2020 Tim, Rapperswil Kaja, Zürich Leonard, Zürich Kiara, Zürich Simona, Zürich Kali, Oberentfelden David, Oberentfelden Aleksandar, Oberentfelden Devin, Baden 46 472020 Letnik 4Letnik 4 2020 Alvaro, Liestal Devin, Baden Gian, Baden Kali, Oberentfelden Aleksandar, Oberentfelden David, Oberentfelden Ela, Zürich Jakob, Basel Matic, Basel Luka, Zürich Leoni, Obernentfelden Kiara, Basel Matija, Kreuzlingen Matej, Baden Lian, Kreuzlingen Lara, Zürich 48 492020 Letnik 4Letnik 4 2020 Niklas, Oberentfelden Tia, Kreuzlingen Oddelek Oberentfelden Oddelek Zürich Carolina, Zürich Maja, Zürich Simon, Zürich Jakob, Zürich Neil, Baden Lena, Zürich Simon, Baden Oddelki Embrach, Felkdirch, Luzern, Winterthur Nando, Oberentfelden Tia, Kreuzlingen Vanja, Basel Oddelek Bern 50 512020 Letnik 4Letnik 4 2020 Leoni, Embrach Aleandra, Embrach David, Embrach Leon, Embrach Eva, Embrach Mark, Embrach Corina, Embrach Igor, Embrach Hugo, Zürich Liza, Luzern MOJE POČITNICE Vsak ima svojo družino rad. Jaz imam svojo družino v Sloveniji. No, razen mamice in očija. Zelo rada grem v Slovenijo, ker se tam lahko družim s starimi najboljšimi prijatelji ter z obema babicama, sestrično, bratrancem in s teto in stricem. S svojim najboljšim prijateljem Aleksom greva vedno na pico ali kebab. Zelo dolgo sva zunaj, se sprehajava in pijeva sok. Z babi Kati greva vedno v kitajsko restavracijo. Po navadi se družim z njo ob večerih. Ob popoldnevih pa obiščem svojo drugo babico, ki ji pravim Dada. Obiščem tudi starega ata, teto Katarino, strica Miha, sestrično Klaro in bratranca Tonija. S teto, stricem in ta malima dvema se gremo vsaj dvakrat kopati v Bohinj. Če je moja druga teta Romana in moj stric Tarek v Sloveniji, gremo skupaj tudi na kosilo. Zvečer pa se pogovarjamo. Z babi Kati greva po navadi tudi za en teden na Pohorje k mojim sorodnikom. Moj stric Tonček ima ogrooomno kmetijo. Na kmetiji se vozimo z motorjem in traktorjem. Zelo rada sem tam. Zelo uživam, ko se s svojimi bratranci polivamo z vodo. Počitnice se vedno končajo prehitro. Ko jih je konec in se od njih poslavljam že razmišljam o tem, kako jih bom pogrešala. Ko se v Švici prične šola, se velikokrat spomnim na svojo družino SLOVENIJA V Sloveniji najraje jem tisto, kar naredi babi. Eden od mojih najljubših krajev v Sloveniji so Trojane, Piran, Ljubljana in Golovec. Na Trojanah prespim rad z mojim bratrancem. V Piranu ali Portorožu se poleti kompam. Moja cela družina je v Sloveniji. Moj najljubši slovenski film je Mi gremo po svoje. Moj najljubši slovenski pevec je Challe Salle. Dedi in babi imata na morju hišo. 52 532020 Letnik 4Letnik 4 2020 O goveji juhi in sirčku s travo (skozi prizmo letnih časov) Goveja juha nikoli ni bila moja najljubša. Tako sem vsaj mislila, preden sem jo mahnila v svet. Mislila sem tudi, da bi zadostoval en sam letni čas – poletje – in da so tuji jeziki pomembnejši od slovenščine. Potem pa se je pojavila priložnost za tričetrtletno bivanje v Braziliji. To je bilo še v dobi internetnih kavarn in cvilečega, več minut trajajočega