Gospodarske stvari. Gospodarstvene razmere po goratih krajili. M. Kdorkoli je imel že priložuost si gospodarstvene razmere po goratib krajib nekoliko po bliže pogledati, ta se je gotovo prepričal, da so naši gorjanci od uinnega gospodarjenja in od napredovalnega kmetovanja še daleč proc. Nabajajo se tukaj pogostoma take poiuanjkljivosti, da se o basnovitem donesku posameznih posestev komaj govoriti more. Nasledek takega gospodaijenja je ta, da je gorjanski kmet dostikrat primoran, da le najpotrebniše deuarstvene luknje za prvo silo zadela, lotiti se temeljne glavnice, t. j. glavnice, ki ga ima z svojimi obresti rediti in ktere bi se ne smel nikdar dotakuiti. Naš gorjanec bodi dan na dan v les in tam seka in klesti, žaga in cepi brez ozira na novi zarod in rast brez usmiljenja, da le nacepi voziček drv in potem bajd v bližnje mesto ž njinii ali h kakemu prekupcu. da si potegne kaki goldinarček. Ko pa je zadnja preklja posekana in se mu tudi ta studeuček dobodkov posusi, potem pa je revež primoran ali kos posestva prodati ali pa dolgove delati. Oboje pa pelje slednjič gotovo na boben. Dokaz temu je, da imajo le malokteri manjši posestniki še za podiranje zielega lesa, da se leto ua leto tolikim lastnikom posestva eksekutivno poprodajo in da so ostali večidel nad ušesa zadolženi, da li še komaj dibajo. Hočemo tedaj tukaj na kratko na uajpoglavitnejše pomanjkljivosti takega gospodarjenja pokazati in med drugim gospodarjenje brez vsega preudarka posebno v ozir vzeti. Navadna je pri mnogih naših pogorskib posestnikih tako imenovana firna ali čista praha, vkljub večidel malemu posestvu. Po takem načinu obdelovanja gre od vsega njivstva vsako leto tretji del za pridelek v zgubo. Krma se jemlje večidel le od travnikov, ki jih posestnik ravno ima. In se ti so večidel slabo gleštani. Po tem takem našemu gorjancu dostikrat za potrebno krnio za živiuo trda hodi. V takih razmerah si more le malo živine rediti in še te ne do sitega krmiti tako, da se o posebnem dobičku od živinoreje še govoriti ne da. Ker je malo živine, se razume, da se tudi le pičlo in slabega gnoja pridela. Polje gre v rodovitnosti le bolj rakovo pot in se ve da tudi poljski pridelki. Poglejmo si spašnike! Oni so skoz in skoz taki, kakoršni sami od sebe biti morejo. 0 zboljsavni roki umnega gospodaija ne najdeš ne duba ne slnba. Slednjič kar se živiuoreje tiče, je ta vecidel tako biez vsega prevdarka, da se na dobiček iz nje le misliti ne da. Id marsikteri gorjanček, ko bi ga človek popiašal, zakaj da prav za prav živino redi in kteri dobiček da mu daje, bi bil v veliki zadregi in bi ne vedel kaj pravega odgovoriti. Morda bi odgovoril: ,,ker mi je gnoja treba". Gorjansko kmetijstvo bode le takrat dobiček neslo, ako živina v pravirazmeri k polju iu travnikom stoji in ako je ravno ona glavni studenec dobodkov pogorskemu posestniku. Da se toraj to doseže, bode tedaj aiorda najbolj kazalo takole ravnati: 1. Ker imajo gorski posestniki večidel malo njiv in ker se sadežni kolobar ne da v poljedelstvo z pridom vpeljati, tedaj se niora polje tako obdelovati, da pvabo nadomestuje !