POLJE...
' (NadaJjevanje iz prejšnje številke)
Notranjost ni bogato poslikana niti s fjeskami niti z geometrijskimi oraa-menti, bogati pa so glavni in stranski oltarji. Glavni oltar je zamišljen kot dvanajsto Marijino znamenje z Gol-densteinovo sliko Marijinega vnebov-zetja. Tako kot stranska oltarja po-svečena sv. Alojziju in sv. Družini ju je naredil Josip Grošelj iz Sel pri Ljubljani. Druga dva stranska oltarja sta posvečena sv. Barbari in sv. Duhu, napravil pa ju je Jože Tomc iz Št. Vida nad Ljubljano. Lep križev pot iz leta 1855 je delo Mateja Lan-gusa. Umetniško so izdelane hrastove klopi iz mizarske delavnice Janeza Okorna iz Škofje Loke, po načrtih Rajna Jablingerja. Poleg oltarjev kra-sijo cerkev še slike sv. Križa in sv. Sebastijana, delo Mihaela Stroja. Cerkev pa ima tudi bogato in umetni-ško izdelano opremo za bogoslužje, kot so raznobarvne kazule, štole, albe, koretlji, plašči in drugo.
Poleg cerkve stoji še župnišče, ki je bilo leta 1781 zgrajeno iz zaloškega kamna in je včasih obsegalo še gospo-darsko poslopje za živino in konje. Preživljalo se je namreč z gospodar-sko dejavnostjo. ker cerkev sama ni bila donosna. Prvi pogoj za osamo-svojitev župnišča leta 1783 je bil, da se samo preživlja, kakor ve in zna. Ta cerkev je bila precej bogata, kar pove tudi dejstvo, da je imela veliko gospo-darsko poslopje s hlapci in deklami ter posesti in gozdove v Zadobrovi, Kašlju, Beričevem, Dolskem, Pod-molniku, Javorju, Litiji, Gostinci in drugod. Vsa posestva in izkupiček pa niso bili vedno namenjeni le cerkvi temveč namensko tudi revežem. kot je v darilni pogodbi navedel ondotni župnik Martin Pajk. Po drugi svetovni
vojni je bila večina tega premoženja nacionalizirana.
Med obema vojnoma je bila tu znana župnijska dekla Johanca, ki so ji rekli Johanca iz Vodic. V cerkvi v Vodicah na Gorenjskem se je doga-jal čudež, saj je ob določeni uri Mariji iz rok tekla kri. Rekli so, da pri tem čudežu nima prstov vmes Mati Božja, temveč Johanca, ki je bila tu dekla. Po čudežu, ki ni bil čudež, so Johanco prestavili v Polje. Tam je brez pomoči čudeža umrla, ko jo je po nesreči nabodel na vile župnijski hlapec.
Šola je bila tu ustanovljena leta 1862, ko je bilo zgrajeno .tudi staro šolsko poslopje. Prvi šolski upravitelj je bil Blaž Kuhar iz Polja, ki je bil vsestranski pedagog in velik repro-duktivni glasbenik. Slovenska Glas-bena matica ga šteje za svojega usta-novitelja, ima pa tudi velike zasluge za slovensko glasbeno pedagogiko. Zaradi hitrega večanja števila prebi-valstva je bilo leta 1931 zgrajeno novo šolsko poslopje, nato pa leta 1957 še
tretje. To kaže na hitro rast prebival-stva. Spreminjala pa se je tudi narod-nostna sestava, saj se je tu naselilo tudi veliko ljudi z juga nekdanje Jugo-slavije.
Ker je kraj pred prvo svetovno vojno počasi začel postajati središče okoliških vasi, so leta 1911 postavili prosvetni dom. V njem so prirejali igre, orlovska organizacija pa tudi te-lovadne nastope. Ta je imela velik vpliv na narodno zavednost, zdiavje s pomočjo telovadbe in odrekanje al-kohola. Vse to je bilo omenjeno v sta-tutu te organizacije. Okoli leta 1958 je dom prešel v last Saturnusa in ta je v njem postavil tovarniški obrat, zdaj pa čaka na denacionalizacijo in na novega upravitelja. Novi občini, ki se še pripravlja, bo dom prišel zelo prav in bo verjetno služil istim namenom, za katere je bil zgrajen. Z nastopom Sokola je bil leta 1936 zgrajen tudi sokolski dom, ki prav tako še čaka na denacionalizacijo.