povezovanja v medmrežje, nekaj let pred Gatesovo famozno predstavitvijo tehnološkega čuda, ki je danes bolje poznano kot ena sodobnih oblik zasvojenosti. »Seveda bom pisala svojo spletno stran«, predhodnico blogov, sem obljubila domačim in prijateljem ter konec poletja odletela v novo poletje. V resnici sva odletela dva, šla sva z možem, ki to takrat še ni bil. Je pa bil že takrat Francoz in medsebojno sva komunicirala v angleščini. Prvi meseci so minili prehitro, komaj sem našla čas za kakšno elektronsko pošto, nad svojo spletno stranjo pa sem zaradi počasne povezave in pogostih prekinitev kaj hitro obupala. Brazilska portugalščina zunaj in angleščina doma sta postali stalnica. Kmalu sem pričela opažati, da se nekaterih slovenskih besed spomnim le s težavo in nekega lepega, še vedno poletnega dne sem za nekajvrstično sporočilo v Slovenijo porabila okroglo uro. Ne, ni šlo za nezbranost, enostavno je bilo toliko časa potrebnega za priklic slovenskih besed v spomin. Takrat sem se s kepo v grlu zavedla, da tudi materinščina lahko zbledi, če je ne neguješ, in da za to zadostuje pičlih nekaj mesecev. V tistem obdobju me je minilo tudi navdušenje nad sočnimi, ravno prav zrelimi sladkokislimi ananasi in mangi in misli so mi vedno pogosteje uhajale h goveji juhi. In res sem jo prvič (oziroma prvih dvajsetkrat) skuhala prav v Braziliji! V Slovenijo sva se vračala v začetku novega poletja in sonca in vročine sem imela vrh glave dovolj. Zaželela sem si živopisanega jesenskega gozda in pobeljenih smukaških strmin. Takrat sem postavila svoj prvi pogoj za morebitno selitev v novo državo: imeti mora štiri letne čase. Potem je bilo pestro; slovenščina je spet stekla, letni časi so se menjavali, goveje juhe so se kuhale, jaz sem se naučila francosko in mož slovensko, zamenjala sva še eno državo, nakar pa sva se znašla v Romandiji. In postala starša. Pa se je spet zalomilo pri slovenščini. Upoštevati sva želela stroko in z najino hčerko govoriti vsak v svojem jeziku, da bo ja popolno dvojezična. Vse lepo in prav, ampak meni nikakor ni steklo. Francoščina v službi, francoščina v trgovini, francoščina v medijih, francoščina doma in tudi pri sosedih. Ni šlo. Razmišljala sem v francoščini. Če sem se zelo zavestno trudila, sem v najboljšem primeru povedala nekaj v zbornem jeziku, malo tako kot bi ji brala pravopis ali jo pripravljala na javni nastop. Sama sebi sem zvenela smešno, njej pa očitno tudi, ker so se brezzobi in slinasti nasmeški vrstili eden za drugim. Zadeva se je začela urejati šele, ko je bila stara pet mesecev in sva odšli na daljši dopust v Slovenijo. Družina in prijatelji, lokalni hribček, pa najbrž tudi lonec goveje juhe, ki sem jo srebala od nedelje do srede, so me končno umestili nazaj na moje mesto. Vseeno se mi je zdelo, da bi bilo za prenos slovenščine na hčerko smiselno postoriti še kaj dodatnega. Poiskati slovensko družbo v Švici, na primer. Gledano takole iz retrospektive se to zdi enostavno, ampak bilo je vse prej kot to. Prvo Slovenko je po treh(!) letih našega