/2 detelje in V2 krmnih rastlin kakor zelena kuruza, fura, t. j. inešana kroia iz graba, graborice in ovsa. 2. Ozimina se mora o pravem času brez potrate semena, kakor se le prepogosto godi, pod zemljo spraviti. Dostjkrati se tudi pri zarani posejatvi za polovico semena potrati in sejavec ne pomisli, da je nepotrebuo vrženo seme zavržen denar. Vrb tega si pa še sam škoduje, ako setev premočno ia pregosto raste ia ce topla mokra zima nastano ali če sneg dolgo obleži, da včasih cela setev konec vzame ali vsaj slabeje zrno rodi. Ako je zemlja po zadostnem gnoju močna, se ruorejo strnišni sadeži piidelovati kakor zelena krma, repa itd. 3. Ako se iina ined jarino tudi detelja posejati, se mora gledati, da se žito ne poseje pregosto, da se detelja more razvijati in se ue zaduši. 4. Slabejše spašnike, ki se z poljedelskim orodjem obdelovati dajo, je treba preorati in z deteljo in travaini obsejati, da se tako več krme pridela. 5. Spašniki pa, ki se ne dajo zboljšati po preoranju in posejanju, naj se tako zboljšujejo, da se spomladi po močnem dežju z travinim semenom posejejo, če mogoče naj sevodana nje napelje in grmovje, groblje pa iz ujib odpravijo. 6. Ako je kaj sadnega drevja na posestvu, naj se to skrbno in marljivo oskrbljuje; zemlja okoli dreves naj se rablja, gnoji, drevje suhljadi, mahovja, lišajev, lima itd. siiaži in čisti. 7. Kar se živinoreje tifie, tako je treba pred vsem si razjasniti, kteri namen se boče z živino doseči. Oddaljenemu gorjancu je dostikrat nemogoče živalske pridelke, kakor mleko itd. prodati. Ako je malo spašnikov in ako ni prilike prodajati mleko, tako je dostikiat dobro puter delati, maslo kubati in izrejo mlade živine le na lastue potrebe omejiti. V tem slučaju kaže bolje več svinj tediti. Ako je dosti spašnikov, kaže bolje mlado živino posebno telice izrejati. Vendar je pa treba razunme izreje. Pleiuenske živali se morajo glede sposobnosti na pleme posebno v ozir jemati in mladiči dobro rediti. — Sploh pa niora stevilo živine z krmo iu pašo v pravi razmeri biti, da se živali tudi zadostno hraniti morejo. Kjer 80 dobre kravje paše, tam naj se gleda posebno na jesenska teleta, ker ta drugo leto že večidel na pašo hodijo. 8. Svinjereja mora z potrebno brano v pravi razmeri stati. Trcba je tudi prave skrbi za svinje. Reja kuretine se vedno izplača, ne le glede jajc, ampak tudi gledd klavne kuretiue. Kuretina more posebni dobodek za gorjanca biti. Na tak način se bodo dali tudi od gorskib posestev veči pridelki in boljši dobodki doseči, če se bode ve5 krme pridelalo in tako več držane živine rediti moglo, kajti boljši gnoj in v zadostni maožini bode polje in travnike zboljšal in splob vrednost posestva povišal. Nekaj o bčelarstvu. Moje največe veselje so nedolžne bčelice, zato je pot k mojemu bčelnjaku gladka; ker ninogokrat vsaki den pregledujem, kako veselo bienčijo na pašo, pa tudi v zim- skih dnevih tibo in počasno večkrat pogledatD, da nebi kterega koša miši preglodale. Skrbel sem tudi, da so bčelice vse v razloživnih koših in mi ni treba nedolžnib živalic moriti pri odjemanji medu; tudi lebko vsakega bčelinega sovražnika iz koša preženem. Prvi roj sem si moral pri bčelarjib kupiti. Prinesel sem si ga leta 1875. v jeseni, kedar je že paša jenjala. Rojbilse je meseca junija 1. 