V prejšnji številki NS smo objuvili fotogrofijo središča Polja iz leta 1931. Danes pa je podoba tega kraja takšna kot jo vidite na fotografiji Boruta Krajnca
Novo pokopališče je bilo zgrajeno leta 1896 po potresu in po ukinitvi starega pokopališča okoli cerkve. Je zelo veliko, saj tu pokopavajo ljudi iz širše okolice, ker drugega pokopa-lišča ni. Na njem sta tudi spomenik leta 1898 umrlemu slikarju Jožetu Petkovšku, ki je umrl v bolnišnici na Studencu, in spomenik umrlim voja-kom prve svetovne vojne tujih narod-nosti, ki so tu umrli kot ujetniki. Pred pokopališčem je spomenik Lojzeta Dolinarja, posvečen vsem padlim v prvi svetovni vojni iz poljske fare. Predstavlja vojaka na straži, vojaka, ki straži duše umrlih sobojevnikov, kjer koli so padli. Na pročelju stare šole pa je plošča z irtvami druge sve-tovne vojne.
Zanimivo je, da je po tem kraju dobilo ime nekdanje letališče, čeprav ni v bližini in lastniki niso bili doma od tu. Podobno se dogaja z bolnišnico za duševno bolne, ki se imenuje po Polju, čeprav leži na Studencu. To je zanimivo toliko bolj, saj je kraj dobil ime po novem naselju in ne po sta-rem, kot se ponavadi dogaja.
Tu je bil doma Kajetan Huber (1810-1870), avtor ponarodele pesmi Otok Blejski, od tu je Jane Kavčič, filmski scenarist in režiser, ter drugi, ki pa so v večini priseljeni in nimajo stare ledinske tradicije.
Devica Marija v Polju je bil res-nično zanimiv kraj, saj so se tu zbirale procesije, bila so romanja in vedno veliko radovednežev in beračev. Tudi oblast je morala biti vedno navzoča in v bližini je stala žandarraerijska po-staja. Zbiranje ljudi so znali izkoristiti branjevci s svojimi »štanti«, saj so bili redni spremljevalci tukajšnih doga-janj. Čeprav v okolici cerkve ni bilo naselja pa so bile v razdalji nekaj de-set metrov kar štiri gostilne; gostilna Hladnik (ta obstaja še danes), go-stilna Kuhar (hiša še stoji, gostilne pa ni več), gostilna pri Auru, ki je bila po vojni tudi zaprta in gostilna pri Joklu ki je danes tudi ni več.
Vedno so bile polne. saj je bilo tu
veliko pogrebov in so pogrebci svojo žalost zalivali s pijačo. Gostilne so bile tudi družabni kraj in dokaj »no-bel« je bilo, če se je družina odpravila tja na krvavice ali kranjsko klobaso. Bile so kraj^ttDin^pkov, zlasti po prvi svetovni vojni, ko so si nekdanji »ko-merati« pripovedovali dogodke iz bo-jev. Imeli so lep spomin na cesarja Franca Jožefa in vsakikrat, ko je bilo omenjeno cesarjevo ime, je zbrana druščina vstala. Na novo so vstajali cugsfirerji, feldbebelni, hauptmani, obersti in drugi (besede so prirejene narečju in izgovorjavi). Pogovori so se vlekli daleč v noč, saj družbe ni priganjal čas in delavci so kar hitro naredili »plavega« brez skrbi, da bodo s tem ob del plače. Z življenjem, ki se je med obema vojnama odvijalo tu in v tukajšnjih gostilnah, so izginili šarm romantike in spomini na nekda-nje dni, na nekdanjo mladost in življe-nje v državi, ki se ji je reklo Avstro-Ogrska. S svojim pripovedovanjem so skušali še enkrat obuditi svoje sanje o mladosti, o bitkah v Karpatih in na Tirolskem. v Galiciji in na Soči. Pri-povedovali so zgodbe o sovražniku, ki je bil tujec, Rus, Srb ali Italijan in ne sosedov Janez ali Miha, kot so pripo-vedovali le nekaj let pozneje. Niso hvalili Jugoslavije, Jugoslavija jim je bila tuja in predvsem ne njihova. Pre-teči je moralo še nekaj časa, da so spoznali. da se njihov svet sesuva in da so napočili novi časi.
Družabnosti, kakršna je bila še pred drugo svetovno vojno, ni več in je nikoli več ne bo. Umrla je roman-tika naših dedov in babic, ki je imela osnovo v molitvi in ne v posvetnih stvareh. Prišel je nov čas, popolnoma drugačen od tistega, prišel je avto, prišli so novi ljudje, ki včasih niso znali niti slovensko. Naselili in zapo-slili so se tu. Posekali še zadnje bo-rovce in hraste in si postavili hiše ter spremenili kraj v urbano naselje. Na nekdanji kraj spominja le cerkev De-vice Marije v Polju.
Edvard Svetek