bivanja na tem koncu našel kar mož. Bili smo v sosednjem mestu, v prestolnici, na neki telovadbi za otroke in mož pride do mene in pravi, da ima tam nekdo majico s slovenskimi napisi. Takoj sem šla preverit in ne le, da je imela slovensko majico, imela je celo otroka iste starosti kot jaz in z njim je govorila slovensko. Izmenjali sva si številko, ampak nekako je pri tem tudi ostalo. Za to gre verjetno kriviti dejstvo, da živiva vsaka na svoji strani meje, tega nevidnega, a kot železna zavesa trdnega Röstigrabna, ki ga ne gre kar tako prečkati, če nisi večjezičen, nimaš veljavne potne listine ali se bojiš jetlaga. Potem pa je kljub vsemu naneslo, da sva se ob letu osorej spet srečali v tej isti telovadnici, spet malo pokramljali in povedala mi je, da neko slovensko društvo staršev na veleposlaništvu organizira gregorjevanje za otroke, ter me vprašala, če pridem. Seveda sem prišla, vsi trije smo prišli. Tam smo med drugim spoznali tudi našo učiteljico, ki je imela odlično idejo, da bi nas tiste onstran meje povezala med sabo. Zahvaljujoč temu se redno družimo z dvema slovenskima družinama iz kantona in tako kot mi, tudi otroci med sabo govorijo slovensko. Spoznala pa sem tudi nekaj članov tega slovitega društva in zdaj pišem članek za Vrstice. To je bila res prava pomlad. Za konec pa anekdota, ki je brez vsega truda verjetno ne bi bilo. Pred dnevi mi je hči ob prihodu iz vrtca dejala, da so za malico jedli sirček s travo. »Sirček s travo?!«, sem se namuznila, »a misliš sirček od krave, kravji sirček?« »Ne, dva sirčka sta bla, eden brez nč in eden s travo. Tisto zeleno, k gor hodmo.« Pa sem si situacijo prevedla v francoščino in končno razumela: »Aaaaa, eden je bil sans rien [= brez vsega, natur], drugi pa je bil »aux herbes« [= z zelišči, ampak herbe pomeni tudi trava], a to misliš?« »Ja mami, saj sem ti povedala, sirček s travo!« No, tako zelo popolno dvojezična je zdaj moja hčerka. In njena najljubša juhica? Goveja z zlatimi kroglicami, kakopak. Nina Martinović Lu-Dac Lisa, Bern 54 552020 Letnik 4Letnik 4 2020 Moji junaki Kdo je junak? Junak je lahko Jure, Jasna, jabolko, ki ima nadnaravne lastnosti, vsi junaki, ki živijo na straneh knjig, mama za krmilom avta, očka pri pospravljanju kleti, športniki, ki drvijo, skačejo in premikajo svoje mišice na najbolj lahkoten način, domači muc, ki potrpežljivo čaka doma, da se vrnemo s počitnic, slon v živalskem vrtu, ki veselo maha z rilcem ali pa jaz, ko še vedno z vso vnemo poskušam osvojiti čudno zavite besede, ki se neprenehoma spreminjajo in bi rade bile zapisane po prav posebnih pravilih in navodilih. Junaki smo vsi, ki uspemo vsak dan najti v svetu in ljudeh nekaj dobrega, se mu nasmejati, če ga že ne smemo objeti in se učiti tudi na daljavo, ko ne smemo v razred k svojim prijateljem. Velikokrat dejanje šteje več kot tisoč besed, velikokrat risbica skriva v sebi še nekončane zgodbe, ki se razvijajo iz dneva v dan. Predstavljamo nekaj naših junakov. Jasmina Lepoša Lena, Zürich Kiara, ZürichSimon, Zürich Tim, Rapperswil