1875 iz starega izrojil tako, da je bil mladi precej slab in lebek; pa jaz sem bil zadovoljen, da sem ga le dobil. Kakor bitro sem imel roj doma, tako hitro hočem tudi videti, kake lastnosti inia znotraj; ter ga od spodnje deske odtrgam in sedaj mi mali sivi metulji tako uaglo zletijo v obraz, da bi me lehko oslepili; noter bilo je vse živo tega mrčesa v pajčevino zapredenega, jaz, kolikor mi je mogoče bilo, vse iztrebim in to še ponavljam večkrat, dokler mi je rnrzla jesen dopuščala, za teun je prišla ziina in moral sem vse pri miru pustiti. Ko pride spomladni 6a8 in je treba roje očediti in njitn vso nesnago pomesti, vidim, da še ni vse nesnage očiščen, zapazim črve v satovji; tem črvom se pravi bčelni molji, kteri vso satovje razrovajo in mladi plod prevrtajo, in naposled vse v pajčevino zapredejo ; bčele pa pobegnejo in tako je roj pokončan. Žalosteu pregledujem, kako bčelice črve koljejo in iz koša vlačijo; nosile so pa vunkaj tudi tiste še negodue bčelice, katere so črvi prevrtali; vsaki den vidim več mrličev; kaj bočem revež zdaj začeti, da ne bo ves roj proč? Poskusim še jedno ! Koš je bil velikemu loncu podoben ; vrežem mu tcdaj na zgornjem koocu toliko Iuknjo, da bi lebko z roko segnol uotri, in poveznem piazen koš in bčele gor v prazen koš prekadim; tisti loncu podobni koš pa na dvoje razkoljem tako, da nisem satovja nič poškodoval; zdaj pa bitio satovje iz vsake polovice izrežem in vsc preiščem in črve iztrebim. Kedar sem imel satovje popolnem čiato, ga bitro zložitn v pripravljene satovnike, ga z drotom pripnem, da se ni mogel podreti, zdaj pa bčelc iz praznega koša na tisto satovje prekadim, ktero sera v uovi razloživni koš zložil; za tri dni grem gledat pa bilo je satovje že vse na satovnike predelano, da setn slobodno ves drot izjemal. Zdaj pa je bil roj popolnem zdrav, le jesti ni imel nič, zato sem mu moral skoro 3 mesence jesti davati. Toda preživel ga sem in imel veselje, da sem boleni roj ozdravil; vendar brez pregibnega in razloživnega koša bi mi to ne bilo mogoče; zato jih priporofiujem vsem bčelarjem! Taki koši se dajo prav lehko napraviti, slamnati ali leseni, ležeči ali stoječi; samo morajo vsi jednako veliki biti, da se satovniki lehko z enega v drugega preložijo. Jaz jih imam iz slame, in iz lesa, pa tudi ležake in stojake in se mi slamnati najbolj dopadejo. Rojijo pase bčele iz vsehprav rade. To še moram omeniti, da ti koši morajo na štiri vogle biti, drugače satniki ue pridejo prav. Radoslav Rižnar. Katero svinjsko pleme bi se naj odbralo? Dohodki in dobiček pri svinjerejstvu se mnogo ravna po plemenu, katero gospodar za izrejevanje odbere. Razločujemo pa 3 vrste sviujskib plemen 1. domače svinje, 2. žlabtne svinje in 3. mešance iz obeb. Glede na te 3 vrste svinjskih plemen pravi strokovnjak v evinjerejstvn na Nemškem pl. Nathusius: nKder so posestva relika, zemlja tnalo in slabo obdelana, dežela redko obljudena in sploh prebivalstvo na nizki stopinji izobraženosti, tje ne sodi in tudi gospodarjem ni treba drugega razuu domačega svinjskega plemena. To pleme sodi za ove razmere uajbolj. Ali drngače je v deželah z številnim in izobraženim prebivalstvom, v krajib, kder so posestva draga, kder je vsaki kos zemlje porabljen in obdelan; tukaj svinjam ni treba močnih kosti, krepkih udov, da bi za živežem letale, ni jim treba debele kože, ne gostega ščetinja zoper nevibte, dež in mraz; bila bi tedaj velika potrata, če bi tukaj gospodai1 svinje redil na kosti, kožo iu ščetiuje uamesto na meso, špeb in mast. Za take razmeie ne sodi več navadna domača svinja; razumen gospodar mora skušati, da si priskrbi sviuje žlabtnega plemena ali vsaj nekoliko mešancev. Sicer pa uied obema zgoraj omenjenima naspiotkorua