Lana, Zürich Zürich 56 572020 Letnik 4Letnik 4 2020 Maja, Zürich Angelina, Liestal Lukas, Kreuzlingen Zala, Zürich Lian, Kreuzlingen Filip, Zürich Tia, Kreuzlingen Florian, Kreuzlingen Luka, Zürich 58 592020 Letnik 4Letnik 4 2020 Aleandra, Embrach Lana, Luzern Leon, Embrach Leoni, Embrach Corina, Embrach Eva, Embrach Pravljični junaki 60 612020 Letnik 4Letnik 4 2020 Mark, Luzern Tristan, Luzern Sienna, Embrach Mark, Luzern Devin, Baden Gian, Baden Matej, Baden Jaz junak 62 632020 Letnik 4Letnik 4 2020 Simon, Baden Neil, Baden Pija, Luzern Mija, Winterthur Lana, Luzern Moja junakinja je Ilka Ona se piše Štuhec. Po narodnosti je Slovenka. Ona govori slovensko. Stara je 30 let. Ona je iz Slovenije. Ona prihaja iz Maribora. Ona je po poklicu slovenska alpska smučarka. V prostem času rada gre na sprehod in plava. Nima otrok. Rada gre na Bled in v Kranjsko Goro. Smuča na največjih tekmovanjih. Najboljša je v smuku, dobra pa je v tehničnih disciplinah v slalomu in veleslalomu. Prvič je nastopila v svetovnem pokalu leta 2007. Tega leta je dobila zlato medaljo v slalomu in v kombinaciji. Leta 2008 je dobila zlato medaljo v smuku. Ona je bila na olimpijskih igrah. Tam je bila šesta v superveleslalomu. V sezoni 2016 – 17 je bila svetovna prvakinja v smuku in tudi v kombinaciji. Ona ima 9 zmag v svetovnem pokalu. Do sedaj je stala na stopničkah sedemnajstkrat. Laura, Lihtenštajn Jan Oblak Jan Oblak se je rodil 7. januarja 1993 v Škofji Loki. Ima starejšo sestro Tejo, ki igra košarko v Sloveniji. Jan je začel igrati nogomet pri Nogometnem klubu Ločan. Jan se je začel ukvarjati z nogometom pri vstopu v šolo, za nogomet pa ga je navdušil oče Matjaž. Ker je on zelo dober igralec, je zamenjal klub in igral za Nogometni klub Ljubljana. Olimpija Ljubljana ga je opazila kot nadarjenega igralca, h kateri je prestopil pri 10 letih. Junija 2010 je Jan Oblak podpisal pogodbo z Benfico v Lizboni in zapustil Olimpijo Ljubljana. Po uspešni sezoni z Benfico, je za 16 milijonov evrov podpisal šestletno pogodbo za Atletico iz Madrida. S tem prestopom je postal peti najdražji vratar v zgodovini nogometa, najdražji Slovenec vseh časov ter najdražji vratar v zgodovini španske lige. Leta 2014 je zmagal Portuguese League Cup, Portuguese Championship in Portugues Cup. Potem je prestopil v kub Atletico Madrid. Pri tem klubu je igral tako dobro, da je poznal zelo znan in bogat. Kar štirikrat je bil imenovan za najboljšega igralca (Footballer of the year) pri Atletico in tudi v Sloveniji. Zmagal je tudi Španski pokal (Spanish Cup), prav tako pa na drugih velikih tekmovanjih (Europa Leauege, EUEFA Supercup …). Sredi aprila je leta 2019 podaljšal v svojem športnem klubu pogodbo do julija 2023. Zato je tudi najdražji vratar na svetu. Simeon, Rickenbach Slovenski junaki 64 652020 Letnik 4Letnik 4 2020 Ana Roš Za mene kot kuharico je Ana Roš velik zgled. Zaradi tega, ker je samoukinja in ženska v moško zaznamovanem poklicu, je postala pri meni junakinja. Ko je bila povabljena na kuharski forum "Chef Alps" v Zürichu, je njen govor naredil name velik vtis. Se je dotaknila tudi kočljivih tem. Njej ne gre samo za lepo prepravljene jedi, temveč tudi za pot do tja. Toliko bolj sem uživala jedi te velike predhodnice, ko sem obiskala hišo Franko. Tanja, Winterthur Tomaž Humar Tomaž Humar je bil rojen 18. februarja. Umrl je pa 10. novembra 2009 med plezanjem, ko se mu je zgodila nesreča v Himalaji. Umrl je na Lungtrang Lirungu. Bil je skoraj največji slovenski alpinist. Za seboj ima več kot 1500 uspešnih vzponov. Mnogo sten in hribov je že preplezal. Zanimivo je, da je dobil več kot 70 nagrad za plezanje. Po poklicu je bil sicer carinik. Bil je tudi gorski reševalec. Mnogi se ga bodo spominjali kot veliko ime alpinizma. Viktor, Embrach Nina Pušlar Njeno ime je Nina. Piše se Pušlar. Njen rojstni dan je 25. Oktobra 1988. Ona je stara 32 let. Ona je po poklicu pevka. Živi v Ivančni Gorici. Prihaja iz Slovenije. Ona je prvič nastopala na koncertu v Ivančni Gorici leta 2011. Ona je imela 29. septembra 2015 svoj prvi samostojni koncert v Križankah v Ljubljani. Bila je stara 22 let. Septembra 2014 je nastopila v muzikalu Cvetje v jeseni v vlogi Mete. Annelore, Feldkrich Radi beremo PIKO DINOZAVER, Leopold Suhadolčan Branje je lepa vrlina, ki jo lahko urimo skoraj povsod. Lahko beremo v postelji, na tramvaju, pri mizi, stoje, sede, v šoli, ponoči ali podnevi. Lahko beremo glasno, polglasno ali potiho. Ob branju se lahko nasmejemo ali zjočemo. Lahko nas uspava ali pa predrami. Ob branju zgodb lahko odpotujemo v oddaljene dežele, ki jih Benjamin si želi psa, a najde dolgovratega rumenega dinozavra, ki ga poimenuje Piko. Z njim raziskuje mesto in se igra s prijatelji. drugače mogoče nikoli ne bi mogli obiskati. Lahko srečamo pravljično osebo, ki nam zaupa svoje globoke skrivosti. Branje nam pomaga, da odplavamo nekam drugam, tja, kjer je vse mogoče in kjer je domišljija doma. Pri dopolnilnem pouku slovenščine smo potovali v domišljijske dežele in spoznavali pravljične junake, ki so nam popestrili pouk Šolsko leto je bilo polno zgodb, ki smo jih poustvarjali, igrali igre, risali in se imeli lepo. Predstavljamo vam nekaj od teh. Anja Dobrovc Piko nam je bil všeče, zato smo ga vsak po svoji domišljiji ustvarili. Reševali smo dinozavrske naloge in dinozavrske labirinte. 66 672020 Letnik 4Letnik 4 2020 Aline, Bern Filip, Oberentfelden Leano, Oberentfelden Matteo, Oberentfelden Eloy, Oberentfelden Lara, Bern Mark, Oberentfelden Mia, Bern SAPRAMIŠKA, Svetlana Makarovič Sapramiška je slovenska pravljica, delo Svetlane Makarovič, o mali sivi miški, ki se je nekega dne znašla iz oči v oči z mačko, ki je bila tako presenečena, da ji je ušla kletvica »sapramiš nazaj«. In tako je dobila Sapramiška svoje ime. V naši domišljiji pa Sapramiška izgleda takole. Najla, Bern Nando, Oberentfelden Noel, Bern Kiara, Basel Aleksandar, Oberentfelden 68 692020 Letnik 4Letnik 4 2020 Niklas, Oberentfelden David, Oberentfelden Kiara, BernNajla, Bern Leonie, Oberentfelden Naja, BernLisa, Bern NAHRBTNIK, Anja Štefan (Zbirka pravljic Kotiček na koncu sveta) Miška si je želela kupiti nov nahrbtnik, a se ni mogla odločiti, kakšno barvo naj si izbere. Odločila se je za modrega, ki ga poslika s soncem, rožami, jabolkami in mačko. Zgodba nas je navdušila in tudi mi smo si izdeleli ter poslikali nahrbtnike. Brali smo pravljico z miško.Igrali smo se gledališče. 