ua sredi stojč mnogovrstne potrebe odviseče od razuih razmer pri posestvih, v gospodarjenju iu v prebivalstvu iu jegovih zabtevah. Mnogim posestuikom utegne bolj kazati, da svoje uvinje več časa na pašo gonijo in še le, ko že odiastejo, za prodajo začnejo krmiti. Tukaj tedaj bi ne bilo prav, če bi gospodar si spravil žlahtnih angleškib svinj, jim nekaj časa, kakor je prav, dobro stregel, potlej pa na pašo spustil, kder bi vse meso in špeb zgubile in bi jib poznej raoral zopet dobro krmiti, da jih udebeli. V takih razmerah je domače sviujsko pleme veliko boljše, ker se isti namen sicer v daljšem času toda z manjsimi stroški in skrbmi doseže. Sploh pa velja: domača svinja vrže menje dobička pa zabteva tudi meuje skrbi in postrežbe, žlahtna sviuja daje velike dohodke, veudar hoče zveste postrežbe in dela muogo skrbi. Kdor ne utegne ali ne moie žlabtnej svinji dobro streči ia jo proti vremenskim neprilikam varovati, ta boljše stori, če ostane pri domačem svinjskem plemenu. Naposled se mora ^ledati na potrebe ljudi, na kupčijo. Kder se na primer iuuogo poprašuje po mladi svinjetini, kder se proda mnogo špeha ia se potrebuje veliko žmavca, tam je tieba segnoti po žlahtnih svinjskih pleiuenib. Jednako sodi tudi Rucff, ki pravi: rali bi gospodar ostal pri starem domačeru plemenu ali si pa novo žlalitno spravil, to je odvisno od gospodar.skili in kupčijskib raziuer. Domača svinja ima moene ude, globoko oprsje in pleča ter zaruore liitro letati in si torej leži sama živeža išče, kakor žlahtaa svinja. Prva iuia debelo kožo, gosto ščetinje in sc zauiore tedaj uspešuiše braniti zoper vreruenske uezgode in zoper iurčesovje in zato sodi tje, kder je veliko svinjske paše in žira, le naša navadna domača svinja. Žlabtna svinja nikakor ne sodi v take razmere. Kajti pod milim nebom jo v deževnem vremenu hitro zebe, mraz spreletava in cel6 mrzlica napada, v vročini pa njej koža poka, postaja krastava in garjeva. Truplo žlahtne svinje je že tako nastavljeno, da zahteva mir, da veliko brane prebavlja in hitro v meso, špeh in mast spreminja. Na sčetine, koje so močno redke in tenke, gre le malo povžitih snovi; kosti so drobičke, nježne ia rano doraščene tako, da se skoro vsa povžita hrana obrača na naraščaj mesa, maščobe, ki naposled prepreže vse kite in meso. Vse to pa se godi primeroma jako bitro med tem ko naša domača svinja mnogo 5asa potrebuje, preden jo je kos popolnem udebeliti." Toliko sedaj priznavajo vsi umni gospodarji, da tam, kder svinje le samo v hlevih izrejajo, zaslužijo žlahtaa sviajska plemena zavoljo mnogih in lepih lastnosti na vsak način prednost pred domačimi svinjami; le v tem so si mnogi še navskriž: ali je boljše čisto žlabtno pleme v hlevib rediti ali pa raešance! (Konec pribodnjič.) Eako se slaba krma zboljša. Da živiua tudi slabo krmo rada vživa, bodi slama ali kaj diuga, naj se raztopi 1 kilogram soli v vodi in zrezaua slama itd. ž njo polije. Eu kilogram raztopljene soli je ravno dosti za 100 kilogramov slarne. Da je pa krma še bolj hranljiva, se lehko rued solno vodo pomeša tudi nekoliko moke ali otiobov in z tem zrezana slama polije. V nekoliko dnevih to vse povre, slaina postane bolj mebka, leži prebavljiva in bolj branivna. To svetujemo gospodarjetn, kojim gotovo tu pa tam že hudo kaže za krmo. Sejmovi. 29. jan. v Vojniku, v Radgoni; 31. jan. v Dobovi; 1. febr. v Jarkloštrn.