70 712020 Letnik 4Letnik 4 2020 PIKA NOGAVIČKA, Astrid Lindgen Vsi jo poznate, deklico z dvema rdečima kitkama, s pegami po nosu in z dvema različnima nogavicama. Ja, to je Pika Nogavička, razigrana in razposajena deklica, ki navduši vsakogar. Tudi nas je. Poustvarili smo jo po svoje. PEDENJPED, Niko Grafenauer Skozi zabavne pesmi lahko v pesniški zbirki Pedenjped spoznavamo dečka Pedenjpeda, ki je zelo neurejen, razkuštran, a pogumen in nagajiv. Rad bere knjige in igra piščal, rada slika in je sladkarije. Skratka, pravi deček je. Pesmi so nas nasmejale in nastali so portreti. Aline, Bern Lara, BernKiara, Bern Naja, Bern 72 732020 Letnik 4Letnik 4 2020 Mia, Bern Noel. Bern Najla, Bern Lisa, Bern Pedenjhišica Saj veste: »V hišici iz domišljije, pedenjpravljica živi. Predenjped se vanjo skrije in ga ni.« Projekt še ni popolnoma dokončan. V prihodnjem šolskem letu bomo skupaj s književnimi junaki raziskovali njihova bivališča. Kakšen je dom Muce Copatarice? Kakšna je hiša Petra Klepca? Kako si predstavljamo dom Sapramiške? Kaj pa naše sanjske hiše? Veliko užitka pri branju vam želim, Rajko Tekalec David, Embrach David, Embrach 74 752020 Letnik 4Letnik 4 2020 Leonie, Winterthur Laura, Eschen Leonard, Luzern Mirjam, Luzern Moja sanjska hiša Ljudje živijo na planetu Zemlja zelo različno. Recimo nekateri živijo v mestu, drugi na vasi. V bloku ali v hiši. Starejše ljudje pa v domu za starejše občane. Sam sem si zamislil eno milijonarsko hišo, v kateri bi lahko živel. Moja hiša ima 5 nadstropij. Prvo nadstropje je garaža, in to velika. Stene so iz stekla, strop pa iz betona. V njem so kar trije avtomobili: lamborgini, ferrari in tesla. V garaži so tudi stopnice in dvigala. V drugo nadstropje pridemo z dvigalom ali po stopnicah, kjer se najde soba za biljard z dvema biljardnimi mizama. V istem nadstropju je tudi kuhinja in jedilnica. V tretjem nadstropju je veliki laboratorij. Tam je tudi dvigalo številka 2. V laboratoriju lahko analiziramo. Vse je zelo moderno. V četrtem nadstropju lahko smučaš ali deskaš. Na smučišče prideš z dvigalom številka 2. Če si po smučanju utrujen, se lahko v petem nadstropju odpočiješ v džakuziju ali v plavalnem bazenu. Če imaš rad adrenalin, lahko v tem nadstropju greš v komoro za »Indoor Sky diving«. Na desni strani so savne, pred tem imaš garderobo, kjer lahko vržeš obleko od letenja v poseben koš. Na obešalniku poleg rova so tudi že obleke, na katerih te čakajo kopalke, ki jih potrebuješ za spust po toboganu v olimpijski bazen. Ob hiši je tudi letališče. Iz njega lahko poletim kamorkoli po svetu. V prvem hangarju je Cezna 172, Learjet Challenger 650 (za 12 potnikov) in Bombardier CR1700. V hangarju 2 sta Boeing 747 in Airbus A380. V garaži za letala lahko tudi vse popraviš. Nick, Winterthur Nick, Winterthur Tai, Winterthur Pia, Luzern 76 772020 Letnik 4Letnik 4 2020 Pascal, Winterthur Pascal, Winterthur Mirjam, Luzern Vsi smo kdaj kot Juri Muri Drobnemu fantu smo podobni tudi sami, ko se tu in tam delamo, da ne slišimo, na kar nas opozarjajo ekologi. Ko kar naprej hitimo, potrebujemo in nakupujemo. Ali je bil fant res samo umazan, ali pa je bil le željan povezovanja z drugimi, se naučiti življenja v sožitju z naravo in živalmi? Ob koncu projektnega dela v razredu, ko smo razvrščali živali na našem planetu, razmišljali o njihovi ogroženosti, prilagodljivosti, uživali v rimah Toneta Pavčka, poslušali Leonarda, ki zna Jurija na pamet, z mlajšimi učenci pa »gulili« poimenovanja živali v divjini, nas je obiskal tudi gospod Boris Maver. Srečalli ga boste vsako soboto zjutraj na kolesu, ne glede na temperature in vreme, ko pripelje svoja otroka k pouku. Nikogar ne zebe, nihče ne tarna. Še letos odhaja na novo misijo v Afriko v državo Burundi. Kdo bi nam lahko več povedal o izkoriščanju Afrike, o tamkajšnjem življenju kot le on sam, ki je Afriko doživel že večkrat. Ob fotografijah in pogovoru z otroki na več nivojih, se je dotaknil tudi mene. Vsakič ko se napotim v trgovino, se spomnim na Markove besede: »A nimate avta? Kako pa greste v trgovino?« »Veš, vse se da, le malo drugače se je potrebno zorganizirati.« In nastane dolg molk. Da, drug od drugega se učimo. Mene se je prijelo nekaj več kot le zgodba o umazanem dečku, ki je bil naveličan varnega doma in odšel v svet. In to želim otrokom skozi literaturo tudi dati. Zahvaljujem se gospodu Borisu, da je pripovedoval zgodbe v dveh delih. V več plasteh. Za vsakogar nekaj. Srečno tudi učenki Mirjam in učencu Leonardu! Rajko Tekalec Predavanje o Afriki, Luzern 78 792020 Letnik 4Letnik 4 2020 Anej, Embrach Jurij, Feldkirch Mark, Embrach Aleandra, Embrach Igor, Embrach Leon, Embrach Luan, Embrach Leoni, Embrach Anej, Feldkirch 80 812020 Letnik 4Letnik 4 2020 Razvedrilo Križanka Liza, Luzern Kaktusi Dolgo časa sem razmišljal, kakšne dejavnosti bi vam za med počitnicami svetoval. Mnogi boste zazehali, če vam rečem, da je branje odlično! O različnih programskih jezikih, ki se jih da naučiti, je mogoče prezapleteno govoriti v tem časopisu. Zato sem se odločil, da vam predstavim svoj hobi. Potrebuješ: • plastično vrečko, • škropilnik vode, • kaktusova semena, • peščeno, dobro prepustno zemljo, • posodo za vodo, • lonček za seme in zemljo, • sito, • ravni košček lesa z žebljem, • kremenčev pesek , • večjo posoda za več kaktusov. Navodila 1. Zemljo vsuj v posodo, v kateri bo vzklilo seme. 2. S sitom presipaj zgornji del zemlje in jo potresi v posodico za semena. 3. Vzemi kos lesa z žebljem in pogladi površino. 4. Posodico za seme daj v posodico z vodo in pustiš zemljo, da se dobro napije. 5. Vzemi semena in jih nežno posuješ v posodico za seme. 6. Posodico daj v plastično vrečko in jo zapri. 7. Položi jo na svetel prostor, a ne na sonce. (Kaktusi ljubijo toplo in vlažno klimo.) 8. Po potrebi poškropi z vodo. 9. Čez približno teden dni, zemljo pokrij s kremenčevim peskom, da se ti ne bodo zaredile alge in mah. 10. Čez kakšno leto posadi več majhnih kaktusov v večji lonček, da si bodo delali družbo. Navodilo najdete tudi kot film. Želim vam veliko veselja med počitnicami! Če pa koga piči še kakšen kaktus, pomeni, da me je ubogal in se začel ukvarjati z gojenjem teh čudovitih rastlin. Lepo vas pozdravljam, Jakob, Luzern 82 832020 Letnik 4Letnik 4 2020 Dan jezikov bo v nedeljo, 6. septembra 2020, na javnem kopališču Wollishofen, v Zürichu. Miklavževanje bo v nedeljo, 6. decembra 2020, v Üdikerhuus, v Uitikonu. Obiskala nas bosta lutkovna skupina in Miklavž. Gregorjevo bo v soboto, 13. marca 2021, na Veleposlaništvu RS v Bernu. Družili se bomo ob izdelovanju gregorčkov. Slovenski otroci vabijo V nedeljo, 6. junija 2021, bomo šolsko leto zaokrožili z nastopom učencev DPS in obiskom gosta iz Slovenije. Srečali se bomo v Üdikerhuus, v Uitikonu. Vse dodatne informacije o dogodkih in vabila dobite pri vaših učiteljih slovenščine ali na FB strani Martina Krpana (www.facebook.com/martin.krpan.1044). Martinu Krpanu pa lahko pišete na naslov: info.martinkrpan@gmail.com. Vabljeni na naše in vaše dogodke. Veseli bomo vašega obiska. Prireditve in druženja, ki jih v šolskem letu 2020/21 organiziramo učitelji dopolnilnega pouka slovenščine in Združenje staršev otrok dopolnilnega pouka slovenščine Martin Krpan Yamila. Zürich Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije v sodelovanju z Zavodom za šolstvo in šport Republike Slovenije za Slovence in njihove potomce organizira ter financira dopolnilni pouk slovenščine v Švici, Kneževini Lihtenštajn in na Predarlskem. Pouk je za udeležence brezplačen in je namenjen predšolskim otrokom od treh let, osnovnošolcem in srednješolcem ter odraslim, ne glede na njihovo stopnjo znanja jezika. Podrobnejše informacije o dopolnilnem pouku slovenščine so na voljo na spletni strani www.zrss.si/ stičišče/ in pri učiteljih DPS. O zanimivostih pri DPS in dogodkih vas učitelji obveščamo preko naše FB skupine Slovenščina v Švici, Kneževini Lihtenštajni in na Predarlskem (https://www.facebook.com/groups/279713135407175). Vabljeni k ogledu. Anja Dobrovc Oddelki v AG, BE, BS, BL  dobrovc.dps.ch@gmail.com Oberentfelden, ponedeljek, 16.15−19.30 Baden, torek, 16.15−19.30 Liestal, sreda, 12.15−14.15 Bern, sreda, 16.00−19.15 Basel, četrtek, 15.00−20.00 Jasmina Lepoša Oddelki v TG, SG, ZH  jaleposa@yahoo.com Rapperswil, ponedeljek, 16.45−20.30 Kreuzlingen, torek, 16.00−19.45 Zürich, sreda, 13.30−16.30 Zürich, sreda, 17.30−21.30 Zürich, četrtek, 16.00−19.00 Rajko Tekalec Oddelki v ZH, TG, LU, ZG, Avstrija, Kneževina Lihtenštajn  tekalec.rajko@gmail.com Winterthur, torek, 16.00−19.00 Feldkirch (AUT), sreda, 15.00−18.30 Eschen (FL), sreda, 19.00−20.15 Embrach, četrtek, 16.30−19.00 Rickenbach, petek, 16.30−20.15 Zug, sobota, 8.30−10.00 Luzern, sobota, 11.00−12.30 Dopolnilni pouk slovenščine 84Letnik 4 2020 Laura, Eschen